Važne resnice,
ktere naj naši kmetiski gospodarji premislijo in
večkrat od njih govore.
Kmetovavci vsake soseske, v ktero slabe poti peljejo, bodo od dneva do dneva svoje premoženje #se manjšati čutili, ker jim vsaka reč drajši pride, ktero iz druzih krajev potrebujejo, ker jo le težko per-peljejo; če pa kaj kam drugam predajo, pa tudi iz ravno tega vzroka morajo vsako reč boljši kup dati. Razun tega pa , še vozno živino, kola in živinsko opravo veliko pred, kakor je treba, končajo, in per vsaki vožnji veliko časa potratijo, ki bi ga scer bolji mogli oberniti. Slabe poti in pokvarjene ceste so zna m nje nečimarnosti cel<e soseske.
Kako velikokrat kmetiškim gospodarjem oginj vse njih premoženje in elo življenje njih* dragih požre, in kako malo store, de bi take nesreče od sebe odvernili! Kaj mar svoje domačine in sosede z ognjem in z lučjo varniši ravnati uče? Kaj neki svoje hiše terdnejši in pred ognjem varniši delajo? Kaj imajo mar kaj pametne skerbi, kako bi, če bi se en konc vasi vnel, preden bi cela gorela, oginj ročno vkro-tili in pogasili? Ali so povsod z vodo in potrebnim orodjem preskerbljeni?
Hiše osegurati ali zavarvati je res prav dobro, In vsakimu kmetovavcu je svetvati, v družbo s. Florjana raji danes ko jutro stopiti; pa to še ni dosti,  če se scer vse  drugo v nemar pustil
Koliko dobička bi mogli kmetje imeti, ko bi hotli fpoznati, de je boljši svojo živino v hlevi rediti in skerbno opravljati, kakor jo pa čredniku prepustiti, in tako toliko gnoja zgubiti, kteriga njih njive zlo potrebujojo; ko bi pač bolj za letinsko in zimsko klajo skerbeli, svojo živino z delam tako strašno ne pretegvali, in jo per kupčii bolj skerbno zbe-rali! Obilniši perdelki in povikšani dohodki v dnar-jih so plačila za kmetiške gospodarje, kteri si rejo in oskerbljenje domače živine k sercu vzamejo.
Dostikrat se dobi per naših pridnih in skerbnih kmetiških gospodarjih prazna misel, kako bi vse, kar za dom potrebujejo, doma zredili, brez de premislijo, ali bi ne dobili tega bolj siga in bolj po ceni kupiti, in ali bi ne mogli z manjim tru-dam in z manji troški drugih reči perdelati, ktere bi pa vender dražji zamogli prodati. i\aj vender vsaki kmetiski in hišni gospodar vselej na tanjko prevdari, koliko je vsako njegovih del za njega vrediio , in koliko si z tem perdobiti mcire.
Lahko, prav lahko se je pa per temu zmotiti. Zatorej nikoli ne smejo z enim računam (rajtingo) zadovoljni biti, ampak večkrat morajo to storiti, tudi z drugimi se čes to posvetovati, ker štiri oči več vidijo, kakor dva.
K laja in k laja in zmirej le k laja jesosebna potreba, ktere nobeno dobro vravnano gospodarstvo pogrešiti ne more. Kako slabo pa skerbe veči del naši kmetiski gospodarji za dosti in dobre klaje; in kako majhni so zatorej tudi večidel dohodki njihovih kmetij! Pusto polje da slabe perdelke, slabo rejena živina slabo dela, malo in slabiga gnoja naredi, in namest, de bi k dobičku perpomogla, le žgubo prinese.
Dobro je  š parat i, in hvale vredno, pa ne
brez razsojenja in pameti. Ce bi iz namena, de bi šparal, strehe ne popravljal, tako dolgo, de bi dež in sneg celo pohištvo z vsim, kar je notri, vkon-čal ; bi bilo to pač bolj zapravljivosti , kakor hranljivosti podobno. Ravno tako bi blo, čeneper-pravim potrebne kerme svoji živini, ali pa, če ji manj kladem, kakor h ohranjenju svoje moči potrebuje ; ker mi potlej malo prida pernese z delam in z gnojem, in zatorej bi moje njive tudi veliko manj rodile.
Sparati pa ni potrebno le dnarjev, ampak posebno časa, in tudi to nar bolji in k nar večimu pridu šparamo, če ga tako dobro, kakor koli je mogoče, obračamo. Ko bi pač naše soseske celo leto si perzadevale, potrebne poti dobre ohraniti, bi vesolni udje soseske si z tem veliko prida pridobili , marskaki groš bi imeli, ki ga zdaj pogrešajo, marskakiga bi perhranili, ki ga zdaj morajo izdati, in marskaka ura bi jim ostajala, v kteri morajo zdaj popravljati, kar so si na slabi poti poterli.
119