Zadnji dnevi Jeruzalcma.
 
(Lucij Flav.) 
Zgodovinski roman, 
Spisal 
J. Spillmann D . J, 
Prvi del. — Prva knjiga. 
Ponatis iz „Domoljuba” . 
V Ljubljan i 
Založila Katoliška Bukvama. — Tiskala Katoliška
 Tiskarna .
 

Velikonočni praznik 1. 66. po Kr. 
Prvo poglavje. 
Napad. 
Bližal se je velikonočni praznik 1. 66, po Kristusovem rojstvu. Po potih in cesta h svete dežele so mrgoleled trume potnikov, ki so hiteli v Jeruzalem. Posebno pot iz Jerihe skozi pusti pogorski kraj puščav e Juda je bila napolnjena z dolgimi karava ­nami. Skozi njo je potovalo večina Galilej­cev, pa tudi Judje iz Neronije, Libanona , Damaska, Antijohije so rajše umerili svoj o pot skozi Jordansko dolino, kakor skozi zaničevano Samarijo . Truma za trumo j e v zadnjih dneh po ozki stezi prevalila gor­ski prelaz. Brez reda, v pisanih množicah so prihajali : nešteti pešpotniki, s palico v ožgani roki, gruče žensk z zakritimi obra­zi, sedeče na oslih ali mulah, dolge vrst e kamel in dromedarjev iz Sirije in Mezopo­tamije, jezdeci na ponosnih konjih ; potem 
zopet pastirji, kmetje, rokodelci, krošnjarj i in bogati kupci, ki so znali zapovedan i obisk templja združiti s trgovino, potem 
učitelji postave in farizeji, ki so se bahal i s svojo pobožnostjo, stotine in tisoči, cel o preseljevanje narodov ! 
Zdaj, drugi dan pred praznikom, je po­stajala pot zopet samotnejša . Vendar so še 
vedno prihajale zakasnele gruče in spešile svoje korake, da bi o pravem času še do ­spele do svetega mesta. Zadnja gruča, ki je šele pozno zjutraj zapustila vrata mest a Jerihe in se zastonj trudila dohiteti prednj e trume, je imela dve jezdni kameli (mehari )in tri tovorne živali . Na prvem hitrem me ­bariju je jezdil rabi Sadok iz Antijohije i n njegov sin Benjamin, močan osemleten de ­ček. Rabi je bil lep mož v najboljših letih ;polna črna brada mu je obkrožala bled o obličje in padala na kaftan iz fine, bogate volne. Bil je učitelj postave v najslavnejš i judovski občini v Antijohiji in je obene m vodil obširno trgovino z najbogatejšimi iz­delki Perzije in Hindostana . Velikansko premoženje so nosile za njim njegove tr i tovorne živali. Toda dražja kakor vse tka­nine in zlatnine sta mu bila sin Benjami n in hči Tamara, blaga deklica šestnajstih let v devico razcvetela. Globoko zakrita v obraz je sedela s svojo staro dojiljo Sar o na drugem mehariju, ki je lahkih nog kora­kal poleg prvega, kamor je držala pot. Pri­
ganjač kamel, ki so ga najeli v Jerihi, l e mrmrajoč stopal poleg živali . 
Benjamin je ves čas izpraševal očeta 
o tem in onem. Ko sta prišla vrh pogorja, mu je pokazal oče v daljavi sivo gladin o mrtvega morja, in deček je z veliko živah­
nostjo pripovedoval strašno dogodbo o Sodomi in Gomori . Bliščale so se mu oči vsled notranjega razburjenja, in rabi Sa­dok je s ponosom zrl na svojega sina, ki je že v zgodnji mladosti kazal bogate da­rove duha in srca. 
»Ali mi znaš,« je vprašal oče, »imeno­vati mesto, ki bi še boli kakor proklet a Sodoma, zaslužilo, da bi nanj deževal o ogenj in žveplo z neba? « 
»Ha, vem, kaj misliš, oče : Rim, ki je strgal krono z Judove glave, kakor si zad­njič rekel v sinagogi . Vem pa tudi mesto, ki ne sme biti nikdar, nikdar razdejano o d sovražnika, ker je mesto božje in Gospo d prebiva v niegovem tempelju. Tamara, ali poznaš to mesto? « 
»Kako vprašanje, Benjamin!« zakliče sestra z veselim smehom. »Ti misliš mesto Jeruzalem, čegar bliščeče strehe bomo vi ­deli še danes.« Nato pa je pristavila resno : In vendar je bil tempelj Gospodov in ž njim sveto mesto že enkrat popolnom a razdejano in opustošeno . Ali bi se ne mo­glo to dogoditi še enkrat?« 
»Tega nas varuj Bog naših očetov ! zakliče rabi. »Takrat je Juda prelomil za ­vezo in služil malikom, zato ga je Bogkaznoval. Dandanes pa judovsko ljudstvo z duhovniki vred gori za čast božjo . Rim­ljani kajpada, ki so si prisvojili Sijon, š e časte malike. Nje, in ne svoje zvesto ljud­stvo, bo Bog kaznoval . Nam pa bo posla l Sinu Davidovega, ki ga pričakujemo, in k i bo žezlo Judovo dvignil nad vse narode . Molite, da pride kmalu naš Odrešenik . « 
»O, vsak dan molim v ta namen!« za ­
kliče Benjamin in prekriža roke na prsih . »V naših dneh mora priti Mesija, že je pre­tekel čas, ki nam ga je napovedal proro k Danijel. O kako bom služil Odrešeniku ! Da bi le bil par let starejši in bi lahko no ­si! meč in ščit. Kajti Odrešenik mora prit i kot velik junak, ki bo pobil vojsko Rim­ljanov. Tudi jaz pojdem v boj, če sem prav mlad. Saj se je tudi deček David boril z Golijatorn . « 
»Ti da si David, in bi lahko po­
bil rimskega Golijata s kamnom in fračo ? « se zasmeje sestra. »Ej, kaj bi ne bila potem jaz lahko druga Judita, ki bi odsekala rim­skemu Holofernu glavo s telesa? « 
»Ti, ki nimaš toliko poguma, da b i 
umorila golobico?« se smeje deček . »Oče, kaj pravič k temu — naša Tamara Judita! « Tako sta ljubkovala brat in sestra i n se veselo pogovarjala . Z neba je pripekalo 
solnce. Kroginkrog se je narnesto palm in prijaznih gajev Jordanske doline razpro­
stiralo skalovje in pesek in ostre čeri . Sa­mo tuintam je izza skal pogledoval samo ­ten hrastov grm ali bodeči kaktus . Spodajnekje je šumela tenka nit potoka skozi pe­sek, sicer pa je bilo vse tiho, nobenega ve­tra, nobenega znaka življenja v pusti pu­
ščavi. 
Šele proti večeru so naši potniki pri ­speli do neke skale, odkoder se je videl a Oljska gora . 
»Kajne, oče, to je šele Oljska gora? « zakliče deček. »Ali borno mogli videti še danes sveto mesto? Glej, solnce že zahaja , gora pa je še tako daleč . « 
»Prav imaš, moj sin. To je Oljska 
gora in šele raz njen vrh bomo videli stre­he Jeruzalema. Pa še zdaj nismo v Beta­niji, in ne pri vodnjaku v dolini. Obed, Go­spod ti odpusti tvojo zanikrnost — dane s še ne pridemo v Jeruzalem ! 
Zadnje besede so merile na priganja­
ča kamel, ki je leno stopical poleg meha­rijev. Bil je močan mož z gosto brado i n prežečim pogledom . Zaničljiv smeh mu j e obkrožal široka usta, in predno je odgovo­ril, je poškilil proti grmu tamarisk, ki s o onstran potoka zagrinjale vhod v stransk i prelaz. Nato je rekel : »Resnico govore ustnice mojega gospoda . Težko bomo še podnevi dosegli mesto Sijon . Toda v do­
lini pri vodnjaku stoji gostilna (Kan), kje r bodo živali našle hlev in gospod z dru­žino gostoljubno streho. « 
»V samotnem kanu pri vodnjaku bo­
mo prenočili, v Jerihi pa so nam rekli, d a je ves kraj nevaren vsled roparskih tolp,ki jih vodi Ben Giora! Ni bi ne mogli priti vsaj do Betanije?« zakliče rabi Sadok ne­jevoljno. Njegova hči pa, ki je sedela do­slej molče v sedlu, pravi po grško, misleč, da je priganjač ne razume : »Oče, ne za­upaj temu človeku! Nalašč se je med potj o obotavljal in zapravljal dragoceni čas, d a bi nas ločil od večjih karavan, ki so zdajže gotovo dosegle vrata jeruzalemska . Jezdiva midva naprej! Glej, skoraj polna luna stoji na nebu, in ko ugasne večern a zarja na onih skalnih višinah, nam bo luni n soj pokazal pot vsaj do Betanije . « 
»Prav misliš , Tamara, moja modr a deklica,« odvrne rabi tudi v grškem jeziku , katerega so tedaj govorili vsi omikani lju­dje. »Ob jasni luni bomo jezdili do Beta­
nije, čeprav nisem istega mnenja o obedu , kakor ti. Mož je počasen in neroden, hu­doben pa ni. Morali bi poiskati urnejšega in priročnejšega.« Nato je zapovedal pri­ganjaču v aramejskem jeziku, naj se pod ­viza, kajti na vsak način je treba priti no­coj do Betanije. »Že zdavnaj bi bili tam, « tako je končal, »ko bi bil ti izpolnil svoj o (jolžnost, Ampak po tvoji lenobi smo pre­
pozno odšli iz Jerihe in zapravili nato me d potjo najmanj dve uri . « 
Obed je čisto dobro razumel, kaj sta govorila oče in hči po grško, in peklensk i smeh okrog njegovih ust bi ga bil tudi iz­dal, ako bi ne obračal svojega obraza ne­prestano proti grmu tamarisk onostran po ­toka. Tudi zdaj, ko je z veliko pokornostj o odgovarjal rablju, je gledal neprestano čez potok proti gozdiču . 
»O gospod, ni bila krivda tvojeg a hlapca, da so bile živali zjutraj tako počasi otovorjene. Treba je bilo blago porazdelit i po močeh vsake živali in to me je zamu­dilo. Zdaj, če zapove moj gospod potovat i v mesečini do Betanije ali še dalje, sem njegov poslušen hlapec. Toda »noč ni člo­veška pri'jateljica,« pravijo po pravici, i n če bi se kak mehari spodtaknil in pat — o , gospod, kako bi bil žalosten tvoj hlapec, če bi se tvoj ljubi deček ali tvoja lepa hč i ponesrečila ! « 
»Živali stopajo z gotovimi koraki, « odvrne rabi Sadok . »Tega se ne bojim. Toda kaj je s tolpami Ben Gi'ore, ki stra­šijo tukaj po okolici? Pot iz Jerihe v Je­ruzalem je že zdavnaj zavoljo roparjev n a slabem glasu, v zadnjem času pa so te tol­pe tako narastle, da jih celo Rimljani n e morejo več strahovati . Zato so mi sveto­vali že v Damasku, naj počakam poslanik a iz Sirije, ki jezdi na čelu vojaških čet v Je­
ruzalem. Toda ne maram hoditi v družbi paganov in njihovih surovih vojaških tolp . 
Bog jih kaznuj! Tudi sem računal na to , da se ne bomo ločili od drugih popotnikov . Kaj pripovedujejo v Jerihi o Ben Gioru? « 
»0 Ben Gioru, o Simonu Ben Gioru ? tla, bogati Saducejci, prijatelji Rimljanov , ga proklinjajo in imenujejo navadnega po­glavarja roparjev . Rimljani bi ga pribili n a križ, ako bi ga le dobili v pest. Toda ljud­stvo, ki sovraži tujce in bi se rado iznebil o njihovega jarma, smatra Simona Ben Gio­ro za junaka, podobnega Simonu Maka­bejcu. Res je, Ben Giori ropa, toda sam o zato, da s pridobljenim imetjem mor e osvoboditi svoje ljudstvo ; Ben Giora mor i in kolje, toda samo sovražnike svojega ljudstva. Ne, Simon Ben Giora ni navade n runarski noQlavar iz pnzoria Mnahljanov . 
temveč lev iz rodu Judovega . Kajti on je sin Davidov, in mnogi ga smatrajo za ob ­ljubljenega Gospoda, ki pride, da poviš a svoj narod in v prah potepta njegove sov­ražnike. « 
Z začudenjem je poslušal rabi Sado k ta govor iz ust moža, ki se mu je ponudi l kot navadni poganjač kamel in čegar raz­trgana obleka in surovo obnašanje se j e popolnoma prilegalo njegovemu opravilu . V tem trenutku pa se je Obed popolnom a izpremenil. Njegova močna postava se j e vzravnala pokonci; njegovo oko, ki je do­
slej leno in le napol odprto gledalo v svet , 
se je zabliščalo v skrivnostnem ognju ; z roko je zagrabil za kriv, bodalu podobe n nož, ki mu je tičal za pasom . Zažvižgal j e na poseben način in se vrgel kakor blisk na nič slutečega rabija. Potegnil ga je z ži­vali, nastavil mu nož na grlo in zaklical : »Tebe je starejšinstvo naših bratov zazna­movalo kot sovražnika ljudstva. umri ! « 
Toda v istem trenotku, ko je obe d rabiju porinil nož v goltanec, ga je udari l nekdo zadaj na tilnik, da se je krvave č zvrnil čez svojo žrtev. Benjamin, junašk i rabljev sin, ga je udaril. Precej, ko je po­ganjač/a videl skočiti proti očetu, je sam skočil z meharija, zgrabil z obema rokam a oster kamen s poti in udaril z njim po mo­rilčevi glavi . 
»Oče, oče, ali še živiš? je klical de­ček in skušal pptegniti omamljenega sov­ražnika raz težko ranjeno očetovo truplo : »Oče umira! Tamara! Tamara!, Pomagal , oče bo izkrvavel ! « 
Sestra je že skočila iz sedla svojeg a mehafija in se kričeč vrgla na ranjenca . V trenutku je strgala z glave dolgo, belo ko­preno, da bi ustavila kri, ki je skozi širok o zijajočo rano vrela iz očetovega goltanca . Z glasnim vikom je klicala k Bogu na po ­moč. Toda še predrlo sta se otroka za­vedla, kaj se jima je zgodilo, je skočilo i z gozdiča tamarisk dvanajst divjih tovari­
šev-tolovajev, ki so v par korakih prebre­
dli potok in se preklinjajoč vrgli na dečka in devico . 
»Obed je butec; ta mladič ga je pobi l na tla!« zakliče eden izmed tolovajev in zgrabi z železno pestjo dečka za roko. 
čakaj, ti mladi gad, zato se boš pokoril!( (In že se je zabliskalo v luninem svetu jeklo nad glavo Benjaminovo . 
Toda poveljnik tolpe je zaklical : »Sra­
muj se, Baraba! Kdaj je še naše mašče­valno peklo pilo otroško kri? Zveži dečk a in ga vzemi s seboj v tabor! Tudi deklic o bomo odpeljali s seboi . Naša vojskina de­narnica bo obogatela najmanj za 10000 še-kelov.*). Kaj boš kričalo na pomoč, de­kle? Saj te ne sliši drugi, kakor divji ša­kali. Nobenega lasu na glavi ti ne bom o izkrivili. « 
S trepetom in grozo je zrla Tamar a 
v obličje tolovaja, velikega, širokople­čega moža s trdimi, poželjivim i potezami in ga prosila : »Ako si človek, se usmili otroka, ki kleči poleg umirajočega očeta!((
Toda Benjamin je zaklical : »Ne prosi tolovaja, sestra! Naj umori mene in tebe ! Prišla bova v Abra'bamovo naročje in na ­šla tam zopet očeta; njega pa in tovariše bo pahnil Bog v pekel, kjer bodo v več­nem ognju prejeli svoje plačilo . Le dajte, 
*) 
Šekel = 90 vinarjev, 
odrežite meni in Tamari glavo ; kajti ni­koli ne poj deva prostovoljno z vami! « 
»Dobro, dečko, ti mi ugajaš !« se je za ­smejal načelnik tolovajev. Nato se je obr­nil k tovarišem, ki so se polastili plena, i n jim zapovedal : »Podvizajte se, predno ne­poklicani gostje pridejo po poti! Ti, Obed ,zlezi na tega meharija; na druzega sedem jaz z deklico ; ti, Baraba, vzemi dečka predse v sedlo. Predno priplove mesec na višek neba, moramo biti že pod samotnim hrastom. Toda stoj! Kaj slišim? Ali ni to peket kopit, prihajajoč ob potoku? « 
»Ne vara te tvoje uho,« dé Baraba. »Peket kopit, z jeklenimi podkvami — veliko jih je — Rimljani! « 
»Bog naših očetov jih kaznuj! Hitite ! Za grmovje se mormno poskriti z naši m plenom, predno dospo semkaj. Ali ne bošmolčal, ti mali kričač? Še enkrat zavpij, i n umorim te! Kaj, tudi ti kričiš na pomoč, hči Sadokova? Pri mojem meču! Jezdeci . so slišali vajin glas in zdaj dirjajo narav­nost proti nam . Okrog mene možje ! Tako lahko ne izpusti,Simon Ben Giora 
svojega plena iz rok. Dokler je kaj upa­nja na zmago, se ne umaknemo ; Rimljani so komaj štirje ali pet, nas pa je dva­najst! « 
Res se je prikazala iz teme v dolin i 
mala gruča jezdecev. Kovinski šiemi , okrogli ščiti, z železom okovani usnjati oklepi so se bliščali v luninih žarkih . Pred njimi je dirjal na bliščečem belem konj u mlad vojščak ; z zlatom okrašena čelada j e pričala, da je on poveljnik čete. Visoko se je vzpel na svojem belcu in zaklical : »Kaj se je zgodilo? Kdo je kričal n a pomoč ?« 
»Potniki, ki so jih napadli roparji,« je, odgovorila Tamara po grško. »Toda bodite previdni : tukaj preže na -«. Da­lje deklica ni mogla govoriti . Nekdo jo je potegnil k tlom in ji zamašil usta z robcem . 
Ponosni deček pa je dokončal sestrino svarilo, kričeč : »Na desni stoje, za ska­larni ! 
Jezdec je obrnil na ono stran pogle d in zapovedal tovarišem, napasti tolovaje. 
Toda sivolas desetnik je prijezdil k čast­niku in rekel : »Ne smatra; mene, sta­rega vojaka, za bojazljivca, gospod. Toda zdi se 'mi previdnejše, da počakamo pri ­-hoda Pomponijevih jezdecev, predno se udarimo s to tolpo. V tem prokletem po­gorju so že večkrat Ben Giorovi pote­puhi nabili naše čete . Niti ne vemo, kako močen je naš sovražnik! « 
»Junaški vojak ne šteje rad svojih sovražnikov, Marcij. A ti imaš prav, poš­lji enega moža ali pa jezdi sam po dolin i navzdol in pripelji Pomponija s svojo 
četo! Toda, pri Jupitru! Saj ni več časa za premislek, ali naj se udarimo ali ne! Ze 
lete strelice in kamelije okrog naših glav . Bežali ne bomo — junaki naprej ! 
Dvignil je ščit, ob katerem so se zve­neč odbijale strelice in planil z nastav­ljeno sulico pred roparje . Za njim so sko­čili njegovi štirje tovariši . Stari Marcij je zadržal svojega konja in opazoval poboj . »Predrzneš!« je mrmral pri sebi . »Konji nam malo koristijo v tej kotlini. Lumpje se skrivajo za skalarni. Kakor sem rekel 
— tri že pada eden s konja. Najboljše bo zame, da jezdim nazaj in pripeljem to­
vv
variše na pomoč. « 
Ze je hotel Marcij izpolniti svoj sklep , kar zapazi naenkrat, kako stotnik vzpod­
bode svojega belca in skoči preko ska l v sredo tolovajev . Vzgledu vodnika st a sledila še dva jezdeca. Kakor bliski so se križali po zraku visoko dvignjeni meči ; trije, štirje sovražniki so padli pod tež o udarcev, ravno toliko so jih pomandral i konji. Ostali so zbežali skozi razpoke v skalovju, kamor jim jezdeci niso mogl i slediti Poveljnik tolovajev je bil v pa r skokih pri Tamari, ki je še vedno klečal a pri očetu in napol mrtva od strahu gle­dala izid boja. Prijel je deklico v svoje roke in stopal z lahkim bremenom prot i grmu tamarisk, kjer je stal njegov arab­ski konj. »Enkrat na hrbtu mojega vran­ca,« je sikal med zobmi, »in v pest se bom smejal vsem Rhnljanom .« 
Na njegov žvižg je pritekla zvesta ži­val hrkajoč izza grma . Že jo je zgrabi l za uzdo, kar ga pravočasno strese Marcij za rame ; tolovaj zakolne in izpusti devic o iz rok, nato se vrže kakor ranjen lev na svojega zasledovalca. Težko bi se bilo sta­remu vojaku rešiti iz tolovajskih pesti, ak o bi mu ne bil hitro priskočil stotnik na po ­moč. Težko se je posrečilo obema raz­orožiti roparja in ga zvezati ; potem šele sta mogla skrbeti tudi za deklico, ki je le-žala onemogla na peščenem obrežju po ­toka, kjer se je bil zadnji boj . 
»Ubogi otrok!« je rekel Marcij bolj prisrčno, kakor je to navada pri vojakih, osivelih v orožju. »Zdi se mi, da jo j e zlodi prebodel. Le poglej, njena obleka j e vsa okrvavljena. « 
»Ne, oči odpira,« je odvrnil stotnik, k i je pokleknil in z vodo omočil deklici sen ­ca. »Kakšne oči ima! « je del tiho sam pri sebi. »Tako velikih in lepih nima niti moja sestra Lucija.« Nato je pogladil z neki m svetim strahom dolge, svilnate lase de ­vici z belega čela in ji obrnil njeno okro­glo obličje tako, da jo je razsvetljeval a jasna mesečina. Zopet so se odprle oči in zdelo se je, da se ji vrača zavest . Najprej je zrla začudeno, nato prestrašeno v obli­čje mladega vojščaka, gledala je bliščeč o čelado in lesketajoče orožje in prijazn e oči. Tedaj je lahno zardela in potipala 
okrog sebe, kakor bi iskala kopreno, da z 
jo zakrije svoje obličje po orijentalski šegi in navadi ; čez njene bolestne ustni­ce se je izvil tih vzdih. 
»Pogum, pogum, lepa devica!« je re­kel stotnik. »V dobre roke si prišla; skr­
beti hočem zate kakor za svojo sestro, ki ima tebi podobne oči. Sovražniki tvoji so zdaj uničeni. « 
»Oh, in moj oče — ali je v resnici mrtev? In brat — ali so ga umorili zve­rinski tolovaji? Daj, da vstanem! Saj bo ! Tukaj na poti poleg meharijev mora ležat i oče. Oh, morebiti je še mogoča njegov a rešitev! Pomagaj mi, pomagaj mi! « 
Oprta na stotnikovo roko se je opo­tekala Tamara na kraj, kjer je ležal ranje­nec v svoji krvi. Hčerkina koprena mu j e nekoliko ustavila kri, in polagoma se m u je vračala zavest. Spoznal je svojo hčer in hotel govoriti, a je spravil le nerazu.m-Ijive glasove iz svojih ust in pal precej v omotico. Marcij, ki si je na svojih vojaški h pohodih pridobil nekaj znanja v ranocel­stvu, je preiskal rablja in dognal, da ran a ni smrtna. Namesto v goltanec, je prodrl o bodalo v ustno votlino in morebiti v ko­renino jezika. Bati pa se je vendar treba prevelike izgube krvi in mrzlice. 
»Preskrbeli bomo tvojemu očetu naj ­boljša zdravila, da ga le enkrat spravim o 
v . Jeruzalem,« potolaži stotnik Tamaro . 
Zadnji dnevi Jeruzalema . 2 
»Še nocoj ga bomo prenesli v Betanijo i n 
zjutraj, če bo mogoče, v mesto. « 
»In Benjamin, moj brat, kaj se je zgo­
dilo z njim ?« vpraša vzdihujoča devica . 
Iskali so med mrtveci in ranjenci, p a zaman. Tudi stare dojilje niso našli nikjer .
Že je hotel stotnik izreči povelje na od ­hod, ko se začuje iz doline glas pozavne . Spoznali so Pomponijevo trompeto in skle­nili počakati njegovo četo. 
»Zakasneli so se bolj, kakor sem mi­slil,« je rekel Marcij . »Sreča za nas, da ni bilo število roparjev večje ; sicer bi pri­šla pomoč prepozno. Kaj hočemo storiti z ujetniki ? « 
»Najprej bomo dvignili ranjenca n a meharija. Ti, Marcij, ga boš najrahlejše držal v svojih krepkih rokah, mi pa born o 
peljali žival prav počasi in previdno. No­silnica bi bila seveda boljša, toda kje b i jo dobili v naglici? « 
»Kako skrbiš za tega juda!« je mrmra l sivobradec. »Še celo za rimskega vojaka , 
ki slavno pade v boju, se ne briga nihče toliko. Kaj premore par čarobnih oči lepe judovske deklice! No, da mi le prepusti š kot plen poglavarjevega vranca!« Predn o je mogel stotnik odgovoriti na ta predlog , pridrvi Pomponij Papilio na čelu čet e jezdecev. » Srečo si imel, Lucij Flav i« za ­kliče oddaleč komaj leto mlajšemu čast­niku. Daruj boginji Fortuni, prijatelj! V resnici, lepe so judovske deklice, čepra v zaničujem ves judovski narod! In kakšne ­ga konja drži Marcij za uzdo . Pravi ara­bec! Tega si bom jutri ob belem dnevu ogledal in ga kupil, magari da stane 10.000 sestercev.« ~` ) 
»To se pomeni z Marcijem in drugimi , ki so se borili z roparji ter imajo pravic o do plena. Devica pa biva pod mojim var­stvom,« odvrne stotnik I..ucij. 
Pomponij dé nato : »Cas je, da odide­mo dalje. Kaj hočemo storiti z ujetniki ? Ne izplača se, da bi jih vlačili s seboi . Pre­bodite jih na mestu! Blagor jim, ker če bi ji h pripeljali v Jeruzalem, bi umrli na križu . « 
Izpolnili so povelje. Hitri sunek s su­lico je umoril vsakega roparja. Ko pa je Marcij nastavil ost svojega orožja na po­glavarja, ki je zvezan ležal na tleh, tedaj
zakliče tolovaj : »Stoj, stoj! Tvoja škoda ! Ako me živega ujameš, ti je zagotovljen o visoko plačilo. Pravijo, da 20.000 sester­cev velja moja glava . « 
»Torej si ti zloglasni Simon Ben Gio­
ra?« zakliče Pomponij . »Toda ne, ni mo­goče — tak bojazljivec ne more biti mož, ki je več kakor enkrat pobil naše kohorte. Obrnite ga v stran, da razsvetli mesečin a njegov obraz. Resnično, on je! Brazda v licu in vsi znaki se vjemajo . Tovariši, 
'') Rimski denar, vreden okrog 18 vinarjev . 2' 
20.000 sestercev je naših! Pazite dobro , da nam ne uidejo ; kajti le zato se nam j e ta mož izdal, ker upa na beg . « 
»20.000 sestrecev!« je ponovil tribun, »in najponosnejši konj in najlepša judinja ! 
Lucij Flav, sreča te išče. Zdaj pa dalje ! V eni uri moramo dospeti v Betanijo Potem pa le jezdi navsezgodaj v mesto i n sporoči deželnemu oskrbniku, da ga ob­išče jutri večer Cestij Gal. No, Gesij Florse ne bo kdovekako veselil tega obiska ; oskrbnik Judeje in poslanik iz Sirije sta se še vedno ljubila — kakor pes in mačka . Naprej! « 
Po teh besedah se je postavil veseli , mladi tribun na čelo vojakov. Stotnik je jezdil zadaj poleg ranjenega rablja, zdajpoleg hčerke, in jima je izrekel tuinta m tolažilno besedo. Toda Tamara ni niti en ­krat odprla svojih ustnic v zahvalo ; ven­dar je molila za Rimljana k Bogu svoji h očetov, in njene hvaležne oči so govorile glasneje, kakor bi mogle govoriti ustnice . 
Drugo poglavje . 
V Betaniji. 
Brez vsake druge nesreče so vojak i pred polnočjo prispeli v Betanijo. Mala, prijazna vasica je bila nabito polna popot­
pikov, in v kanu ni bilo najti nobenega 
prostorčka več . Vojaki, vajeni prenočevati pod milim Bogom, se niso zmenili dosti z a gorka ležišča, a konji so potrebovali krm e in sveže vode . Tribun je s silo zbudil va­ščane iz spanja in jim naročil, da preskrb e konjem krme in pijače, vojakom pa koza­rec vina in kos kruha . Desetniki so razpo­stavili okrog konj vojaške straže in pri­žgali ogenj, Vojniki so se zavili v trde pla­šče in polegli po tleh. 
Kaj pa z ranjencem in njegovo hčerjo, ki potrebujeta gostoljubno hišo ? 
Stotnik Lucij je ob strani vasi zapazi l lepo, z velikimi vrtovi obkroženo poslop­je, najbrž'e stanovanje premožnih ljudi. Tjakaj je peljal oba meharija in tovorn e živali z njihovimi bremeni. Ni bilo treba trkati dolgo. Stara žena je odprla duri, v 
roki oljnato svetilko, in je ščitila plamen z dlanjo, ogledujoč nepričakovane goste . »Mir z vami !« je pozdravila s prijazni m glasom. 
Lucij je pričakoval vsled kaljeneg a nočnega miru grobe besede in nejevoljo , ne pa prijateljskega pozdrava »Mir z va­mi !« Kaj ga starka ni opazila, da nosi rim­sko orožje? Saj je jasno svetila mesečina , da sta se ščit in šlem bliskala v njene m soju. Zato ji je rekel : 
»Ti si slepa, dobra starka! Jaz se m rimski stotnik in nisem vajen prijaznega pozdrava v tej deželi . « 
»Zakaj bi ne želela,« odvrne starka, 
»tebi in nam vsem miru, čeprav si mož voj­ske? Mir je najlepši dar nebes. Toda svet tega ne razume in ni časa, da bi ti razla­gala to. Izrazi mi svojo željo, ljubi gospod, in če bo nam mogoče, ti borno ustregli . « 
V slabi aramejščini je nato Lucij pri­povedoval starki, kako se mu je posrečil o osvoboditi juda in njegovo hčerko iz ro k roparjev. Oče je žalibog težko ranjen . Za­to prosi, da bi nekoliko poskrbeli za ra­
njenca in njegovo hčer, ker on kot voja k ne more ukreniti nič drugega v njihovo po ­moč. Pri tem je Rimljan posebno povdar­jal, da je ranjenec jud, torej rojak, in bo gotovo njihovo skrb bogato poplačal, ke r je premožen trgovec. 
Toda starka ni pustila stotnika nobe­
ne besede več izgovoriti . Tekla je v hiš o in klicala : »Evzebij! Marta! Marija! Hi­tro, vstanite, pridite doli! Pripravite so-bo za goste! Gospod prihaja v podobi ubo­gega brata, ranjenca, in išče prenočišč a pod našo streho. « 
Nato je stopila vunkaj z vprašanjem : »Kje je ranjenec? Oh, ubožec! Samo tre­notek potrpljenja! Kmalu pride moj mož i n 
moje nečakinje . Ti, ljuba deklica, si hčer­ka tega ubožca? Koliko si prestala! Le 
pogum, dete moje, vse bo ljubi Bog obrnil v dobro. Stopi doli z meharija — tako — 
v moje naročje ! « 
Če bi tudi Lucij znal boljše aramejsko , bi ne razumel tega izliva ljubezni nasprot i tujcem . Zmajal je z glavo in rekel Marcij u latinsko: »Bojim se, da smo prišli v hišo blazne ženske, kaj se to pravi : ,Gospod v podobi ubogega brata, ranjenca ?' « 
»Kaj bi se menil, stotnik!« odvrne Marcij . »Bodi ženska pametna ali blazna ! Da se le iznebimo juda! Sami naj pazijo, kako se bodo razumeli . « 
Medtem je živahnost zavladala v hi-ši. Dve deklici ste s svetilkami prišli v ve­žo, ljubki, prijazni devici, ki se jima je ne ­
dolžnost brala v jasnih očeh . Sočutno sta stopili k Tamari in jo pozdravili kot svojo ljubljeno sestro. Toda vse mišljenje Ta­marino je bilo obrnjeno na očeta, ki ga je stotnik s krepko roko dvignil z meha­rija. Tamara mu je podpirala glavo in ta­ko so ga prenesli v sobo, iz katere jim j e stopil lep starček nasproti s prijaznimi, mi­limi očrni. 
»Gospod blagoslovi vaš prihod! Mi r 
z vami!« je pozdravil z glasom, segajoči m do srca. »No, dragi prijatelj, kako se po ­čutiš? Že vidim, govoriti ne moreš. Jezik ti je ranjen in otekel. In tukaj rana! Po­gurn! Okreval boš z božjo pomočjo . Utripi 
— nekoliko so slabotni — izgubil si mnogo 
krvi ; toda čas in dobra postrežba vse pre­maga. Zaupaj, in zlasti. — nikar se ne raz­burjaj! V dobrih rokah si. Zahvali Boga in tega prijaznega častnika, ki ti je rešil živ­ljenje. — No, Marija, Marta, prinesita vo­
de, ti pa. Saloma, pojdi po omarico z zdravili. Rano treba dobro očistiti in ob ­vezati vnovič. « 
Deklice so stekle po zahtevane reči. Tamara pa je pokleknila poleg očeta in rnu v solzah smehljajoče božala roko. Na drugi strani ležišča je klečal stotnik te r podpiral ranjenca, medtem ko mu je star ­ček previdno preiskal zijajočo rano . Mla­denič je slekel plašč in snel čelado z gla­ve. Zviti, plavi kodri, dallši kakor jih na­vadno nosijo rimski vojščaki, so mu pa , dali na odkrito, lepo čelo . Velike modre oči so sočutja polne zrle v obraz devici , ki mu je klečala nasproti, in se obračale obenem na ranjenca, ki je bil s svojim mrt­vaškim obrazom obrnjen proti hčerki . 
Poznalo se je rablju na obrazu . da ho­
če govoriti, a ne more vsled bolečin. Na migljaj moža je prinesla Saloma voščen o tablico s črtalom . Bolnik le začrtal v vo­sek besedo »Beniamin« in jo pokazal hče­ri. Tamaro so oblile solze. Pojasnila le očetu, da je brat s staro dnino izginil med bojem in ju ni bilo mogoče miti. 
Velika je bila bolest, ki io je to poro­
čilo začrtalo v poteze rabi Sadoka . 
ček ni ubit, sicer bi bili našli njegovo tru­plo. Ubežal je, ali pa so ga snoma odpeljal i roparji, upajoč bogate odkupnine . Prositi hočem tribuna, da dá jutri zjutraj prejezdit i s konjeniki pokrajino. Morebiti najdejo tvojega sina . « 
Hvaležno pogleda rabi pri teh bese ­dah stotnika . Tamara sluti, kaj bi rad oče povedal, in pravi zardela: »Oče ti želi iz­raziti svojo zahvalo, plemeniti gospod. Do­voli, da jaz namesto njega storim to. S tem novim dobrim delom boš venčal svojo ne­precenljivo dobrotljivost, kajti, gospod , Benjamin je moj edini brat in biser očetov . Če mu pripelješ sina, mu rešiš življenje, sicer umrje od žalosti. Gotovo so roparj i ugrabili Benjamina, da zanj izsilijo visok o odkupnino, kajti dobro vedo, da je moj oče bogat mož. Ubežal bi ne bil Benjamin ni ­koli ; preveč je pogumen in preveč ljubi očeta in mene. « 
Ranjenec je prikimaval stavek za stav ­
kom besedam svoje hčere. Nato je zapisal s črtalom v voščeno tablico : »Hvala, hva­la!. Bogato plačilo zanj, ki mi pripelj e Benjamina. Pripravljen sem plačati vsako mogočo odkupnino, magari dva do tri ta.­lente srebra.«") 
) Talent srebra je imel vrednosti v današ­
njem denarji' čez 5000 kron . 
Medtem, ko se je stotnik čudil zapi­sanim besedam, je segel Sadok pod obleko in privlekel izpod nje mošnjo, iz katere j e zagrabil pest zlatega denarja . Nato je po ­mignil Marciju, ki je stal v kotu in mirn o opazoval, kar se je godilo, in mu stisni l blesteče zlatnike v roko. To je bilo nekaj , kar je razumel stari vojak ; za vse drugo,kar se je godilo okrog njega, se ni zmenil . Obliznil se je in stisnil denar v žep, slad ­ko mrmrajoč : »Ha, ha, to se mi prileže ! Odkar tlačim zemljo, še nisem nosil toli­ko denarja. To naj mi bo plačilo za trud , s katerim bi bil skoraj zadušil Juda, ko sm o jezdili semkaj? Nisem rojen za bolniško postrežnico, ampak sem vojak. « 
Zdaj se je obrnil proti stotniku in ga ogledoval, kakor bi hotel vprašati pleme­
nitega Rimljana, s čim naj mu poplača usluge. Mladenič ga je razumel in smeh­ljajoč branil : »Je že vse poplačano. Bilo mi je v veliko veselje, da sem mogel po ­streči tebi in tvoji hčeri .« Sadok pogled a Tamaro in zapazi, kako je devica zardela pri zadnjih besedah. Nejevoljno je nagu­bančil čelo in premišljal za trenotek. Nato je hitro zgrabil voščeno tablico in začeč­kal : »Vzemi polovico tovorov, ki si mi ji h rešil, ali mi označi svoto, ki ti jo sme m ponuditi v plačilo — srčnega miru moj e hčere pa ne kali .« 
Globoka rdečica je zalila mladeniče­va lica. Ogorčeno je zaklical: »Kaj sem zahteval le en sesterc tvojih zakladov? Ka jsem te prosil za hčer — pa kaj se pričkam s teboj, bolnikom? Odpusti mojo nejevolj o in zdrav bodi! V dobrih rokah si. Zdaj je čas, da se vrnemo s tovarišem . Bogovi na jti vrnejo zdravje! « 
Po teh besedah si je stotnik natakni l 
čelado, se poklonil in odkorakal skozi vra­ta. Toda predno je stopil v vežo, je pri­tekla za njim Tamara in mu položila rok o na ramo. »O gospod,« je jecljala, »ne od­hajaj jezen odtod! Kaj ti je napisal oče n a nesrečno tablico, da ti je kri zalila obraz? Gotovo ni hotel nič hudega ; on ne more razmišljati mirno ; saj vidiš, v kako žalost­nem položaju je! « 
»Dobro!« odvrne Lucij . »Zaradi tebe 
mu odpuščam, da mi je podtikal grde na ­mene .« Nato jo je prijel za roko in jo pri­tisnil k ustnicam, rekoč : »Zelo si podobn a moji blagi sestri Lucili v daljni domovini . Samo barva las in oči je različna. « 
»Srečna je, ker ima tako dobreg a brata!« šepne Tamara. »Gotovo so njen i lasje in oči podobni tvojim . « 
Nato je segla za tilnik in odpela dra­goceno zavratnico, okrašeno z velikimi , 
živordečimi rubini. Zaponko je kitil kra­sen safir. »Vzemi to za svojo sestro,« ga je prosila, »vzemi, ne kot plačilo, temveč 
kot ljub spomin na dobro delo, katero s i izvršil nocoj. Ne brani se! Stvarica je mo­
ja lastnina in jo smem dati, komur hočem . Dovolj imam še takih okraskov in srečn a bom, ako se bo tvoja sestra ali nevesta veselila tega darila. Vzemi, prosim te ! 
