ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 18. maj 2000 Leto X, št. 10 EVROPA, PRIHAJAMO?! str. 2 TIŠLARSTVO V ŠTEVANOVCI str. 6 Bo Ferenc Mádl predsednik Madžarske? K a n d i d a s ? Ljudje na Madžarskem si za trenutek končno lahko oddahnejo. Kandidatka za novo Mat’Kurjo vseeno ne bo Jožica Podturica, ki že kar deset let čepi na zadnjih ali predzadnjih jajcih popularnosti. Če bi se to zgodilo, bi se temu še krave smejale. Večina madžarskih ljudi pa bi lahko povešala glavo. Dozdajšnji predsednik Arpad Göncz je bil vseskozi na prvem mestu tovrstnih lestvic. Tudi zdaj je absolutni prvak, ko se mu počasi izteka drugi (tudi zadnji) mandat. Vemo, da so politične arene polne raznih vetrogončičev, ne samo pri nas, ampak tudi po vsem svetu. Toda v razvitih demokratičnih razmerah si je težko predstavljati, da bi bili šefi države neki burkeži, pavlihe, krjavlji z veliko mero samodrštva in koncentrirane demagogije. Tudi lažnive kljukce je težko prenašati, kaj šele če so povrhu še oblastneži in Samovoljneži. Nismo tako naivni, da ne bi vedeli, da imajo v marsikateri državi čudne in še bolj čudne vladne koalicije. Tudi v demokratičnih deželah. Take so pač politične kombinacije, mahinacije. Taka je politična matematika - mutimatika. Tudi na Madžarskem je sklenjena vladna koalicija, ki bi ji lahko rekli tudi zakon iz koristoljubja. Pred dvema letoma je mlad, velik, lep in bogat mladenič (Fidesz) moral poročiti staro, grbavo in revno dekle (FKGP), ki je (od očeta) nezaželeno zanosilo z mlade- ničem v neki pijanski, nepremišljeni noči... Stare ženske intrige, kako ujeti v svoje mreže razuzdanega pohotneža, ki se jeguljasto izmika oltarju... Starikava koalicijska nevesta z nekaj odstotnim uspehom na volitvah je izsilila poroko in povrhu še kandidaturo za predsednika države kot poročno darilo za svojo stranko... Na Madžarskem se bližajo predsedniške volitve. Odcvetela ksantipa je kar pol leta spletkarila, kako bi lahko vnovčila grešno izsiljeno obljubo izpred dveh let. Kako bi lahko postala šefica države, da bi še bolj grenila življenje ne samo svojemu koalicijskemu partnerju, ampak tudi večini nedolžnih državljanov. Po dolgih računskih prepričevanjih je Muti-Mati končno doumela, da njena mutimatika nima nič skupnega s parlamentarno matematiko. Celo njena mačeha, tretja, najmanjša koalicijska zaveznica (MDF) ji je dala vedeti, da ne bo glasovala zanjo. Da o velikanski socialistični opoziciji niti ne govorimo. Skratka, Mutti je pogruntala, da enostavno ne more postati šefica države. Pol leta je tuhtala, kako se izvleči iz te kaše - brez moralne škode. Stara osorna koklja je zbrala svoje piščance in jim vkljuvala v njihove glav’ce, da morajo na partijskem velezborovanju zahtevati vsi njeno kandidaturo. Rečeno - storjeno. Blizu stoodstotna enotnost, kot v lepih starih časih. Piščančki so kar blaženo čivkali: čivčiv, čiv, čiv, čivčiv... Naša Muttika bo šefica, vaša pa ne! Beee!.. Nato stara nesnica pokvarjenih jajc stopi pred mikrofon in potuhnjeno, z zvrhano mero lažne skromnosti zakokodajsa: „ Dragi moji piščančki, najlepša hvala za to vašo neizmerno ljubezen do vaše naj-najdražje Mutti, ampak jaz imam še toliko konkretnih, ministrskih in drugih pomembnih nalog v življenju, da nimam časa kar tako reprezentirati v tem našem prelepem Kokošnjaku. Lahko noč, dragi otročički, Želim vam lepe sanje!” Kmalu zatem vladna koalicija obvesti javnost, da Muttika malih lastnikov namesto sebe, in tudi njena stranka, kan- didirata uglednega univerzitetnega profesorja Ferenca Mádla. Temu se najprej čudi znani akademik, ker je pač tudi on zvedel le iz časopisa, da je Muttika imela z njim baje dolgotrajne pogovore o njegovi kandidaturi. Nato je izrazilo svojo hvaležnost tudi članstvo stranke, da so jih časopisi obvestili, koga da so oni predlagali za kandidata. Čudijo se tudi državljani, saj se točno spominjajo, da je g. Mádl že kandidiral (med predlagatelji je bil tudi naš spolno opeharjeni mladenič) za predsednika države l. 1995. Tedaj je Muttika v parlamentu zagnala pravi ravs in kavs, da predsednika mora voliti ljudstvo, ne pa skupščina in je iz protesta odvedla svoje piščančke k napajalniku v bifeju. In mu vseskozi nasprotovala, ko je bil g. Mádl minister in na drugih položajih. Zdaj pa kar naenkrat njen kandidat? Lažniva kljukica? Morda pa je pred dvema letoma ogoljufani ženin pogruntal sistem in se maščuje za izsiljeno očetovstvo? Gospoda Mádla podpirajo tudi opozicijske stranke. Kandidat - kandidas, ki bo vodil lestvice popularnosti kot njegov predhodnik, kot se pač spodobi za predsednika države? Čivčiv, čivčiv... Pššš, nesramne kure, pššs,! Francek Mukič 2 Evropa, prihajamo?! Člani poslanskega kluba socialistov so preživeli 10. maj med volivci v Železni županiji. To jim omogoča delovni red v madžarskem parlamentu, po katerem je vsak tretji teden namenjen neposrednim stikom med poslanci in volivci. Osrednja prireditev pod naslovom Evropa, naša prihodnost je potekala v Szombathelyu. Na srečanju, na katerem sta ob poredsedniku stranke Lászlu Kovácsu sodelovala tudi deželni glavar Gradiščanske Karl Stix in podpredsednik slovenskega parlamenta Andrej Gerenčer, je bilo največ govora o vlogi regij pri vključevanju v Evropsko unijo. V Monoštru, v Slovenskem domu, se je poslanka Magda Kovács-Kósa, ki je obenem predsednica manjšinskega odbora v madžarskem parlamentu, srečala s predstavniki manjšin, ki živijo na tem predelu Železne županije. Predstavnike Slovencev, Nemcev in Romov je seznanila s pripravami na spremembo manjšinskega zakona, ki je bil sprejet 1.1993. Sam uvod ni bil nič spodbuden, kajti kot je rekla, če nočemo, da se neka stvar premakne z mrtve točke, ustanavljamo komisije. Komisija za spremembo manjšinskega zakona deluje približno eno leto, toda kot je omenila poslanka