LJUBLJANSKI ČASNIK.
St. 71.
f petih S. Himorca*
1831.
„Ljubljanski casnilc" izhaja vsak teden dvakrat, in sicer vtorik in petik. Predplačuje se za celo leto pri založniku Jožefu Blatniku 6 gold., za pol leta 3 gold., za četert leta 1 gold. 30 kraje. Z a polletno pošiljanje na dom v LjuHljani se odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold., za pol leta 3 gold. 30 kraje., za četert leta 1 gold. 45 krajo. — ^saka cesarska pošta prejme naročilo in denar, kteri more po novi postavi frankiran biti.
Vracliii tlel.
Oznanilo.
Za pogorele prebivavce Ižke vasi je c. k. okrajno poglavarstvo spet sledeče doneske nabralo : V" \	'./
» *>•
a)	Po noti c. k. okrajnega poglavarstva v Ipavi od 22. augusta t. 1. št. 1510 po naberi v občini Ersel . 2 gold. 3 kr. in v občini Ipavski . . 10 „ 54 „
b)	Po noti mestnega poglavarstva v Ljubljani od 24. augusta 1.1. št. 4086, v mestu nabrani znezek, namreč 194gld. 532/4kr.
c)	Po noti c. k. okrajnega poglavarstva v Kadolci od 26. pr. m. št. 5184 znesek občine Krajnske Bele, namreč
3 gold. — kr.
Skupej 210 gold. 5074kr. z dvema vervama za vprego.
Da se ti milodarovi razdele med pogorele prebivavce Ižke vasi, se ob enem potrebno stori, kar se s serčno zahvalo dariteljem sploh naznani.
C. k. okrajno poglavarstvo.
V Ljubljani 1. septembra 1851.
2. septembra 1851 je bil XLII. del, III. tečaj deželniga zakonika in vladniga lista izdan in razposlan, ki zapopade:
Razpis kupčijskega ministerstva 17. Junija 1851. Podaljšanje Leinbockove privilegij.— Spisek od c. k. kupčijskega ministerstva 24. Junija 1851 podeljenih izklenivnih pooblast-njenj. — Razpis kupčijskega ministerstva 27. Junija 1851. Podaljšanje Franc Švenkove in Henrik Viljelm Jentschovc privilegie. — Razpis c. k. krajnskega poglavarstva 12. Julija 1851. Naznanjenje šubnih postaj na Krajn-skem. — Razpis denarstvinega ministerstva 15. Julija 1851, s kterim se odpravi kame-ralna služba taksa za občinske službe. — Ukaz ministra notrajnih oprav 19. Julija 1851, s kterim se vsled n. v. sklepa 26. Junija 1851 na novič postavljenim okrajnim zdravnikom, kteri pred niso bili v deržavni službi, privoli nek poboljšek. — Razpis ininisterstev notranjih, vojaških in denarskih zadev 20. Julija 1851, s kterim se izkaz A najvišje poterje-noga predpisa 15. Maja t. 1. čes vkvartiro-vanje vojakov premeni zastran tega, koliko hlevov in klanic je treba dajati.
Nevradnl del.
D r u ž t v o,
ktero bode dobre bukve za Slovence izdajalo in jih med njimi razširjevalo.
Dober in žlahten je sad, ki ga družtva do-našajo s tim, da dobre knjige med ljudi razširjajo. Nočemo tukej imenovati vse tiste družtva, ki so jih naši nemški brati u te namen napravili. Mi le pokažemo totej na druztvo sv. Janeza Nepeinucenskega na Češkem. Te družtvo že dolgo let vsako leto lepo število
koristnih knjig prav dober kup med češko ljudstvo razpošle, in tako sveto vero in lepo zaderžanje obvarje, poterduje in razprostira. Mi Slovenci drugim narodom in svojim bratom na Ceskem ne smemo zadej ostati, posebno kedar gre za sv. vero in lepo zaderžanje, kedar gre za pravo, za večno srečo človeštva. Pa vendar naše dolgo ne obdelano polje je široko kar se od nas tirja, je imenitno in težko: za to je nam treba več delavcov in sdruženih sil in moči. To je nas gnalo, družtvo osnovati za izdajanje in razširjevanje dobrih bukev za Slovence. Postave tega družtva mi podpisani u imenu in po volji mnogih prijateljev tukej oznanimo in vse lepo povabimo k temu družlvu pristopiti. Zares! Namen tega družtva je lep in žlahlen. Družtvo ima skerbeti, da se keršanski in pobožni duh, zavolj kterega slavjan ski narod povsod in že odnekdaj slovi, obvarje in poterdi, — družtvo ima skerbeti, da se ljudem, ki se bodo u šolah mnogo lepih re či naučili in potem taj radi brali, dobre in koristne bukve u roke dajo, da jim ne bode treba po slabih in prepovedanih knjigah prašati in segati, družtvo ima učenim Slovencem, kterih veliko štejemo, priložnost dati, da svoje književne dela gotovo in saj brez svoje lastne zgube med ljudi spravijo, — družtvo bode po tem vsim pa tudi pripomagalo, da mi svojo književnost in svoj jezik olepšamo in obogatimo in tako tudi slovenski narod na višjo stop njo prave keršanske omike in izobraženosti povzdignemo. Te namen je lako obširen in težaven, da ga le sdružene sile in moči doseči zamorejo, — je pa tudi tako lep in žlahten, da ga bodo duhovne in deželne oblastnije, vsi prijatelji človeškega roda in vsi domorodci gotovo na vso moč podpirali.
Zato tej se poprimimo tega svetega dela s terdnim zaupanjem na Roga, na pravično in žlahtno reč, na ljudi dobrega serca in na slovenske domorodce!
Celovec 27. julija 1851.
And. Einšpieler s. r. Franjo Zorčič s. r.
kaplan u Celovcu.	Špiritual u Celovcu.
Jožef Rozman s. r. Anton Janežič s. r.
korar u St. Andražu.	zač. učitelj, elovenščine. Dragotin Robida s. r. Matija Majar s. r.
c. k. zač. učitelj.	izvol. faj. u Gorjah.
