Od teorije k vsebini
Kadar se ustavimo ob vprašanju — kaj je krajevna skupnost, zakaj jo pravzaprav sploh potrebujemo in podobno, potem naloga v pr-vem delu njene razsežnosti sploh ni težka. Treba je le prelistati strani v ustavi in šte-vilnih drugih dokumentih, ki so si jih sicer »strokovnjaki« za krajevne skupnosti že do-dobra ogledali in jih znajo skoraj na pamet (če naletite na katerega izmed njih, potem vam torej še listati ne bo treba). Skratka, če želite izvedeti, da je KS temeljna interesna in samoupravna skupnost, v kateri delovni ljudje in občani izražajo, ugotavljajo, uskla-jujejo in uresničujejo svoje interese in potre-be — potem ne zahtevate veliko.
Povsem druga stvar (žal) pa je največkrat vprašanje, zaradi katerega pravzaprav na tem svetu ne gre vse čisto tako, kot bi želeli: kaj naj to pomeni v naši, konkretni krajevni skupnosti, v naši soseski, kako je, skratka, treba stopiti tisti magični korak od teorije k praksi ...
Pri tem je, se razume, veliko več proble-mov in dilem, kot se sprva zdi. Začno se že pri sami soseski, ki je, recimo, klasična »spalna« (o katerih je dandanes toliko bese-di) in v kateri občuti zagate krajevne skup-nosti kvečjemu stanovalec v pritličju, ker mu pač mularija poseda pod oknom (kam pa naj bi se dala ...?!), sosed iz dvanajstega je pa, roko na srce, s to skupnostjo največ-krat povezan zgolj prek dvigala — če to se-veda  obratuje ... Skratka, krajevna  samo-
uprava je že zaradi naših urbanistov in nji-hovih stanovanjskih kolosov (ter, spomnimo se in priznajmo, včasih tudi zaradi naših ne vedno prav »širokih« zahtev, naj bodo ta na-selja, zaboga, čim cenejša in racionalna) pre-cej otežkočena, saj se še tisti, ki bi radi to stanje spremenili, nimajo kje dogovarjati o tem (ni objektov ne za družbenopolitično, ne kulturno in ne rekreativno življenje) ...
Toda kljub težavam in oviram stvar ni nemogoča. Tudi v naši občini imamo, na sre-čo, že nekaj primerov, ki so dokaz, da s pra-vimi in ponižnimi prijemi lahko zaživi tudi aktivnost v teh zloglasnih »spalnih« soseskah (recimo: KS Komandanta Staneta). Seveda ne s sestankovanji, s slamnatira premleva-njera formalnih in abstraktnih »problemov«, temveč z ukvarjanjem z vsebino tistega, kar smo v uvodu citirali iz dokumentov.
Skratka, do tega, da naj bi krajevna skup-nost resnično postala družbenoekonomski od-nos (in ne družbenopolitična skupnost —po-daljšana roka občine), sestavina združenega dela (kot izraz celovitih potreb in interesov delovnih ljudi in občanov) — in docela kon-kretnih vprašanj kot so planiranje in finan-ciranje, do tega pač ni lahka pot. Za to, ka-ko in po kateri poti je treba kreniti v posa-meznih, konkretnih okoljih, pa žal, receptov ni.
Je le en skromen napotek: z »akcijo« iz pisarn ler s sestankovanjem — zagotovo ne!