slovaškega rodu Marija Jakab, se je zastopniki ostalih parlamentarnih strank bolj redko udeležujejo. Spremembe se pripravljajo na dveh nivojih. Pri individualnih manjšinskih pravicah si zakon prizadeva, da bi pri posameznikih krepil manjšinsko zavest oz. priznavanje pripadnosti k določeni skupnosti. Pri kolektivnih pravicah želi zakonsko uredi- ti odnos med krajevnimi in lokalnimi samoupravami gle- de pravic in dolžnosti. Na srečanju je bilo največ vprašanj o parlamentarnem zastopstvu manjšin. Predsednica manjšinskega odbora je zelo iskreno povedala, da je -kar se tega vprašanja tiče -skeptična. Pri tej zadevi bi moralo priti do soglasja skoraj vseh strank, kajti za modificiranje volilnega zakona je potrebna dvotretjinska večina. Toda provladne stranke - kljub vsem političnim deklaracijam - menijo, da je lahko 13 manjšinskih poslancev rizični faktor v madžarskem parlamentu. Po (privatnem) mnenju predsednice odbora bodo manjšincem ponudili le pravico do delegiranja lastnih predstavnikov, le da ti ne bodo imeli pravice glasovanja v parlamentu. Predsednik Državne slovenske samouprave je spregovoril o mačehovskem odnosu madžarskih oblasti do porabskega slovenskega radia. Več predstavnikov je govorilo o težkem položaju malih narodnostnih šol, kakor tudi o tem, da Porabje spada v t.i. zahodni panonski regiji med manj razvita območja. Nekoč ni dobivalo podpore zaradi svojega obrobnega, obmejnega položaja, zdaj ne dobiva zadostne podpore, ker (baje) je del ene najbolj razvitih županij na Madžarskem. Magda Kovács-Kósa je poudarila, da vladne strukture pozabljajo na to, da se v Evropsko unijo ne bo včlanil le večinski madžarski narod, temveč večinski narod skupaj z manjšinami. Ureditev položaja manjšin ni nujna le zaradi kriterijev Evrope, marveč zaradi nas samih, zaradi lastnega samospoštovanja. M. Sukič Predsednica manjšinskega odbora (druga z leve) ne verjame, da bi se parlamentarno zastopstvo manjšin rešilo pozitivno. Udeleženci foruma Razvoj določenega kraja oz. območja je v veliki meri odvisen od človeških virov. Za strokovno izobraževanje v Monoštru in okolici skrbi v prvi vrsti Srednja strokovna šola Bele III. Na šoli imajo več programov, v katerih po končanem štiriletnem izobraževanju dobijo dijaki poleg stroke tudi maturo. Po dodatnem enoletnem šolanju pa postanejo tehniki. To so predvsem računalniški tehniki, programerji oz. ekološki tehniki. Pri ostalih programih - študij traja pri vseh štiri leta - dijaki dobijo le spričevalo o poklicu. To so mizarji, varilci, ključavničarji, prodajalci, šivilje, tkalke itd. Pri pridobivanju strokovnega znanja je pomembno, da zagotovijo di- jakom primemo prakso. Do zdaj so učenci šole opravljali prakso na tridesetih različnih mestih (v raznih obratih, tovarnah, delavnicah) in tudi znotraj šole so bili precej na tesnem predvsem v računalniških kabinetih. Vodstvo šole - kot nam je povedal ravnatelj Šandor Bedič - je že od 1. 1992 delalo na tem, da bi zgradili lastne delavnice in kabinete za opravljanje prakse. Leta 1995 so v okviru prekomejnega industrijskega parka vložili natečaj k Phare, na katerem jim je bilo odobreno približno 190 milijonov forintov za gradnjo lastnega objekta, mestna občina Monošter je dodala 72 milijonov. Omenjeni vsoti zadoščata za izgradnjo objekta, za notranjo opremo pa bi šola potrebovala nadaljnjih 140 milijonov. Čeprav so se gradbena dela že začela, so temeljni kamen svečano položili 8. maja 2000. Svečanosti so se udeležili János Jakab, vodja glavnega oddelka Ministrstva za šolstvo, Zsolt Németh, parlamentarni poslanec Monoštra in okolice, ter župan mesta Monošter Károly Bauer. V dvonadstropnem poslopju - približno 2300 m2 uporabne površine - se bodo nahajale delavnice, kabineti oz. knjižnica s strokovno literaturo. M.S. Položitev temeljnega kamna Porabje, 18. maj 2000 3 Papiri pripovejdajo Marijine pesmi Majuš je v cerkvi mejsec B. D. Marije. V 18. stoletja v Italiji so začnili najoprvim svetiti B. D. Marijo mejseca majuša vsikši den z litanijami, molitvi i pesmi. V pesmarici iz 1864 je gorenjesinčarski žipan Štefan Pinter dojspiso tri Marijine pesmi tö. V naši molitveni knigaj, na žalost, je edna nej nut. „Tréttya od Blá’sene Marie” je eta: Vse vörne düšice zdaj stoupte naprej, i srečnim veseljom Boga hvalte vsigdar. Reci Ave Maria, z vüstmi ino srcom, spei (vaj) Salve Regina vsako vöro, vsaki den. Mario dičiti tou je naša dužnost, na tron jo postavila Boža modroust. Reci... Njou hvali, njou diči vsaka grejšna düša, na pomauč njou zovi vsaka stvar stvorjena. Reci... Mario z miloščom napuno sam Boug, za svojo zaročnico je zvolo Sveti Düjh. Reci... Brezi grejha i makule poprijeta bila, njé svetosti kača nigdar nej kvarila. Reci... Sto more zgrüntati to Božo skrivnost, Maria mi sprosi v potreibi milost. Reci... Či v grejhe ti spadneš i v greihi ležiš, k Marii ti šetüj, miloščo dobiš. Reci... Oh mati lüblena ti grejšnike troušt, ki k tebi šetüje on najde pomouč. Reci... Pred tvojimi nogami jas grejšne klečim, ki večkrat jas sebi pobougšat želim. Reci... Oh, mati ponižno prosim te vezdaj, od grejha čuvaj i mološčo daj. Reci... Gda düša bou z tejla, oh, mati poglej, te düšo ti primi v nebeski orsag. Reci... Maria, Maria jas sklenem moj glas, nebeska kralica poslüni ti nas. Reci Ave Maria, z vüstmi ino srcom, spei (vaj) Salve Regina vsako vöro, vsaki den. Amen. Marija Kozar Srečanje v znamenji pravljic Drüštvo Porabski slovenski penzionistov je letošnjo prvo srečanje držalo 30. aprila v Monoštri v Slovenskom kulturnom ceniti. Predsedstvo drüštva je tak skončalo, da bi tau srečanje malo ovakšo bilau kak do tejga mau. Na takšno srečanje smo največkrat pozvali kakše naše kulturne skupine, ki so nam dali program. Letos je pa na te den več spadnilo na člene, ki so se s programom sami pripravili. Na srečanje