»Naj mi bo drag spomin nate, blago 
dekle! Upam ti sporočiti v kratkem do­bro vest o tvojem bratcu, ali pa ti ga pri ­peljem sam nazaj. Toda predno se ločim , mi povej svoje in očetovo ime . « 
»Tamara se zovem,« dé zardela de­
kle, »Tamara, hči rabi Sadoka iz Antijo­hije.« 
»Tamara, to je lepo ime . Ali ne pomen i isto, kakor palma? In palmova vejica j e znamenje zmage! Ne bom pozabil tebe i n tvojega imena. Ostani zdrava in spominjaj se mene! « 
»V molitvi hočem misliti nate,« dé gi­njena devica in dvigne lepo oko prot i zvezdnemu nebu, tiho šepetajoč : » Bogmojih očetov, blagoslovi tega tujca s svo­jim bogatim blagoslovom! Daj, da njegov o blago srce doseže milost in resnico, ki si jo obljubil svojemu ljudstvu ! « 
Ko se je Tamara vrnila k ležišču, j e imel oče že obvezano rano in Evzebij g a je pregovarjal, da bi pil živce pomirujoč o pijačo. »Ako se ne umiriš, ne borno pre­magali mrzlice,« je dejal proseče. Toda Sadok se je branil poskusiti kapljico zdra­
vila, gredno ne uredi važnih zadev s svo­jim gostiteljem . 
Da bi ga pomiril, namigne Evzebi j svoji ženi in deklicama, naj ga puste sa-mega s Tamaro pri bolniku . Najprej vpra­ša Sadok vedno na tablico pišoč če je njegov gostitelj pravi jud. Sin je iz rodu Efraimovega, se je glasil odgovor . Naj torej priseže pri Bogu Abrahamove ­mu, da bo izpolnil zvesto vse, kar mu b o 
naročil, kot voljo umirajočega . Gostiteljobljubi in prosi, naj mu prizanese prisego , ker se mu zdi, da ni dovoljeno klicati Bo ­ga na pričo, razven v najskrajnejši potrebi . -- Rabi vprašujoče pogleda starca, in ker njegovo častitljivo obličje kaže moža-po­štenjaka, se zadovolji z golo obljubo. Nato potegne izpod obleke dve mošnji, eno na ­polnjeno z zlatom, drugo z dragimi kame­ni, katerih vrednost je cenil na 50 talentov (300 tisoč kron). Trakove obeh mošenj j e dal hčeri, da jih je oblila z voskom, in van jje bolnik vtisnil svoj pečatni prstan . Od­dal je tako zaprti mošnji gostitelju z naro­čilom, naj jih v slučaju smrti izroči Elea­zarju, sinu Ananovemu in vnuku velike­ga duhovnika Kajfe, obenem s Tamaro , katero je obljubil Kajfovemu vnuku . Kajti on je bil s Tamaro na poti, da jo izroči ob ­enem z bogato doto, ki jo nosijo kamele , ženinu Eleazarju. Kar pa ima sicer še de­narja in dragocenosti, blaga in hiš in po­
sestev in ostalega imetja v Antijohiji, to 
naj bo lastnina sina Benjamina, čegar va­ruh bodi tudi Eleazar. Le v slučaju, da j e Benjamin res umrl, naj pripade vse imetj e Tamari. Tega ni napisal s črtalom v vo­sek, ampak s peresom iz bičevja na papi­rovo polo. Spodaj se je podpisal on in Ev­zebijter pritisnil pečat . 
Sele ko se je to zgodilo in je še enkrat prebral oporoko, je izpil zdravilo i n legel mirno na blazine . Stisnil je roko Ta­mari in starcu in zaspal mirno pod vplivo m 
vspavaj oče pijače . 
Evzebij je tipal spečemu žilo in poki­mal zadovoljno. »Upam, da bo minila mrz­lica,« je dejal Tamari . »Bolnik zdaj naj ­bolj potrebuje miru. In tudi tebi, moje de­te, bo dobro del spanec. Pojdi z menoj, da ti Saloma pokaže spalnico. Sicer bo kmalu napočilo jutro, a bomo že temno zagrnil i okna, da boš mogla spati.. dolgo v dan. Za očeta ne bodi v skrbeh, midva s Salom o mu bova dobro stregla. Sicer pa — pred poldnem se ne bo zbudil . « 
Zaman je prosila Tamara, da bi smel a ostati pri očetu. Starec jo je prijel za roko ter jo peljal skozi vežo in po stopnjicah na­vzgor. Med tem jo je vprašal: »Torej si nevesta, dekle? Ali poznaš Eleazarja i n njegov dom? Njegovega starega očet a Kajfa, ki je bil nekako pred tridesetimi let i veliki duhovnik, sem dobro poznal . . . .« 
Bolest se je brala na starčevem obrazu , ko je izrekel zadnje besede . 
Tamara je to opazila in pripomnila : »Spomin na velikega duhovnika, se zdi, ­ni zate vesel. Njegovega vnuka. ki ga m: 
je oče določil kot ženina, še ne poznam , in tudi oče ga ne pozna osebno. Njegov stric, veliki duhovnik Ecehija, je bil pri na s in me je v njegovem imenu zasnubil. Oče pravi, da je Eleazar poveljnik tempeljsk e straže in potomec ugledne rodovine, ki s e prišteva med prvake v Levijevem rodu . Ker sem tudi jaz iz Levijevega rodu in tako zahteva postava, zato me je oče nje -Iuu obljubil . « 
»Res je njegova rodbina ena izmed najplemenitejših v Jeruzalemu, in hiša nje­gova je podobna knežjemu gradu . — Že 
naju čaka Saloma. Bog te blagoslovi in njegov sveti angelj čuvaj ob tvoji postelji , Tamara ! « 
Se se je hotela dekle zahvaljevat i starcu, a Evzebij se je s prijaznim po­zdravom umaknil v svojo sobo. Ko je za­
prl vrata za seboj, so se začrtale na njego­vem obrazu poteze žalosti in bolečin . 
»Ubogo dete!« je šepetal starec san i s seboj. »Tako si lepa, tako dobra, tak o 
čista! Ali boš res postala žena nesrečneg a Kajfovega vnuka, nad čegar hišo visi pro­kletstvo božje? In tega Eleazarja mi je š e pred kratkim slikal dijakon Nikanor kot 
prvaka zelotov, ki se trudijo na vse mo­
goče načine, da bi naščuvali naše ljudstv o v boj proti Rimljanom. Skoro verjetno se mi zdi, da bodo dosegli, kar hočejo, in po­tem! Uboga Tamara, kakšni viharji te še čakajo! Naj te varuje naš Gospod Jezus Kristus vsega hudega ! 
Dolgo je še molil starec z razprostr­
timi rokami, predno je legel k počitku. 
Tretje poglavje . 
Pod samotnim hrastom . 
Ko je stotnik Lucij s svojo četo napa]roparje, je Baraba zgrabil malega Benja­mina čez telo in zbežal z njim za grmovje . ,, Molči,« mu je zapovedal, »ali pa te za ­davim!« Deček pa je vpil le še glasneje in se branil z rokami in nogami. »Ce bi po­glavar ne bil zapovedal tako strogo, da te moramo živega prinesti v taborišče, bi t i že z nožem zamašil usta. Zdaj bo treba storiti drugače,« pravi ropar in potisne de­čku kepo prsti v usta. Nato mu zveže noge in roke in ga vzame pod pazduho kakor bruno. V urnem teku hiti na vrl i griča, prisluškujoč boju, ki se razvija v dolini . »Ce naši zmagajo,« mrmra pri sebi,»moram hitro doli, da dobim kaj plena v roke. Če se pa bodo naši pred vojaki spu­stili v beg, mi ne morejo očitati ničesar . « 
Prekoračil je reber in se ozrl v do ­lino, z mesečino oblito . Jasno je videl les­ket rimskega orožja, bojnega hrušča p a ni bilo slišati več. »Pri meču mojih oče­tov! Rimski volkovi so zmagali zopet ! Samo tebe smo ugrabili, mali sin Sado­kov. Glej — tovariši prihajajo — tvoj o gospico sestro vodijo s seboj, ki jo je Be n (flora cenil na 10.000 šekelov. Hé, Abner, Jom, Zaleh, ali niste ničesar drugega za ­plenili, kje je poglavar? « 
»Bojim se, da so ga vjeli Rimljani, k i jih Bog kaznuj,« dé Abner s kletvico na ustnih . 
»In to bo naše brate veljalo lepo vso ­
to denarja, ako ga ne bodo o Veliki noči hoteli videti na križu pribitega,« zaškrip­lje Jom z zobmi. »Kajti če je deželni oskrbnik obljubil 20.000 sestercev na nje­govo glavo, potem je prepričan, da more od nas zahtevati desetkrat tako visoko od ­kupnino. Manj kakor za štiri talente ga ne bo izpustil . Cesij Flor je največji navi­hanec, kar jih nosi zemlja. « 
»Ne, cesar Nero ga prekaša v hudo­biji,« se nasmeje Zaleh. »Ne vem, če bo Anan hotel odkupiti Gioro za štiri talente. Tvoj oče, baraba, se je pod Poncijem Pi­latom bolj poceni rešil! « 
Zadnji dnevi Jeruzalema . 3 
»Da, vse judovsko ljudstvo je takra t prosilo zanj. In če bi dandanes veliki du­hovniki imeli na izbero Ben Gioro in moža, kakor je bil Jezus Nazarenski, b i tudi izpustili našega poglavarja in obso­dili Jezusa Nazarenskega, ki jim je očital ,da so tempelj izpremenili v razbojnišk o jamo. — Kaj hočemo storiti zdaj ? Rabi­jevega dečka sem že spravil na varno , kakor je želel naš poglavar . Vi ste pripe­ljali s seboj njegovo hčer — ne? « 
»Žalibog, ne! Staro deklo smo vjeli , ki je ravno tako pogumna, kot ti, Baraba . Zbežala je takoj, ko je obed napa" njeneg a gospodarja, in mi smo jo vjeli na begu. 
— Daj dečku kepo iz ust, saj se bo za­dušil! « 
Baraba je vzel dečku rušo iz ust i n mu razvezal noge. Medtem so sklenili ro­parji poiskati zbirališče ob samotnem hra­stu, kjer bodo ukrepali o nadaljnih kora­kih. Eden izmed njih pa naj tako s o sklenili — sledi Rimljane, da poizve, kam bodo skrili svoj plen in kaj se bo zgodil o z rabijem in njegovo hčerjo. Ta posel je prevzel Zaleh, uren, mlad fant, o katerem bi nihče ne slutil, da je član roparske za­lege. 
Ostali so se napotili proti samotnem u hrastu. Cele ure so hodili v mesečini p o vijugastem pogorju . Okrog ledij zvezan z 
vrvjo, ki jo je privezal Baraba na svoj pas, je tekel Benjamin poleg roparja. Po­
goltnil je svojo bolečino in samo čakal tre­notka, da bi mogel ubežati krvnikom. Toda že zdavnaj je zgrešil sled proti Je­ruzalemu, kamor je hotel bežati . Zmago­vala ga je že utrujenost, da je komaj mogel z roparji meriti korake . Iz globeli ga je tu­patam strašilo lajanje šakalov . Poleg njega je sopihala stara dojilja Sara, ki jo je tola­žil : »Sara, šakalov se ni treba bati! Ne upajo si napasti toliko ljudi. Kajpak, če b i bil sam, bi me že raztrgali. Toda misliš, da bi na mojo molitev Gospod ne posla l svojih angelov, ki bi jim zaprli žrela kako r levom v Babilonu? « 
, »Gotovo bi Gospod poslal svoje an­gele na tvoj klic, Benjamin, kajti ti si š e 
nedolžen v njegovih očeh. Toda z menoj 
— kaj se bo zgodilo z menoj v rokah te h hlapcev hudobnega duha, ki so ubili mo­jega gospoda?« je zdihovala starka. 
»Ali res misliš, da je moj oče mrtev ? Zdi se mi, da je še premikal roke in oči, ko sem ga skušal rešiti iz Obedovih rok. Najbrže ni njegova rana smrtonosna. Se­veda, zdaj je on v rokah Rimljanov in s e mu bo godilo še slabše kakor nama, kajt i čeprav so ti tolovaji veliki grešniki, pa s o vendar sinovi Abrahamovi in niso pogani . Oh, ubogi oče in dobra Tamara, da bi jima mogel pomagati!« 
3' 
Luna je sijala že visoko na nebu, k o so prispeli na vrh golega gorskega hrbta . 
Na južnem robu je stalo navpična skalna stena in na njenem vrhu je razprostira l svoje vejevje star, mogočen hrast. Ta kraj je določil Ben Giora roparjem za zbi­rališče. Naš Zveličar je tu v puščavi pre­živel svoj štiridesetdanski post in za nji m je nešteto puščavnikov sledilo njegovemu vzgledu. Zdaj pa so se po teh globelih in kotlinah skrivale mnogobrojne roparsk e tolpe ter pustošile Palestino in obmejne de , žele pod pretvezo, da se bore proti Rimlja­nom. »Pod samotnim hrastom« so si po ­stavili taborišče. Odtod so se mogla videti vsa dogovorjena znamenja z og­njem ponoči, pa tudi podnevi so bili vidni oblaki dima tik do obrežja Mrtvega morj a na jugu in do galilejskih gor'á na severu . 
Ves upehan in truden je bil mali Ben­jamin, ko so prispeli pod hrast. Iz hrapa­
vega, otlega debla je stopil prišlecem ču­vaj nasproti in po malo besedah zgrabi l dečka čez pas ter ga nesel po skalnih stop­njicah v široko podzemeljsko votlino . Po­ložil ga je na kup sena v kotu. Stari dojilji Sari, ki je prišla za njim, pa je rekel, naj s i postelje svoje ležišče, kjer hoče. Nato jima je s trdim pogledom zagrOzil : »Ako po ­skusita ubežati, vaju čaka smrt. Sicer se vama ne zgodi nič hudega .« In je odšel . 
»Hitro še pomoliva večerno molitev, « dé nato deček stari -dojilji, »in veš kaj, Sara, ako morebiti ne moreš spati — sajvedno govoriš, da stari ljudje težko spé — potem poslušaj prav pazljivo, kaj bodo ro­parji govorili med seboj. Morebiti boš zvedela, kaj ti zlobneži namerjajo z nama . Glej — kaj je to? Ali ne opaziš svit ognja ? Čakaj me, splazil se bom po stopnjica h navzgor, da vidim , kaj nameravajo -« 
»Za nobeno ceno, otrok, ne stori tega ! 
Pričelo se ti bo vrteti v glavi in boš Ni l čez skalnato steno, ali pa te bodo roparj i opazili in umorili -. « 
Vse svarilo stare dojilje je bilo za­man. Deček je že stekel pred votlino in se kakor veverica plazil po stopnjicah na­vzgor. V senci skale čepeč je mogel pre­gledati ves široki gorski vrh . Svetel ogenjje plamenel, malo oddaljen od starega hra­sta. Čudil se je deček, da se je v kratkem času okrog kresa zbralo toliko oborože­nih mož, in še vedno so prihajale nov e tolpe iz obmejnih votlin. Videl je tudi Be­njamin, kako so na oddaljenih gorskih vr­hovih, blizu in daleč, zaplamenele nov e grmade. Ali so tudi od tam pričakovali no­vih roparjev? Veliko ur bi trajalo, predn o bi mogli prispeti semkaj . Tako je mislil Benjamin . 
Kmalu je opazil gručo treh ali štirih mož, ki so posedli in polegli blizu hrasta, 
komaj pet korakov od njega. Slišal je na­tanko, kako je eden izmed njih rekel svo­jemu tovarišu : 
»Bolj nerodno se ni mogel izvršiti t a 
ponesrečeni napad našega poglavarja n a Sadoka in njegove otroke. Zakaj si je Ben Giora ubil v glavo, da jih mora dobiti v pest? Brez dvoma je zavohal pri njih velik zaklad. « 
»Hm, kolikor mi je znano, je Sadokova 
hči nevesta Eleazarja, poveljnika tempelj­ske straže, lleazar je poln slavohlepja in je že večkrat razžalil ponosnega naše ga poglavarja, Zato je Ben Giora sklenil, d a mu pred nosom vjame nevesto in njen o bogato doto . Tudi je Eleazarjev oče, Mlat i po imenu, postal namesto Ben Giore pr­vak »maščevalnih bratov«. To peče na­šega poglavarja, in zato je -. « 
»Ej, i se motiš, hrabri brat,« odvrn e tretji ropar. »Ben Giora in Anan se dobro razumeta : vrana vrani oči ne izkljuje! Gr e se za to, da Anan zdaj, ko se vsak dan pri­čne lahko v Jeruzalemu bojni ples z Rim­ljani, dobi bogato Sadokovo premoženje . Kaj je Eleazarju in njegovemu očetu mar deklica! Premoženje bogataševo — to ga vleče! Pomisli — 100 in še več talentov! « 
»100 talentov !« se zgrozijo tovariši . »Najmanj sto ; najbrže jih je 150 ali še celo 200. Polovico tega je obljubljenega 
za zvezno blagajnico, precejšen del bi pa Ben Giora spravil kajpak v svo ;'e lastne žepe. Zato je hotel sam poskusiti to pras­ko. Saj pa se tudi ni zdelo nič težkega potem, ko je njegovega zaveznika obeda sprejel rabi Sadok za poganjača. Vsled tega je Ben Giora vzel s seboj tudi sam o par neumnih mladičev, ki bi ne opazili,kaj so pravzaprav vplenili . Sevé, prišli s o vmes. Rimljani in zmešali vse štrene. --Kaj hočete, bila je smola : našega pogla­varja imajo v pasti . Eleazar je izgubil tud i doto in nevesto, kajti Rimljani ne bodo iz ­pustili plena iz svojih volčjih krempljev. « 
»Pa kaj storiti z dečkom, ki smo g a dobili v pest? Ali ni Anan zapovedal umo­riti ga?« 
»Mogoče, da Anan in Eleazar to že ­lita, kajti po njegovi smrti bi Eleazarjev n nevesta postala dedinja celega očetoveg a imetja. Ampak Ben Giora je reč prev6 ril in premislil. Spoznal je, da mu več ko­risti, če pusti dečka pri življenju kot ne ­kakega poroka. Prepovedal je zato Ba­rabi, da bi ga umoril. Od Anana in EIe ­zarja zdaj lahko za dečkovo izročitev ai i smrt tirjamo, da nam odkupi našega po­glavarja iz rok Rimljanov. Pa to ne bo naš edini pogoj. Druge točke bomo še pre­vdarili. Tudi moramo še počakati mnenj a ostalih naših četovodij, katerim smo za ­žgali ta ogenj v znamenje, da pridejo na 
posvetovanje. — Ampak — kaj se premi­ka tu za skalo? Pst — aha, ali te imam ? « 
Benjamin se je izdal z neprevidnim gibljajem in takoj ga je zagrabila roparje­va pest. Potegnil je dečka k ognju, kje r so ga sprejeli tolovaji s pogledi, kakoršn i bi prestrašili tudi najpogumnejšega moža. 
»Poslušal si, možiček mali ?« vpraša šajk Mardoh — tako je bilo roparju ime — z bliščečirni očmi. »Povej rni, kaj si razu­mel o našem pogovoru? Da si mi ne zla­žeš! Ker če se boš lagal, ti izrežem o jezik. « 
»Gospod, nikoli še nisem lagal,« d é Benjamin užaljeno. »In če mi prištevaš v greh, da sem poslušal vaše skrivne po ­govore, ti povem : pravico imam vedeti . kaj nameravajo sovražniki z menoi! « 
»Deč'ek, ti si pogumen, zato si mi p o volji. Zdaj povej brez ovinkov: kaj si slišal ? « 
»Da je Eleazar, bodoči soprog moje drage sestre, hudoben človek in v zvezi z roparji in ubijalci,« odvrne deček z res­nim ogorč'enjem . 
»Pri bradi mojega očeta! To je jase n odgovor! Roparji in ubijalci! Usta teg a dečka vas uče, da niste to, kar pravite : bojevniki za svobodo judovskega ljudstva ! 
— In kaj misliš storiti zdaj, ko si zvede l 
o hudobnosti svojega bodočega svaka?« 
»Ničesar, ker sem v vaših pesteh. Uboga sestra !« dé deček s solzami v očeh . »Kaj pa, če bi nam mogel ubežati ? »Potem bi poiskal sestro in očeta te r bi ju svaril pred tem človekom. « 
»Bomo že skrbeli in pazili, da nam ne uideš. Dovolj si navihan, zato te moram o zvezati, ako nam pri svetem Bogu ne ob ­ljubiš", da ne boš poskušal ubežati? « 
»Tega ne bom obljubil nikoli,« odvrn e 
deček. 
»Dobro, ti pa zvežem roke na hrbtu. 
Vsakdo je svoje sreče kovač,« dé šaj k Mardoh in zveže dečka . 
»Pa me boš res ubil,« vpraša Benja­min z zvezanimi rokami, »ako bo to zah­
teval Eleazar ali njegov oče? Tako rad b i še pred smrtjo videl tempelj Gospodov in njegovo sveto mesto ! « 
»Ta tvoja želja se ti bo še morebiti izpolnila«, ga tolaži šajk Mardoh, ki m u 
je ugajala dečkova pogumna odkritosrč­nost. 
»In če moram res umreti,« prosi Be­njamin dalje, »pelji me, dobri mož, vrh Olj­ske gore in me ubij, ko bom gledal sveti tempelj in molil Gospoda ! « 
»Zdaj se še ničesar ne boj . Pri duhu 
mojega očeta! — poveljnik tempeljsk e straže nam mora plačati veliko svoto, ak o želi tvojo smrt.« 
Benjaminu je šinila nenadelana mise l v Qlavo. »Veliko svoto?« zakliče ves vz­radoščen . »Ali misliš, da moj oče ni pri­nravljen plačati zame višje svote kako r Eleazar? Pošlji mu sporočilo po naši star i dekli, in dal ti bo denada, kolikor hočeš, kajti on me zelo ljubi .« Pri tem si je mislil : »Sara bo mogla svariti očeta in Tamaro pred zlobnim Eleazarjem . « 
»Glej no,« zakliče šajk, »nisi samo po ­gumen, ampak tudi pameten in moder . « 
»Dobra misel to!« pristavi eden iz­
med ostalih četovodij, ki so doslej molč e poslušali pogovor med šajkom in dečkom . »Dva kupca vedno dražita drug drugemu, in videli bomo, kdo bo plačal največ . « 
Tretji je temu pritrdil, rekel pa je, d a je treba počakati Zaleha, ki je šel na poiz­vedovanje za Rimljani. Kajti mogoče je, d a je rabi Sadok vsled rane umrl. Tudi mora Ananus, oče Eleazarjev, prej rešiti Be n Goro iz rok rimskega oskrbnika . 
šajk Mardoh se je obrnil k jokajoče ­mu dečku in ga potolažil : »Ko bi tvoj oč e v resnici umrl — ne jokaj, prepričan sem , da živi --, s kom bi se potem mogli poga­jati za odkupnino?« 
»Z mojo sestro Tamaro . « 
»Ona je pred postavo še mladoletna . Varuh bi jo moral zastopati . Kdo je njen varuh? ne veš? Prepričan sem, da bi nam zate obljubila zlate hribe. Pa to nam nič 
ne koristi brez privoljenja in potrdila nje ­nega varuha. « 
»Moj oče ima pri sebi dve usnjeni mošnji, eno polno zlatnikov, drugo poln o najdragocenejših kamenov. Slišal sem praviti očeta, da je en sam izmed njih ce­lega premoženja vreden. Ako bi torej Ta­mara enega izmed teh kamenov, ali p a tudi vse kamene in zlatnike dala za moj e življenje in to bi storila rada, — kaj b i vam moglo škodovati? Mene in Tamar o bi varuh ozmerjal, pa bi bilo vse konča­čano. « 
Z bliščečimi očmi so se spogledali vsi trije četovodje. Končno dé šajk : »Če zlato in dragulji niso prišli med tem v drug e roke, in če so dragotine res toliko vredne , potem se bomo o tem že še pomenili na ­tanko. Zdaj pa je, ti mali možiček, čas, da greš spat. Po teh besedah je Mardoh dvi­gnil dečka na rame in ga sam nesel v vot­lino nazaj. Enemu izmed roparjev pa je zapovedal, naj straži jetnika. Čuvaj je se-del pred ozki vhod v votlino . 
S smrtnim strahom je stara Sara pri­
čakovala dečkove vrnitve. Zdaj ga je ob­sula z ljubeznivimi očitanji. Ko pa ji je de­ček razložil vse, kar je slišal in doživel, j e dobra in bojazljiva starka komaj prišla d o sape. Groza jo je stresla, ko je premislila Tamarin položaj, jeza in gnus nasproti nje­nemu zaročencu Eleazariu ji je razburjala 
kri; in ko se je spomnila usode svojega gospodarja in smrti, ki grozi Benjaminu, j e 
pričela stokati in vzdihovati, čez lica p a so ji lile debele solze . Končno je prista­vila : »In tudi mene bodo ubili ali pa zada ­vili!« 
»Bog varuj ! « jo potolaži deček . »Kajpa bi jim koristila tvoja smrt. Bodi mirna in poslušaj, kar ti rečem . Gotovo te bodo jutri zjutraj poslali k mojemu očetu al i Tamari, da boš povprašala po zlatnikih i n dragih kamenih, katere bodo roparji zah­tevali kot odkupnino zame . Le enega ne pozabi, namreč povedati očetu in Tamari , kaka hudobneža sta Eleazar in njego v oče. O, da bi -mogel rešiti Tamaro iz nju­nih rok! V mojem imenu potolaži, pozdra­vi in obljubi Tamaro. Kajne, Sara, ne boš ji pozabila povedati resnice o Eleazarju? « 
»Nikoli ne. Ko bi imela to zver pred 
seboj, bi mu izpraskala oči « 
»To bi že storila, ko bi ne bila tak o 
bojazljiva, kakor današnji večer, ko so na s napadli roparji in si bežala na vse kriplje, « se zasmeje deček dobrovoljno. Sara hoče z mnogimi besedami opravičiti svojo sla­bost, a Benjamin jo potolaži, češ, kdo bo od starke zahteval junaštva in poguma . »Zdaj pa zaspiva mirno v varstvu Najviš­jega,« sklene deček. »Ali vidiš, roparji so čuvaja postavili pred najino votlino, in v mesečini se mu blišči obleka, kakor bi stal 
angel Gospodov pred vhodom. 'Svojim angelom je zapovedal zaradi tebe, da na j te varujejo na vseh tvojih potih' . « 
Benjamin je med molitvijo prekras­nega 90. psalma, ki se ga je že zgodaj na ­
učil od očeta, mirno zaspal . V sanjah s e mu je zdelo, kakor bi videl ob strani an­gela božjega, ki je nevidno gotovo čuva l poleg dečka . 
Četrto poglavje . 
Prepir pred tempeljskimi vrati. 
Ob prvem jutranjem svitu je stotni k Lucij zopet sedel na konju. Jezdil je v spremstvu nekaterih vojakov proti gorske ­
mu prelazu, čez katerega je peljala pot v Jeruzalem, oddaljen okoli petnajst sta­dijev.*) Še enkrat se je ozrl proti le­pemu poslopju, kamor je pred nekaj uram i peljal Sadoka in njegovo hčer. Zdaj po­dnevi se mu je zdela domačija še velik o lepša, kakor ponoči ; posebno je obeudoval velike, skrbno negovane vrtove z lepim i utami in nasadi, kakoršnih doslej še ni vi ­del v Palestini. Pred poslopjem je obstal in poslušal ; vse je bilo še tiho . 
»Seve,« je premišljal jezdec, »po taki 
noči ni pričakovati, da bi bilo dekle že po­
*) 15 stadijev -- 3 kilometre . 
konci. Naj ji sladki bog spanja še dolgo za ­
pira oči in ji s sladkami sanjami prežen e Žalost zavoljo očeta in brata. Bog ve, se-l i mene kaj spominja v svojih sanjah?« 
Ko se je Lucij zavedel te misli, jo j e skušal izbiti iz glave . »Eh, neumnost!« s i je rekel in napel konju vajeti . »Lucij, kaj t i 
hoče hčerka tega zaničevanega ljudstv a kot žena? Samo ovirala bi te na poti do vojne slave in visokih časti. Najprvo tri­bun, nato poslanik, potem morda, če mi b o naklonjena boginja vojske, slaven zmago­valec-triumfator! In takrat pride čas, da si poiščem med najbogatejšimi in najlepšim i Rimljankami nevesto . In vendar, ta mal a judinja, tako podobna moji sestri Lucili, b i bila tudi sposobna, da vname rimskemu stotniku srce. Pazi se, Lucij! « 
Tako je govoril stotnik Lucij samem u sebi. Med tem je opazil onkraj meje vrt­narja, ki je na vse zgodaj kopal gredice . 
Rad bi stotnik kaj natančnejšega poizvede l 
o teh ljudeh, ki so s tako ljubeznijo in ve­seljem vzprejeli ranjenca v hišo . Zato je zaklical možu : 
»Hej! Tvojemu gospodarju je ime Ev­zebij, ali ne? « »Tako je ime oskrbniku,« odvrne de­
lavec, pozdravi in urno obrača lopato. 
»Evzebij je torej samo oskrbnik pose­stva, kakoršnega še nisem videl v tej de ­želi. Kdo pa je gospodar?« 
»Posestvo je pred tridesetimi leti bil o lastnina nekega Lazarja in njegovih dve h sester . Ko bi ne bil tujec, bi bil že sliša l 
o čudovitem dogodku, ki se je takrat iz ­vršil in je o njem govorila cela dežela . Ali res nisi nikdar slišal o Lazarju, ki je vsta l od mrtvih potem, ko je že štiri dni ležal v grobu?« 
»Svoje judovske čenče pripovedu j drugim ljudem!« zakliče stotnik s smehom na ustnih. »Nimam časa, da bi te poslušal . Tudi te nisem vprašal, čegavo je bilo t o posestvo pred tridesetimi Ie'.,i, ampak či­gavo je zdaj . « 
»Tega ti ne morem povedati, gospod . Oskrbnik me je najel in od njega dobivam 
plačilo. Za drugo se ne brigam .« 
Po teh besedah je vrtnar zopet zgra­
bil lopato in pričel rahljati prst . 
Stotnik je s svojimi tovariši vzpodbo­del konje in prijezdil kmalu na prelaz me d Oljsko goro in goro pohujšanja . Prišedši na kraj, kjer zavije pot na desno proti Ke­dronski dolini, je zagledal naenkrat mest o Jeruzalem pred seboj. Stotnik je obstal s 
svojini konjem in glasen vzklik začudenja se mu je izvil iz prsi. 
Na skalnih stenah, ob prepadih doline se je dvigalo pred njim mogočno obzidj e templja z visokimi stolpi. Nad njimi so se visoko v nebo vzpenjali beli, marmornati zidovi, ki so obdajali notranje dvore, vi­
soki slapi in stebri, in v zlatu bliščeče stre­he svetišča. Veličastnejšega še Lucij ni vi-del v svojem življenju . Zlata palača, ki j o je cesar Nero tistikrat sezidal v Rimu in nekatera druga poslopja v mestu ob Ti­beri so bi:a morebiti lepša, akropola v Ate­nah s svojimi grškimi templji je bila izde­lana morebiti bolj umetniško, a po svojem veličastvu je ta čudoviti judovski tempel j
z mogočnimi marmornatimi stenami i n zlatimi strehami presegal vse stavbin e sveta. In zdaj, ko je vzšlo solnce nad Oljsko goro — kako se je vse lesketalo i n žarelo, da zaslepljeno oko ni moglo gle­dati blišča ! 
»To je v resnici vredno stanovanj e 
božje!« zakliče stotnik navdušeno . 
»Naj 13(4« odvrne stari Marcij . »Am­pak, ali ni smešno, da ne puste judje nobe­nega kipa postaviti sem notri? Ne Jupitra, ne Junone, ne Marsa, ne kakega drugeg a našega boga. Prav nikjer ne trpe judje božje podobe, tudi zunaj v mestu ne . Še celo nad cesarjevo podobo se pohujšujejo . "To je poniževalno za nas! Tudi je sramota , da noben Rimljan ne sme prestopiti praga v tempelj ; da, še celo do preddvora judov­skih babnic nas ne puste . Naš slavni voj­skovodja Pompej je vendar storil to, ko s i je osvojil mesto in tempelj. Od njega smo zvedeli, da prav nikjer v tempelju nimaj o podobe božje. Čemu pa ti judovski tepci 
darujejo svoje bike in jagnjeta, ako nimaj o nobenega božjega kipa? « 
»Ti tega ne razumeš, Marcij. Judje pojmujejo svojega Boga kot duhovno in nevidno bitje, in ga zato ne upodabljajo . Kajpak težko je razumeti, kaj naj si misli­
mo pod čisto duhovnim bitjem. Naši bogov i so že bolj ljudem podobni in razumljivi, ter se hranijo z jedjo in pijačo, z nektarjem i n ambrozijo. Pa kaj modrujem s teboj! Po ­vej mi rajši, ali je to grad Antonija, ki s e tam ob oglu templja s svojimi zidovi i n stolpi dviga kvišku ? « 
»Antonija, da! Tako močne trdnjav e ni na celem svetu. Hvala bogovom, da j e že v naših rokah, kajti če bi si jo moral i šele osvojiti, bi si marsikak rimski junak ob njej razbil glavo. Pa ne rečem, da bi je ne mogel osvojiti. Rimskim vojakom je namreč vse mogoče . « 
»In tisti trije krasni stolpi tam zadaj , onstran mestnega obzidja?« 
»To je stari kraljevi grad. Tjakaj mo­ramo priti, ker v njem stanuje sedanji de­želni oskrbnik Qesij Flor. To se boš čudil nad mogočnimi kamni, debelimi zidovi i n njihovo višino! Nobena moč jih ne raz­dere. « 
»Zidovi so, kolikor je mogoče videt i od tukaj, popolnoma nepristopni in jih n i mogoče napasti. « 
Zadnji dnevi Jeruzalema. 4 
»Taki so proti vzhodu, jugu in zapa­du. Samo na severni strani bi se dalo z ob­legalnimi stroji priti do obzidja, ampak z 
največjimi težavami. Bogovi naj nas varu­jejo, da bi poskušali kdaj kaj takega . Več hrabrih vojakov bi palo, kakor v najbol jkrvavi bitki . « 
»Ti govoriš, kakor bi že judovska voj­ska bila pred vrati . « »O tem smo vojaki popolnoma prepri­
čani.Gesij Flor vzbuja vojsko in draži jude na vse mogoče načine k uporu. Prav ima ! Vojske je treba, sicer ne bo nikoli miru n a jutrovem. Uničiti je treba njihovo mesto in oropati njihov tempelj. Ha, kakšen plen bomo dobili! V tempeljski zakladnici leže neizrečeno veliki kupi zlata. In potem — koliko je zlatih in srebrnih posod, različni h vrčev, svečnikov in drugih dragocenosti v svetišču. Mislim, da nas bo poveljnik Ce­stij pustil tu v Jeruzalemu, kjer bomo du­šili upore, in se nazadnje polastili bogate ­ga plena. « 
Med tem pogovorom so jezdeci pri­speli v Kedronsko dolino in se pomikal i proti mestnemu obzidju . Strma pot jih j e vodila k »zlatim vratom«, ki so bile zarad i praznika na stežaj odprte . Reka popotni­kov se je valila proti njim ; kajti v dolini 
in po rebrih Oljske gore je prenočilo v ta­boriščih na tisoče velikonočnih potnikov , ki niso več mogli najti prostora v mestu, in zdaj jih je svečani glas raz tempeljsko streho klical k jutranji molitvi. 
Stotnik je hotel s konjem zaviti p o poti, ki je peljala do templja ; pa Marcij ga je poučil, da bi ga na kosce raztrgalo ljudstvo, ko bi se drznil s konjem stopit i le v predvor pred templjem. Zato je oddal konje vojakom, da so jih peljali okrog teni­pelja, in je peš z Marcijem korakal po re­bri proti svetišču. 
Že rned potjo je stotnik opazil, da g a ljudstvo ogleduje z očitnim sovraštvom . Slišal je za seboj besede, ki jih sicer ni ra­zumel, a je čutil, da ne pomenijo nič dobre ­ga. Ko sta prispela z Marcijern do tempelj­skih vrat, ju je straža zadržala z glasni m krikom. 
»Kako se drzneta oborožena stopiti n a sveti prostor?« je zakričal surovo mla d častnik, in straža je nastavila sulice. 
Desetnik Marcij je pozabil, da je vho d v tempelj prepovedan ne samo jezdecem . ampak vsakemu oboroženemu Rimljanu. Lucij bi bil pripravljen vrniti se ; ampak 
surovi nastop judovskega častnika je žali l njegov rimski ponos, in ni hotel oditi bre z zadoščenja, ki ga je zahtevala po njego­vem mnenju čast orožja. Postavil je sulico predse in rekel s samozavestnim glasom : 
»Stotnik v rirnski vojski ni vajen, d a bi kdo kričal nad njim kakor nad oslovski m priganjačem . Zahtevam opravlčevalne be­
4* 
sede, potem se vrnem . Sicer se boš moral zaradi razžaljenja rimskega stotnika zago­varjati pred oblastnikom. « 
Se med besedami Lucijevimi je pri ­
teklo na klic straže več oboroženih mož, in za njimi se je strnila na tisoče broječ a množica. Tudi za hrbtom obeh Rimljano v se je zbralo nešteto ljudi s pretečimi obrazi. 
»V slepo past sva se vjela,« zamrmra Marcij. »Toda preko teh glav hočem naš e tovariše v gradu Antoniji poklicati na po­moč. « 
»To ti prepovem. Nastalo bi nepotreb­no klanje, in gredno bi prišli tovariši ria po ­
moč, bi naju že razsekali na drobno . — Glej, poveljnik tempeljske straže prihaja ; ta naju bo rešil iz zagate . « 
V resnici je rinil Eleazar, Kajfov vnuk ,
na čelu novih oborožencev proti široki m vratom. Bil je mlad mož, toda skoraj za pol glave višji, čeprav je že Lucij prece jpresegal navadno mero. Krasilo ga je le­po, v zlatu žareče orožje in bliščeča če­lada. Iz temnih oči se mu je iskril ponos in sovraštvo nad rimskim častnikom. Lucijje ob prvem pogledu čutil, da se mu je poveljnik tempeljske straže približal ko t sovražnik . 
»Haha, kaj se pa godi tu pri zlati h vratih? Neobrezana rimska psa si venda r ne bosta drznila stopiti oborožena na svet i tempeljski prostor?« 
Bila je sreča, da stotnik ni razumel v aramejskem jeziku izrečene psovke . Hlad ­no in uljudno je odgovoril po grško : 
»Nastalo je nesporazumljenje. Ni rni bilo še znano, da cesarski vojak ne srn e 
oborožen v preddvor tega veličastnega tempelja. Pripravljen sem vrniti se ali t i na častno besedo položiti meč v roko, do­kler v tvojem spremstvu ne prekorači m tempeljskega dvora. Zahtevam pa iz ust 
mladega častnika . ki je tako surovo kri­čal nad menoj, besedo opravičenja . Sice r se bom pritožil pred rimsko oblastjo. « 
Z zasmehom odvrne Eleazar na t o besede : 
»Poslušajte tega ponosnega Rimljana ! Naj le gre in toži tudi mene, magari pre d samim cesarjem . Ampak zdaj mi izroči svoj meč, in sicer brez vsakega pogoja ! Tiral te bom pred sodbo, ker si predrzn o motil tempeljski mir. « 
Stotnik je bil ogorčen . 
»Rajše se borim do smrti, kakor b i izročil svoje orožje in se dal vjeti . Potegni meč in se bojuj z menoj samim„ ako nisi strahopetnež . « 
Po teh besedah je stotnik vrgel plaš č na levo roko in se postavil proti svojem u sovražniku z blišč'ečimi očrni in s. kratkim rimskim mečem v desnici. Za trenotek j e Eleazar premišljal, bi ti vzprejel dvoboj, 
nato je potisnil meč v nožnico in zapoveda l straži, naj s silo prime oba Rimljana . 
V tistem trenotku se je pričela raz ­gibati množica. Tempeljski služabniki so klicali : »Stoj! Stoj! Dajte prostora veliki m duhovnikom !« Od tempelja sta hitela Si­mon in 1cehija in drugi mirnejši dostojan­stveniki, ki so zvedeli o prepiru, da bi po­sredovali. Ves divji vsled tega vmešavanj a zapove .,leazar stražnikom, naj hitro iz­vrše njegovo povelle in zvežejo Rimljane . Toda straža je nepremično gledala častit a starčka, ki sta bila nekdaj velika duhovni­ka in sta zdaj v duhovniških oblačilih sto ­pila med Lucija in Eleazarja, zapovedujo č mir in spravo . 
