Kako so pri Zajčevih pripravljali pirhe M. Jezernik Zajka je spravila težko košaro v shrambo za gnilo zel- nato glavo in poklicala svoje sinove: »Bežek, Skok, Stop!« Obračala je mahadrava ušesa, prisluškovala na to in ono stran. Slišala je pa le veselo cviljenje in cvrčanje pri sosedi Mišjakovi, ki je komaj krotila razposajene mladiče. Še enkrat je poklicala svoje ubegle otročiče Bežka, Skoka in Stopa — a zopet zaman. Potem je pa potegnila iz tretjega razora tri bučice, pomcšala tekočino s suhim stebelcem, zadovoljno pokimala in spravila buče poleg košare. V tem so priskakljali in sc pripodili mladi zajci: »Matnica, pomlad! Mama, priroda se prebuja! Beli zvončki pojejo. izza griča se čuje tro» bentanje. Leska pa sipa rumen prah na vsakega in na vse. Kar poglej nas!« Tako so klicali Bežek. Skok in Stop. Mati Zajka jih je pa le po* trcsla za uhlje in ukazala mir. V tem so zagledali košaro, polno belih, debelih jajc. »Mamica. kje si dobila jajca?« Nabrala sem jih pri sosedah na polju, na vrtu za skednjem. Zdaj jili boino lepo pobarvali in poslikali. Vsakemu sinčku je dala lep čopič iz zajčje dlake in bučico barv. Ko se je obrnila po jajca, so se pa nerodnim zajčkom prevrnile bučicc in po tleh se je pocedila lepa rdcča barva, sinja in rumena. Žejna prst je hitro vse popila, gospa Zajka pa je prijela svoje tri dečke za ušesa: »S čim pa mislite posli« kati jajca? S čim?« Zajčki so se hitro pomirili in obljubili, da gredo drugi dan na vse zoodaj po barvo. Prvo jutro se je odpravil Bcžck. Zadel je bučice na ramo, vzel Liorjačo v sprednje tace in jo mahnil preko zelnikov na strnlšče, s -tmišča v Hozd in iskal barve. A vse je bilo rjavo, prstenorjavo, zelen= kastorjavo, sivkastorjavo. Nikjer žive barve. Sem in tja je zasijal vel list zlatorumeno, mndrikasto, rdečkasto. A ko ga je pogledal Bežek z druge strani, je bil rjav kakor vsa okolica. Končno se je . 170 odločil za okrogle kepe ilovice, napolnil z njimi bučice in precej potrt korakal domov. Doma pa je bilo smeha zaradi rjavih kep. — Drugo jutro je odskakljal Skok. Imel je srečo. Pot ga je pripe* ljala na rob gozda, kjer se mu je skozi gnničevje zasmejala neskončno mila sinja barva. To so bili valovi pomladno razpoloženega potoka. Hitro je zajel v bučice najbolj modrih valov in veselo priskakljal domov. Ko je gospa Zajka pogledala v bučice. je prasnila v smeh. rekoč: »Oj ti imenitna glava! Saj si prinesel čLste studenčnice. brezbarvne vode!« Bežek in Stop sta pa preobračala kozolce od samega smeha. Tretje jutro je možato odkorakal Stop. Legel je pod lcsko, zasmr« čal, a vendar poslušal. kaj se godi v bližini. Mravlje so ga ščegetale po šapah, ni jih prepodil. Govorile so pa le o jajčkih in da bo treba mravljišče prestaviti. Polži so v pomladanski radovednosti odpirali svoja upnena vrata in iztegovali tipalnice. Govorili pa niso. — Prišle so poljske mi.ške in mu oškrtale dehteče bučice. Veverice so ga obme* tavale z lupinami, a on se ni ganil. Iz dupline soscdne murvc se je dvignila prva poraladanska čebela. Polagoma je dvigala krila, se nasr* kala sladkega pomladanskeaa zraka, se opotekala, potem pa zletela J proti hribu. • I Tedaj so veverice siknile: »Zajček, če hočeš barve. pojdi za če= 1 belo!