še mnogo narodnega blaga, ki ga je treba zbrati in ga narodu zopet podajati. Proučevala sem na belokranjskih narodnih oblekah okraske, ki obstoje iz pristno narodnih šivov. Uvidela sem, da bi se pri nas morali ti šivi uvesti v šole, da jih zob končno ne uniči, zakaj narodna noša v Beli Krajini žalibog rapidno propada. Z gojenjem narodnih šivov pa rešimo pozabljivosti neko narodno umetnost. Da se ta smoter dožene, je treba gledati, kako je umetnost v sedanjih razmerah praktično uporabljati. Tok današnjega časa je tak, da ima obstoj le to, kar je praktično za življenje, zakaj vse teorije ginevajo, ako nimajo realne življen-ske podlage. Zato sem začela v šoli gojiti na višji stopnji šivanje narodnih šivov. Da ne ostanejo le na krpah, sem uvedla pri ročnem delu šivanje šolskih torbic, ki so okrašene z narodnimi šivi ... (Bavdkova 1910: 1). Posebno občudovanje do njenega dela je izrazil še en učitelj, ki je pomembno zaznamoval ohranjanje etnološke dediščine -Božo Račič. Poudaril je, da se je treba prav učiteljici Bavdkovi zahvaliti, da lepi belokranjski vzorci niso izgubljeni, saj je zbrala in ohranila krasno zbirko pristnih narodnih vezenin. »Koliko truda in pridnosti je veljalo vse to, ve le tisti, ki je videl to njeno zbirko. Koliko vbodov je napravila pridna roka z drobno iglo in pisanim koncem v belo platno!« (Račič 1917: 2). Vsekakor je bilo učiteljev in učiteljic, ki so na tak ali drugačen način poskušali ohranjati naše kulturno izročilo, še veliko. Po današnjih spoznanjih in merilih morda vse poti zbiranja in ohranjanja gradiva niso bile najbolj ustrezne, gotovo pa je bilo izjemno osrednje sporočilo tega dela: širjenje zavesti o pomenu in bogastvu domače, slovenske kulture. Pri vzgoji učiteljev so imela pomembno vlogo nekdanja učiteljišča, eno takih je bilo tudi tukaj v Tolminu, ki je delovalo med letoma 1919 in 1963. Prav tolminski učitelji so na svojem učiteljskem zborovanju leta 1899 med drugim zapisali: »Lep in vzvišen je naš stan: biti vzgojitelj in učitelj naroda, postavljati mu temelje prihodnje sreče in blaginje ...« (Kenda in Vrtovec 1899: 13). Ja, to so bili še časi, ko je bil učitelj eden redkih izobražencev v kraju, spoštovan in z veliko mero avtoritete. Kako se je vloga učitelja s časom spreminjala, kako se spreminjata šolstvo in vzgoja, kako se spreminja šolski vsakdan - to so teme, ki me zadnja leta vedno znova pritegnejo in ob katerih z veseljem ugotavljam, da se tudi sicer širijo na polje etnologije in kulturne antropologije. Pa naj pomislim še na tretji zaznamek - na mojo rodno Belo krajino. Vesela sem, da sem ji lahko namenila nekaj etnološkega raziskovalnega dela. Nepozabni ostajajo pogovori z informatorji - dragimi, toplimi, prijaznimi ljudmi. Nepozabna so moja prva službena leta v Slovenskem gasilskem muzeju v Metliki, lepo sodelovanje s kolegicami in kolegi v Belokranjskem muzeju, vsakič znova neponovljivi mladinski raziskovalni tabori. Predvsem ostajajo živa srečanja s terenom - tučnja lanu pri Cvitkovičevih v Adlešičih, koline, trgatve, belokranjska martinovanja in ob njih prisrčno povabilo sorodnikov, prijateljev ali zgolj znancev: »Hojte, hojte k nam na en glaž!