smo pozvali iz Slovenije dve delegaciji. Delegacijo drüštva iz Murske Sobote je Vodo predsednik Jože Vild. Prišli so iz Moravski Toplic tü, njigvo delegacijo je Vodo Karel Mekicar. Srečanje se je začnilo v konferenčni dvorani Slovenskoga doma. Predsednica drüštva je na kratko povedli ka se je godilo od 21. novembra lani, gda smo meli občni zbor in smo se sprajli za letošnji program. Na programi je poleg aprilskoga srečanja eške izlet (kirándulás) v Slovenijo. Na srečanji smo se zgučali s Sobočanci, da bi te izlet biu letos v drugoj polovici Septembra zatok, ka bi radi malo te že koštavali nauvo grauzdje. Na konci leta bi meli občni zbor (közgyűlés). Nauvo je v drüštvi tau tü, da smo se tak zgučali, da je Vsakša ves edna sekcija in Vsakša sekcija doma v vesi Sama leko napravi kakše programe. Drüštvo de tau, če rejsan solidno, depa s pejnezami tü pomagalo. Lani je že za tau bila pelda, ka sekcije začnejo doma v vesi posabe, samostojno (öná- llóan) delati. Tau smo si tü oblübili, da mo v vesi doma na pomoč, če do nas zvali na kakše akcije. Guč je bio na srečanji od toga tü, kak stojimo s pejnazami. Predsednica je letos tü napisala prošnje pa natečaje, vsevküper 13. Do aprilske prireditve smo iz Budimpešte od manjšinskoga sklada že dobili 80 gezero forintov. Mamo obečano od Slovenske zveze 300 gezero forintov. Oblübo mamo od Državne slovenske samouprave (100 gezero) pa od nistarni vaški slovenski samouprav tü. Tak se vidi, ka mo leko merno realizirali svoje plane. Po tejm toga se je v konfe- renčni dvorani začno program. Tak je bilau zgučano, ka iz vsakše vesi se nekak pripravi, da bi gučo stare pravljice ali pa edno zgodbico), ka se je ali z njim ali z nekakim gnauk svejta zgodila. Pravljice ali zgodbice so gučali: z G. Senika Hilda Čabai, z Verice Vendel Konkolič, iz Števanovec (mesto nji) Irena Barber, iz Sakaluvec Ema Sukič, iz Slovenske vesi Iluš Bartakovič, iz Monoštra Ana Penzeš-Časar, z D. Senika Kristina Monek. Sploj dobro je bilau poslüšati te zgodbice pa pravljice, zatok smo pa tak skunčali, ka mo tau nadaljevali tačas, ka edno kaseto leko s takšim napunimo. Tau kaseto bi pa po tistim dali vrtcom pa našim šolam. Po tem programi so čakali naše upokojence goslarge, ki so prišli nas veseli iz Slovenije iz Pristave. Pristavske ščuke - štiri ženske pa dva moška - so nam igrali do večera, depa nej samo tak, kak je šega. Zvünredne “inštrumente” nücajo. Igrajo z ebari, glavnjiki, prkovači, žagov, motikami, ribašom, no pa majo edno harmoniko tü. Do večera smo na tau muziko splesavali, se veselili. Škoda, ka nas je na gnes pa tri menje. Žalüjemo pokojnoga Kalmana Karbana iz Varaša, Jožefa Deutscha z D. Senika in Ano Časar (Naca) iz Sakalauvec. Kak je pa že guč bio od toga, znauvič mo se vsi vküp vidli Septembra na izleti v Sloveniji. I.B. Spremljajte televizijsko oddajo SLOVENSKI UTRINKI vsak drugi torek ob 13.00 na 1. programu madžarske televizije. Naslednja oddaja bo v torek, 23. maja 2000. Ponovitev v soboto, 27. maja, ob 9.55, na 2. programu. Porabje, 18. maj 2000 4 V Sloveniji preko 600 podjetij s standardom kakovosti ISO 9000 V Sloveniji je danes že preko 600 podjetij, ki so pridobila certifikat skladnosti njihovega sistema kakovosti z zahtevami standarda sistema SIST ISO 9001 ali SIST ISO 9002. Večina med njimi so mala in srednje velika podjetja (proizvodna, trgovinska, storitvena, javna). Te certifikate podeljujejo na osnovi presoj podjetja, ki so za to dejavnost akreditirana pri različnih akreditacijskih organih. Eden teh je tudi Slovenski inštitut za kakovost in meroslovje (SIQ), ki je doslej podelil približno tretjino vseh certifikatov za sisteme vodenja v državi. Avstrijsko ustavno sodišče zavrnilo pritožbo društva Člen 7 Avstrijsko ustavno sodišče je zavrnilo pritožbo kulturnega društva Člen 7, ki se bori za priznanje statusa štajerskih Slovencev v Avstriji kot manjšine. Društvo Člen 7 je predlagalo, da se njunima dvema članoma prizna pravica predlaganja v manjšinskem sosvetu, ki ga je ustanovila avstrijska vlada, vendar predlog ni bil sprejet. Svoj predlog je društvo utemeljilo s členom 7 državne pogodbe iz leta 1955, po katerem avstrijskim državljanom slovenske narodnosti na Štajerskem pripadajo enake pravice kot Slovencem na Koroškem in Hrvatom na Gradiščanskem. Takrat je kulturno društvo Člen 7 sporočilo, da se bo za svoje pravice obrnilo na ustavno sodišče. Mihaela Logar in Tone Gogala častna državljana Indiane Državna sekretarka za Slovence v zamejstvu in po svetu Mihaela Logar se je v okviru večdnevnega obiska ameriških Slovencev ustavila tudi v Indianapolisu, kjer se je udeležila proslave ob stoletnici lože Sv. Alojzija, ki je del najstarejše slovenske zavarovalniške skupnosti v ZDA - Kranjsko-slovenske katoliške jednote, ustanovljene že leta 1894. Slovesnosti ob stoletnici lože se je udeležil tudi guverner zvezne države Indiana, demokrat Frank 0'Bannon, ki je ob tej priložnosti Logarjevo in slovenskega konzula v Clevelandu Toneta Gogalo razglasil za častna državljana Indiane. Kdo sem? Kdo si? Takšen je naslov prve učne enote v novem učnem načrtu za pouk slovenskega jezika v 1. razredu narodnostnih osnovnih šol v Porabju. O začetnem pouku slovenščine smo z učiteljicami razredne stopnje sicer že veliko govorili, a izobraževanj za vestnega učitelja ni nikoli preveč. Tako smo se 10. maja srečali v Monoštru na zadnji pedagoški delavnici v tem šolskem letu za učitelje razrednega pouka. Povabilu so se prijazno odzvale 4 učiteljice z gornjeseniške in 2 z monoštrske šole. Pogrešali smo udeleženca s števanovske šole, ki bo imela v prihodnjem šolskem letu kar 10 prvošolcev, kateri se bodo učili slovenščino. Zato učitelju, ki jih bo poučeval, verjetno kakšen dobronameren nasvet ne bi bil odveč. A odločitve za udeležbo na izobraževanjih slovenske