Ralant Lesjak s. r.	Gregor Somer s. r.
fajmošter u Dvoru. učitelj u Borovljah.
Postave
družtva za izdajanje in razširjevanje dobrih bukev za Slovence.
§. 1.
Družtvo se imenuje: „Družlvo sv. Mohora." §. 2.
Namen družtva je: na svetlo dajati in raz-širjevati dobre knjige, ki um, serce in voljo ljudi razsvetliti in požlahtniti in se zraven tudi dober kup razprodajati zamorejo.
Družtvo se s politiko na nobeno vižo ne bode pečalo; zato ne bode nikolj ljudi zastran politiških reči podučevalo, tudi nikolj časopisov, oznanil alj bukev, ki bi u politiko segale, na
svetlo dajalo, tudi nikolj in na nobena vižo takih pisem razširjevati pomagalo.
Družtvo ne bode na svitlo dalo nobenih bukev brez da bi od kake škofije poterjene ne bile; to se bode vsigdar in vselej oskerbelo.
§. 3.
Družnik (člen tega družtva) more biti:
a)	kdor na leto nekaj gotovega plača. To snese za učitelje ljudskih šol na deželi in za učence na leto 1 11. 30 kr. srebra, za vse druge pa na leto 3 11. sr. Plačati se to mora pol ali celo leto popred in sic^r pri odboru dotične škofije. Te odbor pošle sprejete denarja bukvarnici Janeza Leona u Celovcu. Dalej plačajo goraj imenovani učeniki in učenci, kedar k družtvu pristopijo, 30 kr. sr. vsi drugi pa 1 fl. sr. upisnine.
b)	kdor se od odbora zavoljo posebnih zaslug za družnika izvoli.
Družnik neha biti:
a)	kdor svojevoljno izstopi in to ustmeno alj pismeno oznani.
b)	kdor edno celo leto čez odločeni čas svojega doneska ne plača.
4.
Eden vodja in odbor, obstoječ iz 12 odbornikov, bodeta „družtvo sv. Mohora" obravno-vala, vodila in oskerbovala. Za te odbor izvoli vsaka sledečih škofij: Goriška, Labudska, l.jublanska, Sekovska in Teržaška škofija po dva odbornika, Kerška škofija pa tri odbornike, in sicer izmed tistih družnikov svoje škofije, ki u Gorici, Celju, Ljublani, Mariboru, Terstu in Celovcu stanujejo.
Družtveni odbor izvoli po večini glasov ed-nega izmed treh Celovških odbornikov za vodja družtva, tako da po tem tudi za Kerško škofijo dva odbornika ostaneta.
Za leto 1852 se bode te odbor tako začasno sostavil, da se bota dva u imenovanih mestih prebivajoča družnika za to opravilo pismeno naprosila, u Celovcn pa tri. Za prihodne leta se bode pa družtveni odbor po večini glasov svobodno izvolil. To se bode takole zgodilo: kedar družnik svojo letnino plača, družtvene-mu vodju naravno alj nenaravno u zapečatenem listu imenuje dva družnika svoje škofije, ki u goraj naštetih mestih stanujeta in ki u letnem imeniku družnikov stojita, ter pristavi, da nju za odbornika izvoli. Družniki Kerške škofije pa izvolijo na to vižo tri u Celovcu stanujoče odbornike.
Družtveni vodja s obema odbornikoma u Celovcu oskerbuje tekoče opravila, vodi, na-in oznani vsako leto rajtingo, kakor tudi imenik družnikov. Ravno tako tudi on u zvunajnih zadevah družtvo nadomestuje in zagovarja.
Odbor si dopisuje in tako po večini glasov razsodi, ktere knjige in u kterem redu se imajo tiskati, on poslane rokopise pretresuje, jih akemu škofijstvu za poterjenje predloži, razsodi, ktere knjige tiskati in izdati se posebno potrebno in dobro kaže, dalej tudi odloči in razdeli darila, plačila itd.
Ako je na obeh stranih jednako glasov, razsodi vselej vodjev glas.
Sredstva, s kterimi bode družtvo svoje potrebe oskerbovalo, so:
a)	Ietnine družnikov
b)	dobrovoljne darila,
c)	denarji, ki se bodo iz razprodanih bukev dobivali.
§. 6.
Dobički, ki jih družtvo družnikom donaša:
a)	vsaki družnik dobi vsako leto in brez dalnega plačila po nejročnejšem polu in naj več, ko bode mogoče, tiskanih knjig. To se pa samo od sebe zaslopi,da bode število teh knjig naraslo, kakor hilro bode papir boljši kup, in kakor hilro veliko ljudi k družtvu pristopi:
b)	vsaki družnik ima pravico, družlvenej vodnii kej nasvetovati in priporočili;
c)	neklerim družnikom se ponujajo še po-šebni dobički. Čisti donesek se bode namreč vsako leto na tri ednakc dele razdelil. Perva tretjina se izroči odboru, da jo za neprevidjene zadeve in potrebe pri roci ima; — druga tretjina se bode vsako leto na darila za najboljše učence in šolske pripravnike po razsodbi odbora obernila,— poslednja tretjina se pa odloči za najboljše in naj pridnejše slovenske učenike, kakor bode to družtveni odbor razsodil in za dobro spoznal.
§. 7.
Te postave se smejo le tedaj premeniti, ako to dve tretjini odbornikov dovolite.
Ako to družtvo, naj bode na kakoršno vižo hoče, saksebo gre, družtveni odbor razsodi in sklene, kaj se ima s njegovim premoženjem zgodili.	(Bčela.)
Austrijansko cesarstvo. Krajnska.
Kaj „PohIadi" o slovenskem slovstvu pišejo?