« Saj res - včeraj nam je Martin iz mošta naredil vino. Ravno prav, da tole moje razmišljanje in spominjanje sklenem s skupno zdravico. Želim, da nocoj skupaj nazdravimo - najprej cenjenim nagrajenkam in nagrajencem in nato vsem nam - nam, ki nam življenje zaznamuje etnologija! Viri BOGATAJ, Janez: 25. podelitev Murkove nagrade, Murkovega priznanja in Murkove listine: Volkmerjev dom kulture, Destrnik, 18. november 2011. Glasnik SED 51(3,4), 2011: 133-135. BAVDEK, Leopoldina: Beseda o viniških Kresnicah. Slovenski narod 199, 31. avgust 1940: 6. BAVDKOVA, Leopoldina: Poziv iz Bele krajine. Učiteljski tovariš 48, 18. november 1910: 1. RAČIČ, Božo: Par besed o narodnih ornamentih. Učiteljski tovariš 13, 29. junij 1917: 2. KENDA, Matija in Andrej Vrtovec: Izjava »Učiteljskega društva za tolminski okraj«. Popotnik 1, 1899: 13. Društvene strani o CnI 26. PODELITEV MURKOVE NAGRADE, MURKOVEGA PRIZNANJA IN MURKOVE LISTINE1 Glasbena šola Tolmin, 12. november 2012 206 Komisija za podeljevanje Murkove nagrade, Murkovih priznanj in Murkovih listin v sestavi Janez Bogataj (predsednik), Bojana Rogelj Škafar, Mojca Ravnik in Tanja Hohnec (članice) je v določenem roku, tj. do vključno 24. septembra 2012, prejela predloge za prejemnike in prejemnice Murkove nagrade, Murko-vega priznanja in Murkove listine. Vsi predlogi so bili pravilno posredovani. Po temeljiti analizi in diskusiji o predlaganih kandidatih in kandidatkah je Komisija dne 17. oktobra 2012 soglasno sprejela odločitev, da predlaga podelitev ene Murkove nagrade, šest Murkovih priznanj in sedem Murkovih listin. 1 Utemeljitve ustanov in posameznikov je za objavo v Glasniku SED priredil prof. dr. Janez Bogataj (op. ur.). Komisija je na svoji redni seji sprejela sklep, da Murkovo nagrado za življenjsko delo prejme kustosinja v pokoju Fanči Šarf za delo na področju etnologije in etnološke muzeologije Utemeljitev: Fanči Šarf, rojena leta 1924 v Ljubljani, se je z etnološkim delom srečala na začetku svoje pedagoške službene poti, ki se je začela leta 1945 pri sv. Marjeti niže Ptuja. Že takrat se je namreč v okolju, ki je kar klicalo po terenskem delu, začela zanimati za etno-grafijo in preko nje prišla v stik tudi z Etnografskim muzejem v Ljubljani. Ta vez je preusmerila njeno nadaljnjo življenjsko pot od pedagogike (ki pa se ji pravzaprav nikoli ni popolnoma odrekla) k muzejskemu in raziskovalnemu etnološkemu delu. Temu se je predala z vso vnemo in neusahljivo energijo. Leta 1948 se je med poletnimi šolskimi počitnicami za šest tednov pridružila prvi etnografski terenski ekipi Slovenskega etnografskega muzeja, ki je raziskovala v grosupeljskem okraju. Tukaj je, kakor je nekoč sama zapisala, »spoznala vsa področja etnografije in si želela, da bi se mogla temu delu popolnoma posvetiti«. Ta želja se ji je tudi izpolnila. Leta 1949 se je zaposlila v Slovenskem etnografskem muzeju, kjer so njene delovne obveznosti zaobsegle celotno paleto muzejskih opravil - od zbiranja predmetov in inventarizacije, do vseh dokumentacijskih postopkov pisnega, slikovnega in risarskega gradiva, raziskovalnega dela in medinstitucionalnega sodelovanja. Vsega tega raznovrstnega dela se je Fanči Šarf lotevala z njej lastno zagnanostjo in s samoumevno pripadnostjo muzeju. Vsaj v dokumentacijskem smislu je pokrivala več področij muzejskega in etnološkega dela, kar je nadaljevala tudi v poznejših letih, ko se je kot kustodinja že usmerila v preučevanje ljudskega stavbarstva in notranje hišne opreme. Številne etnografske terenske ekipe, pri katerih je v večini sodelovala in jih je muzej organiziral med letoma 1948 in 1961, so prinašale v muzej ogromno predmetnega in dokumentacijskega gradiva. Tega je v veliki meri urejala prav Šarfova. Njena kaligrafska pisava in izreden smisel za dokumentacijski red že desetletja navdušujejo nove in nove generacije etnologov in drugih uporabnikov, ki za svoje strokovno in znanstveno delo izkoriščajo bogato gradivo t. i. imenovanih Orlovih terenskih ekip. Poleg naštetih