147. oc. J. Poulik, Stari Moravane budiiji svuj sitat. Argo II, 1963, 113—Ш. 148. oc. Ilova Ko'vnig-, Das awarenzeiiliche Gräberfeld von Alattvân. ZČ XVII, 1963, 266—269. 1964 149. Danilo in danilska kultura. Ljubljana 1964, 108 str. (70 tabeli «Mik, 5 slik v tekisitu, 4 priloge). 150. Kulturne ostatine na kolišču ob Resnikovem prekopu, odkrite 1962. leta. Poročilo o raziskovanja], meolilta in eneotlita v Sloveniji I, Ljubljana 1964, 25^16 (+ 2ll tabel). 151. Rimska pot ob Resnikovem prekopu. Isto, 57—59 (+ 2 tabeli in 1 sla), 152. Pedro Bosch-Gimper. Argo III, 1964, 130—1151. 1965 153. Slawische frühmittelalterliche Kulturreste im nordwestlichen Jugo­ slawien und östlichen Alpengebiet. Acta archaeoilogtica Academiae scdetn. Hungaricae, 1965, 59—63. 154. Nekateri problemi podonavsko-balkanskega neolita; Situla 8, 1965, 165—175. 155. Neo- in eneoütski elementi na Ptujskem gradu. Poiroöilo o razisko­ vanju neolita am eneoiltta v Slovenija II, Ljubljana 19*5, 5—53 (+ 27 tabel). 156. Simpozij o teritorialni in kronološki razmejitvi Ilirov v prazgodo­ vinski dobi. ZC XVIII, 1965, 2(61—263. 157. Predgovor, v knjigi V. Lahtov, Problem trabeniške kulture, Ljub­ ljana 1965, 7—8 (in redakcija vise knjige, objavljene po avtorjevi smrti). 158. Resnikov prekop pri Igu.' Varstvo spomenikov IX, 1963—1964 [1965], str. 133. 1966 159. Zanimivi kultni predmeti v neolitu jadranskega kulturnega kroga. ZC XIX-XX, 1965-1966 (Zwiterjev izbornik), 65—80. Bibliografija zajema Koroščeve knjige, razprave in članke (razen enega v Ene. Jug. 5 ter osmih v Ene. lik. umjet. i2-3), ne zajema poročil o delu arheološke isekcälje pni SAZU (vključenih v poročila generalnega tajnika SAZU im objavljenih v ustreznih Letopisih SAZU) za 1. 1947 .ter 1950—1958, le izjemno pa vključuje tudi nekaj za Koiroščevo delo in mnenje pomemb­ nejših ocen (izven bibliografije je ostalo 87 knljižnih poročil im oçen, največ v A V, ZC in Argu), ki so vse zajete v navedeni pokojnikovi bibliografiji. Bogo Grafenauer ANTON MELIK 1. I. 1890—8. VI. 1966 Komaj je stopil v pokoj —v sedeminsedemdesetem letu življenja po skoraj' pol stoletja nepretrganega službovanja, garaškega znanstvenega dela, o katerem pričajo štiri desetine knjig in okrog štiristo zajetnih razprav, člankov, ocen in poročil,1 organizacijskega znanstvenega dela (preko pol stotine knjig je šlo 1 Biografski in bibliografski podatki so bili objavljeni v Letopisu AZU v Ljubljani I, 1943, 170—171 (do 1939); SBL II, 1933, 88—89; Univerza v Ljubljani, Biografije in bibliografije univerzi­ tetnih učiteljev in sodelavcev, Ljubljana 1957 (do maja 1956); Geografski vestnik XXXII, I960 (Melikov ibornik), 10—20 (do začetka 1960; sestavil D. Meze); bibliografija od 1960 naprej je v tisku v drugi knjigi Univerza v Ljubljani (do konca 1. 1966, sestavil V. Melik). Gl. še M. Žagar, Prof. dr. Anton Melik, Objave Univerze v Ljubljani 1965—1966, št. î, str. 197—200, in Sv. Ilešič, Anton Melik, Letopis SAZU 17, 1966, V Ljubljani 1967, 37—46 (z bibliografijo za čas po 1. 1960, sestavljeno od D. Mezeta). 