-f*Anton Merčnik, župnik od sv. Ilja v Slov. gorioah. Ko bi se, predragi bralec, po minoli aevihti podal aa polje in bi naeakrat atal pred grozaim orjaškim hrastom, katerega je burja izkoreniaila ia ob tla vrgla, ali ne bi ves začuden rekel: ,,Skoda tega lepega dreva. tako močno, pa veadar je moralo neuamiljeao pasti!" Kaj pa še porečeš, ako stojiš aaeakrat pri mrtvaškem odru orjaškega trupla, v najkrepkejšej, najboljšej dobi življenja. Ali se ti ne zdi, da ti mrtvo truplo pravi: ,,Nobena moč se ae more smrti obraaiti?" Ja ravno to, da ga je amrt v dobi, ko še je le do srediae cilja prišel, zasacila, to aas pretrese iii nas apomiaja na aestanovitnoat ia mialjivost vaega pozemeljskega ter rkraja, ki ga aaj iščemo". Taki žalostai prizor ao doživeli župljaai sv. Ilja v alov. gor. v pretečeaem letu dne 18. juaija. Nemila amrt jim je pobrala blagega župnika Aatoaa Merčaika v najboljši dobi nepričakovaao. Preden pa o tej strašaej dogodbi kaj več slišiš in bereš, hočem te v kratkem seznaniti z življenjem prerano umrlega gospoda. Aatoa Merčaik so bili rojeni leta 1842, dne 12. juaija od pridnih ia poatenih kmečkih starišev župnije sv. Beaedikta v slov. goricab. Še komaj 7 let star, že zgubi mali Tonček dobrega očeta, s tem bolj pa ae je poslej okleail dobre matere, jib ljubil ia rad ubogal ter jim veliko veselje delal s svojo marljivostjo v domači šoli. Ko so skrbaa mati videli lepe zmožnoati ljubega Toačeka, so ga, dasi ravno uboga vdova, peljali leta 1854 v jeaea v Maribor v 4. razred, kjer je dobri fantič dobro napredoval. Dovršivši z dobrim vspehom 4. razred, odloči ae Tonek za študiraaje in sicer za latinske šole. V latinskib šolah je pridai Tonček lepo napredoval ia dovršivši leta 1863 latinake šole, odloči se za duhovski atan ; to so tudi dobra slovenska mati srcno želeli. V bogoslovju je bil dobri Toae ves srečea ia je s svojim blagim, krotkim in ljubeznjivim obnašanjem tudi druge svoje sošolce razveaeljeval. Ker je bil Toae ugleden bogoslovec in priljubljen pri svojih tovariših ia učiteljib, bil je v tretjem letu 1866 dae 29. julija v duhovaika posvečea. Po dokončaaib šolah je preč. g. Tonek najpopred paatiroval pri sv. Juriju na Ščavaici od dae 1. aeptembra 1867 do 4. daejulija 1868. Od tod so bili rajni prestavljeni v Ljutomer, kjer so skoraj 7 let blagoaoaao delovali; od dae 4. julija 1868 do dae 1. aiarcija 1875. Tukaj ao, kakor so sami radi pripovedovali, najveselejše čase svojega življenja preživeli poleg blagega župnika, slavao znanega rodoljnba dr. Antoaa Klemeačiča ia dobrih duhovaih tovarišev. Tukaj so z vsemi dušnimi ia telesnimi močmi aeumorao delali na cerkveaem ia aarodnem polju, oai so bili tako rekoČ duša celega duševaega življeaja v Ljutomeru. Posebno neutrudni so bili na pridižaici ia v spovednici, ia veliko duš so oai v Ljutomeru za srečao večaost pridobili. Tako milo so neki zaali govoriti na arce spovedeaca, posebao aa smrtaej postelji, ia pisatelj teh vrstic je potem aam slišal, kako so aeki ajegovo rajao mater na smrtaej postelji tolažili. da so njegova mati le po aebeaih ia materi Mariji hrepeneli, katere lepoto ia ljubezajivost so rajai tako živahno opisovali. Bili so v obče priljubljeni ia splošaja je bila žalost, ko so se poslovili od svojib tako priljubljeaih ovčic, ia ai še bilo v Ljutomeru dušaega paatirja, katerega bi župljaai v tako blagem spominu ohranili, kakor rajaega Merčnika. — Iz Ljutomera so bili dae 1. marcija prestavljeni v Ruše, tam pa so le tri četrt leta pastirovali od dne 1. marcija do dne 1. dec. 1875. in od tod so priali za kaplaaa k sv. Ilju v alov. goricali, kjer so bili do 7. julija kot kaplaa ia po smrti č. g. župaika Karola Velebila so bili provizor do 16. februvarija 1879. Ta daa so bili slavno v župnijaki cerkvi sv. Ilja za župaika iaštalirani, kjer so kot župaik do svoje preraae smrti neumorno delovali. Tudi tukaj so si s svojo ljubezajivostjo pridobili srca vseh, zato pa je tudi bilo splošaje veselje, ko so Št. Iljčani slišali, da dobijo blagega gospoda provizorja za župuika. Ali žali Bog le kratko je bilo veselje, le kratka so bila leta, katera so bila odmeajena njihoveniu delovanju kot župniku. Še le deveto leto njihovega delovanja kot župaik je začelo teči, ko ji_ v mesecu maju aeka vratna bolezea napade, katera jih je pri vsakdaaji majaikovi pobožaosti zlo muoila; z velikim trudom ia premagovaajem so koačali majaikovo pobožaost, ter vzeli za leto 1887 od Marije majnikove slovo; pa tako ginljivo so vzeli od Marije slovo, kakor da bi zaali, da aa tem svetem mestu, aa tem svetu ne bodo aikoli več od Marije jemali slova. (Koaec prih.)