materinščine so stvar učiteljeve vedoželjnosti in - še vedno trdim tako - učiteljevega odnosa do lastne narodnostne pripadnosti, kot tudi posredovanja le-tega učencem.... Zbrali smo se torej v Slovenskem kulturno-informativnem centru in skupaj osmislili prvo učno enoto pri pouku slovenščine v 1. razredu; s pomočjo didaktičnih igric, glasbe, številnih ponazoril, predvsem pa uči- teljevega pozitivnega odnosa do slovenske materinščine, ki jo pučuje, bo pouk pester, zabaven in zanimiv, saj je vse, kar počnemo pri urah slovenščine, lahko koristno in zanimivo učenje. Hvala vsem udeleženkam, ki ste aktivno sooblikovale naše izobraževanje. Do konca šolskega leta bomo imeli še eno (izvajalka bom prav tako avtorica tega zapisa), in sicer z delovnim naslovom Popravljanje in vrednotenje pisnih izdelkov učencev pri pouku slovenskega jezika. Za izhodišče nam bodo pisni izdelki učencev, pa tudi udeleženci delavnice bodo sami v vlogi učencev. Najbolj zanimivo izobraževanje pa bo tudi letos ob koncu šolskega leta Seminar slovenskega jezika in kulture, prvi teden julija v Kopru. Želim, da bi se ga udeležilo čim več porabskih učiteljev, tako sedanjih kot bodočih. Valerija Perger Pismo iz Sobote Sprtolejtje v moji glavi Ja, tou leto se je sprtolejtje tak popaščilo, kak če bi škelo slejdnjič ojditi po našoj zemlej. Kak zdaj vövidi je edno tri do štiri tedne vse bole zeleno, vse bole raste, črešnje so že skur zrele, mladi ftiči do pomalek že lejtali in te naš mejsec maj tak vövidi kak eden julij. Vejn pa nede že zdaj žetva? Na, tou si brodim, ka rejsan nede, vej pa bi tou vse postavim na glavou, ranč tak, kak je v mojoj glavej vse vküper naoupak zavolo toga sprtolejt a, ka dene bole naleto, kak pa na tou naše sprtolejtje, ka ga v zimi tak trno čakamo. Ka je te Zdaj naoupak s tou mojo glavou? Kak prvo trbej prajti, ka se vse tisto, ka se godi kouli nas, pozna na človeki tö. Kak se te ne bi poznalo na meni in v mojoj glavej? Kak drugo, po tistom, kak se obrača vrejme, se obračamo mi lidge tö. Kak se te ne bi vsi vküper obrnouli po tom sprtolejti? In, ka je tou sprtolejtje prišlo tak kak edno trno toplo leto, se te tak počütim ge sam. Ne vem, kak je z vami, ali ge sam kak tou vrejme, ka je kouli nas. Tou pa tak vövidi. Zato, ka se sprtolejti tak midi, ka šké prle gratati leto, kak pa je za tou cajt, se meni tö nebesko midi. Neman cajta, ka bi imeu čas. Zrankoma, gda se zbidim, ranč ne morem kave spiti, pa je že osem vöra. Bole kak se paščim, menje cajta mam. V slüžbi se kuman k deli kcuj spravim, že je kunec slüžbe. Doma se ške ranč ne nagnem pa je že večer. Te dem spat in ranč gda zaspim, že moram gore stanoti. Bole kak se mi midi, bole je vse nekak tak, kak če bi se cejli čas vküper potejgno. Počütim pa se v tom sprtolejti nekak tak, kak sam se ške nigdar nej počüto. Srcé mi trepeče, kak bi se njemi nekam nebesko midilo, nogé ojdijo same od sebe, lačen sam samo za obed, žeden pa furt pa furt. Počütim se kak tou sprtolejti ka je več nej sprtolejte. Gvüšno se že spitavlete, kak je kaj z mojo taščo Regino, trno čedno žensko? Una tak vövidi in tak žive, kak če bi nej bilou nej jeseni nej zime, nej sprtolejt a in nej leta. Tak, kak če bi se njoj čas stavo. Te mi pa pravi: -Na, zet moj! Vej pa malo se dole stavi, vejpa ne gori voda, ka ne bi malo po gračenki okapo. Te sam si rejsan vtrgno malo toga bežečoga cajta in okapo tam po zemlej. Ali! Ah! Ali, kak sam okapo, že je včasi za mojo ritjo palik vözrasla trava. Nej sam ške prišo do kunca grede, je že za menov bilou vse zeleno. Ja, moja tašča Regina, trno čedna ženska, je samo prajla, ka ge ne vem delati in te Sama okopala pou gračanka in ni edna trava je nej gledala vö iz zemle, gda je zgotouvila. Na, te si pa Zdaj malo brodite, kakšno je tou sprtolejte v mojoj glavej?! Miki Na vüzemsko nedelo so se v Sakalovcaj srečali nogometaši domanje vesi in Prosečke vesi v Sloveniji. Na prijateljski tekmi so gvinili domanji fusbalerji. Porabje, 18. maj 2000 5 ,,Volan" moreš stalno držati... ... če škeš živeti, pravi Gabor Lazar z Dolenjoga Senika. Zdaj sam gvüšna, ka vsakši na te pravi volan misli, ka je v autoni, v autobusi. De pa če bi se vi zgučavali z Gaborom, bi gor prišli, ka je on nej samo na “te” volan mislo. Simbolično je mislo na tisti “drugi” volan, steroga vsakši človek v rokaj drži. Lüdje smo nej gnaki. Dostafele formo se talamo ali se ločimo eden od drugoga. Gestejo, steri vodijo, pa gestejo, stere vodijo. V živlenji sé tau tü premenjava. Zgodi se, ka tiste, ki so vodili, Zdaj drugi vodijo pa naaupek. Edno je gvüšno, steri se je vzeo za tau, ka de Vodo, vozo, tisti more vedati, kama, kak pa Zakoj. Gabor istino ma. Volan moreš držati, če škeš živeti ali Preživeti. Gda sva si sedla z Gaborom, je tak na kislo gledo, če bi ma zaub vö vlekli. Pravo je, ka se on neške po novinaj naprej davati, pa ka je on nej takši človek, od steroga bi kaj trbelo pisati. Gda sva pa guč že začnila, njegvi kiseo obraz se je preobrno. Gabor je z Gornjega Senika rodjeni, začno je ojdti v gimnazijo v Varaši, za objektivni zrokov volo je pa nej tam končo, liki v Győri v kmetijski strokovni šoli. Tüj je najoprvin v roke daubo „volan”, kakoli ka je tau traktor bio. V svojom cejlom živlenji je šoför bio, vozo je traktor, tovonjak (tehergépkocsi) no pa Vsefale autobuse. Bio je dugo lejt šoför za posebne vožnje (különjárat) tü, največ je pa vozo naše lüdi v Varaš pa nazaj. V letaj 1986-87 je s Ferencom Sukičom, sakalauvskim šoferom, vsakši keden vozo v Mursko Soboto tü. Tam je spozno dosta lüdi pa dosti kolegov, ki se eške gnes stavijo pri njemi. Pa kak vsakšomi človeki, gnauk samo pridejo lejta, gda si prej malo leko počinemo pa pistimo vsakdanešnjo slüžbo pa dužnosti. Gabor je 6 lejt prva leko v penzijo prišo kak normalni drügi de- lavci. Zdaj, ka pa telko “dosta” cajta ma, se je pomaleg tak not vzeo njegvo nauvo “slüžbo”, ka je on tü tak kak nistarni upokojenci, da se srečajo pa se etak poklonijo “nemam cajta”. Kumaj je eške koštavo te “slobaude dneve”, so ga 1994. leta izvolili za člana lokalne samouprave na Dolenjom Seniki. S tejm vred je grato člen Državne slovenske samouprave. Na D. Seniki je gnes “koren” slovenske manjšinske samouprave. Če bi samo te dvej “funkciji” meo, bi dojšlo, zatok ka je Gabor nej takši “simboličen” člen, liki najbole aktiven delavec. 