»Kaj se je zgodilo ?« vpraša 1cehij a svojega nečaka. »Svojo službo opravljam in varuje m svetost tempelja proti paganorn -« »Ali ne moreš držati jezika za zobmi ., 
ti vroč'eb rvni zalétel! Sveto mesto in tem­pelj Gospodov boš s svojo neizmerno jez o pahnil v pogubljenje . Na tem mladeniču n i videti, da bi bil hotel kaliti tempeljski mir . Zopet si, kakor vedno, najbrže nalašč na ­pravil prepir. da bi še bolj podkuril sovra­štvo, ki tli med našim ubogim narodom i n mogočnim Rimo-rn od dne do dne bolj . Bo­jim se, da nas bo uničilo to sovraštvo. « 
Večina okoli stoječih je pritrjevala ne­kdanjemu velikemu duhovnku, čegar ča­
stita postava in sveta oblačila so množic i narekovala spoštovanje . »Duhovnik božj i je resnico govoril.« je klical nekdo iz ljud­stva. »Poveljnika straže je premotila nje­gova prevelika gorečnost.« Ecehija je še enkrat zaslišal vso zadevo in nazadnje iz­rekel sodbo, da sta RiTnljana brez krivde . Ljudstvo mu je pritrjevalo. 
vleazar je škripajoč z zobmi požr l svojo jezo. Še celo opravičil se je stotniku , a ga pogledal obenem z očmi, ki so se bli­ščale kakor ostrina meča . 
Stotnik Luci-i pa se je srčno zahvalil staremu duhovniku in njegovemu sprem­ljevalcu, ki sta mu rešila življenje in ob­enem odvrnila veliko nesrečo od judovske ­ga ljudstva. Zadovoljno je izročil orožje Ecehiii s prošnjo, naj njega in tovariša spremilo čez tempeljski prostor proti zgorniemu delu mesta. 
Simon, Ecehija in spremstvo ju j e vzprejelo v sredo in vodilo skozi Salomo ­
novo dvora-no na -vzhodu proti »kralievi 
dvorani« na jugu . Bila je dolga pot. Stot­
nik se je čudil velikanskim zidovjem in ti-sočem čudovito lepih stebrov, ki so nosil i dvorane. V obližiu pa se je bliščal snežno ­beli marmor svetišča, v katerega so skoz i mnogoštevilna vrata vrvele neštete množi­ce Iiudstva. Čudovita stavba ! 
Toda stotniku se po dogodku, ki g a je ravnokar doživel, ni mnogo ljubilo ob­
čudova l lepoto ternpelja. Molče je stopal sredi duhovnikov do konca »kraljeve dvo­rane« . Tam mu je Ecehija vrnil orožje . S kratkimi besedami se je stotnik zahvali l častitemu starčku in njegovim spremljeval­cem. Nato je z Marcijem odkorakal če z most, kjer so ga že dolgo časa pričakovali vojaki na konjih. 
Peto poglavje . 
V palači Berenike . 
»Pri Bakhu!« je zaklical Marcij, se­
deč na hrbtu svojega konja, »dobro se j e izteklo. Pred četrt ure bi počenega asa * )ne bil dal za najino življenje . Zapomnil si bom dobro tega dolgega poveljnika tem­peljske straže!« In v vročih besedah j e pripovedoval Marcij dogodek, ki sta g a ravnokar doživela s stotnikom Lucijem. 
Lucij se je ozrl nazaj na tempeljski hrib. Iz spodnjega mesta je bilo izpeljani h 
več stopnic do templja. Po stopnicah so valovi romarjev hiteli v svetišče, odeti v belo praznično obleko in pobožno psalm e pevajoči. Raz tempeljske strehe so zope t zabučali glasovi trompet, in ko so se raz ­legli po mestu, je Iz preddvorov svetišč a 
*) ,As",[se imenuje najmanjši rimski novec , vreden okrogpet vinarjev. 
zadonela iz tisoč grl pesem, ki so ia 
spremljale harfe in cimbale . Duhovniki so peli, in ljudstvo jim je odpevalo . Lucij 
ni mogel razumeti besed, a čutil je, da mo­rajo pomeniti nekaj svetega in veličast­nega, kar mu je segalo globoko v dušo . 
»Mi Rirnljani,« je rekel pri sebi, »bi s e 
od jodov lahko mnogo naučili, kako je treba spodobno častiti bogove . « 
Nato je zavil proti kraljevi palači, k i je stala na severovzhodni strani gore Si­jon. Moral je prejezditi skoraj vse gore­nje mesto, in med potjo mu je Marcij raz­kazoval važnejša poslopja. Takoj na desni sta zadela na palačo kralja Agripe in Ma­kabejcev, ki jih je uničil Herod . Zraven se je raztezal velik Ksistov trg. »Tukaj,« razklada Marcij, »imajo Judje svoje igr e in ljudske shode. Kaj bodo te judovske igrače v primeri z bojnimi igrami v rim­skem cirkusu! Tudi te palače so le ubo­žne koče, če bi jih postavili poleg zgrad b našega božanskega cesarja Nerona. Ven­dar se nahaja v njih marsikak zaklad, ki b i bil dober, da bi ga zaplenili rimski konje­niki. Veliko zlata in srebra bi našli. Saj so ti Herodijanci tako bogati, da so neko č našemu cesarju podarili 100 talentov. Ali ni sramota, da pustimo tem barbarom to­liko bogastva?« 
Zdaj sta jezdila skozi ozke, strme i n nerodne ulice, med temnimi, nizkimi hi­šarili, z ravnimi strehami. Le težavno se je mogla velika množica ljudi, ki se je gne­tla po ulicah, ogibati jezdecema. Lucij in Marcij sta preslišala marsikako nejevolj­no besedo. Komaj tuintam se je kako omre­ženo okno odpiralo na ulico, in namest o vrat je povsod le mala odprtina gledala v prosti svet. Lucij, ki je šele pred kratkim 
prišel v Antijohijo in ni poznal načina, p o katerem vzhodni narodi zidajo hiše, je dél , zaničljivo zmajaje z rameni : »Kako be­raško je to gnezdo — glavno mesto bo­
gatih Judov! Saj to niso hiše, ampak ječe! « 
»Hiš'e so, gospod, in še prelepe za t o razbojniško ljudstvo. Okna imajo obrnje­
na na zadnjo stran, dvorišče in vrt. V so­bah je nakopičenega več bogastva, kako r bi mogli sklepati po teh zidovih, obrnjeni h na ulico. Sicer pa, glej, tu stoji hiša, ki bi bila kras tudi našemu mestu . Prijetno in čedno, kaj ne? Ti lepi stebri so bili kle­sani v Aleksandriji in so stali ogromno de­narja. Tu stanuje Berenika, sestra kralj a Agripe, kraljica Cilicije. Ušla je svojemu možu, in sedaj stega svoje roke po novi , višji kroni. Ko bi le naš poslanik Gal ime l več upanja, postati cesar, pa bi postala ona njegova krasna Galina,« se je zasme­jal Marci]. 
Lucij se je že nekoč srečal z lepo,duhovito in častihlepno kneginjo in ji je bil celo z drugimi častniki vred predstavljen. Pozneje ni več mislil nanjo . 
Zdaj pa se je spomnil Lucij lepe kra­
ljice in je pogledal v okna njene čarobn e palče. Ob oknu je zagledal gospo, ki je ravnokar razmaknila svilnato zaveso, d a bi zrla za jezdeci. Gotovo je slišala peket kopit, in spoznala, da rimski konjeniki jez­dijo po ulici. »To je Berenika,« je dél stotnik in pozdravil knjeginjo po omiki i n oliki. Zdelo se rnu je, da je odzdravila pri­jaznejše, kakor odzdravlja kraljica pri ­prostemu častniku . In hotel je jezditi da­lje. Pa Marci" je zaklical za njim, da ga vabi Berenika k sebi. Lucij premišlja, bi se li odzval povabilu ; a kmalu pride ede n izmed čuvajev z uljudno proš'nlo, naj stot­nik, ako rnu službeni čas dopušča, poset i 
in razveseli s svojim kratkim obiskom kraljico Cilicije. Lucij odda nato svojega belca bližnjemu vojaku in odide . 
Stopil je v čarobno, v kraljevem si­jaju in krasu bliščečo sobano. Niti v naj­plemenitejših rimskih palačah ni videl Lu­cij tolikega razkošja . Kakor zrcalo gladk i tlak je bil pokrit s težkimi preprogami . Ob stenah so se razprostirale široke, s svi­lo prevlečene blazine, in raz bogati stropje visel trirogljati svečnik iz čistega zlata . Kraljevska soba ! 
Kredno se je Lucij načudil tej krasoti , se razmakne bogata zavesa pri vratih in 
Berenika stopi predenj . Ni se stotnik spomnil, da bi bil videl kdaj lepšo žensko . Zadovoljno se je nasmehnila knjeginja, i n 
čez češnjeve ustnice so ji zabliš'čali lep i zobje. Črnih, valovitih las še ni spletla v kito, ampak jih je le zapela z zlato za­ponko. Z dlanjo je vrgla še nekaj razmr­šenih las nazaj na vrat, prijela z desnico svoj morskozeleni hiton (obleka rimski h žen) in po šegi in navadi Rimljanov legl a na blazino. Luciju je pomignila prijazno , naj sede na nizek, slonokoščeni stol . 
Lucij pa se je poklonil in ni vzpreje l ponudbe . »Veličastna kraljica!« je rekel , »dovoli, da stoje poslušam tvoje zapovedi . Ravnokar prihajam iz Antijohije in prina­šam deželnemu oskrbniku neko poročilo . « 
»Od poslanika Cestija Gala prihajaš , plemeniti stotnik? Saj sem si že mislila , da je kaj takega, ko sem te videla jezdit i po ulici. Slišala sem govoriti, da pride poslanik Cestlj Gal k praznikom semkaj v Jeruzalem . « 
»Da, deželnemu oskrbniku moram no­
coj sporočiti njegov prihod. « 
»Potem te nočem zadrževati pre­dolgo. Zelo vesela sem, da pride pleme­niti Gal. Upam, da bo on varoval moj ljubi judovski narod pred krivicami, ki mu ji h prizadeva deželni oskrbnik . Tudi tvojega prihoda se veselim, lepi stotnik . Mislim, da sem te že videla nekoč. Ne? V Ce­
mren? Torej se nisem zmotila! Prosila bom poslanika Gala, da te pusti tu v Je­ruzalemu, in potem te bom iskreno pro­
sila, da me pogostokrat obiščeš . Brala bom s teboj najnovejše rimske pesmi, ksem si jih naročila iz Rima . Prav ljubko mi doni tvoj glas, stotnik. Rada bi se še bolj natančno naučila latinskega jezika. 
Začetkom je Berenika govorila v či­sti grščini, zadnji stavek pa je izrekla pra­vilno latinsko. Nato je obstala in obrnila temno oko vprašujoče na stotnika. Pri­čakovala je, da ji bo on odgovoril z nava­jenim dobrikanjem. Lucij pa se je hladn o zahvalil za izkazano dobrohotnost in za­upanje kraljice. 
Mrzlo vedenje mladeničevo je še bol jvzpodbodlo samoljubno ženo. »Dobro,« je 
rekla z očarljivim smehljajem, »prosil a bom Cestija Gala, da te pusti v Jeruza­lemu. Zdaj te ne smem več zadrževati . Kako lepo doneče ti teče grški jezik! Tak o lepo in čisto po grško še nisem slišala go­voriti Rimljana.« 
»Moja mati je Grkinja. « 
»Toda tvoj oče je Rimljan? « 
»Bil je rimski senator ; jaz sem poto­mec starega viteškega rodu . « 
»Združuje se v tebi rimska moč i n grška omikanost. Toda, prišlo mi je na misel — nisi mi še povedal svojega imena, ali če si mi ga že kdaj povedal, sem ga 
pozabila. Za koga moram torej prositi pr i poslaniku Cestiju Galu . « 
»Lucij Flav je moje ime, kneginja . « 
»Flav — Flavij? Kajne, sorodnik voj­skovodje Vespaziana?« vpraša Berenik a 
napeto poslušajoč. 
»Ne, kneginja, tako slavnega imen a nimam. « 
»Še ne. Toda prav nič se ne bom ču­dila, ako si boš v par letih pripel okrogplavih las Javorjev venec zmage. Da bi le ne bila to zmaga nad mojimi rojaki, na d Judi! « 
Po teh besedah je podala Berenik a 
stotniku roko, bliščečo v dragih biserih, i nga odslovila z dobrohotnim pogledom . — 
Zgrnila se je zavesa za Lucijem in kneginji so se izpremenile poteze n a obrazu. »Flav? Zdi se mi, da je na po­
dobi, ki mi jo je pokazala egintovska ča­rovnica, stalo ime Flavij,« je rekla zamiš­ljeno. »Mala razlika v imenu — é, to j e morebiti pomota ; postava, ki mi jo je ka­zala, in ki mi je ponujala cesarsko krono, je čisto njegova. Ravnoisti lepi plavi lasje, kakoršne tako redkokdaj najdeš med Rirn­ljani! Oči se ne spominjam natančno . Prekratek je bil čas, da bi si mogla vs e zapomniti. Rada bi, da bi bila tukaj stara ča­rovnica! Pa če bi jo tudi poklicala k sebi , bi ne prišla, kajti dobro vé, da ji v Jeru­zalemu preti smrt na grmadi .« 
Zaš'etala je kraljica parkrat tiho p o 
mehkih preprogah, in čelo se ji je guban­čilo. »Kako hladno je ta rimski mladeni č občeval z menoj ! « je rekla, »in vendar mislim, da bi slavljena Berenika tudi po ­slaniku, ali cesarju ugajala. Vseeno, tudi tega Rimljana bom priklenila na svoj zma­goslavni voz, če se mi bo zdelo vredno . Zdaj pa k Agripi! Izkoristiti treba priho d poslanika Cestija Gala, da poženemo iz dežele tega zopernega deželnega oskrb­nika Flora in njegovo soprogo — hal « 
Tlesknila je z rokami in zaklicala suž­nji, ki se je prikazala na pragu : »Hitro, Hloa naj mi naveže lase in Akta naj pri­nese obleko. Pa ne one nove, škrlatne z 
zlatimi čipkami, ampak eno izmed starej­ših, katerokoli. Grem samo h svojemu bratu Agripi. Za jutrajšnji dan pa se pri­pravi, da me boš oblačila po kraljevsko . Kajti povabila bom poslanika iz Sirije in druge visoke goste k obedu . Zdaj naroči, da mi pripravijo nosilnico ! « 
»O gospodarica, tako lahko te je oble­
či po kraljevsko! Saj si že v tej priprosti obleki kakor boginja,« se je dobrikala grkinja, ko je pripravljala obleko. 
»Té-té-té, ti priliznjena mačica! Pod­vizaj se in pokliči tovarišice . Mojih las se sme dotakniti le Hloa. « 
Zdaj sta vstopili I11oa in Akta. Prva je hitro uredila svoji gospodarici lase in jih 
oškropila s par kapljami dišečega olja , druga pa je razgrnila tri različne oblek e čez bližnjo blazino . »Kar prvo vzerni, tist o modro s srebrnim robom !« dé Berenika . »Hitro! Morala bi biti že pri krapu ! « 
Trajalo je precej dolgo, gredno j e sužnja Akta uredila vse gube na Berenikin i obleki. Medtem sta dve deklici držali go­spodarici veliko kovinsko zrcalo, v kate­rem se je odsvitala njena postava. Ko je 
bilo vse končano, je odšumela Berenika iz sobane in sedla v nosilnico . 
Medtem je stotnik Lucij s svojo četo zamišljeno jezdil proti kraljevi palači . Ne­nadni vzprejem kraljice Berenike ga j e bolj vznemiril kakor razveselil . Njena oča­rujoča lepota in njena dobrohotnost ga j e razburila, čeprav se je kazal hladnega n a zunaj. »Čisto drugačna je ona, kakor mlada Judinja Tamara. Podobna je bo­ginji ; ošabnost in strast žari iz njenih oči . Tamara pa je videti čista in nedolžna ka­kor otrok. Kajpak, Berenika je na slabem glasu med Judi. Različne reči se govor e 
o njej po vojaškem taborišču. Toda, ali je slabega, kakor naše najplemenitejš e Rimljanke? Boljša je, kakor cesarica Po­peja Sabina, boljša —. Kje pa še najdeš med našimi rimskimi ženami katero, ki b i poznala čednost in čistost? Kaj, ko bi s pomočjo te bogate in mogočne kneginj e mogel priti do časti in slave? — 
»Tukaj smo!« prekine desetnik Mar­cij Lucija v njegovih razmišljevanjih i n 
mu pokaže kraljevo palačo, ki se je mo­gočno dvigala pred njunimi očmi. Bila j e široka, dvonadstropna zgradba, obdana s čarobnimi drevoredi na obe strani . V ozadju pa so stala različna stranska po­slopja, med njimi tudi vojašnica jeruza­lemske posadke. Ko je straža spustila pri­šlece na dvorišče, je pritekla gruča voja­kov iz vojašnice, da popeljejo konje v hlev. Za njimi je prišel tudi stotnik Me -Ulij, da pozdravi došle tovariše . 
»Glej ga, Lucij Flav!« je zaklical . »Bogovi so te gotovo za kazen pripeljali v 
ta dolgočasni Jeruzalem ! « 
»Prav veseli me, da zopet vidim ene ­ga svojih starih sošolcev . Prosim te, po­pelji me takoj h oskrbniku . Naznaniti m u moram prihod poslanika Cestija Gala . « 
»Kaj?! Poslanik pride? Potem p a morajo naši vojaki svetlo nabrusiti orožje . Ali slišite, Kornelij, Raok, Paludan in ka­
kor vam je vsem ime — odrgnite vsi ščit e in oklepe in sulice, da se bo vse svetil o kakor solnce.« — »Tu pri nas so vojaki nekoliko zanemarjeni,« se obrne Metili ]zopet k Luciju . »S poročilom se ti pa š e prav nič ne mudi . Qesij Flor je imel sinoč i pojedino pozno v noč in se še ni prespal . 
Kaj, ali še nisi nič, zajuterkoval? Brž za menoj v obednico! Boš že še dobil ka k 
Zadnji dnevi Jeruzalema 5 
prigrizek in majolko ciprskega vina . Pri tem mi boš lahko razložil vse novice iz Rima, jaz pa ti bom nekoliko razkazal naš položaj v tem od bogov sovraženem gne­zdu. V lepo past smo vjeti! Če se bod o trije milijoni Judov, ki zdaj bivajo v Jeru­
zalemu, vpili — potem, prijatelj Lucij , smo ob svoje glave —« 
Šesto poglavje. 
Jutro velikega petka. 
V hjši pri Betaniji so bili vkljub nočne­mu motenju vsi zgodaj pokonci. Še celo deklici, ki se drugekrati nista zbudili tako jna prvi klic tete Salome, sta pravočasn o prišli v družinsko sobo k skupni jutranji molitvi. Vstali in oblačili pa sta se čist o potihem, da bi ne vzbudili Tamare v bliž­nji spalnici. Marta dé teti, ko pride v sobo, da leži hčerka ranjenega rabija še v tr­dem spanju. 
»Tega je treba ubogi deklici po pre­stanem strahu zadnje noči,« odvrne Sa­loma. »In Bog vé, koliko težkega jo š e čaka? 1vzebij ni danes zjutraj nič zado­voljen s stanjem bolnikovim. « 
»Ubožec! Kako žalostno, ako ji umr­je dé Marija. »Me bi kajpak pridržal e Tamaro pri nas kot svojo ljubo sestro.« 
»Kajpak,« odvrne resnobna Mart a 
svoji bolj čuvstveni sestri. »Vkljub temu pa bi želela odkrito rečeno, da bi ne bili prišl i ravno v tem času v našo hišo. « 
»Oh, ljuba Marta, kako moreš tak o govoriti !« se razvname Marija . 
»Prav, pa nam svetuj, kaj hočem o storiti! Ona bo hotela z nami, ako nas stric danes popelje v mesto . Pomisli, ona še ni videla Jeruzalema in templja! « 
»Zdi se mi veliko bolj ponižna, kakor si ti, moja Marta. Če ji le eno težkočo po-­vemo, pa ne bo več silila z vama,« prav i Saloma. »Razven tega, hotela bo streči svojemu ranjenemu očetu . « 
»Jaz pa bi ravno želela, da gre z nami,« vzklikne Marija . »Kako bi jo rad a 
že danes prepričala o naši veri in jo kot novo izpreobrnjenko peljala k dobrem u škofu Simeonu v pouk . O, izmislila sem si že ves vojskini načrt. Najprej peljemo Ta­maro k grobni votlini, iz katere je naš Go­spod mrtvega Lazarja obudil k življenju . Vrtnar Sila ji bo izpričal to, ker je bil sa m pričujoč pri čudežu. Potem bomo na poti od Oljske gore do Golgate pripovedoval i ljubi deklici vse trpljenje našega Zveli­čarja. In končno ji bomo razložili njegovo častito vstajenje in vnebohod. Saj so škof Simeon, diakon Mihanon, naš stric in mno­gi drugi videli v svoji slavi vstalega Zve­ličarja. Kako bi ona takim pričam ne ver­
jela, da je Jezus Kristus res obljubljeni Odrešenik, pravi Sin božji? Naj gre Ta­
mara z nami! Se danes, na dan Zveličar­jeve smrti, jo bom prepričala o resnic i naše vere, in morala bo postati kristi­janka. « 
»Vera, to ni človeško delo, ampak sa d milosti božje,« pravi Evzebij, ki je med Marijinim govorjenjem stopil neopažen v sobo. »Za to milost moramo prositi in mo­liti. Zdaj pokličite vrtnarja Silo in druge notri. Opraviti hočemo svojo domačo po­božnost, ker ne moremo iti k shodu naši h bratov v Jeruzalem. Ranjenec bo spal še cele ure dalje, in nič nas ne bo motilo v našem premišljevanju na Veliki petek . « 
Vrtnar Sila, ki ga je zjutraj Lucij ogo­voril, in nekaj drugih hlapcev stopi v sobo. Evzebij najprej moli kratko jutranjo moli­
tev, in pričujoči mu odgovarjajo. Nato v nekoliko besedah, prihajajočih iz dna duše , kliče družini v spomin, da je danes pre­teklo 33 let, odkar je Gospod trpel strašno smrt na križu. »S temi-le očmi sem ga vi-del viseti na križu — o kako je bil razbi­čan in razmesarjen! — in ko so ga pismarj i in farizeji trpečega smrtne bolečine pro­klinjali in zasramovali, tedaj so te moj e ušesa slišale njegovo molitev : »Oče, od­pusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Zdi se mi, kakor bi se vse to včeraj zgodilo, tako živo mi je pred očmi Gospod s trnjevo krono na glavi in s krvavečimi ranami p o vsem telesu! O ko bi ga videli vi, moj i otroci! Nikdar, nikdar bi ne pozabili nje­gove ljubezni, s katero je prestal tako strašno smrt za nas. « 
Evzebij je bil ves ginjen in ni moge l govoriti dalje . Vroče solze so rnu kapal e na sivo brado. Tudi vsi navzoči so jokal i tiho, posebno Marija. Čez nekaj časa pravi .~vzebij, da hoče brati Kristusov o trpljenje, kakor ga je pred kratkim spisal Matevž po navdihnenju Svetega Duha. 
Vzel je v roke pismo, še čisto novo , ga poljubil in pričel počasi in razločn o brati popis o Kristusovih bolečinah na Olj­ski gori do njegovega zadnjega vzdiha n a križu. Ko je končno prebral pretresljive čudeže, ki so se zgodili po smrti Sinu bož­jega, — kako se je pretrgalo zagrinjal o v templju, kako se je stresla zemlja in so se odpirali grobovi, in besede stotnika, ki je nadzoroval križanje : »Resnično, ta j e bil Sin božji!« - tedaj ga je prekinil tih , bolesten krik ; ozrl se je okrog in zagleda l hčerko rabija Sadoka med vrati z objoka­nimi očrni. 
Tamara se je vzbudila, ko je Marta poklicala vrtnarja in hlapce k jutrajni po­božnosti. Zaslišala je Martin glas in na­enkrat so ji v spominu oživeli vsi dogodk i 
preteklega večera . Napad, rimski stotnik ,izguba brata, nevarna očetova rana, vse 
ji je stopilo živo pred oči in srce se ji je skrčilo v bolesti. »Ne, to niso sanje, to j e strašna resnica!« je vzdihnila in se dvig­nila s postelje. »K ubogernu očetu moram ; vedeti moram, kako mu je hudo. « 
Urno je vrgla nase obleko in si prive­zala sandale na noge . Nato je odgrnila pr i oknu zaveso in pogledala z zmedenimi 
očmi na vrt, ožarjen z lepoto jutranjega solnca. Na drevesih so peli ptiči zahval­nico Bogu. Tudi ona je pokleknila in pro­sila božje pomoči za očeta, za brata i n zase. Pokrepčana v zaupanju do dobrega Boga je vstala, da poišče svojega prijaz­nega gostitelja in svojega ranjenega očeta. 
Spomnila se je, ko ji je rekel Evzebi j 
sinoči, da v bližnji sobi spita njegovi neča­kinji. Ob tej sobi je najprej obstala in po­slušala, nato je pogledala skozi zaveso . Soba je bila prazna. To-da nekaj, kar je Tarnara zapazila v njej, jo je prestrašilo . .Med dvema vazama, napoljenima z naj ­lepšimi pomladanjimi cvetkami, je stala v srebrnem okvirju podoba žene, polna ne­beškega veličastva in miline. 
»Za božjo voljo, kaj je to?« dé Ta­mara in pobledi od strahu. »Ali so moji go­stitelji, ki so nas vzprejeli s toliko ljubez­nijo, od Boga sovraženi pogani in ne otroci Abrahamovi? Kako morejo tako kršiti za­poved božjo in trpeti podobo malika po d svojo streho?« 
Tamara je že mislila skočiti v sobo in razbiti podobo. Kajti že od svoje mladosti je po nauku očetovem s studom sovražila vse, kar je količkaj spominjalo na maliko­vanje in poganstvo. Toda premagala se je in sklenila poiskati očetu drugo prenoči­šče, ako njen gostitelj ne uniči na njen o besedo te poganske podobe . 
V takih mislih je stopala po stopni­cah navzdol in prišla v vežo, kamor je dr ­
žalo več vrat. Ni vedela za vrata, ki pe­ljejo v sobo, kjer leži njen oče. Zaslišala pa je glas Evzebijev in ga takoj spoznala. Stopila je hitro pred vrata . Njen gostitel jje najbrže bral nekaj resnega in sveča ­nega. Najprvo je pazila na pomen besedi . Toda nehoté ji je vsebina segla do srca. Kdo je ta Jezus, ki je tako milo rekel svo­jemu učencu, ko ga je izdal s poljubom : »Prijatelj, čemu si prišel?« — In kdo je t a Oče, ki bi ga lahko prosil in bi poslal ve č kakor dvanajst legionov angelov na po ­moči« O vsem tem še nikdar ni Tamara slišala ničesar. In zdaj je slišala brati, da je bil ta Jezus peljan pred velikega du­hovnika Kajfa ; in veliki duhovnik Kajf a je stari oče njenega ženina ! 
Tamara je stopila čisto zraven za­vese ob vratih, in nobene besede v pre­tresljivi zgodbi ni preslišala . S strahom je čula strašne besede velikega duhovnika : »Pri živem Bogu te rotim, povej nam, ali 
si ti Mesija, Sin božji?« in je slišala ravno 
tako svečan odgovor : »Ti si rekel. Pa po­vem vam : poslej bodete videli Sinu člo­vekovega sedeti na desnici Moči božje in priti v oblakih neba . « 
Zdaj je Tamara vedela : to je bil Na­
zarenec, o katerem je že tolikrat njen oč e govoril s studom, češ, da je Boga prekli­njal. In Tamara je pritrdila sodbi Kajfe i n velikega zbora : »Boga je proklinjal! Smrt i je vreden!« — Toda kako se vjema to ple­menito in mirno obnašanje Jezusa, o ka­terem je slišala zdaj brati, s srcem tistega bogokletneža, o katerem ji je pravil njen oče? Čutila je Tamara, kako ji ginejo v duši predsodki. Obup izdajavca Iškarijot a in prorokove besede o 30 srebrnikih so j o pretresle še bolj. Tiho in napeto je poslu­šala sodno obravnavo pred Poncijem Pi­latom in spoznala, da so bili celo Rimljan i prepričani o Jezusovi nedolžnosti . Cula je, kako se je Pilat trudil, da bi pridobil zase ljudstvo in oprostil nedolžnega. Oni pa so kričali : »Izpusti Barabo! Križaj ga!« — »Kaj pa je hudega storil?« — »Na križ ž njim!« — In potem bojazljiva obsodba z dostavkom : »Nedolžen sem nad krvj o tega pravičnega,« in strašne besede ce­lega ljudstva : »Njegova kri pridi .nad nas in naše otroke ! « 
In nato grozni prizori bičanja, krona­
nja, križanja in nazadnje smrt v strašnih 
bolečinah in v sramoti! Ali je bil torejvendar blazen in hudoben, ker ga je Bog, ki ga je na križu klical na pomoč, tako za­pustil? Ne! Slišala je Tamara, kakor uda­rec za udarcem, čudeže, ki so se godili p o smrti Jezusovi . Slišala je nazadnje častni­kove besede : »Resnično, ta je bil Sin bo­žji !« in po teh besedah je do dna srca gi­njena stopila v sobo . 
Deklici Marta in Marija sta z vzkli­
kom strahu skočili pokonci in tudi drug i so potrti gledali rabljevo hčerko, ki je bil a vsa iz sebe. Le Evzebij je ostal miren in j e s prijaznim pogledom stopil k dekletu . Te­daj je zaklicala Tamara s tresočimi ustni­cami : 
»Torej je Odrešenik prišel, in njegov o ljudstvo ga je umorilo?« 
»Prišel je, in njegovi rojaki so ga — v strašni zaslepljenosti pribili na križ,« od-, vrne Evzebij . 
»In Izrael se ni izpreobrnil, tudi p o 
teh velikanskih čudežih ne, o katerih s i ravnokar bral? Toda ne, saj ni mogoče ! Jeruzalem in vse ljudstvo bi se namah iz­preobrnilo, ako bi se res zgodila ta ču­dežna znamenja. Bajka je to in predrzna izmišljotina, kar si ravnokar bral. Reci, da je tako! « 
»Vse, kar sem bral, je sveta resnica . Jaz in mnogi drugi, ki še . živimo, smo 
priča tega. Tisti izmed ljudstva, ki so bili dobre volje, so našli milost vere . Tudi ti jo boš našla, ako ponižno prosiš Boga, d a ti dá spoznati resnico . Zdaj si preveč raz­burjena, da bi mogla soditi premišljeno . Tudi ni bil moj namen, tako hitro odpreti oči. Bila je najbrže to volja božja, in pre­pričan sem, ti boš našla milost svet e vere. « 
»O, kaj naj rečem, kaj naj mislim? T a Jezus iz Nazareta, katerega me je oče ž e v mladosti proklinjati učil, ta je v resnic i naš Odrešenik?! Reci, povej mi — ve ­rujem tvojim očem, ker iz njih govori po­štena duša, in tvojemu dobremu srcu, ka­tero je z ljubeznijo sprejelo mojega ranje­nega očeta — povej mi in prisezi pri svo­jem dušnem zveličanju : ali si videl le eno izmed teh čudežnih znamenj, o katerih si ravnokar bral v tem pismu? « 
»Bil sem priča, ko je solnce potem­nelo, in vprašaj svojega očeta, ako je to naravno mogoče ob času polne lune . Ču-til sem, kako se je zemlja stresla, in vide l sem počiti skalo, na kateri je stal križ; še danes ti hočem pokazati razpoklino, ak o greš z menoj na ono mesto . Videl sem tudi še večja znamenja, kakor pa si slišala brat i 
o njih. Videl sem njega samega, ki je umrl na križu, videl sem Jezusa Kristusa vsta­
lega od mrtvih, videl sem ga tudi iti v nebesa. Jaz, ki stojim pred teboj, sem pri­
ča tega, in lahko ti jih imenujem še več, 
ki so videli isto, kakor jaz in so še danes med živimi. « 
»Dovolj, dovolj !« vzklikne Tamara i n pade na kolena. »Moj Gospod in moj Bog, kako moraš kaznovati v svoji pravičnosti narod, kateri je tvojo kri klical nase in n a svoje otroke! « 
»O, on ni samo pravičen, ampak tud i usmiljen. Rajše odpušča, kakor kaznuje. Kakor dobri pastir išče on grešnike, iz­gubljene ovčice, in jih na svojih rameni h nosi nazaj k čredi. Matevž, čegar svet o pismo si ravnokar slišala, ni zapazil vse­ga, kar je Jezus na križu govoril in storil . On pripoveduje, da sta razbojnika, ki st a bila z Jezusom vred križana, zasramoval a s pismarji in velikimi duhovniki. Odreš'e­nika ; ni pa zapazil, kako je Križani molil k Očetu : »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kajdelajo,«*) in kako je enemu izmed razboj­nikov, ko ga je skesano prosil odpuščenja , obljubil : »Še danes boš z menoj v raju . « 
»Kako bi mogla vse to verjeti? Usmi­
lite se me, počakajte, da vse to premislim in govorim o tem s svojim očetom,« od­vrne Tamara in steza braneča se roke proti deklicama, ki sta se ji približali lju­beznivo. Tako ji je pri srcu, kakor izgub­ljenemu potniku, ki v črni noči zagleda 
*) To so pozneje zapisali drugi evangelisti . 
naenkrat žareč plamen ; oko je kakor sle ­po in ne more gledati blišča . 
»Z ubogim očetom,« je ponovila čez nekaj časa in vstala. »Kako sem mogl a pozabiti nanj. Peljite me k njemu! Toda ne, ne srne me videti v tem razburjenju ; mislil bi, da se je njegovemu otroku pri­petila nesreča; in vendar je ta trenotek morebiti meni v največji blagor! Dajte, da grem sama v vrt, in ko se pomirim, me pe­ljite k očetu. Kako je prestal noč? Kaj je z njegovo rano? « 
Evzebij je pomirjevalno odgovoril 
Tamari, da se ni bati ničesar hudega. Na to sta jo obe sestri peljali v veliko uto n a vrtu. Rada bi Marta ostala pri njej in jo tolažila, a nežno čuteča Marija jo je poteg­nila za seboj, rekoč Tamari : »V tej uti j e Jezus večkrat sedel, ko je še bival n a zemlji. Naj ti govori tolažilno k srcu, in razsvetli te naj njegov Sveti Duh! « 
Dolgo je šetala Tamara po uti gorin­dol. Na zunaj se je umirila . Toda čembol jje premišljevala vse, kar je ravnokar sli ­šala, tem hujši dvomi so ji vstajali v srcu . Kolikrat ji je oče z besedami prorokov ri­sal slavo in veličastvo bodočega odreše­nika. Mesija bi moral priti kot mogočen zmagovalec, kot slaven knez, kot osvobo­ditelj svojega ljudstva iz rimske suhosti . Judje so ga pričakovali kot mogočneg a kralja, pred katerim se bodo v prahu pri­
klanjali vsi narodi, kateremu bodo pogan i 
plačevali davek in mu prinašali zlato in kadilo in vse zaklade sveta ! 
Kako se vse to ujema z bičanim, s trnjevo krono venčanim človekom, ki j e bedno umrl na križu in bil kot bogokletne ž obsojen od velikih duhovnikov in ljudskih., starejšin? Veliki duhovniki in pismarji do­bro poznajo prerokbe in bi gotovo ne za ­vrgli prišlega Odrešenika. Kako bi bolj ne verjela velikim duhovnikom, ki poznajo sveto pumo, kakor pa besedam starega Evzebija? Gotovo, Evzebij je dober mož in je z veliko ljubeznijo vzprejel pod stre­ho njo in očeta. Tudi njegova žena Salo­ma in obe deklici sta prijazni . Toda vsi ti so bili gotovo od kogarkoli prevarjeni, go­ljufani ! 
Čudežna znamenja, kajpak —! Evze­bij je jasno zatrjeval, da jih je videl z last­nimi očmi, ter je s Križanim po njegov i smrti občeval! Kako se to ujema? — Oč e ji bo znal vse razjasniti. Na noben način ni mogel Mesija, kateremu so proroki ob­ljubljali gospodstvo nad vsem svetom , umreti tako poniževalne smrti na sramot­nem križu kot bogokletneži« 
S tem predsodkom je hotela Tamar a zadušiti glas milosti božje, ki jo je klica l k veri v Zveličarja. Marta je v bližini na vrtu trgala cvetice . Tamara jo pokliče k sebi. 
Želela je Marta skleniti vez prijatelj­stva z rabijevo hčerko, da bi jo lažje pri ­dobila za sveto vero . Hotela je postati njena verouČiteljica . Koliko ganljivega i n lepega bi ji povedala! Tamara mora spre ­miti njo in sestro po navadni poti velikeg a petka od Getzemane do hiše Ane in Kajfe , pred sodno dvorano Pilatovo, nato do pa­lače Herodove in nazadnje po križevi poti na vrh Golgote. Med potjo ji bo lahko na dolgo in široko pripovedovala o življenj u in trpljenju Gospodovem. Kako bodo njih srca žarela v skupni ljubezni do Odreše­nika! Tako je mislila Marta in tekla na­sproti Tamari. 
Toda prvi pogled v Tamarine oči ji je povedal, da se je v njenem srcu vršila velika izprememba. »Kako hladno znaš gledati!« ji je zaklicala . »Mislila sem, d a te bom našla čisto drugačno, polno zahva­le in tolažbe vsled dobljene milosti, vso navdušeno in gorečo, ker ti je tako hipom a zasijala luč svete resnice . « 
»Hipoma seve,« odvrne Tamara, »ta ­ko hipoma, da bi bila skoraj verjela na­uku v križanega Zveličarja. A ne dam se vam več vjeti v nastavljeno past; od­pusti ! « 
»Kaj? Ti dvomiš? Ko ti je stric, k i 
je bil vsemu priča, svedočil resnico — grdo je to! Tako sem se že veselila, d a pojdem danes v družbi s teboj in Marijo 
po križevi poti v pobožnem premišljeva­nju. Zdaj naju navsezadnje niti spremiti ne boš hotela? « 
»Gotovo ne mislim zapustiti hiše, do­
kler je oče tako težko bolan . — Ne hudujse nad menoj, dobra deklica . Nikdar mi ni prišlo na misel, da me hočeta varati ti al i tvoj stric. To je že zato nemogoče, ke r sem čisto slučajno poslušala branje oneg a pisma, ki mi je tako seglo do srca. Toda tem prvim vtiskom se ne smem udati, do­kler niso rešeni vsi dvomi, ki so mi precejob resnem premišljevanju vstali v duši . Najprej moram o tem govoriti z očetom ;ako bo on soglašal z vami, bom tudi ja z vsprejela vašo vero. « 
»Tvoj oče še ne more govoriti, in tr­pelo bo morebiti še dolgo časa, gredno mu bo ozdravela rana . Ali se res hočeš tako dolgo zoperstavljati milosti božji? Paz i se, da je ne izgubiš popolnoma! « 
Tamara pa odvrne nato prijazno i n odločno, da morajo biti prej rešeni njeni dvomi, in sicer od očeta, ki ga v znanj u svetega pisma nihče ne prekaša. Marta postane nestrpna in zakliče : »Kaj dvomi ! Imenuj mi jih, in vse ti bom razvozljala , najbolj učenim pismoukom v Izraelu na­kljub. « 
»Drugekrati, ljuba moja,« odvrne Ta­
mara, »bom rada poslušala tvojo učenost . Zdaj pa moram poiskati očeta . — Gotovo 
boš te natrgane cvetice postavila pred po ­dobo, ki sem jo videla v vajini sobi — oprosti, zavesa je bila napol odgrnjena i n sem jo videla . Priznam ti, zelo sem se ču­dila, ko sem to videla v izraelski hiši . Ali ni Bog in Gospod po svojem hlapcu Moj­zesu slovesno oznanil raz goro Sinaj : »Jaz sem Gospod, tvoj Bog ; ne imej tujih bo­gov poleg mene. Ne delaj si izrezljane po­dobe, da bi jo molil ?« No, ti moja pismo­ukinja, kako se ta stroga zapoved ujem a z vašo podobo?« 
»O, če nimaš večjih težkoč in dvomov , kakor je ta, potem le bodi potolažena! Kd o pa ti pravi, da mi molimo podobo ali pa d a je v ta namen narejena? Ali misliš, da m i razven Boga molimo sploh kako bitje v nebesih ali na zemlji? Kako ti je mogl a tako grda misel priti v glavo? V kaze n zato pojdeš zdaj z menoj k podobi Jezu ­sove Matere in mi jo boš pomagala okra­siti. Luka jo je naslikal, in mislim, da s o mu angelji pomagali pri delu, tako lepa j e podoba! Natrgala sem sicer cvetice v dru g namen . Mislila sem, da jih boš ti z nam i trosila na ono mesto, kjer je stal sveti križ , in v oni grob, kjer je bilo pokopano telo Gospodovo. Zdaj pa naj ima te cvetice Mati Jezusova, da bo s svojo mogočn o priprošnjo pri Bogu izprosila izpreobrni­tev tebi in tvojemu očetu . Pojdi torej z menoj! Kaj, ti nočeš?« 
bom bolj prepričana o veliki časti te žene . Tamkajle stoji tvoj stric in čaka name. Ne bodi huda, ampak moli zame, za mojega očeta in za mojega izgubljenega brata, t i in tvoja ljuba sestra.« 
Tako reče Tamara in zapusti hudu­jočo se deklico. Evzebij jo pelje v sobo , kjer leži ranjenec še vedno v nezavesti n a svojem ležišču. »Ko bo doseglo solnce poldansko višino, se bo tvoj oče zbudil i z spanja,« zašepeče Evzebij dekletu . »Ta­krat bom zopet prišel in ga vnovič obve­zal. Skušaj ga pomiriti, dekle, tudi glede usode tvojega brata. Ne govori z njim ni­česar, kar bi ga razburilo, tudi ne o Od­rešeniku, o katerem si izvedela danes . Ko bo minila mrzlica in bo lahko govoril, ta ­krat mu boš vse razodela.« 
Po teh besedah je pustil Evzebij Ta­
maro samo pri očetu. Dekle je pokleknila ob njegovem ležišču in molila prisrčno, da bi ga ji Bog ohranil pri življenju . 