246 skozi njegove uredniške roke le pri SAZU in Geografskem društvu) in oprav­ ljanja najodgovornejših funkcij v univerzitetnem in javnem življenju — že nas je iznenadila novica o njegovi smrti in pritisnila na nas z vso težo do­ končnega slovesa. Prof. Melik si nikdar ni prizanašal z delom, o katerem je sodil, da je po­ trebno. Če je lahko gledal ob konou svojega živlijemja z resničnim zadovolj­ stvom na svojo žetev, je bilo to več kakor zasluženo. Konec dvojne monarhije je doživljal fant iz revne «kmečke družine iz barjanske Orne vasi kot študent na Dunaju (1910—16, 1916 profesorski izpit iz geografije im zgodovine) in gim­ nazijski profesor v Ljubljani (1917—1927), ibi je v svojih literarnih poskusih (1911—13) in v publicistiki, iki se mu je hitro in močno razmahnila med Ieri 1917 in 1920 (zlasti v Slovanu in Ljubljanskem zvonu), birani! jugoslovansko mi­ sel v smislu pireporodovskega omladimskega gibanja in z argumenti francoske revolucije in njene miselnosti, gledal v nastanku jugoslovanske države »največ­ ji preobirat« v slovenski zgodovini od propada slovenske svobode v zgodnjem srednjem veku naprej — ne brez mladostne utopične vere, da bo politična zdru­ žitev pripeljala nujno tudi do kulturnega in nacionalnega zlitja vseh združenih narodov v enega — obenem pa kazal tudi mnogo smisla za socialne probleme in razumevanja za obe ruski revoluciji (1905 in 1917). Takoj po prelomu 1918/19 pa si je — v gotovo pravilnem spoznanju, da zahteva medsebojno zbliževanje najprej medsebojno spoznavanje — med Slovenci največ trudil za razširjenje znanja o zgodovini jugoslovanskih narodov in zemljepisu »Jugoslavije«, kakor je tedanji kraljevini sam nadel poznejše ime, v obsežnih poljudnoznanstvenih delih in srednješolskih učbenikih2 za nižjo in višjo gimnazijo, prav tako pa tudi za znanje o Slovencih in Sloveniji med Srbi in Hrvati (poleg geografskega pregleda v knjigi Slovenačka, 1927, zlasti s članki v Stanojevičevi Narodni enciklopediji). Ko je leta 1927 opravil doktorat (z disertacijo Kolonizacija Ljubljanskega barja) in bil nekoliko iznenada izbran za docenta (1932 za izrednega in 1938 za rednega profesorja) geografije na. filozofski fakulteti, se je začela zanj dobe­ sedno nova življenjska doba, ki pa je hkrati (po Ilešičevih besedah) »za Tazvoj slovenske geografije najpomembnejša in — vsaj posredno — najplodnejša«. Na sebi najbližjem področju je mogel sedaj prof. Melik začeti s svojimi mladostni­ mi sanjami, tolikokrat izraženimi v publicistiki ob zlomu stare Avstrije, o or­ ganizaciji slovenskega znanstvenega dela, z zavestnim postavljanjem na lastne noge in osamosvajanjem nasproti srednjeevropskim geografskim šolam, ki so da­ jale okvir prejšnjemu Tazvojai geografije pri Slovencih. Razdobje do 1941 ni le obdobje najintenzivnejšega Melikovega osebnega dela, v katerem so leto za le­ tom izhajale njegove dognane geografske razprave in knjige, marveč je še po­ sebej njegovo delo v seminarju pokazalo, da je bil na čelo slovenske geografije v njeni odločilni razvojni dobi resnično postavljen pravi človek: razprave v Geografskem vesitniku, različni podatki v Melikovi Sloveniji, še posebej pa skupni nastop seminarja v javnosti (Gospodarska struktura Slovenije v luči poklicne statistike in delavskega zavarovanja, 1939) so kazali, kako je znal profesor zvariti svoje študente v pravo delovno skupnost, kot se je razvila le še v redkih seminarjih naše univerze. Slovenska geografija je dobila v poldru­ gem desetletju resnično svojo posebno šolo, obraz te šole pa se je izražal najjas­ neje v Melikovem najzrelejšem in najbolj premišljeno napisanem delu, v obeh zvezkih prvega dela Slovenije, ki sta nam postala ita'koj po svojem izidu na­ mizna knjiga ne le pri študiju geografije, marveč prav (tako tudi pri iskanju odgovorov na vsa težka vprašanja o slovenskem položaju, ki jih je vedno ostre­ je in vedno težje postavljal bližajoči se vrtinec svetovne vojne. Po osvoboditvi se je krog Meliikovih nalog bistveno razširil, delno vnovič v smislu njegovih davnih predlogov in zamisli (tako zlasti pri organizaciji dela v Slovenski Matici, kjer je uresničil del svoje zamisli še iz 1. 