JEZIK V ŽUPANČIČEVI PREVODNI PROZI
OČE goriot
Prevod je izšel leto dni pred Breznik-Ramovševim pravopisom 1935.
Ce se je pri drugi izdaji Oliver j a Twista prevajalec že lahko naslanjal na ta uradno priznani priročnik, vidim v prevodu Očeta Goriota 1934 višek njegovega samostojnega ustvarjanja v prozi; poprejšnja pravopisa in razni brusi so mu zaradi skromnega obsega mogli bore malo pomagati, ne glede na to, da so se v marsičem razhajali, ker se je včasih ta ogreval za eno, drugi spet za nekaj čisto nasprotnega.
Se drug vzrok je, zakaj sem se odločil prav za analizo jezika v Očetu Goriotu, namreč okolje: na eni strani pariški elegantni saloni visokega sveta, na drugi meščanski sloj v Vauquerkini penziji pa še nizka govorica preprostih, neizobraženih oseb. Kdor pozna izvirnik, je zares radoveden, kako neki prevod ustreza tem zahtevam, recimo salonski govor v njem, saj smo Slovenci na parketu še zmeraj precej neokretni, in ne nazadnje, kako podaja Balzacove opise, njegovo krepko in sočno frazeologijo, njegov humor.
Pravopis. Polglasnik je ohranjen v nenaglašenem položaju glagov II. vrste: doteknilo 9, 39; usehla 11, 259; dehniti 20; umekniti 22, 42, 55, 197, 205; genila 23, 28, 31, 49, 120, 126, 136, 181; pehnila 78, 107. Isto velja za tenka, tenko-čutnost 177. Polglasnik in s tem dvozložnost je rad obdržal pri kedaj 36, 51, 150, 182, 219, vendar kadar 161. Tako piše še soglasniški r v zopern 113, 142, 210, 213; klaverne 9, 25, 133, 254. Družben, okamnel, mescev, zanikrn, nečimrnost nastopajo še v starejši pisavi: družabni zakon 258, 227, 228 (danes še družabnik, družabni večer); okamenel 221, kamenit, mesecev; zanikarne 12, 125, 137, 233, 245; ničemurnost 41, 85, 125, 145, 161.
Pri trojni izbiri görek, gorek, gorak se rad odloči za zvočnejšo obliko: rosan pogled 49, gibak 104. Namesto bitijce piše bitjece po vzorcu jajčece, ker
42
je pač redek. Težkemu soglasniškemu sklopu se je izognil v psalem 128 {po dojem, sejem) in v množinskem rodilniku tožeb, sodeb, tovaren, kar je danes že zastarelo.
Obrazilo -vec je redko: selivce 16, zajemavka 25.
V tujkah je zapiral zev: dijamant 25, 33; principijalen 37; kabrijolet 61; karijera 99, 171; ceremonijelno 182; seveda tudi v ljudski tujki komedijant 233; vendar je včasih omahoval materialen 37. O zgodovini tega vprašanja glej Breznik, Razvoj novejše slovenske pisave pa Levčev pravopis! Novice so pisale Austrii, Miklošič je uvedel končnico -ija, Levstik pa celo materijal in jezuvit. Tudi Glonar je zagovarjal zadelavanje hijata, vendar ne vem, kako bi se to dalo dosledno izpeljati, npr. v besedah dialekt, ideal, avdienca, trieder, kofein, vari-irati, stoičen, radio, ion, diurnist ipd. Vsekakor bo kazalo ostati pri sedanji rešitvi. •— Osamljena je Zupančičeva pisava anthropološki, bakalaureat.
V tem prevodu še brez izjeme nastopa ,reslovenizirana' pisava trenotek (47 in še osemkrat); peroti 125, 128; perotnice 104. Izglasni i, ki je onemel po moderni vokalni redukciji, še zmeraj piše: poli desetih 44, 178, 179, 256; tri četrti na deset 45; vendar mar 121, 159. Določilo, z ničimer utemeljeno, da ločimo med dol in doli, je prišlo v veljavo šele s SP 1935; Zupančič redno piše po starem, to se pravi po Levcu in Brezniku, ki dopuščata dvojnico: prišla je doli 46; grem doli 185; stopiti doli 197, 262.
Med drobnimi pravopisnimi posebnostmi se splača omeniti naslednje: tič 140, 181 rabi v prenesenem pomenu; — drugači 215 je starinska pisava; — po-strešček pišejo Leveč, Breznik 1920, SP 1962 žč, SP 1935 in 1950 šč; — vsak: bi se zdelo vsakemu neresnično 19, 213; zahteva slovničarjev, da je treba v samo-stalniški rabi pisati vsakdo, ni obveljala; ¦— eden drugega: ustvarjena eden za drugega 192 ni germanizem, kakor se je splošno mislilo, zato ni obvezno nadomeščanje z drug drugega; tolikrat 9, 35, 195 je haplologija za tolikokrat; — vtisk 10, 22, 131 sta zahtevala Leveč in Breznik 1920; ¦— izvezti 102 je pomota, saj sicer redno piše lesti, gristi; — drug: nihče drugi 193 je napaka, ker ne gre za števnik; sicer piše drug; — bogata dedičina 141 nima pripone -ina, marveč -na kakor hišna, torej prav dedična.