Med tem je Marta poiskala sestro Ma­rijo in ji pripovedovala vsa riejevoljna . da se tujka predrzno ustavlja veliki mi­losti, katero ji je danes zjutraj ponudil Od­rešenik. »Ali ni pata tu na svoja kolen a kakor Savel na poti v Damask, zadeta od žarkov resnice?« je zaklicala . »In zdaj skuša dvomiti, namesto da bi vprašala s Savlom : ,Kaj naj storim ?' « 
Zadnji dnevi Jeruzalema . 
»Tembolj morava moliti zanjo, Mar ­ta,« odvrne Marija. »Sicer pa ti ne morem verjeti, da se ona predrzno u.stavlja. « 
»Predrzno, predrzno,« se razvname Marta in pripoveduje, kako se je Tamar a branila okrasiti podobo Matere božje . 
»Torej pojdiva, sestra! Bova pa mi­dve storile to zanjo. In Mati Gospodov a naj jo vsprejme kot svojega otroka in naj
bo milostljiva njenemu očetu in nam vsem.« 
Sedmo poglavje . 
Pri deželnem oskrbniku Gesiju Floru . 
Proti poldnevu je prišel tribun Pom­
ponij s svojo četo in ujetim Simonom ben Giorom v Jeruzalem. Le s težavo se je preril skozi trge in ulice, nabite z množi­cami ljudstva. Kajti kakor požar se je raz­nesla po mestu vest, da je ujet slavni ro­parski poglavar. Med potjo so se zgrinjale množice, da bi ga osvobodile; toda hrabro vedenje rimskih konjenikov in bliše"e,č i meči v njihovih desnicah so strašili ljud­stvo, da se ni drznilo provzročiti naskok, ampak je samo z glasnim kričanjem četo spremljalo do trga pred kraljevo palačo . Tukaj se je že bilo bati, da pride do boja . Z vseh strani je ljudstvo rinilo proti konje­nikom. Glušeč krik je zvenel iz tisoč grl in dež kamenja se je vsul na rimske ščite . Četa Rimljanov v hipu obstane . Jezdeci v prvih vrstah se ozirajo na svojega tri­buna, pričakujoč povelja za napad . 
V tem hipu nastavi tribun Pomponi j 
konico svojega meča na grlo jetniku, kl je privezan na konju jezdil poleg njega, 1r: zakriči: »Povej svojim rojakom, da rn napravijo prostor ; sicer, pri mrličih! bc tvoja duša takoj odplavala v spodnj ; svet! « 
Bližnji izmed ljudstva so čuli te be­sede in se zgrozili. Smrtnobled zakriči ben Giora : 
»Ali ne vidite, prijatelji, da me čaka neizogibna smrt? Napravite Rimljano m prostora! Upam, da bom kmalu zopet na čelu braniteljev judovskega naroda . « 
Po teh besedah so se razmaknil e množice, in konjeniki so jezdili neovirano 
preko trga proti kraljevi palači in vedl i jetnika na dvorišče. 
Na marmornih stopnjicah je stal v 
krogu nekaterih častnikov oskrbnik CesijFlor. V nerednih gubah mu je visela oble­ka ob suhih udih; žalostna je bila njegova postava poleg bliščeče opravljenih tribu­nov in stotnikov. Mala glavica, na dol-gem vratu se stegajoča iz nagubane oble . ke, je jzražala nekaj značilnega, neka,zverinskega. Črne strasti so temu blede­mu obrazu vtisnile neizbrisno znamenje . 
6* 
Združil je Gesij Flor v svoji osebi vs e grehe svojih prednikov, poleg tega pa je 
bil včasih tudi zelo bojazljiv. 
Ko je prijezdil Pomponij, zakriči Qe­sij: »Kaj pa se je zgodilo? Kaj divjajo. ju­dovske tolpe? Ali je vstaja buknila na dan? Zaprite vrata! Vse kotorte na stolp e in obzidje! Udarite! Razženite jih! « 
»Zdi se, da tega ni treba. Sami se umikajo pred stražo ob vratih,« dé mirno 
tribun Klavdij Lizija, star, v službi osive l 
vojak, ki je že čez deset let bival v Je­ruzalemu . Nato pristavi z zbadljivim po­gledom na boječega oskrbnika : »Gospod, če pa se ljudstvo v resnici upre, saj bod o potem le tvoje želje in nakane izpolnjene . « 
»Kajpak, moje nakane. Toda ne zdaj, ko jih biva tri milijone v mestu in bi nas 
kar pomandrali s svojo veliko močjo . Ne­un-inost bi bila to. Treba vsaj počakati, da prispe Cestij Gal s svojimi kohortami . Po-tem bi se morebiti rešili na kak način . — Glej, koga peljejo semkaj? Kdo je ta jetnik. « 
»Oskrbnik, oprosti,« dé stotnik Lucij ,
»da sem ti v naglici pozabil sporočiti ta mali dogodek . « 
S kratkimi besedami oriše boj z ro­parji in nato pristavi : 
»Njihov poglavar, ki sem ga s po ­močjo desetnika Marcija dobil pod palec,trdi, da je prosluli Simon ben Giora, na 
čegar glavo je določenih 20.000 sester­
cev.« 
»Ben Giora! Ben Giora!« kriče vs i častniki, stoječi okrog oskrbnika. »Glavar sikarijcev ! « »Ki je že toliko naših čet pre­magal in pobil!(( »Na križ s krvnikom ! « 
»Ben Giora!« pravi Gesij Flor, in po­hlep po denarju mu zaiskri iz lakomnih 
oči. Kajti takoj je preračuna v svojem du­hu, kako lepo svoto odkupnine mu bod o ponudili za njegovo glavo. »Veseli me, mladi mož, da si mi ujel tega tiča. Da pa je na njegovo glavo razpisanih 20 .000 se­stercev, to je prazna bajka! Kje naj si vzamem toliko svoto?« 
»Ne bajka, ampak resnica je,« dé tri­bun Lizija malce škodoželjno. »20 ti­
soč sestercev velja ben Giorova glava : tako je že leto in dan napisano in nabit o na vseh vratih jeruzalemskih . « 
»Potemtakem se je zmotil moj pisa r in dal mu bom odsekati roko za kazen, « 
zakliče Flor in zapiči besne oči v tribuna. 
Toda Lizija ponovi jasno in določno : »20.000 sestercev! Bil sem pričujoč, ko si narekoval pisarju razpis . « 
»Torej sem bil tistikrat pijan. 200 mo­
rebiti ali k večjemu 2000! S tem moraš biti zadovoljen, stotnik! Kako ti je ime ? 
— Torej velja — 2000 sestercev je, pri božanskem Neronu! prav čedna vsota .« 
»Ime mi je Lucij Mav, plemeniti go­
spod,« pravi stotnik, sramujoč se skopeg a oskrbnika, ki je barantal hujše kakor ka­terikoli jud. »Obžalujem pa, da se mi j e treba potegniti za vso vsoto . Ne gre zame, ampak za pravice svojih vojakov, ki s o ;kupa] z menoj deležni razpisanega pla­.':ila. In če mi odrekaš naše poštene pra­vice, se bom obrnil na poslanika Cestij a 
Gala. « 
»Dobro, mladi prijatelj! Potegniti s e 7a poštene pravice — to se spodobi Rim-Ijanu!« ga pohvali tribun Lizija. Oskrbnik strupeno pogleda Lucija in zamrmra : »Ha, ali se ne bi obrnil takoj na cesarja ? 
— No, bomo že poravnali to reč . Glej, tvojega jetnika peljejo . « 
Medtem so zaprli železna vrata v grajskem obzidju — oskrbniku v velik o 
pomirjenje — in razpostavili vojaške čet e po utrdbah. Nato so šele ben Gioro odve­zali s konja in ga peljali pred deželnega oskrbnika. Dva vojaka z golimi meči sta ga privedla pred mramorne stopnice . 
Kljubovalno je stal širokopleči, orja­ški mož pred oskrbnikom in mu mračno Mulil v obraz. 
»Ali si resnično prosluli ben Giora ? Taji, če moreš! Meni in sebi boš stori l uslugo, če rečeš, da si — recimo njego v brat,« ga nagovori Gesij Flor . 
»Flor, to ni resnica . Niti tebi, niti seb i bi ne storil usluge. Sebi ne, ker bi ti vsa­kega drugega sikarijca pribil na križ, tebi ne, ker bi ti za nikogar drugega ne gonu ­lili niti polovico tolike odkupnine, kako r zame. « 
»Nesramnež! to si drzneš ponuditi poštenemu rimskemu uradniku, rimske­mu sodniku? Pri bogovih, ti moraš na križ, in smrtne muke ti bomo podese­torili! « 
»No, danes ali jutri me že zaradi ve­likonočnega praznika ne boš križal,« od­vrne ben Giora kljubovalno, »pojutraš­n'em pa se boš že še premislil. « 
»Proč ž njim! Pahnite ga v najmoč­nejšo ječo! In ti, stotnik Lucij, glej sam , da ti kanalja ne uide z verige . Kakor go­tovo živim, nobenega rdečega asa pla­čila ne dobiš, ako zbeži jetnik iz ječe ; s svojo glavo boš porok za jetnika . « 
Lucij se postavi straži na čelo in pelj e ben Gioro v ječe, ki so se razprostiral e pod palačo Herodovo. Mnogoštevilne in strašne oboke je sezidal tiran pod svoji m stanovališčem . Vojaki prižgo plamenice , in služabniki jim kažejo pot. Neštete v skalo zasekane stopnjice jih vodijo navz­dol. Pod njimi odpre ječar železna omre­žna vrata, in pred očmi prišlecev se gub i v daljavo temen podzemeljski hodnik . Šli so mimo raznih vrat in prišli nazadnje do posebno nizkih duri, obitih s močnimi je ­klenimi ploščami. Te duri so vodile pod precej prostoren obok. V njem so roparja, zvezanega na rokah in nogah, priklenili s težko dvojno verigo k debelemu železne ­mu obroču, zabitemu, v zid. Komaj za pa­lec daleč se je mogel premakniti s slam­nega otepa, svoje postelje . 
»Kaj meniš, gospod, da je ta ptič zda jvaren v svoji kletki?« vpraša sivolasi je ­čar z grenkim nasmehom . Lucij odvrne, da jetniku ni mogoče ubežati, če bi bil e vse duri odprte ! 
Ječar pokima in pravi nato : »Venda r jo je eden popihal odtod, ki je bil zapr t ravno v ti ječi in bil prav tako priklenjen. Na desnici in levici sta stala dva stražni­ka, ki nikdar nista obrnila oči od njega . Pred zaklenjenimi vrati sta čuvala zope t dva druga vojaka. Ti štirje so se menja­vali z drugimi štirimi, kajti kralj Hero d Agripa — bil je oče sedanjega kralja — j e naročil šestnajst možem, da čuvajo jet­nika. In — ali je to po človeško mogoče ? 
— kljub temu je ubežal ravno tisto noč,predno bi moral biti umorjen!«*)
Ti mi hočeš natvezita lepo pravljico,dobri prijatelj !« dé stotnik neverno smeh­ljajoč. 
»Lahko mi veruješ! zakliče ječar. »Te dni je minulo od tistihmal 22 let ; 
') Dejanje ap . 12, 
kajti zgodilo se je okrog Velike noči, v zadnjem letu kralja Agripe, ki so ga, ka­kor njegovega očeta, pri živem telesu raz ­jedli črvi. Kar ti povem, se je izvršilo pred mojimi lastnimi očmi, tako resnično , kakor resnično stojim pred teboj . Potom čarovnije se je zgodilo. Veruj ali ne: na­enkrat zaplamti sredi noči luč v ječi ; ve­rige jetnikove se razsujejo z žvenketom na tla in čuvaji se ne ganejo, kakor bi jih zadela kap. Na povelje nevidnega bitja se jetnik počasi obleče in priveže čevlje na noge . Nato odskočijo železne duri in mo ž gre mirno vseh vojakov, od žarečega sija obdan, v mesto. Izginil jek 
»To zgodbo si si izmislil kajpak s stražniki vred, da bi te ne zadela kazen ; kajti gotovo so ti jetnikovi prijatelji naštel i precej denarcev,« pravi stotnik, še vedn o 
neverno smehljajoč. 
»Tako je mislil tudi ranjki Agripa,« 
zamrmra ječar, »in čuvajem in meni b i slaba predla, ako ga ne bi ravno pravi čas napadli črvi. Njegov sin — Gospod g a varuj pred to kraljevsko boleznijo! j e konečno verjel moji sveti prisegi in m e potrdil nanovo v službi, katero sem oprav­ljal potem za časa vseh oskrbnikov, ki ž e mnogo let stanujejo v tej stari kraljevsk i palači. « 
»Kdo pa je tisti čarovnik, ki ga je ne­beška moč rešila izpod teh obokov?« 
»Simon je bil, Galilejec, ki so ga ime­novali tudi Kefa, kar se po naše prav i »skala«. On je poglavar nove družbe, ka­tero je ustanovil neki Jezus iz Nazareta. 
Bil sem še majhen fantiček, ko so križali tega Nazarenca, in sem nesel pletenico z žeblji in kladivom na kraj križanja. To je bil tudi pravi čarovnik. Samo dotaknil se je mojega očeta s prstom in mu ozdravil uho. Ravno ta Kefa, ki je potom čarov­nije ubežal iz ječe, mu je odsekal uho, k o so ujeli njegovega učenika. In vso stražo, ki ga je obkolila, je z eno samo besedo vrgel ob tla. Veš, gospod, saj bi ne priše l do konca, ako bi hotel našteti vsa njegov a čudežna dela. In kaj vse se je godilo ob njegovi smrti! Tema in potres — kako sem skraja obtožbe bežal prestrašen n a dom! In tedaj je stopil predme — veru jmi ali ne, gospod — moj zdavnaj umrl i stari oče v dolgi mrliški srajci in mi je žu-gal s koščeno pestjo, ker sem pomagal pr i umoru Nazarenca. « 
»Ali ne imenujejo te nove družbe tud i kristjane?« vpraša Lucij, ki se je spomnil, da je tudi v Rimu slišal praviti o takih lju­
deh, privržencih čisto pokvarjene družbe, ki uganja najhujše čarovnije in je v zvez i z vsemi peklenskimi močmi, stotnik je bil otrok svojega časa in je kajpak zvest o verjel najtemnejše praznoverje, katero so v tisti dobi egiptovski vedeževalci in ea­
rovniki uganjali v Rimu. Ko mu je torej 
ječar zatrdil, da se nazarenci zovejo tud i kristjani, je bil precej pripravljen verovati kot čarovnijo vse, kar je slišal. 
»HM,« je rekel zamišljeno ječarju, ki je medtem zaklenil duri in mu svetil po stopnjicah navzgor, »bilo bi mi vseeno ka jneprijetno, ko bi tudi ta ben Giora bil kristjan in bi s čarovniško umetnostjo zbe­žal iz zapora. Oskrbnik bi me dal obgla­viti.« 
»Kar se tega tiče, bodi brezskrben , stotnik,« ga potolaži sivolasi ječar. »Med vsemi Nazarenci, kar sem jih še imel v rokah, ni bil ni eden ropar, morilec ali tat. Sploh jim še niso očitali druge hudobije ,kakor da verujejo o križanem Nazarencu , da je vstal od mrtvih. To pa ni hudobija , ampak neumnost . « 
»Prav torej, dobri prijatelj, skrbi, d a 
nam ne uide ta tiček,« pravi Lucij in po­tisne ječarju v roko zlatnik. »Kako ti je ime ? « 
»Malh, gospod, tako me zovejo Rim­ljani. Ravno tako tudi mojemu očetu, ka­teremu je, kakor sem ti pravil, Kefa od ­sekal uho._-- Čakaj, mladi gospod, še eno besedo! Zal bi mi bilo, ko bi ti mora l trpeti škodo zavoljo jetnika. Mogoče je,da ga že jutri ne bo več v ječi, ako bod o namreč njegovi prijatelji z zlatom podku­pili oskrbnika, kar se večkrat prigodi . — Zato pazi na to! « 
Lucij se je zahvalil starcu za svaril o 
in odšel nejevoljen čez dvorišče. Studilo se mu je, da se dajo podkupovati z denar ­jem najvišji rimski uradniki, in bilo ga j e skoro sram biti Rimljan . 
Tribun Klavdij Lizija se mu pridruži. 
Lucij nasproti starejšemu častniku očitn o graja vedenje poslanikov in oskrbnikov . Lizija mu sicer pritrjuje, a ga svari, najne kaže preveč očito svoje pravične neje­volje. 
»Oskrbnik ti že zdaj ni naklonjen, ka­kor si sam dobro opazil . In če izve take besede iz tvojih ust, se bo maščeval pra v gotovo,« pravi Lizija in potegne stotnika s seboj na vrt. 
»E, kaj me briga milost ali nemilost 
tega bojazljivca!« pravi Lucij in zaničljivo zmaje z rameni. »Nisem jud, ampak rim-ski vitez, sin visokospoštovanega sena­torja in častnik Cestija Gala, katerem u nima oskrbnik Judeje ničesar zapovedo­vati.« 
»Resnica. Toda Gesij Flor je po svoj i ženi veliko bolj vpliven na cesarske m dvoru kakor -Cestij Gal . Po pravici po­vedano, Flor nesramno izkorišča in iz­mozgava to judovsko deželo. Pa to je ce­sarju čisto vseeno, da le dobi svoj veliki dobiček in glavni plen. Ne verujem, da bi 
poslanik Cesti; Gal uvedel resno preiska­vo o upravi deželnega oskrbnika. « 
Pravijo, da se bo zaradi nesramne vlade Mesija Flora dvignil k vstaji ves ju­dovski rod. To pa nikakor ne more biti po volji cesarju. Naše vojaštvo ima zdaj na zapadu dovelj opravka. Če tudi na iz­toku vzplameni vojska, če se združijo Perzi in Medijci s trdovratnimi Judi, bo huda predla nam Rimljanom . « 
»Kajpak, potoki krvi bodo pretekli i n 
to mesto s svojim templjem bo zraščeno vgroblje. Zmagal bo rimski orel nazadnje , to je kakor pribito,« odvrne tribun. »In znabiti ne dela Cesij Flor tako napačno. Kajti Judje so narod, ki se ne bo nikoli uklonil rimskemu jarmu, zato je najpri­mernejše sredstvo, da jih uničimo. Tudi njihova vera se ne da združiti z našo « 
Čudovito! « odvrne stotnik. »Vsa dru­ga verstva in bogove je gostoljubni Rim vzprejel in jim sezidal svetišča in oltarje. Tega nevidnega judovskega Boga pa so­vraži -« 
»Ker ta judovski Bog ne trpi drugih bogov poleg sebe, ampak pravi : samo jaz sem Bog in ni drugih bogov poleg mene . « 
»Naš najvišji bog Jupiter bo že poka­zal nad judi svojo moč!« zakliče stotnik . »In ostudna družba kristjanov, o kater i sem zdaj slišal že vnovič, ali tudi ona časti tega zavistnega judovskega Boga?« 
Tribun pritrdi vprašanju. Nato dosta­vi po kratkem molku : »Ostudno zoveš družbo kristjanov najbrže zato, ker veru­ješ v obtožbo Neronovo, češ, da so krist­jani pred letom dni povzročili požar, ki j e upepelil velik del mesta Rima? « 
»Ne, ne, to je storil cesar Neron sam , 
da bi potem tem lepše in veličastnejše se ­zidal glavno mesto po svojem okusu . Oči­ta skrivnost je to v Rimu . Le pred pripro­stim narodom je zvrnil krivdo na krist­jane. Dovolj kruto in krvoločno je ravnal z njimi. Na stotine so jih ob vatikanskem griču oblili s smolo in zažgali, da so gorel i kakor plamenice. Groza me strese, ko po­mislim na to! Pa zaslužili so zavoljo svo­jih ostudnih in peklenskih čarovnij, ki ji h uganjajo. Tako pravijo ugledni možje v Rimu.*)
»Da, najneverjetnejše reči govoré o njih. A jaz ne verujem tega. Pred nekajleti sem spoznal enega izmed prvakov t e verske družbe, Savla ali Pavla, rimskeg a državljana iz Tarza v Ciliciji. Rešil sem mu življenje, kajti judje bi ga bili na kosc e raztrgali v templju, ako bi mu jaz ne bil prišel s stražo na pomoč. To je bil majhen , 
*) Poganski Rimljani so o prvih kristjanih, k i 
so službo božjo opravljali skrivaj, razkričali naj ­čudovitejše reči. Tako so trdili n . pr , da kristjan i jedo žive otroke (gotovo zato, ker so prejemal i sveto obhajilo) in druge take reči . 
pritlikav možiček, a oči je imel v glavi! In beseda mu je tekla iz ust! Kar je povedal, je povedal jedrnato in prepričevalno . Dal sem ga z močnim spremstvom privesti v Cezarejo k oskrbniku Feliksu . Pred njim in njegovo ženo Druzilo'sem ga čul govo­riti o Bogu, o neumrjoči duši in o posled­nji sodbi tako, kakor še nikdar nikogar v življenju. Deželni oskrbnik sam je poble­del in trepetal ob besedah, ki jih je čul . In povem ti, mali mož iz Tarza je tud i pred kraljem Agripo in njegovo sestro Be­reniko tako govoril, da je kralj zaklical : »Skoraj me boš pregovoril, da postanem kristjan!« Jaz sam sem že takrat na po l sklenil, da prestopim h krščanstvu. Cuj, kaj je to?« 
Oba sta se ozrla proti templju, kl se j e 
čez ploščate mestne strehe bliščal v svit u zapadajočega solnca. Kakor temen oblak je plavalo kadilo okrog lesketajoče s e stavbe. In zdaj se je čez strehe, v zlatu žareče, dvignila modrobela megla, prije­ten vonj razširjajoča čez mesto . Pozavne so devetkrat zabučale, daleč okrog ozna­njujoče uro večerne daritve in bližajočo se veliko soboto velikonočni praznik . 
»Kaj to pomeni?« vpraša stotnik svo­jega spremljevalca. 
»Veliki duhovnik polaga velike mno­žine najdragocenejšega kadila iz daljni h jutrovih dežel na oltar. Medtem, ko se 
sladki vonj, ki znači molitev, dViguje prot i nebu, zazveni petje psalmov iz tisoč grl . Kako svečano je to — ali ne? « 
»Ti si ves navdušen za jede, tribun ! 
— Toda, kaj buči tako bojevito in zmago ­slavno na oni strani — čuj! Oho, to je kli c naših vojaških trompet . Poslanik CestijGal prihaja s svojimi četami v Jeruzalem . Najdi, pojdimo ga pozdravit! « 
Osmo poglavje . 
Marijina hiša. 
Marta in Marija sta s svojim očeto m Parmenom stanovali v mestecu Peli v vzhodDi jordanski deželi. Zclaj sla prišli z njim prvič v Jeruzalem k praznikom . Oče pa jih je pustil pri svojem starejšem brat u v Betaniji, kjer sta dobili deklici bolj§t-, sta­novanje kakor v mestu, ki je bilo vse pre­napolnjeno s tujci . 
Seveda sta deklici takoj prvi dan ob ­
iskali čudoviti tempelj . Kot goreči krist­janki pa sta prav posebno želeli obiskat i ona sveta mesta, ki jih je posvetil Zveli­čar s svojim bridkim trpljenjem. In ta obisk je bil določen prav primerno na ve ­liki petek popoldne . 
Tudi Evzebij je sklenil spremiti dekli­ci, vkljub temu, da je Sadok ležal ranjen v njegovi hiši. »Ranjenec«, tako pravi Salo ­
mi, »ne potrebuje za nekaj časi, moje po ­moči. Njegova hči mu lahko ponudi vsak o uro 1119 dilno pijačo, ti pa, če hočeš, poma­gaj dobremu dekletu. Upam, da se vrnem pred nočjo. Marto in Marijo bom pustil pri Serafiji ; od tamkaj bosta prav lahko ho­dili k jutranji službi božji in prejemali sv . skrivnosti. Kako bi tudi jaz rad storil tako ! Toda ranjenec in njegova hči potrebujeta moje pomoči. Dela ljubezni do bližnjega so pač ravno tako prijetna Bogu, kakor da bi se udeležil svete daritve. «
Še enkrat Evzebij obišče ranjenca, nato odide z obema deklicama iz tihotn e Betanije. 
V pobožnem premišljevanju gre& vsi trije po poti trpljenja Gospodovega od vrta Getzemani do sodnega dvora Pilatovega . Evzeb ;j razkazuje deklicama častitljiv e kraje in vplete vmes marsikako pobožn o besed() o veliki ljubezni trpečega Zveli­čarja. Sodni dvor je stal tedaj na severn i strani gradu Antonije in je bil napolnjen z rimskimi vojaki. 
»Na onemle stebru sem slonel«, pripo­veduje Evzebij tiho deklicama. »Tu spre ­daj so stali veliki duhovniki; zgoraj vrh kamenitih stopnic je stal Pilat in sodil. Ve­
likokrat je potrdil sam, da je čisto nedol­žen naš ljubi Gospod. Kolikokrat so pe­ljali ubogo Jagnje božje po teh stopnicah 
Zadnji dnevi Jeruzalema. 7 
gorindet. Tam na oni strani stoji steber, na katerem so ga zavoljo naših hudobij tako . 
strašno razbičali. Še vedno se mi zdi, ka­kor bi slišal pokati biče in sladko vzdiho­vati našega Gospoda! Potem so ga .v lekl i tla čez v notranje dvorišče, kjer je stala cela vojaška četa in se je slišal gnusen smeh m krohot. Kmalu so pripeljali Zveli­čarja, s trnjem kronanega in za silo ode­tega v star, zamazan vojaški plašč in s o kričali : »Živel, živel kralj judovski !« Tak o grozno je bil razmesarjen in izmučen, d a je Plat, trdosrčni Rimljan, mislil vzbudit i sočutje in usmiljenje z njim, ako ga pokaže ljudstva. Mi pa smo takrat rjoveli — oh, tudi jaz sem takrat rjovel z drugimi vred : »Proč ž njim! — Na križ! — Izpusti Ba­rabo! — Njegova kri pridi na nas in naš e 
otroke ! « 
»Oti stric, to ti je že zdavnaj odpustil« , ga tolaži Marija . »Da, dete, on je usmiljen in nam ocipu ­
šea, če objokujemo svoje grehe . — Toda, 
ne smemo se dalje muditi tukaj . Nekateri 
farizeji so že pozorni na nas . « 
V resnici je nekaj mož na nasprotnem voglu zapazilo Evzebia in (leklici . Pričeli so kričati : »Nazarenci! Glejte, kako jo­kajo za tesarjevim sinom! Peljite jih pre d sodni zbor! Kamenjajte jih! « 
Vsak povod je bil zadosten, da se je , zlasti na praznik, razburila in razvnela 
množica. Takoj je gruča kričečega ljud­stva drla proti Evzebiju in njegovima ne­čakinjama. Morali so se umakniti na dvo­rišče sodnega dvora in poklicati rimsk o stražo na pomoč . 
Toda tukaj bi se jim bilo skoraj slabše godilo, kakor pod udarci in kamenjem ju­dovske množice . Surovi vojaki so jih vle­kli s seboj v stražnico, strgali so deklica­
ma pajčolan z obraza in hoteli uganjati nesramne šale. 
Ravnokar se je skušala Marta kriče č in jokajoč izviti iz rok bradatega vojaka, ko stopi v stražnico desetnik Marcij, ka­kor bi pal z neba. Na prvi pogled spozna 
Evzebija in zakliče: »Aha, fantje, kajimate? Proč! To je mož-poštenjak. Kdor žali njega in njegove otroke, bo imel opravka z menoj! « 
Stari, hrabri Marcij je zmagal s svoj o ugledno besedo . Peljal je starega Evzebij a 
in njegovi nečakinji do zunanjega tempelj­skega dvora. Tamkaj se je poslovil, prijaz­no vprašujoč po rali enem rabiju in n;e­govi lepi hčerki. »Rad bi vas še dalj e spremil,« je rekel nazadnje, »a se nočem še enkrat prepirati s tempeljsko stražo . Zdravstvujte! « 
Evzebij in njegovi nečakinji so se sku­šali preriti skozi množice romarjev do mo­stu, ki vodi proti gor. mestu. V dolgih vr­stah so stali pred vrati notranjega sveti­
7* 
šča tisoči družinskih očetov, vsak s svojim velikonočnim jagnjetom na rami . Počasi so se pomikali proti mramorni mizi, kjer so klali čiste, brezmadežne živali . »Kako r jagnje, ki ga peljejo na morišče in ne od­pre svojih ust,« zašepeta Marija svoji se ­stri . Duhovniki so si v dolgi vrsti poda­jali kri zaklanih jagnjet iz roke v roko prav do daritvenega oltarja, kamor so jo izlival i nazadnje. »Potoki krvi, ki bi ne oprali niti enega greha, ako bi pravo velikonočn o Jagnje ne bilo za nas darovano,« dé tih o Evzebij. 
Nato sta Evzebijevi nečakinji stopil i v preddvor, da hi obrnjeni proti Najsvetej­šemu molili veličastvo božje . Kajti tudi po Kristusovi smrti, dokler je še stal tem­pelj, je bival Bog na poseben način v te jsvoji hiši. Saj sta šla Peter in Janez š e po vnebohodu Gospodovem molit se m gor in sta ozdravila ob vratih od rojstv a hromega človeka. Pavel je delal ravn o tako, kolikorkrat je bival v Jeruzalemu ; in o Jakobu, prvem jeruzalemskem škofu, pripovedujejo, da je skoraj neprenehom a molil v ternpelju in v njem pretrpel tud i mučeniško smrt. Sestri sta v sveti pobož­nosti zrli pregrinjalo pred svetiščem, ki j e v krasnih barvah lesketalo skozi otvorje­na vrata moškega preddvora čez tisoč i n tisoč glav. Visoko je plamenel v duhov­niškem preddvoru daritveni oltar, in v 
svitu plamena so se lesketale pozlačen e stene in stebri. Vonj maščobe je napolnje­val vse prostore . 
Ko so konečno zapustili tempelj in pri ­speli do mostu, so se ozrli še enkrat ne­hoté po veličajni zgradbi . »Stric,« pravi Marta tiho, »in ves ta veličastni kras, vse to bogastvo, ali bo resnično razdejano? « 
»Kamen ne bo ostal na kameno, je prorokoval Gospod. « 
»Toda, ali bo kdaj Jagnjetu, ki je bil o za nas darovano, zgrajen tak tempelj, ki bi se meriti dal z jeruzalemskim ?« vpraš a zvedavo Marija. 
»O, ko enkrat zmaga njegova sveta 
vera, bo tisoč in tisoč templjev zgrajenih , in marsikak izmed njih bo celo lepši ka­kor Salomonov,« pojasnjuje Evzebij . »Še celo zdaj veliko bolj cenim ubogo »božjo hišo« na Sijonu,*) kakor pa ta veličastn i tempelj . Kako se morejo primerjati da­ritve v tempelju z nekrvavo daritvijo, v kateri se sam Sin božji daruje svojem u Očetu ? 
Sestri sta nato prosili strica, naj bi jin 
peljal še po ostali križevi poti Zveličar­jevi. Toda Evzebiju se je zdelo nevarno , ker bi jih lahko vnovič napadli Judje. »Zdi 
*) Dvorana, kjer je Jezus obhajal zadnjo ve ­
čerjo. To je bila prva krščanska kapela in cerkev ,kjer so apostoli po Gospodovi smrti večkrat ob­hajali službo božjo . 
se, da sovraštvo ubogih zaslepljencev d o 
vsega, kar je krščansko, raste od leta do Ieta,« je rekel. »Da bi Bog enkrat izpre­obrnil njihova trda srca ! « 
Zato je peljal setri proti hiši Serafij e (Veronike), ki je stala v vrtu, z zidom ograjenem. Marija, brezmadežna Mati na ­
šega Gospoda, je nekoč bivala v tej hiši. Potem je prišla v last mlade krščansk e občine v Jeruzalemu. Oskrbovala jo le stara Serafija. Stanovala je v njej s Pav­lino, sestro sv. Pavla, in z drugimi pobož­nimi ženami, ki so po Marijinem vzgled u posvetile svoje življenje s pobožno molit­vijo in premišljevanjem. 
Tjakaj je torej peljal Evzebij svoji ne­
č'akinji. 
»Kako prijazno stoji hiša med cvetli­cami v senci starega figovega drevesa! « vzklikne Marta. »In, glej! cela jata snež­nobelih golobov plahuta okrog strehe . Kako so lepi! « 
»To so golobje ljube Matere našega Gospoda,« pripomni Evzebij . »Ona jih j e gojila in pitala z lastnimi rokami. Tako 
so domači, da Pavlini in Serafiji zobljej o zrnca z roke . Slišal sem praviti, da je Ma­rija rekla Pavlini: ,Ti golobje bodo en­krat hišnim stanovalcem rešili življenje' . « 
»Ljube živalice! Kako bi mogle sto­riti to ?« pravi Marija. »Glej, Roda nam ž e odpira vrtna vrata .« 
Roda je bila dekla, ki je svetemu Pe­tru odprla vrata po njegovi čudežni rt, ­š'itvi iz ječe, kakor pripoveduje sveto pis­mo.*) Veliko je bilo njeno veselje, ko jl je povedal Evzebij, čegavi sta deklici . »Hi­tro noter! Sestra Pavlova in Petronila i n Suzana in najmanj dvanajst jih je že zbra­nih, da bodo častile presveto obličje Go­spodovo, vtisnjeno na Serafijinem (Vero­nikinem) prtu. Odtod bodo šle v dvorano zadnje večerje, ko se bo stemnilo in bodo sedeli Judje vsak na svojem domu pri v­likonočnern jagnjetu. « 
Zbrane žene so prisrčno vzprejele ob e sestri. Govorile so tiho in malo. Serafija, častitljiva starka z neštevilnimi gubam i okrog ust in oči, z izrazom ljubezni in po­božnosti na obrazu, je sedela v naslonjač u in sklepala roke v molitev. Z milim smeh­ljajem je pozdravila prišli deklici in po­ložila prst na usta, ko jo je hotela z mno­gimi besedami obsuti Marta po svoji otro­ški navadi. 
»Tiho, deklica, današnji dan!« zaše­
peče starka; »ozri se na podobo našeg a Gospoda, in če boš tiho, boš slišala govo­riti besede nebeškega usmiljenja in lju­bezni. Le poslušaj! « 
Pokazala je starka na prt, viseč na steni. Na čudovit način je bil vtisnjen na 
*) Dej. ap. 12, 13. 
njem obraz trpečega Zveličarja, z nešte­timi ranami , pa vendar mil in lep. Čelo ovenčano z bodečim trnjem ; valovi 1.a. napojeni s potom in krvjo ; obrvi njegove bolestno zgrbljene ; pod trepalkami oči, n a smrt utrujene, in vendar žareče v neizre­čeni ljubezni; lica njegova mrliško bleda in upala, čeznja pa teko curki krvi ; njego­va sveta usta nalahno odprta v nemi tož­bi; na brado njegovo kapljejo debele, kr­vave kaplje — o kakšna podoba ljubezn i 
in bolečin ! 
Pobožno sta klečali sestri v krogu po­božnih žena, in premišljevali čudovito sli ­ko. Na njuno prošnjo je nazadnje pripove­dovala Veronika, kakor že mnogokrat , svoje srečanje z Zveličarjem, nosečim težki križ. 
»Oh,« je vzdihnila potihoma in ni obr­
nila svojih oči od čudovite slike, »ko b i živela tisoč let, pa bi še ravno tako živo nosila podobo Zveličarjevo v svojem srcu, kakor je čudežno vtisnjena na tem prtu . Stala sem tistikrat v svoji sobi v stari hiši, ne daleč od sodnih vrat. Kar vstopi moj ranjki mož z grozno vestjo, da je Je­zus, prorok iz Nazareta, obsojen na smrt . Zajokala sem, on pa mi je zapovedal, najmolčim. Kaj si ti modrejša, kakor naši veliki duhovniki in starejšine? je dejal. Tistikrat sem že začula z ulice vrišč i n glas trobent, ko so ga rablji rjoveč in pre­
klinjajoe' gonili v smrt. Skozi okno sem videla, kako se je opotekal pod križem. 
Nisem mogla več vztrpeti doma. Svojima deklicama sem zaukazala, naj prineset a vrč z vinom, in sem tekla Možu boleči n naproti. S požirkom vina sem ga okrep­čati hotela, toda sirovi vojaki so deklici sunili v stran, da se je razlilo polovico vina, drugo polovico pa so popili sami . Ničesar tedaj nisem imela, da bi mu po­magala! Z grenkim jokom sem preden jpala na kolena, in ko sem videla njego v obraz, zalit s krvjo in potom, sem poteg­nila prt z glave in sem ga mu ponudila, d a bi se obrisal. Tako milo me je tedaj po­gledal Gospod s krvavimi očmi, da mi j e palo kakor solnčni žarek v dušo. Smeh­ljaje je vzel moj prt in ga z levico pritisnil na obraz, z desnico pa je držal težko bre­me križa. Nato mi je z milostno zahvalo vrnil prt. Rablji in veliki duhovniki pa so ga bili in gonili naprej, surovo rjoveč nad njim. Tudi za menoj so kričali in bili. Prav nič ne vem, kako sem se takrat vrnila n a dom. Oh, in kako sem potem jokala in žalovala. Ko sem se nekoliko pomirila,sem razgrnila prt na mizi, da bi ga zrav­nala. Tedaj pa sem videla čudež, ki ga je storil Gospod v svoji dobrotljivosti . Iz­prva nisem verjela očem. Ko pa so na moj klic pritekli mož in služinčad v hišo in potrdili z začudenjem veliki čudež, smo 
pokleknili vsi na kolena in molili Boga i n 
njegovega svetega Sina, ki je vsemogoče n in neskončno usmiljen. - Od tedaj je ta podoba moj edini zaklad . Ko bom umrla, naj pride v last krščanske občine in na joznanja do konca dni ljubezen in usmi­ljenje našega Odrešenika . « 
Tako je govorila starka z ljubkim , 
prijaznim glasom in vroče solze so ji ka­pale čez nagubana lica . Pobožne žene s o nato goreče poljubile rob potnega prta, i n tudi Marta in Marija sta tako počastili po­dobo Zveličarja . 
Deveto poglavje. 