Pod ovim naslovom govori gospod J. M. Hurban u svojih Pohladih o Slovencih ovako: Naš pregled začnemo s veliko grano jugosla-vensko. Ta grana je pod več vlad raztergana i na več narečij razdeljena. Jugoslaveni se posluže u pismu dveh azbuk, cirilice i latinice. Oni so se začeli imenovati „Jugoslavenikar je od prejšnega imenovanja „lliri" mnogo res-ničnie. Glavna delovnost na polju slovstvenem se sadaj pokazuje pri Serbih , Horvatih i Slovencih. Mesta, u kterih se naj več delavnih sil sbira i sosreduje so Beligrad, Zagreb, Ljubljana i Celovec. Izvan tega imajo tudi Slovenci v Terstu, v Gradcu; — Serbi v Zemunu, Temišvaru, Novom Sadu; — Horvati u Varazdinu i Djakovu verlih domoljubov i slov-stvenikov. Ako pregledamo činost Jugosla-vensko, opazimo pervič povstavajoče iz svojih razvalin krepko slovensko pleme. Njih domača literatura se od dne do dne vse bolj širi i ukorenuje. Izverstne novine za ljudstvo pod uredništvom slavnega dr. Bleivveisa že deveto leto razlivajo omiko med prosti, neizobraženi narod. Te novine izhajajo pod imenom: »Novice kmetijskih, rokodelnih in narodskih reči", prinašajo sostavke iz gospodarstva i rokodelstva, i se tudi krepko pečajo s slovstvenimi i narodnimi novostmi. One so silno razširjene med Slovenci i mnogo čislane. Časopis višjega gibanja je že večkrat omenjena in pohvaljena »slovenska Bčela." Ona izhaja u Celovcu nakladom žlahtnika Kleinmajera.
Izvan časopistva se je život književni i narodni med Slovenci u novih časih čudovito razmagal. Spisatelji slovenski so vsi polni tuge i hlepenja po literarnoj slavenskoj jed-noti i slogi. Njih učenejši književnici ne znajo samo serbsko alj tako imenovano ilirsko narečje; temveč oni razume tudi druga slaven-
ska narečja. Imcnitnejši med njimi so na Dunaju dr. Miklošič, Janežič, Svetic, Jeriša, Terdina i več drugih. Slavna imena na Štajerskem, Krajnskcm, Koroškem i Primorskem so še: Koseski slaven, imeniten pesniku Terstu, kjer neki visoki urad opravlja; *) Toman pravdoslovec u Gradcu, kojega pesni se po celoj Slovenii rade čitajo i čislajo. U njih se najde posebna živost obrazov, bogatstvo misli i čista beseda. Ali posebna, morda jedina prikazen na Avstrijanskem je Miroslav \>lhar. Njegov genius je iz rok Višjega padajoča mana slovenskemu plemenu. On je pesnik ■ misli i životu, njemu je poesia žlahtna deva, ne-beščanska pravica; to dokazuje sleherno njegovo delo i vsak njegov čin. Spev je živelj njegovega života, ki se objavuje u pesnih iu godbi. On je pesnik i godbenik ukup. YTse kar on izda, vse podari svojemu milemu narodu. Dohodke svojih obilno uspešnih trudov porabi on za darila slovenskim spisateljem. Res je, da le njegovo premožno stanje mu to delati pripusti, .kar mnogim slabe okolnosti ne-pripuste, pa kje se najdejo drugde taki spisatelji, ki bi plačilo svojih trudov u darila drugih spisateljev obernili? Mnogi žive u ugodnih okolnostih alj oni ne darujejo ničesar za blagor svojega naroda, temveč oni bezkoristne i večkrat tudi škodlive knjige med svoj narod trose i ga tako kvare. Ako primerimo s takimi spisatelji slavnega Vilharja: imamo obraz popolnega angela, imamo obraz slavjanskega pesnika. Njegove pesni so proste vsega kvara i vsega, kar bi jim k nečesli služilo; alj one niso proste naroda, one so u narodu ukore-njene. Pri drugih pesnih je to naopak. Život Vilherja se konča i začne u narodu. „Slovaci! izdihne Hurban, učme sa zavidjet takuto krasu, takuto slavu razu (značaja) slovjanskjeho. Primi pašnik (pesnik) slovanski pozdraveiija bratou od Tatjer!"
Tudi Cegnar je mlad , bogatoobdarjen pesnik slovenski. Posebno slavo si je pridobil skoz izverstni preklad Mosenthalove Debore, ki se občno občudjuje.	Mažgon ki bil izver-
sten prozaikar postal, alj nemila smert je ga vzela u veliko žalost i tugo Jugoslavenov. Živeči spisatelji prozaički so še lvociančič, Vertovc, Majar, Malavašič, Navratil, Po-ženčan, Valjavec, Javornik, Robida i še več drugih.
U Celovcu se je sdružila slovenska mladež k imenitnemu nameuu k izobraževanju u sla-vjatiščini i razširjenju duha narodnega med prostim ljudstvom. Slovenski časopis v Celovcu od mladeži izdavan „SIavia" izhaja dvakrat u tednu i donaša krasne pešni i članke u prosi ter prestave iz vsih slavjanskih narečij. Oni imajo tudi knjižnico, katera pa se mora s po-mankovanjem boriti i potrebuje domoljubne pomoči. Tako se tudi vežba mladež slovenska u Ljubljani, Celju, Gradcu, Gorici, Mariboru in Terstu. Razun Slavie celovške imajo Slavio tudi u Ljubljani i u Celju. U Ljubljani so tudi imeli djaci u alojževišču svoj poseben časopis Daničico , katera je pa zaspati morala. •— S radostjo pozdravimo ova družtva i slovstveno činost nadepolne slovenske mladine.
*) Bi se spodobilo kaj več o njem pisati, ker ga živečih vendar še nobeden ne prekosi? C.
Občno občudjuje? koliko jih je pa, ki jo je bralo? dopisnik, vemo, da ne; da bi bila pa najizvertniše delo, če bi smeli sami soditi, bi rekli, da ni res.	Cegnar.
