Jezikovne podobe žalosti v frazemih slovenskega jezika1
Elena Savelieva
IZVLEČEK: V članku je na podlagi frazemov s skupnim pomenom 'žalost'prikazana pomembna vloga primerjalne, metonimične in metaforične podobe v notranji zgradbi frazema pri določanju njegovega pomena in funkcioniranja v govoru. Na kratko je predstavljeno, kako se žalost izraža v slovenskem jeziku.
OUvod
Frazeologija je postala zadnji dve desetletji eno najpomembnejših in najpri-vlačnejših raziskovalnih področij v slovenistiki. Intenzivno zbiranje frazemov poteka tako v knjižnem jeziku kot tudi v narečjih, poleg zbiranja pa tudi njihova pomenska in oblikovna razvrstitev. To je povezano s spoznanjem, da so frazemi neločljivi del določenega jezika in kulture. Frazemi namreč izražajo določena dogajanja, občutke, situacije, ki so tesno povezane s samim človekom, z ravnanjem ljudi v družbi ali odnosi med njimi. Frazeologija torej odraža kognitivno dejavnost članov jezikovne skupine, ki temelji na njihovih naivnih predstavah o svetu (Čerdanceva 1996: 65).
Prispevek izhaja iz teze D. Dobro vol'skega, če v jeziku obstaja niz frazemov, ki na različen način izražajo isti koncept (npr. take pojme kot »strah«, »jeza«, »veselje«, »smrt«), lahko predvidevamo, da imamo opraviti z različnimi konceptualnimi variantami, iz česar sledijo različne pomenske oblike. Številni frazemi s skupnim pomenom 'žalost' niso identični, razlikujejo se po asociaciji oz. podobi
ABSTRACT: On the basis of phrasemes with the common meaning 'sadness' the article shows the very important role of the comparati- z:
ve, metonymical and metaphorical imagery in the phraseme's inner >
structure which serves for the determination of its meaning andfunc- q
tion in speech. The ways of expressing sadness in Slovenian phraseology are briefly discussed.
1 Članek se navezuje na diplomsko nalogo Jezikovne podobe žalosti v frazemih slovenskega jezika, Oddelek za slovanske jezike in književnosti Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, 2002, mentorica izr. prof. dr. Irena Stramljič Breznik.
129
Elena Savelieva: Jezikovne podobe žalosti v frazemih slovenskega jezika
(npr. žalost, pri kateri sklonimo glavo, se razlikuje od žalosti, v kateri si lomimo roke ali od katere je komu mraz pri duši). Večina frazemov ima razvidno notranjo zgradbo, zato je pri opisu njihovega pomena treba upoštevati podobo, kije metoni-mične in/ali metaforične narave. Eden izmed načinov opisa le-te je konceptualna metafora, ki podaja možnost vpogleda, kako razni narodi dojemajo posamezna čustva, v tem primeru Slovenci čustvo žalosti. Za lažjo obravnavo gradiva na kratko opredeljujem pomen frazema in predstavljam temeljna spoznanja kognitivne teorije.
1 Pomen frazema
O pomenu frazemov, kakor meni E. Kržišnik (1994: 138), je mogoče govoriti z dveh vidikov. Pri prvem gre za razmerje med pomenom frazema kot celote in pomeni njegovih sestavin (stopnja in način udeleženosti pomena sestavin v pomenu frazeološke enote). Pri tem je najpomembnejše merilo predvidljivosti (motiviranosti) pomena iz pomenov sestavin. Drugi vidik upošteva pomen frazema kot celovite enote (zlasti razmerje med denotativnim in konotativnim delom pomena enote).
V frazeologiji seje uveljavila delitev frazeoloških enot na zrasleke (popolnoma nemotivirane), sklope (motivirane preko metaforičnih in metonimičnih prenosov), skupe (popolnoma motivirane + delno/nič motivirane sestavine z dobesednim in frazeološkim pomenom) in sestave s popolnoma predvidljivim pomenom (Kržišnik 1994: 140-141). Motiviranost je povezana s podobo v notranji pomenski zgradbi frazema. Pri zraslekih asociacija ni več živa ali jo je treba vzpostaviti etimološko. V sklopih in skupih igra pomembno vlogo »prenesenost« pomena, ki je lahko izražena s primero (npr. držati se/sedeti kot kup nesreče), metaforo (npr. koga je zazeblo v dušo/srce/pri duši/srcu), metonimijo (npr. žalost komu stiska/tišči grlo), simbolom (npr. žalost komu tesni srce, kjer je srce »organ čustvovanja«). Asociacije so večinoma predvidljive za določeno jezikovno-kulturno skupnost, ker odražajo zanjo značilen pogled na svet in razumevanje le-tega. Na podlagi tega lahko govorimo o kulturno-nacionalni specifiki frazeološkega sestava jezika, ki se izraža bolj slikovito kot v besedju, v tem primeru frazeološki fond jezika dopolnjuje slovarskega (Telia 1996: 83). Ista avtorica meni, da pri opisu pomena določenega frazema ni tako pomemben denotativni pomen, ampak asociacij ske konotacije, ki so v notranji pomenski zgradbi frazema in se pojavljajo pri njegovem »dobesednem prebiranju«. Le-te so pomembne ne samo v izhodiščnem pomenu frazeološkega poimenovanja, ampak tudi pri njegovem funkcioniranju v govoru.
Glede na to, da je med obravnavanimi frazemi žalosti tudi precej skupov, velja na kratko prikazati njihove lastnosti. Skupi se od sklopov in zraslekov razlikujejo po tem, da poimenujejo analitično, tj. da ima ena izmed poimenovanj vedno samostojen denotativni pomen, druga pa kaže na svoj dénotât preko tega poimenovanja. Skupe v angloameriški teoriji imenujejo leksikalne kolokacije, v rusistiki se je uveljavil pojem leksikalne kolokacije z analitičnim pomenom. V nadaljevanju bo uporabljen pojem kolokacija, ker seje uveljavil tudi v slovenistiki, in sicer Erika Kržišnik (2001: 8) govori o kolokacijah kot o stalnih besednih zvezah »s sestavinami, ki imajo delno omejeno kolokabilnost in t. i. »oslabljen pomen«.