« Stop je oprezno korakal za čebelo čez travnik. skozi goščavo, po ' klancu navzgor. Nežna živalca je hitela po ovinkih. ket jc biH še vsa slaba, in iskala pot do medu. Končno je preletela greben, zajiek je skočil za njo in obstal od veseija in začudenja. Ves klanec pod njegovimi nogami se je kopal v toplem soncu. Rebro jc bilo rumctio od zlatih trobentic. goljava je žarela od rdečega resja, v sončnera zatišju se je razbohotil do nečuveno mile sinjine nežni jetmik. — Čebela je plavula ktikor omamljena nad pisanim poljem, pozdra* J vila to in ono cvetko, poljubila zdaj rdečo, zdaj modro ali rumeno I glavico in srkala iz vseh čaš. I Stop je pa stopil na rdečo goljavo, resje mu je napolnilo bučico ] s škrlatno barvo. Trobentice so mu natočile svojega zlata v druyo bučico. V tretjo bučico je pa zajel modre barve iz čaš sinjega jctr* nika. — Ves srečen jc stopil zvečer s polnimi bučicami pred resno obličje svoje majke. Občudovala sta ga brata, hvalila in božala ga je mania. Drugo jutro so pa pobarvali jajca lepo rdeče, modro in rumeno. »Zdaj si pa še izmislite lepo sliko za piruhe.« Bežek je pobarval jajce modro in naslikal zlato sonce. Skok je na rumen piruh začrtal domačo hišico. Stop jc z rdečo barvo upodobil svojo mamico z dolaimi ušesi in velikimi očali. Gospa Zajka je pa slikala svoje mladiče, sosednje miške. zelnate glave. korenček. kokoši. 171 pcteline. rnlada piščeta, cvetke. Vsa okolica je prišla ^ledat in obču* ^oiJiit: krti. jerebiee. prepelice, polži, vevericc, miške. iMno.uo so tudi ",isvetovali novih slik. Staremu krtu na čast so morali naslikati calo ^to visokih krtin. Veverice iz soseščine so zahtevale. da narišejo na jajca lepe smrekove in jelove češarke. Končno so bili piruhi go« tovi. naložili so jih lepo' oprezno v košaro, to pa na voziček. Stop je šcl za kočijaža, Bežek in Skok sta vlekla voziček. Gospa Zajka se je mipravila prav po pomladansko in je zagonetno kimala, ko so jo stisedje izpraševali, kam jih pelje pot. Stopaia ie ob vozičku in tiho narckovala: »Preko vseh zelnikov, čez str* niščc, skozi podraščino na robu jiozda. skozi vcsclja in občudova^ cvetja, v dolini pa va« siea s cerkvijo, za vsa» ko hišico vrt. »Zdaj pa otroci tiho, oprezno. Skrivati se moramo, da nas ne vidijo Ijudje, i/nenadili jih bomo.« Oprezno se je prevesil voziček čez grcben, hitro so se skrili za /ivo mejo in drseli v dolino po strmem rcbru. »Kikiriki« jim je rezko in nepričakovano zapiskalo na uho. Stop jc izpustil vajeti, Bežek in Skok pa voziček in skočila sta v stran. Voz jc zdrual po strmini dol, košaro je prevrnilo in lepi piruhi so se ubili na trdem kamenju in pod vozom. — Debele solze so kapale ubogim zajčkom po kosmatih licih. ko o iskali cele piruhe. — Samo eno jajce je ostalo celo, ono s sliko Lio.spe Zajke. Hitro so pobrali lepi piruh- in jja nesli skrivaj skozi /ivo mejo na majhen vrt, kjer so ga skrili med mah in suho listje. Potem so se počasi vračali po klancu nazaj, ves čas so pa morali poslušati divje klice razjarjenega petelina. ki jirn je kar naprej po« navljal. da nimajo pravice ukvarjati se s piruhi. da je to le delo njegove rodbine. Mati Zajka je pa tolažila otroke: »Najlepšo pisanico smo pa \ endar skrili na vrt, kjer jo bo našel oni deček, ki mi je pozimi vedno nastavljal okusne korenčkc za moje otročiče.«