X                                                    Književna poročila.                                                    X
V pričujočem prevodu sem dobil besede, ki jih je prevajalec kratko^ malo prepisal iz srbščine namesto poslovenil. N. pr. Zaista, životinja, oprostiti se (nam. posloviti se), nožice (nam. škarje), po lahko (nam. počasi, nalahko =5 srb. p o 1 a k o) in dr. — Medveda, volka in risa izvirnik v neki pripovedki naj= brž imenuje «čuvare», in ti «čuvari» so v prevodu — «p s i». «Nečasna sila» je prevedena v — «nečastno silo» (nam. peklensko silo). Na str. 17. stoji tale stavek: «Jarec se predstavi in zbeži.» Kaj je to? V izvirniku najbrž stoji: «J. se prestravi...» «Prestraviti se» pomeni po naše «prestrašiti se»! V zmislu pripovedke se je jarec prestrašil in zbežal! (Prevajalec je izjavil, da je ta pasus tiskovna pomota.)
Bojim se, da bi zasledil še hujših netočnosti, če bi imel tudi izvirnik pred seboj.
Srbi radi pišejo nekak kompliciran slog, ki se zdi neslovanski, zato okoren in lesen za naš jezikovni čut. Pošteno in jasno obliko mu damo, če takšne stavke v prevodu  delimo in uredimo.
Tega se mora prevajalec zavedati!
«G azečemu sneg mu začne teči kri iz nosa« (str. 66.) je morda francosko in italijansko, —¦ slovansko, slovensko ni! Na str. 77. v 2. odst. se mešata glagolski pretekli in sedanji čas pripovedovanja. Slovenščina tega ne pozna in ne mara! Odvisnovprašalni stavki se v slovenščini ne začenjajo s «če»; namesto «če» je pravilno samo «ali». Napačno je torej: Pazi, če uhaja; ne vem, če...; Bog zna (!), če...! Ko berem: «Obe očesi», precej mislim na dve kurji očesi, na dve krompirjevi ali trtini očesi, nikakor pa ne na obe oči živega bitja! «Pa bi šla med volke» (str. 121., 6. odst.) je dva= krat slabo. Stavek bi se moral glasiti zaradi svojega predpreteklega pomena in zaradi bolje oblike: «Pa bi bila šla med volkove.« Na str. 180., 4. odst., 2. vrsta, bi se  stavek moral začeti:   «Mačeha . ..   nam.:   Hčerka...«
Prevajalec je priden delavec v reproduktivnem in kompilacijskem slovstvu. Srbščine, ki je ne zmore še popolnoma, naj bi se zaenkrat ne loteval. Če od= štejem napake, ki sem jih podčrtal, je s to knjigo dal naši mladini vendarle lep dar. Zakaj vsaka knjiga pravljic je zvezek čiste poezije.          Ivan Zoreč.
Fr. Prešeren: Antologija. Uredio i predgovor napisao dr. Joža Glonar. Zagreb. Narodna knjižnica. 1922. (Naši pjesnici II.) 72 str. Cena nevezanemu primerku  5  Din.
Uredništvo «Narodne knjižnice« v Zagrebu se je lotilo hvalevredne naloge, predstaviti širji publiki «n a š e pesnike«. Da ne prišteva k našim pesnikom samo srbskih ali hrvatskih, izpričuje zvezek, ki je sledil antologiji iz Prerado« viča ter prinaša antologijo iz Prešerna.
Problem, kako taki hrvatski in srbski publiki, ki po slovenskih knjigah navadno ne sega, predložiti slovenskega Prešerna in ne prevodov iz Prešerna, je rešil urednik dr. Glonar po mojih mislih vsaj v principu srečno: tekst je tu in tam moderniziral, vendar ne tako, da bi delal Prešernu preveč sile: Prešernovo akcentuiranje je izpremenil po potrebah krogov, katerim je knjiga namenjena; dodal je nekaj opomenj, na kaj je treba Hrvatu ali Srbu pri čitanju slovenskih tekstov posebno paziti, in pa tolmač tistih besed v antologiji. ki bi publiko «Narodne knjižnice« po sodbi Glonarjevi specijalno motile.
Izbira pesmi sama dela name vtis, da je urednik malo prerigorozno iskal tekstov, ki bi naj bili publiki «Narodne knjižnice« lažje razumljivi. V enem slučaju je tudi prekoračil namen antologije iz Prešerna; publiko «Narodne knjižnice«   opozarja   zelo   prozorno   na   obstoj   epične   slovenske    narodne
—   758   —

a
Književna poročila.