O**) Že v „Videnskem dcnniku" smo zlo enako, bi rekli ravno to kritiko brali v dopisu iz Ljubljane. Čeravno je ta kritika silno pomanjkljiva in zelo enostranska, ki dovolj jasno kaže, da kri-tikar v slovenskem slovstvu ni bil doma, jo vendar natisnemo zavolj tega, ker je priča, da se drugi slavenski narodi radi v naše slovstvo ozirajo, da so pa nesrečni, ker verjamejo, kar koli jim kdo piše.	C.
Slovenski domoljubi, ljudskih škol ogleda gospod ltudmaš, Janežič i drugi slovensko mladino u Celovcu podpirajo s knjigami, razdeli-vajo darila, kakor je nedavno slavni Rudmaš učinil, razglasujejo po časopisih njih duževne proizvode i podbadajo drimajoče, da bi ravno tako storili. Mi s radostjo gledamo na ove napredke naših slovenskih bratov i jim vošimo obilni vspeh, njih brati na starodavnih Tatrah." Komu serce ne poskakuje od veselja in radosti slišati, kako se imena naših domorodeov, naših spisateljev i naše nadepolne mladine tam daleko pod Tatrami slavno imenujejo. Slava!
(Bčela.)
# Perva porotna sodba tretje mseje v Ljubljani.
25. augusta, kakor smo že naznanili, se je odperla tretja porotna seja v Ljubljani. Enajst oseb ima pred porotno sodbo priti, med njimi ena očetomora, tri uboja, ena ponareje denarja, ena teškega ranjenja, dve kraje, ena nezvestobe in gollije po krivi prisegi zatožena.
Pervi hudodelnik, zatožen hudodelstva očetomora je že zavolj grozne hudobije naj več poslušavcev privabil. — Iz zatožbenega pisma se sledeče vidi:
Jožef Oman, po domače Markočnik,v Ra-dolci povsod ljubljen in spoštovan mizar in hišni posestnik,je pred kacimi 14. letmi svojemu sinu Jožefu, ko pride poslednji iz Ter-sta, kjer je nektere mesce kakor izučen mizar delal, in ki je bil že 19 let star, da bi ga vojaštva rešil svojo hišo v Radolci dal; vendar sin še gospodarstva ni prevzel, ampak delal je pri svojem očetu, hiša pa se je v najem dala.
Ko pa čez kaki dve leti njegova mati umre, se kmalo potem oče in sin pogodista, da mu oče hišo in posestvo proti tem izroči, da mu bo sin stanovanje in živež dajal, v denarjih pa 200 gold. odrajtal.
Kmalo nato se sin oženi. Že o pervem letu po njegovej ženitbi se vname med sinom in očetom prepir, ki je očeta, ker je sin zlo sirovo z njim ravnal, primoral, hišo sina zapustiti in se drugam preseliti.
V letu 1850 se poverne v sinovo hišo. Pa sin je z očetam po vernitvi silno gerdo ravnal in mu je življenje celo z pretepanjem grenil. Ravnanje, ki je bilo vsemu njegovemu zader-žanju popolnoma pristojno.
Akoravno umen mizar, ni za delo maral in udal se je, posebno v poslednih treh letih popolnoma lenobi in pijanosti, vsak vinar je šel sproti za žganje, zapravlja na tako vižo od očeta izročeno premoženje, proda sčasoma vse posestvo in bi bil tudi hišo prodal, ako bi mu oče, ki je imel pravico v hiši, sitna overa ne bil. — Naj bolj hudo je pa sinu bilo očetu živež dajati, in ravno to je bil vzrok, daje z očetom tako gerdo ravnal in mu celo z umorom žugal rekoč, da mora hudiča še zadaviti in čez vertni zid vreči.
Ker oče pri takem ravnanju še potrebnega živeža ni dobival, je bil primoran, se pri okrajnem sodnistvu v Ljubljani pritožiti, in sin pa je govoril, da bode, ako tožbo zgubi, očeta na drobno polomil. — Nektere dni, predenj je bila sodniška obravnala, sta se vendar sama pogodila, sin obljubi očetu, vse dolžno storiti, in oče se spet v sinovo hišo poverne, ktero je po tožbi zapustil. Sin pa spet silno gerdo z njim dela, da se oče 21. marca t. 1. spet pri ondašnjem sodništvu mora pritožiti. Dan obravnave se je odločil na 24. marca.
23. marca zvečer, bila je nedelja, se sin, Jožef Oman, kar ni bila njegova navada, dolgo spati ne poda in praša večkrat ženo; ki ga spati goni, če še očeta ni doma, in zdelo se je, kakor bi nanj čakal. Oče pride pol desetih domu, Oman in njegova žena čujeta,
ko sam saboj govori in skoz vežo gre in na dvorišče pride. — Jožef Oman pravi, da bo vun stopil in pogledal, kdo da je z njegovim očetom prišel ter zapusti izbo in vrata za saboj zapre. Kmalo potem ne čuje Jera Oman ne besedice več od očeta. Čez kake pol če-tertinke ure pride Oman nazaj, vendar ne gre spat, ampak se vstopi k peči in pusti luč goreti , akoravno ga žena spet spati goni in luč vgasnuti. — Čez nekaj časa spet iz izbe gre. Preteklo je kake pol ure, ko se spet verne, vrata zaklene, se sleče in spati vleže.
Bilo je deset že dobro proč, ko pride straža v lladolci na cesto, ki v Kamnogorico pelje, spodnjo mesto imenovano, na eni strani je visok zid poleg vertov. Ko pride straža za vert Jožefa Omana, se spodtakne Jožef Mi-lielač, ki blizo zida gre, nad truplom možkega, kterega po noči, ker je bila tarna, niso poznali. Ko iz bližnje hiše luč prinesejo, spoznajo, da je truplo starega Jožefa Omana, kterega obraz je bil oblaten in kervav, in življenja ni bilo več v njem. Ko Jožefa Omana zraven pokličejo, se prime za glavo in zavpije: „0 gorje! moj oči so mertvi"; pa koj spet miren postane in nobena solza mu iz očesa ne pade; on sam je clo očeta v hišo nesti po magal in nič sočutja ni pokazal.