Elena Savelieva: Jezikovne podobe žalosti v frazemih slovenskega jezika
Za kolokacije je značilno, da ena izmed sestavin ohrani svoj izhodiščni (slo- ^
varski) pomen, v večini je to jedrna beseda, druga sestavina dobi prenesen pomen. *
Realizacija le-tega je vedno povezana z jedrno besedo (ali nizom besed), npr.: hre- ^
penenje, nemir, jeza, otožnost, strah se koga loteva, toda ne * veselje se koga loteva; *z
strah, jeza je koga obšla, toda ne *sram je obšel koga ipd.2 Jedrna beseda torej ^
vnaprej določa razumevanje druge besede, npr. : globoka žalost 'močna žalost', grenka • žalost 'ki vzbuja duševno bolečino', toniti v žalost 'postajati žalosten'. Pomensko odvisne besede imajo določeno pomensko razlago, kije možna pri kombinaciji z
dano pomensko jedrno besedo. Prihaja lahko do homonimije, ko ista pomensko ^
odvisna beseda ob različnih jedrih dobi različen pomen, npr. globoka žalost 'močna ^ žalost', globoka misel 'ki odkriva bistvo stvari', globok mir 'popoln mir'.
2 Kognitivna teorija
2.1 Kognitivno jezikoslovje seje v sedemdesetih letih 20. stoletja pojavilo kot posebna smer, danes pa seje razvilo v samostojno vedo. Ena izmed najpomembnejših teoretičnih smeri kognitivnega jezikoslovja je kognitivno pomenoslovje. Znanstveniki v zadnjem času posvečajo veliko pozornosti kognitivnim vidikom jezika, mehanizmom oblikovanja pomena, ki so povezani s spoznavnim dojemanjem človeka. Pomembno vlogo pri tem ima preučevanje, kako človek sprejema in kon-ceptualizira resničnost in kateri objektivni in subjektivni dejavniki imajo odločilen pomen v oblikovanju slik sveta določenega naroda (Kravčenko 2001: 4). K najbolj znanim kognitivnim kategorijam spadajo koncept, izhodiščno, ciljno področje, kon-ceptualizacija idr. Konceptualizacija je način posplošitve človeške izkušnje, ki jo govorec uresničuje v trenutnem izražanju. O isti situaciji lahko človek govori na različne načine, odvisno od tega, kako si jo predstavlja v določenem trenutku (Ra-hilina 2000: 7). Središčno mesto v kognitivni teoriji ima koncept. Koncepte pripisujemo najrazličnejšim jezikovnim enotam: oznakam naravnega razreda, oznakam situacij in oseb. Vsak koncept se nahaja na področjih (domains), ki oblikujejo pomensko ozadje, iz katerega izločamo koncept.3 V pomenu koncepta se združujejo denotacija in konotacija ter znanja o svetu in o subjektu, ki ta svet zaznava. Koncept vključuje naslednje informacije: predmetno (pojmovno), psihološko (slikovno in vrednostno) ter komunikativno (znotrajsistemsko, pragmatično in etimološko), torej pomeni enoto skupinskega znanja/spoznanja, ki zajema jezikovno izražanje in je označen z narodno kulturno specifiko (Vbrkačev 2001: 48).
V okviru kognitivnega pomenoslovja sta utemeljena dva pristopa pri opisu pomena: pomenski (prototipski) in metaforični (prim. Apresjan 1993: 27-29; Vbrkačev 2001: 54). Pozornost bo posvečena predvsem drugemu.
Metaforični pristop predstavlja Lakoff-Johnsonova teorija metafore, ki seje razvila v začetku osemdesetih let (G. Lakoff, M. Johnson 1980). Lakoff in drugi menijo, daje cilj jezikoslovja opis metaforike naravnega jezika, in ugotavljajo, da
2 Primeri E. Savelieve.
3 Bolj podrobno o tem Rahilina (2000).
131
Elena Savelieva: Jezikovne podobe žalosti v frazemih slovenskega jezika
N
je naš konceptualni sistem po svojem bistvu metaforičen, metaforo pa dojemajo »kot sredstvo, ki nam omogoča, da razumemo in doživljamo eno izkušenjsko področje s pomočjo drugega izkušenjskega področja« (Žic Fuchs, 1992/93: 586). Lakoff in Johnson podelita metafori lastnost univerzalnega mehanizma, ki razlaga šte-^ vilne fenomene pomenoslovja in slovnice. V razpravi Sodobna teorija metafore o (1995) je Lakoff povzel temeljne rezultate o metafori. Z metaforo dojamemo ab-^ straktne pojme in opravljamo abstraktna sklepanja, po svoji naravi je metafora poj-r* movna, ne pa jezikovna. Pomemben del našega pojmovnega sistema je nemetafori-O čen, le na tem temelji metaforično razumevanje. Metafora je preslikava preko poj-^ movnih področij. Vsaka preslikava je trdna množica ontoloških ustrezanj med bit--y nostmi na izhodiščnem področju (source domain) in bitnostmi na ciljnem področju (target domain).4. Ko so ta trdna ustrezanja dejavna, lahko preslikave prenesejo skle-palne vzorce izhodiščnega področja na sklepalne vzorce ciljnega področja. Presli-N kave temeljijo na telesu in na vsakdanjem izkustvu in vednosti (Lakoff 1998: 320).5 > Jezikovna uresničitev konceptualnih metafor so konvencionalni metaforični izrazi, t zato je predmet sodobnih jezikoslovnih raziskav postala konvencionalna metafora — (v tem primeru tudi frazeologija kot zbir konvencionalnih metafor) in njena funkci-x    ja v pojmovnem sistemu.
^ 2.2 Teorij o konceptualne metafore j e pri opisu frazemskih pomenov po zgledu
G. Lakoffa uporabil R. Gibbs s svojimi kolegi. V ruski frazeologiji seje temu vprašanju posvetil Dobrovol'skij, kije v razpravi Obraznaja sostavljajuščaja v seman-
s© tike idiom (1996) pri določanju pomena frazemov primerjal kognitivno-psihološko perspektivo z jezikoslovno.6 Tega se je lotil v okviru oblikovanja frazeološkega
. ^    tezavra.7
£ Dobrovol'skij na primerih ugotavlja, da Gibbsova koncepcija ne daje mož-
^ nosti opisati nekaterih pomenskih razlik med frazemi s podobnim pomenom, ki jih # lahko čutimo intuitivno. Kot primer navaja angleška frazema spill the beans in blow the lid off. Frazema nista popolna sinonima, ker se uporabljata v različnih okolišči-nah, razlike pa temeljijo na podobi v njunem pomenu. Blow the lid off aktivira v zavesti podobo o vrelem kotlu z zaprtim pokrovom. Odpiranje pokrova ustreza po logiki medsebojnega vplivanja izhodiščnega področja in ciljnega področja ideji namerne prepustitve dostopa do zaupne informacije. Tisti, ki se mu posreči pogledati v kotel, dobi informacijo o procesih in dogodkih, kijih v navadnih okoliščinah ne
4 M. Jemec uporablja pojma 'izhodiščna domena' in 'ciljna domena' (1998/99: 231). Pri E. Kržišnik pa zasledimo 'izhodiščno področje' in 'ciljno področje' (1999: 65).