1996. leta smo v Porabji ustanovili slovensko penzionistično drüštvo. Gabor je vodja dolnjeseniške sekcije, tüj med upokojend tü aktivno dela, upokojend ga radi majo. Ka njim on povej, je “sveto”. Ga čakajo, gda kaj nauvega prnese, povej, gda kaj organizera. Poleg toga je predsednik cerkveni kotrig na D. Seniki pa pomočnikv cerkvi. “Mojo živlenje je “volan”. Nemo pravo, ka je tau takšo mirno pa dobro delo, depa rad sedim za volanom. Mam svoj auto, depa redno vozim za Državno slovensko samoupravo tü slüžbeni auto. Stoj bi leko pito, zakoj se človek vzema za telko vse? Tak mislim, vsigdar morejo takšni biti, steri z dobrov volauv delajo za druge, za svoje. V Porabji mimo velke dužnosti sami do sebe. Če bi tistoga reda nej volili slovenske samo- uprave, bi žmetno bilau. Malo prilik bi meli za tau, ka občuvamo svojo kulturo, je- zik. Pa etak je tü v velkoj nevarnom. Vüpam se pa, ka naša generacija malo zbidi generacije za nami. Te se vendar ne “zgübimo ”. Če se zgübimo, de naša - leko povejmo - nemarnost, najbole zatok, ka še gnesden da za jezik, za kulturo dosti napravili. Zatau mame tak moralno kak finančno pomauč. Večkrat stoj pravi, ka prej je nika nej vrejdno včiniti, ka prej lüdje samo kritizerajo, dapa ne genejo se. Namé so kritike -sploj pa nepravične -na začetki sploj motile (zavartak). Gnes znam ločiti dobre in nepravične kritike. Pa nepravični gnes ranč ne čüjem. Ka človeka strašno vleče na delo, tau so uspehi pa lejpe reči, človeški obrazi, gda se veselijo, če se je nam pošikalo kakoli. Stoj bi tau tü leko mislo, ka sam ge takši človek, ka samo napona nin odim, lejčem pa te se s svojimi najbližnjimi ne brigam. Nej je tak. Tau vse leko vküp zoštimam z družinov, zatok ka brez druži- ne tau vse ne moreš opravlati. ” I. Barber Slovenska samouprava i Slovensko drüštvo v Somboteli sta 6. maja organizirala Den materne rejči. Matere je pozdravo podpredsednik samouprave Feri Gyécsek, mlajši so pa recitirali slovenske pesmi o materaj. Seja Državne slovenske samouprave 6. maja se je na Gornjem Seniku sestala skupščina DSS-a, da bi sprejela bilanco gospodarjenja za l. 1999- Na isti seji so dani skupščine odobrili šolam in kulturnim društvom finančno podporo. Osnovni šoli na Gornjem Seniku 1.000. 000, v Števanovcih 700.000, v Sakalovcih 300.000 forintov. Za delovanje kulturnih skupin oz. društev: Mešanemu pevskemu zboru A. Pavel 200.000, Folklorni skupini na Gornjem Seniku 200.000, Folklorni skupini v Sakalovcih 100.000, Društvu porabskih slovenskih upokojencev 100.000, Slovenskemu društvu v Budimpešti 50.000, Slovenskemu društvu v Szombathelyu 50.000, Gledališki družini Nindrik-indrik 70.000, Ansamblu Korpič in ženskemu kvartetu 50.000, Ljudskim pevkam iz 'Monoštra 50.000, Ljudskim pevkam iz Števanovcev 50.000, Lutkovni skupini OŠ Gornji Senik 30.000, otroški folklorni skupini OŠ Gornji Senik 30.000 forintov. Za štipendiranje porabskih študentov so odobrili 450.000 forintov ter za pomoč prizadetim v poplavah 300.000 forintov. Tekmovanje v slovenščini Finale državnega tekmovanja v slovenščini bo potekalo 26. maja v Slovenskem domu v Monoštru. V prvem krogu tekmovanja so učenci višjih razredov osnovnih šol v Porabju reševali jezikovni test ter napisali spis, pri katerem so lahko izbirali med tremi naslovi. Tudi na ustnem delu tekmovanja bodo dobili učenci več nalog (situacijske igre, poročanje o določeni temi itd.). Tekmovanje organizira Državni šolski inštitut (OKSZI). Odprta meja 27. maja bo meja med Andovci in Budinci odprta od 14. do 22. ure. Porabje, 18. maj 2000 6 Tišlarstvo v Števanovci Gnauk svejta je lüstvo tü v Porabji samo doma delalo. Maro so držali pa iz gauške so si pejnaze slüžili. Kraj od dauma, slüžit ta po Vogrskom so samo tisti šli, gde je velka držina bila ali če so malo gazdijo (kmetijo) meli. Lüstvo je te še zadovolo bilau s tistim, ka so pripauvali. Kakoli srmačko, zato so nikak taživeli s tauga. Te se je tau obrnilo, gda sta v Varaši židana pa kosina fabrika začnile delati. Dosta pavrov je bilau, steri so si tak mislili, ka v fabriki delati je bola gvüšno, kak se doma mantrati za filere. Iz vsakše držine je eden v fabriki delo, drügi pa doma. Kak je vsigdar več fabrik pa zadrug nastalo, tak je vsigdar več pavrov šlau v Varaš delat. Sprvuga pejški pa z biciklinom, po tistim pa so se z autobusom vozili v slüžbo. Tisti, steri je delat odo, se je zaz- ranka odpelo pa večer prišo domau. Doma že dosta vse nej mogo delati. Pa tau vela na gnesden tö. Samo tau je razlika, ka gnesden več doma lüstvo ne gazdüva, zato ka sploj nej vrejdno. Zato pa, gda so tü v Porabji nastale kmetijske zadruge, dosta ji je tak mislilo, ka bola doma v vesi ostanejo delat, Istino, ka pejnaz menja, kak bi se vsakši den notra pa vö vozili z Varaša. Te zadruge so par lejt dekle, potistim so pa na nikoj prišle. Tak ka doma v vesi človek slüžbo ne najde, Zvün popa, poštara pa školnika. V Števanovci je tü več lejt stala prazna zidina, štero je prva kmetijska zadruga mejla. Že je vsakši tau mislo, ka na nikuj pride pa se vküp obrne, gda smo zvedli, ka go je nikak dolküpo. “Ka de s tau zidinov?” so si gučali lidge med seboj. Zdaj na dvauri že puno lasa pa več mašinov stoji. Pred enim mejsecom so začnili delati. Ka delajo, smo pitali Károlya Kovácsa, podjetnika (vállalkozó), Sto je