Drugo jutro se vse sodniško preišče.—Našli so v vertu Jožefa Omana stopinje do zida in spet nazaj. Perve slopinje so se precej bolj poznali, kakor druge — dokaz, daje tisti, ki je po vertu hodil proti zidu neko težo nesel. Na zidu celo, kjer jc stari Oman čez veržen bil, je bila rušnja odtergana. Prinesejo čevlje mladega Omana in natanjko so se podale v stopinje, starega Omana pa se niso podale.
Zdravniki truplo pregledav najdejo rani nad desno obervo in nad jarmovim obokom , na no-trajnem licu desne roke je bila koža odergnje-na, kost desne noge v zgornjem stegnu je bila zlomljena, krog vrata pa černkasti poldrugi palc široki vtis, kakor od kacega za-vratnika.
Zdravniki izrečejo, da je Oman silovite smerti, in sicer po zadarljenju umeri, da je bilo to davljenje že po občni natori smertno in da so druge rane vstale po prekucnenje čez zid, da je pa takrat že mož mertev bil.
Po tem izreku in dogodbah pregleda se vidi, da je Jožef Oman vpervo iz hiše zavolj tega šel, da je očeta napadel in ga z sviljeno ruto zadavil, v drugo pa ga je skoz vert nesel in na cesto čez zid telebil in se na to spet v izbo spat podal.
Vse te okoljšine so tudi priče poterdile. Jožef Oman pa terdovratno vse taji.
Glavna obravnava se je s poprejšnim pre iskovanjem vjemala. Deržavni zastopnik je bil gospod dr. od Trauenstern in zagovornik gospod dr. Rudolf. Porotnikom se jc dalo vprašanje: „Je Jožef Oman, po domače Markočnik kriv, da je 23. marca 1851 proti 10 uri zvečer svojega očeta Jožefa Omana, ko pride nekoliko pijan domu z namenom ga umoriti, tako dolgo s svileno ruto davil, da je moral umreti?"
Porotniki odgovore, potem ko se pol ure po svetujejo „kriv" zli zoper 1 glas.
Nato spozna sodništvo zatoženega hudodelstva očetomora za krivega in ga k smerti na višale obsodi.
Pri obravnavi in tudi, ko zasliši sodbo, se obsojeni nič ne promeni in le terdi,da je nedolžen.
* Iz Rima piše dopisnik v „Volkshalle," kar je od g. misjonarja samiga slišal, kakor pravi. Desiravno se je od g. Knobleherja iz Avstri-anskiga že toliko lepiga slišalo, desiravno je bil povsod s tolikim navdibam sprejet, so bili
vender v llinni nekoliko nezaupljivi in dvom-j ljivi nad vspeham njegoviga misjona. Poslednje oznanila namreč, ki so pred nekoliko leti naravnost iz afrikanskiga misjona v Rim per-šle, so to početje za prazno razglasile, ki se nima nikakoršniga vspeha nadjati. Bile so namreč od tacih spisane, kterih gorečnost se je nad neštevilnimi trudi ohladila; torej so že mislili misjonare nazaj poklicati in jih kam drugam bolje oberniti. Torej je lahko misliti, de so se čudili, ko je g. Knobleher z naravnost nasprotnimi v Rim peršel. Ko so pa iz njegovih lastnih ust slišali, per čem de so te reči, so se naglo vse misli spremenile; sveti Oče so ga z velikim veseljem sprejeli, in mu rekli, de jih z nezmerno radostjo napolnuje nepričakovano pospešenje početja, ktero so mislili de je zgubljeno. Popolnama so poter-dili, de se je Dr. Knobleher nar poprej na Avstriansko za pomoč obernil, ker bi ne bilo ne od Lyonskiga društva, ne od propagande tako obširne pomoči in tako močne hrambe zoper nasprotovanje turkov perčakovati. Posebno zlo so pohvalili sveti oče ljudoljubno obnašanje cesarske družine in avstrianske vlade do gospoda misjonarja. Tudi so sv. Oče na Knobleherjevo prošnjo obljubili, misjonu zopet škofa dati, ako bodo perve misjonske naznanila srečne in de se le namenjene početja za terdno vstavijo, (poprejšni v ta na men posvečeni škofje zavolj slabih znaminj v Afriki drugej opravilo dobil). Dr. Knobleherja so pa v tem zvolili za apostolskiga namest niga vikarja (provikarija) v srednji Afriki, ker dosihmalje on imel svojo oblast le od ra-njciga O. RylIo-ta. Darovali so mu potlej sv. Oče en kelih in eno moštranco za njegov misjon, in svoj apostolski blagoslov zasrečin
Serbsko.
Politiško osnovo vojvodini Serbske in Te-meškigaBanata, in razdelitev sodijskih vrad-nic ondi, od cesarja poterjeno, je ministerstvo te dni razglasilo.
Tuje dežele. Angleško.
Nemški beguni v Londonu so se popolnoma sperli, toraj ne derže več skupej, ampak razdelili so se v veliko malih oddelkov.
* Vsak, kdor je kako reč v razstavo v London poslal, bo prejel svetinjo, namreč zato^ da se bo nekterim zadostilo, ki se hudo pritožijo, da se jim ni darilo dalo, akoravno — menijo — so bolj umetne reči v razstavo poslali, kakor drugi, kterim se je ta čast zgodila.
Turška.
Iz Turškiga se sliši od groznih pogorišč. V Škadru je pogorelo do 1000 hiš in štacun, v Drinoplu do 1200 hiš inzaložniš (inagazinov); mesto Metelin je do čistiga dokončano.
vspeh misjona.
,Yrolkshalle" še pristavi,
de bodo prihodnjič misjonske naznanila v vsih jezikih cesarstva natiskovane, in de bo avstri-anska vlada napravila v Kahanu lastno poslaništvo (konsulat) v misjonsko brambo, in de bodo misjonarji in vsa njih roba na deržavne stroške v misjon peljani. — Taka vlada res zasluži, de vsaki katolški duhoven pri vsaki sveti maši zanjo moli.
(Danica.)
