Andrej Fekonja: Slovenščina v semeniščih.
489
baviti s slovenščino. Med prvimi so bili Matija Majar, Andrej Einspieler, J. Rozman, J. Hašnik, J. Virk in več drugih poznejših pisateljev in pesnikov slovenskih. Delovali so tudi na književnem polju. Bogoslovci so slovenili Krištofa Schmida „ Pripovedi in pravlice" za otroke in druge krajše spise; te prevode je Slomšek vse popravil in opilil, mnogo jih tudi zopet predelal ter na svetlo dajal od 1. 1832. do 1838. Bogoslovcem so se pridružili tudi svetni gospodje, kakor Matija Ahacel, c. kr. učitelj v višjih šolah, med njimi celo Nemci, posebno uradniki.
Za Slomškom sta bila v celovškem semenišču spirituala Valentin Wiery (od 1838 do 1844) in Mihael Piki (1844-1848), nekdanja njegova učenca, ki sta pa sedaj poleg ostalih tvarin učila bogoslovce tudi slovenskega jezika. O Wieryju, ki je pozneje postal krški škof, pravi neki njegov bivši učenec: „Z nami je imel veliko potrpljenja; slovenske pridige nam je popravljal in po-piloval; in Če ravno rojen Nemec, bil je slovenskega več zmožen, nego mi rojeni Slovenci."J) Pod Piklom je bil bogoslovec tudi Fr. Košar, kateri je Slomška, ko je došel kot novoposvečeni škof lavantski 1. 1846. v Celovec k svojim bogoslovcem, proslavljal svečano v slovenskih pesmih, „da je bila vesela Sava in Sloven'ja  cela."2)  V Celovcu
i) Gl. »Koledar Družbe svetega Mohora" 1882, 159.
2) Gl. Monsignore Fran Košar. Križanič, str. 22—24.
Opisal dr. Ivan
je služil kot profesor tedaj do 1. 1850. tudi slovenski pisatelj p. Placid Javornik.
Slovenski bogoslovci krške in lavantske škofije so si osnovali knjižno ali čitalno društvo, kateremu je Slomšek podaril mnogo knjig. V „Sloveniji" 1848, štev. 52. čitamo v dopisu iz Celovca (pisal ga je bogoslovec A. Oliban) o tem: „Tudi v tukajšnji duhov-šnici slovenski duh veselo veje. Letos so namreč slovenski bogoslovci med seboj v društvo stopili, so si svoje društvene postave naredili; imajo svojo čitalnico, časopise, knjižnico itd.; vsak teden tudi en spisan list med seboj na svetlo dajo, pod imenom ,Venec'; in dvakrat v tednu se v slovenskem govorništvu za pridižnico prav marljivo vadijo." In 1849, 7 se pohvalijo: „Naše slovensko
društvo se vedno množi..."
„Doklerso se torej bogoslovci slovenskega Štajarja v Celovcu vzgojevali in je lavantska škofija duhovšnici dajala duhovnega očeta ali spirituala" — pripomenja v „Koledarju Družbe sv. Mohorja za leto 1882." Wieryjev živ-ljenjepisec — „bila je tudi koroškim Slovencem ponujana lepa priložnost, v materinem jeziku se vaditi, izobraževati in za pozneji poklic pripravljati. To se sedaj pogreša, zato pa tudi slišim po-gostoma tožiti mlade slovenske duhovnike, da se jim težko godi v šoli, na pridižnici in v spovednici."l)
l) »Vsakdo ve, da so  slovenske šole na Koroškem bele  vrane in da je slovenskemu jeziku v tej
„Ti ne pustiš — Mati milosti in ljubezni!"
Krista Riickova v ulogi Majde.
(Divji lovec I. dejanje, str. 23.)
deželi prostorček za durmi odločen
Isti.