1917, in pri vod­ stvu redakcije Enciklopedije Jugoslavije za Slovenijo), delno v dograjevanju i ". Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev je izšla 1. 1924 tudi za višje razrede srednjih sol (Ljubljana 1934, 223 str.), ki v bibliografiji v G,V 1960 manjka. - ,247 njegovega dela med obema vojnama (organizacijsko delo pri geografskih zavo­ dih SÀZU mentorstvo pri številnih disertacijah svojih učencev m si.), delno tudi preko tega (republiški poslanec 1946—58, .rektor 1946—1950, predsednik sveta za p,rosveio in kulturo LRS 1955—54 itd.). Vse to ga je delno trgailo od mirnega dela v njegovi lastni stroki, ki je bilo značilno v prejšnjih dveh deset­ letjih, delno pa ga je dopolnjevalo vnovič z bolj izrazitimi akcenti angažira­ nosti, tako da je Metok vnovič zaživel tudi v močnejši publicistični aktivnosti, podobno kakor ob svojih začetkih, vendar po desetletjih znanstvenega dela in v njem nakopičenem znanju .z mnogo tehtnejšo in bolj dognano besedot Ko so prenehale pritiskati potrebe bojà za meje in (ko je prof. Melik dokončal v za­ četku petdesetih let monograflčnei preiskave, ikri so se mu že dolgo pletle, se je vse njegovo delo usmerilo v dokončanje njegove »Slovenije«, sinteze vseh deset­ letij dela ma terenu in študija za pisalno mizo. Tudi tu mu je bilo življenje na­ klonjeno, da je zmogel še dokončati to svoje monumentalno delo kljub bolezni, ki ga je grozila že zmotiti. Čeprav so se med tem njegovi učenci začeli že osa­ mosvajati in 'obračati v različne simeri, se vendar tudi v njihovi, šoli še vedno kažejo značilna izhodišča, ki jih srečujemo že pri njihovem učitelju. Melikovo delo na področju geografije bodo brez dvoma analizirali in oce­ njevali bolj poklicani od mene, saj je njegovo delo za zgraditev slovenske ge­ ografske šole najpomembnejše obdobje v razvoju te vede na Slovenskem in je postalo že del zgodovine te stroke. Vendar se Mel.ikova antropogeografija ni ni­ kdar ločila od diruge stroke, kateri je zapisal svoje življenje, od zgodovine, tako da je preko polsioletno prijateljstvo in sodelovanje s prof. Kosom, ki izvira še izza študentskih let, v tem pogledu prav simbcJično. V prvi Melikovi publicistiki, v kateri obravnava južnoslovamsko in sloven­ sko nacionalno vprašanje, išče »osnove južnoslovainske zgodovine« in oboje re­ šuje z dokazovanjem utopične faze »naroda, ki nastaja« (Slovan 1917* in več razprav v Ljubijanskem zvonu. 1918), je bila zgodovina celo poglavitno Meliko­ vo orodje. .