Avstrijanska.
Te dni so šli poslanci k njegovemu veličanstvu, da mu razlože , revno stanje nižjih vrad-nikov računovodstva. Njegovo veličanstvo je prošnjo milostljivo sprejelo in obljubilo, da se bo ta reč prevdarila in potrebno storilo, da se revno stanje nižjih vradnikov poboljša.
# Ministerstvo uka in bogočastja je 27. avgusta zastran ljudskih šol sledečo postavo raz glasilo: 1) Vsak otrok mora 6 let v šolo hodit, in je ne sme, če začne ravno pred 6. letom v šolo hoditi, pred 12. letam zapustiti ondi pa, kjer otroci zavolj daljave ne začnejo pred sedmim letam v šolo hoditi, je ne smejo tudi pred trinajstim zapustiti. 2) Starši, ki nemarno svoje otroke v šolo pošiljajo, jih ne smejo pred dvanajstim letam iz šole vzeti ampak jih morajo dalje v šolo pošiljati, de se vsiga nauče, kar so popred zamudili. 3) Tisti otroci, ki so že o pravim času v šolo hodili, in so celi čas pridni in marljivi bili, jo znajo po spolnjenim dvanajstim letu, tode le po izpraševanji zapustiti. 4) Učitelj mora otroka, kakor začne v šolo hodit, v zapisnil zapisati, kteri se v šoli hrani, in kamor se tudi njegove spričbe denejo,kadar sc njegovi starši v drugi kraj preselilo.
Ogerska.
Med 150 deželskiini jetniki v Pešti je tudi znani Turopoljski župan in madžaroman Josi-povič, in znani Gesner, kteri je po ogerskim Slovenskim cesarju in tronu zveste Slovence preganjal in terpežil.
Ljubljanski novicar.
26. in 29. dan pretekliga mesca so bili za odbornike perviga volitveniga reda Ljubljanskega mesta naslednji gospodje izvoljeni: Andrej Malič, Miha Šustersič, France Tertnik, dr. Anton Rak in pa dr. Janez Ahačič.
*	Baron Jelačič s 4 generali se je v pon-deljik ob petih popoldne po železni cesti iz Dunaju pripeljal in je precej naprej v Verono odrinil.
#	Vrednik „Novic" g. dr. Bleiweis se je pretekli petek v Solnograd podal k velikimu kmetijskimu zboru; ž njim je šel tudi g. Ulrih, gojzdni oskerbnik iz Bleda, in še 3 druge gospodje. Zbor se je o pondeljk začel in se bo o saboto končal.
B čeli.
Bčela posname iz neke nemške knjižice iz-vestje o slovenskih knjigah za ljudske šole, ktera poslednja je to izvestjeiz„Oesterreichi-sche Correspondenz" vzela. Močno se Bčela čudi, da mora tako imenitno reč šele iz tujih knjig po dolgem času zvediti, ker se vendar „Oesterreichische Correspondenz" vsim vladnim novinam pošilja, in piči „Ljubljanski časnik" očitaje mu in sicer z nekakim zaničevanjem (he, Ljubljanski časnik!), da ni kaj ta-cega naznani). Prosimo Bčelo, ki rada po dišečih rožicah med serka,naj si potrudi tudi enkrat, suhe i vele cvetice „Ljubljanskega časnika" obletati, i našla bode, da ni prav imela, da nam z zaničevavnem očitanjem krivico dela. Če se ne motimo, smo o teržaških šolskih knjigah že lansko leto govorili in vse, kar je „Oesterreichische Correspondenz" o tem opomnila, zvesto naznanili; menimo tudi, da letos tudi nismo molčali. Zavolj tega nas žali zaničevanje, ker ga nismo zaslužili, in če bi ga bili tudi zaslužili, bi se bila Bčela z nami vred enako pregrešila, ker je „Oesterreichi-sclie Correspondenz" imenovano izvestje še le iz drugih časopisov vzela, kar bi bila zamogla tudi Bčela storiti. Naj kara — drago nam bode — Bčela Ljubljanski časnik, kjer zasluži, sicer pa prosimo, naj nas ne zaničuje.
r
ffiuioslna norica.
Stavno zvemo žalostno novico, da je ncntrudljivi rojak, gospod fajmošter Matija Vertovc 9. t. ni. malo pred polnočjo limcrl.
»Ml« Ml* I '> II «1 |

— 284 -r
IHVMIIVIII Uft*«
(Dalje.3
Glasna pohvala mu doni, ker je tako svetoval, i pri Bogu i mečih mu prisegajo, da pojdejo, kamorkoli jih popelje; hodi k svobodi, bodi v smert: vsakot ga hočejo zvesto spremiti. Ko pade toraj s neba mrak, posedajo k večerji. Zadnja, od dne do dne skopeje merjena hrana se povžije; potem se poljubijo, segaje v dlan tovarš tovaršu; i zvunaj orožja vse pustivši se vzdignejo na poslednji boj. Molče stopajo navdol; glasno bije serce v junaških persili. Vladimir hodi naprej. Al komaj stopijo na raven,zavpije straža; šum orožja od vsih strani zazvenči. Zakaj Samuil ni spal; timveč po gledusih opaziv nenavadno gibanje na holmu, se pripravi, kamorkoli bi se obernuli, jih z golimi meči sprejeti. Vladimir osupne vper-vo, ko vidi, česar seni-nadjal; al serce kmalo oživi v junaku: „i zdaj velja" zavpivši, ter zvavši velikega Boga na pomoč, se požene med najgoščje sovražnike. Tovarši treščijo za njim. I tedaj, v strašnej morii, izdihne marsikteri verlo dušo Bulgarov iSerbov, i tla se pogernejo s merliči. Dve verste je že Vladimir prebil; al od reda do reda bolj osamljuje; na tretjo versto se zdaj verže. Kodar žvižga njegov meč, padajo glave. Pa tudi tovarši padajo, nadesnej se mu zadnji zgrudi. Tadaj ga ogrenejo Bulgari od spred i zade; trudnej roci se izterga kervavi meč — Vladimir je vjet. Radostni krik zažene srečna truma; od verste do verste se širi veselo vpitje po tihi noči: do neba jek verši. Carski šotor prejme žlahtnega jetnika, dokler ne napoči mlada zarja.