obveznosti je Fanči Šarf največ svojega časa v muzeju posvetila zanimanju za stavbarstvo in stanovanjsko opremo. Pri tem je s samosvojo metodologijo definirala pojem in pomen stanovanjske kulture in načenjala do takrat prezrte teme v slovenski etnologiji. Poudarjala je funkcionalni vidik in opozarjala na večnamensko rabo predmetov notranje opreme ter z argumentiranimi navajanji primerov skušala razbijati stereotipe o stanovanjski kulturi. Drugo njeno raziskovalno področje so bile teme iz gospodarstva in obrti, iz katerih nam je predstavila mnoga neznana poglavja kulture in načina življenja. Svoje strokovno in raziskovalno delo je Farči Šarf strnila v odmevne razstave, ki jih je pripravila samostojno ali v sodelovanju s kolegi. Strokovne in znanstvene izsledke je objavljala v Slovenskem etnografu, Tra-ditiones, Glasniku slovenskega etnološkega društva in zborniku Etnografija Pomurja. Poleg poljudnih spisov, ki jih je objavljala v revijah in časopisih, in referatov na kongresih in simpozijih, je napisala vrsto ocen, poročil in člankov o naših etnologih, sodelovala je tudi pri nastajanju etnoloških filmov ter izdelavi Vprašal-nic za etnološko topografijo slovenskega etničnega ozemlja. Tudi po upokojitvi leta 1980 se Fanči Šarf ni prepustila zasluženemu počitku. Z neverjetno vitalnostjo in zagnanostjo se je vključila v etnološki projekt Način življenja Slovencev v 20. stoletju in v zbirko etnoloških topografij prispevala kar štiri publikacije (za občine Ljutomer, Gornja Radgona, Murska Sobota in Lendava), kar ni uspelo nobenemu od številnih sodelavcev tega vseslovenskega etnološkega projekta. Še več. Fanči Šarf je bila ves čas tudi članica uredniškega odbora topografskih elaboratov in njen uredniški prispevek pri posameznih knjigah je bil neprecenljiv. S svojim bogatim znanjem, z izkušnjami in nasveti je pomagala avtorjem in tako znatno prispevala k vsebinskemu poenotenju etnoloških topografij. Tudi v naslednjih letih se njeno delo na etnološkem polju ni ustavilo. Napisala je številna gesla za Enciklopedijo Slovenije in Slovenski etnološki leksikon. Ob vsem omenjenem delu pa je skrbno ohranjala in tudi danes goji tople, prijateljske stike z nekdanjimi in zlasti mlajšimi muzejskimi in drugimi strokovnimi sodelavci in kolegi. Vrata njenega doma na Brodu so vedno odprta za strokovne nasvete in pomoč ob nerešenih ugankah muzejskih predmetov in muzejske dokumentacije ter muzejskega in strokovnega dela nasploh. Ta privilegij ni dan vsakemu - muzealci, mladi raziskovalci in podiplomski študenti ga lahko izkoriščajo in ga znajo tudi vrednotiti in ceniti. Komisija je Murkova priznanja prisodila kustosinji Alenki Černelič Krošelj za vzpostavitev in vzorno delovanje Mestnega muzeja Krško; mag. Martini Piko-Rustia za koordinacijo zbiranja gradiva in uveljavitev projekta »Dokumentacija slovenskih ledinskih in hišnih imen na južnem Koroškem«; mag. Titi Porenta za monografijo Če se bom odločil graditi, bom gradil najmoderneje! Priložnosti in pasti slovenskega trgovca in podjetnika Petra Kozine, ustanovitelja tovarne čevljev Peko v Tržiču; dr. Miranu Puconji za knjigo Slovenska kmečka kultura - Na Cvenu od zemljiške odveze do začetka tretjega tisočletja«; muzejski svetnici dr. Ivanki Počkar za raziskavo in obuditev spomina na kolnarje, lovilce premoga v Savi pri Brežicah; univ. dipl. etnologinji in knjižničarki Špeli Pahor za večstransko etnološko delo v knjižnici in posredovanje etnološkega znanja. Utemeljitev za Alenko Černelič Krošelj: Murkovo priznanje Alenki Černelič Krošelj je povezano z njenimi izjemnimi dosežki