Sestavljene besede. V pisavi srečujemo isto omahovanje: za mlada 16, do dobra 53, 123, vendar zarana 125, izdavna 228. Pri števnikih tri in devetdesetega 84, tri in trideset 143, vendar dvesto tisoč 143. Pri barvah ruso plavi lasje 20, jekleno sive 55, vendar zelenkastosivi 34. Pri sestavljenih prislovih in vezni-kih ima Zupančič isto pisavo kakor Breznikov SP 1920 v naslednjih primerih: odkoder 11; odondod 11; prav za prav 15, 46, 125, 128; na vse zadnje 159, 273; Bog si ga vedi 201; po navadi 21, 287; zdoma (pojdite zdoma 123, večerjati zdoma 148). Različno od Breznika: vseeno 278; po vrhu sešteti 26; napol 146; nadvoje 140 (in na dvoje 223). Različno po pomenu: mimo grede (v kočiji) se mi na-smehlja 124, vendar mimogrede ziniti 124.
Naglasna znamenja. Zupančič jih postavlja na manj rabljene krajše oblike v 3. os. nm.: se posvete, odvedö, ga zavijo v prt 280; za pomensko ločevanje: sencd, tožba (rod. mn.), bežite (vel.), pred velikim lamo in redno pri opisnem deležniku glagola vesti, da ga loči od vedeti: se je dobro vedel 173, 214, 278.
Oblikoslovje. Samostalnik. Piše njegove meče 26; navadnejša je mno-žinska oblika meča srednjega spola; meča -e pomeni mečavo (mečica je uhvica), Zupančič je torej vzel narečno besedo; — možgan namesto možganov; oblika se močno rabi; — med tema skrajnostima 104; treba bi je bilo sklanjati po zgledu
43
nitma, ne pa boleznima, vendar je zaradi redke rabe in pešanja dvojine razumljiv spodrsljaj; — zbuditi pied poldne 270; pričakovali bi pred poldnem ali pol-dnevom, zgled priča, da je poldne občuten prislovno.
Rodilniki samostalnikov moškega spola z mešanim poudarkom {pasu, rodu, vratu) se v predložnih zvezah glasijo na -a; okrog pasa 22; od roda do roda 127; se pogrezneš do vrata 257.
Pridevnik. Piše rajša 102, 137, 152, 194 za knjižni prislov raje ali že redki pridevnik v prislovni rabi rajši. Redno piše primerniški prislov laže ipd., tudi v povedni rabi: to je najpametneje 270. — Dosledno piše svoj živ dan 50, 141, 234, 264. — Zaimek: njej 23, po vsej sili 161, po vsej podobi 172, vendar pri nji 160; te dve dami 16, 139; te sestri 189. — Števnik: Kakor v Twistu je močno omejil rabo ločilnega števnika in ga nadomestil z glavnim. Ohranil ga je pri pojmovnih samostalnikih: to mi daje tisočero radosti 124; v prilastkovni rabi: gledal je tisočere redkosti 127. Brez potrebe (ker nič ne ločuje) je uporabljen namesto glavnega števnika v zgledu: usoda peterih oseb, ki so ti drage 99.
Glagol. Zupančič se zvesto drži brusov, ki so priznavali samo obliko skubsti po 1. vrsti (prim. skubla 84, oskubel 161); vendar so oblike po IV. vrsti v govoru in tudi pisavi zelo žive (skubiti). — Nenavadna, najbrž narečna raba: če bi se treba izvleči iz škripcev 22; treba bi vam prijatelja 49. — Namesto dovršenega namenilnika stoji nedoločnik: bi mi prišel povedati 197 (gl. o tem pri O. Twistu).
Predlogi in predpone. Predlog od redno uporablja za izražanje vzroka: si ni mogel kaj od osuplosti 137; od enega pogleda mi zastane kri v žilah 139; glava mu je gorela od vročice 142; od take besede bi me peklo v ustih 152; vsa srečna od te tatvine 194. Tudi v primerjanju: zaobljuba, omamljivejša od priseg 180.
Zagovarjati se da tudi izvorni od; na plenicah se nam drži še nekaj nesnage od čednosti 179; kljub vsem iztikavtom od policije 209; luči od pet sto voz 259. Novost, ki ni prodrla, pa je svojilna raba: na spodnji gredici od lestvice 52; vrata od obednice 108; bankovec od 1000 frankov 120, 156 (kroatizem!); podrsniti z nohtom od palca 168. Nikoli pa ga ne zapiše v pasivu: obednica, ločena po stopnjišču 12; bolezni, priznane po medicinski akademiji 146.
Za druge predloge samo nekaj značilnih zgledov: o pasjih dneh 12; o lepem vremenu; dvomi o bodočnosti 219; zdvomiti nad samim seboj 121; sta bila grda proti meni 124; dober nasproti nama 133; zvestoba nasproti samopašniku 163; ljudje se sami pred seboj veličijo 167; mimo (= razen) teh gostov je imela še osem dijakov 17; njena hiša je veljala za najprijetnejšo, mimo tega je štela med vrhunce aristokratskega sveta 40.