Kose zasvita, i svetlo dneva strašno zgubo noči razodene, hoče Samuil v pervej togoti Vladimira s kopjem prebosti. Koliko vajščakov je ležalo ubitih, kaj težav se je zavolj njega prestalo! Vendar lepota mladenča, slava imena i del, naj bolj pa veliki up, od starca Petri-slava dežele i bogastva za odkup prejete, ukroti carju serdito serce. Ali obsodi ga v globoko ječo, i sam ga prati — tako imenitne rob se mu zdi! — poveljstvo druzemu izročiv, v Ternovo, svoje glavno mesto. Na konja posajen, brez orožja, brez tovarša, ktere je moč z življenjem zapustila, jezdi Vladimir molče na strani Samuila. Gosta četa moli, spred i zade, bojna kopja v zrak. Ivraljiča ne krepi sen, ne je, ne pije; oterpel gleda pred — se. Ko železo mu leži na sercu, i zdi se mu, ko bi svilo vse persi stoterno preprezalo; v glavi se vse pusto meša.
Ali v Ternovu se raznaša glas od dobljene zmage i vjetja Vladimira. Že zdavno se vse čudi neznanej hrabrosti, slavnim delom; i žalost marsikake grenke zgube je mnoga serca posedla. Tim večja radost sedaj vse vname; tim bolj gorijo, i junaka viditi, i zlastnimi
očesi prepričati se resnice, daje dolge zabave konec. Trumama se vsipajo skozi vrata pri-šelcom naproti; mladi i stari hitro iz mesta; ženske pa i hromi napolnijo okna hiš i gradov, kjer je imel car z ujetim priti. Tudi lepa Košara se pripravi gledat, ter željepolna na čardaku carskega grada čaka. Nezmerni hrup oznani prihod. Ljudstvo razgraja, prah se vzdiga — car z Vladimirom prijezdi. Kjer je derhali brez čisla i mere bilo, se počasi pomikajo. Eni se čudijo krasnemu mladenču; drugi ga kolnejo ubijavca svojih: vsi pa občno veselje očitajo. Dojdejo carski grad. Košara, viditi ga, ostermi i v pogled vsa vtopljena stoji, ko podoba, ki jo kipar prislone. Brez volje se vertita glava i oko za njim, i ko je že davno iz poglede bil, je oko še vedno uperto. Komaj, koje hrup vtihnul, se zave, ter počasi um iz dolzega stermenja zbere.
Konec carskega grada je stal visok stolp. Kakor za večnost zidane so kipele černe stene v oblak. Tudi pogledati ga je grozno bilo. Majhna okenca, ali gosto omrežena, so branila blagej luči vhod, i le kradoma je žarek v gnezdo teme proderal, nesrečnikom medlo tolažbo prinesti, ki so v groznih temnicah počase smerti umirali. Semkaj pripeljejo mla-dega vjetega Vladimira. Železne vrata čudno zavrazijo , da tudi čuvaje groza preleti. Odpre se temno žrelo. Zaraščen ječar prejme jetnika ter ga vede globoko po ostrih stopnicah v tesno, mračno stanico, i tam zaklenši ga, zopet odide. Težki koraki gredočega se polagam razbobne, i širno rožljaje se zaprejo vrata. Tu še le začne Vladimir svojo strašno osodo premišljevati. Nenavadno, nemo sta-novje ga iz neobčutnosti, iz topega razmiš-Ijenja spet zbudi. Ogleduje. Od zgorej po dolgej, tesnej luknji, se plašno, kakor bi se kraja bal, vriva skopi dan; stene so mahovite i gnjusne, i po mokrih tleh se razgrinja trohla slama. Kraljevič ne ve iz začetka, bi listal, al sedel; trudno telo, kterega pred ni čutil, tirja pokoja; al nesnage se mu studi, i groza ga strese, samo tal se dotaknuti. O Petrislav , dragi oče! o sladki dom. Zdihuje zapored vitih rok. Zdaj stoji; zdaj sem ter tje po ječi stopa; pogleduje zdaj gori, zdaj strani i tla; kakor sokol se verti, kterega tičar na prostej planini v razpete mreže vjame, i ga pervikrat v železen zapor dene, mu sladki dar svobode vzemši. Trikrat srečne imenuje tovarše, ki so se v strašnej noči z življenja tudi terpljenja znebili; i večkrat ga obhaja želja, nebili z glavo ob terdi kamen udaril in za njimi unkraj hitel. Al misel na Boga, ki samomorstvo čerti, ali poterplenje obilno oblagodaruje, i sladke vezi življenja, ki jih narava tako terdno spleta, s kterimi vas bitja šiloma na beli dan priklepa, ubranijo tudi njega smerti. Uda se, kolikor je mogoče v neogibljivo nujo. Počasi mu ugasne svetlo
dneva, i med černe stene leže černeja noč. Bremota mu napade truplo, prestavše toliko strahot i trudov, ki se verh tega ni z jedjo krepilo, neti, kar je enako neuterpljivo, spanja vživalo. Šiloma ga vlečejo na slamo obnemogli udi, oči se stisnejo. Pa tudi spe ni imel miru. Zmedene sanje se mu čudno homatajo po možganih, i zdaj se v boju najde, med sovražnimi meči, i vidi tovarše moriti, i bi rad, al nemore pomagati. Zdaj ga vežejo, i grozi mu nastavljen meč; al se vidi sred divje derhali, človeške podobe, turoroge, zmijoglave, i vidi kije vzdigati, žela švigati, iskre leteti — vse grozno proti sebi. Pa se mu oče Petrislav pokaže, ga milo po imenu kliče, i roke šire, ga objeti; i vidi solze izpod sivih, srebernih obervi kapati — on se oglaša klicanji, razteza roke, leti naproti, ali zbudivši se iz prežive sanje v prosterto naročje, namesto drazega života, prazno temo oklene. Take prikazni ga mučijo, i ne dajo trudnu telesu pokoja.