5 O kritiki Lakoff-Johnsonove teorije gl. Čeh, J., 2001, Metaforika v Cankarjevi kratki pripovedni prozi, Maribor, Slavistično društvo, 14-34.
6 Ruski frazeologi ločijo pojma frazem in idiom. »Idiomatika je del frazeologije, kjer se pogosto kaže popolno odtujevanje leksemskih sestavin od njihovega prvotnega (slovarskega) pomena« (Čerdanceva 1996: 58). Dobrovol'ski uporablja termin idiom kot »frazem v ožjem pomenu«. Torej med idiome spadajo sklopi in zrasleki.
7 Frazeološki tezaver z dvojno členitvijo (od »koncepta k podobi« in »od podobe h konceptu«) daje možnost prikazati ne samo primere, ko se koncept izraža s pomočjo različnih podob, ampak tudi primere, ko frazemi na prvi pogled različnih semantičnih polj
J32       kažejo na skupno notranjo zgradbo (Dobrovol'skij 1996: 91).
Elena Savelieva: Jezikovne podobe žalosti v frazemih slovenskega jezika
moremo opazovati. Spill the beans sproži v zavesti predstavo o raztresenem fižolu, s tem ustreza ideji, da kdo naključno, nenamerno izblebeta skrivnost.
Dobrovol'skij prihaja do podobnih ugotovitev kot Telia, in sicer da v frazemu z živo notranjo zgradbo podoba vpliva na uporabo le-tega v govoru. Pri tem so bistvene operacije govorca z relevantnimi znanji, ki so vezana na dobesedno »branje« frazema. V jezikovni intuiciji je v ozadju vsakega motiviranega frazema znanje, ki ga izpeljujemo iz izhodiščne konceptualne strukture in ga ponavadi ne registriramo. Tako frazem nositi vodo s sitom ne pomeni samo 'delati nekaj vedoma zaman, brez rezultata', ampak tudi 'ukvarjati se z neko usmerjeno dejavnostjo, pri tem pa uporabljati popolnoma neustrezna sredstva za dosego teh ciljev, kar nujno privede do neuspeha', saj vsak ve, da sito ni primerno sredstvo za prenašanje vode (Dobrovol'skij 1996: 72-74).
Upoštevanje podobe daje možnost razdeliti številne frazeme enega pomenskega polja na podskupine, ki so blizu (kvazi)sinonimnemu nizu, kar omogoča bolj dosledno določanje pomenskih podobnosti in razlik med frazemi pri njihovi razlagi (Dobrovol'skij 1996: 91). Pri tem avtor poudarja, daje za različne vrste frazemov treba iskati različne načine opisa pomena, konceptualna metafora je lahko le eden izmed načinov. Za ponazoritev vzame pomensko polje »strahu«, saj se čustva nikoli ne izražajo neposredno, temveč v prispodobah, in jih lahko ontologiziramo, če najdemo način, kako jih prevesti iz »nevidnega« in neoprijemljivega sveta duha v »vidni« in objektivirani svet fizičnih reakcij (Dobrovol'skij 1996: 91). Metafora je najprimernejši način njihovega opisovanja. Pri analizi konceptualnih metafor strahu (pri Lakoffu in Kövecsesu je strah pojmovan kot »zaboj«, »stihija«, »zloben sovražnik«, »mučitelj«, »nadnaravno bitje«, »nasprotnik«). Dobrovol'skij meni, da odvečna podrobnost v izločevanju različnih podob ovira posplošitve, nujne za teza-vrske predstave. Pri nekaterih primerih razlike med določenimi »metaforami in me-tonimijami strahu« zgledajo kot umetne in jih ni mogoče eksperimentalno preveriti (1996: 83). Avtor poudarja, daje bolj primerno uporabljati konceptualne metafore, ki niso preveč abstraktne in so orientirane na osnovno raven kategorizacije.
Na pomanjkljivost metaforične koncepcije sta opozorila že Valentina in Jurij Apresjan, ki pravita, da imata Lakoff in Johnson metaforo za končni produkt jezikovne analize. Pomenska motivacija tega, zaradi česar ta ali druga metafora asociira določeno čustvo, manjka. Med fizično motivacijo in metaforo samo manjka jezikovni, pomenski člen. Poleg tega specifične metafore, ki se nanašajo prav na določena čustva, niso pojasnjene. Nekatere metafore namreč dajejo občutek, da ne temeljijo na jezikovni praksi, temveč na posameznikovi rabi. Kot primer navajata metaforo LJUBEZEN JE POTOVANJE in ugotavljata, da lahko potovanje označuje številne druge človeške dejavnosti (npr. prepir, debato, pogajanje, kritiko, pohvalo itd.), tako da se vrednost te metafore pri opisu ljubezni zmanjšuje. Metafora vzbuja dvom tudi zaradi tega, ker podobi ljubezni in potovanja spadata v različni področji narave in dejavnosti človeka.8
8 V. Apresjan in J. Apresjan (1993) predlagata razlaganje čustev preko telesnih analogij (npr. strah je mraz, gnus je neprijeten okus, usmiljenje je fizična bolečina, strast je vročina). Seveda je ta način uporaben samo takrat, kadar učinki čustvenega in fizičnega stanja dobijo v jeziku isti izraz. Obstaja veliko čustev, za katera na področju fizičnih pojavov
Elena Savelieva: Jezikovne podobe žalosti v frazemih slovenskega jezika
(npr. začudenje in njemu sorodna čustva) ni analogij. Na splošno se določeni telesni sistemi po J. Apresjanu približujejo določenim duševnim sistemom (skupaj jih je osem), torej se vsak telesni sistem odraža v njemu parnem duševnem sistemu: zaznavi so podobna intelektualna stanja in dejavnost (npr. mentalni pomeni glagolov videti in slišati -'predstavljati', 'razumeti', 'vedeti'), fiziološkim stanjem (nujnostim) so podobne želje (npr. imeti žejo po resnici, znanju itd.), fiziološkim reakcijam so blizu čustva, fizičnim dejavnostim pa govor (Apresjan 1995: 42-43, 49-51).