K
poezije. Med pesmimi, ki jih je Prešeren sam določil za svojo zbirko, gotovo ni nobene take, kT bi po svoji estetski vrednosti ne spadala v tako antologijo. Zato je antologija iz Prešerna seveda še posebno subjektivna stvar. Namesto treh narodnih pesmi, ki jih je Prešeren ?predelal, bi sprejel jaz n. pr. «Zdravljico» itd. Vprašanje je tudi, kaj je pri taki antoLogiji, ki je sprejela izmed 111 pesnitev Prešernovih «Pesmi» 40, umestne j še Cd^ se drži Prešernove razporedbe,, kakor Glonar,~ali da ustvari po svojih vidikih novo. Glonarjev oris življenja in dela Prešernovega (7—19) v glavnem svoj namen pač doseže: da približa pesnika čitateljem ter jim služi obenem za komentar k razumevanju pesmi. Prešernov pomen za Slovence je z ozirom na publiko, kateri je antologija namenjena, pač premalo poudarjena". O posamez? nostih bi se dalo govoriti, toda Glonarjev namen v tem uvodu antologiji ni mogel biti, da utira prešernologiji nova pota.                                                    Fr. Kidrič.
Branko Mašič: DedasJoksim, narodni poslanik, lihvar i predsednik svakojakih društava za pomoč i humanitarnost. Novo izdanje «Književnog Juga». Zagreb. 1922.
V predvojni dobi bi ne bili lahko razumeli te prav posebne, pogumno pisane knjige o orijentalstvu predvojne Srbije. Ali zdaj, ko nas vsakdanje življenje in trpljenje spominjata «... na velike i masne zarade, poslove, zakupe i nabavkc. recimo, kod ishrane vojske ili siro/našnih krajeva; kod iskoriščanja državnih majdana (t. j. rudnikov), šuma, z-emlje, reka i jezera; ili kod gradnje i podizanja drumova (t. j. cest), čuprija (t. j. mostov), željeznica, javnih zgrada i još bez= broj drugih državnih potreba ...», zdaj avtorja že razumemo, ko nam z bistrim opazovanjem in z ostro satiro slika dejanje in nehanje Joksima Popadiča, narod* nega poslanca, oderuha itd.
Zdi se mi, da je vsa nravstvena vrednost tega socijalnega romana — po svoji zasnovi sicer nekoliko preraztrganega in razmetanega — ravno v tem, da nam zvesto in realistično odkriva in kaže življenje, kakršno je Br. Mašič pač gledal, se jezil, smejal in jokal nad njim.
DedasJoksim je cel ptič. Zna živeti, zmerom ve, kaj hoče. Na vesti ima silnih grehov in hudobij. Ali v njem bedi zares čisto slovanska duša, prečuvstvena, preslaba, da bi premagala strasti in zlo, pa se vendarle kesa grehov, dokler ga znova ne omamijo nove strasti, novi grehi in mu ne zatemni vsaj začasno vse, kar je lepo, dobro in pošteno.
Iz knjige diha prav posebna, močna balkanska čutnost, ki večkrat rada spolzne v čudne orgije. V bralcu vzbudi s prirodno močjo opisovanega živ« Ijenja zavestno soobčutje.
Slog je krepak, v opisovanju narave tudi lep in poetičen.
Risbe J. Kljakoviča so prav lepe, mojstrske in knjigi v krasno dopolnilo.
Ivan Zoreč.
D. Nedelkovitch:   La  philosophie  naturelle  et  relativiste  de  R. J. Boscovich.
Pariš 1922. Editions de la vie universitaire. Cena 20 Frs.
Rude J. Boškovič je Slovencem že po imenu malo znan, po svojih delih pa gotovo večini popolnoma neznan. In vendar je to edini Jugoslovan, čigar ime se lahko imenuje v vrsti z imeni svetovnih duševnih velikanov kakor Newtona, Leibniza in Kanta. O njem je po pravici trdil dr. Br. Truhelka, da je «u prilično pustoj vasioni naše nauke najkupnija zvijezda«, za katero daleč zaostajajo vse druge (Jug. Njva VI. 6. 1922., str. 445.) in na temeljih Boško« vičeve znanstvene zapuščine se ima po njegovem mnenju zidati hram «jedins stvene jugoslavjenske nauke» (Jug. Njiva^Obnova IV. 27.1920., str. 570.).