Ali starec Petrislav zbera med tem novo vojsko, ter se spravlja naboj. Težko je čakal v svojem Belogradu vesti z bojišča. Serce ga nekako boli, nima miru ne po dnevu ne po noči, kakor bi mu nekaj vedno djalo: Boj se za sina! Pamet ga sicer tolaži, da se je mnogogokrat zdrav vernul i slavo dobil; al serce oslane neverno, ter tolažbe neposluša. Kes i skerb se lotista Petrislava , ki naraščata, ko se raznese glas, da seje vojska razdelila. Ko pa nazadnje celo povedo, da je Vladimir obdan; drugi pa raztreseni, se starec ne more več zderžati. Ukaže bobne hiti, bandera razvijati, vse ostale junake po slih i listih sozvati. Nevarnost kraljeviča, prejeta nesreča vse omaje. Sivi knezi, stari junaki, i komaj do meča dorastli mladenči vrejo pod zastave. Petrislav se da na konja djati, ter uzame v od-vajeno roko meč, ko mladeneč vnet iskerben, čeravno je kri po ostarelih žilah leno tekla. Ali, ko je za odhod vse spremno bilo, pridirja skokoma žalosten sel, ki oznani, da je pomoč prepozna, da je vojska razbita. Vladimir pa vjet. Strah i tuga preletista verste. Petrislava siabota prime; černo se mu dela pred očmi, lice postane enako lasem, i s konja so ga mogli vzeti. Ali komaj se mu ubegla moč poverne, si terga obleko, ruje lase ter Vladimir! moj sin, Vladimir! v gluho sapo vpije. Ali ko se je bila žalost v tužnih glasovih i potem v toku solz pervo zgubila, tadaj vstane , prostor dobivši, tudi žeja osvete. Vse veli, z orožjem razbiti Vladimirovo temnico, ter v bulgarskej kervi sramotno zgubo utopiti; naj bolj pa priganja starec Petrislav; zakaj dvojno ga je teža nesreče zadela. Vojska se tedaj vzdigne naprej, osvete žareče, kakor oblak, ki blisk i točo nese.
(Dalje sledi.)
Odgovorni vrednik: Dragotin Me/cer. — Založnik in tiskar Jožef Blaznik.
Vradni list št. 57.
št. 7959. Oznanilo. (155.) ca
C. k. deželno poglavarstvo meni dervaza kurjavo svojih, potem vradnih stanišč deželne glavne denarnice in dačnega vrada, kterih bo treba za prihodnjo zimo kakih 180 spodnjo -avstrijanskih sežnjev 24 palcev dolgih, iz terdega in 1 seženj mehkega lesa po ponudbeni pogodbi kupiti.
Kdor tedaj misli toliko derv prodati, naj na 15 kr. koliku pisano zapečateno ponudbo do 15. septembra 1851 pri vlag-nem zapisniku deželnega poglavarja vloži z napisom „ponudba derv za c. k. deželno poglavarstvo."
Derva se morajo suhe in vse iz dobrega lesa v hišo deželnih stanov in deloma v prebivališče deželnega poglavarstva pripeljali, na sežnje zložene oddati. Pripeljejo se po potrebi na tirjanje tajništva, in sklep vesolne pogodbe in vlaga vadiuma in kavcije se zamore opustiti, ako je ponudnik voljen, plačo za pervih dvajset sežnjev v zagotovilo, da bo pogodbo deržal kar zadene dobroto in mero iesa, do dobe, ko se bo kuriti nehalo pri deželnem poglavarstvu pustiti, med tem ko se mu bodo pozneje pripeljane derva redoma proti štemplanim pobotnim listu v gotovini plačevale.
Ako bi ponudniki pripravljeni bili tudi drugim vradnijam derva prodtijati, se bo to naznanilo zadevajočim vradnijam.
C. k. deželno poglavarstvo.
Ljubljana 26. augusta 1851.
st.2579. Oznanilo. tis«-) 2
Od c. k. deželne višje sodnije za Koroško in Krajnsko se oznani, de se bo tretja redna seja porotne sodnije v okolici Novo-inestne deželne sodnije pondelek, 27. Oktobra 1851 ob devetih zjutraj v Novim-mestu začela, in de je od pristojnika te deželne nad-sodnije za presednika te porotne sodnije gospod pristojnik deželne sodnije Jože žl. Scheu-chenstuel, in za njegoviga namestnika gospod svetovavec dež. sodn. Jože Vesel izvoljen.
V Celovcu 21. Augusta 1851.
št. 8762. Oznanilo dražbe. C^oct
Varazdinsko - križki graničarski polk s tem sploh naznani, da bo po ukazu poveljstva varazdinskega graničarskega polka od 16. t. m. št. 766 — 6. šeptembra t. I. ob devetih zjutraj v tukajšnem brigadirskem poslopju javna
dražba za potrebne opravila dimnikarja in konjederca za leti 1852 in 1853.
Kdor za to prosi, ima kavcijo ali v gotovini ali v javnih obligaciah, ki se vendar za več ne prejmejo, kakor poslednji borsni kurz stoji, vložiti, in sicer:
Dimnikar 200 gold.
Druge pogodbe se zamorejo vsak dan v stavbeni pisarnici med vradnimi urami pregledati.
Belovar 25. augusta 1851.
Gjurič s. r. polkovnik.
št. 6605. iVazpis konkurza. O")ca
Ker je stopnja okrajne babice v Besnici v občini Dobrunje c. k. okrajnega poglavarstva v Ljubljani z letno plačo 20 gold. spraznjena , imajo tiste babiče, ki menijo za to stopnjo prositi, prošnje z diplomom, kerstnim listom in naravnim spričalom naj dalj do 15. oktobra t. 1. pri tem okrajnem poglavarstvu vložiti.
C. k. okrajno poglavarstvo.
Ljubljana 26. augusta 1851
--—____