Grofov jagror. Povest iz domačih hribov. — 33 »Nak! V vodnjak z njimi, da se naužijejo vode! Drugaee nikoli ne bo lepega vremena.« Tako so zbadali razposajeni mladi mojstra Gašparja. Ta pa se ni dal zmotiti, ampak je postavil vrečo z dežniki v kot za peč, potem si je stopil sam tja k točilnici po vrč vina in se usedel k onim za mizo. »Saj smem, kajne?« je vljudno pobaraL »Veselega človeka ima še Bog rad, jaz pa sem zmerom dobre volje in si pojem. Kdor pa si poje rad, tega se ni kaj bat'. Kar pa zaradi vremena menite, je pa tako, da se za dež nikoli ne moremo dovolj zahvaliti. Pohleven dež je pravi blagoslov božji. Ko bi dežja ne bilo, bi tuii sonca ne bilo. Ko bi dežja ne bilo, bi se sonce zasmodilo že bilo.« Sodnikov Lavrinc, ki je sedel v kotu, se je nakremžil in dejal hudr-bno: »Jaz pa vem drugačno pesem, ki je lepša od te. Takole se glasi: Najsi je kaj še tako prikrito, pod božjim sonceip nič ne ostane skrito.« »To je lep verz, pa vsakomur se ne poda prav.« »Ali cikaš name?« se je Lavrinc razburil. »Že sam veš. Kjer koga srbi, tam tja kremplje drži.« • »Hahaha,« so se nekateri zasmejali, eden pa je vprašal; »Hej, mojsterček, ali je kaj novega po svetu?« »Ne vem nič. Prihajam z Rut, tam sem prenočeval in sem prijadral šele pred kake četrt ure v kapelsko mesto. Sicer pa ne prodajam novic, ampak dežnike. Za novice še fige ne dam; saj še fige niso vredne.« »Ali danes vemo tako, da kar poje od zlata in druge drage robe... O tisti šmarski Veroniki, ki si ji stric, vedo povedati, koliko zlatnine in biserov ima.« »Prvič ni res, da sem Veroniki strk, po tem takem bi ji lahko še za babico bil; drugič pa ni to nič novega, ko pravite, da ima Veronika zlatnino. Čemu bi ji pa potem nosili z vseh krajev mašne plašče, da jih z zlatom izveze?« »Ali ljudje vedo povedati, da irna cel zaklad. Kaj praviš, koliko zlatnine ima Veronika?« »Hm, hm,« se je- namuzal navihani možic, >biserov ima takcle za dober piskrič, zlata pa za trl birne. Škoda, da se nobeden od vas ne more priženiti; to bi imel kaj moriti in preštevati!« »Hahaha,« se je zare.^al Kolarjev Albin, »mojster Gašpar vas ima lepo za norca.« »Odkod pa ima vso to bogc.tijo, ha?« je osorno vprašal Lavrinc. »Hm, hra, če smem svojemu svaku, častitemu gospodu mežnarju, verjeti, je bilo to tako, da je prišel neki večer pozno na noč neki laški možicelj iz Benetk in je vso svojo drago robo zasul Veroniki pred noge, hehehe.« »Slabo kaj veš, Gašpar!« se je oglasil krojač Murko. »Ljudje pravijo, da je to bila Mati božja iz Šmarja, ne pa kak beneški Lah.« »Zaradi mene naj bo pa tako! Saj je Veronika pridna in pobožna.« >Hinavka je, ničvrednica, ki je kos vsega,« je udrihnil Lavrinc, sodnikov sin, po njej. »Ti, poba, nikar se mi preveč ne slini!< se je razvnel mojster Gašpar; »v naši deželi imamo še druga sodišča tudi, ne le to tukaj v Kapli. To bi pa rad čul, 6esa vsega je Veronika kos.« »Da ji med prsti kaj obvisi, kadar takole okoli oltarjev smuka. Še ni pozabljeno, kaj vse je v šmarfcki cerkvi z oltarja izginilo.< »Bolj razločno povej! Kdo naj razume tako čvekanje!« je zarobantil Gašpar, ki se je vedno bolj raaburjal. »Gašpar, ali ne razumeš pe nlovensko?« se je oglasil Kolarjev Albln; »Ijudje pravijo, da sta Veronika in mežnar, tvoj svak, okradla fanarsko cerkev, fotem pa sta «i namislila tlsto storijo o razbojnikih.« Mojster Gašpar je kar zazijal. Prvi hip mu je vzelo besedo, potem pa je planil pokonci in je zakričal, da se mu je obraz kar rdeče in modro napihnil: »Kdo pravi to? Kdo, kdo, kdo?