9 Podrobneje o tem E. Kržišnik in Marija Smolič (1999: 63-64).
10 Na razpravo meje opozorila dr. I. Stramljič Breznik.
11 O pomembnosti koncepta gibanja prim. Kržišnik, Smolič (1999: 77).
12 Leta 2001 je Mateja Jemec napisala diplomsko nalogo z naslovom Izražanje negativnih
2.3 V slovenskem jezikoslovju sta o kognitivni teoriji in o konceptualnih metaforah leta 1999 spregovorili Erika Kržišnik in Marija Smolič. V obsežni razpravi Metafore, v katerih živimo tukaj in zdaj sta razložili novo pojmovanje konceptualne metafore na podlagi del G. Lakoffa in M. Johnsona. Pri tem sta poudarili, da v slovenski tradiciji pojmovanje metafore kot dela »vsakdanjega« jezika in kot dela našega konceptualnega sistema ni povsem novo. Tu sta omenili razpravi A. Vidovič Muhe (1986) in F. Levstika (1858).9 Pomembno se zdi omeniti v tem kontekstu še prispevek J. Debevca iz leta 1905 Podoba (metafora) v slovenskem jeziku in slovstvu.10 V poglavju o »dušeslovju metafore«, naslanjajoč se na razprave J. Jurkoviča, I. Prijatelja, Wundta in J. Müllerja, je J. Debevec navedel štiri zakone nastanka metafore, in sicer (1) pri tvorjenju metafor je človek prenašal izraze za poimenovanje zunanjega sveta na svoj notranji svet; (2) poosebljal naravo; (3) pri sprejetju novih vtisov seje naslanjal na že znane; (4) v stvareh je videl prej podobnosti kot razlike. Pri prvem zakonu je avtor poudaril, daje človekovo dojemanje stvari navezano na njegovo telo, tj. človek vse sprejema po čutilih. Ko je človek poimenoval pojave zunanjega sveta, je z istimi izrazi zaradi varčnosti poskusil poimenovati pojave svoje notranjosti. Slednje pa je storil na podlagi podobnosti. Po Jurkoviču je navedel metafore, ki izražajo »delovanje človeškega uma«, npr. metaforo tkanja: snovati hudobne naklepe, osnutek. Podal je tudi primere metafor, ki izražajo duševna stanja in notranja čustva: zatopiti se (v misli), vneti se, napihniti se, izkopati se (iz dolgov) itd. Debevec je ugotavil, da se človek prenesenega metaforičnega pomena pogosto ne zaveda. Pri tem se avtor strinja s trditvijo Jeana Paula, daje vsak jezik »slovar obledelih metafor«. Pri drugem zakonu je Debevec po I. Prijatelju spregovoril o naravi personifikacije. Človek seje zavedal svojega življenja, ki se najbolj javlja v gibanju, in ker je v naravi okrog sebe tudi videl gibanje, je začel prenašati pojave svojega življenja na predmete v naravi in jim dajati človeške atribute.11 Pri tretjem zakonu je avtor po Wundtu in Müllerju primerjal razvoj »otrokove duše« z razvojem »duše celega naroda tedaj, ko je ustvarjal jezik«. Ko otrok, kije videl leteti ptiča, zagleda letečega metulja, bo rekel, daje tudi ta ptič. Torej človek vsak nov vtis poveže s predstavami in težnjami, ki jih ima že od prej, in ga subjektivno obarva. Debevec je v razpravi večkrat poudaril, da »metafore ustvarja živa domišljija« in obratno, »metafore bogatijo človekovo domišljijo« (Debevec 1905: 7-9).
Istočasno z razpravo Kržišnikove in Smoličeve je nastal prispevek Mateje Jemec12 in Blanke Pajič, v katerem sta na podlagi kognitivnega pristopa zbrali in
Elena Savelieva: Jezikovne podobe žalosti v frazemih slovenskega jezika
obdelali izražanje jeze v slovenskem jeziku. Avtorici sta se pri analizi izrazja naslanjali na delo Z. Kövecsesa.13
3 Čustvo žalosti v slovenskih frazemih
3.1 Nesporno je, da so čustva neločljivi del človekovega življenja, saj spremljajo vsako njegovo delovanje. Bogat svet čustev se kaže predvsem v jeziku, o čemer pričajo številna sredstva, s katerimi se izražajo.
Psihologi (Goleman 1997: 339) menijo, daje žalost najpogostejše negativno čustvo in da je običajen odziv na marsikatero izgubo (npr. mladosti, staršev, prijateljev, službe, možnosti, ljubezni, tudi življenja).
Po SSKJ-ju žalost pomeni: čustvo, ki ga povzroča doživljanje česa duševno bolečega, smrt, izguba koga // duševno stanje, ki je posledica tega čustva // kar izraža, kaže to čustvo, stanje; lastnost, značilnost žalostnega; žalovanje; ekspr. žalosten dogodek.
3.2 Izmed frazeoloških enot, izpisanih iz SSKJ, ki vsebujejo sestavino žalost ali pomenijo žalostno stanje, so bile izbrane tiste, ki pomenijo 'biti žalosten' z možno varianto: 'postajati žalosten', ne pa 'nehati biti žalosten'. Pri tem sem izhajala iz vzorčne študije strahu v nemškem jeziku avtorja Dobro vofskega (1997). Avtorje obdelal samo tiste frazeme, ki izražajo »čisti strah«, ni pa upošteval pomena intenzivnosti ali možnih posledic strahu. Glede na obsežno gradivo v obravnavo niso bili vključeni naslednji frazemi: ki izražajo stanje, ko je žalost opazna (npr. v pogledu koga leži žalost, na obrazu se je komu zrcalila žalost, čez čigav obraz se razlije žalost ali obraz se komu razpotegne, narediti dolg obraz 'z mimiko na obrazu izražati razočaranje, žalost', mrak na obrazu itd.); s pomenom 'povzročiti žalost, spravljati v žalost', npr. komu kaj otežuje/teži/oteži srce (ekspr.), komu kaj prebada srce (ekspr.), kaj koga pogreza v žalost (nav. ekspr.), kaj koga pritiska ob tla/tlači k tlom (ekspr.); ki pomenijo nehanje žalostnega stanja, npr. huda žalost se s časom uteče (ekspr.), izkopati se iz žalosti (ekspr.), prebuditi se iz žalosti (ekspr.), žalost izgine (iz srca), preganjati//pregnati/odganjati/' /odgnati/odpoditi/razgnati žalost (iz srca) (nav. ekspr.), premagati/'/premagovati žalost (nav. ekspr.), krotiti žalost, zadrževati žalost, otresati se//otresti se žalosti (ekspr.); primeri, ki kažejo posledice stanja žalosti (ponavadi je to jokanje); kolokacije, ki prikazujejo »vrsto« žalosti, npr. težka, grenka, globoka žalost itd.
3.3 Določanje konceptualne metafore je potekalo v smeri od ciljnega področja (v tem primeru čustvo žalosti) k izhodiščnim področjem. Treba je omeniti Lakoffovo tezo o strukturi konceptualne metafore, in sicer »vsaka preslikava je trdna množica ontoloških ustrezanj med bitnostmi na izhodiščnem področju in bit-nostmi na ciljnem področju«. Iz tega sledi, da na podlagi enega obstoječega primera ne moremo določati konceptualne metafore. Na primer pestovati žalost ali pasti
čustev v SSKJ, kjer je obravnavala predvsem dve čustvi: jezo in žalost. Naloga je zgrajena na istem principu obravnave konceptualnih metafor kot v članku. 13 Z. Kövecses (1986). Methaphors of Anger, Pride and Love. Amsterdam/Philadelphia.
_Elena Savelieva: Jezikovne podobe žalosti v frazemih slovenskega jezika
14 Domača stran konceptualnih metafor.
žalostno, omogočajo, da bi žalost razumeli kot otroka oz. čredo. Besedi se vezeta s številnimi drugimi besedami, npr. pestovati bolečino, jezo, lenobo; pasti dolgčas, jezo; pasti oči, poglede na kom, pri tem pomen frazema določa jedrna beseda. Podobni primeri bodo obravnavani posebej.
Lakoff14 loči naslednje konceptualne metafore za čustva: ČUSTVO JE GIBANJE, ČUSTVO JE TEKOČINA, ČUSTVO JE PROSTOR, ČUSTVA SO SILE, ČUSTVA SO ENTITETE ZNOTRAJ OSEBE. Izhajajoč iz tega, lahko za žalost predvidevamo iste metafore. Zadnja metafora nima posebne skupine frazemov, pojavi se skupaj z vodilnimi metaforami. Tako tudi temeljna orientacijska metafora ŽALOSTEN JE DOL.
Določene konceptualne metafore lahko nastopajo v kombinacijah ena z drugo. Dobrovol'skij je poudaril, daje to logično, ker so frazemi sestavine več kot ene podmnožice. Križanje določenih podmnožic potrjuje tezo o možnosti sorazmerja metafor v okviru enega jezikovnega izraza (Dobrovol'skij 1996: 85).
Nekatere konvencionalne izraze, ki se pojavljajo v zvezi s čustvom žalosti, se da razložiti s psihološkega in filozofskega vidika. Zdenka Šadl (1999) je navedla kon-strukte (mite) o čustvih, ki so se oblikovali v mišljenju zahodnega človeka. Metafori ŽALOST JE NEOBVLADLJIVA SILA in ŽALOST JE ENTITETA ZNOTRAJ OSEBE se najbrž navezujeta na te konstrukte. Metafora ŽALOST JE NEOBVLADLJIVA SILA je povezana s konstruktom čustev kot neobvladljivih strasti, kije prevladoval od starih Grkov do sredine 18. stoletja. »Strast« se izvorno nanaša na trpljenje, torej posameznik prestaja ali trpi neke spremembe, pri tem ostaja pasiven, ker čustev ne more obvladovati. Strasti predstavljajo mračno podobo razpetosti na križ. Iz tega izhaja prepričanje, značilno za stare Grke, da seje proti strastem treba boriti, preprečiti njihovo pojavljanje, in sicer jih premagati, obvladati, zadušiti itd. (Šadl 1999: 24-29). Metafora ŽALOST JE ENTITETA ZNOTRAJ OSEBE temelji na konstruktu o čustvih kot individualnih in notranjih pojavih. Osrednja ideja individualističnega razumevanja je, »da so čustva »stvari«, ki so posamezniku in njegovi biološki konstrukciji notranje in se šele pozneje izrazijo ob nekem primernem (ali) neprimernem trenutku« (Šadl 1999: 58). To metaforo potrjuje tudi zveza dati duška (svoji žalosti) s pomenom 'sproščeno izraziti žalost' (zato ni bil obravnavan skupaj z drugimi primeri). Frazem dati duška (svoji žalosti, jezi, veselju) asociira odprtino, luknjo za zračenje, kar se da sklepati na podlagi tretjega pomena besede dušek v SSKJ. Torej subjekt »skozi odprtino spravi ven« svojo žalost, pri tem to naredi z lahkoto.
Poleg skupnih metafor za vsa čustva lahko za žalost določimo še naslednje: ŽALOST JE OGRINJALO, ŽALOST JE BREME, ŽALOST JE MRAZ, ŽALOST JE FIZIČNA BOLEČINA, ŽALOST JE FIZIČNA UTESNJENOST. Pomembno je tudi upoštevati koncept svetlobe pri čustvih, na kar je opozoril že Apresjan, zato je bila določena še metafora ŽALOST JE ODSOTNOST SVETLOBE. Frazemi imajo slovarske kvaliflkatorje. Nekateri primeri nimajo oznak zaradi odsotnosti le-teh v slovarju. V okroglih oklepajih so fakultativne variante, enojna poševnica loči sesta-vinske variante, dvojna poševnica loči vidske oblike glagolov. Navedene so variante in pretvorbe frazemov.
Elena Savelieva: Jezikovne podobe žalosti v frazemih slovenskega jezika
3.3.1 ŽALOST JE GIBANJE ^ Populiti/Zpuliti/ruvati si lase (iz obupa/od žalosti) (ekspr.), viti roke/lomiti si    •
roke/lomiti z rokami, zgristi se od žalosti (ekspr.). ^
3.3.2 ŽALOST JE TEKOČINA % Dušo/srce je komu polnila//je napolnila žalost (ekspr.), žalost je komu pre-    ^
plula srce (zastar.), žalost zaliva srce komu (ekspr.), žalost burka komu v srcu (pren.), • pri duši je komu, kot bi žvečil pelin (ekspr.), komu je grenko pri duši. cs.
V frazemu pri duši je komu, kot bi žvečil pelin je pelin kvazisimbol nečesa neprijetnega in neugodnega, kar potrjujejo tudi konvencionalni izrazi: v življenju je ^ okusil veliko pelina, ne bi vlival pelina v njegovo veselje, njegove besede so pelin. ^ Pri tem je bil določilen izrazito grenek okus, ki ga ima ta rastlina. Prvotni pomen besede grenek je 'neprijetnega okusa kot pelin', v zgornjih frazemih pa asociira za človeka nekaj neprijetnega in težkega (prim, frazeme njegov kruh je bil grenek 'preživljal seje s težkim, neprijetnim delom', požreti grenko pilulo 'sprijazniti se z neprijetno stvarjo, z neprijetnim dejstvom'). Frazema sta uvrščena v to skupino, ker je pelin grenek zaradi tekočine v njem.15
3.4.3 ŽALOST JE PROSTOR ~
V tem primeru je mišljen prostor, napolnjen z neko snovjo (npr. prst, tekoči- z na). Skupna metafora za na prvi pogled tako različne frazeme daje možnost izogniti > se odvečni podrobnosti pri iskanju izhodiščnega področja, kar bi spet vodilo v ne- q doslednosti in skupna slika bi bila nejasna. Frazemi, ki vsebujejo sestavine utaplja- j ti se, zatopiti se, potopiti se, še aktivirajo metaforo ŽALOST JE TEKOČINA. Pri- m meri: pogrezniti se v žalost (ekspr), zakopati se v žalost (ekspr.), utapljati se v žalo- ^ sti (ekspr.), zatapljati se/potapljati se v žalost (ekspr.), zatopiti se/utopiti se/toniti// zatoniti v žalost (ekspr.). *~*
3.4.4 ŽALOST JE OGRINJALO
Zavijati se//zaviti se v žalost (ekspr.), srce se komu ovije v žalost (ekspr.), žalost zagrne kaj (npr. mesto) (ekspr.), srce komu pregrinja žalost (pren., ekspr.).
3.4.5 ŽALOST JE NEOBVLADLJIVA SILA
Predajati se/prepustiti se žalosti (ekspr.), vdati se obupu in žalosti (ekspr.), žalost koga tare (ekspr.), žalost koga premaguje (nav. ekspr.), žalost obsede/opaja/ popade/se loteva/prevzame/obide koga (ekspr.), žalost koga obdaja (knjiž.), žalost koga preveva (knjiž.), žalost koga preganja (ekspr.), žalost je vdrla v razpoloženje koga (ekspr.), žalost pretresa koga/čigavo srce (ekspr.), žalost je legla na kaj (npr. na dušo/srce komu), srce je komu obvevala žalost (knjiž., ekspr.), žalost se je zavila komu v dušo (ekspr.), žalost se je zarila komu v dušo (pren.), žalost je komu objela srce (ekspr.), v srcu komu vstane žalost (nav. ekspr.), v srcu komu se zgane žalost (knjiž.).
3.4.6 ŽALOST JE BREME
Nositi žalost v sebi (ekspr.), prenašati žalost (ekspr.), nagniti/skloniti/povesiti// povešati glavo/ramena, lesti na kup/vase, zdruzniti se sam vase (star.), žalost
15 V diplomski nalogi je določena posebna metafora ŽALOST JE GRENKOBA. Avtorica članka je upoštevala nasvet, ki gaje dobila pri zagovoru diplomske naloge in je frazema uvrstila skladno z osnovno ravnjo kategorizacije.
137
Elena Savelieva: Jezikovne podobe žalosti v frazemih slovenskega jezika
koga pripogiba (eksp.), biti strt od žalosti (nav. ekspr.), komu se je stežilo pri srcu, žalost je komu obtežila srce (pren.), žalost koga teži (ekspr.).
Frazema nositi žalost v sebi in prenašati žalost aktivirata še metaforo ŽALOST JE ENTITETA ZNOTRAJ OSEBE, ostali (nagniti/skloniti/povesiti//po-vešati glavo/ramena, lesti na kup/vase, zdruzniti se sam vase, žalost koga pripogiba, biti strt od žalosti) pa orientacijsko metaforo ŽALOSTEN JE DOL, ki temelji v človekovi telesni drži. V frazemih komu kaj otežuje srce, žalost komu teži//je obtežila srce, žalost koga teži, komu se je stežilo pri srcu se pojavi beseda težiti v pomenu 'povzročati komu duševno neugodje, trpljenje' in asociira nekaj težkega, obremenjujočega.
3.4.7 ŽALOST JE MRAZ
Srce/duša komu drhti od žalosti (knjiž.), koga je zazeblo v dušo/srce/pri duši/srcu (knjiž.), mraz je komu v duši/pri duši (knjiž.).
3.4.8 ŽALOST JE FIZIČNA BOLEČINA
Žalost se zarezuje v koga (ekspr.), žalost je komu prebodla srce (ekspr.), srce se komu krči od žalosti (knjiž., ekspr.), srce komu krvavi//zakrvavi (knjiž.), duša je komu mrla od žalosti (ekspr.), žalost komu ujeda srce (star.), žalost žre koga (ekspr.).
Konceptualno metaforo potrjuje tudi etimološka razlaga. V Etimološkem slovarju (Snoj 1997: 756-757) družino besede žalost najdemo pod geslom žal, kar pomeni 'žalost'. Pslovan. *žah> 'bolečina, obžalovanje'je nastalo iz ide. korena *guël-'bosti, zbadati'. Zanimivo je, da so v drugih jezikih iz istega korena nastale besede s pomeni 'bolečina, bosti, zbadati, želo, ysmrt, konec, ubiti, muka, mučiti, konica, igla'. Frazema žalost komu ujeda srce in žalost žre koga sta vključena v to skupino iz razloga, ker asociirajo bolečino s pomeni besed ujedati (star.) 'gristi, boleti', zreti (ekspr.) 'z grizenjem uničevati'.