Predpona iz- se redko obrusi: razen zgovorjenega preužitka 38. Sicer zaradi blagoglasja obdrži neokrnjeno pripono, ne glede na to, ali sledi vokalu ali kon-zonatu: izpremešan 20; brez izkušnje 20; poizkus 25; se je izprožila 36; se je izpakovala 54; izvračanje besed 56; nisem izkoprnel 125; ta izprehod 125; bodo izpodnesli 176; hoditi k izpovedi 179; tiskarski škrat je zagrešil celo preiskusil 159; istikavt 209; isprenevedanje 146.
Predpono vz- je rad pridržal v nekaterih primerih, kjer so jo drugi že obrusili: vzdihljaj 30; hoče vzrasti 90; vzburkati 99; vzklonil se je v postelji 274; vendar zglavje 282.
Vezniki. O vezniku nego velja, kar sem omenil ob O. Twistu. — Za primerjanje redno piše kakor: spita kakor dve kladi 66; kot navadno v zvezi z da: se je stresnil, kot da ga je zbodla 35. — Pogojni ako se komaj opazno umika vez-
44
niku če; le-ta nastopa namesto ko tudi že v irealnih periodah: če bi bil govoril 193; če se ne bi bila bala, bi bila prišla 197. Ponavljanju se izogiba: če bi bil še bogat, da sem {= če bi bil) obdržal premoženje, bi bili tu 270. Dopustnost pogosto izraža z naj: Vautrinova beseda, naj je bila še tako cinična, mu je obtičala v srcu 125. Redek je vzročno-časovni ko: ker vam je čast biti v stikiJi. z njim, bi bila vaša stvar, ko se mi zdite mož, da bi mu poročali 174.
Skladnja. Raba sklonov. Za rodilnik so značilne naslednje posebnosti: tam je čakal svoje žene 127; odreči se svojih pravic 274; imata nujnih opravkov 56 (delni rodilnik); nihalna moč sega včasih preko nedoločnika: saj ni mogoče popisati te ženske 51. — Precej pogosten je svojilni dajalnik: slavohlepje mu je bilo razvneto 3; zastavljalnica, ta skrita prijateljica mladini 161; zdaj, ko ji je brat mrtev 222; ni poznal temu častihlepju ne pota ne Cilja 228; vi ste gospodar svoji ženi 279. — Posamezni manj navadni primeri vezave: reven na idejah (samo enkrat 171!); pijan ničemurnosti 250; dolžan na častno besedo 166; pravda na povrnitev imenja 220; primoran na varčevanje 232; želja po uspehu 38; na varnem pred blatom 167; čvrst zoper vse naskoke 203; zaslon zoper ogenj 217.
Glagol. Raba velelnika za 3. osebo danes peša — zanj rajši postavljamo želelnik — pri Zupančiču pa je še kar živa: pogodba, ki veži dobrotnika z ob-deljencem 126; mar vam hlapec prinašaj zaljubljena pisma? 159; delaj, kar mu drago 169; naloži mi ljubi Bog trpljenja 222.
Breznik Ss IV § 366 omenja napake zaradi napačnega obsega glagolskega dejanja, ker ga pisatelji svojevoljno spreminjajo. Po njem neprehodni glagoli ne morejo imeti predmeta v nobenem sklonu in je torej napačno: jokala je grenke solze (prav: točila). Oglejmo si v tej luči Zupančičev prevod: oči se mu niso več solzile, njih rdeči rob pa kakor bi bil plakal kri 35; tihotapska pota lazi 47; blisnil je proti njemu zadnji pogled 275; zemlja izpuhti solzo v nebo 290. Menim, da so Breznikove zahteve vsaj za umetniški jezik prestroge, saj bi bili po njih prepovedani celo vsi notranji (vsebinski) objekti, npr. spati smrtno spanje, boj bojevati, srednjo pot hoditi (dovoljuje ista slovnica § 341). Prenagljena se mi vidi tudi obsodba stavka (ib.): zemlja je dišala v poletnem jutru, češ da dišati ne more pomeniti časa.
Absolutna raba oziralnega zaimka ki opušča osebni zaimek s predlogom in je izrazito pogovorna; bila je priljubljena pri pisateljih v desetletjih okoli 1900, v današnjem knjižnem jeziku pa ima že nekaj starinskega nadiha. Zupančič sicer ne pretirava, vendar ima nekaj primerov: premoženja, ki nihče ne ve povedati, odkod izvirajo 121; pogled, ki pravijo, da potolaži 198; radovednost ga je gnala v hišo, ki se je zarotil, da jo zapusti 204; pokaže dijamante, ki govori ves Pariz, da jih je prodala 254.
Od perečih vprašanj, s katerimi so se ubadali pravopisci, naj se z Zupančičevim zgledom dotaknem naslednjih dveh: se bore s samimi seboj 128; še malo dni, pa boste naš 167 (vikanje!).
Besedni red. Pogosto srečujemo tako imenovane stalne zveze (grou-pes figes) z utrjenim besednim redom, kjer glagol često stoji na koncu stavka: da bi mu vrat zavil 139; najrajša bi se bila v zemljo vdrla 182; se ne bova pisano gledala 185; to bi nam dušo privezalo 186; nisem mogel več v šolo hoditi 272. Te zveze najrajši uporablja v pogovornem jeziku. Vendar pa beremo tudi: bi bil najrajši odnesel pete 74; sneti s klina prepir 120; drznost, s katero je stiskal človeški družbi vrat 169.