za vzpostavitev in vzorno delovanje Mestnega muzeja Krško ter odlično razstavo Meščanka Josipina Hočevar: Gospodarstvenica, mecenka in dobrotnica. Ob tej razstavi o Josipini Hočevar (1824-1911), ki je bila za razvoj krške občine v 19. stoletju izredno pomembna, je izpostavila vprašanja politike spola, položaja ženske v kulturnem, socialnem in političnem družbenem kontekstu. Alenka Černelič Krošelj je zbrala vse spomine mesta Krško na Josipino Hočevar in predstavila prepise in prevode treh ključnih dokumentov, ki pričajo o Jo-sipininem uspešnem gospodarjenju in mecenstvu. O tej izjemni ženski je organizirala dva kolokvija: prvega v Krškem, drugega, v Radovljici, pa s sodelovanjem kustosinje Mestnega muzeja Radovljica, Tite Porenta in drugih. Po opravljenih raziskavah je z odlično razstavo Meščanka Josipina Hočevar: Gospodarstveni-ca, mecenka in dobrotnica uspela zamolčanosti iztrgati žensko, ki je s svojim delom in z družbenim pogledom sooblikovala življenje in razvoj dveh obsavskih mest, njenega rojstnega kraja Radovljice in Krškega, kjer je živela 67 let. Kot kustosinja in avtorica razstave ter »skrbnica spomina« na Josipino Hočevar je leta 2011, poimenovanem Josipinino leto, vodila številne spremljajoče dejavnosti v muzeju in zunaj njega. V ta namen sta se tudi povezala krški in radovljiški muzej, ki sta že leta 2010 začela ozaveščati javnost o Josipininem delu s kolokvijem Josipina Hočevar - Radovljičanka v Krškem. Josipinino leto je zaznamovalo tudi odkritje doprsnega spomenika v Gaju zaslužnih občank 207 in občanov v Mestnem parku v Krškem. Alenka Černelič Krošelj je s predstavitvijo Josipine Hočevar leta 2011 skupaj z Mestnim muzejem Radovljica gostovala na skupni razstavi slovenskih g muzejev Slovenke v dobi moderne v Muzeju novejše zgodovine ^ Slovenije. J CM Utemeljitev za mag. Marti no Piko-Rustia: cn Martina Piko-Rustia je od leta 1996 redno zaposlena razisko- S valka na Slovenskem narodopisnem inštitutu »Urban Jarnik« ^ Fanči Šarf, dobitnica Murkove nagrade za življenjsko delo. Foto: Alenka Čas, Tolmin, 12. 11. 2012 ■f. Hfcjjgli V, ^k mL m\ MlJIi lit, fll^^j^jjL v»; s*-- fifi 1 lO; Fanči Šarf s predsednikom Komisije, dr. Janezom Bogatajem. Foto: Alenka Čas, Tolmin, 12. 11. 2012 208 co v Celovcu. Murkovo priznanje ji podeljujemo za koordinacijo aktivnosti zbiranja in dokumentiranja ledinskih in hišnih imen na Koroškem in prizadevanj za njihov vpis v prvi seznam Unes-cove nesnovne dediščine v Avstriji. Po vpisu v avstrijski seznam se je leta 2011 projekt zasidral kot temeljni projekt Slovenskega narodopisnega inštituta »Urban Jarnik«. Marca 2010 so bila slovenska ledinska in hišna imena sprejeta na seznam Unescove nesnovne dediščine v Avstriji. Podlaga za prošnjo sta bila zemljevida z ledinskimi in s hišnimi imeni, ki sta jih izdala Interesna skupnost kmetov v Selah (v sodelovanju s SNIUJ) in Slovensko prosvetno društvo »Gorjanci« v Kotmari vasi, Martina Piko-Rustia pa je s strokovno utemeljitvijo prošnje pripomogla, da je bil projekt priznan kot kulturno pomemben projekt. Leta 2011 sta izšla še dva zemljevida, pri katerih je Inštitut strokovno pomagal, v Šmarjeti v Rožu in v Škofičah, tokrat v sodelovanju z dialektologi in drugimi jezikoslovci z Inštituta za slovenski jezik ZRC SAZU v Ljubljani. Projekt se je medtem razširil na celotno območje južne Koroške. V njem sodelujejo številna društva in posamezniki, med njimi tudi taki, ki danes vsakodnevno ne govorijo več slovensko, imena pa še poznajo iz otroštva, ko so jim stari starši še govorili v domačem narečju. Vpis v Unescov seznam avstrijske