3.4.9 ŽALOST JE FIZIČNA UTESNJENOST
Žalost komu stiska srce kot obroč (ekspr.), srce se komu stiska//se je stisnilo (od česa) (knjiž.), komu je (postalo) tesno pri srcu/pri duši (ekspr.), žalost komu tesni srce (knjiž.), žalost komu stiska/tišči grlo (ekspr.), žalost je komu zadrgnila grlo/glas (ekspr.).
Frazem žalost je komu zadrgnila grlo/glas je vključen v to skupino, ker je prvi pomen besede zadrgniti 's potegovanjem, vlečenjem povzročiti, da se kaj trdno namesti okoli česa', torej se kot pri ostalih frazemih asociira utesnjenost.
3.4.10 ŽALOST JE ODSOTNOST SVETLOBE
Pomemben vidik konceptualizacije čustev je njihov odnos do koncepta svetlobe. Pozitivna čustva se konceptualizirajo kot svetla (npr. licaplamtijo od veselja), negativna pa kot temna (npr. mračna/črna/temna žalost). Črna barva je v bogoslužju simbol žalosti in smrti. V jezikovni simboliki pa pomeni nekaj, kar je 'za človeka zelo neprijetno' (črni dnevi, črna usoda, črni misli) in 'ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo' (črn naklep, črni pogledi, črna duša). V barvni metafori že majhna količina temne ne omogoča označiti pozitivnega čustva, npr. lica komu žarijo, sijati kot polna luna, biti zaripel od jeze, ripiti se od jeze, toda ne *ripiti se od veselja, *lica komu žarijo v jezi (Apresjan 1995: 55-56). Čustvo žalosti se konceptualizira s temno barvo. Sem spadajo naslednji frazemi: žalost komu zasenčuje//zasenči duha (ekspr.), v dušo se komu zgrinja somrak (knjiž.), na koga je legla senca (knjiž.),
Elena Savelieva: Jezikovne podobe žalosti v frazemih slovenskega jezika
mračna/črna/temna žalost (ekspr.). Asociacija s temno barvo se pojavi tudi v frazemih, ki izražajo fizične posledice, npr.: oči so komu potemnele/se zatemnile od žalosti, od žalosti zasenčen obraz, v primerih, ki izražajo stanje, ko je žalost opazna, npr. žalost komu zasenčuje//zasenči obraz (ekspr.), žalost komu osenčuje/je zamra-čevala obraz (knjiž.) in v frazemu somračje v dušah 'žalost, potrtost'. Pojavita se torej tudi besedi senca, kar pomeni 'razmeroma temno ploskev za osvetljenim ne-prosojnim telesom', in mrak.
3.5 Metafora je samo eden izmed načinov opisa podobe, kot je že bilo omenjeno. Nekaj frazemov s pomenom 'žalosti' potrebuje drugačno analizo: pasti žalost (ekspr.),popestovati/pestovati (svojo) žalost (ekspr.), skusiti/fskušati žalost (ekspr.), jokati na dnu srca (ekspr.). Frazem pasti žalost asociira dolgotrajno dejanje, pri katerem je subjekt obenem agens in sam določa čas trajanja stanja. Nastal je po analogiji pasti dolgčas/jezo/mulo, pasti duše/oči itd. Frazempestovati svojo žalost je nastal po analogiji pestovati bolečino, jezo, lenobo, kjer glagol 'izraža stanje, kot ga določa samostalnik'. Zanimivo je, da slovar nima primera v ilustrativnem in frazeološkem gradivu gesla pestovati. Skušati žalost skupaj z drugimi frazeološkimi enotami (užiti dovolj bridkosti, okusiti kruh bridkosti, do dna okusiti gorest, izpiti kupo bridkosti do dna, izpiti grenko kupo do dna) pri tistih, ki dobro poznajo evangelij, asociira molitev Jezusa na Oljski gori, pri ostalih pa hudo trpljenje. V obeh primerih ne gre za »dobesedno« interpretacijo odlomka iz besedila. Frazem je povezan s to epizodo kot okvirom, ki strukturira znanje o največjem trpljenju (Telia 1996: 244). Frazem jokati na dnu srca asociira jok, kot navaden način izražanja žalosti ali bolečine.
4 Sklep
Čustvo žalosti je v slovenskem jeziku predstavljeno s številnimi izrazi, kar ni presenetljivo, saj so najobsežnejše skupine v frazeologiji tiste, ki tematizirajo negativno vrednoteno pojavnost, dejavnost in lastnost. Treba je tudi upoštevati dejstvo, da so čustva kulturni pojav, posamezni narodi lahko konceptualizirajo čustva na podoben ali različen način. Pri analizi čustva strahu v nemškem in ruskem jeziku je Dobrovol'skij ugotovil, da se strah dojema kot hlad, izločanje, fizična slabost in sovražno bitje tudi v frazeologiji drugih jezikov. Univerzalnost metafor, kakor meni Dobrovol'skij, je pogojena z biološko motivacijo.
Različna čustva lahko imajo iste metafore (npr. podobe tekočine, neobvladljive sile itd.), z druge strani ima vsako čustvo zase značilne podobe, saj se od drugega razlikuje po vzroku, posledicah in preživljanju čustvenega stanja (npr. strast je ogenj, jeza je vročina itd.) Tako imajo frazemi s pomenom 'žalost' v slovenskem jeziku precej skupnih pa tudi specifičnih metafor.
Frazemi, ki asociirajo gibanje, izražajo čustveno stanje, kije skoraj obupno, torej močno čustvo človeka, ki ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja. Frazemi s podobo tekočine izražajo dejstvo, da subjekt ne more storiti nič proti nenadzorovanemu čustvu in ga pasivno sprejema »od zunaj«. Enote, ki imajo izhodiščno področje prostor, pomenijo nasprotno, in sicer se subjekt sam prostovoljno
Elena Savelieva: Jezikovne podobe žalosti v frazemih slovenskega jezika
prepusti procesu čustvovanja. Frazemi s podobo ogrinjala in neobvladljive sile vsebujejo obe možnosti: (1) subjekt pasivno sprejema težko obvladljivo čustvo (npr. žalost koga tare, obsede, premaguje, obide itd.), ki prihaja »od zunaj«, (2) sam se prepusti žalovanju (npr. zaviti se v žalost; predajati se, vdati se žalosti). Podoba čustva kot entitete znotraj osebe je povezana s predstavo, daje čustvo že znotraj subjekta, ki ga »nosi, prenaša, zadržuje«. Pri pregledovanju gradiva sem zasledila, da se podoba ogrinjala razen z žalostjo največkrat povezuje tudi z molkom in tišino (zapresti se v molk, zaviti se v molk/v tišino, vas se je odela v molk). Čustvo žalosti s podobo bremena govori o neprijetnem, težkem, obremenjujočem čustvu, ki ga subjekt želi odstraniti, pogojeno je z okoliščinami, ki niso tragične, torej ga ne povzročajo smrt ali izguba koga. Žalost, ki ima podobo mraza, vzbuja tudi občutek strahu. To je mogoče razložiti s tem, da se subjekt boji izgubiti koga/kaj in ko predstavi situacijo, v kateri se to zgodi, občuti hkrati strah in žalost. S psihološkega vidika je žalost vedno odziv na izgubo. Žalost, ki se asociira s fizično bolečino, govori o intenzivnem in bolečem čustvu, pogojenem z okoliščinami, ki se dotikajo osebnih interesov subjekta, je reakcija na večjo izgubo ali zelo slab dogodek. Frazemi s podobo fizične utesnjenosti poimenujejo neprijetno, stiskajoče čustvo, kije odziv na samoto, razočaranje itd.
