DRUGE CELINE
Nikoli ne bom prepričan da sem bil otrok.
Nikoli nisem bil dovolj radoveden da bi odkril nikoli nisem z jezo
preprostih vojakov in generalov branil svojih dvorišč.
Nikoli nisem našel veselja pri opazovanju cirkuških glumačev;
nikoli nisem nekega jutra odšel od doma v navzkrižnem teku prek travnatih polj povzročajoč preplah med metulji
da bi iz daljave zaslišal materin klic.
Nikoli ne bom prepričan da sem bil otrok a branim to svoje življenje s srcem utopljenim v vročih kopelih v umetnih trepalnicah in z umetnim vonjem prevlek na sedežih
spominjajoč se prsi starih mater ki dojijo stare otroke.
Od vseh tistih ki jih je porodil zdajšnji čas sem morda jaz najmanj uspel.
Vonj spanca in povodca stara gara za denar na dnu žepov poti in življenj (misliš da sem vedno jaz tisti ki beži
je vedno nekdo drug).
Tako ljubezen izgubi sijaj
v spomladanskih nedeljah
speča na naslonjalih misli
in dnevi ki sledijo toku
in reki in ladjam
(in ti misliš da sem vedno jaz
tisti ki životari
je gotovo nekdo drug).
Potem na skrivaj kažejo moj obraz
med mnogimi drugimi
je tisti ki spi
je tisti ki sanja
tako utrujen sem od teh ponjav
in medlih argumentov
od senc, ki si sledijo
nenadno prižganih luči
ki pravijo tako: želela bi
da bi me ljubil
kot te ljubim jaz.
In ti misliš da sem vedno jaz
tisti ki sem.
Vedno je nekdo drug.
Ni mi bila dovolj
vsa ljubezen Benetk
nizdol po stopnicah po
peščenih ulicah
čudežno se ti brezna
nebes in plimovanja zdijo
ničeva - pristanišča brez oblakov
dolžina enega koraka
ki se ga ne odločiš storiti.
Morda tebi ni bilo dovolj - nato -
se noč in dan
sprehajati ob obali
da bi v srcu ohranil tisto školjko
in morda je bolje tako:
ne boš me videla rasti
v letih
z vejami bršljana, ki mi bodo prekrile oči.
Vedel sem da me boš prišla pozdravit
(Vedela sem da me boš čakal - pravi ona - v zadregi pod dežnikom in z utrujenim smehljajem)
(Tistega večera)
Srečali smo se tistega večera
v nekakšni sobani
tri ženske trije moški ali
nekaj podobnega
da bi klepetali o naših stvareh
obsedeni mladi ljudje
z zgolj mrzlično voljo
po brezciljnem teku.
Ena vrata so bila tam.
Edina.
Vprašal sem ali so to vrata stranišča.
Vstopil sem se pogledal v ogledalo opravil svoje.
Potegnil sem vodo. Ni delovalo. Nekako kot vse drugo.
Rad bi ti rekel, da sem tvoj a ne morem ker
ker ti si svoj in se samo včasih predaš meni.
Odgovori zame - ki molčim. Barka in morje in druge majhne osamljenosti se mi vračajo v spomin - zvečer se v meni razraščajo misli. Za vse druge - veš sem zgolj naslikal besede sključenim ljudem, ki ne vedo; njihova hvaležnost se zdi moj dim ali težka sapa ko je hladno
in njihova mnenja tablete ki jih vzameš zvečer da bi se zjutraj počutil še slabše.
Tukaj imam kup papirja in dva tri časopise in večni vonj in seveda svoje knjige. To je kar bom prinesel s seboj če te bom prišel obiskat
(izsledit - ker se boš med enakimi ljudmi izgubila tudi ti).
(hipoteza potovanja)
We shall not cease from exploration And the end of all our exploring Will be to arrive where we started And know the place for the first time.
T. S. Eliot, Four Quartets
I
Leta sem bil na oknu preštevajoč mimohod stvari in oseb in moje skrajno mesto je bilo drevo način hoje mežikanje oči spomin na oblake ali nasmeh in predstavljaš si mokro cesto ki brizga dim ob mimovozu tovornjaka karneval ki ugaša v zatonu
kakor napis - lokal napolnjen z ženskami kjer ob prvem namigu plačaš račun in Wim si je tod dobro zapomnil dvanajst posnetkov za vsako neuspelo ljubezen jaz le enega samega - a ljubezen je vseeno šla po zlu.
