Razredništvo in vzgojni načrt
O pomenu
pripovedovanja pravljic
^ Špela Pahor
Pravljice so nastale v času, ko ljudje še niso poznali pisave. Prehajale so z očeta na sina, prenašale so se od ust do ust, iz roda v rod. Pri tem so se spreminjale in preoblikovale. V ustnih kulturah so se morali pripovedovalci prilagajati svojim poslušalcem, njihovemu okusu, mišljenju, načinu življenja. Izročilo se je tako spreminjalo hkrati s spremenjenim načinom življenja. Toda tudi ustne kulture so znale ceniti osebno ustvarjalnost posameznih pripovedovalcev, če se v svojih izvirnih zamislih le niso preveč oddaljevali od tradicije.
Ustno pripovedovanje
T
^udi naši predniki so gojili ustno pripovedovanje. Poznali so tako svetniške zgodbe kot pripovedi s posvetno vsebino. Ljudje so tistim posameznikom, ki so v umetnosti govorjenega jezika dosegli najvišjo stopnjo, rekli pravljičarji. Dr. Milko Matičetov ugotavlja, da so se ljudske pripovedi do današnjega časa ohranile prav po zaslugi teh nadarjenih posameznikov. Meni tudi, da je vsaka prava ljudska pripoved sad bolj ali manj zavestnega umetniškega prizadevanja. Vsak nadarjen pripovedovalec se namreč potrudi, da zgodbam, ki mu jih posreduje izročilo, vdahne nekaj sebe. Pravljičarji so bili cenjeni v domači vasi in celo v širši okolici. Ljudje so jih ob raznih skupnih delih radi poslušali. Pripoved so spremljali z vprašanji, vzkliki, vzdihi, s pripombami ali s smehom.
Kako pripovedujemo danes?
Danes je okolje pripovedovanja drugačno. Skupno mizo ali zbiranje ob topli peči doma so zamenjali odri, knjižnice, vrtci, šolski razredi, kavarne. Predstavljam si, da so pravljičarji v preteklosti pripovedovali bolj ali manj poznanim ljudem, domačim in sova-ščanom. Danes ima pripovedovalec na odru ali v kavarni pred seboj bolj ali manj neznano občinstvo. To še toliko bolj drži takrat, ko nam pripovedujejo po radiu ali na televiziji ali ko lahko kadar koli in kjer koli poslušamo njihove pripovedi, posnete na kaseto ali zgoščenko.
Ure pravljic v knjižnicah so stalna oblika bibliopedagoškega dela z otroki, s katerimi se knjižničarka srečuje daljše obdobje, tudi več let. V Sloveniji so to obliko dela z otroki začeli najprej razvijati v Pionirski knjižnici v Ljubljani - že po 2. svetovni vojni. Kmalu so začeli z urami pravljic tudi v drugih slovenskih knjižnicah. Tudi v Mestni knjižnici Izola od ustanovitve leta 1958 skrbimo za ohranjanje, posredovanje in promocijo različnih oblik kulturne dediščine.
^^ Branje je pogoj za uspešno šolanje, je pot do leposlovja in spodbuja kognitivni razvoj. W
K slovenski in svetovni kulturni dediščini spadajo tudi pravljice in v naši knjižnici posebno skrb namenjamo ravno pripovedovanju pravljic. V knjižnici deluje pravljični študijski krožek Jara kača, ki skrbi za promocijo slovenskih ljudskih pravljic. Prirejamo tudi medkulturne pravljične urice, ko različni priseljenci predstavijo svoje ljudsko pripovedno izročilo. Smo tudi soorganizatorji Primorskega pravljič-
nega festivala. Že več desetletij otrokom od četrtega leta dalje namenjamo ure pravljic, ki jih izvajamo vsak torek ob 17. uri. Zadnjih 15 let pa so otroci naši obiskovalci tudi v dopoldanskem času. Takrat jih v knjižnico pripeljejo vzgojiteljice iz vrtcev. Prihajajo tako dveletniki kot tudi starejši otroci. Lepo sodelujemo tudi z izolskimi osnovnimi šolami. Učiteljice k nam večkrat pripeljejo učence iz prve triade devet-letke, ki še vedno radi prisluhnejo pravljicam. Otroci so v zgodnjem otroštvu (od tretjega do devetega leta) v tako imenovanem pravljičnem obdobju. Takrat je pravljica zanje najpomembnejša literarna zvrst, saj ustreza njihovemu dojemanju sveta, v katerem se prepletata čudežno in realno. Seveda za otroke izbiramo take pravljice, ki so primerne za njihovo starostno skupino. Sodelujemo pa tudi z zavodi, ki skrbijo za ljudi s posebnimi potrebami: Varstveno-delovnim centrom Izola in Društvom za cerebralno paralizo Sonček Koper. Tem osebam poslušanje pravljic še posebno veliko pomeni, saj čutijo, da jim s pripovedovanjem darujemo del sebe, da jih imamo radi in jih sprejemamo. Ker odraslim s posebnimi potrebami pripovedujem že več let, opažam tudi, da so vedno bolj sposobni zbranega poslušanja in da lahko poslušajo vedno daljše pripovedi. Obenem ugotavljam, da so kljub prizadetosti ohranili smisel za humor in se velikokrat skupaj iz srca nasmejemo.