Navedenke
Apresjan, J., 1995, Obraz čeloveka po dannym jazyka, popytka semantičeskogo
opisanija, Voprosy jazykoznanija 1, Moskva, 31-61. Apresjan, V., Apresjan, J., 1993, Metafora v semantičeskom predstavlenii emocij,
Voprosy jazykoznanija 3, Moskva, 27-36. Čerdanceva, T., 1996, Idiomatika i kul'tura, Voprosy jazykoznanija 1, Moskva, 58-
70.
Dobrovol'skij, D., 1996, Obraznaja sostavljajuščaja v semantike idiom, Voprosy jazykoznanija 1, Moskva., 71-93.
Dobrovol'skij, D., 1997, Idiome im mentalen Lexikon, Ziele und Methoden der kognitivbasierten Phraseologieforschung, Trier, Wissenschaftlicher Verlag, 171-203.
Domača stran konceptualnih metafor, http://www.cogsi.berkeley.edu. Goleman, D., 1997, Čustvena inteligenca, Ljubljana, Mladinska knjiga, 339-340. Jemec, M., 1998/99, Človeku dobro dene, če se izrobanti, Jezik in slovstvo 44,229-236.
Keber, J., 2000, Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova frazeološkega slovarja, Jezikoslovni zapiski 6, Ljubljana, 81-116.
Kravčenko, A., 2001, Kognitivnaja lingvistika i novaja epistemologija, Izvestija AN, Serija liter atury i jazyka 60, 5, Moskva, 3-13.
Kržišnik, E., 1994, Slovenski glagolski frazemi (ob primeru frazemov govorjenja), Doktorska disertacija, Ljubljana, Filozofska fakulteta.
Kržišnik, E., 2001, Vsebina (slovenskega) frazeološkega slovarja za tujce - določi-
Elena Savelieva: Jezikovne podobe žalosti v frazemih slovenskega jezika
tev in preizkus meril, Skripta 5, zbornik za učitelje slovenščine kot drugega/ ^ tujega jezika, Ljubljana, 7-21. *
Kržišnik, E., Smolič, M., 1999, Metafore, v katerih živimo tukaj in zdaj, 35. semi- tn nar slovenskega jezika, literature in kulture, Zbornik predavanj, Ljubljana, "Z Filozofska fakulteta, 61-80. ^
Lakoff, G., 1998, Sodobna teorija metafore, Kaj je metafora, Ljubljana, Krtina, • 271-330.
Rahilina, E., 2000, O tendencijah v razvitii kognitivnoj semantiki, Izvestija AN,
Serija liter atury i jazyka 59, 3, 3-15. ^
Šadl, Z., 1999, Usoda čustev v zahodni civilizaciji, Ljubljana, Znanstveno in publi- ^ cistično središče.
Telia, V., 1996, Russkaja frazeologija, Semantičeskij, pragmatičeskij i lingvokuTturo-logičeskij aspekty, Moskva, Škola »Jazyki russkoj kultury«.
Vorkačev, S., 2001, Koncept sčastja: pon'atijnyj i obraznyj komponenty, Izvestija AN, Serija liter atury i jazyka 60, 6, 47-58.
Žic Fuchs, M., 1992-1993, Konvencionalne i pjesničke metafore, Filologija 20/21, Zagreb, 585-593.
Slovarji
Slovenski pravopis 2001, Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU.
Slovar slovenskega knjižnega jezika z odzadnjim slovarjem slovenskega jezika in
Besediščem slovenskega jezika z oblikoslovnimi podatki 1998, Elektronska
izdaja na plošči CD-ROM, Ljubljana. Snoj, Marko, 1997, Slovenski etimološki slovar, Ljubljana, Mladinska knjiga.
Linguistic Imagery of Sadness in Slovenian Phrasemes
Summary
s3
>
The article consists of the introductory part and the following chapters: 1 Meaning of a phraseme, 2 Cognitive theory, 3 Feelings of sadness in Slovenian phrasemes and 4 Conclusion. It is based on a corpus of phrasemes with the common meaning 'sadness' and shows the very important role of the comparative, me-tonymical and metaphorical imagery in the inner structure of a phraseme which serves for the determination of its meaning and function in speech. The ways of expressing sadness in Slovenian phraseology are briefly discussed.
In the Slovenian language sadness is expressed as a spontaneous, unguided, chaotic feeling coming from the outside and leaving the person passive (associations with uncontrollable forces, a liquid substance, or a cloak) or yielding to it (associations with space). It is also considered to be an inner, unpleasant feeling (the relation of sadness with the subject's entity) or an annoying, suffering, painful
Elena Savelieva: Jezikovne podobe žalosti v frazemih slovenskega jezika
feeling (associations with a burden, physical pain, coldness and physical constraint).
The specific imagery of the feeling of sadness is related to the origin of feelings and their consequent intensity. The associations with a burden or a physical constraint are typical ofthat type of sadness which is basically the reaction to loneliness, solitude, and therefore this feeling is less intensive. The phrasemes related to the association with "physical pain " express an intensive feeling, evoked by the circumstances which directly affect the individual's personal interests. One of such feelings is the reaction to the loss of someone close or to a terrifying experience. The phrasemes associated with "coldness " originate from situations in which a person senses two feelings simultaneously, i.e. fear and sadness or sadness and fear, depending on whether something bad has already happened or it is still to happen.