tam prejdjan. “Dja sam še za lesnoga inženira včijo. Deset lejt sam samo tak bijo pa sam si na tejn brodo, ka bi leko delo. Zdaj dvej lejti sam si tak zmislo, ka nišo lesno podjetje napravim. Ta zidina tü v Števanovci je najbole optimalna tü v Porabji pa zato sam go dolaküpo. Zdaj sprvuga pohištvo (bütor) redimo, sledkar pa še vse drugofele. Vsakšeféle tišlarske mašine mimo tüj mamo še gater pa sišilnico tü, gde lejs sišimo. Bore s tovornjakom pripela- jo, mi je te predelamo pa kak dela pohištva pelajo kraj od nas. Ka zdaj tü v tauj zidini leko delamo, je dosta vse prejk trbelo zozidati zato, ka je zidina sploj na nikuj prišla. Zato smo itak tau zidino vöodebrali, ka so še tü gnauksvejta že spravlali s tašim, istino, nej so cejlak tau delali kak mi.” Težko ste začnili? “Zavole težko. Od uradov (hivatalok) je vsakšefele dovoljenja trbelo sprajti. Tau bi še nej bila baja, če bi nej bila tak velka bürokracija. Znau sam, ka težko baude te papire vküpsprajti, dapa ka tak težko, na tau sam zato nej mislo.” Ka mislite, mela de ves od tauga kakšen asek? “Tak mislim, ka go že zdaj ma. Če gledamo zidino, gda sam es prišo, se je vse vküprüšila. Zdaj že cejlak ovak vögleda. Zato nej vseedno, če se stoj prejk Števanovec pela, ka vidi pri poštiji. Z drügoga kraja so pa delavci (sedem) vsi iz vesi. Porcije (davek) pa tüdi vse števci novskoj samoupravi plačüjem. Tak mislim, ka ves iz tauga samo asak ma. ” Z lasaum delate. Gde küpüjete lejs? “Tü v vesi, če kaulek gledamo, je sploj dosta lesa. Samo tau je baja, ka nejga tiste kvalitete, ka mi nücamo. Ka mi nücamo, iz tistoga že samo malo je. Ednomi hrasti petdeset lejt trbej rasti, naj lejpi baude. Kak vejmo, v zadnji dvajsti lejtaj so pavri zato zavole vozosekaligauške. Tak ka malo bola dale küpüjemo lejs. ” Splača se vam tišlarstvo meti? “Tak mislim, ka se splača, če bi nej tak mislo, te bi ranč nej vcuj stano. Istino, ka zdaj še nej trno, zato ka tiste pejnaze (kredit), ka smo gorazeli, gda smo mašine küpili, pomalek nazaj moramo plačüvati, dapa gvüšan sam, ka kasneje se tau splača.” Kakšne cilje mate, ka škete da bi se vam uresničilo? “Zdaj najoprvim strejo škemo postaviti nad lejs, steroga vanej znamo. Sišilnice-ali več ali vekšo - škemo küpiti, naj bole brž leko sišimo. Pa če de prodaja tak šla, tebi tak desetpetnajset lüdam dali delo.” K. Holec Mladi inženir Károly Kovács Vsi delavci so iz vesi Kako ohraniti Porabje? Na željo Državne slovenske samouprave in županov porabskih vasi je Generalni konzulat v Monoštru 4. maja organiziral sestanek z direktorjem narodnega parka Ferto-Hansag in naravovarstvenega območja Őrség dr. Lászlom Kárpátijem. Sestanka v Slovenskem domu sta se udeležila tudi svetovalka za kmetijstvo v Porabju, Dutka Gyulane ter sodelavec pisarne Phare v Monoštru Laszlo Bauer. V uvodnih besedah je generalni konzul dr. Zlatko Muršec poudaril, da želimo v Porabju ohraniti naravno okolje. Poseg v naravo bo pomenila izgradnja ceste med Verico in Gornjim Senikom, kakor tudi rekonstrukcija glavne ceste od Monoštra do G. Senika. Na gospodarskem področju je vsekakor smiselno razvijati kmetijstvo, sadjarstvo oz. turistično dejavnost. Gospod Karpati se je obrnil na generalnega konzula s prošnjo, naj bi tudi slovenska stran pričela z deli, da bi Goričko postalo čimprej naravovarstveno območje. Za to so predvidena tudi sredstva iz programov Phare. S porabskimi župani se je direktor Karpati dogovarjal o tem, da se morajo čimprej izdelati urbanistični načrti za porabske vasi, določiti kvota kmetom za čiščenje travnikov oz. državna podpora vaškim samoupravam za čiščenje vaških zemljišč. V porabskih vaseh pravkar potekajo priprave za ureditev kanalizacije, udeleženci srečanja so seznanili gosta tudi s tem. Gospod Karpati je porabske župane in gospoda generalnega konzula povabil na obisk v Sarod, kjer se nahaja center Narodnega parka Ferto-Hansag, kjer naj bi nadaljevali s pogovori tudi o ustanovitvi ti. tele hiše v Porabju. A.K. Porabje, 18. maj 2000 7 Kak sam vido svejt spod Stola? Prvo, ka se spominjam od svoji mladi lejt, je tou, ka sam se najraj špilo pod našim velkim stolom v künji. Tam sam se tak počüto, kak če bi tou biu moj mali ram, moj mali svejt, spod šteroga sam začo spoznavati velki svejt. NEDELA Najraj od vsej dni v tedni mam in sem meu nedelo. V tisti časaj tö, gda sam na svejt gledo ške spod stola. Že Zazrankoma je v künji dišalo po friškoj župi, stera se je trno pomali küjala na špajeti. Oča je biu doma, mama je bila doma, zmejs smo šli v cerkev, po tistom malo v krčmau. Tak sladka je nej bila tista moja pijača več nigdar kak v tisti mlašeči lejtaj. Te smo šli pa domau. Mama se je tadale vrtela kouli špajeta, oče je šteu novine, ge sam se pod stolom špilo in vsi smo čakali, ka popodnevi stoj pride k nam. Kakša žlata ali kakši padaši Trno dobro se spominam nedele. Spomnimo se, kak sam se spitavo, Zakoj ma vsakši den v tedni svoje ime in tou tö, ka stero ime ka zaznamüvle. Tak sam pomali v svojoj mladoj glavej gore prišo, ka je srejda zatok, ka je na srejdi tedna. Gda sam že vedo šteti do deset, sam zvedo, ka je četrtek zato, ka je štrti den v tedni, petek je pa peti den v tedni. Vedo sam tou tö, ka je ponedeljek zato, ka pride po nedeli. Dapa Zakoj je nedeli ranč ime nedela in nej kaj drugoga. Sejdo sam tam pod našim stolom, na srejdi künje in brodo, brodo in ške gnauk brodo. Bole ka povem, ka sam nej samo brodo, liki sam cediu tau pitanje o nedeli po glavej es pa ta. In te se je Zgodilo! Bila je Sobota. Oča je trdo delo cejli den in večer si je trüden naglas zbrodo: -Vaaaj kak me vse boli od toga dela. Ške dobro, ka je zran nedela in nede nika trbelo delati. Tam pod stolom me je dosegnola pamet. Gvüšno, nedela je zato, ka se na te den ne dela. Pomeni te den, ta nedela je dobila svoje ime zato, ka se na te