V dvorani zadnje večerje . 
Evzebij je medtem šel v hišo, kjer j e gospod obhajal zadnjo večerjo. Ni bilo svetejšega in častivrednejšega kraja z a jeruzalemske kristjane. Tukaj je Kristus postavil daritev nove zaveze, tukaj se j e prikazal apostolom zvečer na dan svojega vstajenja, tukaj jih je na binkoštni prazni k napolnil z močjo svetega Duha. Tako j e postala dvorana na Sijonu prva in najča­stitljivejša cerkev krščanstva . 
Dvorana zadnje večerje stoji, delom a 
ohranjena še dandanes, na jugozapadu go­
re Sifon, ne daleč od hišice blažene De­vice Marije . To je starinska in močn a zgradba, prvotno pripadajoča gradu Da­vidovemu. Obkroža jo prostrano dvorišč e in čokat zid, Na jutranjo stran se razširj a velik trg, napolnjen s kolibami in šotori velikonočnih romarjev. 
S trudom in naporom se je preril Ev­
zebli skozi gnečo do vrat v dvorišče . Vra­tar Saba mu je odprl, potem ko se je skoz i zapirajoče se okence prepričal, da pri­haja eden izmed bratov. 
»Ali je Nikanor doma? «
 »Gotovo. V njegovi sobi ga dobiš . «
 
V mali bajtici, čepeči pri obzidju, s o svoje dni najbrže stanovali vratar in neka­teri hlapci. Zdaj pa so ob dnevih, ko se j e zbrala vsa krščanska soseska, v njej di­jakoni in leviti škofa Simeona sprejemal i proseče. Imela je namreč prva krščanska soseska v Jeruzalemu vse premoženj e skupno. Upravljali so ga dijakoni, ki s o vsaki družini oddajali svoj del in imeli vedno veliko posla. 
Tudi zdaj je kakor navadno več bra-tov čakalo pred Nikanorjevimi vrati . Ev­zebija, ki je vžival velik ugled med brati , so spustili naprej, da je stopil v Nikanor­jevo sobo, 
Diakon Nikanor, živahen možiček z modrimi in prijaznimi očmi, skoči s sede­ža, ko zapazi oskrbnika pristave v Be­taniji, in zakliče : 
»Evzebij! Ali mi že prinašaš denar ? Drago mi je. Toliko revežev imamo, zlasti 
v teh časih draginje. Da, da, ,ubogim se oznanjuje evangelij'. Le za trenotek po­trpljenja! Vse je natančno urejeno po abe­cedi.« In diakon se urno zasuče do pre­dalov ter bere : »Alef, beti — že imam : Betanija, dar Lazarja in njegovih sester . « 
To vse se je zgodilo v eni sapi, da Ev­zebij ni imel prilike niti ene besedice zi­niti vmes. Zdaj šele je pripomnil : 
»Oprosti, častiti Nikanor, denarja ni ­sem hotel danes prinesti ; toda če so naši bratje v potrebi, ti vsak čas lahko stisne m par sto šeklov v roko. Glede neke druge zadeve sem prišel posvetovat se s teboj . « 
»Vedno sem ti pri roki, če ti morem pomoč'i,« pravi Nikanor in migne Evzebiju , naj sede na nizko blazino poleg njega . Na­to posluša natančno oskrbnikovo pripo­vest o dogodkih zadnje noči in o vsemi , kar mu je naročil ranjenec . 
»Kaj mi je torej storiti?« vpraša ko­
nečno Evzebij. »Ali naj čakam, da ranje­nec umrje ali pa toliko ozdravi, da ne bo več nevarnosti? Ali pa naj takoj obvesti m vnuka Kajfovega ali njegovega strica, d a biva rabi Sadok pod mojo streho, in jim a izročim ranjenčevo premoženje? « 
»Tistih dveh mošenj kajpak nimaš pr i sebi, Evzebij?« vpraša Nikanor. 
-)_Judovska abeceda. 
»Ne, skrbno leže spravljene v kleti v Betaniji — saj veš, kje. Moja žena ne ve. Ni se mi zdelo pametno, da bi nosil tak zaklad s seboj ob dnevu, ko so vse ceste nabite z ljudmi . « 
»Prav si storil, da nisi vzel denarja s seboj. 'roda zakaj nisi precej zjutraj po­slal Eleazarju ali Ecehiji poročila o ne­sreči, ki je zadela rabi Sadoka?« 
»Saj vendar poznaš Eleazarja in zla­
sti njegovega očeta. Ne smem pomagati, da bi dobra rabijeva hčerka — res pošte­no dekle — z velikim premoženjem prišl a v roke tem ljudem. Tudi si nisem upal raz ­kriti ranjencu, kakšna sta sin in vnuk Kaj­fov, ker bi mu vsako razburjenje škodo­valo zdaj, ko visi med življenjem in smrtjo . Kaj mi je storiti?(( 
»Hm — čisto prav. Denar ne sme v roke Ananove, le moremo to zabranit i na pravičen način. Vem, čemu bi ta člo­vek porabil vse zaklade. Zažgal bi z njirn tak ogenj, da bi bil uničen ves Jeruzale m v plamenih . Tim — in dekle! Njegov si n bi jo zlorabljal, kakor zlorablja svojo žen o Rahelo. Ne, ne, tak zakon bi bil grešen, i n zabraniti ga treba, posebno zdaj, ko je Je­zus pod smrtnim grehom zapovedal pr­votno nerazdružnost in svetost zakona . Tamaro moramo podučiti o usodi, ki bi j o zadela v rokah tega moža .« 
»Ali nam bo verjela? In vrhu tega, saj se judovsko dekle ne more odtegniti 
volji očetovi, ki ima popolno oblast na d njo.« 
»Toda vzemimo, da njen oče vsled ra­ne umrje, kdo bo potem imel oblast na d njo? « 
»Najbrž Eleazarjev stric Ecehija ko t najbližnji sorodnik,« odvrne Evzebij. 
»Ecehija ni tako napačen mož . Kajpa k 
— skrbel bo za čast svoje družine . Visoke dolgove ima Anan. Vkljub temu upam, da bo mogoče govoriti po pameti in pravic i s tem možem. Ko bi minil praznik, bom 
o vsem tem povprašal natančnejše. Kaj pa 3slučaju, da pride vsa stvar prej do sluh a m posluha poveljniku tempeljske straže? ! Mislim, ljubi prijatelj, da bi se ti zapletel 3 nesrečne zanjke. On bi precej pridrl s svojo četo v Betanijo in bi se polastil ne ­.veste in njene dote . « 
»No, čez praznike smo varni pred nji.m,« de oskrbnik malce prestrašeno, »i n potem bomo lahko poklicali deželnega oskrbnika na pomoč proti temu silo­vitežu. « 
»Gesija Flora bomo klicali na pomoč ? Kaj pa misliš! To bi se reklo poklicati ti­gra na pomoč proti volku. — Upajmo, da danes popoldne še Eleazar ni ničesar za ­vohal o vsej stvari, sicer bi zdajle bil že s svojimi vojaki na poti proti Betaniji.«, 
»Ravnokar sem ga še videl v tempelj­skem dvoru. « 
»O potem se do jutrajšnjega večera n i bati ničesar,« reče Nikanor . »Precej bodo zatrobili velikonočno soboto, in on je stro gfarizej, zato ne bo tako grdo prestopa l postave. Do jutri zjutraj pa se bo že mo­rebiti ranjencu toliko zboljšal položaj, da mu boš lahko o Eleazarju in njegovih raz ­merah poročal golo resnico. Če bi more­biti njegova hči sklenila v begu uiti kri­vični sili svojih sorodnikov, ji bomo m i preskrbeli varno zavetišče. Vendar bi to ne bilo dobro za nas ; ljudje bi mislili, d a se hočemo polastiti njene dote. Mi moramo skrbeti za svoje dobro ime . . . Dobro, dobro, prijatelj! Zdaj pojdi v svetišče in se ondi v miru pripravljaj na veliki praz­nik. Vse skrbi prepusti Gospodu ; on bo že vse tako ukrenil, da bo tebi in tvoji duš i v blagor. Mir njegov naj ostane pri tebi ! « 
1vzebij je potolažen odšel čez pro­storno dvorišče v dvorano zadnje večerje . Nasproti mu je prišel častiti škof Simeon . Simeon je bil nečak svetega Jožefa, red­nika Jezusovega. Bil je Jezusov učenec in obenem priča njegovega vstajenja. Zato so ga apostoli po smrti sv. Jakoba posta­vili za jeruzalemskega škofa . Star je bi l okrog 70 let, pa še trdne postave. Srebrno­bela brada mu je padala do pasa, v oče h pa se mu je svetil še mladeniški ogenj . 
S spoštovanjem je pal Evzebij pred škofa na kolena in ga je prosil za blago­slov. S prijaznim smehljajem je Simeon 
blagoslovil klečečega. Nato ga je dvigni l in rekel : »Mir bodi s teboj, moj sin! Ta k velikonočni pozdrav nam je Gospod pri­nesel na svet. Toda svet ga noče vsprejeti . Mi se pripravljajmo, da pride v naša srca ,ker ni boljšega in slajšega daru, kakor j e mir Gospodov. « 
Evzebij vstopi v dvorano. Bila je zelo preprosta, brez dragocenih okraskov, pa 
vendar čedna in prijazna. Tla so pokrival e lepo sestavljene plošče, stene so krasil e preproge, raz strop je viselo več svetilk . Dnevna luč je lila skozi okrogla okna v dvorano. Sprednji del, kjer se je obhajala najsvetejša daritev, je bil z zaveso zagr­njen, in le goreča svetilka pred neko neš­ko je kazala kraj, kjer je bilo shranjeno sveto Rešnje Telo . Evzebij se obrne tja ­kaj in moli. 
Med tem se približa večer in dvoran a se bolj in bolj polni z verniki . Vse ženske so globoko zagrnjene, iz spoštovanja pre d angelji, ki v službi Najsvetejšega prebivaj o v tem prostoru. Ločene so od moških s pregrajo. 
Božja služba Velikega petka se pri­
čne. Najprej prebere eden izmed navzočih »trpljenje našega Gospoda«, kakor ga j e popisal sv. Matevž. Nato ima častiti škof Simeon govor o ljubezni umirajočega Zve ­ličarja, o ljubezni, ki bo osvojila ves svet, in že praznuje svoje zmagoslavje v ju­naštvih svetih mučenikov . Na stotine krist­janov je zadnje dve leti prejelo mučenišk i venec zmage. In škof Simeon pripoveduje z ganljivimi besedami o strašnih grozodej­stvih, ki jih počenja cesar Nero nad rim­skimi kristjani. Svoj govor konča tako-le : 
»Gospod Jezus, ki je umrl za nas, j e dal Štefanu in mojemu predniku, apostolu 
Jakobu, moč, da sta umrla junaško v ver i in ljubezni do svojega Odrešenika. Oprala sta svoji duši v krvi Jagnjetovi . Blagor ji­ma, ker sta zmagala! Njeni bratje pa stoj e še sredi boja. Kefa, namestnik Gospodov, najvišji pastir njegove črede, in Pavel, uči­telj narodov, čakata iste usode, mučenišk e smrti, in nas prosita, da bi molili zanju, na jbi ostala stanovitna. In nas . . . kaj čaka nas? Tudi nas čaka križ, ako hočem o zmagati s Kristusom . Niso daleč strašni dnevi, ki pridejo nad Jeruzalem in njego v veličastni tempelj, kakor je prorokova l Gospod. Čujte torej in molite, da postanet e vredni trpeti in umreti za Kristusa in nje­govo slavo. « 
»Amen,« odgovore navzoči . 
Na škofovo povelje odgrnejo zaveso , ki je zakrivala oltar in Najsvetejše. Nato stopi Simeon k oltarju in pokaže navzo­čim dragocene spominke, ki jih je imel a 
Zadnji dnevi Jeruzalema . 8 
jeruzalemska občina o Gospodu in njego­vem bridkem trpljenju : suknjo brez šiva, za katero so rablji vadljali pod križem, s krvjo napojeni prt, ki ga je imel na križ u prepasanega okrog ledij ; žeblje, s kate­rimi je bil pribit na rokah in nogah ; straš­no trnjevo krono, ki se je vila okrog nje­govega kraljevskega čela ; platno, v ka­tero sta Nikodem in Jožef Arimatejec za ­vila njegovo sveto truplo, in nazadnje pot­ni prt z obličjem Gospodovim, ki so ga pri­nesli od Veronike semkaj . S kakim svetim čuvstvom so gledali in častili verniki t e neme priče smrti in bolečin Gospodovih ! Bolj jih je ganilo, kakor najlepša pridiga. 
In kako dolgo se niso mogli ločiti o d njih. Že zdavnaj je minila polnoč, ko s o dijakoni zopet zbrali te zaklade in jih za­klenili v varne shrambe. 
Konečno je zaključil škof s skupno molitvijo pobožnost Velikega petka. 
Ko bi bil dobri Evzebij vsaj slutil, kaj 
se je med tem časom pripetilo v Betaniji ! 
Deseto poglavje . 
V Kajfovi hiši. 
Hiša velikega duhovnika Kajfe je 
stala blizu dvorane zadnje večerje . Bila je tistikrat, ko je bil v njej Jezus obsojen na smrt še lepa, gradu podobna palača, zdajpa je tekom 30 let že silno razpadla. Vrt ki je obsegal prej velik kos notranjeg a dvorišča, je bil čisto opustošen in vsa pota so bila porasla s plevelom . V notranjem dvoru, kjer so prej lepe mrarnornate plo­šče pokrivale tlak, je bilo zdaj vse razko­pano in razpokano, in po kotih je leža l 
omet. Leva stran poslopja je bila že sko ­raj podobna razvalini, posebno ona dvo­rana, kjer je bil Jezus obsojen na smrt , desna stran pa je bila boljše ohranjena . Ob 
vhodu je čepel vratar, star možiček, nje­mu nasproti pa je že dolgo stal mož v široki beduinski obleki in je čakal mirn o na povrat gospodarjev . 
»Kmalu se bo izpolnila tvoja :',velja, brat popotnik,« dé vratar. »Ali slišiš glas pozavn raz tempelj božji? Kmalu se vrn e 
Anan v svojo hišo, da večerja s svojci ve­likonočno jagnje, kakor je Gospod zapo­vedal ob izhodu iz Egipta svojemu hlapcu Mojzesu. Videl boš torej njegovo obličje, a kratek bodi v besedah ; kajti povem ti, Ananova potrpežljivost ni bila nikoli ve ­lika in njegova duša bo hrepenela po ve­likonočnem jagnjetu . « 
»Hvala ti, dobri starec. Že moj oče je večkrat dejal : ,Bog ti daj dolgo brad o in kratek jezik!' No, pa ker si že priče l govoriti, mi dovoli nekoliko vprašanj „dokler se ne vrne gospod . Ali stanuje 
Anan, ki mu Bog pomnoži srečo in zmanj­šaj zlo, sam v tej hiši ?« 
»Tudi njegov oče Kajfa — no, pa na tega noben živ človek več ne misli ; potem njegov sin Eleazar, poveljnik tempeljsk e ste aže, s svojo ženo Rahelo in umobolno setro Ruto. Pod to streho biva tudi drugi sin Ananov, Natanael po imenu, čegar ve ­sela narava se često nič ne prilega žalosti , ki vlada v tej hiši. Se celo jaz, ki sem star, komaj vztrpim na tem od Boga pro­kletem kraju. Od časa zemeljskega po­tresa, — to je bilo takrat, ko je bil Naza­renec križan. — leži čarodejstvo ali kali nad to hišo. Tudi ti, prijatelj beduin, n e prinašaš sreče, to ti vidim na tvojih očeh. Mnogo sem jih že podnevi in ponoči spu­stil skozi ta vrata, pa le redkokdaj je bil gospod Anan po takem obisku veselega obraza. « 
»Beseda, ki jo prinašam tvojemu go­spodu, ni moja, ampak tistega, ki me po­šilja ; jaz sem le puščica iz njegovega tula. Glej, zdaj prihaja on, ki mu je namenjeno moje poročilo.« Po teh besedah se je be­duin hitro dvignil pokonci in stopil prot i prišlecu. 
Prišlec je bil mož petdesetih let, a je bil videti mnogo starejši ; sklonjeno je ho­dil, in v njegovih očeh, osenčenih z gosti­mi obrvmi , se je bliščala poželjivost iri lahkomišljenost . Oblečen je bil, kakor 
bogat Jud, vendar nekoliko zanikerno. Stresnil se je, ko je zagledal beduina. Nato je zapovedal služabniku, ki ga je spremil : »Qiezi, nesi jagnje Raheli, da ga pripravi natanko po postavi. Brezmadežno je in pravkar zaklano na spodnji tempeljsk i stopnjici. Noben človek naj ne reče, da Kajfov sin ne izpolni vsake črke v posta­vi, ki jo je Gospod dal svojemu hlapc u Mojzesu. Reci ji, naj bo urna; kajti precej, ko se vrne sin Eleazar iz tempelja, hočev a večerjati velikonočno jagnje. « 
Anan se je vedel, kakor bi šele zdaj zapazil beduina, ki mu je s prekrižanim i rokami stopil nasproti. »Kaj je?« vpraša malomarno. »Poslanec šajka Mardoha ? 
Ali prinašaš dobro ali slabo poročilo? « 
»Tvoje oko je kakor oko orlovo in s e ne moti,« odvrne beduin. »Tvoj hlapec je 
v resnici puščica iz tula gospodarja pušča­ve, kateremu je poslušnih 10.000 jezdecev , kakor veter urnih . Njegovo sporočilo pa je namenjeno samo tvojim ušesom, go ­spod. « 
Anan stopi z beduinom v napol poru­šeno dvorano glavnega poslopja. »Torej,« vpraša, in zapove : »kratko povej ! « 
»Kratko — Simon ben Giora je v ro­kah Rimljanov! Rabi Sadoh leži težko ranjen v hiši v Betaniji, tam, kjer je ne­kdaj prerok iz Nazareta -« 
»Molči o tem preroku,« se razjezi sin Kajfov, »tesarjevega sinu ne maramo z a odrešenika. Dalje pripoveduj, ti nesrečn i vran! « 
»In rabijev deček je pod oblastjo mo­jega gospoda,« konča beduin. 
»tla, pa zakaj ga nisi pripelial s 
seboj? In kaj je s hčerko in s premoženje m rabi Sadoka ? 
»liči je pri očetu in mu streže, kakor se spodobi dobri hčeri . Pravijo, da je lep a kakor jutrania zarja nad gorami Iiavrana . 1\i\orebiti jo moj gospod pelje kot nevest o v svoj šotor — o gospod, pusti pri mir u svoje bodalo, kajti ne boš našel drugeg a sela, ki bi nesel tvoj odgovor mojemu go­spodu — mislil sere samo, da ti ni nič za nevesto tvojega sina, ker je najbrž, že iz­gubljena njena dota . « 
»Izgubljena?« 
»l sevé, če je niso Rimljani o pra­vem času utaknili v žep, so jo pa naš i jezdeci o pravem času poiskali v Betaniji 
ne zate, ampak za našega šajka . « 
»In to imenujete vi bratovsko zvezo ? Kajpak, kdaj še niso sinovi Ezava Dreva ­rili otrok Jakobovih? « 
»Po moji sodbi je bil Jakob tisti, k i 
je prvi prevalil našega očeta Ezava, če­gar potomci smo mi, beduini,« se zasmej e sin puščave. »Toda bodi pameten — jaz še niti ne vem, je 11 hčerka rabljeva med 
tem prišla v roke mojega gospoda, ali p a so Rimljani odvedli tudi njo. Dobro 
kupčijo bi napravili s to cvetlico iz rod u Levijevega, « 
»Pri nebesih! tudi za to bi bil Oesi j Flor dovolj zloben. Skoraj bi želel, da je on storil to . Kajti taka reč bi spravila ko­lesa v tek. Hčerko iz rodu izraelskega je odpeljal in jo za sužnjo prodal — to bi pod­žgalo najhladnejše starejšine v našel]]zboru. In njen brat, rabijev dedič, tudi ni v vaši oblasti? Ti bi ga sicer pripeljal s seboj, ali ne? « 
»Odpusti, mali Benjamin je dobr o shranjen v šotoru pri samotnem hrastu. 
šajk ti sporoča, da ti hoče staviti po­goje, pod katerimi bi prišel rabijev deček v tvoje roke, kakor hitro bo ben Gora osvobojen . « 
»Ben Giora. Kaj je meni mar ben 
Giora? Naj le prejme plačilo za svoja ju­naška in neumna dela! « 
»Simon ben Glora, poglavar bratov­
ske zveze? Najmočnejša roka, najkrep­kejši meč, ako pride do boja z Rimljani? « vpraša beduin. 
»O, se bo že našel kak drug poglavar ! 
Za eno osebo več ali manj ne gre!« od ­vrne Anan. »Sporoči to svojemu šajku i n mu povej, da mi nič ni za dečka, če ne do­bim njegove sestre kot nevesto svojemu 
sinu. In brez rabljevega upliva nam ni mo­
goče pridobiti za zaveznike kraljev iz Ho­magene, Ponta in Armenije in iz Perzije. Sporoči mu to z mojim prokletstvorn vred, ako zaslepljen s svojo malenkostn o lakomnostjo podira naše veliko delo ma-ščevanja. « 
Beduin se prikloni in odide . Anan sede na deblo stebra, v dvorani na tla po­drtega, in premišlja svoj položaj . Pone­

srečen ben Giorov napad lahko prečrt a vse njegove namere in pahne lahko nje­govo hišo in ves narod v nesrečo. Res je, kar je dejal vratar : odkar je bil Nazarene c umorjen, je izginil ves blagoslov iz hiš e njegovega očeta. Pogrešena trgovsk a podjetja so mahoma uničila vse Kajfovo bogastvo ; velikoduhovniško čast so vzel i ponosnemu možu ; in mučil ga je zaradi obsodbe, ki jo je izrekel nad Jezusom, tako strašno glas vesti, da je obupal i n zblaznel . Tako je zblaznel, da so ga mo­rali ukleniti v verige hi zapreti . 
Toda Anan, sin Kajfov, je stavil š e vse upanje v svojega najstarejšega sin a Eleazarja, ki je takrat dozorel v moža . Bi l je ponosna in junaška postava, da so mu ž e 
pri dvajsetih letih poverili častno mest o poveljnika tempeljske straže. Bogata po­roka Eleazarjeva bi morebiti rešila Ana ­na iz rok upnikov. Eleazar je bil sicer ošaben in trmoglav, a' ne slabega srca,. 
Zato je rad vzel za ženo Rahelo, da bi re­
šil očeta iz zadrege in bi rešil hišo pro­pada. Rahela sicer ni bila lepa, a bila je plemenitega srca — hči enega najbogatej­ših judovskih trgovcev. Toda zopet je za­dela nesreča za nesrečo sina in unuka Kajfovega. Rahela je bila brez otrok, i n Eleazar si je tako želel potomstva! Pre d pristaniščem Japo se je potopilo šest ladij , z žitom obloženih, in z njimi skoraj cel o bogastvo. 
Tako so boljinbolj naraščali dolgovi , in le s težavo je Anan odganjal nadležne upnike. 
Ta obupni položaj je privedel Anana v maščevalno zvezo sikarijcev. Edinole če izbruhne upor v mestu, se morebiti reš i svojih upnikov, — tako si je mislil. Sin Eleazar se je branil stopiti v zvezo sikarij­cev. Stal pa je na čelu zelotov, »goreč­nikov«, ki so ravnotako silili ljudstvo k uporu, kakor sikarijci, a so se hoteli boje ­vati le s poštenim orožjem . Po Eleazarju je bil hotel Anan združiti stranko sikarij­cev s stranko »goreč'nikov« k skupnem u uporu proti Rimljanom . 
Medtem pa je postajal njegov položaj vedno bolj obupen. Ali pred nekaj meseci mu je zasvetil žarek upanja . Zvedel je o velikem bogastvu rabi Sadoka, daljneg a sorodnika iz Antijohije. Tudi je zvedel, da 
ima samo dva otroka, eno hčer in malega dečka. Eleazar je bil kajpak poročen ; toda zakon, ki je bil brez otrok in nesre­čen, se je pri Judih kaj lahko razdrl. To je Anan razložil svojemu sinu, ki je prav ra d privolil v to, ker je slišal, da je rabljeva hčerka zelo lepa . Naj le joka njegova se­danja žena Rahela! On jo sovraži . 
Ecehija, prejšnji veliki duhovnik i n Eleazarjev stric, naj bi jo snubil za svo­
jega stričnika. Rad je prevzel to prija­teljsko službo, ker je upal s tem pridobit i Eleazarja zase in za stranko »zmernih« ; kajti vsi Jeruzalemčani, ki so se bali za svoje imetje, niso hoteli slišati ničesar o vojski z Rimljani. Tudi je hotel Ecehija pregovoriti rabi Sadoka, da bi se preseli l v Jeruzalem in bi tu prevzel službo veli­kega duhovnika, ker že zdavnaj niso imel i Judje toliko učenega in bogatega služab­nika Najvišjega . 
Toda Anan je zase preračunil, da b i bilo najboljše, če učeni in ugledni rabi umrje. Vzroke je slišal Benjamin v šoto­rišču pri samotnem hrastu. Le to ni bilo prav povedano, da je tudi Eleazar sokri v te hudobije — v to bi Eleazar nikdar n e privolil. Anan pa se že zdavnaj ni zmenil za en umor več ali manj . 
Zdaj pa je slišal, da se je tako sra­
motno ponesrečila vsa njegova nakana ! 
Medtem ko je Anan vse to razmišlja l z žalostjo in jezo, je zagledal svojega sina, 
ki je zavil s ceste proti dvorišču . Živa jeza je plamenela v njegovih mladih očeh in za ­klical je: »Da ne pade ogenj z nebes na te proklcte Rimljane, ki se drznejo motit i sveti mir velike sobote z glasnimi trompe­tarni! Prav se nam godi! Zakaj pa sm o taki strahopetci? Boja je treba! Vojska naj se prične! Ali nimam prav, prijatelji ? Ali bi ne bj.IQ boljše pobiti vso rimsko po­sadko vojakov, kakor pa zaklati sto ve­likonočnih jagnjet? ta, ne bilo bi si mo­goče izmisliti pdjestnej§ih daritev v očeh gospoda vojskinih trum! Toda mi srno strahopetci ! « 
»Ne vsi, Eleazar,« dé stotnik, ki je zju­traj pri zlatih vratih zastavil pot stotniku Luciju Mavu. »Ne vsi; mi zeloti ne ! 
»No, torej je čas, da se enkrat zga­nemo! Jutri zjutraj se bodo zbrali naši sta­regine k posvetovanju in bodo po svoj i kleti navadi zopet govorili o miru in spo­štovanju do Rimljanov !Vrag jih vzemi na ­še štarejšine! Ampak jaz rečem : zdaj je prišel čas, ko se je treba dvigniti nad Rimljane z ognjem in mečem ! « 
»Efeazar, samo eno besedo!« zakli­
če Anan svojemu sinu in ga povabi k sebi . Z obotavljanjem zapusti Eleazar svoje to­variše, stopi k svojemu očetu in ga vpra­ša neuljudno : 
»No, kaj je?« 
Ta mu v kratkih besedah pojasni ve s položaj glede neveste in njene dote, ne d a bi z eno besedo izdal, da je sam najel be n Gioro. »Kaj treba storiti zdaj, da dobimo otroke v svojo oblast?« vpraša nazadnje . 
»Kaj vendar !« odvrne Eleazar . »Tega 
šakala puščave, tega šajka Mardoha mo­ramo prehiteti. In sicer za vse na svetu ! Precej bom osedlal svojega vranca in od ­jezdil v Betanijo . « 
»Takoj se prične velika sobota, in so­bota je Gospodov dan! Ni dovoljeno tako početje ! « odvrne Anan. 
»Vrag vzemi tvojo pobožnost, starec ! 
Saj vem, da ti še vse drugačne zapoved i prestopaš ! « 
»Ampak če te pri tem početju kdo vidi, boš prišel ob službo tempeljskega po­veljnika,« odvrne Anan. »In mislim, da bi ti to ne bilo ljubo. « 
Ne, pri meču Gedeonovern!« zakliče Eleazar in udari z nogo ob tla . »Ampak, da bi mi ta zver puščave ali pa še celo kleti oskrbnik ujel mojo zlato golobico, te­ga ne, nikdar ne! Dobro vem, kaj delam ! In če bi tisočkrat prelomil postavo — moram, moram! Giezi naj gre nocoj s če ­to naših tempeljskih stražnikov v Beta­nijo. Njihovo vest bom potolažil s peri­ščem denarja in potem bom zanje opra­vil spokorno daritev v svetišču . Toda že 
se večeri. Precej bodo s templja naznanil i pričetek večerje — in jaz sem še ves ob ­orožen . « 
Nato je odšel, urnih korakov v hišo . Nestrpno je klical svojo ženo Rahelo. To­da namesto n ','e je pritekelEleazarjev mlaj­
ši brat Natanael, mlad deček temnih, zvi­branih las, in rekel : »Potrpi samo za tre­notek, brat. Ona še pripravlja sladko jed iz fig, mandeljnov in citron, ki meni ta­ko diši. « 
»To stori lahko Rut ali stara Selma. 
Reci ji, če kliče mož, mora žena ubogat i takoj ! « se jezi Eleazar . »Pomaga naj m i razvezati oklep in naj mi pripravi molit­veni plašč. « 
»Tu ga imaš že razgrn'enega. In tudi oklep ti rad razvežem, kakor sem storil 
že večkrat. — Gotovo so te razdražil i Rimljani, ker si tako hud. Tudi mene je jezilo, ko so s svojimi trompetami motil i tempeljsko petje. Bog jih kaznuj! Toda zdaj bodi dober in se ne prepiraj z Ra­helo . Zares okusno večerjo je pripravil a nocoj. « 
Vstopila je Rahela in se je proseč e vrgla pred svojega strogega moža . »Od­pusti,« je rekla., »v resnici nisem mogla priti precej. « 
Bila je žena kakih deset let stareiša kakor Eleazar, in njen suhi obraz in sla­botna postava se je slabo prilegala povelj­niku tempeljske straže. Imela pa je par 
globokih in čudovito lepih oči, ki so pri­čale o njenem dobrem, milern srcu . 
»Poj+di k Ruti, Natanael ; moram nekaj govoriti s svojo ženo, in tebe ni treba zraven,« dé Eleazar . 
Deček odide prestrašen zaradi hladni h bratovih besed, boječ se za Rahelo, ki m u je postala takorekoč druga mati . 
Tudi Rahela je prestrašeno in proseč e gledala moža s svojimi krotkimi očmi.Lju­bila ga je zvesto in prisrčno, čeprav j e ravnal tako kruto z njo. Dobe se srca, k i rajše pretrpé smrt, kakor . bi izgubila lju­bezen. Tako tudi Rahela. V svoje poniž­nosti je vso krivdo pripisovala sebi . »Ko bi ga le mogla prepričati o svoji ljubezni ! Mislim, da bi me vkljub temu, da sem ta­ko grda, lj-ubil,« tako je govorila stokrat in stokrat sama s seboj . »Ko bi le našla žr­tev, ki bi bila dovolj velika, da si z nj o pridobim njegovo Ljubezen ! « 
Eleazar, kakor bi bral to misel v oče h svoje žene, reče : »Rahela, ti veš, da si m i v najinem zakonu delala vedno le težave . Dote mi nisi prinesla, kakoršno sem upa l od tebe, da bi vrnil svoji hiši prejšnji si­jaj ; tudi otroka mi nisi rodila nobenega ; ko se vrnem od službe v templju, iščem zaman veselja pri domači družini ; skorajnoben dan ne mine, da bi se mi ne bilo tre­ba jeziti nad teboj, in sicer po pravici, če­
pl av tega nočeš priznati v svojem pokvar­jenem srcu. Tvoje ustnice seveda ml ne upajo ugovarjati, ker veš, da teh ne tr­pim. — No, torej, ali se ne čudiš, ker šc nisem porabil pravice, katero mi dajejo Mojzesove postave, — da ti dam odslovil ­no pismo in razvel:avim najin zakon? « 
Rahela pobledi še bolj in njeno ok o se napolni s solzami. »O Eleazar, mož 
moje ljubezni!« prosi drhteče, »kako m i moreš raniti srce s takimi besedami, in si­cer ravno zdaj, ko bomo večerjali veliko ­nočno jagnje ! « 
»Takoj jutri bom razdrl po postavi na­
jin zakon, če ne storiš brez ugovora tega , kar zahtevarn od tebe? Poslušaj! Skle­nil sem vzeti v zakon drugo ženo, ki mi b o dala vse, kar sem zastonj pričakoval o d tebe : bogastvo, čast, otroke, družinsko srečo in še več. Njeni zakladi nam bodo pridobili mogočne zaveznike v boju z Rim­ljani.« In medtern, ko je Eleazar slekel oro­žje, je pripovedoval kratko, kako je bil a napadena njegova nevesta in da biva zdajpri svojem ranjenem očetu v Betaniji . »Še to noč jo moramo spraviti semkaj,« je kon­čal, »rij(' in njeno bogato doto. Kajti prete j i roparji, ki so jo napadli, in morebiti tudi Rimljani. Qiezi naj odide takoj po večerj i tjakaj s tempeljskimi vojaki, in ti ga bo š spremljala . « 
»Jaz? — za božjo voljo!« 
»Ti, ti moraš pregovoriti nevesto, d a 
išče varstva pod mojo streho, in jo moraš pripeljati semkaj . « 
»Saj ne smem! Precej se prične so­bota, in tako početje je proti postavi, ki nam jo je Gospod dal na Sinaju . Oh, Ele­azar, v vsem, kar je dovoljeno, sem ti rada pokorna. To tvojo drugo ženo bom ljubila kot svojo ljubljeno sestro in ji bo m služita kakor najzadnja dekla ; toda nikar me ne sili k temu, da bi prelamljala božj o postavo. « 
»Ti moraš iti, ali pa ti jutri izročim od­slovilno pismo . « 
»Potem — oh, Gospod nebeški, daj m i 
moči! — rajše odslovilno pismo! « 
»Odslovilno pismo torej. — Toda ti 
moraš to reč prevdariti na kraju, kjer ne bivaš rada — pri mojem starem očetu . « 
»Pri Kajfi, pri blaznem?« zakliče Ra­hela, trepetajoče od strahu in pade z dvig ­njenimi rokami k nogam krutega moža . »Milost! Ne vrzi me v ječo k blaznemu , ako nočeš, da bi tudi nadme, revico, prišel hudobni duh, ki muči njega . « 
»Ti pojdeš v Betanijo ali pa k stare-
mu očetu!« ponovi Eleazar, ki je pozna t grozni strah, ki ga je imela Rahela pre d blaznim starcem. »Med večerjo se odloči ! Potem pojdeš v Betanijo, ali pa — že veš ,kam!« 
Medtem je napočila noč, in pri prv i zvezdici,ki je zabliščala na nebu,so nazna­nile pozavne s templja, da je čas jesti veli­konočno jagnje. Med tisoč in tisoč druži­nmi jeruzalemskimi ni bilo nobene, ki b i se manj pobožno in veselo zbrala k ve­čerji, kakor družina v hiši Kajfovi . 
Rahela je še zmiraj upala, da se bo dal 
omečiti njen mož. Ko pa so po večerji od­
otroci in posli in sta ostala v sobi samo mož in žena, tedaj vpraša Eleazar : 
»No? « 
»Ne morem, ne smem ! « 
»Torej — hajdi za menoj! « 
Pri teh besedah prižge E1eazar plame­
nico, prime ženo za roko in jo pelje p o temnih hodnikih . Čez kamenite, napol raz­drte stopnice prideta k ječi, kjer je bil Kristus po prvi sodbi Kajfo,vi zasramovan in zaničevan in kjer je zvezan pričakova l strašni dan trpljenja in smrti . 
Zdaj je bilo slišati iz te ječe strašno tuljenje, ki je človeku pretresalo mozeg i n kosti. Nesrečna žena je bila premagana v svojem sklepu. »Ne odpri ječe, ne od­pri!« je zaklicala s smrtnim strahom . »Ne morem videti nesrečneža. Bog mi odpusti krivico, h kateri me siliš! « 
»Ha-ha,« dé Eleazar hladno, »saj se m vedel! Pojdi torej v Betanijo in mi pripelj i nevesto! « 
Zadnji dnevi Jeruzalema . 
9 
Enajsto poglavje. 
Vest o Benjaminu. 
Ko se je Saloma po odhodu svojeg a 
moža in obeh deklic vrnila počasi skoz i vrt v hišo, je zapazila neko žensko na poti, ki vodi iz Betanije proti njeni hiši. Za njo je šel jezdec s širokim plaščem, ka­koršnjega nosijo beduini. Ko ga je Saloma zagledala, ji je prišlo na misel, da je to mo­rebiti eden izmed roparjev, ki so napadl i rablja, in je hotela poslati vrtnarja Sila z a možem ; kajti bala se je, da bi hoteli ro­parji zopet poskusiti napad . Pa se je pre­mislila. Zase se ni bala; po njeni sodbi tudi velikih zakladov ni bilo v hiši ; kajti njen mož ji ni ničesar omenil o obeh rabi­jevih mošnjah. Samo tovori preprog in svilenega blaga so še bili pri hiši. Te bi rada, če le mogoče, ubranila pred roparji . Zato je poklicala enega izmed delavcev, k i je v bližini prekopaval - gredice, in m u rekla : 
»Eliud, ti si pameten mož . Preišči vse kraje tu v bližini, če je morebiti še kje ka k beduin. Ako jih boš videl večjo četo, tec i takoj v vas in prosi rimskega stotnika, na jstraži našo hišo. « 
»Prav, gospodarica,« odvrne Eliud . »Toda mislim, da so danes vsi Rimljan i odjezdili v mesto . Pa se mi bo že posrečilo zbrati ljudi, ki se bodo znali udariti z be­cluini, če bo treba. Le brez strahu! Mi slini pa, da si pred prazniki ne upajo ro­parji priti tako blizu do Jeruzalema . « 
Po teh besedah zasadi delavec lopat o v tla in odide po naročilu. Saloma pride do hišnih duri skoraj v istem času, kako r tujka, ki je v vidnem razburjenju in z dvig ­njenimi rokami prihajala nasproti njej. » O dobra žena, Bog naših očetov naj blago ­
slovi tvojo gostoljubno hišo !« pozdrav i tujka. »Sporočili so mi, da si ti nocojvzprejela pod streho mojega gospoda, k i je prišel v roke roparjev. O povej mi, al i še živi? Ali je Tamara, njegovi dobra hči , pri njem? Jaz sem Sara, njena stara do­jilja.« 
»Bodi pozdravljena, dobra starka-! « odvrne Saloma in odpre duri. »Bog bla­goslovi tvoj prihod! Rabi še živi, in upa­mo, da bo kmalu ozdravela njegova rana. 
— O kako se bo veselila rabljeva hči, d a si ti rešena! Ali prinašaš morebiti tud i kako vest o njenem bratcu, za katereg a je ona tako v skrbeh ? « 
»t)obro vest. Toda povedati jo mo­ram deklici sami.« 
»In jezdec, ki počiva tamle v senci stare oljke, je pač—« 
»Da, da, on je ropar, toda dober e'lo­vek,« dé hitro Sara. »Za božjo voljo, ne daj ga prijeti. ­
Življenje Benjaminovo j e odvisno od tega, da pride ta jezdec z ve ­9' 
selim poročilom nazaj v taborišče svojcev. « 
»Ne boj se, dobra žena! Ničesar se rnu ne bo zgodilo. Poslala mu bom malo prigrizka pod oljko . Toda povej, ali j e samo eden, ali jih je še več v bližini?« 
»Samo on me je spremljal semkaj, i n mislim, da mu ni sledila tolpa, ki je ob ­
enem zapustila taborišče . V čisto drugo stran je zavila, in med potjo nisem videl a 
in slišala ničesar o njej. « Saloma, pomirjena po teh besedah , 
prosi dojiljo, naj počaka za trenotek, nat o zapove prinesti beduinu jedi in pijače, i n dobro stražiti vrata . Potem stopi v ra­njenčevo sobo ter pomigne Tamari. Ta­mara spozna takoj, da se je pripetilo ne ­kaj izvanrednega, in zapusti tiho očeta. Ko pa zagleda Saro, se komaj premaga, da ji ne uide klic veselja iz razradoščenega srca. Kazalec dene čez ustnice in pokaže tako tudi služkinji, naj ne izda naenkrat s preglasnim govorjenjem svojega prihoda očetu. Saloma potisne obe prijateljici v, bližnjo sobo in hiti sama čuvat bolnika. 
