400
Kmetijstvo.
Hranilnica na dvorišču,
Današnjo dobo imenujemo kaj radi železno dobo To vsled tega, ker se gradi povsod po svetu kaj dosti železnic in ker se za stavbe, stroje itd. čuda veliko železa porabi.
Današnjo dobo bi pa tudi po vsi pravici smeli imenovati dobo hranilnic in posojilnic in sicer za to, ker se povsod ustanavljajo hranilnice in posojilnice. Pred prilično prav malo leti, recimo pred tridesetimi leti, imela je skoro vsaka dežela navadno le jedno hranilnico in posojilnice skoro poznali nismo.
Dandanes ima že skoraj sleherna večja občina svojo hranilnico in posojilnico. Da, nahajajo se občine, posebno mestne, v katerih je kar po več hranilnic in posojilnic, pa celo na deželi se nahajajo že take občine. Reči bi se smelo skoraj, da hranilnice in posojilnice dandanes tako naraščajo, se tako množijo, kakor gobe v topli in vlažni jeseni. In to je pravo. Prav je to posebno za kmetski stan, za kmetovalca, ker le tako mu je mogoče postalo po ceni, to je za nizke obresti denar na posodo dobiti. O teh mnogih posojilnicah je nekdo pripomnil, da so za kmeta lekarne, v katerih se brez zdravnika dobivajo zdravila, ako kdo teh zdravil — v podobi denarja — o napačnem času ali preveč vzame, so v pogubo.
Seveda, more temu dosledno tudi kmetovalec svoj denar, kateri mu od sprotne porabe preostaja, le za nizke obresti plodonosno nalagati. No, tako srečnih kmetovalcev je žal dandanes kaj malo. Reči bi se smelo v tem oziru prav po kmetskem pregovoru, da prevladujejo v kmetijskem gospodarstvu dandanes, ker ni denarja, kaj močno grablje, ne pa vile. S tem hočemo toliko reči, da se kmetovalci glede sprejemanja in oddajanja denarja na posojilo, močno le grabelj poslužujejo, vile pa prepuščajo drugim, srečnejšim stanovom človeške družbe.
No, v današnji dobi, katero kaj radi železno dobo raenujemo, sliši se pogostokrat šaljivo reči: Prišlo bode še tako daleč, da se bodo od vasi do vasi, da od hiše do hiše železnice gradile. Tako daleč seveda ne dospemo nikoli, to je vse le gola šala. Utegnil bi se pa človek najti, kateri bi si v današnji dobi, katero smo v tem članku tudi dobo hranilnic in posojilnic imenovali, dovolil izrek: Prišlo bode tako daleč, da bode v vsaki vasi, da, v vsakem kmetijskem dvorišču hranilnico, ali posojilnico ali kar oboje skupaj ustanovilo. Je-li mogoče, da do tega kdaj dospemo, ali je tudi to le gola šala. O to pa ni nikaka šala, čisto mogoče je namreč, da do tega dospemo, ker je to jeden poglavitnih pogojev kmetijskega napredka, spojenega s kaj zaželjenim boljšim izhajanjem kmetovalca. Taka hranilnica in posojilnica, ka-koršno imamo v mislih, ne imenuje se ne Raifajznova ne Šulce-Deličeva, pač pa se imenuje kompost.
Kmetovalcem ne manjka dandanes v svojem gospo« darstvu samo kovanega kapitala — denarja, ampak manjka jim tudi, in to v še veliko večji meri, nekovanega kapitala, naravnega kapitala, rodovitosti zemlje. Zemlja naša postala je vsled že toliko stoletnega kmetijskega izkoriščanja že tako malo rodovita, da nam nikakor tistih obresti več ne donaša, tako več ne rodi, kakor je rodila pred stoletji. V zemljo naložen denar (kupna cena), v njo naloženo obilo delo se v pridelkih le slabo obrestuje, kajti nedostaja ji več naravne rodovitosti. Osobito velja to za dvojico kmetskih zemljišč, to je za travnike ali košenice in vinogradnike. Njiva, ta se še obrestuje, to je, ona donaša še dobre obresti, ako je njen posestnik sam z domačimi obdeluje, ne pa s plačanim delavcem in poslom. In da se njiva Se-še obrestuje, da ona še še| dobre letne dohodke donaša, to pride od tod, ker se jej vedno v gotovem redu rodovitost pomnožuje, ker se v njo ves gnoj utakne, katerega se v gospodarstvu pridobi. Njiva obrestuje delo, osobito pa kapital, katerega se jej v podobi gnoja vedno posojuje. Za vinograd preostaja le delo, to je obdelovanje istega, za travnik in košenico pa še tisto ne, kajti celo obdelavanje obstoji le v košnji, torej le v jemanji, ne pa tudi v dajanju, v gnojitvi, ker se za to v gospodarstvu gnoja dovolj ne napravi.
Svetuje se, za gnojitev vinogradov in travnikov ter košenic umetna gnojila uporabljati. Pravo je to za tistega kateri ima denar, da si ga zamore kupiti. Ali kaj je pravo za tistega, kateri denarja nima in si toraj umet-nega gnojila kupiti ne more?
Za tistega in za vsacega naprednega kmetovalca brez izjeme je dandanes najpriporočljivejši, da si napravi na svojem dvorišču hranilnico in posojilnico v podobi komposta. Poleg kolikor mogoče pravilno urejenega gnojišča nabira naj si vsak vso le mogočo, pri gospodarstvu odpadlo, sicer nič vredno šaro, in poliva naj jo skosi dve leti z gnojnico, ktera bi sicer, dasi kaj dragocena gnojilna tvarina, brez vse koristi v bližnjo reko, potok ali sploh kam dotekala, Vse smeti, cestno blato, žaganje, plevel, premočeno listje, obrabljeno čreslo, pleve, zemlja, vse to in še drugo, kar je mogoče udobiti, poliva naj se skozi dve leti z gnojnico, ter premetava v tem času dva- do trikrat.
Vse to daje v treh letih kaj lep kup komposta, kateri je za travnike, osobito pa vinograde najboljši gnoj. V tak kompost porabljena šara, z gnojnico, z dveletnim delom vred, ne znaša skoro čisto nobenega, vanj naloženega kapitala, vendar je pa gotovo lepega denarja vreden.
Kompost smemo torej po vsi pravici smatrati za hranilnico in posojilnico, v katero se ni nikacega kapitala vložilo, iz katere se pa v dveh letih obili kapital z visokimi obresti vred dobi.
In tako hranilnico in posojillnico imeti bi moralo vsako kmetsko dvorišče.