Ćeorav ima njegova obsežna poljudnoznanstvena Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev (1-11/1—2, 1919—1920) poteze kompilacije in naglice, ' tako da so ocenjevalci (Bauptmainn in M. Kos) opozarjali na nekatere vrzeli in neupoštevanje nekaterih momentov in podrobnejših-del, kaže zaslužnost in pomen tega dela že dejstvo, da je ostala pri nas — če ne upoštevamo šolskih in .pomož­ nih šolskih knjig — med obema vojnama 'ediini obsežnejši priročnik svoje vr­ ste in da celo danes za dobo po d. 1790 zanjo v slovenščini še nimamo nadome­ stila. Ozka zveza .pa se ni pretrgala tudi potem, ko se je Melik obrnil prvenstve­ no v geografijo. V Melikovi geografiji je vselej navzoč razvojni aspekt, ki sega nazaj in naprej — Tazlaga sedanjo- podobo z njenim .postankom in kaže ten­ dence njenega razvoja. Že v samih niegovih geografskih analizah so spričo tega navzoči tudi za zgodovinarja pomembni elementi, tako da mora slovenski histo­ rik zaradi poglabljanja lastne stroke resnično poznati Me'ikova dela »od plat­ nice do platnice«. Ob analizi postanka sodobne,geografske slike pa je marsikje posegel neposredno v zgodovino pokrajine ali urbanskega naselja in prav bi­ stveno vplival tudi na zgodovinsko raziskovanje. To velja zlasti za oba njegova domača 'kraja: -trikrat je preiskoval zgo­ dovino osuševanja 'Barja in njegove kolonizacije kot ozadja njegove današnje poseljenosti in geografsko-gospodarske problematike (disertacija; knjiga Ljub­ ljansko mostiščarsko jezero in dediščina po njem, 1946; razprava v Geografskem zborniku VIII, 1965), prav tako pa je 'trikrat (Geografski vestnik V/VI, 1928/29 in XXII, 1950, iter v knjigi Rast naših mest v novejši dobi, 1964) analiziral raz­ voj Ljubljane in ostanke starega v mestu, pri čemer je prav on prispeval nekaj sestavin k preobratu vsega gledanja na mestni razvoj, ki ga je pozneje -dokazal S. Vilfan; žal obsežna knjiga o geografiji Ljubljane, ki je bila v osnutku go­ tova že 1. 1956, doslej še ni izšla. Kakor je razpravljal o zgodovinskih pogojih tudi glede postanka ostalih mest na Slovenskem (GMS XX, 1959), je zajel vse podeželje tudi z zgodovinskimi elementi pri razpravljanju o jtipih naselij (GV IX, 1951), o kmečki hiši m zemiljiiški razdelitvi ((Slovenija 1/2), išeiposebej pa pri obravnavanju kozolca v svoji pomembni monografiji • o tej posebnosti 248 slovenskega kmečkega gospodarstva (Kozolec na Slovenskem, 1931) ter o mlin'.h na Slovenskem (GV XXV, 1953). Še više v pokrajini je segel z obravnavanjem planin (Plainine v Julijskih. Alpah, 1950; Izvenalpske planine na Slovenskem. Geografski zbornik IV, 1956), kjer je podal okvirni razvoj vsega planinjenja na Slovenskem od zgodnjega srednjega veka do 'naših časov in ne le njegove geo­ grafske problematike. Prav posebej pa ga je zanimal promet, kjer je kratko podal vso zgodovino železni.c (Slovenija 1/2), pa se spuščal (tudi v povsem zgo­ dovinska vprašanja cestnega prometa (Prometni položaj Raščice v Trubarjevi dobi, Drugi Trubarjev zbornik, 1952). Seveda je najbogatejši v teh pogledih zla­ sti prvi del njegove Slovenije, kjer je skušal očrtati ves razvoj naselitve, po­ stanek narodnostnih mej, demografski razvoj zadnjih sto let, agrarni in ne- agrarni razvoj v gospodarstvu in še mnogo drugih za zgodovinarja pomembnih sirani slovenske .preteklosti; marsikaj podobnih krajevnih ali pokrajinskih ele­ mentov pa je raztresenih tudi v regionalnih opisih v štirih knjigah drugega dela Slovenije in v številnih razpravah o posameznih okoliših. Sodobna slovenska agrarna geografija raste v svojih temeljih prav ж te Melikove usmerjenosti, le da, žal, ne kažejo vsi avtorji tistega intimnega razmerja do zgodovinskega na­ čina dela, ki je bal Meliku domač že izza njegovega študija na univerzi. Bogo Grafenauer 249