Leta sem bil na oknu ob njem ali pred njim a vselej sam in moje skrajno mesto je bilo drevo način hoje mežikanje oči.
II
Tako se boš - nesrečna ljubezen - po mnogih letih
spet našla v teh besedah
s kožo druge barve
z nasmehom kot bi poljubljal zemljo
in s kot jezero globokim vzdihljajem
ki se ga dotakneš ko
povesiš pogled.
Kaj pa ti veš? Odhajam pobirat črepinje - natovarjajoč prihodnost na skromna ramena in težji ko je moj tovor bolj se smejim
ležeč na boku - zleknjen si odgovorim da je moja bit drugje torej tu - nobene druge zadrege razen da ti pojasnim kje.
Po tej glasbi se gibljejo valovi
na tej barki ugašajo kresovi
v teh rokah je moč in odhod
in potem izgubiti se in se znati vrniti
in potem izgubiti se in vedeti da se boš vrnil.
III
Imam ljubezen oddaljeno šest pedi a kljub temu ne zaznavam njene sence in ogenj ki prodira - tih brez teže na licih navzočih. A v tej temni sobi
mi polna spominov ničesar ne bo znala dati
toplota snega ko nasloni
svoje nedolžne solze
in velikanska izgubljena ljubezen
v tkanini in med gumbi:
je samo rahel dotik
zaradi katerega se komaj ozreš.
Moje gibanje je stanje negibnosti premišljevanja in vnovičnega odhoda. Moj korak jepaso doble roke iztegnjene proti jasnovidnosti imam ljubezen že izgubljeno oddaljeno šest pedi.
(prsti)
Imam majhne prste - tenke nohte
in slabo pristrižene.
Nekateri pravijo: to so ženski prsti.
In tako sem mislil tudi jaz dokler mi ni nekdo drug rekel da so to prsti umetnika.
Tako bi prav lahko bil umetnica
ko bi imel samo prste. Ko bi le imel samo prste.
Italijan - mi pravijo. In tam: Slovenec.
Stoletja so trosili jalovo seme
in zaklepali ograde pripadnosti
najboljše usedline te dežele
pastirji blodnih življenj - razjedalci
slanega zrna - nevedni ljudje
v soočenju s sabo in svojo lastno nedolžnostjo.
(Gnoj namesto vrtnice
je naslabši med vonjavami
a najboljši za
gnojilo in limfo - torej za
življenje kakšne druge stvari)
In premagani in nepriljubljeni v večnem snegu majhnosti - potrebujoč oddaljenosti in izgubljeni zaradi drugačnosti - so štirje bradati starci prasketajoč z besedami zanetili ogenj
in naslikali plamene rži in ropota.
(Slovani - s š-jem - neznosno breme. Si plačal? To sem storil in za vse svoje življenje in za življenji svojega očeta in svojega sina zaznamovana s kakršnim koli zrcalom ki izkrivlja neskončno linijo ali točko)
Tako sem Michele in Miha in meni je prav
da sem le še Michael in vse drugo
in da bi ime ne bilo vse
- odkrita dvojezična tabla
kjer bi kromosomi mogli razširiti obzorje.
Prevedla Taja Kramberger
Michele Obit, rojen 24. oktobra 1966 v Ludwigsburgu, se je leta 1968 s starši priselil v Italijo. Danes živi v Čedadu in je urednik kulturne rubrike Novega Matajurja (tednika Slovencev Videmske pokrajine). Izdal je dve pesniški zbirki Notic delle radici (1988), za katero je prejel prvo nagrado na mednarodnem pesniškem srečanju Lionnes Cluba v Milanu in dvojezično Per certi versi/po drugi strani (1995; s slovenskim prevodom Marka Kravosa). Leta 1998 se je, med drugimi povabljenimi pesniki iz tujine, udeležil mednarodnega pesniškega srečanja v Medani. Pred kratkim je v Italiji pod njegovim tutorstvom izšla (v Italiji močno, pri nas pa komajda) odmevna antologija (sedmih) mladih slovenskih pesnikov z naslovom Nuovapoesia slovena s spremno besedo Mirana Košute.