45
Besedišče. Besedni zaklad Župančičevih prevodov je izredno bogat. To bogastvo črpa iz klasikov in iz narečij, dostikrat iz lastnega besedotvornega daru, iz slovarjev pa zelo malo. A priznati je treba, da je njegova proza lahko razumljiva in ni izumetničena, ni je treba brati s Pleteršnikom v roki. Resda je marsikatera njegovih besed ,opazna', da ni iz vsakdanjega pogovornega jezika, a kaj to, če pa pripovedovanje poživi, ne da bi se bilo treba bralcu ob tem mučiti. Jezik pač ni samo .sredstvo za sporazumevanje', marveč brez primere več, posebno v umetni besedi. Cemu so si vsi naši klasiki prizadevali za izrazno bogastvo, čemu so zbirali .ljudsko blago', če ne prav za ta namen. Ne mislim na prisiljeno oživljanje mrtvih besed iz slovarjev, ne morem pa se sprijazniti s prizadevanjem, ki odriva vsako manj znano ali manj rabljeno besedo, češ da ni iz .nevtralnega knjižnega fonda'. To se pravi jezik siromašiti, pa čeprav v zameno vpeljujemo na tisoče potrebnih ali celo nepotrebnih tujk, To je raznarodovanje jezika. Postavlja se preprosto vprašanje, ali želimo, da bo ta naš govorjeni in pisani jezik po svojem bistvu še slovenski, ali pa naj z razpetimi jadri zaplovemo v neko megleno mednarodno brezbrežnost. Ali je prav, da je v celi vrsti stavkov slovenski le še pomožni glagol? Priznam, da se dandanes podobna prizadevanja kažejo v vseh jezikih, vem pa tudi, da se jim povsod krepko upirajo. Ali naj bomo prav mi Slovenci med prvimi, ki smo pripravljeni žrtvovati svojo narodno bit ter se z opuščanjem domačega in sprejemanjem tujega bližati drugim?
Razume se. da postavljam najvišje zahteve za jezik v leposlovju, dosti zmernejše pa za znanstveno prozo in še bolj omiljene za časnikarski jezik. Vendar je neka meja, ki je nihče ne bi smel prekoračiti, ne da bi s tem škodoval jeziku. Na tem mestu pa se želim omejiti na umetno prozo in z Zupančičevim jezikom pokazati na vzor, za katerim naj bi hodili naši pisatelji in prevajalci. Iz prevoda Očeta Goriota sem izbral kopico besed, ki se ne govore vsak dan. pa so vendar po svoje žive. dostikrat bralcu mnogo povednejše od splošno rabljenih. Pri nekaterih je v oklepaju dodana razlaga.
obuča 17 (obutev)
počine 30 (počije)
čudni poželjki (občasne želje)
natolcevanje 32 (obrekovanje)
imenititi se 33 (delati se imenitnega)
mrkle oči 35, 265 (brez leska)
stresniti se 35 (stresti se)
izmisleke prodajati 36 izmišljeno naprej pripovedovati)
nima časa na preostajo 37
okolina 37, 107 (okolje)
očetna hiša 38, 97
krčiti se 39, 60, 84 (upirati se, braniti se česa)
zamujeno pristoriti 39 (nadoknaditi)
zaključena družba 40 (ekskluzivna)
krik odme 41 (dovršnik k odmevati)
vzkloniti se 42, 214 (zravnati se)
navirati 55 (pritiskati)
obličje 60 (obraz)
zaplahutale so pole njene halje 64
ustromiti 71 (vzravnati)
vzvoz 72 (rampa)
preživek 82 (preužitek)
napotovati 84 (biti v napoto)
preoteti ljubimca 87 (prevzeti) zbirati poizvedke 87 (informacije) darnica veselja 95 (darovalka) ustrezal je vsem umislekom 96. 143
(kar so si le izmislile) pekočina 101 (pekoča bolečina) konec 103 (nit) presno platno 104 upreti navor 104 (vzvod) širokodušen 104 mladost vrvra v njem 105 ovedeti se 107 (orientirati se) okno z železnimi križi 108 napastovati 110. 167 (delati sitnosti) nima božjaka 111 (dinarja) muka ga pogrudi 112 (stre) korupcija bohota 114 perce solate 115 zaobgateti 115 abotnik 115
besedovati 123 (govoriti) prodaja (vol 74, 116) po kratkem sprenevedanju prizna 117 trebeljak, ki ne da sestri niti pet frankov 120
46
čednost se ne da cepati na kose 120 odpre vrata s kozjo nogo 121 biti radovoljno za hlapca 122 opravljen 112, 138 (oblečen) vzgibi samopridnosti 123 (motivi) prožiti strelice 125 (puščice ) naključek 127 (slušaj) golomišiti z ljudmi 127 torilo 128 (lesena skleda) obetati 129 (obljubljati) zvrhati srečo 131 preračuniti 136
pravokotni ljudje, ki se ne uklonijo 136 ovinki in okljuki 136 hčer je bogato omislil 138 (preskrbel) zabarvati glas 139 osvojliv 140 (ki osvaja). streči na solde 143 (prezati) kaniti 143 (nameravati) prvačiti 145
uživati srečne počutke 146 trpežne barve 146 domače navzkrižnosti 148 pogrne 5000 frankov 151