Zdaj šele je mogla Sara objeti svoj o Tamaro in ji pokazati v solzah in smehu žalost in radost nenadnega svidenja. Dol— go je trajalo, dokler je Tamara toliko po­mirila svojo dojiljo, da ji je mogla pripo­vedovati dogodke. Najprej je starka v sil­
nem joku prosila odpuščanja zaradi svoje 
strahopetnosti, ki jo je pokazala pri napa­du. Hipni strah jo je popolnoma zmešal, in do smrti se bo kesala, da je v taki nevar­
nosti bežala proč od svoje varovanke . »In ti, moje sladko jagnjiče, moja grlica, kj e si ti dobila toliko poguma, da si sredi me d meči stala kakor levinja, ki se bori z a svoje mladiče?« zakliče starka. In name­sto da bi odgovarjala na vprašanja o Be­njaminu, je pripovedovala samo o svoj i žalosti, ki jo je trpela pri roparjih . 
Kon'no je pričela pripovedovati Sara tudi o Benjaminu in o njegovi drznosti, s katero je prisluškaval skrivaj posvetova­nju roparjev. »Oh, ta neprevidni deček!((je vzkliknila. »Kako lahko bi se bil v tem i prekucnil čez grozno skalno steno! Kak o lahko bi mu tudi kak ropar zasadil bodal o v prsa. Saj se ti ljudje toliko zmenijo z a človeško življenje, kakor če bi zmečkal i muho. Mislim , da bi to tudi storili ,ako bi ne pričakovali za Benjamina viso­ke odkupnine. Zdaj biva Benjamin v ro­parski votlini zvezan in ostro zastražen , Oh, oh, ubogo jagn!iče ! 
»Koliko pa zahtevajo za njegovo svo­bodo ?« vpraša Tamara razveseljena . 
»Oče je gotovo pripravljen plačati vse ,kolikor more . « 
»To sem rekla tudi jaz! Vedno se m pravila to! Takoj sem rekla Benjaminu : .Beniamin. mol otrok,' sem dejala, ,niče­
sar se ne boj, oče te bo odtehtal z denar ­jem!' « 
»Koliko pa zahtevajo roparji?« vpra­ša Tamara. 
»Šajk, ki me je poslal, ne stavi no-bene zahteve, zdaj namreč. On hoče na-m-­reč najprej vedeti, koliko radovoljno po ­nudi moj gospod. In tudi tvojega zaročen­ca oh, dete, dete, ta ti je lep patron ! Povedati ti imam o njem take reči, da se 
ti bodo ježili lasje — « »Ljuba Sara, vse povej po vrsti! Naj ­prej o odkupu mojega brata, in potem bo š 
o mojem ženinu povedala vse, kar ti teži srce. — Torej šajk hoče najprej vedeti , koliko ponudi moj oče prostovoljno?« 
»Da, in vedeti hoče tudi, koliko po ­nudi zanj tvoj ženin, ta lump !« se razvna­me Sara. 
»Kaj hoče tudi moj ženin odkupiti mo­jega brata? Kako pa pravzaprav ve Ele­azar, da je moj brat vjet?« vpraša začu­deno Tamara. 
»To je tisto! Ta lump! Ta razbojnik , ki bi bil skoraj ujel mojo sladko grlico ! Z roparji skupaj kuje naklepe proti teb i in tvojemu bratu . O, oči bi mu izpraskala, ko bi ga dobila v roke. Iz velikoduhovni­ške družine je, pa je tak! Temu -.« Ho-tela je nadaljevati Sara svoje zmerjanje . Toda Tamara jo je prosila, naj rajše do­
kaže, da je vse to resnica in" da Eleazar skupaj z roparji kuje grde nakane . Zdaj je pripovedovala Sara vse, ka r je Benjamin slišal iz ust roparskih glavar­
jev, da je namreč ben Giora povzročil na­pad po naročilu Eleazarja, poveljnika tem­peljske straže, in njegovega očeta . »Oba sta mu za plačilo obljubila velik del tvoj e dote, ako umori tvojega očeta.« 
»Saj vse to ni res! Ti in Benjamin sta najbrž izgubila pamet!« dé Tamara pre­strašeno. »Vzemimo tudi slučaj, da bi 'm e Eleazar snubil samo zaradi dote, kaj bi mu potem koristila smrt mojega ubogeg a očeta? Saj bi on tudi brez te ga ropar­skega napada postal lastnik moje dote, in bi mu je ne bilo treba deliti s tem ben Gioro. « 
»Prav irnaš ! Ampak ta nenasitni volk ni s tem zadovoljen. On hoče tudi vse Dre­moženie tvoiega brata cpraviti v Cvnle žrelo. Kaj ne izprevidlš, moja uboga go­lobica, da bi po očetovi smrti postal tvojlepi mož varuh tvojega brata in bi dobil s tem vso oblast nad Beniarninovirn premo­ženjem . Potem bi ne dala za njegovo živ­ljenje toliko sape, kolikor je je treba, d a ugasneš leščerbo . « 
»Kaj je mogoča taka hudobija pri Iz­raelcu,!« vikne Tamara prestrašeno. »Ne, ne, ni mogoča! Nočem verjeti! Benjami n se je .zmotil . Če bi to bilo resnično, bi bil ben Ulm-i tudi naročil, naj obenem še Be­njamina umori. Potem bi bila jaz dedinja vsega premoženja, in Eleazar bi prišel d o 
njega brez vseh drugih težav po moji roki. « 
»Da, da, da, tako je bilo tudi preraču­njeno! Ti si me spomnila na to — tako j e bilo prerač'unjeno! Tako je slišal Benja­min in mi je pravil, kakor resnično tu sto­jim. Toda ta ben Giora je bolj zvita lisic a kakor tvoj ženin. On je hotel prizanesti dečku in ga vjetega pripeljati v svoje ta ­borišče, da bi za njegovo življenje preje l večjo odkupnino . Ali zdaj razumeš? Rav­no tako, ali pa še bolj, je zvit tudi šajk, k i zdaj poveljuje namesto ben Giore. On hoče ponudbo ženinovo dražiti s ponudb o tvojega očeta in narobe. Zato ie k obema v istem času poslal sele. Vidiš, moja ljuba golobica, to je vest, ki sem ti jo hotela spo­ročiti. Kak odgovor borno zdaj poslali šaj­ku po jezdecu, ki čaka pred dvoriščem ? In še eno ti hočem povedati o Benjaminu . Dobri deček mi je na vse mogoče način c naročeval, naj skrbim, da ne boš stopila v zakon s takim razbojnikom . On rad umrje, da le tebe obvaruje Bog pred to nesrečo . « 
»Tak bratec!« vikne Tamara globok o ginjena. »Kakšno dobro srce ima! No, tega se mu ni treba bati . Rajše umrjem , kakor pa vzamem moža, ki ima toliko krivdo na svoji vesti. Potem mu tudi Be­
njaminova smrt ne bo prinesla nobenih 
pravic do mojega ali očetovega premože­nja. Bilo bi torej najboljše, ko bi temu člo­veku na kak hiter način sporočili, da na jne upa pod nobenim pogojem na moj o roko. Govoriti pa moram s tem dobrim možem, čegar gostoljubnost uživamo tu­kaj. Ob, zakaj je oče tak revež, da govo­riti ne more! Njegovi nasveti bi mi bil i zdaj tako potrebni. Potrpi za trenotek, Sara, pogledati hočem po svojem očet u in -- in da nisem že prej na to mislila — ti si vsa lačna, dobra duša? Takoj bo m prosila gospodinjo, naj ti prinese kajokrepčila. « 
Tamara je hitela na to v sobo bolni­kovo. Našla je očeta pri zavesti. Čelo mu ni bito več tako vroče, in Saloma je pritr­dila, da se bolezen obrača na boljše . Te­daj se sklone Tamara k očetu, poljubi m u roko in dé : »Veseli se, prišla je vest o Be­njaminu. Toda ne razburjaj se, oče! Proti ')dkupnini bomo kmalu dobili dečka zdra­vega in veselega. Koliko smem ponuditi zanj? » 
Rabljevo oko se je zabliščalo veselja . 
Dal je znamenje, naj mu prineso voščen o 
tablico, in zapisal je nanjo s črtalom : »Ko­
likor zahtevajo. Toda bodi previdna; kar 
njim ne vržeš v žrelo, to rešiš sebi in svo­
iemu bratu .« 
Vest o Benjaminu je vendarle prece j 
razburila očeta, kakor je bilo spoznati i z njegovih potez na obrazu . O Eleazarju s i ni upala Tamara črhniti niti besedice . Pro­sila je torej očeta za par hipov potrpljenja , da odslovi sela, ki je prinesel vest o Be­njaminu, in je obenem namignila Salomi , naj gre za njo pred vrata. Tu jo je prosila za malo prigrizka stari dojilji in ji je izra­zila željo, da bi rada govorila z Evzebi­jem. Prav neprijetno ji je bilo, ko je izve­dela, da se Evzebij vrne šele ponoči ali p a jutri zjutraj . 
Kaj bi storila zdaj? Koga bi vprašala za svet? Saloma se ji je zdela dobra žena, prijazna in ljubeznjiva ; toda je-li tudi pa­
metna, da zna molčati o pravem času ? Svojo gostiteljico je poznala še jako malo . Toda, ko ji je vprašajoče pogledala v oči , je dobila zaupanje do nje kakor do svoj e matere in ji je sklenila razložiti ves po­ložaj
Končno sta sklenili poslati beduina k šajku z odgovorom, da rabi ponuja 1000 šeklov*) več, kakor pa ponudi poveljnik tempeljske straže . »1000 šeklov!« je pre ­
mišljevala Saloma. »To je mnogo de­narja. Ali ho tvoj oče zadovoljen s tak o visoko ponudbo?(( 
»Rada prevzamem škodo na svoj o odgovornost, da bi le rešila svojega bra­
*) Okrog 960 kron . 
ta,« odvrne Tamara. »Sara naj takoj po­
šlje beduina v šotorišče roparjev . « 
To se je zgodilo. Tamara je šla med­tem nekoliko pogledat bolnika, in ko se j e vrnila, sta se zopet posvetovali s Salomo. Kaj treba storiti, da bi ušla Eleazariu in ro­parjem? Saloma se ni mogla dovolj naču­diti, da je oče svojo hčerko-edinko zaroči l takemu možu. 
»Oče je bil preverjen po stricu Ece­hiji, ki je vse to delal iz družinskih ozi­rov«, pojasni Tamara. »Ampak zdaj sem že zaročena, in če oče ne razveljavi za­roke, me bo Eleazar lahko po postavi pri ­silil h zakonu. Rajše bi se umorila, kakor to « 
»Dete, dete, kako moreš izreči tako grešno besedo!« jo pokara Saloma. »Mi nismo gospodarji svojega življenja, am­pak samo Bog. — Kajpak, tega človeka ne jemlji v zakon, že zategadelj ne, ke r ima že eno ženo. Rajši beži! To bi bilo p o mojih mislih najboljše! Ti pišeš Eleazarju pismo in mu poveš očito, da ga ne mara š za moža. Potem zbežiš s svojo dojiljo k eni izmed mojih sorodnic, ki biva v gorah , dan hodá odtod. Dobra Suzana te bo z ve­likim veseljem vzprejela, tudi če ji prav naj gre vrtnar Sila, in ta vaju bo priporo­čil v m() 'em imenu . Kadar boš ti na var­nem, bom poslala pismo poveljniku tem­peljske straže . ened tednu ali dveh bo 
ozdravel tvoj oče ; razveljavil bo zaroko In se bo s tvojim bratom, ki ga bo odkupi l od roparjev, vrnil v Antijohijo . V miru in sreči jih boš zopet našla na svojem domu . Kajne, dragica moja, lep načrt je to, ki g a mi je vdahnilo nebo. « 
Tamare ni bilo mogoče pripraviti d o tega, da bi v takih okolnostih zapustila svojega očeta. V resnici, kako pa bi mu mogli razložiti Tamarino odsotnost, ne da bi ga razburili preveč. Zraven je prišel še drug vzrok, ki je Tamaro, zvesto spošto­vateljico Mojzesove postave, zadrževa l od poti. »Kako morem iti na pot, ko se te ­kom ene ure že prične velika sobota?« j e rekla. 
Na to ni pomislila Saloma. »Sobota! « je vzkliknila. »O, to nas reši iz vse za­drege. Potem je še dovolj zgodaj, če od­potuješ jutri zvečer. Kajti do tedaj si ne b o upal Eleazar ničesar ukreniti proti tebi . « 
O tem ni bila Tamara tako gotovo 
prepričana. Kajti ni si mogla misliti, da bi človek, ki je zmožen takih hudobij, n e prestopal tudi drugače in v manj važnih zadevah Mojzesove postave. To je pove­dala Salomi in je zraven pristavila boječe : »Morali bi si poiskati drugega mogočneg a 
varuha proti temu nasilnežu. Morebiti rimskega oskrbnika? « 
»Kaj pa misliš, dete! O njem pravijo , da je na:večji nepoštenjak in lakomnež !« 
»Ali pa velikega duhovnika ? 
»Oh dete, kralj Agripa je v par let-;h nastavil in odslovil najmanj ducat velikih duhovnikov . Na sramoten način si kupuje­jo to dostojanstveno mesto in skušajo po­tem z lakomnost*o v svoji službi priti zo­pet do izdanega denaria. « 
»O gorje Izraelu!« vzdihne Tamara . 
In čez nekaj časa pristavi v zadregi i n vsa zardela : »Ko bi le mogla plemenitega stotnika, ki nas je rešil iz roparskih rok , obvestiti o našem položaju! Ta bi nam morebiti dobro svetoval in pomagal . « 
Saloma je takoj spoznala dekletovo srce. Mladi rimski stotnik je vplival na­njo s svojim plemenitim in nepokvarjeni m značajem. Toda — on je pogan. Ali sme ona pomagati k temu, da bi se Tamara , morebiti v škodo svoji duši, še bolj sezna­nila z Rimljanom? Pri judih ni bil dovo­ljen po postavi zakon s pogani. Zato se je Saloma nekoliko izogibala odgovoru. In Tamara, ki je uganila njene misli, pravi : »O, nisem mu hotela pisati jaz! To bi s e ne spodobilo. Toda, če bi mu ti napisala par vrstic -?« 
Saloma pomišlja nekaz trenotkov. Nato sklene, po Eliudu, ki se je ravnoka r vrnil s poročilom, da ni nobenih roparje v v bližini, poslati pismo svojemu možu v Jeruzalem s tole vsebino : »Bojimo se na­pada pred mogočnim sovražnikom . Če se ti zdi prav, poišči v oskrbnikovi palači stotnika Lucija, ki je bil preteklo noč pr i nas, in ga nam pošlji na pomoč. « 
To pismo je bilo pisano aramejsko. 
Saloma je izročila selu obenem tudi gršk o pisano pismo na stotnika. Tamara ga je napisala, toda v imenu Salome. »Če te sreča Evzebij med potjo, ali če ga dobiš v hiši Serafi..''e ali pri Nikanorju, mu izroč i obe pismi,« pojasnjuje Saloma selu . »Če pa ne moreš dobiti Evzebija, pojdi v pa­lačo. oskrbnikovo in tamkaj povprašaj p o mladem rimskem jezdecu, ki je bil no­cojšnjo noč tukaj — Lucij je njegovo ime . 
— Ali si boš zapomnil to? « 
»Da, da, tisti lepi, mladi mož . Tudi 
spoznal ga bom, če ga vidim,« odvrn e Eliud. 
»Dobro, temu in nikomur drugemu 
ne smeš izročiti tega pisma z rdečo vrvic o in kljukastimi črkami — ali si razumel ? Zdaj hiti, da prideš v mesto, predno se prične sobota. « 
»In potem bom smel preživeti sobot o v Jeruzalemu?« vpraša mladi mož z raz­
veseljenimi očmi. 
»Kajpak, le hiti!« prigovarja Saloma. 
Nato poljubi Tamaro na čelo in dé : »Mi­dve sva že storile svoje, vse drugo mo­rava prepustiti ljubemu Bogu!« 
Dvanajsto poglavje . 
Noč v Betaniji . 
Ko je sel Eliud zapustil Betanijo, je bi l 
že prav zadnji čas, pripraviti velikonočn o jagnje.Kristjani,ki so se izpreobrnili izme d Judov, so tudi v tej točki še izpolnjevali judovsko postavo, dokler je stal jeruza­lemski tempelj. Saloma je torej v vsej na­glici pripravila, kar je bilo treba za ve­čer:o: vino, grenka zelišča, nekvašene kruhe, ki so bili pečeni že zjutraj, prikuh o in jagnje, ki je bilo po vseh postavnih do-ločbah zaklano in spečeno. Ker ni bilo doma družinskega očeta, je vrtnar Sil a pričel moliti svečanostne molitve. Pri tem je spomnil tudi na to, da je pravo veliko ­nočno Jagnje že zaklano bilo za grehe sveta, in da to velikonočno jagnje, ki g a uživajo kristjani o veliki noči, spominja n a rešitev človeštva sužnjosti greha, ne p a samo na rešitev Izraelcev izpod egiptov­
skega jarma . 
Tamara je slišala te besede z veliki m 
začuden!em. Iznova je stopilo pred njen o dušo vprašanje, ni Jezus iz Nazareta, k i je tako junaško umrl na lesu križa, v res­nici od prerokov obljubljeni Mesija . 
In ni ji dala miru ta misel, ko je poz­
neje čuta pri bolnem očetu. Sklenila je namreč to noč preživeti pri njem. Saloma 
pa je šla v svojo spalnico, ko se je prepri­
čala, da so zaklenjene vse duri. Oče je ležal nemirno na svojem ležišču. Zdelo s e je, da ga rana boli bolj, kakor po navadi ,najbrže zato, ker je sklepal iz Tamarineg a vedenja, da se je pripetilo nekaj poseb­nega, in je bil vznemirjen. Z velikim na­porom je skušal govoriti, a nobena jasn a beseda mu ni hotela iz ust. Tamara ga je prosila, naj miruje, da se rana ne razboli prehudo. Bolnik pa je zahteval pisalno ploščico in je začrtal nanjo : »Ti si nemir ­na. Povej, zakaj ?« 
Zaman je Tamara skušala pomiriti 
očeta, češ, da je njeno trdno prepričanje , da se Benjamin kmalu vrne iz suženjstva . Nato je pravila, da roparji niso zahteval i nobene določene svote, ampak so vprašal i samo po ponudbi, kar bo vso zadevo ne ­koliko zakasnelo. Takoj pa ji je prišla mi­sel, da bo oče vprašal po ponudeni svati, in tega bi mu ne mogla razjasniti, ako b i mu ne pravila tudi o hudobiji svojega že­nina. Da bi se torej ognila takemu vpra­šanju, je pripomnila neposredno : :,()če, naši gostitelji, ki so nas vzprejeii tako pri­jazno, smatrajo Jezusa Nazareškega z a svojega Odrešenika. « 
Toda precej je obžalovala Tamar a svoje besede ; kajti z vso silo se je sklonil 
oče pokonci in v očeh mu je zagorel pla­men jeze. Z največjim naporom je siknil 
iz ust besedo »tesarjev sinnato mu j e pritekla kri iz grla. A on ni pazil na svoje 
bolečine. Z mrzlično naglico je začel pi­sati na voščeno ploščico . 
»Oče, oče!« prične klicati v tem tre­notku Tamara. »Ti se boš umoril! 01,1 , oh, ne vznemirjaj se tako zelo in brez vz­roka! Obljubljam ti, da se ne bom oprijel a njihove vere, dokler je ti, moj oče, ne bo š potrdil. Saj vem, da mora priti Mesija ko t kralj, ki se mu bodo priklanjali vsi narod i zemlje. On bo na vekomaj vodil žezlo svojega očeta Davida, in bo visoko po ­vzdignil izraelski narod . Zdaj pa je že pre­teklo trideset let po sramotni smrti tega Nazarenca, in nikjer ni videti slave, ki j o prerokujejo preroki. Ne boj se, oče, tvoj a 
Tamara se ne bo tako lahko odpovedal a 
veri očetov . « 
Po teh besedah je zadovoljen smeh­ljaj splaval okrog rabijevih ustnic . Polju­
bil je svojo hčer na čelo in se je zopet v1e-­gel med blazine. A preteklo je še doka časa, gredno se je pomiril popolnoma . Za­pisal je na voščeno tablico, zakaj njihov gostitelj še ni poklical Ecehije in Anana . On rnu ne zaupa, temu žalostnemu Naza­rencu, ki mu je že žalibog izročil v var­stvo obe mošnji z velikim delom svojeg a premoženja. Hoče, da ga spravijo kako r hitro mogoče iz te hiše . Zato zapove Ta­mari, naj beži odtod v Jeruzalem in na j 
Zadnji dnevi Jeruzalema . 
poišče ondi p'omoei ..Tamara mu je ob ­ljubila storiti to, kakor hitro ji bo to do ­volila postava sobotnega miru, a obenem mu e zagotavljala, da njihovi gostitelj i kljub svojemu praznoverju niso hudobni . Tako se je rabi počasi pomiril in je zaspal še pred polnočjo. Tudi hčerko je prema­gal spanec poleg očetove postelje . 
Naenkrat se začuje glasno trkanje i n klicanje. Tamara se vzbudi in zagleda med vrati z lučjo v roki Salomo, vso ble­do od strahu. Seveda se je vzbudil tud i oče . Tamara hiti k Salomi, rekoč očetu : »Precej ti bom poročala o vsem, kar se j e zgodilo, le ne razburjaj se preveč!« Nat o stopita s Salomo v vežo . 
»Cela tolpa je obkolila našo hišo i n zahteva z vso silo, da jih pustimo notri . Zdi se, da so tempeljski vojaki,« pripove­
duje Saloma trepetajoča od strahu. »Le poslušaj jih, kako kriče in kako skušajo razbita vrata. Za božjo voljo, kaj bo s te­boj, moje dete? Ko bi le moj mož bi l tukai ! « 
In Sara, ki je vsa objokana pritekla v vežo, zavpite : »Nas vse bodo pobili in po ­morili! Ali ni nobenih skrivnih vrat, no­
benega pripomočka k begu? « 
»Kdo je poveljnik te tolpe in kaj za­hteva?« vpraša Tamara pobledela . »Od­prite okno, da bom govorila z ljudmi .« 
»Kaj ti pride na misel, moja golobi­ca ?« vikne stara dojilja . »Saj verno, tvojlepi ženin je prišel in te hoče odpeljati s silo na dom. Izgubljena si, če te zagleda tu notri. Bežati moraš, in če ni mogoč e bežati, te bomo skrile v pripraven kot . Hitro, ljuba žena! Gotovo imaš kak pro­storček, kjer bo to ubogo jagnjiče na var ­nem pred zgrabl,ivirn volkom . « 
Tamara je morala priznati, da je Sar a dobro svetovala. Kaj bi se takorekoč vr­gla v roke temu grozovitežu Eleazarju, če pa se je rešiti mogoče. Ko je torej Saloma pritrdila ; »Sara ima prav!«, je bila Ta ~ mara precej pri volji, da se zapre v ku­hinjsko omaro, pred katero sta obe ženi š e nanosili nekaj drv in dračja . 
Nato je šla Saloma k hišnim durim i n je zapovedala Sili, naj jih odpre, sama p a 3e s Saro zbežala- v sobo. 
Sila je skozi malo okence pri vrati h 
povprašal, kaj hoče tolpa, in ko je zvedel , da zahtevajo precej vstop v imenu povelj­nika tempeljske straže, je odprl duri, mr­mrajoč nad takim kršenjem zapovedane ­ga sobotnega miru . 
Kakih dvanajst mož je pridrvilo v vežo s svetilkami, in med njimi je stala v 
veliko vrtnarjevo začudenje zakrit a ženska . 
»Zdaj smo torej v gnezdu Nazaren­cev, ki zadržujejo pri sebi nevesto in dot o 
lok 
mojemu gospodu,« zakliče poveljnik tolpe . »Ker tempeljska služba zadržuje mojega gospoda v mestu, zato je poslal svoj o ženo, da mu pripelje nevestico. Jaz in moji tovariši pa bomo skrbeli za doto, i n svetujem ti, da mi jo precej izročiš, sice r bom dal zajeti vse to gnezdo in ga bom iz­ročil našim starejšinam, ki vas bodo dal i kamenjati, kakor gotovo mi je ime Giezi , ki sem jih kamenjat že na tucate. « 
Rabi je razumel v bližnji sobi vsak o besedo Giezijevo . Kaj to pomeni? Ali so ti Nazarenci v resnici poskušali njegov o 
hčer in njegovo doto pridržati pri sebi ? Kar se tiče dote, bi že verjel, odkar je zve ­del o veri svojih gostiteljev . In kar se tič e hčerke, ali je niso skušali spreobrniti k svoji veri? Tamara mu sicer ni tega po­vedala naravnost, a spoznal je to iz njenih besedi in iz njenega vedena . Zahvalil s e je po tem razmišljanju rabi v svojem src u Eleazarju, ki je poslal oddelek tempeljsk e straže, da reši njega in njegovo hčer iz ro­parskega gnezda Nazarencev. Hotel je vstati z ležišča in iti v vežo, toda od sla ­bosti je pa" nazaj na blazine . 
Zdaj je zaslišal rabi ženski glas, tak o tih, da ni mogel razumeti posameznih be­sedi. »Tukaj stoji!« zakliče nato Giezi. »In pri bradi mojega očeta, mlada in lepa ni. Ni treba, da bi bila preveč ljubosumna, Rahela! Toda, kdo bi gledal na gladki 
obraz, da je le mošnja težka — in častit a starost ima tudi svoje dobrote. Kmalu pri­de smrt in potem si rešen . Pri poroki ti svetuiem, da potegneš skrbno pajčolan pred lepoto svojega obličja.« Po teh be­sedah je začul ranjenec glasen smeh v veži . 
Kaj to pomeni? Rabi Sadok ni slutil , da smatra poveljnik tolpe staro Saro za 
njegovo hčer. Toda Tamara je vse dobr o razumela iz svojega skrivališča in je težk o pričakovala, kaj bo odgovorila dojilja . »Zvesta duša !« je rekla Tamara pri sebi . »V resnici se hoče žrtvovati zame,« in j e prerniš'liala, ni li dolžna rešiti dojiljo i z tega položaja. Toda kaj se ji more zgodit i tako hudega? Eleazar jo bo gotovo izpu­stil, ko bo enkrat spoznal zmoto svoiih ljudi, in bo stresel svojo jezo nad povelj­nikom . Če bi pa dobili njo v roke, bi se ji godilo tako, da je strah pomisliti to . 
Nato je zaslišala poveljnika tolpe, ko ie zapovedal natovoriti rabijeve kamele z blagom, ki so ga našli in ga je vrtnar Sila 
označil kot ranjenčevo imetje. »Sicer ne hraniš nič druzega? nobenega zlata? no­benih dragocenosti? Zavil ti bom vrat,če le najdem en šekel, ki ga mi prikri­vaš',« je slišal nato Sadok iz veže . — »Nič , kolikor je meni znano,« odvrne Saloma . 
»Lažnjivka!« si je mislil rabi . »Preva­
liti nas hoče za oni dve mošnji, ki sem jih izročil v shrambo njenemu možu. Pa za­kaj ne pride ta sel Eleazar ;ev, ki ima na­logo rešiti nas iz pesti Nazarencev, sem k meni, da bi me vprašal po zakladih, k i sem jih prinesel s seboj ?« Pač, zdaj s o vnrašali po n:em! In slišal je od...govoriti : »Rabi je tako bolan, da ga ne sme nihč e vznemirjati, kaj šele, da bi ga ponoči od ­peljali v Jeruzalem.« Nato je odvrnil po­veljnik tolpe : »Glede rabi a nimam nobe­nega povelja . Nevesto in njeno doto mo­ram pripeljati, tak() je zapovedal gospod , in ker že imamo obo!e, odidimo, da pri­demo še pred dnevom domov. Prinesite par vrčev vina, da se moji ljudje nekolik o pokrepčajo. Medtem si bom še nekolik o natančneje ogledal to gnezdo. Plamenice 
sem ! « 
»Ka:pak, ti prismoda!« si je mislila Tamara . »Povrhu upaš dobiti še neka j zlatih jajc za svojo lastno kuhin'o . « 
»Zdaj bo vendar prišel k meni, in ob­vestil ga bore o obeh mošnjah, ki sem ji h 
izročil temu Nazarencu,« si je mislil rabi in se je skušal zravnati pokonci. »Toda pravega tepca je semkaj poslal Eleazar , ker misli, da me mora pustiti tu pri Naza­rencih. « 
Tedaj pa je zaslišal Sadok klic : »Gie­zi, jezdeci prihajajo!« 
Pričelo se !e nemirno tekanje sem­intje. »Roparji !« — »Spravite blago v 
hišo !« -- »Zaklenite duri !« - »O, ve rnev­že! Kaj! Ne marate se branitj?« Vse j e vpilo in begalo. Naenkrat zazvene zunaj udarci kopit, krik in žvenket orožja . 
»Udajte se, mi smo močnejši!« za ­kriči zveneč glas. »Sicer, pri Hagari, ma­teri našega rodu, vas pošljemo smrti v žrelo! « 
»Udali so se! Duri se odpirajo!« za­
ječi rabi Sadok. V resnici so strahopetni Giezejevi tovariši brez boja odprli ropar ­jem duri, čeprav se je poveljnik jezil in iirn žugal. 
Smejoč se je šajk Mardoh pridrl z dvanajst tovariši v vežo in je zaklical : »Hvala vam, dobri ljudje, da ste natovoril i kamele in nam prihranili trud in čas. Zdajmoramo poiskati še obe mošnji, potem pa le odidite mirno v Jeruzalem in sporočit e hrabremu Eleazarju. da je šajk Mardoh v teh nevarnih časih -- in dokler ne bo ben Giora osvobojen. sam shranil doto. A kar se tiče neveste — kaj, to je ona? tak a je? — pri vseh rožah jerihovskih, te m u ne zavidam! Samo zdi se mi, da sem jo ž e nekje videl -« . Spoznal je šajk star o Saro ; a precei je tudi razumel ves polo­žaj, in zaigral mu je smeh okrog ustnic . »Dobro, dobro,« je rekel, »le peljite ne­vesto mojemu prijatelju ; a meni izročite obe mošnji, potem pa odidite v miru!« 
O obeh mošnjah ni vedel ničesar nit i Giezi niti Saloma. Zaman je žugal šajk s trpinčenjem in smrtjo. Giezija in njegove tovariše so preiskali, a niso našli ničesa r pri njih. Da se Saloma ne laže, ji je bral Arabec v njenih poštenih očeh. Rabi ima torej svoj zaklad še pri sebi, tako je skle­pal Mardoh, in je zahteval, da ga peljej o k njemu . Zdaj se je Sadok skoraj veselil ,da je izročil obe mošnji svojemu gostite­lju ; kajti lažje bi jih dobil vrnjene od Ev­zebija, kakor pa od roparjev . Zapisal je to ­rej na tablico, da sta obe mošnji v varstvu Evzebijevern . 
»To je tvoj mož?« vpraša šajk Salo­rno. Ko ona pritrdi, dé: »No, dobro, torej hnam vendar še upane do obeh mošenj . 
Ti pojdeš z menoj v naše taborišče, ti pa --- obrnil se je na vrtnarja Silo — sporoč i svojemu gospodu --: če mi obeh mo­šenj, tako kakor iih je dobil od nabija, n e pošlje v taborišče pod sarriotnirn hrastom , do zadnjega luninega krajca, bom dal mu­čiti in umorite njegovo ženo. Zdaj pa ha =di odtod ! « 
Kakor vihar, ki zabuči čez puščavo , tako je prišel šajk s svo*lmi jezdeci, in zopet ubežal s plenom kakor veter . --Gezi in njegovi tovariši so se komaj za­vedali, kaj se je zgodilo, ravno tako ra­njeni rabi na svojem ležišču in Tamara v svojem skrivališču . 
»Lepa reč to!« je zamrmral konečn o poveljnik tempeljskih vojakov . — »Dota ješla rakom žvižgat, nevesta pa ni vredna, da bi jo posadil na kamelo . Dobro, vzel i bomo s seboj, kar so nam pustili roparji, t i pa, žena Rahela, boš pričala pri svoem možu, da smo se obnašali hrabro . Kajpak,sovražnikov je bilo desetkrat toliko, ka­kor nas, zato ni bilo mogoče opraviti niče­sar. — Rad bi zdaj še nekoliko preiskal po hiši ; toda pametnejše bo, če pridemo š e pred jutrom domov . « 
Giezi se je torej pripravil na odhod . Zaman je ranjenec prosil z znamenji, da b i ga vzeli s seboj . »Nočni zrak bi ti mogel škodovati, dobri prijatelj! Razven teg a imamo samo eno nosilnico, kjer bo komajprostora za obe ženski. Gez soboto mirno ostani. tukaj ; potem te bo že E1eazar da l pripeljati k sebi, če se mu bo zdelo trud a vredno.« Tako je Giezi tolažil ranjenca i n je zapustil s svojimi tovariši hišo . 
Tamara je prisluškavala šumu odha­
jajočih in je hotela ravnokar zapustiti skri­vališče, da bi hitela k očetu, ki je po teh dogodkih gotovo potreboval njeno pomoč . Toda naenkrat se začuje vnovič rožljanj e orožja pred dvoriščem . Roparji so namre č srečali močno četo rimskih vojakov, ki s o jih precei napadli. Zaman je poskušal šajk s svojim plenom prodreti sovražn e vrste. Obrnil se je torej nazaj in se jQ ho­
tel rešiti z begom okrog vasi . Pri tem po­
hodu pa je zadel na četo tempeljskih vo­jakov. Ko je namreč, Mezi zapazil, da s o Rimljani napadli roparje, se je tudi on o ;u­načil, misleč, da je zdaj prišla nad ša k a ura maščevanja. Zapovedal je svojim to­variš'em nastaviti sulice nasproti ropar­jem in jih napasti. Tako so bili roparji pri­jeti od obeh strani in so bežali na desno i n levo, čeprav jih je bodril njih poveljnik k hrabrosti na vse mogoče načine. Da bi nazadnje šajk sam ne pal v roke Rimlja­nom, je tudi on zbežal in prepustil otovor­iene živali Rimljanom. S Salomo pred se­boj v sedlu je bežal naravnost čez polje , nekaj časa zasledovan od par jezdecev . Toda urnemu arabskemu konju niso mogli dolgo slediti Rimljani. 
»To je bila pomoč v stiski!« zaklič e Giezi runskemu stotniku. »Za las je manj­kalo, da niso ti tolovaji odnesli mojem u gospodu, poveljniku tempeljske straže , doto njegove neveste. « 
»In zdaj misliš ti, da bomo mi tako do­brohotni, in ti bomo vrnili kamele, z dra­gocenim blagom otovorjene? Ne bilo slabo! Ugai aš mi, dečko !« se je zasmeja l Rimljan. — »Sporoči svojemu gospodu , poveljniku tempeljske tolpe, lep pozdra v od stotnika Metilija, in mu reči, naj se obr­ne na Qesija Flora, oskrbnika Judeje, ako hoče morebiti od njega kupiti kak kos tega dragocenega blaga. Kajti po naročilu de­želnega oskrbnika sem prišel, da spravi m na varno to blago, ki ga je včeraj eden iz­med mojih tovarišev iztrgal roparjem i z rok . Me! tovariš, ki je blago tukaj pustil ,še namreč ne pozna dobro šeg in nava d v tej deželi. In tudi neko lepo judovsk o dekle, ki je bila rešena iz roparskih rok, hoče oskrbnik vzprejeti v svoje osebno varstvo. Gotovo jo imate tukaj v nosil­nici? Gotovo je bilo previdna s tvoje strani, da si vzel nosilnico s seboj, hi č e bi bil tako dober, da bi rni posodil tudi po­trebne nosače, potem te bom imel za naj ­boljšega Juda, kar sem jih še kdaj videl na zemlji . « 
Kaj naj počne Giezi ? Prišlo mu je na rnisel, da bi se še najbolje opravičil pri svojemu gospodu, če mu pove, da so m u Rimljani iztrgali ne-\,esto in njeno doto . Kdo bi se drznil dvigniti svojo roko prot i gospodarjem dežele? Udal se je torej, i n vrnila se je njegova četa skupaj z Rimljan i v Jeruzalem. 
Boj se je vršil čisto v bližini hiše . Zato sta Sadok in Tamara čela vsak klic bojev­nikov in vsak udarec orožja. Kljub teinu ni več vztrpela Tamara v svojem skri­vališča ; morala je očetu na pomoč . In res, našla je v strašnem položaju. Nanovo mu je začela zaradi prevelikega razburje­nja teči kri iz rane, pa ne samo nazunaj, 
ampak tudi v sapnik, da bi se ubogi mož skoraj zadušil. S težavo ;e Tamara vzdi­
hujočega in kašljajočega ranjenca obrnil a tako, da mu je odtekala kri na zunaj in j e prišel zopet do sape . Toda zaradi preve­like izgube krvi je ranjenec oslabel tako , da je pal v omotico in se je bilo bati, d a zdajpazdaj umrje v rokah svoje hčere. 
V velikem strahu je klicala Tamar a 
na pomoč in je zapazila šele sedaj, da j e ostala čisto sama z ranjencem v hiši . Vrt­nar Sila in vsi drugi so med bojem, ki s e je vršil na sprednji strani hiše, zbežal i skozi vrata na vrtu in so se poskrili po gr­mičevju v podnožju Oljske gore . Tamara si je v silnem obupu vila roke in se je jo­kajoča vrgla poleg ležišča svojega očeta n a tla. »On umira! on umira!« je vzdihovala . »O ti Bog naših očetov, hiti njemu in meni na pomoči« Tedaj pa ji je prišla nenadn a misel v glavo ; obotavljala se je nekoliko ; nato pa je k svoji molitvi, kakor bi jo k temu silila višja moč, pristavila besede : »Jezus Nazarenski, če si ti v resnici vstal i Odrešenik in imaš moč pomagati na m ubogim otrokom svojega ljudstva, obrn i svoje oko na mojo stisko in mi pomagaj!, . 
Zdelo se je, da njena molitev ni usli­šana. Oče je ležal, kakor mrtvec . Dihanj e je prenehalo. Tamara je poslušala po­slušala, a ni mogla zapaziti nobenega zua­menja življenja. »Mrtev, mrtev!« je vzdi­
hala. In tudi njo je premagala prevelika 
bolečina in utrujenost. Ko so prvi bled i žarki jutra prisvetili skozi okno, je tud i ona padla v omotico poleg svojega očeta . 
Trinajsto poglavje . 
Lucij in Eleazar dobita poročilo . 
Že se je zmračilo, ko je dospel Salom in šel v Jeruzalem . Počasi je stopal po uli­cah do gorenjega trga, kjer je potrkal n a duri Serafinijeve hiše . Odprla mu je služ­kinja Roda in mu povedala, da je bil Ev­zebij pred nekaj trenotki tukaj in biva zdajuajbrže pri bratih v Davidovem poslopju . Ravno tja sta šli tudi obe deklici. S tem 
poročilom bi se bil Eliud lahko zadovoljil . Dobil bi svojega gospodarja še pred za­četkom božje službe. Toda Eliud, nekoli­ko lahkomišljen človek, je začel plesti z Rodo dolg pogovor . Dekla je bila kajpak pobožna in pridna ženska, ali ko je zače l praviti Eliud o dogodkih pretekle noči v Betaniji, je postala radovedna — tudi po­božne ženske so nagnjene k tej slabosti 
hčera Evinih — in je dolgo časa kramljal a 
z Eliudom. Ni se mogla dovolj načuditi,

da ji ni Marta ničesar povedala o ranjene m rabiju in njegovi lepi hčerki in o postav­nern rimskem č'astniku. Končno se je 
vendar-le spomnila svojih dolžnosti in j e 
odslovila sela Eliuda z naročilom, naj s e podviza. »Ti presneti čas, kako urno te­če!« je jadikovala . »Pismo bi moralo biti že zdavnaj v gospodarjevih rokah, a jaz radovednica te zadržujem tukaj . Bog mi odpusti moj greh ! « 
Eliud je šel zdaj v bližnje Davidovo poslopje. Tam je zvedel od vratarja, da se 
je božja služba že pričela in da bi le z velikim motenjem mogel oddati pismo . Ali ima res naročilo, tudi med svečano služb o božjo oddati pismo ? 
Tega mu ni rekla Saloma. Eliud je to­
rej prosil ,naj je izroči precej po konča ­nem svetem opravilu Evzebiju. Nato je Eliud počasi kolovratil čez trg proti kra­ljevemu gradu, pri sebi razmišljajoč, č e je takoj treba oddati grško pismo stot­niku. 
Ko je v teh mislih prišel mimo kra­
ljeve palače, je v svoje veliko začudenj e ugledal oboroženo četo, ki je prihajala z dvorišča. »Kaj to pomeni nocoj, ko je so­bota?« je prevdarjal pri sebi . »In nosil­nico vlečejo s seboj« Ko so tempeljski vo­jaki hiteli mimo njega, je slišal razločn o povelje : »K vratom pri vodnjaku!« Tuka jnamreč pelje pot v Betanijo. Eliud torejvpraša enega izmed vojakov, če odhajaj o v Betanijo. Vojak mu je mrmrajoč pritr­dil. Ko pa je radovedni vprašalec tudi ho­
tel zvedeti, kaj imajo tam opraviti v svet i 
sobotni noči, se je razsrdil vojak, češ : »Kaj te briga to!« in je z debelim koncern sulice odgnal radovedneža. 
»I no,« dé Eliud, »ti sirovež! Ali te nisem vprašal dovolj prijazno ?« In jezn o dalje stopajoč je razmišljal, kaj bi imeli tempeljski vojaki opraviti nocoj v Beta­niji. Prišel je do zaključka, da si jih je go­tovo Evzebij izprosil od »visokega sveta « v pomoč proti roparjem, ali pa, in to je š e verojetnejše, da želi ranjeni rabi nosilnice in zanesljivega spremstva. 
»Pomoči proti roparjem, pred kate­rimi se tako silno boji moja blaga gospo ­dinja, zdaj ni več treba,« tako je sklepa l sel in razmišljal o tem, ali bi mu ne kazal o poiskati par prijateljev in sorodnikov v onem delu mesta, ki se zove Bezeta . Hi­tro se je odločil k temu — Eliud ni ljubi l dolgega razmišljanja — in je ubral po t proti vratom Efraimovim, ki sklepajo sta­ro mesto Sion z novimi deli mesta. »Pred­no se konča božja služba, se že zdavna jlahko vrnem k Davidovemu poslopju,« s e je tolažil pri sebi. 
Ko pa je dospel do Efraimovih vrat , 
je zadel na močno četo rimskih vojakov , in eden izmed čuvajev je ponujal dese t sestercev tistemu, ki bi vodil vojaški od­delek po najkrajši poti v Betanijo . 
»Še ena četa oborožencev gre v Be­tanijo?« je prevdarjal Eliud pri sebi . »Kajpomeni to?« In je stopil bližje, da bi vpra­šal, če je lepi stotnik Lucij Plav poveljni k te čete. Na vprašanje so mu odvrnili, da je njihovemu častniku ime Metilij. Sel je slišal o njem, da je zaupnik sovraženega deželnega oskrbnika in se je hotel od­daljiti. Tedaj ga zgrabi eden izmed ču­vajev pri vratih, s katerimi je govoril, i n dé : »Hej, prijatelj, ti bi bil pripraven za vodnika. Zdi se mi namreč, da nisi preve č goreč jud, ker ne sediš doma pri veliko ­nočni večerji . « 
Sel pa se je izgovarjal, da mora ne ­sti pismo stotniku Luciju in jim zato n e more biti za vodnika. »Sem pismo!« za­
kliče desetnik straže . »Stotnik Lucij b o kmalu ogledoval straže ob vratih, in ta ­krat mu bom izročil pismo. — Zdi se, da naš oskrbnik ne gleda Lucija s posebn o prijaznim očesom,« opomni desetnik ene­mu svojih tovarišev, »sicer bi ga ne do­ločil precej prvi večer za čuvajsko službo . Spodobilo bi se, da bi ga z drugimi vre d povabil k svoji mizi, ko pride poslanik . « 
Sel bi bil pač zaman zatrjeval, da mora oddati pismo Luciju naravnost v roke, če bi se tisti hip ne oglasil drug vod ­nik, ki je bil vesel, da zasluži ponudenill deset sestercev. Precej nato odjezdi Me ­tilij s svojo četo skozi vrata Sijonskega mesta in se obrne na vzhod proti »ovčjim vratom«. Eliud pa se odloči, da na tem mestu počaka Lucija s pismom, kajti četa se mu je zdela zelo sumljiva. 
Nasproti vratom je stala krčma sta ­rega juda 'zabada. Noč in dan so v njejpopivali in veseljačili rimski vojaki i n stražniki. V to krčmo se vsede Eliud i n naroči vrček vina. Rimljani so ga hotel i izvabiti h kockanju, da bi mu pobrali ti ­stih par božjakov iz žepa, in najbrže bi s e lahkomišljeni sel dal zapeljati, ker mu j e že vino iz Hebrona zlezlo precej v lase ; toda hotela je sreča, da so se zaslišali z ulice udarci kopit, in desetnik straže j e poklical vojake k orožju . 
Prišlec je bil stotnik Lucij . Eliud ga je spoznal po lepem belcu, ki ga je jezdil . 
Hitro mu je stopil naproti in mu izročil pismo z besedami : »Iz Betanije, mu-di se! « 
»Iz Betanije !« se začudi Lucij in vel i desetniku prinesti plamenico, da ob nje­nem svitu prečita pismo . »Saloma — zd i se mi, da je drugače ime lepi hčerki ra­njenega iuda. « 
»Prav res, Tamara jo kličejo,« odvr­
ne sel. »Ona je napravila lepe grške črke. 
Moja gospodinja Saloma tega ne zna. « 
»Kdo pa je ta mogočen sovražnik, ki jim preti?« 
Zadnji dnevi Jeruzalema . 1 
»Oh, Saloma se roparjev boji tako ne­znansko. Brez vsakega povoda je men e podila okrog, da sem stikal po njih . Zdaj pa, ko je oddelek tempeljske straže in en a 
četa vaših jezdecev odšla v Betanijo, b o imela dovolj braniteljev. « 
Desetnik straže ob vratih potrdi, d a 
je resnično Metilij s četo jezdecev odhite l v Betanijo. Tam bo poiskal nekaj drago­cenosti in povrhu še lepo deklico z a oskrbnika. »Tega nočnega pohoda bi n e bilo treba, ko bi ti sam prinesel plen s se ­boj. Zraven bi si še pridobil naklonjenost in zaupanje pri oskrbniku Ciesiiu Floru. Toda ti še menda ne poznaš dobro vseh šeg in navad v naši pokrajini . « 
»Ali srno roparji, ali smo hrabri Rim -Ijani?« se razljuti Lucij. »Bomo videli, ali bo poslanik kaj stopil na prste temu le­pemu oskrbniku, ali ne . Obdrži tega sela tukaj pri straži, dokler se ne vrnem. « 
Po teh besedah obrne stotnik svoje­ga belca in skokoma odjezdi proti kralje­vemu gradu . 
»Glej, da se ne opečeš !« zamrmra za njim desetnik, začudeno se ozirajoč za Lu­cijem. »Skoda bi ga bilo; krasno zna jez­diti konja. « 
Pred kraljevim gradom izroči Luci jFlav belca straži in drvi urno po marmor­nih stopnjicah navzgor . V jasno razsvet­ljenem dvoru zapove enemu sužnjev, ki so nosili kozarce in vrče vina v obednico : »Pokliči mi urno, ampak skrivaj, tribun a Klavdija Lizija.« Glasen smeh gostov , glasovi citer, sladki zvoki dvojne piščal i in veselo petje je donelo iz obednice . Ple­salke so se vrtele mimo vrat, ko je stopil suženj z vrčem ciperskega vina. Nestrp­no je čakal stotnik Klavdija in je že raz­mišljal, ali bi ne vstopil kar med plesom v dvorano, da vpričo vseh gostov zatož i oskrbnika pred poslanikom, ker je dal ugrabiti deklico v svoji pohoti . 
Konečno pride tribun. »Kaj je? Ali imaš sporočiti občen upor judov?« vpraša. »Ali so se polastili vrat? « 
»Imam ti sporočiti nekaj, kar bi lahk o izzvalo občen upor,« odvrne stotnik . »Pri­di in poslušaj! « 
Lucij potegne tribuna v kot in mu po­ve, kar je ravnokar izvedel pri Eiraimo­vih vratih. 
»To je kajpak strašna nepoštenost »Grozno je to! Sramota!« klikne Lu­cij vmes. »To bo že slišal poslanik o pravem 
času. Zdaj seveda se ne da ničesar 
ukreniti. « 
»Pa ravno zdaj je treba !« zaklič e 
stotnik. »Ne pustim, da bi prišla v rok e 
tega pustolovca deklica, plemenita in či­
sta hči nesrečnega očeta, pa magari, da 
je stokrat Judinja . Ali ne moreš priti takoj 
11 
do poslanika Gertija Gala, da bi me za­slišal ? « 
»Zdaj med veselo gostijo, ko se je že 
tudi on preveč udal ciperskemu vinu? Ka jpa misliš ? « 
»Potem me odveži dolžnosti, da pre­gledavam straže pri vratih, in mi dovol i nekaj ur odmora. tre bom le mogel za­braniti, ne bo deklica trpela vsled suro­vosti naših vojakov, in ne bo prišla v ro­ke Gesija Flora pod nobenim pogojem . « 
Z začudenjem je zrl Lizija na svojega mladega prijatelja. »Veliko se predrzne š zaradi te lepe Judinje. Toda vidim, da te ne žene k temu slabo nagnenje. Rad bi,da bi naši deželni oskrbniki imeli tolik o čuta pravičnosti in poštenosti ; potem bi trdno stala rimska država. Prav, naj gre kdo drugi okrog straž, tebi pa dovolim dvanajst ur odmora. Posledice tvojega dela pa bodo težke, in te si pripiši same ­mu sebi. « 
»Dobro!« zakliče Lucij in hiti proti vratom. 
Z začudenjem gleda tribun za njim i n dé : »Ko bi ne vedel, da časti naše bogove , bi ga imel za kristjana. Mladi možje, pa tako resne nravnosti, se dobe malokje med Rimljani! « 
Skoraj isti čas, ko je stotnik Lucij s svojim lenim vodnikom zapustil ovčj a vrata, so dospeli jezdeci Metilijevi in Gie­zijeva četa, vrnivši se iz Betanije, do vra t ob ribnjaku Siloc, ko je Oiezi še enkrat za ­man poskusil pridobiti vsaj majhen del plena svojemu gospodarju . »Saj je lahko zadovoljen, da mu deželni oskrbnik brez odkupnine vrne soprogo,« se norčuje Me­tilij, med tem ko uboga Rahela s trepeto m zapusti nosilnico ; kajti dobro je vedela,kako !o bo vsprejel njen mož. »Nevest:i bomo vzeli s seboj k Floru. Čemu bosta tvojemu gospodu dve ženi? « 
Eleazar je razburjen čakal na povrat svoje čete. Zato je že pred več kakor eno uro razpustil poglavarje »Zveze gorebi­kov«, ki so se 0onoči pri njem zbrali k posvetovanju. V njegovo jezo so sklenil i pri tej seji, da odkupijo ben Gioro. Kajti temu, ne Ileazarju, je hotela večina po­veriti vodstvo upornikov. Na ta način so si nam)-ee' zagotovili pomoč tolovajskih čet, ki štejejo več nego 10.000 bojevnikov . Tako so upali pridobiti zase tudi šajk a Mardoha in njegove junaške jezdece. Ele­azarja pa so prosili uporniki, naj v blago r in svobodo domovine prepusti začasn o vodstvo vojske ben Giori. Vnuk Kajfov se je moral udati . 
Sicer pa so bili vsprejeti vsi Eleazar­jevi predlogi. Soglasno je prodrl njegov predlog, da je treba na Rimljane udari .' precej in brez obotavljanja. Povod za upoL se glede na neznosne krivice, ki jih vrši 
deželni oskrbnik, dobi lahko vsak dan. 
Večina tempeljskih delavcev, katerih j e Agripa preteklo leto izpustil 18 .000 iz služ­be, je najetih za vojsko in so že vsi pri­pravljeni na povelje. V herodianski oro­žarni v Mazadi je pripravljeno bojno orož­je za celo armado, in stražo tiste orožar­ne čisto lahko podkupimo ali uničimo . Gla­varje v »stranki zmernih«, ki so nam do ­zdaj onemogočili vsak poskus upora, p a bo spravilo s poti bodalo sikarijcev. 
To vse je bilo sklenjeno in je veselil( ) Eleazarja. Veselje mu je grenila sam o okolnost, da bo moral v boju za svobodo Izraela prepustiti vodstvo Simonu be n Giori. Nejevoljno je hodil po dvorišču cel o uro sem in tja, a je še vedno vrelo v nje­govem srcu. »Ben Giora, tolovajski gla­var ben Giora, bo poveljnik! Tolovajski glavar bo rešenik Izraela iz rimske suž­njosti! Jaz pa, član velikoduhovniške dru­žine, bom moral biti pokoren temu ro­parju. Ne moja, ampak njegova bo čast i n slava po zmagi! In vendar bom jaz z ne­vestino doto, to se pravi, s svojim denar ­jem, plačeval najemnike in pridobival za ­veznike! Zblaznel bi! Pa kje se mudi ta tepec Giezi s svojo četo! Že se dani n a vzhodu in se še ni vrnil. Zdavnaj bi bil že lahko tukaj ! « 
Konečno je začul Eleazar žvenket orožja in korake svojih vojakov. Hitel je 
k vratom, da jih odpre z lastno roko. Pa 
to ni bila vrnitev čete, ki se vrača z bo­gatim plenom. Mrmraje in s povešenimi glavami so vstopili vojaki . Ne na čelu, ampak zadaj je šel poveljnik z ubogo Ra­helo. 
»Kaj pomeni to? Kje je nosilnica z mojo nevesto? Kje so kamele, obložene z doto?« vpraša Jieazar . Giezi pa najprej 
previdno zapre vrata na dvorišču in dé : »Ni treba, da bi izvedelo vse mesto, kak o se je ponesrečil pohod naše čete . Mi smo nedolžni, gospod. Ni nam manjkalo ne premetenosti, ne hrabrosti, kakor ti lahk o izpriča tvoja žena. Že sem natovoril ži­vali z dragocenim blagom in imel sem ra­bijevo hčerko s tvojo ženo že v nosilnici , kar pridrvi četa, to se pravi, bilo jih j e najmanj sto, in v imenu deželnega oskrb­nika nam vzamejo nevesto in plen. Zlodejme vzemi, če ni vse res, kar sem po­vedal . « 
»In nevesta in njena dota je zdaj v ro­kah deželnega oskrbnika? « »Tako je.« 
»Kdo je bil poveljnik tiste čete? Ali si izvedel njegovo ime?« 
»On je zaupnik Cesija Flora, stotni k Metne« 
»Ali je rekel, da dela po naročilu de­želnega oskrbnika? Le pomisli — ali j e v resnici rekel tako?« 
»Rekel je, in ne sarno enkrat . Moji to­variši in tvoja žena ti lahko potrdijo to . « Vojaki so prikimali . 
Eleazar dvigne tedaj svoje pesti proti nebu in vikne : »No, to je prav! Zdaj j e mera polna. Človek, poslan od cesarja ko t varuh naše dežele, se drzne z očito sil o upleniti hčer plemenitega Izraelca, neve­sto poveljnika tempeljske straže! Deželn i oskrbnik — ropar naših deklet! To najizve »visoki svet« in ves Jeruzalem i n vse ljudstvo, ki se je zbralo h praznikom ! Žabja kri bi morala teči po naših žilah, k o bi nas ne vnelo to dejanje, da primemo za orožje in si priborimo sveto svobodo . 
— Giezi, pojdi takoj z menoj v tempelj , kjer se zbere v ranem jutru »visoki svet « k posvetovanju! « 
Štirinajsto poglavje. 
V templju. 
Medtem, ko je Eleazar s svojim slu­žabnikom hitel v tempelj, je stopila Rahel a vsa žalostna v hišo . 
Toda kljub svoji žalosti ni pozabila, da jo je Natanael, mlajši brat njenega so­
proga, prosil včeraj, še predno je šla v Betanijo, naj ga zbudi zgodaj v jutru. De­ček je namreč izpolnil dvanajsto leto, v katerem je bilo mladim Izraelcem prvič dovoljeno stopiti v dvor mož . Na veliko­nočni praznik je hotel Natanael storit to . 
»Pa kdo te bo zdaj peljal s seboj, ti 
dete moje duš'e« vpraša Rahela dečka. »Eleazar je že odšel v tempelj po važni h opravkih. « 
»Oh, kakšne opravke pa ima o veliko­
nočnem prazniku, ko mora počivati vsak o delo? Kdo me bo vodil v tempelj ? « 
»Pismouk Jožef ben Matija, ki te j e 
učil pisati grške črke, te bo rad vzel s se ­boj. Hitro teci k njemu in ga prosi pra v lepo, da te vzame s seboj . Že se je skorajzdanilo, in on ne bo dolgo čakal d.oma . « 
Kakor urna srna je tekel mladi Nata­
nael v praznični obleki čez cesto v hiš o pismouka Jožefa. Dobro je zadel; Jožef ben Matija je hotel ravnokar v tempelj. Prijel je dečka, ki ga je zelo ljubil, za rok e in ga je peljal s seboj. Razkazal mu je vs e dragocenosti v templju, katerim se Nata­nael ni mogel dovolj načuditi . Zdelo se m u je, da hodi kakor po nebesih . Slednjič sta prišla do prostora, kjer se je videlo dra­goceno zagrinjalo pred Najsvetejšim . 
»Ali je res, da se je to zagrinjalo ž e enkrat raztrgalo od zgoraj navzdol, ko j e 
bil še moj stari oče Kajfa veliki du.hov­nik? Giezi mi je pripovedoval tako, a Eleazar ga je strogo pokaral zaradi tega, « vpraša radovedni deček . 
»Ne verjemi vsega, kar klepečejo ne ­umni hlapci !« odvrne pismouk z naguba­nim čelom. Nato dalje pripoveduje deč­ku : »V Najsvetejšem starega tempelja j e stala skrinja zaveze, in na perotih kerubi ­nov je prebivalo veličastvo božje . Tudi zdaj še verujemo, da prebiva gospod Bo gSabaot nevidno v Najsvetejšem, čeprav se je izgubila skrinja zaveze, ko je bil raz­drt prejšnji Salomonov tempelj. Samo en­krat v :cim sme stopiti veliki duhovnik v ta najsvetejši prostor, da prosi za naš e ljudstvo pomoči pri Bogu. Glej, levitje so že pričeli pripravljati daritveni oltar ; moli tudi ti za rešitev Izraela in za to, da b i nam Bog kmalu poslal odrešenika . Tukajpočakaj, dokler ne pridem 1)6-te. Zdaj je čas, da grem v dvorano Gazit k posve­tovanju. « 
Dvorana Gazit se je nahajala v spod ­njih tempeljskih prostorih . Tam so se zbrali starejšine in pismouki sredi dvo­rane in so se živahno razgovarjali med­seboj. Sredi med njimi je stal poveljnik 
tempeljske straže, z žarečimi očmi, in je v strastnih besedah pripovedoval zadnj e nasilstvo deželnega oskrbnika. 
»Glejte, Jožef ben Matija prihaja, nai­
učenejši pismouk! zakliče eden Izme d duhovnikov. »Cujmo, kaj bo on rekel n a ta dogodek.« 
»Dekle je hotel ugrabiti, to je jasno! « 
— »Ta pritepeni Rirnljan!« — »Hčer izra­elskega plemenitaša !« -- »Otroka rabija , ki bi bil vreden, da postane veliki duhov­
nik! tako so vpili nekateri med seboi . Drugi pa so ugovarjali : »Mir!« - »Pa­
rnet!« »Ne povračati sile s selo !« — »Uničili boste mesto in tempelj, če ne bo ­ste krotili svoje jeze! « 
Tako so vpili semintja, da so se ko ­maj razumele posamezne besede. Šele, ko je vstopil veliki duhovnik, so se pomiril i nekoliko. Bil je velik in širokopleč mož z rdečim obrazom in sirovimi potezami . 
»Hoho!« zakliče veliki duhovnik, »kajpa je to? Ne mirujete niti tedaj, če vstop i veliki duhovnik. Vsak pojdi na svoj pro­stor, in potem čujmo, kaj nam je storiti . Pa hitro in brez besed, ker se že bliža čas jutranje daritve. Zato srno se zbrali, da se posvetujemo, kaj nam je storiti zdaj, k o je prišel poslanik iz Sirije k nam. Ali najvložimo tožbo proti Gesiju kloru? Rad bi 
o tem slišal vaše mnenje. Toda zapomnite si! Če ne moremo storiti toliko, da bi g a rimska vlada odstavila z njegovega me ­sta, potem je boljše, da molčimo popolno­ma! Kajti če kljub naši tožbi ostane on n a svojem mestu, nas bo v bodočnosti tepel , ne s šibami, ampak s škorpijoni. Kaj pra­viš na to, Ecehija?« 
Ecehija je nato razložil zadnjo d o 
neba kričečo krivico Florovo. Lleazar jo je še enkrat ponovil in potrdil s prisego . 
Medtem se je veliki duhovnik nemir ­no premikal na svojem sedežu, kajti dobr o 
je vedel, kaj hoče Lleazar in njegova stranka s to obtožbo . Res je že klical prv i član »stranke gorečnikov«, Meir ben Bel ­ga v ognjevitih besedah k uporu prot i Rimljanom. »Zdaj,« je govoril, »je priše l dan maščevanja nad Rimljane . Pod vtis­kom te vnebovpijoče krivice se bo vzdig­nilo tri milijone romarjev kakor en mož , in bodo umorili Flora v pravičnem boju . Kaj pa more ta mala četica Rimljanov v mestu? Le eno besedo naj reče veliki du­hovnik in »visoki svet« ljudstvu, pa bom o praznovali letos nov velikonočni praznik , novo rešitev iz hujše sužnosti, kakor p a je bila egiptovska. Samo enega samega takega moža je treba, kakor je bil Jud a Makabejec, in mi smo rešeni . Tu stoji tak mož, hrabri poveljnik naše straže, vojsko­vodja Izraelov. Slava ti, zmagalec Rimlja­nov! Gotova ti je zmava, ker Bog naših očetov ne sme zapustiti svojega ljudstva . Kje je kak tuj Bog med nami, razen mali ­kov, ki jih časte Rimljani, in razen tistega ,ki ga časte Nazarenci . Toda mi borno pre­podili Rimljane in Nazarence iz dežele . Zaupajte na Gospoda, ki je mogoen in zvest. Trobite, trobite na bojni rog v Si­
fonu! Smrt našim sovražnikom in zmaga 
in večna slava njegovemu izvoljenemu ljudstvu! « 
Tako je govoril Meir ben Belga z ognjevitimi besedami. Velik del zboroval ­cev mu je pritrjeval z navdušenjem . Ve­liki duhovnik je pobledel . Ni mislil, da je 
tako močna »stranka gorečnikov«. Toda kmalu je zopet pomiril, ko je spoznal , da večina vendarle ni na njihovi strani. Vsi, ki so kaj imeli pod palcem, n vsi mo­drejši niso hoteli ničesar slišati o uporu . 
»Kako hočemo začeti vojsko z Ri­mom?, zakliče 1cehija . »To je blaznost ! Rimljani bodo pošiljali vojsko za vojsko v našo deželo in nam bodo naposled z ognjem in mečem uničili naše mesto in naš sveti tempelj . Bratje, potrpite toliko časa , dokler nam Bog naših očetov ne pošlje svojega Odrešenika . « 
Nazadnje je prodrl Jožef ben Matija s svojim posredovalnim predlogom. Pred­lagal je, naj pošljejo poslanstvo k posla­niku, Certiju Galu, ki ni prijatelj Qesij a Flora. ne bo pomagalo to, pošljejo lah­ko poslance k_cesarju Neronu, ki zdaj biv a na Grškem.. Ce bi tudi to bilo zaman, po ­
tem je še vedno čas, da pnmejo za orožje . 
Kakor olje so tekle učenemu rablj u besede z ustnic in so pomirile vihar med strankami. Sklenili so torej, da pojdejo po končani večerni daritvi, ko neha sobota, v skupnem svečanem sprevodu, sprem­ljani od ljudstva, pred kraljevi grad. Tam bo Jožef ben Matija v njihovem imenu go­voril poslaniku pritožbo proti Gesiju Flo­ro. Ljudstvo pa nam bo pritrjevalo . 
Zdaj so zabučale pozavne k jutranj i daritvi . Veliki duhovnik se je hitel na­pravljati v obredna oblačila. Svečano j e stopal nato pred daritveni oltar, spremljan od sto in sto duhovnikov v belih oblačilih , da bi opravil veliko spravno daritev, ki j e bila v stari zavezi predpodoba daritve na križu. 
Visoko je plapolal ogenj in povživa i darovano žival. V potokih je tekla kri in daritveno vino, razlito kroginkrog stopnji c pri oltarju. Po vsej dolžini tempelja pa so 
prepevali belo oblečeni pevci psalme, i n spremljale so jih harfe in zveneče cimbale . Ko je končno veliki duhovnik izrekel bla­goslov nad vsem Izraelom, ni ostalo sko­raj nobeno oko suho in tudi na moških tre­palnicah so se svetile solze. Mladi Nata­nael pa je bil tako ganjen, da je po vsejpoti, ko sta se vračala na dom, govoril Jožefu : »Kje je Bog kakor Bog naših oče ­tov? Kje ga molijo tako, kakor ga molim o mi? Kje je svetejši in lepši tempelj na sve­
tu, kakor je hiša našega Boga ? « 
Pa vendar se bodo morale v kratke m izpolniti nad to prekrasno zgradbo besed e Kristmsove, »da ne bo ostal kamen na ka­
menu«, ker *je Izrael zavrgel pravega ve­likega duhovnika . O tem deček ni slutil ničesar ; toda v duši učenega pismouka s e je vzbujala bojazen. 
Petnajsto poglavje . 
Pomoči proseč . 
Tudi kraljica Berenika je prisostvo­vala jutranji daritvi. Ko je bivala v Jeru­zalemu, je opravljala vse obrede Mojze­sove postave . To je bil kos domače poli­tike. V Judeji so bili J1erodijanci Judje, v Rimu pa so darovali cesarjevemu božan­stvu . Njena sestra Druzila jo je sprem­ljala v tempelj . Obedve je spremljala tro­
pa služabnikov in služabnic . V nosilnicah so ju nesli do mosta, ki vodi od gorenjeg a mesta do tempelja . Od tukaj sta morali iti peš v tempelj . Služabniki s srebrnimi pa­licami so stopali naprej in odpirali kralje­vim setram prostor med množicami ; tako sta z vsem sijajem prestopili tempeljski prag in sta na častnem mestu v ženske m oddelku prisostvovali svečanosti . 
Po končanem opravilu sta se knjegi­
nji z enakim sijajem vračali v svojo pa­
lačo. S ponosom je rekla Berenika sestri : 
»V večno slavo bo naši hiši, da je naš pra­
ded zgradil ta veličastni tempelj. Tudi rim­
ski cesarji nam ne morejo pokazati kaj po­dobnega. Noben rimski ali grški tempelj se ne dá meriti s tem .« 
»Tempelj bi bil brezpomemben bre z 
veličastne službe božje, in za to se mora­mo zahvaliti Mojzesu,« odvrne Druzila . »To je bil za Boga navdušen mož, in n i prav, da tako malo spoštujemo njegovo postavo. Zdi se mi najboljše, da popolno­ma prenehamo občevati z Rimljani, ki so nam prinesli tako malo sreče . Stojmo po­polnoma na strani svojega ljudstva . « 
»Občevanje z Rimljani nam je prido­bilo kraljevo krono — in nam bo morebit i pridobilo še več,« dé Berenika z razžar­jenimi očmi. »Ker si nekoliko si opekla prste z deželnim oskrbnikom Feliksom , zaradi tega se nikar ne huduj še nad go­spodarji sveta, ljuba sestra. « 
Druzila zardi in dé : »Molči o Feliksu ! On me je zapeljal k odpadu od vere našil i očetov. « 
»To bi mu ti že rada odpustila, sestri ­ca, ko bi te le on vzel v Rim, da bi postal a 
tam mogočna gospa,« se nor(:,'uie Berenika . »Ne bodi huda name! Saj se tudi meni z mojim kraljevim soprogom iz Cilicije n i zgodilo dosti boljše. Pa zakaj bi obupali , če se je izjalovil prvi poskus? Potrpljenj a je treba. Obe imava prosti roki, in lahk o še splezava za par stopnjic višje po lestv i sreče in moči. Ko bi bil le naš brat Agripa 
tako moder in hraber, kakor so bili nje­govi dedje ! « 
»Ah, kaj mi bo slava in čast! Miru in sreče potrebuje moja duša. To je tisto, kar iščem. Glej, naš praded, ki je zgradi l ta tempelj, je v pohlepu po slavi postal krvoločen tiran, morilec svoje soproge , svojega brata « 
»Ti si zopet vsa émerna, Druzila. He-rod je bil velik kralj! Kaj pa je mar vla­
darju, če prelije par kapljic krvi. Kaj vse je storil Kaj Kaligula, prijatelj našega oče ­ta! In kakšne reči počenja božanski Nero ,pred katerim zdaj v prahu poklekuje vs a zemlja! Dovolj o teni! Ti boš danes kaj­pak navzoča pri slavnostni pojedini, ki j o bo brat priredil v čast poslaniku iz Sirije . Skrbi, da boš prišla zares v kraljevskem sijaju. Naj pobledi od jeze soproga dežel ­nega oskrbnika. Sužno Elpido ti bom po­slala, da te bo napravila po kraljevsko, i n 
novo, krasno oblačilo, ki je prišlo iz Ale­ksandrije, ti bom posodila . « 
Nosači so prispeli do Berenikine pa­lače. Služabnik Eupolem je prihitel, da po­maga knjeginjama stopiti iz nosilnice in, da ju spremlja v hišo . Že na hodišču je jzašepetal kraljici, da čaka na njen povrat lepi rimski stotnik že dalje kakor eno uro . 
»Stotnik Lucij Flav?« se začudi Be­renika. »Kaj želi ob tako nenavadni uri ? 
Zadnji dnevi Jeruzalema. 12 
Gotovo, vzprejela ga bom. Pelji ga v rde­
čo sobo.« 
»Toda on ni sam . Globoko zagrnjen a 
žena ga spremlja, lepo oblečena, a nekajmadežev krvi je na njenem krilu,« odvrne služabnik. 
»Zena ga spremlja ?« vpraša kraljic a nezaupljivo. »Je-li mlada ali stara?« 
»To je težko reči, ker ima zagrnje n obraz. Toda po vsej njeni postavi bi so­dil, da je še mlada,« odvrne Eupolem . 
»Reci Hloi, naj jo opazuje . In če bo videla, da ni navadna beračica — ampak , kako morem misliti kaj takega? Kako b t se stotnik drznil, pripeljati mi kaj takeg a v hišo. Reci Hloi, naj tujki osnaži nekoliko obleko. Ne maram videti krvavih made­žev. Potem pelji oba v rdečo sobo. Dru­zila, bodi tako dobra, in ostani pri meni ob tem nenavadnem obisku . « 
Obe sestri sta šli v rdečo sobo, Kjer j e Berenika že dan poprej sprejela stotnika . Sužnje so jo preoblekle v domača oblačila . nato sta sestri sedli na škrlatne blazine. 
Nista čakali dolgo, in prišel je Eupo ­lem naznanit pomoči proseče . Tamara, v spremstvu Lucijevem, je vstopila tiho. Ko­preno, ki ji je zakrivala lice, je vrgla čez rame in je za trenotek uprla svoje velike oči v kraljevo krasoto ponosne žene, ki ji je sedela nasproti. Nato ji je bolest za­krivila ustnice. Zakrila je obraz z rokami 
in viknila : »Milosti, pomoči prosim !« Nat o je pala na kolena pred Bereniko . 
Berenika se je čudila izredni lepot i njenega bledega obraza, in lepemu glasu, ter se je skoraj zaničljivo ozrla na stotni­ka, kakor bi mu hotela reči : Ali si mi pri ­peljal kazat svojo ljubljenko ? 
Lucij je razumel pogled in je rekel z zardelim obrazom : »Pripeljal sem ti hče r tvojega ljudstva, kraljica, siroto, ki t e prosi pomoči proti mogočnemu sovraž­niku. Ona je hčerka nekega rabija iz ple­menite judovske družine, in sovražnik, k i jo zalezuje, je žalibog Rimljan, naš oskrb­nik Cesij Flor! « 
»Gesij Flor !« se začudi kraljica in z iztegnjeno roko prijazno dvigne deklic o pokonci. »Sedi tu k mojim nogam, dobro dete. Torej, oskrbnika se bojiš? Pripo­veduj, kako je prišlo do tega? Govori p o aramejsko, če ne znaš gladko grško . « 
Tamara pa je govorila zelo gladko i n 
čisto po grško ter je povedala vse do­godke tako ponižno in prijazno, da si j e pridobila ne le srce mehkejše Druzile, am­pak tudi spoštovanje in ugled pred po­nosno Bereniko . 
»Ubogo dete!« je viknila Druzila . »Od 
mrtvaške postelje očetove bi te on ugra­bil, ko bi ti ne bil prišel na pomoč pleme ­niti rimski stotnik! Sestra, kajne, to ple­menito hčer našega ljudstva morava ob ­
12* 
varovati pred tolovajskim oskrbnikom ? 
Prosim te, izroči jo rneni, če je nočeš ču­vati sama. Postala mi bo ljuba prijate­ljica. « 
»Ne, ne pride v roke Oesiju Floru! « dé Berenika. »Prav je, da se je zgodil ta 
slučaj ravno sedaj, ko je navzoč poslani k iz Sirije. To bo tudi poper za Flora In za njegovo netečno Kleopatro! Kako ji pri ­voščim! Takoj se moram razgovoriti s svojim bratom Agripo, da pride vsa reč v pravi obliki Cestiju Galu do ušes. Kajpa ti, plemeniti stotnik, ali se ne bojiš Florovega maščevanja? Bodi previden! « 
Lucij zmaje z rameni In dé: »Kaj pa mi more? Jaz sem pod Galovo oblastjo . Sicer pa naj se zgodi karkoli! Tudi ti bi 
ne storila drugače, veličastna kraljica, č e bi namesto mene danes zjutraj našla ubogo siroto v njeni preveliki bolečini . Odpusti mi, da sem jo pripeljal k tebi. Ona nima nobenih sorodnikov tukaj, a jaz tujec š e ne poznam nikake gostoljubne hiše v bli­žini. Zdaj, oprosti, da se poslovim. In če dovoliš, se bom od časa do časa oglasil , da zvem, kako se bo godilo deklici. « 
Berenika se je prijazno poslovila o d 
častnika. Tamara pa je stopila pokonci , prijela Lucija za obe roki in mu rekla z vso hvaležnostjo svojega srca : »O ti do­bri, ti plemeniti! Naj ti Bog naših očetov poplača vse, kar si mi storil ; Usmiliti se ubogih sirot je v njegovih očeh bogo­služno delo. Naj ti Bog naših očetov d á milost, da boš postal otrok izvoljeneg a ljudstv?! « 
Lucij se je naenkrat ozrl na kraljevi sestri in je videl, da so se lesketale solz e 
v očeh Druzile, okrog rdečih ustnic Be­renike pa je igral usmev. Poklonil se je i n je odšel. 
»Naj ti Bog naših očetov dá milost, da boš postal otrok izvoljenega ljudstva! « O teh Tamarinih besedah je razmišljal stotnik, ko je stopal med nešteto množico, ki se je prerivala Do ulicah. proti kralie­vemu gradu. »Kaj je mislila deklica s tem i besedami? Da bi postal .Jud? Smešno ! Ampak škoda ie . da ie ona Judinia : sicer bi me lahko zmedle niene oči. Bodi torei pameten, Lucii! Naihoilge bo, če več n e obiščeš te deklice. Dovoli si storil zanjo, in zdaj jo lahko prepustiš njeni lastni liso­di. Sestra Berenike, se zdi, ima dobro srce in se bo zavzela za siroto.« Tako se je hotel stotnik otresti vseh vtiskov, ki jih je nanj napravila Tamara, toda čutil je, da se rnu to ne bo posrečilo tako lahko . 
Vstopil je skozi ostro zastražena vra­ta kraljevega gradu. Oglasil se je pri tri­bunu Klavdiji]. Liziji. Ta mu je rekel : »Prav, da si prišel! Flor je ves divji, in j e 
dvakrat vprašal nn tebi . Moral bn ' precej k njemu. Metilij mu je nocoj mesto mlade deklice, ki jo ie poželel, pripeljal v hišo neko staro pokveko. Flor io ie takoi zapodil na ulico. On misli, da si ti Metilij u 
prekrižal račune in zase vjel deklico . To­rej pazi, kako boš govoril . Pomisli . da ima on tukaj v Jeruzalemu vrhovno oblast . « 
»Oho! Jaz sem pod oblastjo Oalovo, « dé Luci! . 
»Ne vem, če ti to kaj pomaga? V svo­lih pokrajinah delajo deželni oskrbnik i kar hočejo, posebno če imajo tako ženo, k i ie prijateljica Neronove soproge. Pa te Flor lahko tildi skrivaj spravi s poti, č e ga razjeziš. Zdaj pojdi! Posvaril sem te! « 
Deželni oskrbnik je z neievoljnim po­gledom vzprejel Lucija. Pa Lucii ie dobro pazil na besede. On je prišel že več u r po odhodu Metilijevem, kakor mu lahk o dokaže, zato mu ni bilo mogoče prekrižati njegovih računov, če bi imel tudi ta name n v srcu, razloži stotnik čisto mirno . 
»Pa vendar si danes zjutraj skozi ov­
čja vrata jezdil proti Betaniji ? 
