Individualiziranje in subjektiviranje mladosti
MIRJANA ULE
Nove oblike mladosti, ki v tcndcnci spodrivajo tradicionalno meščansko podobo mladosti in spremembe mcdgcncracijskih odnosov iz generacijske kontinuitete/konflikta v generacijski lom in krizo, nujno povzročajo globoke spremembe v socialni konstrukciji osebnosti oz. v socialnem karakterju mladih. Te spremembe se nato ohranijo v odraslosti in se dalje prenašajo na nove generacije. Pri tem seveda lahko govorimo le o najsplošnejših karakaternih potezah oz. o vodilnih tendencah v osebnostni strukturi povprečnega posameznika, ki so skupne večini mladih, članov določene generacijske skupine. Vendar je tako govorjenje tudi tvegano, saj se individualne osebnostne značilnosti razlikujejo med seboj. Njihove podobnosti in razlike izvirajo še iz drugih vzrokov, npr. iz razlik v socialnem položaju, spolu itd., in ne samo iz posplošenih sprememb v socializaciji in v potekih odraščanja.
Pregled vrednostnih in življenjskih usmeritev mladih v Sloveniji je pokazal, da prevladujeta težnja k rcafirmaciji socialnih interakcij v neformalnih skupinah in zvestoba subjektivnemu doživljanju. Mladi se ne želijo vezati na ideološke sisteme. Izogibajo se zlasti političnih institucij, so nezaupljivi do javnih medijev, do množične kulture itd. Kaj to pomeni? Regrcsijo v "privatnost" ali novost v individualnih strategijah in v strukturi subjekta? (Ule, 1989.)
Najprej moramo ugotoviti, da so ti pojavi povsem v skladu s spreminjanjem mladosti v sodobnih družbah. Pravzaprav le bolj izrazito in množično kažejo na ambivalenten položaj mladih v "socialnem otroštvu" (mladi so obenem ekonomsko odvisni in sc socialno-kultumo osamosvajajo), zlasti na odpor mladih do slehernega pokroviteljstva, še posebej do ideološkega in institucionalnega.
V omenjenih pojavih sc kaže tudi sprememba v doživljanju in prevladovanju krize identitete v adolescenci, kar sc prenaša potem dalje na prisvojene trajne subjektivne strukture odraslih posameznikov. Pri tem moramo upoštevati, daje glavni dejavnik krize identitete v adolescenci ambivalenca odvisnosti in neodvisnosti. Mladostik sc namreč že čuti psihofizično sposoben za samostojno življenje in delo, vendar proces kvalifikacije pri veliki večini takrat še ni končan. Tudi če se zaposli, še dolgo ne uživa statusa odraslega oziroma drugim delavcem enakopravnega posameznika. V sodobnih družbah pa so mladostniki večinoma osvobojeni pritiskov iz sfere dela in raznih družbenih obveznosti, tako da sc njihova dejavnost omejuje predvsem na akumulacijo družbeno potrebnega znanja, porabe in prostega časa. Vendar te dejavnosti niso priznane kot delo, temveč le kot priprava za delo.
Družba dejavnosti mladih ljudi ne priznava za resnično avtonomno dejavnost, temveč zgolj kot pripravo za tako dejavnost v prihodnosti, in postavlja dejavnosti mladih ljudi različne omejitve. Skuša jo nadzirali in usmerjali s pomočjo različnih pedagoških, socialnovarstvenih, pravnih in političnih instanc. Prostost mladosti se potemtakem izkaže za privilegij, ki je hkrati tudi nova sociokulturna in ekonomska odvisnost. Privilegij je zalo, ker posamezniku ni treba instrumenlalizirati svojega dela in trpeti vseh vsakdanjih frustracij odraslosti. Odvisnost pa je zato, ker so temeljni pogoji in izvori za ta privilegij v rokah drugih ljudi, ki adolescentovim dejavnostim in storitvam poslavljajo tudi družbene meje. Odprtost v prihodnost, ki označuje dobo mladosti, je polemtakem ambivalentna. Pomeni odprtost za različne možnosti, različa socialna izkustva, kakor tudi spozanje lastne nemoči in nepriznanosti lastne identitete, ki ne more biti družbeno enakopravna z drugimi identitetami.
V sodobni družbi postavlja družba mladim vedno težje naloge, ki jih morajo le-ti obvladati za prehod v odraslost. Te naloge so predvsem na področju kvalifikacije mladih za samostojno delo in življenje v vseh sferah družbene reprodukcije. Zaradi odrezanosti mladih od sfere dela in ekonomije jc to kvalificiranje v bolečem neskladju z realnim življenjem. To neskladje povzroča frustracije mladim ljudem in te frustracije mladi že zgodaj anticipirajo v svojih podobah o lastni in družbeni prihodnosti. Prav odrezanost mladih (Ki sveta dela, ekonomije, upravljanja pa po drugi strani krepi infantilnc tendence v razvoju subjekta. Svet potrošnje, prostega časa in akumulacije znanja namreč podpira kompenziranje realne družbene nemoči in ekonomske odvisnosti od odraslih v infantilnih nadomestkih avtonomnega jaza, kot so npr. dualizmi: fantazije vsemoči - nemoči, izpolnost vseh želja - popolne odpovedi, izpolnjenih medčloveških odnosov - praznost itd. (Baethge, 1985, str. Ill, Ottomayer, 1987, str. 178-9, 182).
M. Erdheim piše v svoji knjigi "Družbena produkcija nezavednega": "Razkorak med fantazijami vsemoči in svetom bi lahko skupaj s procesom osamosvajanja od družine označili kot središčno dramo adolescentov" (Erdheim, 1982, str. 312).
Infantilni obrambni mehanizmi jaza, ki jih tendenčno proizvaja sodobna kriza adolescence, pri mladih ljudeh onemogočajo realen pregled nad situacijo in lastnim položajem in zavestno predelavo konfliktov. Seveda to ni nobena nujnost, temveč le tendenca k razvoju takšnih obrambnih mehanizmov. Ti se realno razvijejo šele ob drugih "ugodnih" pogojih, npr. ob takšni družinski socializaciji otroka in mladostnika, ki potencira simbiotske odnose med otroci in starši ter razdvaja afekmo-emotivne od kognitivnih in refleksivnih vidikov medosebnih odnosov v družini.
Vrsta avtorjev s področja psihologije, pedagogike in sociologije jc zalo razvila teze o sodobni infanlilizaciji mladih. Najbolj izdelane teorije te vrste so teorije mladostniškega narci/.ma, zlasti tiste, ki govorijo o splošni spremembi dominantnega socialnega karakterja ljudi, in sicer od "avtoritarnega karakterja" k "narcističnemu karakterju" modernega človeka. Takšne teze srečamo že pri avtorjih kritične teorije družbe (H. Marcusc, T. Adorno, M. Horkheimer, E. Fromm) in pri mnogih psihoanalitikih teoretikih (P. Blos, A. Mitsherlich, H. Kohut, O. Kcrnberg, B. Grunberger, A. Lorcnzer, K. Horn). Najbolj obširno pa jih jc podalo nekaj teoretikov sodobne družbe in mladine. Naj navedemo le najpomembnejše med njimi: T. Ziehe (Puberteta in narcizem, 1975), K. Strzyz (Socializacija in narcizem, 1978), C. Laseh (Kultura narcisizma, 1979).
Za teorijo mladine je zlasti zanimivo Zichetovo delo Puberteta in narcizem (Ziehe, 1975). Ziehe analizira tipične značajske poteze sodobne nemške mladine in njene življenjske stile ter ugotavlja, da se pri mladih - a ista tendenca se v manjši meri kaže tudi pri drugih ljudeh - oblikuje nov značajski tip, ki ga imenuje "novi socializacijski lip" (NST). Osnovna značajska lastnost tega tipa je posebne vrste narcizem. To ni več klasični "genitalni narcizem" (ali tudi "sekundarni narcizem"), kakršnega je proučeval Freud. Pri sekundarnem narcizmu sta namreč še ohranjena rclaLivno koherenten in stabilen jaz in nadjaz, le crotski odnos je obrnjen k posamezniku, namesto k drugim objektom ljubezni. Za razliko od tega je primarni narcizem po Freudu simbiotska stopljcnost doživljanja sebe z doživljanjem okolja, zlasti matere pri majhnih otrocih.
Pri novem narcizmu pa sta po Zichetu jaz in nadjaz infantilno razvita, ohranjata nerazrešeno občutje ogroženosti in strahu, hkrati pa oboje prekrivata z iluzijami o velikem sebi, o vsemogočnosti jaza in popolni zadovoljitvi želja.