nesnovne kulturne dediščine je bil v medijih zelo odmeven, kar je v času razgretih polemik o dvojezičnih krajevnih napisih na Koroškem morda tudi pripomoglo k spremembi mišljenja v odnosu večinskega prebivalstva do slovenske manjšine. Zasluga kandidatke je, da je širša javnost slovenska domača imena začela dojemati kot kulturno bogastvo Koroške, katerega izguba bi bila hkrati izguba odnosa do zgodovine, identitete in narave. Utemeljitev za mag. Tito Porenta: Titi Porenta priznanje podeljujemo za monografijo Če se bom odločil graditi, bom gradil najmoderneje! Priložnosti in pasti slovenskega trgovca in podjetnika Petra Kozine (1876-1930), ustanovitelja tovarne čevljev Peko v Tržiču, ki je izšla leta 2012 v Radovljici kot zaokrožitev avtoričinega dolgoletnega raziskovanja dediščine čevljarstva in načina življenja čevljarjev, rokodelcev ter podjetnikov v Tržiču. Objavljeno delo je dopolnjena magistrska naloga, ki jo je Tita Porenta zagovarjala leta 2007 na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Mentorja njenega magistrskega študija sta bila prof. dr. Janez Cvirn in doc. dr. Žarko Lazarevic. V knjigi avtorica predstavlja življenjsko pot Petra Kozine, ob kateri razgrinja rast in razvoj podjetniške ideje ustanovitelja Peka in njen vpliv na okolje, v katerega je postavil svojo tovarno. Tita Porenta se je leta 1990 kot kustosinja za čevljarsko dediščino zaposlila v Zavodu za kulturo in izobraževanje Tržič, enoti Tržiški muzej. Skladno z začrtanim poslanstvom muzeja se je posvečala predvsem zbiranju, raziskovanju in posredovanju kulturne dediščine čevljarjev, rokodelcev in podjetnikov v Tržiču in njegovi širši okolici. V Tržiškem muzeju je ob raziskovalnem delu uredila čevljarsko zbirko ter obenem publicirala svoje izsledke in jih tako posredovala strokovni in laični javnosti. Z namenom popularizacije čevljarske dediščine je obudila Gregorjevo in z njim čevljarsko šego vuč v vodo. Čeprav je Tita Porenta od leta 2008 zaposlena v Muzejih radovljiške občine in vodi enoto Mestni muzej Radovljica, kjer se z dediščino čevljarstva skoraj ne ukvarja, pa svoje bogato znanje posreduje ljubiteljskim zbirateljem in društvom. Tako je leta 2010 sodelovala s Krajevnim muzejskim društvom Žiri in pripravila prvi del razstave o zgodovini žirovskih čevljarjev z naslovom »Lepšega pač ni na svetu, kot je naš čevljarski stan ...«: Čevljarstvo na Žirovskem skozi čas in pripravila razstavo o bogati zgodovini čevljarstva in razvoju blagovne znamke Alpina Žiri. Utemeljitev za dr. Mirana Puconjo: Konec leta 2011 je ob podpori Gimnazije Frana Miklošiča v Ljutomeru in Založbe tiskarne Klar v Murski Soboti izšlo obsežno delo (447 strani) Slovenska kmečka kultura s podnaslovom Na Cvenu od zemljiške odveze do začetka tretjega tisočletja, ki je prirejena doktorska disertacija Mirana Puconje, doktorja etnoloških znanosti, profesorja slovenskega jezika in filozofije na ljutomerski gimnaziji in lastnika kmetije ter soudeleženca v procesu kmečkega dela na Cvenu. Knjiga je zelo pomembno delo s področja etnološke vede, ki ga nikakor ni mogoče spregledati. V središču njegovega zanimanja je 17 trdnih cvenskih kmetov, primerjalno pa je do neke mere upošteval tudi način življenja kočarjev in želarjev. Delo odlikujejo krajevna, časovna, social- Sedem prejemnikov Murkove listine za leto 2012. Foto: Alenka Čas, Tolmin, 12. 11. 2012 na in profesionalna jasna opredeljenost preučevane populacije in njene kulture ter do določene mere tudi status avtorja knjige. Knjiga obravnava več kot poldrugo stoletje življenja na Cvenu v njegovi bolj ali manj celoviti podobi, pri čemer se je avtor držal običajne etnološke sistematike, je pa v posameznih razdelkih besedila izpostavil tudi nekatere posebne teme, ki so se mu zdele značilne za obravnavo naselja. Knjigo odlikujejo posebnosti in hvalevredne novosti. Uvodnemu delu sledita obravnava načina življenja in kulture med svetovnima vojnama in obdobja od marčne revolucije do prve svetovne vojne, za katerega je bilo manj zanesljivih virov. Puconja je uporabil za ta čas tudi t. i. vzvratno ali odštevalno metodo. Zaglavje Temelji preživljanja danes je uokvirjeno v poseben razdelek, kar je razumljivo. Dobrodošlo je kajpak tudi posebno poglavje Svetovna vojna, čeprav je iz manj razumljivih razlogov na koncu dela, pred zaključkom, razlago narečnih besed in naštevanjem literature in virov. Utemeljitev za dr. Ivanko Počkar: Ivanka Počkar je v zadnjem času pritegnila pozornost strokovne in širše javnosti z izsledki svojih raziskav o kolnarjih. Najbrž nas ni malo, ki smo prvikrat slišali za fante in može, ki so iz Save in z njenih obrežij kopali, nabirali in lovili premog, ki je uhajal iz zasavskih revirjev, ga prodajali in z izkupičkom znatno prispevali k preživljanju svojih družin. Ta izredno zanimiva in skoraj pozabljena dejavnost prebivalcev iz vasi ob Savi vse od Čateža do hrvaške meje je bila živa od začetka do poznih petdesetih let 20. stoletja. Ivanka Počkar je poiskala nekdanje kolnarje in na podlagi pogovorov z njimi in njihovimi družinskimi člani napisala študijo Kolnarji - lovilci in nabiralci naplavljenega premoga v Savi pri Brežicah, objavljeno v zborniku z naslovom Gospa, če ni dobro, ni treba nič plačat: Brežice trgovsko mesto (2009), naslednje leto pa je z njimi posnela še dokumentarni film Savski kolnarji (napisala je spremno besedilo in scenarij, snemanje, montaža, kamera in režija pa so bili delo Djurdje Maršic in Vladimirja Bogovčiča). Film je dragocen dokument o delu teh močnih, spretnih in prizadevnih mož, o izdelovanju čolnov, trgovanju s premogom, zaslužku in odnosu do reke Save. Lani pa je Ivanka Počkar skupaj z Alenko Černelič Krošelj v Srebretovi hiši v Brežicah postavila tudi stalno razstavo Kolnarji, trgovci, Prejemniki Murkove nagrade, Murkovih priznanj in Murkovih listin. Foto: Alenka Čas, Tolmin, 12. 11. 2012 obrtniki, kar je zgled uspešnega strokovnega in prijateljskega sodelovanja. Z raziskavo, razstavo in s filmom o kolnarjih je Ivanka Počkar ponovno potrdila svoj smisel za odkrivanje prezrtih kulturnih pojavov, ki so jih povzročale posebne gospodarske okoliščine, človeška tehnična iznajdljivost in izvirnost, in tako dodala dragoceno poglavje etnologiji Zasavja in celotni slovenski etnologiji. Utemeljitev za Špelo Pahor: Špela Pahor se je leta 1994 zaposlila v Mestni knjižnici Piran, od leta 1996 pa je redno zaposlena v Mestni knjižnici Izola. V Mestni knjižnici Izola zanimivo in odmevno prepleta etnološka in bibliotekarska znanja pri izvajanju ter vodenju različnih dejavnosti in študijskih krožkov, kar je odličen primer vsem, ki sicer nimajo neposredne zaposlitve na etnoloških področjih, a lahko uspešno združujejo in uporabljajo etnološka znanja. S svojim delom v knjižnici skrbi za širjenje bralne kulture (knjižne uganke, pripovedovanje pravljic, razstave potopisnih in etnoloških publikacij, priporočilni seznami za branje), širjenje spoštovanja drugačnosti ter strpnosti do tujcev in priseljencev, za bogatenje znanja o dediščini (domoznanska zbirka) in kulturi različnih narodov in ljudstev. Za uspešno bibliotekarsko in etnološko delo v Mestni knjižnici Izola je že prejela