(pobere z mize) goste solze 151 osebni potroški 152 zategadelj 158, 213 pri igri ogreniti kup denarja 161 izumljivost 161 (iznajdljivost) razbliniti se v pene 161 na ven sijajen 162 (na zunaj) otorej 162 (ob tej uri) volneni naroki 165 prigrizati kolačke 166 napastnik 166 (napadalec, skušnjavec) izmikati koga 167 (izolikati) končati se 167 (s samomorom) obrazdati se v luži 167 (oblatiti) zdruzniti stenico 168 (zmečkati) brez vseh okolišev 175 prežganec 175 (navihanec) neutegoma 176 samopridnost 181 (sebičnost) dobro deset let je že 182 toplota žehti od nje 182 dragotina 183 (dragocenost) bistroumke so kar pršele 185 (bistre domislice) vino dahne po zamašku 186
predristiti 187 (purgirati) zahrupeti 188 (hrupen postati) peč je bela 188 (razbeljena) opraševati 188 (povpraševati) opasica 190
nališpana in nakrišpana 193
gajiti se v postelji 196
poleči na posteljo 199 (položiti)
ničigarji denar 201
vratariti 203 (oprezovati na vratih)
napirati se 204 (delati napore)
pomijek 208 (pomije)
senčilo 210 (senčnik)
ocet 210 (jesih, kis)
pripaljen fižol 215 (prismojen)
omah dobiti 215 (prevladati)
krepčina značaja 215
biti kočljiv za čast 219 (občutljiv)
imenje 220 (imetje)
še prebijalo mi bo 220 (preostajalo)
zajtra 223 (jutri)
jesti je treba ven in ven 224
nepotekljiva voda 228 (ki ne poteče)
ustanoviti se 228 (ustaliti se)
pozabečki 231 (pozabivši)
mojstriti 232 (obvladovati)
tekoč denar 232 (gotovina)
spodrsek 236 (spodrsljaj)
to me bo zgrudilo 238
zahlipnilo ga je, beseda mu je zamrla
v grlu 239 hudina 241 (gorje) dričati se 241
slabina me je obšla 247 (slabost)
osut s prahom 249
ni si mogel prikratiti, da ne bi šel
uživat 251 dobro dolgo 251
oče bo še nekoliko poživel 256 (živel) izustiti 262
glava je stisnjena kakor v pri-
možu 268
lahen dremec 270
solza navre na oko 272
koračiti čez trup 273
nekoliko drobnja'-': 281
utrpeli denarja 281
okrepenelo obličje, po katerem trzajo
poslednji utripi življenja 284 kazno je 287 (tako kaže)
Zupančič rad uporablja krepkejše izraze, vendar v skladu z okoljem. Redki so v salonu, pač pa jih je na pretek v Vauquerkini hiši, in to s primernim stopnjevanjem: najnižja je govorica dekle Silvije. Goriotov jezik ni dosti nad njenim. Najkrepkejši pogovorni jezik, poln prispodob in metafor, pa govori gentle-man — ropar Vautrin. Razume se, da se v takem okolju lahko razmahne tudi pripovednik zgodbe. Nekaj zgledov: goljuiičiti z rentami 32; njegov purmanski viat 19; svedrovci 48 (vlomilci); oba govorca 51; kompete 56 (noge); zadroboleti arijo 62; ta mladikavec 68; obrnažiti koga 70; brenkniti na čast 91 (apelirati);
47
kladasta narava 96; basati se z grozdjem 103; zaplotnik 107; zaletelast 109; jemo oblodo 111; medlika 112 (medel človek); čorba 112; navrtavati koga 114 (za denar); bacek, ki vse verjame 119; maziljene besede 121; mrtvak 125; klamati po cestah 125; svetopetka 134; mo;a živalca je zažvalana 135 (obrzdana); zagnati špasnega 139, 180; dobrodušni možanec 139; devetkati 140 (govoričiti); zagnati halo 146 (hrup); jezični dohtar 157; bifi brez solda 164; zmerjati s čiiutom 167; čenčati 168 (omahovati); po kancelijah živi narodič peropraskov 171; omuhavafe se okrog hčere 184; fultec 186 (potuhnjenec); gostje so se razmajali 187; smrkavih petnajst tisoč 188; brez bora in božjaka 199; polipi 207 (policaji); pretentati 221; fo bo hči šmarna 254; oče se ;e iztegnil 239; fisii oderuh, peklenski zaplju-nek 239 (zarodek).
Izposojenke in tujke. Vse kaže, da je Zupančič dobro poznal Breznikovo razpravo o izposojenkah in da jo je tudi upošteval, vendar pa se ni dal zavesti v skrajnosti. Tudi starejši, protinemški puristični šoli je popuščal samo do neke mere. Zaradi živosti in pisanosti je rad uporabil pomensko dvojnico, če je ustrezala njegovemu namenu ali če mu je dajala pomensko tančino. Tako rabi poleg domače besede tudi izposojenko, in jo navajam v oklepaju: razloček 9 (razlika); mična lepotica 40 (zanimiv ni pomensko enak); deveta skrb 71 (vendar brigam se 278); prerokovati 95 (vendar pronikniti 168, neprodiren 174); skrivnost 174 (vendar tajen 123); hudodelec 183 (vendar zločinec 275); bleščava 188 (blesteti 145); odnošaji 22, prid 164, postave 195 itd.