den ne dela. Leko pa povejm, ške tak sam si brodo, ka se v nedelo sploj ne smej delati, ka te te den nede več nedela, liki bi po tašom te den meu ime dela, nej pa nedela. Oče se je vönaspo in v nedelo smo sedeli pri bejlom kafeji, kcuj pa geli orejovo pogačo. Na špajetí se je küjala župa. Tou je bilo prvo, ka me je v glavej pitalo: Kak te zdaj mama küja župo, če pa je nedela. Vej pa küjanje je tö nekše delo! Te pri nedeljskoj meši sam se že pa spitavo: Vej pa če je nedela, Zakoj te plebanoš gnes mešo drži, vej pa tou je njegvo delo in na te den gvüšno ne bi smeu delati. Na, gda pa smo prišli v krčmau, gde sta gornosila pijačo krčmarica in njeni mouž, sam se že palik pito: Vej pa tou je nej nikša nedela, če pa si teva dva ške v nedelo slüžba krüj? Tak sam te po obedi tam pod našim stolom srejdi künje gor- prišo, ka ta nedela ranč nej tak velka nedela, kak se tou čüje in kak naj bi vövidlo. Ške bole mi je pa nedela prišla v nous, gda mi je Oča večer pravo: - Poj, sin moj deva malo do souseda, ka njemi pomagam neka zdignoti na traktor, ka de zazranka dale pelo. Kak prvo sam se pito, kak mo ge, mali leko kaj pomago zdigavati. Tou sam pito tak potü-joma sam sebe. Tak redno naglas pa sam pito svojga očo: - Vej pa gnes ne smemo delati, vej pa gnes nedela, gnes se ne dela. Oča me je pogledno s tistimi njegvimi toplimi, globkimi očami in pito: -Kakša dela, kakši den je tou? - Vej pa če bi nej bila nedela, te bi bila dela. Ti pa zdaj škeš, naj ge nika zdigam. Vej pa tuo je delo in nej nedelo, sam njemi tumačo. - Zdaj je že tak kesno, ka je več nej nedela, liki je že dela, se mi je smejau in me je prijo za rokou, ka sam šou z njim k sousedi. Tak sam že trno mladi tam pod svojim stolom gorprišo, ka je nedela samo za nisterne, za druge je pa nej nedela liki dela. MIKI Velika noč Velika noč je velik praznik kristjanov, kajti praznujejo Kristusovo vstajenje. Praznovanje se začne na veliki petek s postom. Ta dan kristjani ne jejo mesa. Na veliko soboto v Porabju kurijo kresove, s tem simbolizirajo vstajenje Kristusa. V nedeljo zjutraj blagoslavljajo v cerkvi šunko, jajca in potico. Na ta dan družina skupaj zajtrkuje. Dijaki smo zelo čakali veliko noč in tudi počitnice. V naši družini smo se pripravljali na praznike. Pospravljali smo in okrasili hišo. Pekli smo pecivo, kuhali šunko, barvali jajca. To smo počeli s pomočjo čebulnih olupkov. V nedeljo smo zgodaj vstali. Pri nas je navada, da otroci dobijo darila, zato sta brat in sestra navsezgodaj bežala na vrt in poiskala svoja, v travo skrita darila. Skupaj smo zajtrkovali, potem smo obiskali babico in dedka v Števanovcih. Tam se je zbrala vsa velika družina. Po skupnem kosilu smo se pogovarjali vse do večera. V ponedeljek je prišlo k nam veliko fantov, ki so poškropili s kolonjsko vodo babico, mamo, sestro in mene. Od nas so dobili pecivo in rdeča jajca. Škoda, da je bilo počitnic hitro konec in se je znova začela šola. Blanka Bartakovič 10.br. Gimnazija Monošter Vsako leto spomladi pride čas velikonočnih praznikov in tudi mi imamo takrat pomladanske počitnice. Takrat praznujemo Jezusovo smrt in vstajenje. Teden dni pred praznikom imamo veliko pomladansko pospravljanje. Na veliki petek je sveti post, takrat ne smemo jesti mesa. Za ta dan tudi pravijo, da so zvonovi odšli v Rim. Na veliko soboto zjutraj sva z bratom pobarvala jajca. Mati je pripravila jedi, ki smo jih potem zložili v košarico. To so: šunka, kruh, jajca, hren in sol. Zvečer smo jih odnesli v cerkev, kjer jih je gospod župnik blagoslovil. Naslednji dan zjutraj smo imeli svečani družinski zajtrk. Popoldan smo dobili goste iz Sakalovcev. Zelo sem jih bila vesela. Obdarili smo drug drugega in se pogovarjali. “Zajec “ mi je prinesel bluzo, radio in denar. V ponedeljek smo šli v Števanovce k starim staršem. Voščili smo jim vesele velikonočne praznike. Prazniki so bili lepi in veseli, toda kratki. Andreja Pint dijakinja Gimn. v Monoštru Cvetlice cvetijo, ptice pojejo, prišla je pomlad. Spomladi slavimo ne samo preporod narave, temveč se spominjamo križanja in vstajenja Jezusa. Velika noč je največji praznik krščanstva. Na praznike smo se navdušeno pripravljali, pri tem sva pomagali seveda tudi s sestro. Po pospravljanju je bila glavna naloga priprava velikonočnih jedi. Na veliki petek smo pekli ribo, ker je na ta dan strogi post. Potem smo pa pripravili značilne “vüzemske” jedi: šunko, jajca, hren in potico. Pri nas je navada, da se velikonočne jedi nesejo k žegnu, ki je na vrsti na veliko soboto pri sveti maši. V Porabju je stara navada tudi kurjenje kresov. Ob kresu se zbirajo ljudje in skupaj slavijo prebujenje narave. Na velikonočno nedeljo smo bili v cerkvi. Po kosilu so pa prišli sorodniki iz Budakalásza. Veliko smo se pogovarjali in se smejali. Na velikonočni ponedeljek smo šli na Verico k babici, ki je bila obiska zelo vesela. Prazniki so na žalost hitro potekli. Še nekaj tednov in bo tu poletje. Etelka Dončec dijakinja Gimnazije v Monoštru Kako so potekale počitnice? Pomladanske počitnice so trajale od 15. do 26. aprila. Zelo sem jih čakala. V času počitnic mi je bilo najbolj všeč, da mi ni bilo treba tako zgodaj vstajati. Tudi vreme je bilo zelo lepo, zato sem bila veliko zunaj. Mnogo sem se sprehajala, kolesarila in igrala nogomet s prijatelji. Seveda sem tudi brala in gledala televizijo. Pred veliko nočjo sva naredili s sestro v hiši veliko pospravljanje in sva pomagali mami, ko je pekla pecivo. Na veliko soboto dopoldne smo skuhali šunko in barvali jajca. Popoldne sem odnesla velikonočne jedi v cerkev, kjer jih je župnik blagoslovil. Zvečer ob šestih smo šli na procesijo. Po končani procesiji smo s sestro in sestrično šle pogledat velik kres. Na velikonočno nedeljo zjutraj smo šli v cerkev, popoldne smo pa bili pri babici. V ponedeljek zjutraj so prišli “škropilci”. To je madžarska ljudska šega, ki jo počasi prevzemamo tudi v Porabju. Fantje namreč na ta dan zgodaj zjutraj poškropijo dekleta z vodo (po novem večinoma s kolonjsko vodo), da bi ostale lepe kot sveže rože. V torek sem počivala in se učila, ker se je v sredo že začela šola. Zelo dobro sem se počutila v počitnicah, škoda, da so bile tako kratke. Nikoleta Vajda, Gimnazija Monošter Porabje, 18. maj 2000 Kejpi, pred sterimi se moraš staviti Če te v tej dnevaj (do konca majuša) ojdli v Varaši v Slovenskom domi, si vzemite malo več časa pa si poglednite kejpe, fotografije Toma Jeseničnika, svobodnega fotografa iz Slovenije. Človek, gda dé na kakšno otvoritev (megnyitó), je največkrat tak, ka brž kaulek pogledne pa odide. Če gledaš fotografije Toma Jeseničnika, moraš meti čas, mir pa tijočo. Mir pa tijočo znautra, v sebi. Če samo brž kauleg pogledaš, vidiš na kejpaj planine, rauže, drejve, listje, snejg, vodne kaplice. Če si več cajta vzemeš, te te najprvin tau začne drejgati, Zakoj so tej kejpi ranč tak po vrsti skladnjeni, kak so? Ali je kakšen red ali si ga pa leko (mora) vsakši gledalce sam stvori(ti)? Tomo Jeseničnik naravo (természet) Slika od sprtolejti do jeseni. Če staneš pred kejpom z lejpo raužov, stera komin zdaj začne cvesti, leko ka pomisliš na začetek žitka, na mladost, lepoto. Če malo tadale stapaš, najdeš kejp z žuntimi listi. Pomalek (po)vegnejo, kak povegne, odide živlenje tö. Od toga je samo en stopaj do samotnoga (magányos), gauloga drejva. V snejgi so stopaji, pokriti s friškim snejgom. Odišo je slejdjen človek tö?! Leko, če je vi poglednete, te nika cejlak drugoga vidli v tej kejpaj. Dapa edno je gvüšno. Avtor (szerző) ma te plamine, drejve, rauže, kamne... fejst rad. Njegvi kejpi so takši, kak če bi baužo naravo. M. Sukič Predsednik Slovenske zveze čestita Tomu Jeseničniku Foto: P. Szendi Razpis štipendij za srednješolce Kuratorij Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem razpisuje štipendije za šolsko leto 2000/2001. Štipendije so namenjene pripadnikom manjšin z madžarskim državljanstvom, ki obiskujejo zadnje štiri letnike gimnazije ali srednje šole. Važno! Prošnjo lahko vloži le dijak: • ki je dosegel 4.00 (učni uspeh), • ki obiskuje narodnostne srednje šole, ali srednje šole s poukom materinščine, • tisti dijaki, manjšinci, pri katerih ni manjšinskega šolstva (Armenci, Rusini, Poljaki, Ukrajinci, Grki) se natečaja lahko udeležijo le, če imajo opravljeni jezikovni izpit (1. stopnja) ali potrdilo o znanju jezika šolske komisije pri lastni državni samoupravi. Mesečna vsota štipendije: 5000 forintov. Rok za oddajo prošnje: 14. julij 2000. Podrobnejše informacije dobite: - Državna slovenska samouprava, Gornji Senik (tel:94/434-032) - Zveza Slovencev na Madžarskem, Monošter (tel: 94/380-767) A MNEK Közalapítvány kuratóriuma tanulmányi ösztöndíj-pályázatot hirdet magyar állampolgárságú, nemzeti kisebbséghez tartozó tanulók számára, akik a 2000/ /2001-es tanévben gimnázium utolsó négy évfolyamának vagy szakközépiskola tanulói. Figyelem! Csak az a tanuló pályázhat, akinek • tanulmányi átlaga legalább 4,00 • iskolarendszerű, nemzetiségi oktatási programot megvalósító oktatásban vesz részt, • azok a tanulók, akiknek nincs kisebbségükkel azo- nos, iskolarendszerű, nemzetiségi oktatási program alapján oktató iskolájuk (örmény, ruszin, lengyel, ukrán és görög), csak abban az esetben pályázhatnak, ha saját anyanyelvből legalább alapfokú (írásbeli vagy szóbeli, vagy mindkét változatot magába foglaló pusú) nyelvvizsgával rendelkeznek, ennek hiányában, ha a nemzetiségükkel azonos országos önkormányzat oktatási bizottsága az anyanyelv tudásukat véleményezi. Az ösztöndíj havi összege: 5.000 forint. További információk: - Országos Szlovén Önkormányzat, Felsőszölnök (tel.: 94/434-032) - Magyarországi Szlovének Szövetsége, Szentgotthárd (tel.: 94/380-767) A pályázatok beadásának határideje: 2000. július 14. Skupščina Železne županije, Škofijski urad škofije v Szombathelyu, Mestna občina Monošter Vas vljudno vabijo v soboto, 2 7. maja 2000 v Monošter NA SREČANJE ŠTIRIH NARODOV IN NARODNOSTI. Program 10.00 Sveta maša s somaševanjem škofov 12.00 Agape na prostoru pred cerkvijo 15.00 Konferenca v Slovenskem kulturnoinformacijskem centru Predavatelji: Gabor Bagi, državni sekretar, Zunanje ministrstvo Peter Marko, predsednik skupščine Železne županije dr. Istvan Konkoly, škof Sombotelske škofije 16.00 Srečanje slovenskih pevskih zborov v gledališki dvorani 19.00 Zaključna pobožnost z molitvijo za sožitje narodov pri cerkvi sv. Emerika v Rönöku Vas Megye Közgyűlése, a szombathelyi Egyházmegyei Hatóság Szentgotthárd Város Önkormányzata tisztelettel meghívja Önt Szentgotthárdra 2000. május 27-én, szombaton NÉGY NEMZET ÉS NEMZETISÉG TALÁLKOZÓJÁRA. Program 10.00 Koncelebrációs püspöki szentmise 12.00 Agapé a templom előtti téren 15.00 Konferencia a Szlovén Információs és Kulturális Központban Előadók: Bagi Gábor, helyettes államtitkár, Külügyminisztérium Markó Péter, a Vas Megyei Közgyűlés Elnöke Dr. Konkoly István, szombathelyi megyés püspök 16.00 Szlovén kórusok találkozója a Színházteremben 19.00 Záró áhítat a nemzetek egységéért a rönöki Szent Imre templomban Iz künje naši babic Vinska župa 1 liter bejloga vina, 5 dl vodé, 10 dkg cukra, 4 jajcine žučake, 2 žlici mele, cimet, citronsko lüpinje. Vino z vodauv, citronskim lopinjem i cimetom damo zavreti. Žučake s cukrom pa melo na penasto zgraužamo pa gorpistimo s küjani vinom i pomalek drügomi cüjvlejemo. Vmejs na flajsni graužamo, dačas ka malo gorzavré. Pige se vrauče ali mrzlo, v šalicaj. Hilda Čabai ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deák Ferenc ut 17, p.p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062. Tisk: SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.