List 26.
Gospodarske stvari.
Ravnanje z lanom od ruvanja do gojenja.
Euvanje se ravna po dobroti ali plemenitosti prediva, katero se hoče doseči. Ako se zahteva zelo plemenito, to je zelo tanko, volno, belo in vendar trdno predivo (ne glede na dolgost, katera sicer tudi v vrsto poglavitnih pogojev plemenitega prediva spada, pa večkrat pri vsi marljivosti kmetovalčevi izostane ali zarad suše ali druzih vzrokov), mora se lan izruvati, ko še ni dozorel, ampak brž, ko začno stebla, listje in glavice rumeneti, ali kar je isto, dva do tri tedne pred ruvanjem zrelega lanu.
Se zeleni, nedozoreli lan da najplemenitejše predivo, in, kakor nam je jako izveden učenik predivstva,' rojen Belgičan, zagotovil, se ga dobi 2 do 3 funte več, kakor pa iz dozorelega, se ve da, ako je bil prav izdelan.
Pri vsem tem, da se doseže tako lično predivo, se pa na denarni dobiček pozabiti ne sme, kajti ako kmetovalec še nedozoreli lan godi, izgubi seme, katero, če ni dozorelo, le majhen dobiček s tem daje, da se posušene in zmlete glavice pokladajo živini.
Izdelovanje prediva iz nedozorelega lanu je sicer ravno tako priprosto, kakor iz dozorelega, da! še ložeje.
Kakor hitro kmetovalec spozna, da je njegov lan po zgorej omenjenih znamenjih pripraven za ruvanje, naj to tudi precej prične, pa vendar tako, da se od dežja ali vetra poležena stebla ločijo od še lepih stoječih. Sortiranje je jako potrebno delo, ker položena stebla se veliko poprej dogodijo, kakor pa stoječa.
Tisti, kdor oboja skupaj godi, mora na vsak način škodo trpeti, kajti ako zadostljivost gojenja po položenih steblih sodi, imajo ta lahko zadosti, v tem, ko nepoloženim še veliko manjka; ako pa sodi nasprotno po nepoloženih, potem imajo položena v tistem času, ko imajo nasprotna uže zadosti, ne le zadosti, ampak preveč, ker jamejo gnjiti. In škoda mora celo dvojna biti, kjer ne zadosti godena stebla ne dajo vsega lika od sebe, preveč godna dajo sicer ves lik, al brez trdnosti. Predivo, narejeno iz preveč godnega lanu, se bliža v trdnosti pajčevini.
Pri ruvanju samem puste delavci uže izruvana stebla v rahlih vrstah za seboj na tleh ležati, da se nekoliko osuše; to se mora pa v redu delati, ne da bi se glavni konci s koreninastimi mešali.
Ko je uže cela njiva poruvana, gredo zopet delavci na tisti konec nazaj, kjer so ruvanje pričeli, in začno lan v majhne snopičke vezati. Snopiči pa niso navadni, kajti vežejo se drugače tako-le: Za vsak snopič si napravi delavec ali pa delalka navadno vez, iz najdaljših stebel. To vez položi na tla; in na njo polaga potem v podobi križa, eno pest stebel za drugo, pa zmiraj tako, da glavice pridejo k glavicami, koreninice pa k koreninicam. Šest do osem dobrih pesti zadostuje za en snopič, kateri se potem z vezjo zveze. Snopič od zgorej pogledan ima torej v pričetku tako-le podobo:
Pod. 1.
Kedar je snopič zvezan, potem se po koncu postavi, tako, da pridejo koreninice v kviško, torej tako-le:
Pod. 2.
Drugi dan popoludne, in če je vreme gorko, še prej, so stebla za rifljanje uže zadosti ovenela, in čas je, da se snopiči razvežejo in glavice na grebenu od-tržejo. Iz uže orifljanih stebel se zopet snopiči napravijo, in sicer prav prosti, samo na to gre paziti, da pridejo zopet pravi konci skupaj. Debelost takih snopičev je 4 do 5 palcev, ali pa, kar je vse- eno, snopič ne sme biti tako .debel, da bi ga delavec ne 1^0^ čez sredo s pedmi objeti.
Kader pridemo na pripravljanje uže dozorelega lanu za goditev, treba je na marsikaj paziti. Tudi tukaj je iz ravno tistih vzrokov, kateri so za zeleni lan veljali, sortiranje stebel potrebno. Huje se popolnoma tako kakor zeleni, to je, poruvani se pusti toliko časa v lepo vredjenih vrstah na tleh ležati, dokler ni vsa njiva poruvana. Med tem časom se stebla nekoliko osuše, da niso več tako vlačna. Kedar je ruvanje pri koncu, potem se prično na ravno tistem koncu, kjer se je ruvanje pričelo, dolge kapelice postavljati. Kapelice niso nič druzega kakor na poseben način napravljene kope, v katerih se ima lan posušiti. Tri osebe se potrebujejo za postavljanje: ena postavlja, drugi dve donašati stebla ter jih pest za pestjo prvi podajate.
Postavljanje samo dobro popisati ni mogoče, pustim torej popisovanje, pristavim le podobo uže dovršene kapelice, katera sme en seženj in še čez dolga biti#
Pod. 3.
202
giškega grebena,   z  dotičniini   merami   in  malo opazkami v razjasnilo zadostila.   Poglejte ga!
Pod. 5.
Osti ali zobov ima 37, kateri so na železni, poldrugi palec široki, četrt palca debeli, in 25 palcev dolgi špangi dobro prikovani. Španga sama je na obeh konceh z dvema močnima vitoma na klop zavi-tana. Osti so v špangi prav enakomerno razdeljene, tako, da po 2 liniji pride ena od druge. Na spodnjem koncu je ena ost dobro četrt palca debela, proti vrhu so zmirom tanjše, pa vendar ne tako silno, da bi postale popolnoma bodeče, ampak pustijo se tam paste. Dolgost cele klopi, na kateri 2 osebi sedite, da naenkrat refljate, znaša 60 palcev.
Kakor uže rečeno, se ni za odstranitev glavic suhega lanu grebena posluževati, ampak dosti boljšega orodja, ki se zove belgiški bet. Belgiški bet je kaj prosto, ali izvrstno orodje. On obstoji iz poldrugi palec debelega, 12 palcev dolgega in 6 palcev širokega, iz trdega lesa narejenega plošička. Ta ima v sredi luknjo za ročnik.   Bet je take podobe:
Pod. 6.
Ročnik mora biti iz vlačnega lesa narejen, 3 čevlje dolg, in kar se da,  dobro utrjen.   Iz plošička ne sme celo nič  ven moleti,   da  ne   dela veliko nerednosti v delu.   Takih betov je treba več imeti, ker ravno tako služijo   kakor  cepci   pri  mlačvi.   Vzamejo se namreč snopi, kateri so se na polji iz suhega lanu naredili, s slamo povezali in na skedenj izvozili, ter se slamnate vezi prosti v redne, rahle, kake 3 palce debele nasade razgrnejo ravno tako,   kakor se to pri žitu dela.   Ko je nasad  položen,  potem  se  pričnejo   z beti glavice tleči.   Da se stebla v nered ne spravijo,  treba jih je z levo  nogo  na  koreninčnih  konceh   na  tla  tiščati. Kedar se tolčejo, gre na to paziti, da se ročnik trdno v roki ne drži,   če ne pade plošiček s polno ploho na tla,  ampak z robmi,   kateri  stebla  lahko   prebijejo. Tudi,  če plošiček  na  robce pada,   se  ročnik kaj rad odlomi, naj je še tako trden. Ročnik mora toraj, kedar se ima udariti, v roki plavati, kar vsak lahko zadene, ako se mu enkrat delo pokaže, in ako se tega potem pridno vadi.    S tacimi beti gre delo kaj hitro, snažno in dobro spod  rok,  veliko hitreje  kakor na grebenu. Poglavitna reč je pa še to, da lan čisto nobene škode ne trpi,   ker ni mogoče,  da bi se stebla potrgala ali pa seme  poškodovalo.   Ko je  nasad  na obeh plateh otolčen,   potem ga je treba obrniti, ter se zopet 3 do 4 palce debeli, lepo vredjeni šopki vezati pričnejo. Za
Korist kapelic je, da se lan hitro in enakomerno posuši, kajti prvič so rahlo sestavljene, tako, da jih zrak lahko skozi in skozi prešinja; drugič jim dež škodovati ne more; čeravno tudi dežuje, se voda hitro odteka. Splesneti ali pa celo segnjiti tako spravljeni lan nikakor ne more. V malo dneh je popolnoma in za goditev dober.
Samo eno delo pride še pred gojenjem, namreč to, da se odstranijo glavice. Da bi se zato, da bi suhemu lanu glavice odstranil, rabil greben, to je, rifljal, bilo bi kaj nespametno, posebno ako se to na starem domačem grebenu s štirivoglatimi ostmi vrši. Greben, in sicer prav osnovani greben, je le tam na mestu, kjer se hoče po uže omenjenem načinu zeleni lan goditi. Če je lan suh, odpade pri rifljauju, sme se reči, 5 od sto stebel s tem, da se mnogo njih potrže. Potrganih koncev se dobi uže pri belgiškem najboljše narejenem grebenu vedno dva velika kupca, in to je prava zguba, kaj pa še le, ako se z domačim dela?
Ker belgiški greben za rifljanje zelenih stebel izvrstno služi, in tudi za suhi lan delo veliko boljše opravlja, kakor navadni, treba je, da ga živo priporočam in to tem bolj, ker je preprosto narejen, tedaj ni drag! Vsak količkaj ročen kovač ga khko naredi. Mislim,  da bode sledeča mala podobica izvirnega bel-
Tako postavljene kapelice ostanejo pri miru, dokler ni zunanja stran osušena. Ko je zunanja stran suha, potem še le se napravi iz ene dolge kapelice več posamesnih kratkih ali okroglih. Ako je človek tega dela vajen, gre to kaj hitro od rok; saj ni skoro na nič druzega paziti, kakor na to, da še surova stran dolgih kapelic postane notranja, v okroglih pa zunanja.   Podoba okrogle kapelice je pa blizo taka:
vezilo služijo dolga stebla, ne pa slama, ker tako zvezani ostanejo šopki tudi med gojenjem. Več takih šopkov, do 10, se potem s slamo v en veči snop zveze, to pa samo zavoljo ložega prevažvanja in skednja do gojilnice, v gojilnico slama ne sme priti.
Rihard Dolenc.
203