Brez pomislekov je pisal slovanske izposojenke, ki so se že prijele in za katere včasih niti ne vemo več, da so stopile na mesto ali poleg domačih besed (v oklepaju): razgovor 162 (pogovor);odražaii 19 (odsevati); nenadejan 140 (nepričakovan); bodočnost 38 (prihodnost); pogreška 95 (napaka); zagoneten 107 (slovenski izrazi, kot npr. skrivnosten, nedoumen, težko razrešljiv ipd. niso popolni sinonimi); čuvati 111 (varovati); blagostanje 122 (blaginja); radost 124 veselje); javiti se 125 (oglasiti se); boriti se 128 (bojevati se); svojstvo 133 (lastnost); svečanost 288 (slovesnost); čitati 142 (brati); dočim 145 (medtem ko); zrcaio 146 (ogledalo); lečiti 149 (zdraviti); smelo 149 (drzno); ostali 174 (drugi); pristati na kaj (privoliti, sprejeti); postopati 176 (ravnati); neprestano 276 (ne-nehoma); zaključki 36 (sklepi). Iz njegovega narečja so se mu posebno priljubile šetati se 125, baš 39 gizda 229. Namesto ozračja v prenesenem pomenu je ustvaril ovzdušje 13; robija 112 mu rabi za težko ječo, ker je pač samo iz nje lahko naredil robijaša. Danes bi iz te skupine besed še zmeraj odklanjali: ljudstvu v prilog 115 (v prid); tobožnji 171 (domnevni); nazovi-grofica 196 (samozvana, lažna); odičiti 218 (olepšati); inostranstvo 47 (inozemstvo).
Ljudskih izposojenk in kalkov se v pogovornem jeziku ne brani za vsako ceno: dva punta 58, pajdaš 122, danes niste v svoji koži 166, poslužiti se 144; modernih tujk ima celo v salonskem jeziku razmeroma malo: graciozna blondinka 33.
Frazeologija, Zupančičeva moč je v besednih zvezah, primerah in rečenicah. V tem je gotovo med najbogatejšimi slovenskimi pisci. Prav res bi vsakomur, kdor začenja prevajati, zelo koristilo, če bi pred tem prebral Očeta Goriota, zakaj v njem se skriva nesluteno bogastvo besedja in silna izrazna moč. Zato menim, da ne bo odveč, če vsaj delček vsega tega pokažem tukaj. Vse te zveze in rekla vlaga v govor svojih oseb skladno z njih družbenim položajem, hkrati pa se tudi sam kot pripovednik prilagaja okolju. Po tem vidiku sem tudi obdelal gradivo.
48
Dekla in hlapec sta neizobražena, prišla sta s kmetov. Njima je lahko prisoditi izraze: oče morajo biti prelilemano bogati, da tako gleštajo hčeri 33; lu-mara tretja 33; imajo mevlje v riti 46; kam se je potulil 46; spita kakor'dve kladi 46; še enkrat bo počilo 214 (še ena neprijetna novica pride); o jemnasta, te zarjavele devičice, te jih imajo za ušesi 224; ona vam je vse to napletla 225; če se malo osekne 225 (izjoka).
Dosti više od njune govorice ni Goriotova. Preprosti mokar, ki si je iz testenin naredil premoženje in je vse storil za izobrazbo hčera, prav malo pa za svojo, se seveda ni odvadil govorice mladih dni. Vendar ga loči od drugih globoko čustvo, ki mu zdaj pa zdaj oplemeniti izraz: sem si navzkriž z (njunima) možema 124; to mi pozlati dušo 124; moja ljubezen ne prizadene živi duši zalega; srce bi mi poskakovalo 138; od enega pogleda mi zastane kri v žilah 139; do živega razložiti 139; hčeri sta mi čvrsto pripeti na dušo 139; si bosta kmalu nadvoje 140; ta tič se je pripel na kneginjo 140; srce se trga človeku 157; s(ar volk sem, še bom grizel 157; moj advokat je stopil na prste 181; če bi bil njegov piotin take pameti, da bi se mu pretegnil v želodec 182; mi bo leglo kakor hladilo okrog srca 182; me kar mraz preleti 182; obresti vse štacune 182; povedala mi je o vas za cele bukve 183; ima me (= mika), da bi zagrešil hudodelstvo 183; pod kožo se smejem 220; na obleko ne pojde do malega nič (denarja) 220; ali nas ima za božje vdlke 234; ne popusti za polovičar! 234; zeii take baze 235; se bom že izčajmal, da razberem štreno, ki jo je zmešal tvoj mož 236;ta žlahtna prga 241; pošlji mi glas, da je vse urejeno 247; obleka ji stoji kakor ulita 253; to mi je urezalo v srce 253; vse sem porazdal do cempera, zdaj bom živel na dobroti 268; ima pod palcem 272; grenkosti sem goltal 273; streči svoji muhavosti 274; srd me grabi 274; zanju sem si trgal dušo iz telesa 275; človek mora zmeraj moža pokazati 275; se jima bo utepalo 275; ali vam gre to v um, da bom umrl 276.
Pogovorni jezik je značilen za meščansko penzijo. Sicer so med gosti razlike v izobrazbi, vendar se je govorica izenačila, zlila v nekakšno enoto. Med seboj govore vsi domala isti jezik; poglej ga, veselega tiča 21; lepotice irle za vami 33; uživanje ga je naredilo slinastega polža 36; ta čudni svat (= človek) 46; ali ga vidite, starega skrčenca, kako se mu oči krešejo 51; zda; sva bot 107; povedati na vsa usta 121; vam moškim je kakor petelinu na gnoju 142; robija ti miga (se obeta) 143; on je na svetu (kot) vojvoda 146; nikarta teh neslanosti 166; mlad človek, ki se mu je prijel srca 172; oblekel je poštnega človeka (postal), v kozji rog ugnati 175; (prefektu) se stolček maje 176; ne da k sebi 176; ni mu za ženske 176; prime ga omedlevica 176; neprijetne lobiti 177; se je zaljubila in kar leze vanj 178; dobiti hruško po glavi 186; to bi nam dušo privezalo 186; »Prava reč!« se je odrezala 191; kakor moj rajnik mož, malo burjast, pa blagodušen robante 192; pot pod noge 199; stojite kakor lipov bog 199; sam krompir otepati 224; kaj mu je le nastorila, kako ga je tako nase pripela, da pobira stopinje za njo kakor kužek 224; pometlo je Ludvika XVI.; soba je res na svetu hlev 226; tak pustite že očeta Goriota in ne ponujajte nas več z njim (= ne govorite več o njem); že eno uro nam belite vsako jed z njim; če vam je tako k srcu prirasel... 286.
Posebnost zase je vendar Vautrinov govor, ko ta robijaš v čudni naklonjenosti do mladega para razvija svoje cinične nazore o življenju, zlasti pariškem. Kopica duhovitih domislic, primer in življenjskih modrosti v kar se da domačem jeziku: temu znam jaz votek najti 21; jaz se primem vajine zadeve (= se zavza-
49
mem) 49; na dušo pihati 54; drenove volje ste 89; ribariti za doto 105; ne palite mi žolča 109; zajedati očetu denar, ki ga nima na prebitek 111; dvajset let otepanja (= trdega dela 113); dregniti v osir 114; pretipljite si srce in obisti 116; razprezati se kakor vladar 116; presti ljubezen mlademu dekletu 117; zapirati komu mošnjo 117; loviti doto 118; metati trnek za človeško vestjo 118; kaj hitro bi očeta ovila ter ga poganjala kakor otrok volka, da bi se sukal okrog nje 119; sneti s klina prepir 120; prej ali slej boste ugenili še kaj hujšega (= naredili) 120; mislil sem, da ste krepkejšega jedra 121; zvitorepiti okrog lepe dame 130; nositi zvonec v družbi 159; norce briti 159; prijeti stvar od prave strani 160; dajati na upanje 160; danes niste v svoji navadni koži 166; streči svojim muham 167; zanesti se kakor na zlato vago 167; pokazal sem vam, kako so ubrani zvonci na uri socialnega reda 168; ne mika me, da bi se tukaj plodil po grebenicah 168; čustvo je svet, ujet v misel 168; napletati koga z moralo 169; človeka pili in brusi za vijak v vladnem stroju 172; prebadati z očmi 185; se ne bova pisano gledala 185; mi je v srce seglo 192; pretipati komu srce in obisti 192; s teboj ni češenj zobati 206; vse škripce napeti 209.
Mladi pravnik Rastignac je nekako zveza med meščanskim in aristokratskim svetom. Temu ustrezno je tudi njegovo izražanje: pitati koga z marki jem 89; trgati srce z jeklenimi kremplji 121; čednost ne trpi polovičarstva 121; zda; sem kos gospodu, zdaj se mi pozna plemič 122; na en mah bi ogrenil celo premoženje 135; mislim, da gospe nisem bil čez voljo (= zoprn) 140; mislila je nanj kolikor na lanski sneg 140; za žensko dušo izgubiti 143.
Več težav ima prevod s salonskim jezikom. Upoštevati je treba, da ga Slovenci nimamo posebej izdelanega in da si moramo pač pomagati z nekoliko privzdignjenim knjižnim jezikom. V romanu nastopa dvoje aristokracij, krvna in denarna. Razumljivo je, da parveni često pade nazaj v nekdanjo govorico, posebno kadar ni na očeh in kadar je čustveno prizadet. Na drugi strani pa je res, da je Zupančič tako ljubil sočno izražanje, da se mu ni mogel zmeraj odreči. Naj omenim nekatere primere, kjer ga je po mojem nmenju malce zaneslo. Tako npr. govori vojvodinja, resda v intimnem pogovoru s svojim varovancem: mu ne grem na limanice 85; svet je zmes nedolžnih cackov in prevejanih talotov 87; še Bog, da se je (ta ženska) tako naredila 129; če jo boste tako požirali s pogledi 130; gospa je na žerjavici, togota jo razjeda 130. In malo čudno je slišati v gro-fovih ustih, čeprav je močno razburjen: ne brigam se, kaj bodo mislili o meni ljudje, ki mi niso ne v peto ne v šesto 278.