nagrado in priznanje, in sicer leta 2006 nagrado UNICEF za odlično izpeljan projekt Spoznavajmo otroke sveta in leta 2008 posebno priznanje Andragoškega centra Slovenije za bogatenje znanja drugih ter za njeno dolgoletno mentorsko delo pri vodenju etnoloških študijskih krožkov. Zelo etnološko dejavna je tudi zunaj knjižnice. Neutrudno zbira življenjske zgodbe prebivalcev Izole, Lucije, Strunjana in Pirana. Skupaj z novinarko Radia Trst A Loredano Gec pripravlja 209 priljubljene oddaje Istrska srečanja (doslej sta jih pripravili več - kot 50), kjer predstavlja zanimive domačine in s tem razširja zavest o kulturni dediščini slovenske Istre. Veliko tudi prevaja, objavlja ter nadaljuje podiplomski študij etnologije in kulturne hoja, *sbtvoriti > storiti, *tvbrd-b > trd, cvreti > creti (nar.) itd. Prim. Fojke, ime domačije pri Sv. Ožboltu, južno od Škofje Loke, z zapisi Hoykh 1421, Choyky 1441, Choiki 1501, ali Hojče v o. Ribnica, 1780 Hoische, 1825 Hoitsche, ledinsko ime Hoiske Dr. Silvo Torkar, dr. znanosti s področja jezikoslovja, mag. znanosti s področja slovenskega imenoslovja, prof. ruščine in sociologije, znanstveni sodelavec, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. 1000 Ljubljana, Novi trg 4, E-naslov: silvo.torkar@zrc-sazu.si Nive (k. o. Sv. Gregor), Podhojni Hrib v o. Velike Lašče, 1463 Vnder dem Perg, 1780 Schellin, Franciscejski kataster 1823 Pod-hoinihrib (k. o. Krvava Peč). Iz *Podhojnik je gotovo ime zas. Pokojnik (Mrzla Planina v o. Sevnica), 1436 Pokoynikg, 1527 Pochonick (Koropec 1988: 222), ki je obenem tudi gorsko ime. Pokojnica v o. Ivančna Gorica ima zapis 1460 Pakhonitz, 1780 Pokoinicza, Pokojišče v o. Borovnica pa 1780 Pokoinik. Oboje verjetno iz *Podhojnica oz. *Podhojnik. Izpadanje d-ja je v slovenskih toponimih s predlogom pod zelo razširjeno, prim. Poljubinj < *Podljubinj, Pokljuka < *Podkljuka, nar. Pogara < *Podgora itd. Snoj (2009: 317) razlaga (po Badjuri 1953) Pokojišče kot 'počivališče', kar je nadvse vprašljivo. Današnja oblika je z naglasom vred glede na zapis iz l. 1780 najverjetneje rezultat preo-smišljenja in adaptacije, saj domnevni apelativ *pokojišče tudi besedotvorno ni verjeten. Prehod h > k je v slovenski toponimiji pogosto izpričan, prim. Kleviše < *Hlevišče (zas. vasi Tepe v o. Litija), Kotredež < *Hotedraž (o. Zagorje ob Savi), Kotlje < *Hotlje (o. Ravne na Koroškem). Vuzenica Vuzenica je naselje ob Dravi vzhodno od Dravograda, ki se v historičnih virih pojavlja od leta 1238 pa vse do 19. stol. izključno z drugače motiviranim (polimorfnim) nemškim imenom Saldenhofen. Narečna oblika se glasi Vuznica (sogovornik 1), vendar velika večina danes pozna le še obliko Vuzenica (sogovornik 2). Snoj (2009: 472) izvaja to ime iz *(v)gzem>, to pa iz *(v)gziti 'ožiti' ali iz *(v)gzina 'ožina'. Toda redki slovenski zapisi iz prve polovice 19. stol. nam omogočajo drugačno rešitev. Schmutz (1822: 429, 431) navaja Saldenhofen, windisch Ofsenitz - Terg in Ofsenitz - Wefs. Krempl (1845: 169) omenja ta toponim kot Vusenice, v' Vusenicah, avtorji knjige Slovenski Štajer (Šuman 1868: 25, 81) pa že pišejo Vuzenica, pri Vuzenicah, a tudi Voze-nica (1870: 111), ki jo najdemo še v reviji Kres (Navratil 1886: 276). Zdi se, da je bistvenega pomena prav slovenski zapis imena iz leta 1822. V njem je mogoče prepoznati apelativ osenica, kar je staro poimenovanje rastline Medicago lupulina ali hmeljna metlika (Praprotnik 2007: 48) oz. hmeljna meteljka (Trpin in Vreš 1995: 61), bolj znane pod imenom lucerna (SSKJ 1975: 648), rus. nm^epHa XMeneBudmsi. Zemljepisna imena so pač nastajala