245
borbo, ki jo je moral izvojevati Vuk Karadžič in z njim tudi daroviti pesnik mladosti in srca Branko Radičevič proti starokopitnežem, ki so z vsemi silami branili stari slavenosrbski jezik in svojega Klopstocka Lukijana Mušickega. Branko je prišel v Karlovce na počitnice, kjer ga je veselo sprejela mladež, ker so ji njegove v pravem narodnem duhu zložene pesmice segale v srce. Nastanil se je v hiši kar-lovškega meščana Čike Mije, katerega brat Lukijan, umirovljen profesor poezije in retorike iz dobe Lukijana Mušickega je bil strašen nasprotnik Vuka in narodnega jezika in se zelo jezil na joto, ki jo je Vuk vzel v svoj alfabet. Govoril je svojemu bralu, ki se je tudi navduševal za Branka: „Jer bo si prostak, pa nemaš ni ponjatija, šta se sve od Rima sprema, samo da nas odpade od pravo-slavija, jezika i serp-skoga morala. Naj-mili su Vuka — — hu, da gadnoga imena !.. . da uvuče u serpski alfabet šo-kačku Jotu, da izgoni staroslavjan-ske jerove i debelo jerove, a kada u to-me uspjeh obezpeči, onda eto ti i latin skog alfabeta! - A več posle?... Danas Jotu, sutra ceo alfabet, a za njim če več i katoličesko svjaščenstvo s bis-kupami i kurijom." Profesor združi celo deputacijo,   ki   gre
na magistrat s prošnjo, da se Branko kot „raz-vratnik, jotovac", ki kvari mladež, spodi iz mesta. Zbereta se še deputaciji dijakov in deklic, ki pa ne gresta na magistrat, ampak k Branku, da ga proslavita in osmešita deputacijo njegovih nasprotnikov. Komedija se bode med srbskim narodom lahko in koristno uprizorila, a posrečil se je pisatelju posebno tip starega profesorja, ki s svojimi deklamacijami v slavenosrbskem jeziku dobro označuje nasprotnike Vukovega stremljenja in njih malenkostno mišljenje.
Spomenik Hmelnickega v Kijevu.
Potem sledi konec Stan ojevičeve velike razprave: „Knjige i drugo u starim srpskim zapisima." Prav obilo mesta v knjigi so dobile književne ocene in poročila (str. 95.—136.) Marko Car podrobno ocenjuje pesmi Svetiš lava S tefa novica (pesme originalne i prevedene 1903. in 1904.) in priznava temu mlademu pesniku obilo nadarjenosti in pesniškega duha. Profesor M. Budisavljevič se bavi z Uskokovičevimi črticami: „Pod životom," o katerih sem že izpregovoril, in kaže napake in nezrelost pripovedke Veljka Ra-dojeviča: „Teško tomekoga kunu". Slede še ocene študije iz jugoslovanske književnosti »Pripovedka o devojci brez ruku" od Pavla Popoviča, Čurčinove razprave „ D a s s e r -bische Volkslied in der deutschen Literatur", Š ur mili o v e razprave : Početa k gajevih No vina i t. d. Med nekrologi omenjam samo onega o M i -lošuCveiiču, ki je umrl koncem preteklega leta in kot glumec, redatelj in dramatski pisatelj zaslužil, da mu ostane trajen spomin med srbskim narodom. Janko Barle. Swiat Slovriari-ski je priobčil študijo Tad. Stan. Ora-bowskega o Aškercu, ki je izšla v ponatisu kot del „Szkic i razpraw z pismiennictvv s!owiariskich". Pisatelj seveda postopa jako obzirno z Aškercem; ne zamerimo mu, da je v spisu vse polno netočnosti in krivih sodba, le eno moramo omeniti. Grabowski opazuje pri Aškercu trdo, nepesniško obliko ter iz tega izvaja splošno trditev, da je slovenska poezija zaostala ter se mora boriti še z artistično-literarnimi težkočami jezika. To ni res, ker so ravno v finezi jezika moderni daleč prekosili Aškerca ter podali dokaz, da je slovenski jezik dovolj olikan za najvišjo poezijo.