Veliko več svobode kakor v dialogu ima prevajalec v pripovedi. Res se mora tudi v tej vsaj malo ozirati na družbeni sloj, o katerem govori ali katerega popisuje, vendar se ta vezanost marsikdaj lahko podredi živosti in neposrednosti prikazovanja. V meščanski penziji govori takole: njena postava, zalita kakor tolst mežnar 4; kuha jezo 23; ne gre ji izpod palca 28; goltati maščevalnost 30; se je smukala h Goriotu, opravljena kakor deveta kraljična 32; kot da ga je zbodla z razbeljenim železom 35; zaspati kakor polh 44; zabosti oči v koga 53; splošno mišljenje se je presuknilo 90; denar dobro obrniti 99; se zibi;e v devetih nebesih 105; tega človeka ni mogel 106; ta smeh ga je pogrel 107; ob pogledu te je zazeblo 137; vleči na ušesa 138; besedo ujeti (mimogrede slišati) 142; glava mu je gorela od vročice 142; zagnati halo 146; to ga je zbodla 158; kadar se mu je odprl curek besed 178; stavki, ki so padali v presledkih iz njegovih ust kakor kaplje, ki se trgajo od pipe 178; naplela je celo rešto praznih modrosti 198; pre-tekniti roko pod pazduho 213; kričati kakor dvajset sejmarjev 215.
50
v popisovanju pariškega življenja, v razglabljanju o njem in pri razkladanju življenjske modrosti uporablja prevajalec naslednje zveze: (bruc) se izlušči iz lupin, si razširi obzorje 37; obrniti jadra za pravim vetrom 38; take misli so ga naskakovale 38; stara dama je najprej dobro otresla veje rodovniškega drevesa 39; dvoje čustev mu je izpilo vse soke 95; zlata na pretek 125; prekladati si dolgove 161; mladina dobi odvezo za svoje pogreške 162; pisarniška tapi-ca 172; je slekel provincialsko kožo in se lepo zložno ustanovil v položaju 228.
Manj je za salon značilnih fraz, kakor: pas je zažemal njeno vitko rast 64; bliski so se ji kresali v očeh 85; smehljaj prebegne preko ustnic 165. Popis dogajanja med aristokrati se kaj malo loči od jezika splošnega popisovanja: temu človeku ni zaupati orehove lupine 64; odnesti pete 74; stati na oprezu 77; debelo se je čudil 127; samo zanjo je imel oči 129; kakor bi trenil 131; prvine ljubezni so ga prav tako drago stale, kakor so bile presne, kiselkaste in sladkega okusa 164; vrgla mu je pogled 165; storilo se mu je inako 183; vlekla je vse oči nase 263.
Primerjava z izvirnikom. Najboljše potrdilo gornji obravnavi bo pač dala primerjava med izvirnikom in prevodom: tako se je izrazil Balzac, tako je poslovenil Zupančič. Naj si vsak sam ustvari sodbo, koliko se je prevajalec držal izvirnika, kdaj se je morda preveč oddaljil, kdaj fraza ni najprimernejšega. Stran izvirnika je v oklepaju: si quelque serrure allait mal — če se je kaka ključavnica zaskočila 21 (17); ga me connait — temu znam jaz votek najti 21 (17); garder rancune — kuhati jezo 23 (18); eile ressembla parfaitement — je bila na svetu kakor 28 (25); quoique peu donnante — čeprav ji ni šlo rado izpod palca 28 (25); devorer ses desirs de vengeance — goltati maščevalnost 30 (28); il s'est ruine — se je ugonobil 32 (29); eile filait chez Goriot — se je smukala h Goriotu 32 (30); mise comme une divinite — opravljena kakor deveta kraljična 32 (30); vous etes aime des belles — lepotice irle za vami 33 (31); pique avec un fer ¦— kot da ga je zbodlo z razbeljenim železom 35 (34); le drame eclata — ta drama se je izprožila 36 (35); 11 se depouille de son aubier — se izlušči iz lupin 37 (36); concevoir la superposition des couches humaines gui composent la societe — razume sklade in plasti, ki sestavljajo družbo 37 (36); enfler ses volles — obrniti jadra za pravim vetrom 38 (37); ces idees 1' assailli-rent •— take misli so ga naskakovale 38 (38); les Souvenirs dont sa tante l'avait berce — spomini, v katere ga je teta zazibavala 39 (38); sli reussissait aupres de ¦— ako se mu obnese pri 39 (38); elle etait une des sommites du monde aristo-cratique — je štela med vrhunce aristokratskega sveta 40 (39); dormir ä poigns fermes — je zaspal kakor polh 44 (44); vos pensionnaires avaient bien le diable au corps; ils ont tous decanille des le patron-j acquette — vaši goslači imajo menda mevlje v riti, vsi so jo že na vse zgodaj pobrisali (govori dekla) 46 (46); ils dorment comme des souches qui sont — spita kakor dve kladi, saj tudi sta 46 (47); ovi done est-il alle, ce chinois-lä? — icam pa je prav za prav šel, ta čudni svat 46 (48).
Se bo nadaljevalo.
SV