tudi iz imen manjših rastlin, prim. toponime Čeplez, Kopriva, Metlika, Bršljin, Čimerno. Verjetna rekonstrukcija za toponim Vuzenica je zato *(v)gsenica, kar je enako rekonstrukciji za zoonim gosenica oz. fitonim osenica. *(V)gsenica je posamostaljeni pridevnik *gsem, 'kosmat, dlakav', izpeljan iz psl. *(v)gsy 'dlaka', prim. polj. w^s, rus. yc 'brk' (Borys 2005: 158). Razvoj je torej potekal po stopnjah: Osenica > Vosenica > Vusenice > Vusnice > Vuznice oz. Vuznica > Vuzenica > Vuzenica. Glede proteze v- na Štajerskem gl. toponim Vojnik. Zvenečnostna premena s > z je v slovenski toponimiji večkrat izpričana, ne samo ob zvočniku r (Porezen < Porzen < *Pod-vresen, Modrzele < *Motore sele), pač pa tudi ob zvočnikih m in n (Kozmerice < Kosmerice < *Gostmirica). Sem se uvršča tudi Vuzenica. Podobno zvenečnostno premeno zasledimo tudi v nar. apelativu guoznca 'gosenica' v Zafoštu pri Slovenski Bistrici (gradivo za Slovenski lingvistični atlas, v zvezku, hrani dialek- tološka sekcija Inštituta za slovenski jezik F. Ramovša; za posredovani podatek se zahvaljujem kolegici M. Furlan). Literatura BADJURA, Rudolf: Ljudska geografija: Terensko izrazoslovje. Ljubljana: DZS, 1953. BEZLAJ, France: Slovenska vodna imena I-II. Ljubljana: SAZU, 19561961. BEZLAJ, France: Etimološki slovar slovenskega jezika: Prva knjiga (A—J). Ljubljana: Mladinska knjiga, 1976. BEZLAJ, France: Etimološki slovar slovenskega jezika: Četrta knjiga (Š-Ž). Avtorji gesel F. Bezlaj, M. Snoj, M. Furlan, ur. M. Snoj in M. Furlan. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005. BORYS, Wieslaw: Stownik etymologiczny jqzyka polskiego. Krakow: Wy-dawnictwo Literackie, 2005. PINTAR, Luka: Črtice o krajnih imenih. Ljubljana: Ljubljanski zvon, 1912. PINTAR, Luka: Črtice o krajnih imenih. Ljubljana: Ljubljanski zvon, 1914. RAMOVŠ, Fran: Historična gramatika slovenskega jezika II: Konzonanti-zem. Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 1924. SNOJ, Marko: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan, Založba ZRC, 2009. Viri Franciscejski kataster, 1823 (http://www.arhiv.gov.si/). KOROPEC, Jože: Slovenski del Štajerske v davčnem seznamu glavarine leta 1527. Časopis za narodopisje in zgodovino 2: 216-277. KOS, Franc: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku: Knjiga V (1201-1246). Ljubljana: Leonova družba,1928. KREMPL, Anton: Dogodivšine štajerske zemle: Z' posebnim pogledom na Slovence. Gradec: F. Ferstl, 1845. NAVRATIL, Ivan: Narodnostne razmere na spodnjem Štajerskem. Kres: Poučen in znanstven list 6(3), 1886: 276. PRAPROTNIK, Nada: Henrik Freyer in njegov seznam slovanskih rastlinskih imen (Verzeichniß flavischen Pflanzen-Namen) iz leta 1836. Scopolia 61, 2007: 1-99. SCHMUTZ, Carl: Historisch Topographisches Lexikon von Steyermark: IV. Gradec: Auf Kosten des Verfassers,1823. SIMONIČ, Ivan: Kočevarji v luči krajevnih in ledinskih imen. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo XVI, 1935: 61-81, 106-121. ŠUMAN, Josip idr.: Slovenski Štajer: Dežela in ljudstvo: I. Ljubljana: Slovenska Matica, 1868. SSKJ (Slovar slovenskega knjižnega jezika): Druga knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1975. TRPIN, Darinka in VREŠ, Branko: Register flore Slovenije: Praprotnice in cvetnice. Ljubljana: ZRC SAZU, 1995. Ustna vira Sogovornik 1: akad. prof. dr. Zinka Zorko, po telefonu, 2011. Sogovornik 2: prof. dr. Bernard Rajh, po telefonu, 2011. Seznam krajšav k. o. - katastrska občina nem. - nemški (-o) o. - občina polj. - poljski (-o) psl. - praslovanski (-o) rus. - ruski (-o) zas. - zaselek o CnI