« »Ljudje pravijo tako,« je odgovorilo več fantov. »Ljudje, ljudje — to so Turki in Kitajci tudi. Ali za ime vprašam, za ime!« »Vprašaj Lavrinca!« »Povej, če imaš trohico poštenja v sebi!« ga je pozval Gašpar in oči grozovito zasukal. »Jaz nisem ničesar rekel, jaz sem le čul, kar sem čul. Kdo pa mi je pravil, to te figo briga,« je odvrnil Lavrinc drzno; »sumljiva je mežnarjeva deklina gotovo. Saj tiste reči, ki bo jih doslej našli iz šmarske cerkve, so ležale vedno kje tam, kjer je tik poprej hodila ona.« »Kdo se more tako grdo, ostudno, nesramno lagati? — Jaz in grofov jagar, midva sva srečala prava razbojnika, midva sva našla tisto reč, ki je priča dovolj, kdo je Marijo okradel. Če sta tatuna tako meni nič tebi nič labko ušla, je bilo to le zaradi tega mogoče, ker imarao v Kapli tako čednega sodnika, ki mu je za božji rop toliko mar, kakor da je kaka ciganka kje kuro ukradla. Mordn ga je višja gosposka zdaj zaradi tega prijela p. bi se rad izmazal in poštenim ljudem obesil krivdo in kazen za to hudobijo. Da, le posluSaj pa povej to svojemu častltemu očetu!« Takega Gašparja še niso videli. Vedno bolj se je razvnemal in je pozabil, da bi besede prav tehtal, in se je hudo zaletel. »Za te besede boš odgovarjal,« je zaškripal sodnikov sin Lavrinc; »vsi ste za pričo, kako je žalil gosposko.« Gašpar je zavpil, ne da bi preudaril in premislil: »Gosposke nisem žalil; če sem koga, tedaj sem žalil tvojega očeta, ki ni storil, kar je bil storiti dolžen. Cast gosposki! Toda gosposka ima tudi dolžnosti — in sodnik je dolžen, da varuje in brani poštene ljudi. — Naj gre tvoj gospod oče gor v Šmarje pa naj pretakne vso mežnarijo, če bo kaj našel od ukradenih reči! Se toliko ne, kar je črnega za nohtom, ne bo našel, najsi preobrne vso hišo ... Ce pa najde kaj, tedaj bom svoje besede nazaj jemal.« »Tako je! Sodnik naj gre gor v Šmarje! — Mežnarijo naj preišče! — To mora storiti. — To je njegova dolžnost« Tako so vpili semintja čez mizo — napol zares, napol za šalo. »Saj si ne upa! Saj ve, da bi moral z dolgim nosom oditi, ko bi ničesar ne našel!« je rohnel Gašpar. »šmarčani bi ga z vilami nagnali. Še iz Kaple bi ga izkidali pa bi bilo konec njegove sodniške časti ln slave.« »Oho! Bomo le še videli!« je zagrozil Lavrinc, sodnikov sin. »Upa si, upa! — Sodnik si upa! — Nič si ne upa! — Šema je^ —« tako so se dajali fantje, ki jim je bilo Gašparjevo in Lavrinčevo prerekanje za kratek čas. Mojster Gašpar pa je vstal, stopil h krčmarici, ji plačal in jo poprosil, naj mu vrečo z dežniki do jutri shrani, jutrl bo prišel ponjo. Onim za mizo pa je zaklical: »Pojdem, da povem mežnarju, kaj se o njem govori. Tisti, ki imajo predolge jezike, bodo še kaj doživeli.« Potem je odkrevsal^ še ves jezen iz gostilne. »Lavrinček, he,« se je zarežal krojač Murko, »ali si kar tih pri kraju? Gašpar ti je šel mežnarjeve svarit. Vse bodo lahko poskrili, če imajo kaj takega, da je treba skritl.« Lavrinc, ki ga je zmerom nekaj zazeblo, kadar mu je kdo spomnil njegovega hladnega, uradnega očeta, je okleval. Nazadnje je dejal: »Res je! Takoj moram očetu sporočiti, kaj se je tu govorilo. Kdo gre z mano za prico?« Oglasil se je krojač M-urko in še trije pa so se vsi skupaj napotili k sodniku na dom. Mojster Gašpar pa je korakal gor v Šmarje. Venomer je brundal pred se in mahal z rokami. Še preden pa je prišel gor do macesnov, so ga došli štirje moški. Ko se je ozrl, jih je spoznal: bili so trije biriči in sodni pisar. Prestrašil se je in je hlestno vprašal: »Kam.? Kam?« (Dalje siedl)