Ziehe izpeljuje svojo tezo - podobno kot vrsta drugih teoretikov - najprej iz analize protislovij v moderni družini, iz odsotnosti ojdipskega konflikta z očetom zaradi vse manjše "prisotnosti" očetove avtoritete v družini in pretirane simbiotske zveze otroka z materjo v zgodnjem otroštvu. Ta situacija ustvari izhodiščno psihosocialno podlago za narcizem, na katero sc nato naveže še učinkovanje šole, ki z instrumentalizacijo odnosov in storitev, s čustvenim izpraznjenjem odnosov med učitelji in šolarji sili otroka k temu, da svoje doživljanje in osebnost ločuje od svojih storitev (učnih rezultatov, pridobljenega znanja, uspeha v šoli). To krepi narcistično tendenco po zapiranju v svet lastnih iluzij in vsemogočih želja.
Glavni dejavnik pri nadaljnjem utrjevanju narcizma pa je adolcsccnca oz. nove razmere za odraščanje v sodobnih razvitih družbah. Ziehe opozarja, da sodobna mladinska kultura po svojih temeljnih značilnostih krepi in rcproducira narcistične tendence pri mladih ljudeh. Omogoča jim, da vsaj v iluziji, fantaziji ali omami ustrežejo narcističnim potrebam in se izognejo frustracijam, kakršne doživljajo doma in v šoli. Sodobni prostori za zabavo mladine omogočajo posamezniku, da se subjektivno odtrga od staršev in drugih avtoritet in od pritiska storilnosti in konkurence v šoli. Dajejo mu potemtakem občutek, da sc je osamosvojil od družbenih pritiskov; vendar je to le v vsemogočne iluzije zavit občutek, ne pa realna osamosvojitev (Ziehe, 1975, str. 191). Tudi nov bolj sproščen odnos do spolnosti med mladino ne pomeni vselej večjega osvobajanja simbiotskih zvez s partnerjem, v katerih ne pride do dajanja in jemanja v odnosu.
Tudi poraba dobrin omogoča mladim, da sc vsak dan oskrbujejo s predmeti, ki ustrezajo narcističnim zadovoljitvam (glasba, prireditve, stili oblačenja, itd.). Predvsem pa po Zichetu pospešuje oblikovanje narcističnih potez skupinsko življenje mladih, v katerem prevladujejo težnje po kolektivnih občutkih samoraztapljanja, omame, lebdenja in vsemogočnega razširjanja sebe, kar povsem ustreza primarno narcističnim hrepenenjem. Mladinska kultura prinaša nove oblike za to, da sc posameznik izogiba konfliktom z dejanskostjo, in vzbuja v mladih difuzen, plavajoč občutek, da so zavarovani v okviru vrstniških skupin, kakor v notranjosti kolektivne maternicc (prav tam, str. 191).
Iz teh teoretičnih in izkustvenih ugotovitev izhaja tudi Zichctov odgovor na vprašanje, kaj je z družbeno dejavnostjo mladih. Ali je sodobna mladina depolitizirana? Odgovora sta dva. Mladina jc depolitizirana, kolikor sc neosveščeno in spontano
prepušča izživljanju nareističnih značajskih potez, še zlasti, če se zgolj zapre v svet svojih subkultur. Spontano in nereflektirano življenje v okviru narcističnega mladinskega sveta mladim ne omogoča, da bi sc zares osvobodili pritiskov realnosti, ne omogoča alternative meščanskemu svetu, temveč še krepi negativne razvojne tendence, denimo agresivnost, podredljivost iracionalnim gibanjem in vodjem, porabništvo itn.
A narcizem ima tudi svojo pozitivno stran, tako jo je imel dosedaj dominantni značajski tip, "analnoavtaoritarni karakter". Že v sami oslabitvi dominantnega očetovsko posredovanega nadjaza tiči tudi realno utopična vsebina. V mladinskih subkulturah sc preko nareističnih tendenc vzpostavlja pomemben most z novimi simboli, potem ko so bili tradicionalni kulturni simboli zavrženi. Ti simboli niso nadomestek za politično in artikulirano soočenje mladih z obstoječimi družbenimi odnosi, vendar so nujen pogoj za proces samoreflcksijc, s katero si lahko posamezniki prisvojijo lastno subjektivnost in dosežejo cmancipacijsko politično zavest. Zato jc tudi v novem narcizmu mladih skrit potencial za spreminjanje oblik komunikacije in refleksije. Te pozitivne poteze narcizma se ne uveljavljajo spontano, temveč se udejanjijo šele v posebnem individualnem in koletivnem prizadevanju mladih za refleksijo o vzrokih zanj, zlasti za globoko potlačen strah in nemoč posameznikov pred drugimi ljudmi.
"Samoreflcksija je kolektivna sprememba inteakcijskih form, ki omogoča odpravo strahu pred doživljeno nemočjo, zato, da bi lahko predelali spoznanje nemoči. 'Spoznanje nemoči' pomeni: spoznanje družbenih protislovij, ki proizvajajo nemoč in jo utrjujejo, kaže pa tudi na možnost njenega preboja in ukinjanja... 'Narcizem' je tedaj reflektiran: jc sposobnost, da praktično trpimo doživljeno nemoč, ne da bi morali nemoč prestavljati vse kot nevrotičen zlom ali jo postavljati med sebe in zunanjo realnost, tako kot v psihotičnem zlomu. Narcizcm je tedaj potencial zato, da lahko proizvedemo nepostvarjene intcrakcijskc forme v kolektivu, kot tudi za proizvodnjo kolektivnosti s pomočjo sprememb inteakcij" (prav tam, str. 263).
Hipoteza o naraščajočem narcizmu mladih jc zelo izzivalna in jo res lahko "uporabimo" na mnogih pojavih med mladino. Vendar jc njena slabost ta, da jc "preširoka", da nima jasno določenih meja lastne uporabe. Zato sc jo zelo lahko uporabi tudi ideološko, namreč kot "pojasnilo" za vse, kar pri mladini odstopa od običajnih pričakovanj družbe, s čimer spregledamo rasnične in produktivne novosti mladinske kulture in njenih življenjskih stilov. S takšnim etiketiranjem mladih bi zopet potrdili patcrnalističcn odnos do mladih. Zato so kritiki očitali Zichctu neupravičeno psihologizacijo družbenih pojavov, ki utrjuje stigmatizacijo mladih kot "nareističnih" (Gl. Griesc, 1982, str. 186-192, BOpp, 1982, str. 88-92).
Etiketiranjc mladine z narcizmom se je tudi dejansko dogodilo v ZRN, čeprav je Ziehe večkrat (neuspešno) intervenira, češ da jc hotel v svoji knjigi dati le analizo mladostniškega čustvovanja in fantazem, ne pa vseobsežne teorije mladine in njenega početja (Ziehe, 1975).
Če torej razpravljamo o narcizmu mladih, potem moramo upoštevati naslednje: Najprej prometejski značaj narcizma mladih. Po eni strani jc narcizcm učinek vseh družbenih in psiholoških dejavnikov, ki preprečujejo in razgrajujejo zavest, jaz, notranje simbolne reprezentance družbe (nadjaz), po drugi strani pa že tudi upor zoper tako stanje. Drugič: narcizcm kot množični psihološki karakter (značaj) javno razgalja tisto, kar je bilo vse doslej v vseh represivnih družbah temelj odraslega subjekta;
njegov notranji zlom in zgodnjo odpoved željam - infantilizacijo posameznika. Tretjič: narcizem je v v svoji totaliteti vse prej kot le psihološki ali psihoanalitski pojem, prej je družbeno teoretski pojem, ki povzema težko ulovljiv splet interakcij med subjektivnimi strukturami posameznika in družbenimi strukturami. Prav zato je verjetno psihoanalitika teorija celo prekratka, da bi zajela in dojela ves ta splet. V tem smislu imam termin "narcizem" (ali tudi "novi socializacijski tip") prej za teorijsko šifro, ki naznačuje novo vsebino, za katero danes še manjka teorije, kot za termin, ki podaja ustrezen pojem.
Najbolj pomembna se mi zdi prometejska narava narcizma, ki dopušča tudi nov tip odpora obstoječim represijam in emancipacijo posameznika. Kadar odpor nastopa odkrito in brez vsiljevanja preko avtoritet, sc ga lahko zavemo kot temelj subjekta in ga kot rcflektirancga spremenimo v pozitivno osnovo emancipacije posameznika od novih oblik notranjih in zunanjih pritiskov. Ta pot danes ni niti teoretično jasna, kar je morda tudi dobro. Če bi bila pot kakorkoli določena, bi bila to bržkone le še iluzija več. Mislim, da je G. Dischncrjcva v svoji oceni Zichctove teorije prav zadela to, danes še prikrilo pozitivnost tendenčnih sprememb v subjektivnih strukturah posameznikov, ko je napisala:
"A narcis je še uklet od lastne zrcalne podobe, sposoben le za 'poseben odnos', v katerem drugi ostaja odmev, ne subjekt.
Novi značaj, ki ga obdaja čedalje več strahu, agresij, morilske in samomorilske klime in je v nevarnosti, da bo izločen, sanja o sebi v svetu onkraj načela storilnosti. Noče odrasti, ker bi moral kot odrasel (zgolj) funkcionirati. Tisti, ki nočejo več funkcionirali, sc prepoznajo po gestah. Nihče, ki je zunaj njih, ne opazi, kako komaj opazno namigujejo drug drugemu. So žc nekje drugje, v kakšnem imaginarnem kraju srečanj, 'na poti', 'so odpotovali', z drogami ali brez njih. 'Odrasle' pojmujejo, kakor da bi bili eksotično ljudstvo, ki je (samo) obkroženo z 'notranjo kolonizacijo' in ki stopa naproti mladim še kot kolonialni gospodar. Jezika odraslih se učijo kot mimikrije, kajti njihov jezik je drugačen, je onkraj koda moči in vladajočega mišljenja" (Dischncr, 1979, str. 117-8).
Teorije o narcizmu mladih resda lahko podležejo pastem ideološke totalizacijc svoje pojasnjevalne moči, vendar pa zadevajo izjemno pomembne vidike sociopsiholoških sprememb pri sodobni mladini, ki jih ne smemo zanemariti pri pojasnitvah močno ambivalentnih potreb, odnosov in dejavnosti mladih v sodobnih družbah. Tu mislim predvsem na vse večje subjektiviranje in vse bolj izrazito individualizirale mladosti, ki sc izražata v spremenjenih odnosih mladih do sebe, do svoje mladosti, do odraslosti, do institucij, dela in učenja, posebej pa v individualnem oblikovanju svojih vrednostnih svetov in življenjskih stilov.
Subjektiviranje in individualiziranjc mladosti izhajala iz sprememb socializacije, namreč iz bolj zaoslrcne identitetne krize v mladosli in iz vse večjega poudarka na individualnem in nesLcrcotipncm prisvajanju socialnih vlog odraslega človeka pri mladih ljudeh razvitih družb.
S pojmom individualizacijc mislim na skupne poteze nekaterih razvojnih tendenc mladinskega socialnega življenja v sodobnih družbah, ki naraščajo žc od petdesetih lcl dalje. Kot piše J. Zinncckcr v svoji primerjalni študiji o nemški mladini "Mladinska kultura 1940-1985", označuje individualizacija tendenco, da mladi vstopajo v družbene vezi (katerekoli vrste) prej na osnovi osebnih opcij, kot pa na osnovi sociokulturnc
tradicijc. Možnost oz. kar prisila k individuiranju raste iz rahljanja oz. iz razpadanja tradicionalnih sociokulturnih okolij - ne lc v življenju odraslih, temveč že v otroških in mladostniških življenjskih prostorih (Zinncckcr, 1988, str. 346). V osemdesetih letih se mladi ne včlenjajo radi v že vnaprej dane ali postavljene socialnc zveze, skupine, ustanove, pač pa v tiste, ki jih sami ustvarjajo, in to glede na svoje osebne potrebe in značilnosti. Centralni pomen za takšne individualizirane izbire imajo osebno prisvojeni interesi in polja dejavnosti, osebne značilnosti drugih, ki izzivajo simpatije ali antipatije itd. Seveda tudi ti interesi, sposobnosti in karakterne poteze posredno izhajajo iz razredno in slojno spec i fiz i ran i h pogojev življenja in socializacije posa meznih delov mladine. Vendar pa se (kar je značilno za mlade) te socialnc razlike izražajo primarno skozi individualne filtre posameznikov, ne pa obratno, da bi bile individualne poteze kontigentna poosebljanja širših socialnih kategorij in razlik. Subjektiviranjc mladosti pa jc subjektivna dimenzija individuiranja mladosti, jc poudarjeno subjektivno občutenje in prav tako poudarjeno subjektivno izražanje odnosov mladih do dejanskosti.
Odločilno vprašanje socializacije v mladosti danes ni več to, kdaj in kako bo posameznik realiziral posamezne vloge, temveč zakaj naj jih realizira in čemu služi kompleks predpostavljenih in utrjenih socialnih vlog. Zato jc možno, da vsaj pri delu mladih, zlasti iz urbanih okolij, in pri bolj izobraženi mladini njihova mladost postane individualna kreacija, podvržena vsakršni problcmatizaciji in subjektivnim zasnulkom. Temu hotenju nasproti seveda stojijo realni družbeni odnosi, močne institucije, ideološke moči in zlasti ambivalentna psihična oz. karakterna struktura adolescentov. Ta ambivalentnost pogosto vodi mlade v mobilizacijo regresivnih in infantilnih duševnih obrambnih mehanizmov, če jim grozi poraz v boju za samopotrditev v dani družbi.
Zato lahko tudi individualizirale in subjektiviziranje mladosti vodi v poraze, cclo v izgubo dejanske subjekti vi tete. Na to opozarjajo ravno negativne poteze novega narcizma mladih, o katerih govorijo teorije Zichcta in drugih. Zlato jc treba upoštevati tudi cclokupnost negativnih možnosti in novih odtujitev, celo slrahov pral temi procesi. M. Baethgc jc v sestavku: "Individualiziranje kot upanje in kot poguba" takole povzel tc sume:
"Moje bojazni sc stekajo v domnevo, da na koncu zgodovine ne stoji avtonomni meščanski posameznik in tudi nc samozavestni proletarski razredni individuum socialistične teorije, ki bi bil sposoben za kolektivno spreminjanje družbe, temveč vse bolj brezmočen in izoliran posameznik, ki ne ve čisto prav, kam sodi, in sc mora s strahom ozirati v prihodnost. Vzrok za takšno vizijo leži v specifični obliki potekanja družbeno podaljšane adolescence" (Baethgc, 1985, str. 109).
Poglavitna sprememba v konstituciji identitete posameznika, ki sledi opisanim spremembam socializacijo, jc ta, da identiteta jaza sedaj ni več lc z osebnostno spccifiko in z individualno zavestjo izpolnjen spekter utrjenih socialnih vlog posameznika, tj. ni več lc ,od drugih ljudi sprejet in potrjen subjekt, temveč terja prisvojitev družbene dejanskosti s pomočjo problcmatizacijc tc dejanskosti. Če jc bilo do danes temeljno vprašanje mladega človeka ob vstopu v družbo odraslih to, ali bo družba sprejela njegove želje, načrte, in ali bo lahko dal oseben pečat svojemu delu, poklicu, različnim vlogam, jc sedaj temeljno vprašanje to, ali se dejanska družba ujema s podobo, ki jo ima posameznik o samem sebi in o svojem mestu v družbi.
LITERATURA:
Baethgc, M., Individualisierung als Hoffnung und Vcrhangnis. V: M. Baethgc, P. Cohen, idr.: Vcrborgen im I-ichl, Ncucs /,ur Jugcndfragc, Frankfurt/M, 1985. Bopp, J., Vor uns die Sinnflut. Rcinbcck, 1985.
Dischncr, G., Gcgcnbild zum cindimcnsionalcn Mcnschcn. V: H. Hasig, H. Slubcnrauch, T. Ziehe (izd.):
Narziti: F.in ncucr So/.ialisationstypus? Piid, extra, Frankfurt, 1979.
Griese, H., Sozaalwisscnschaftlichc Jugcndlheoncn, Wcinhcim, Basel, 1982.
I'-rdheim, M., Die gcsellschaftlichc Produklion von UnbewuBthcil, l;rarikfun/M, 1982.
I-asch, C., The Culture of Narcissism, New York, 1979.
Ottomayer, K., Čkonomischc Zwangc und mcnschliche bc/.ichungen. Rcinbcck bei Hamburg, 1979.
Strzyz, K., Socialisation und NarziBmus, Wiesbaden, 1979.
Ule, M., Mladina za modernizacijo slovenske druj.be, Ljubljana, 1989.
Ziehe, T., Pubertal und NarziBmus, Frankfurt/M, 1975.
Zinnecker, J., Jugcndkultur 1940-1985. Reške & »udneh, Opladen, 1987.