Pravljice so potrebne
Mnogi strokovnjaki opozarjajo, da naše vzgojno-varstvene ustanove in šole posvečajo preveliko pozornosti intelektualnemu razvoju, premalo pa jih skrbita negovanje in razvoj otrokovih čustev ter domišljije. Zato je bibliope-
aazredništvo in vzgojni načrt
dagoško delo v knjižnicah še toliko bolj pomembno. Menim, da je pripovedovanje lahko pomemben pripomoček tudi pri različnih predmetih v osnovni šoli. Če želimo otrokom npr. približati temo o vremenskih pojavih, so lahko odličen uvod v učno uro Vremenske pravljice Tatjane Kokalj. Skoraj na vsako življenjsko vprašanje lahko v pravljicah najdemo odgovore, pa naj so še tako neznanstveni. A raziskovalci možganov vedno bolj ugotavljajo, kako pomembno je združiti levo in desno možgansko polovico, razumsko in umetniško, intuitivno plat naše zavesti. In marsikdaj se prav uvidi, ki prihajajo iz tiste zanemarjene, desne polovice, izkažejo za bolj modre in človeške. Tako se mi zdi, da so pravljice lahko primeren uvod v neko temo, ki jo potem pri pouku še razčlenimo in bolj znanstveno razložimo.
Pa ne le otroci, tudi mladi in odrasli radi prisluhnejo pravljicam. Tako je dijakom pravljice brala profesorica angleščine v eni od ljubljanskih gimnazij, študentom pa jih bere predavateljica dr. Manca Košir. Obe sta ugotovili, da se dijaki in študentje po branju umirijo in lažje sledijo razlagi učne snovi. Tudi to je lahko eden od ciljev branja pravljic.
Priscila Gulič je v diplomski nalogi Vloga knjižničarja - pravljičarja pri spodbujanju otrokove domišljije poudarila, da so pravljice v današnjem hitrem času kot duhovna hrana potrebne bolj kot kdaj koli, poklic pravljičarja pa je označila za enega izmed najpleme-nitejših poklicev. Zakaj? V pravljicah namreč vedno zmaga dobrota, zlo pa je kaznovano. Otroci se poistovetijo z
junakom, z njim premagujejo težave in z njim zmagajo. Ob tem doživljajo različna čustva in jih razrešujejo. Vsak med njimi si zgodbo predstavlja po svoje, kar pri njih spodbuja razvoj domišljije - drugače kot pri risankah, ko dobijo že vnaprej narisane podo-
be. Z branjem in pripovedovanjem pravljic pri otrocih še spodbudimo to njihovo naravno sposobnost. To pozitivno vpliva na poznejše otrokove bralne sposobnosti. Branje je pogoj za uspešno šolanje, je pot do leposlovja in spodbuja kognitivni razvoj. Z doživetim branjem pravljic otroke navdušimo za branje knjig, saj se v knjigah skrivajo njim tako ljubi pravljični svetovi.
Izkušnje mi sporočajo, da ima pripovedovanje v primerjavi z branjem iz knjige veliko prednosti. Pri pripovedovanju lahko bolj neposredno
vzpostavim stik s poslušalci, tako z otroki kot odraslimi. Z njimi se lahko pogovarjam, igram ali kaj zapojemo. Razložim jim lahko tudi neznane besede in nove pojme. Ker naj bi avtorska dela brali (že zaradi zvestobe besedilu in spoštovanja avtorskih pravic), raje posegam po ljudskih pravljicah, ki jim lahko vedno znova dodam kaj svojega, jih drugače povem ali prilagodim skupini.
Pripovedovanje pravljic ima več ciljev: zabavati, kratkočasiti, poučevati, vzgajati, vzbujati domišljijo, spodbujati k učenju, prebujati čustva, vero in upanje, tolažiti. V knjižnicah je cilj pripovedovanja pravljic vzbuditi tudi ljubezen do knjig, lepe besede in književnosti. Pripovedovanje marsikje dopolnjujejo tudi likovne, lutkovne ali gledališke dejavnosti.
Pravljice so nam v otroštvu pripovedovali starši, stari starši in druge odrasle osebe ali pa smo jih brali sami. Povezujemo jih s prijetnimi čustvi, varnostjo, ljubeznijo, toplino, domom. Iz njih se učimo vrednot. Prav je, da vse to posredujemo tudi današnjim poslušalcem: otrokom in odraslim. ■
Literatura
Matičetov, Milko (1957): Ljudska proza. V: Zgodovina slovenskega slovstva. Ljubljana: Slovenska matica.
Gulič, Priscila (2003): Vloga knjižničarja -pravljičarja pri spodbujanju otrokove domišljije. Pomen pravljic v otroštvu. Diplomsko delo. Nova Gorica: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo.
Štefan, Anja (1999): Folklorno pripovedovanje kot prepletanje izročila in osebne ustvarjalnosti. Magistrska naloga. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti.