Šolske razmere. (Govovril poslanec Fr. Robič v drž. zboru.) Tukaj javno izjavim: Jaz nisem protisemit, ali gospoda nioja, svojih otrok pa bi vendar ne dal rad poučevati kakemu židovskemu učitelju. Tako ima ludi kaloliško prebivalstvo pravico zahtevati, da njega otroke poučujejo katoliški učitelji. Večina prebivalstva je gotovo tega prepričanja, da raora biti učitelj tiste vere, kakor je večina učencev. § 1. dižavnega šolskega zakona pravi: • Naloga šoli je, otroke vzgojiti nravno-verski«. Vprašam Vas, ali se niore na šolab, na katerib poučujejo brezverske uene moči, govoriti o nravno-verski vzgoji? Taki učitelji in učiteljice, kajti med temi štirimi brezverskimi učnimi močmi sta tudi dve učiteljici, ne spadajo v šolo. Jaz mislim, da naj bi take učne moči si izbrale kak drug poklic, za šolo niso. Gospoda moja! Takih čudnih razmer pri verski šoli bi ne bilo, preprečile bi se. Jaz sploh ne morem razumeti, zakaj se je o svojem času vzela šoli verska podlaga, zakaj se je verstvo izgnalo z naravnib svojib tal. S tem se nasprotja ne blažijo, temveč le izostrujejo. S tem se otroci vlečejo v verski prepir v onih lelih, v katerih bi se najmanj smeli. Ali še neka druga okoliščina se pridružuje. Po svoji naravi ima ljudska šola svoje korenino v rodbini in v občini in torej more vspevati samo, ako ravna po življenskih pogojih in življenskib potrebab doličnega prebivalstva; pri njej pride bolj, kakor pri katereinkoli drugem zavodu, na osebo učiteljovo; lukaj ne gre le za njegovo znanjo, temveč za njegovo botenje, za njegov nravni značaj: za to, če se niore zlagali s potrebaini prebivalslva. To pa je mogoče samo, če stariši, otroci in učitelj stoje na jednakih tleh vkupnega verskega prepričanja. Ze pri tej debali se je opozorilo na lo, kako je vrejena šola v Prusiji, da je tain od nekdaj bila šola verska in je So zdaj. Clan 24, odslavek 1, uslavnega pisina ae glasi: Pri osnovanju javnih ljudskih šol naj se, kolikor mogoče, ozira na verske razraere«. Pomenljivo je, kako se jc izrekel tedanji minister bogočastja, pl. Ladenberg k članu 24, odstavku 1, ko se je razpravljalo o premcni ustave. Rekel je: »Če so verske šole, to ne vodi do nobenega verskega razpora, temveč so take šole še sredsivo, s katerimi se izognemo verskim prepirom«. V prvi zborniei pa je po stenografčnem poročilu stran 1073 izrekel to-le: »Imel sem že priložnost, da zmalram jaz oziranje na verske razmere s stališča vlade za jako važno, ne da bi s tem hotel reči, da naj se tej ali oni veri da prednost, temveč ker izrečno želini, da se vsaki veri v šoli da jednaka pravica, in ker se ta pravica najbolje varuje in verski mir najbolje pospešuje, če dobi vsaka vera svojo Solo, kjer je lo mogoče <¦. V drugi zbornici rekel je minister bogočastja, pl. Ladenberg: »Mislim, da mi ni treba na to vas opozarjati, kako se v mnogih predmetih, ne le v veronauku, kaže verstvo, in kako težko je v medverikih šolah ločiti pouk, kakor je potrebno zaradi verstva, da se ne žali ta ali ona vera". Ta pojasnila, kalera jo dal minister bogočastja, pl. Ladenberg pri obravnah, v katerib se je sestavila ustava z dne 31. januvarija 1850 so še sedaj resnična in prava, kajti naj se še lako priporočuje toleranca, kakor hitro ni šola verski vravnana, mora priti do prepirov, in pri tacih prepirih trpi država in vlada ima dolžnost, da vsc odpravi, kar bi utegnilo vzbujati take prepire. V Pmsiji se je učna uprava do najnovejšega časa držala načela: Sola naj bode verska, ako je to le niogoče. Še minister bogočastja Falk je izjavil pri obravnavi o šolskonadzorstvenem zakonu iz 1872 med drugiin: ». . . In potem prosim, da se ozirale na to, da obstoji član' 24. ustave in ludi ostane. Kako je mogoče, dokler velja la odstavek, Irdili, da se oerkev boče vreči iz šole, da veslamo k oni šoli, ki se nav^dnu imonuje brezverrikaV« Pri posvetovanju o načrtu Ijudsko-šolakega zakona v zbornici poslancev je izjavil dne 26. januvarija 1892 celo svobodomiselni poslanec Richter: »Jaz pa nikakor ne grem tako daleč, da bi zahteval, da se v učnem zakonu medversko šolstvo proglasi za merodajno stališče«, in dne 29. januvarija 1892 je izjavil dr. Friedberg v imenu narodnih liberaleev: »Še jedenkrat moramo naglašati, dami stojimo na stališču verske šole. V največih krajih Prusije se je taka šola zgodovinski razvila in jaz mislim, da ne gre, da bi od tega v načelu odstopili«. Ravno to, kakor v Prusiji, najdemo tudi v druzih nemških državab, kakor na Virtemberškem, kjer se verske šole znatno množš in jih občine snujejo z veliko požrtvovalnostjo. Da celo v liberalno vzgledni državi Badenski najdemo v ljudsko-šolskem zakonu § 19, ki se glasi: »Pri nastavljanju učifeljev naj se posebno gleda, katere vere so učenci«. Posebno se določa: »V šolah, v katerih se uče otroci le jedne vere, morajo se nastavljati tudi učitelji dotične vere«. Gospoda moja! Kakor vidimo, v Nemčiji je še liberalcem samo po sebi umljivo, da se mora pri osnovanju ljudskih šol ozirati na verske razmere. To zmatrajo za utemeljno v stvari saini. Drugače pa je pri nas v Avstriji. Tukaj še o verski šoli ne smeš spregovoriti, če nečeš, da te bi imeli za nestrpneža in mislili o tebi, da pripadaš stranki, ki zmernosti ne razume.