57
Pismo iz Amerike.
New York 2. februvarija 1893.
Četrtega marca bode Grover Cleveland nastopil predsed-ništvo severno-amerik. zjedinjenih držav. Kakor je znano je Cleveland že drugikrat izvoljen na to visoko mesto. Upati je, da se bode kmalu potem postava Me Kynley-jeva, katera nalaga na vse, iz ptujih krajev dohajajoče izdelke in pridelke, tako visoko uvožnino ali carino, preklicala. Narod severo-ame-rikanski  se je naveličal vlade republikanske stranke,   stranke,
58
katera je saino v prid kapitalistov delala. Kakor gobe po toplem dežji so se množili „trusti". „Trust" imenujejo Amerikani zvezo velikih fabrik, železnic i. t. d. v namen, da cene izdelkov najprej tako znižajo, da mali obrtniki in male družbe ne morejo s svojim pridelkom na trg. Ko pa so enkrat ti posamezni konkurenti denarno opešani in bankerotni, potem pa „trusti" ceno svojih izdelkov tako napnejo, da jim nesejo njih tovarne in podvzetja neizmerne dobičke.
Pred volitvijo Harrison-a, sedanjega predsednika rep. stranke se je reklo, volilcem, da se col mora zvišati, da se domača industrija in domača povzetja varujejo pred evropejskim pavperskim (siromaškim) blagom. Eeklo se je na republikanski strani, da bode delavec v prvi vrsti imel dobroto iz povišanja uvožnine na ptuje izdelke. Kes" so se dali delavci in velika večina nepremožnih volilcev vjeti na te limanice.
Eepublikanska stranka je zmagala in Harrison je sedel na stol predsednikov.
Kaj se je zgodilo? Ees, marsikatera nova industrija se je porodila, tudi tovarne, katere so že prej obstale, so imele dosti dela — pa kdo je imel dobiček od tega? Delavci? Kaj še! Narobe — prejšne plače so se znižale. Izdelki, kakor obleka, obutev, pohištveno orodje i. t. d. pa so postali vedno slabejši, cena njih pa večja. „Trustiw so skrbeli, da se je cena premoga, petroleja, sladkora, soli i. t. d. tako povikšala, kakor je bilo v prejšnih letih neslišano. Na pr. cena premogu je tekočo zimo poskočila na 7 xj% dolarjev za tono, (20 centov). Prej je stala tona 41/2 dol.
Pa kaj je bil daljše še nasledek visoke carine? Evro-pejske vlade so bacnile nazaj in so na pridelke iz Amerike kakor žito, moko, meso, mastnino tudi na njih strani carino povišale ali pa uvožnino sploh prepovedale. Kmetovalcem ame-rikanskim je bil na ta način umaknjen njih trg in prisiljeni so bili prodajati tukaj svoje pridelke skoro za nič. Pa zato ti pridelki niso prišli v roko revnih ljudij dobri kup ali po ceni — med producentom (pridelalcem) in konsumentom (uživalcem) je stal kaki „trust\ krvpijoči zmaj ! Eajše naj poginejo pridelki, kakor pa da bi se prodajali po ceni ljudstvu. Ni čuda, da so lansko leto v veČih krajih tukaj v Ameriki peči kurili s turšico. (Zrno in vse.)
Govedina zdaj velja tudi v New Jorku 12 do 14 centov funt, to je okoli 32 krajcarjev a. v. Prej je veljal funt 6 ali 7 centov. Eavno tako je z drugim mesom. In tako je vse, kar je človeku za življenje potrebno dražje postalo.
Bralci bodete pač mislili, da je vlada Bog ve koliko denarja dobila na carino. Eazloček v tem oziru je bil komaj govorjenja vreden — pa državni zaklad v Washingtonu je prazen. Cleveland je pred svojem odhodu zapustil čez 300 (tri sto) milijonov zlata in srebra nakopičenega v kletih državnih. Očitalo se je njegovi vladi, da tak denar je mrtev in nima nobenega prida za narod. Pa lepše je vendar, če ima stric Sam (Uncle Sam se šaljivo imenuje vlada severo-arner. držav) v svojih žepih poluo zlata in srebra, kakor pa če je „suh", kar je zdaj na koncu vlade republikanske stranke.
Zedinjene države imajo samo .27 tisoč regularnih vojakov. Pa vendar vojaški oddelek vlade požre neizmerne svote denarja. Da, več kakor na pr nemška armada! Ni čuda! Eepublikanska vlada je pomnožila število vojaških penzijonistov na celi milijon. Jeden milijon ljudij (prejšnih vojakov) vleče penzijon iz stric Sam-ove kaše in deseti med njimi ni duhal strelnega praha. Strašne goljufije so se godile v tem ;oziru. Kdor je le upregel za par ur svojega konja ali mulo v kakšni vojaški voz o času vojne med severnimi in južnimi državami (1861 — 65), dobii je penzijo. Ne par krajcarjev ali centov — po 100, 200, 300 in še več dolarjev znašajo penzije tukaj na leto. Vdove, matere, sestre, sirote umrlih penzijonistov še dalje dobivajo te penzije vse jedno, ali so potrebni ali ne.
Upajmo, da bode pod prihodnjim demokratičnem predsednikom prihodnjost lepša in da tudi evropejskim ljudstvom pripade dobiček iz povzdige živahnejše kupčije med starim in novim svetom.
Naseljevanju Evropejcev se zadnji čas od tukajšne vlade zelo ovira. Najrajši bi nekateri ljudje pot v Ameriko novo-prišlecem popolno zaprli. Ko je kolera v Evropi, posebno pa Hamburgu morila ljudi, je predsednik Harrison 20dnevno (jiiarantain-o (zadržanje) za vse ladje zapoved al. To pač ne more nobeden kritikovati in bilo je pametno. Vsak brani svojo kožo. Pa ta zapoved velja še zdaj. Nemške parobrodne društva že davno ne uvažajo pazažerjev tretjega razreda na svojih parobrodih V prvem in drugem razredu teh ladij sme se pridti sem. Popolno torej prihod Evropejcem ni zaprt. To ne gre tako lahko. Pa če bi se tudi kaj tacega zgodilo, bi Cleveland to kmalu predrugačii.
Glede otvorjenja chicaške svetovne razstave bi bila taka prepoved tudi čudna in slab vtis na celi svet bi ne izostal. Se ve, če se pa zopet prikaže kolera v Evropi, potem bodo gotovo • vrata v Ameriko Evropejcem zaprta. Bog mili naj odvrne vse to!
Eazstava v Chicagi se bode odprla 1. maja t. 1 , pa kake 2, 3 tedne bo potem še minulo, preden bo vse pod streho in vsaka reč na svojem kraji. Prekosila bo ta razstava pač vse, kar je svet dozdaj videl. Dobro ali bolje rečeno neobhodno potrebno bi bilo, da tudi kranjska dežela pošlje na svoje stroške- par bistrih glav v Chicago, da bi se tega velikanskega poduka tudi Slovenci udeležili. Naj še omenim, da se je bati zopet velikanskega štrajka vseh delavcev, kateri služijo na železnicah, katere vozijo v Chicago.
Pretekli teden je umrl James Blaine, dvakratni kandidat za predsedništvo in večletni državni tajnik. To je stopinja,, katera je enaka miništerstvu zunanjih zadev v evropejskih državah, čeravno je bil odločen republikan, so časniki obedveh strank jako laskave članke pri priliki njegove smrti v čast priobčili.
Umrli je bil zelo za to, da se Sand\vieh-evi otoki, med katerimi" je Hawa'i najimenitnejši, pridobe severo-amer. državam, ako se zato ponudi enkrat priložnost.
Kakor znano, je pred nekoliko dnevi bila kraljica teh otokov odstavljena in deputacija prejšnih njenih podložnih je takoj odpotovala v Washington s prošnjo, da se severo-amer. države polaste teh otokov. To je delo Amerikancev, kateri so naseljeni na teh otokih in katerim sedanja uvožnina v države ni všeč. Bogati Nemec Claus Sprekels (občan severo-ameri-kanski), posestnik velikih fabrik in plantaž sladkornih je na čelu (čeravno na tihem) te cele stvari.
Anektirale ali v posest vzele bodo komaj severo-amer. države Sandwicheve otoke. Anglija bi to gotovo ne dopustila. „Brittania rales the \vawes M (Britanska vlada valove.) Severo-amerikansko mornarstvo pa še davno ni kos angličanskim. Če bo šlo dobro, zadobe severne države varstvo čez te otoke — pa še potem bo britanski oroslan renčal. Sploh so severj-amerik. države tako velike in bogate, da se jim ni treba spenjati 2000 milj čez morje.
Zima je bila tukaj zelo huda. Na železnicah in na morji je bilo dosti nesreč. Zdaj je nastopilo zopet toplejše vreme, culo pa se bode zopet kmalu od po vodenj, kakor navadno proti pomladi.
Novo leto se ne more na tej strani velike vode posebno pohvaliti in tudi iz Evrope se ne čuje druzega ko toženje čez hudo zimo, hude čase. „As long is life, as long is hope", „ dokler je življenje, je tudi upanje" pravi Amerikanec. Upajmo torej na boljše za vsacega posameznega, kakor za cele narode.
A. T.