POEZIJA
Tomaž Šalamun
Koprska telovadnica
Pogovor s frizeijem iz Taškenta
V New Yorku imaš res vse, kar rabiš. Kitajčka, da ti pere obleke, kino, da gledaš pošasti, in vazo, ki se štuli v nebo.
Važno je samo, da se mi ne prehladi
dojenček,
ki neprestano
pljuska in moli
nogica čez rob keliha.
Žan
Kdo jih je spremenil v deklice s sedemnajstimi zvezki z zdaleč predolgim motom, ki jih je vmes začaral? Ideja ne
bobni. Las se trga in para. In ko se sestavljajo jeti, ptiči, stupe, ogromen medaljon in ura s črnimi tračnicami,
oblepljena v številke? Sanjal sem, kako je umiral Žan. Njegov obraz je bil gora. Usta, ogromen vhod v jamo.
Vdihnil je in jezik se mu je zvalil ven. Videti je bilo, kot bi se ulegel ogromen, utrujen bernardinec. Robovi
jezika so se razprli kot sivočrna materija polžev. Velikanu so jezik vihali. Bil je podložen še zadnjemu žgočemu
ritualu. Ko hitiš v nebo, boli. Jezik ti posesa pesek. Kamenčke, račke, baziliko, mrtve veje. Včasih šušteča
veja škripa med zobmi. Kamele grb ne spustijo. Dvignejo se najprej na zadnje tace. Potem - vedno v zvezi z božičem -
na prednje. Uzde so fosforescenčno zelene. Meso ni dobro. Meso ni dobro. Perzijci ga več ne jejo.
V New Yorku, po pripravah
Dobre strani obleganja niso tudi tiste, ki jih zafleka konj. V stavku je obličje. Sedem črešenj. Notorični
redko kdaj pomaga. V glavnem misli na svoje bilke. Pomagajo manjši in košati? Pod palubo oprijeti?
Koreninam je slediti v pesek in nebo. Na njih grmi listje. Če ni ravnotežja srebra in izotopa - palice - pomeni,
da smo tudi lahko srečni? Brez skal ni pomola. Zavetje se širi proti dnu. Objekte sortirajo že v maternici.
Na nekatere se oprime kremast pigment. Nekdo bo imel zabuhlo angleščino, odrt kamen v Potočki zijalki. Bel svit,
ki mu bo pasalo, temnozeleno plastiko, ki jo bo zlagal. Rebra čisto malo zaškripajo na neravnem podu. Ne gugaš
možganov, gugaš skledo. Spet kuriš drobtinice, obličje, patos. Rumeniš črno seme. Jaz ne korakam nikamor. Po grlu
mi teče med. Svlak, ulok, kot bi se stroj oblačil. Sodci so nas zaščitili v temperamentu božjega očesa. Zlili smo jih, ko smo izplavali.
Perzya
Hej, vladar, s čolnom me prepelji čez reko. Kopriva grize, kopriva ne grize, kopriva
ne pozebe. Poklokotamo šmir, še nerojenega malega prašiča z lepo in belo in dolgo
dlako, sicer pa
bolest, bolečino, rano in
vrtoglavico.
Se tudi ti zanjo boriš kot lev? Po krikih sem domoljuben. Pločniki so prijazni.
Koti pločnikov so prijazni do invalidov. Slepemu vrniti ljubezen. Da je rosna, da jo
vidijo, da jo zalivajo s pogledi. Slepemu vrniti vid. Vrnil bom vonj po mivki.
Koprska telovadnica
Pesticidi,
čopiči,
vera,
dlake na kritju mojega obliža, moje gugalnice.
Mojih sipin, mojih sip in step.
Srebro čistim.
Pred božičem ga vzamemo iz omare, grička v belino in me kot talk spominja na bitko: splav Meduze, žulje in neprožen krog.
In po tistem čudnem vonju v cerkvi, kjer smo pod kritiki Janovskega mazali kroge in delali levje skoke, čeprav sem zobe zgubil na betonu, zunaj, ne v cerkvi, v tekmi z Ilirsko Bistrico.
Mama je jokala bolj kot med vojno, bolj, kot ko je umrla babica. Vse, kar je šlo v zgodovino, sem vam povedal z umetno zgornjo enko, kot kripelj.
literatura
5
Mrtvi
Or maybe not.
Morda se jim trobente uvijajo.
Kljuke so pozabili ob poplavah in jih zdaj
tauhajo.
Mogoče pritiskajo na gumbe, da bi stornirali aberacije. Mogoče uporabljajo krep papir. Mogoče sploh niso tako nenadarjeni in hreščijo pod vodo kot školjke in kamni, da nam vsak tisočev let hreska pridela droben bel kamen.