»Kajpak! Pa Metilij se je moral ž e vrniti. Nisem ga srečal -niti med potjo , niti tam .« 
»Kaj pa si imel opraviti v Betaniji? « 
»Stara žena me je prosila pomoči . « »Stara žena? Le priznaj, da je to bila hčerka rabljeva, ki si jo rešil iz rok ne­srečnega ben Giore. Zakaj nisi že včeraj 
izročil mojemu varstvu deklice in vseg a njenega prernoženia? « 
»Ni mi bilo to naročeno « 
»Ker si neumen kmet! Če ne bil jaz poslal Metiliia, hi prišlo zdai vse v roke roparjev. Met-Mi jim je iztrgal ro piz rok. Da so odpeljali deklico, si ti kriv, ti --« 
»Deklice niso odpeljali roparji . On a 
ie na varnem in biva v palači kraliice Be­renike. « »Te herodiianske kače? Olei, del ! Ali si k) sam pelial tiakaj? « 
»Sam . In sicer pred eno uro . Mislim . da me ne bo' graial zato. če sem siroti za varuhinjo našel kneginjo nienega llud­stva. « 
»Seveda ne	ha-ha! « Z ieznim sme ­hom se le zasmejal oskrbnik in je s stru­
penimi očmi pogledal stotnika. Lucij ie mislil za trenutek, da se misli Flor v svoi i lezi z orožjem vreči nanj. Toda oskrbnik je pogoltnil svoj srd in je rekel navide z prijazno: »Lahko odideš, stotnik. O prilik i se bomo spomnili tvoie zveste službe . « 
Kmalu potem je imel Cesij Flor s po ­slanikom iz Sirije pogovor, ki ga ni spra­
vil v nič boljšo voljo. Poslanik mu je oči-tal celo vrsto očitnih nasilstev in nepo­štenosti ter mu zapretil, da bo o tem po­ročal samemu cesarju, ako se v bodočno­sti ne poboljša. »Rimsko starejšinstvo in 
cesar,« tako je rekel, »nam radi pogledaj o 
nekoliko čez prste, čeprav v svoji službi po posamnih deželah skrbimo tudi neko­liko za svoj lastni žep. Toda — so tudi tukaj gotove meje! Vse po pameti! Tako ne smemo izžemati ljudstva, da bi ga pri ­silili k uporu. To pa se godi tukaj.« 
»Dobri Gal,« odvrne nato deželni 
oskrbnik, že večkrat sem ti povedal svoj e mnenje, da storim rimskemu cesarstv u največjo uslugo, ako je prisilim, da si iz­reže to rak-rano judovstva s svojega ži­vega telesa. To hočem tudi dokazati pred cesarjem in starejšinstvom ; kajti nikoli se ne bo ta rod, ki časti enega samega Boga, podvrgel našim bogovom. Če prisilim Jude k uporu, potem jih bomo uničili, in t o bo prav in koristno za nas . « 
»To so tvoji izgovori ; poznam jih, in ne boš me premotil. Jutri že moram nazaj v Cezarejo. Daj mi zagotovilo, da boš skrbel za mir v tej deželi vsaj za eno leto , dokler traja moja služba . Potem počenjaj, kar hočeš . « 
»Dobro. Naj bo! Eno leto jim bom še prizanašal, ako mi obljubiš, da mi n e boš napravljal nobenih sitnosti v Rimu, i n 
če mi ljudstvo ne bo nagajalo preveč . « 
»To je obljuba z marsikaterimi skriv­nimi vraticami,« odvrne poslanik . »No, prisiliti te ne moreni . Toda ne zanesi s e 
preveč na priprošnjo cesarice. Jaz ti v 
Rimu ne bom delal nikakih sitnosti, dokle r me k temu ne prisili skrb za državn i blagor . « 
Hvala ti, dobri Gal,« odvrne deželni oskrbnik s sladkožalobnim obrazom . »Ti 
boš videl še danes, da ni moja krivda, č e se prične upor . Kakor slišim, me hočejo judovski duhovniki tožiti pri tebi . Bližati se ti hočejo kot ljudje, ki prosijo pomoči. Prej sem te nameraval prositi, da jih nikar ne poslušaj ; zdaj pa ti pravim : vzprejmi jih prijazno, in tudi mene srneš nekoliko ošteti vzpričo njih, da odidejo zadovoljn i odtod. Kaj pak, jutri te bom spremil s cel o kohorto v Cezarejo . « 
Ko je bil Flor sam, je rekel sam pri sebi: »Dokler ga državni blagor ne bo pri­
silil, mi ne bo povzročal nikakih sitnost i v Rimu. Razumem ta izgovor. In tudi oni migljaj o cesarici . Zadnji čas je zdaj, d a se prične vojska. Samo toliko časa bo m še počakal, da bom v Cezareji spravil na varno svoje zaklade in svojo ženo . Stot­nik Lucij pa mora ostati tukaj, in tudi star i pridigar Lilija . Sami naj pazijo, kako bod o rešili svojo kožo iz tega obzidja, ko s e prične bojni ples! « 
Agripa je povabil poslanika in dežel ­
nega oskrbnika s častniki vred k slav­nostnemu obedu. Teda brez močnega vo­jaškega spremstva bi ne mogla Rimljan a skozi vrste razburjene množice . priti do Agripove palače . Zato je poslanik odklo­nil povabilo in prosil kralja, naj on s svo­jimi sestrami, z Bereniko in Druzilo, pri ­de zvečer v grad. To pa se ni zdelo pri­pravno niti kralju, niti ponosni Bereniki , zato so poslali opravičilo . »Noče se zame­riti Judom«, pripomni Flor poslaniku . »Ni­česar ni zaupati Herodijancem.« V resnic i ni želel Agripa, ko je slišal o nameri du­hovnikov, stati na strani deželnega oskrb­nika, kadar bi ga tožil sinodij . 
Flor je zapovedal natovoriti hitro in tiho vse, kar je imel zlata in dragocenost i v Jeruzalemu ; večino stvarij je že prejspravil v Cezarejo . Le njegova soproga se je še trudila, da bi s pomočjo svojih su­ženj lepo zatovorila množico svojih drago­cenih oblek v dolge skrinje iz cedrove ga lesa, ki so bile podobne mrtvaškim rak ­vam. Tudi najdragocenejša obleka iz in­dijske svile, vsa vezena z zlatom, s kater o se je mislila postaviti pred Bereniko, j e zdaj morala v skrinjo . In Kleopatra se j e tolažila z besedami : »Ni se upala pred po­slanikom pokazati se poleg mene! « 
Med tem je velel Flor poklicati k seb i 
ječarja Meleha in mu je zapovedal, naj mu skrivaj pripelje ben Qioro . 
»Tvoji pristaši so mi za tvojo osvobo­ditev ponudili en talent,« nagovori oskrb­nik roparskega poglavarja. »Ce prisežeš , da mi boš tekom. enega meseca prinesel 
še en talent in boš vrhu tega tudi poplača l stotnika, ki zahteva svoje plačilo za tvoj o glavo, potem lahko uideš tukaj skozi okno. Kako se boš pomenil s stotnikom Luci jPlav je njegovo ime, in pustil ga bom tu v Jeruzalemu — to je kajpak tvoja skrb . Končno me ne smete niti ti, niti tvoji tova­riši nadlegovati na poti . Ali si razumel ? Toda priseči mi moraš pri svojem najviš­jem Bogu! « 
»Ne prisegam, kar ne morem izpol­niti,« odvrne ben Giora . »Talent, ki ti g a 
ponujajo moji tovariši, ti mora zadoščati. Kar se tiče stotnika, ki ga ne bom pozabil tako kmalu, se bom že še pomenil ž njim ,kakor praviš. Poleg tega ti še obljubim, da bodo moje tolpe pustile tebe in tvoje imetje pri miru, ko boš odhajal. To ti mora biti dovolj . « 
Po kratkem pomisleku dé oskrbnik : »Naj bo! Prisezi!« 
»Moja prisega pa se ne razteza niti na Cestija Gala, niti na kakega drugega Rim­ljana,« opomni roparski poglavar. »Na 
drugi strani pa bodi prepričan, da bod o moje tolpe tebe in peščico tvojih vojako v razsekale na drobne kosce, ko se boš seli l v Cezarejo, ako mene ne izpustiš iz ječe . « 
»Kaj so mi mar Cestij Gal in drugi ? « dé Gesij Flor . »Prisezi! « Ben Giora je prisegel. Nato ga je deželni oskrbnik spustil skozi okno trl 
mu je naročil, naj se skrije v gostem grmi­čevju cipres na vrtu, dokler ne pride tru­ma duhovnikov na dvorišče. Potem se bo lahko pomešal med gosto množico . 
»Ne bil bi ga izpustil, ko bi ne vedel , 
da si Judje brez njega ne upajo pričeti z uporom,« dé pri sebi Flor in gleda z a ubeglim. 
Glasovi pozavn so oznanili raz tem­
pelj, da je končana večerna daritev. »Zdajpridejo,« zamrmra oskrbnik. Nato zapove tribunu Liziji, naj vso posadko pokliče po d orožje, in naj poskrbi, da bo mogoče vsak trenutek zakleniti vrata . 
»Svoje najzanesljivejše ljudi postavi desno in levo ob vratih,« zapove Flor ; »če tako dvignem roko, zapri duri, in če tako, napravite z mečem potreben prostor. Še ena reč : Jutri zarano bom z dvema kohor­tama spremil poslanika v Cezarejo. S tret­jo ostani ti tukaj, da boš vzdržal red. Tud i stotnik Lucij Flav ostane tukaj . Bom že to reč uredil s poslanikom. Zdaj urno vsak na svoje mesto! Ze prihajajo . « 
Res se je zaslišalo šumenje velikanske množice. Prihrumeli so, kakor valov i morja. V trenutku je bil napolnjen veliki trg pred gradom tako, da bi lahko stopa l po glavah tisočerih in tisočerah, kakor p o trdih tleh. Naenkrat zabuči glas : »Pro­stora dajte duhovnikom !« in s silo se raz ­dele živi valovi, med njimi pa se prika­
žejo duhovniki v svečanem izprevodu . Spredaj so stopale stotine pismoukov in ievitov ; sledili so jim duhovniki, med nji ­mi mnogo častitih mož v svečani beli oble ­ki. Nazadnje pa se prikaže v bogatem oblačilu veliki duhovnik . 
Dobrosrčnega Cestija Gala je prese­netilo to svečano poslanstvo. »Pri bogo­vih!« je zašepetal oskrbniku, »svečanejš e bi ne znalo nastopati niti rimsko starejšin­stvo. Ti jih boš moral povabiti v dvorano in ponuditi sedeže najplemenitejšim . « 
Flor pa se je le zasmejal in rekel : 
»Mislili bodo, da se onečistijo. Ti še ne poznaš ošabnosti teh ljudi . Mi Rimljani smo v njihovih očeh kakor nečiste živali . Boš precej videl .« In deželni oskrbnik j e vprašal, če hočejo priti v dvorano . Vsi so se pričeli braniti mahajoč z rokami . 
Ko je nastal mir, je nagovoril velik i duhovnik poslanika s kratkimi besedam i po aramejsko. Poslanik odgovori latin­sko in grško, da ne razume aramejskega jezika. Na migljaj velikega duhovnika stopi nato v ospredje Jožef ben Matija i n 
prične svoj dobro sestavljen grški govor, v katerem prosi in zahteva poslanikov e pomoči zoper nasilstva deželnega oskrb­nika. Bila je sreča za deželnega oskrb­nika, da je le malo ljudi iz množice razu­melo ta govor ; sicer bi gotovo pričeli 
upor. Flor pa se je samo smejal, pripom­nil, da je toinono nedokazano, toinono pre­
tirano, največkrat pa, da so to stare pra­vice in navade deželnih oskrbnikov, k i morajo ravnotako živeti od svoje službe ,kakor duhovniki od svoje desetine . »Vze­mimo en sam primer, dobri Galy« tako j e rekel, »strašno obtožbo, da sem ugrabi l deklico . Bila je samo posledica smešn e pomote, kakor lahko p recej dokaže Me­tilij Celer . Ko sern spoznal pomoto, se m izpustil deklico . « 
»Kje je zdaj ona?« zakliče eden izme d ljudstva. »Jaz, poveljnik tempeljske stra­že, bi rad vedel to ; kajti ona je moja ne ­vesta. « 
»Kaj je meni mar, kje je zdaj ona ? 
Metilij Celer mi je priča, da sem jo prece jizpustil danes zjutraj, ko sem spoznal po ­moto. Vprašajte, če hočete, kraljico Be­reniko ; ta v svoji kraljevski dobrotljivosti včasih vsprejme pomoči proseče ! 
»Dovolj, dobri Flor,« govori nato po ­slanik. »Veseli me, da se ti je posrečil o tako sijajno zavrniti to obtožbo . In tako so gotovo tudi drugi slučaji nedokazani al i pa pretirani. Vendar bi te prosil, da si v svoji težki službi še bolj dobrotljiv in mi­lostljiv ter da se varuješ tudi vsake navi­dezne krivice. Vas pa, duhovniki in ljud­stvo judovsko, opominjam popolnoma res-no : ne poslušajte nezadovoljnih rovačev 
nemirnežev. Pomislite na rimsko moč ,ki si je priborila ves svet . Pred kratkim je Vespazijan na daljnem zapadli premagal otok Britanijo, čegar prebivalci so deset­krat močnejši in bojevitejši, kakor vaš mali narodič. Če bi se vi v s\ nji blaznost i zaslepljeni drznili proti nam dvigniti l e mazinec, bi vas naše vojaštvo kar raz­drobilo. Pomorili bi vas z ženami i n otroci, vaše mesto in tempelj, na katereg a ste tako ponosni, pa bi porušili do tal . « 
Po teh besedah je poslanik odpustil duhovnike ter je prijel Flora za roko, da bi se vrnil z njim v palačo. Velika množica hi mnogo duhovnikov ni razumelo poslani­kovega grškega govora. Razumeli pa so zaničevalni posmeh in izzivajoče poglede deželnega oskrbnika . Ko pa so proti koncu videli, da si duhovniki, ki so znali grško, zatiskajo ušesa, so pričeli z di \ jim krikom in vikom pretiti proti palači. »Sramotilne besede je govoril zoper sveto mesto!« — »Ha, deželni oskrbnik se norčuje iz naših pritožb!«. »Glejte, kako sramotno so odslovili velikega duhovnika!, »Smrt Rimljanom !« - »Maščevanje! Naskočit e grad!« je zvenelo in bučalo emintja. Za trenotek se je zdelo, kakor bi se mno­žica tudi brez orožja hotela vreči n a vojake. Toda prednje so strašile sulice, k i so jih vojaki tako mirno držali pred seboj . Tudi Eleazar je spoznal, da zdaj ni ligo­dele čas za naskok. Z mogočnim glasom je zavpil ljudstvu, ki je tiščalo naprej : »N e zdaj! Ali hočete žrtvovati svoje duhov­nike? Ko mine jutrišnji praznik, se bom o oborožili in maščevali krvavo . « 
»Da, da! Prej izpustite duhovnike ! Potem zopet pridemo! Eleazar ima prav ; on bodi naš poveljnik!« jih je klicalo mno­
go, in tisočeri odmev je ponavljal besede . Množica se je umaknila in duhovniki so odšli mož za možem. Toda ne vsi. Flor je dobro razumel besede Eleazarjeve in se je bal, da se množica vrne, predno bo on mogel ubežati z ženo in svojimi zakladi . Zato je svetoval poslaniku, naj obdrži enega izmed duhovnikov kot talnika pr i sebi. Poslanik je dal povelje, pridržati Jo­žefa ben Matijo . 
To obnašanje ljudstva je potrdilo de­želnega oskrbnika v njegovem sklepu, da mora precej zapustiti Jeruzalem . »Zdaj so Judje pripravljeni za upor,« je rekel pr i sebi ,>Oborož'ili se bodo, kakor je reke l poveljnik tempeljske straže, in bodo na ­
skočili grad še morebiti, predno mine ju­trajšnji praznik. Ben Giora in njegovi ti­soči se bodo združili z njimi. Torej je zad­nji čas, da odidemo še to noč . Kako bi se mogli s peščico vojakov, ki so nam pr i rekah, ustavljati sili celega ljudstva? Ko­horta, ki jo bom pustil tukaj, je kajpak izgubljena. Da se le jaz rešim!« 
Ko je napočila noč, zapove deželni oskrbnik pripraviti se na odhod. Metiliju naroči, naj sporoči, ko bo on s poslanikom pri večerji, da je ben Mora všel iz ječe in da namerava napasti Cezarejo. Vest je imela pričakovani uspeh . Takoj so sklenil i z vsemi četami oditi rnestu na pomoč. Tako je zapustil deželni oskrbnik na tihe m Jeruzalem . Ena sama četa vojakov j e ostala v mestu, med njimi tudi stotnik Lucij Flav. 
Šestnajsto poglavje . 
Krščanska ljubezen . 
Ko se je končala služba božja, ki j e N1a določena kristjanom za veliki petek , se je že svitalo sobotno jutro . Diakon Ni­kanor je torej povabil Evzebija, naj ostal i čas noči nekoliko pri njem počije, pobož­ne žene pa so vzele obe nečakinji s sebo jv hišico Serafije . Tako se je zgodilo, da je vratar Saba pozabil na pismo, ki bi ga bil moral izročiti Evzebiju. 
Ko so bočeče pozavne raz tempeljoznanile novi dan, se je vzdramil Lvzebijiz težkega spanca in se je napotil domov . Ni vedel, zakaj mu je tako težko bilo pr i srcu. »Ne bi smel pustiti Salome same do-ma čez noč,« tako je očital samemu sebi . 
Zadnji dnevi Jeruzalema. 13 
Nato je potrkal pri vratarju., da mu odpre duri. »Mir s teboj, brat! A ne trkaj tako , da ne zbudiš žene in otrok, ki bi po dolg i 
službi božji še radi počili nekoliko,« za ­mrmra Saba in si poznane oči . »Takoj pri ­dem. A ti si, Evzebij? No, zdaj sem s e spomnil. Neko pismo bi ti rnoral oddati 
kam sem ga že vtaknil? Saj mi je se l dejal, da se ne mudi. Na, glej, tukaj v žepu ga marci. gotovo je kako veselo poročil o v njem. Zelim ti že danes veselo Veliko noč!« 
Hitro je Evzebij pretrgal vrvico in j e prebral kratke vrstice. Pobledel je. »Gor­
jé! Zakaj mi nisi poprej izročil pisma ? Kdaj -pa si ga dobil v roke? « 
»1,'malu potem, ko se je pričela služb a božja. Pa te nisem maral rnotiti v molitvi ,ker je sel, eden tvojih vrtnarjev, dejal, d a se nikakor ne mudi. « 
»Mogočen sovražnik -nam preti -­pridi takoj domov,« je bral Evzebij še en­krat. »Bojim se. da pridem prepozno . In kako bom mogel pomagati? Vprašati ho­čem najprej Nikanorja za dober svet.« 
Po teh besedah se je vrnil nazaj v stanovanje dijakonov in je potrkal na Ni­kanorjeva vrata . 
Takoj je vstopil ; kajti pobožni (lija­
kan je prečili ostali del noči v premišlje­vanju Kristusovega trpljenja in ga ni bilo 
treba šele vzbuditi. Ko je prebral pismo , je opomnil : 
»,Mogočen sovražnik,' ki se ga boj i Saloma imenovati, niso roparji. Najbrže je to tempeljski stotnik ali pa deželn i oskrbnik. Kdorkoli bi izmed njih vas po ­noči napadel, bi se mu ti ne mogel usta­viti, če bi bil tudi doma. Toda, kdo ve, kaj se zdaj godi v vaši hiši in če ni potre­ba naše pomoči? Takoj pojdem jaz s teboj v Betanijo, in iz previdnosti bov a vzela s seboj še nekaj naših bratov. « 
»Dobro, Nikanor! Pojdiva! Ali mojih 
nečakinj ne bova vzela s seboj? « 
»Pusti jih mirna v Serafijini hi§i,« od ­vrne Nikanor . »Če se je pripetila kaka nesreča, kar Bog obvaruj, to bosta zve­deli dovolj zgodaj . In če bova potrebova,t njune pomoči, jih bova lahko hitro po­klicala. Pavlina vzemiva s seboj in še tega ali onega izmed mladih levitov, ki so tu v hiši. Lakaj, še nekaj sporočim dijakonu Timonu. Daj mi zlato škatljico, da vza­mem s seboj za vsak slučaj kruh živ­ljenja. « 
Malo minut pozneje je odšla mala karavana proti Betaniji in je prišla do pri ­stave že ob devetih zjutraj. Skozi skrivna vratica so vstopili v vrt, kjer so dobil i zvestega vrtnarja Silo, ki jim je letel ve s prebledel in prestrašen nasproti . Dobri mož je skoraj glavo izgubil vsled strahu . 
13* 
Roparji, Rimljani, tempeljski čuvaji — vse to se je mešalo v njegovih mislih, in težk o je razložil prišlecem natančno vse, kar s e je zgodilo. 
»Ko so končno odpeljali s seboj go­spodinjo Salomo, in ko so prišli Rimljan i ter se je vnel boj pred hišo, smo se vs i poskrili po grmičevju na Oljski gori. Kajpa bi pomagala vsa naša pridnost nas ­proti» tem divjakom? Roparji so, kakor b i trenil, premagan tempeljske vojake, Rim­ljani pa so oboje pognali v beg. « 
»Ali so roparji ali Rimljani odpeljal i s seboj mojo dobro Salomo?(( vpraša Ev­zebij prestrašeno . 
>Rimljani ali roparji -	 kdo bi to vedel, gospod ?« odvrne Sila. »Le toliko vem, da je roparski poglavar pretil, d a 
bo dobro Salomo na strašen način umoril , če ne pošlješ pred bližnjim mlajem obeh rabljevih mošenj v njegovo taborišče po d samotnim hrastom. Gospod, prosim te,stori to! Kajti rabi je medtem gotovo umr l in njegova hči je odhitela kdovekam z le­pim rimskim stotnikoTn . « 
»Kako se je to zgodilo ?« vpraša Ni­kanor. »Ali je bil stotnik pri Rimljanih , 
ki so povzročili nočni napad, in je rabijev a hčerka zapustila svojega umirajočeg a očeta ? « 
»Ne ; moram reči, da je zvesto čul a pri očetu . Ko se je zasvitalo jutro, smo sli­šali v našem skrivališču, tam ob gostem obronku, kako je v hiši obupno klicala na pomoč. Tedaj sem se skorajžil in prišel bližje, da bi ji pomagal . Ko pa sem videl jezditi stotnika ua belem konju, se mi j e zdelo pametnejše, da se zopet pomaknem nazaj v svoje skrivališče . Kajti, vedite , gospod, po vseh udih mi je še gornazi l ponočni strah . Izza grmičevja sem potem videl, kako je stotnik odjezdil odtod z lep o rabijevo hčerko. Ah, gospod, zdi se mi, da je zblaznela. Najprej je vila in vila roke, končno pa je omagala, in Rimljan j o je odpeljal kakor otroka. Ni tega še četrt ure. Ko bi bili šli po navadni poti, bi lahk o srečali obadva . « 
»Kaj pa njen oče — ali je res umrl? « vpraša Lvzebij. »Nikdar bi ne mislil, da je njegova rana tako nevarna. « 
»Najbrže je umrl ; tako pravi vliud, ki je pripeljal stotnika ob svitu jutra. Sam nisem videl mrtveca. Ravnokar smo se 
šele vrnili v hišo in čudimo se, da sploh še stoji . Kako lahko bi jo roparji ali Rim ­liani zažgali! In, gospod, jaz sem prepri­čan, da bi to tudi storili, ko bi ne vedeli , da smo mi skriti za grmovjem in bi jih lahko zavratno « 
»Pojdi z nami v rabijevo sobo!« pre-kine vvzebij zvestega vrtnarja, ki bi rad 
opravičil svoj strah . 
Stopili so k rabljevi postelji, in v 
zdravilstvu učeni Nikanor je preiskal ra­bija, ki je ležal in se ni ganil. »Morebiti je to samo smrti podobna omotica,« d é dijakon. »Prav, imaš, rana sarna na sebi ni mogla povzročiti smrti. Krvavel je bol­nik, a na zunaj je izteklo le malo krvi. Gotovo kri zapira dihala . « 
Po naredbi dijakonovi so navidezne ­ga mrtveca položili tako, da so ležale prs i in glava nižje. Nikanor je s plosko roko potrkal rabija na hrbet in tilnik. Res je nekaj strjene krvi priteklo iz ust. Nato so 
nekaj časa premikali rabijo roke gorindol. Kmalu je začutil dijakon tiho premikanj e pljuč in srca. »Zdi se mi, da je še pri živ­ljenju. « 
Urno so nadaljevali premikanje rok , 
in čez nekaj časa ni bilo nobenega dvorn a več, da rabi Sadok diha . 
»Hvala roga, da srno prišli še o pra­
vem času,« dé Nikanor. Nato očisti in ob­veže rano ter vlije bolniku nekaj kaplji c poživljajoče tekočine v usta. »Zdaj ne moremo storiti ničesar več zanj ; mir in pa čas ga bo ozdravil. Toda tukaj mu born o komaj mogli streči, ker ni po zadnjih do­godkih ta pristava nič več varno zave­tišče. Ranjenec pa potrebuje miru, neka­ljenega miru. « 
Po kratkem premišljevanju so skle­nili prenesti rabija v hišo dijakonov v Je­
ruzalern . Sila je dobil naročilo, o pravem času pripraviti nosilnico . 
»Morebiti se nam bo posrečilo s tele­som vred rešiti tudi dušo rabijevo,« pri­pomni Nikanor. 
Nikanor je dal Pavlinu natančno po­velje, kako naj streže ranjencu. Nato je šel za 1vzebijern v njegovo sobo, da ne­koliko potolaži Evzeoija, ki je izgubil ljub­ljeno soprogo. »Predno minejo prazniki, « je rekel, »bom sam poiskal roparje in jim razložil, da tisti dve mošnji nista tvoja last in da ne smeš rabiti tega imetja. Le mi­
ren bodi, prijatelj! 1ajše hočem s škofo­vim dovoljenjem plačati iz našega revne ­ga cerkvenega zaklada, kakor pa bi pusti l Salomo v roparskih rokah. Kar ima cer­kev, je lastnina revežev, in reševati jet­nike je delo usmiljenja. Saj nas je tudi Gospod rešil iz sužnosti greha s svojo dragoceno krvjo . « 
»Misliš, da nam rabi ne bo vsaj delo­ma tega enkrat povrnil, ko smo zarad i njega prišli v toliko stisko. « 
»Gotovo,« opomni dijakon . Nikanor je vzel nato obe mošnji s se ­boj v Jeruzalem. Evzebij pa je sedel ve s 
dan ob ležišču rabljevem in rnu je z lju­bečo roko obnavljal obvezo rane . Srce njegovo pa je bilo pri Salomi v pustinji, i n tiho je molil zanjo. Podobo blažene Devi­ce je prenesel iz sobe nečakinj in jo je 
postavil zadaj za bolnikom tako, da jo j e 
mogel imeti vedno pred očmi. Evzebfi je videl Marijo stati pod križem, in pozneje jo je več ko enkrat (pogostil v tej hiši. Kako bi se torej ne izročal njeni priprošnji? Po­lagoma je prišla tolažba in mir v njegov o dušo. »Ali ni tudi ona,« tako je govoril , »ona, ki jo je Gospod tako ljubil, moral a piti kelih bolečin? In vsem, ki trpe s Kri­stusom, je Bog obljubil najvišje plačilo . On vidi bolje, kakor mi slepi ljudje, kaj na m je v blagor. Torej pogum, Evzebij! Če te Gospod izkuša, te ljubi, in sreča in mi-lost bo vzcvetela iz križa. « 
Ranjenec je ležal pred njim brez vsa­
ke moči ; večkrat je odprl oči in jih je zo­pet zaprl, kakor v nezavesti. Sele, ko so ga proti večeru dvignili v nosilnico, je gle­dal začudeno okrog in se je trudil, da b i stavil kako vprašanje. 1vzebij ga je po­tolažil s prijaznimi besedami. Rabi se je nato pomiril in se dal prenesti v Jeruzalem . 
Medtem se je Tamara vsaj nekoliko zavedla, kaj se je zgodilo pred kratkim. Berenika, ki je nerada videla žalosten obraz, jo je prepustila sestri Druzili, in t a ji je prepustila prijazno sobico poleg svo­jih soban. Prijazno je poljubila Tamaro na 
čelo in ji rekla : »Le nekoliko počij, dete , in če moreš, se izjokaj. Naj te tolaži Bognaših očetov! Cez eno uro te pridem zo­pet pogledat .« 
Po teh prijaznih besedah je odšla Dru­
zila, predno je mogla Tamara izreči le be­sedico zahvale. Kakor omamljena je stala nekaj časa sredi sobe, nato pa je ob okn u sedla na blazino. Ali ni bil vse to le en težek sen? Ali ni res umrl njen oče ? Kako se je neki mogla ločiti od njegoveg a trupla. Zdaj se je spomnila bolj natanko na samotno hišo, kjer je bila ob jutranjem svitu zjutraj sama z očetom in ga ni mo­gla vzbuditi v življenje . Nato je stopil pred njeno dušo stotnik s svojimi lepim i očmi, in čela je še zveneti v ušesih njego v prijazni glas, ki jo je tolažil in ji prigo­varjal, naj gre ž njim. Toda kako je mogl a s tujcem proč od očetovega trupla. Zdajse je spomnila : strah pred nevrednim že­ninom in pred pohotnim deželnim oskrb­nikom jo je pripravil do tega. 
Tamara je postala mirnejša . A kma­lu ji je šinil v dušo spomin na njenega brata. »Kako sem vendar samopašna ! Popolnoma sem pozabila na Benjamina!,< 
Tako si je očitala. »Kako bo revež jokal, ko izve o očetovi smrti! Kaj ne more m ničesar storiti, da bi ga rešila? In oče — ali ga morajo pokopati tuji ljudje? In dob­ra dojilja Sara, kaj se godi z njo? Go­voriti moram z Druzilo!« Stopila je po­konci in plosknila z rokami, da priklič e sužnjo, ki jo ji je izročila Druzila . Vstopil aje deklica in se vrgla pred njo na kolena . 
»Ne kleči pred menoj. Jaz sem taka ali pa še večja ubožica kakor ti. Ali bi ne mogla zdaj govoriti z Druzilo? « 
»Ona je zdaj pri svojem bratu Agri-
pi, in ko se vrne, ti bom to sporočila, go-spa.« 
»Kako ti je ime? « 
»Helena. « 
»Ti si videti pametna, in boš morebit i znala ravno tako svetovati, kakor Druzila. Sedi semkaj na blazino in slušaj mojo ža­lostno zgodbo. « 
V vsem je sužnja vedela govoriti to­lažilne besede. Svetovala je, naj prosi Druzilo, da pošlje po mrtveca v Betanijo . 
Tamari je ugajal ta nasvet. »Če mi bo le kdaj mogoče, te bom odkupila iz suž­nosti, I~lelena,« tako ji je obljubila. 
>‘Čisto srečna sem v stanu, v kate­rem me hoče imeti Bog. Druzila mi je dobrotljiva gospodarica. Razven tega sem že slišala o kraljevem Sinu, ki je pro­stovoljno postal suženj, da bi rešil svoj e ljudstvo, in spomin nanj mi lajša in slajš a moje breme . « 
»Pripoveduj mi to lepo pravljico, Ne-Iena! « 
»Drugikrat! Zdaj me kliče Druzila . Sicer pa to ni nobena pravljica, ampak či­sta in milosti polna resnica!« 
Prvi del . 
Druga knjiga. 

Sedemnajsto poglavje. 
Upor. — Stranke. 
Srečno je ubežal Simon ben Giora i z vrta deželnega oskrbnika in je poiskal za ­kotno gostilno južno od tempelja, kjer s o se zbirali njegovi ljudje. Nekaj stotin jih je bilo tisti čas v romarje preoblečenih v mestu. 
»Glej ga, Simona !« ga ogovori krč ­mar, majčken, grbav možic. »stavil bi bil, da te bom prej videl na križu, kakor pa ta ­kole na lastnih nogah . Tembolj si dobro­došel meni in nam vsem. V resnici bi bil mislil, da bo Flor takoj zadovoljen z našo ponudbo . Saj bi mi radi plačali zate tudi tri ali pa še več talentov, Ananu in Eleazarju na kljub, ki bi rada, da bi ti ob-tičal v ječi. « 
»Anan je nemaren človek . Ničesar dru­gega nisem od njega pričakoval ; tudi o njegovem sinu vem, da bi rad postal voj­skovodja v boju zoper Rimljane,« odvrn e ben Giora. »Pelji me zdaj v gorenjo sobo in mi prinesi kaj pijače in malo prigrizka. 
V kleti rimske ječe sem se izlačnil in na­žejal do smrti. « 
»Precej, precej! Mastne jagnjetine, 
sladkega kruha, kozjega sira, čebule in vr č rdeč/ega vina ti prinesem. Ali hočem po­slati k tebi gori tudi katerega tvojih tova­rišev? Rdeči Tubal, črni Abner in še ne­kateri drugi sede pri majolkah . « 
»Pazi, da ostanejo trezni in priprav­ljeni za odhod. Njihovi konji naj stoje osed­lani . Zdaj pa bi bil rad nekaj časa sam, do­kler ne utolažim svoje lakote, nato hoče m govoriti s teboj o nekaterih zadevah. « 
Krčmar prinese ben Qiori mrzle ju­ž'ine in mu iz meha nalije v vrč temnorde­čega vina, ki ga rodi sladka trta v deže­lici Eugadi. Dobro je teknilo roparskemu glavarju. Konečno potisne ostanke jedi o d sebe in pokusi vino. »Ta ima moč,« dé pr i sebi. »Pazi, Simon ; rabil boš danes svoje petere čute. Se en pošten požirek, potem bo dovolj. Tako, zdaj čutim, da sem zo­pet človek, ki zna misliti in delati. Zdajnaj pride stari Zabulon. « 
Ben Qiora potrka na mizo, in takoj se 
prikaže krčmar. Njemu prične pripovedo­vati o svojem govoru z Gesijem Florom. »Ah veš, kak utis sem dobil?« vpraša ko­nečno starca. »Mislim, da me je deželn i oskrbnik zato osvobodil, da konečno uda ­rimo.« 
Zabulon zmaje z glavo in pravi : »Mo­goče, da mu je po volji upor . Znabiti hoč e v naše taborišče s tem zasejati neslogo ; kajti vsak otrok ve, da se svetohlinski fa­rizeji ne bodo marali podvreči tvojern u poveljstvu. Morda pa je to storil sarno za ­to, da si mu obljubil nemoten beg iz mesta.. 
rn, meni se zdi škoda, da bi mu to s sveto prisego obljubil. On bo kajpak še nocoj odhitel v Cezar4?jo . Pa kako bi ga mi lahko dohiteli. Na petdeset do šestdeset talentov cenim njegovo imetje, ki ga pelj e iz Jeruzalema . « 
»Toliko! Tristo medvedov ! 
»Najmanj toliko! Kaj ne, če bi ti to vedel, bi mu ne obljubil . Zato skoraj dvo­mirn, a bi bila tvoja obljuba obvezna, ker ti nisi vedel natanko, kaj si obljubil. « 
»Koga drugega zapeljuj s svojim zlob­nim modrovanjem. Toda, da bi Simon ben Giora prelomil svojo prisego, tega mu niti 
njegov smrtni sovražnik ne bo mogel oči ­tati. Rop in umor, to je pri nas v teh ča­sih pošteno delo, in se godi krivica le lju­dem. Kriva prisega pa je greh proti sa­memu Bogu. O tem mi nikar ne govori! « dé roparski glavar . 
»No, no — ampak škoda je vendarle . Šestdeset talentov! To bi že nekaj izdal o naši bojni blagajnici, in sicer vzeto so­
vražniku, torej se računa dvakrat. Poseb­
no zdaj bi potrebovali, ko se nam je tak o 
ponesrečil napad na rabi Sadoka . « 
»No, z rimskim stotnikom bova že ob-
računala, ko napademo grad . « »Kaj se to pravi : obračunala bova? Maščeval se boš, res je! Toda ponesrečil o se je, spraviti sto rabljevih talentov v na­šo blagajno. Ko bi spravili njegovo hčerk o kot siroto in dedinjo očetovega premože­nja v Jeruzalem, bi premoženje postalo n a videz last ben Kajfe in njegovega sina, v resnici pa bi pripalo nam . Zdaj je hčer iz­ginila, najbrž je slišala, kdo je namerjal napad — in ne borno je več pripravili do tega, da bi se poročila z Eleazarjem . « Zdaj je pravil Zabulon o ponesreče­nem napadu v Betaniji m o tem, kako so Rimljani pripeljali deželnemu oskrbnik u nevesto in njeno doto. 
»Slišal sem o tem, a stvari nisem raz­umel. Tako je torej s to rečjo! Namest o neveste so mu pripeljali staro babo, baha ! Kje pa je zdaj pravzaprav nevesta? « 
»I1čerka Sadokova je lepa, in gotov() jo je hotel stotnik peljati rta svoj lastni dom . Kmalu bom poiskal krij, kjer jo je skril . « 
»No, tudi za to jih bo dobil po plečih! « zakliče ben Giora. »Kaj pa je z rabljevim sinom? Ali ga že ima v oblasti ben Kajfa! « 
»Še ne. Šajk baranta za odkupnino , kolikor vem .« 
»Šajk? Ce bi tako krvavo ne potre­bovali njegovih jezdecev — pri bradi mo­jega očeta, potisnil bi mu bodalo skozi re-bra! Nič ni zaupati beduinom! Precej mo­ra izpustiti dečka! Dati ga mora v roke beli Ka, ii, ki bo po očetovi smrti njego v varuh. Bomo že poskrbeli, da se to zgodi . Tako pride vse velikansko premoženje v našo pest. Takoj naj skoči eden mojih ljud i na konja in naj sporoči šajku, da nam deč­ka precej pošlje semkaj! « 
»Semkaj, v mojo hišo — to si dobro povedal! Ben Qiora, ti si moder mož! K o bi le hotel ti oropati tega Qesija Flora -. « 
Ben Giora udari s pestjo na miz o in dé : 
»Tega nočem nikoli! « 
»No, le ne vrti svojih oči, kakor bi m e hotel požreti s kožo in kostmi, ker sem ho­tel premoženje sovražnikovo obrniti nam v korist. Toda ti si poglavar, in vsi smo t i radi pokorni. Zdaj grem klicat rdečega Tl.bala, da pripelje rabijevega sina sem­kaj.« . 
»Sem naj pride . Sam mu bom potreb­
no naročil ! « 
Krčmar je šel iskat rdečega Tubal a in mu je spor,očil vse, tudi o begu Qesija Flora. Ko mu je poglavar dal potrebna po ­velja, je odjezdil rdeči Tuba" skozi mest ­na vrata v puščavo. Pri potoku Cedronu je srečal nekaj mož z nosilnico. Nesli so ranjenega Sadoka v mesto . 
Zadnji dnevi Jeruzalema . 14 
Ob jutranji zarji se splazi ben Gor a z Zabutonom in nekaterimi drugimi gla­varji Sikarijcev v Kajfovo hišo . Vratar jim je takoj odprl vrata in jih peljal v sobo , podobno kleti, kjer je zbor duhovnikov i n 
starejšin nekoč izrekel smrtno obsodb o nad Jezusom Kristusom . 
Niso čakali dolgo. Anan ben Kajfa je precej pridrvil v sobo in zaklical : »Kaj sli­šim? Simon, ljubi Simon, brat moje duše ; zopet si pri nas, ti glava in desna rok a naše zveze. « 
S temi besedami je hotel ben Gior o objeti okrog vratu in ga poljubiti na lice . 
»Ne hlini preveč svoje ljubezni! Po ­vej rajše, kaj naj storimo zdaj, ko je de­želni oskrbnik popihal iz mesta in pustil tukaj le peščico vojakov? « 
»Udariti moramo . Nekaj voditeljev , bojazljivcev, hoče sicer na vsak nači n ohraniti mir, toda te moramo žrtvovat i v blagor ljudstva. Moj oče je rekel nekoč, da je boljše, če umrje en mož, kakor če s e pokvari vse ljudstvo. Jaz pa pravim, da je boljše, če jih umrje sto! Tukaj so napi­sana vsa imena tistih, ki na vsak način hočejo miru. Pasti morajo, sicer ne do ­sežemo svojega cilja . « 
Zapisani so bili med drugimi tudi ve ­liki duhovniki, Ananov sorodnik Ecehija in drugi . 
Ko je stranka zmernih zvedela o od­hodu Rimljanov, je sklenila zavleči vs o zadevo, dokler ne odidejo romarji iz Je­ruzalema . 
Med tem je postal odhod deželnega oskrbnika znan po vsem mestu in mno­žica se je v gostih četah valila po ulicah. 
»Pošteno smo prestrašili včeraj Rim­ljane, ko nas je na stotisoče prišlo pred grad,« dé eden jeruzalemskih meščanov. 
»Tako je! In še boljše bi storili, če b i precej pali čeznje in jih pregnali s kame­njem in batinami v pekel,« se razvname drugi. 
»Ali ste že čuli? Ben Giora je osvo­bojen! vikne tretji . 
;Ben Gora osvobojen?« kriči vs a množica začudeno . »On je sicer pravi raz­bojnik in je že stokrat zaslužil kazen na križu, toda njegove čete in njegovo moč bomo strašno potrebovali, ko zaplešemo z Rimljani. Pravijo, da on zapoveduje čez deset tisoč tovarišev. « 
»Še več! Rimljani bodo imeli prece jopravka, predno nas ukrote. Kakor en mož se bomo vojskovali proti njim! « 
»Tako je. Bog naših četov nas bo pod.­piral! « 
Bil je . leazar, ki je slučajno prišel po poti in izrekel te besede . Sprejeli so ga z velikim začudenjem. 
14'. 
»Glejte, naš Juda Makabejec! Slav a junaku !« je zvenelo od vseh strani. Tem­peljski poveljnik pa je stal pred množic o 
v bleščečem orožju, v resnici podoba ju­naka iz dobe Makabejcev. 
»Oklep, ki ga nosim, je resnično ščiti l Juda Makabejca . Naj njegov duh in njego v pogum napolni mene in nas vse . Bratje, pridobivajte bojevnikov za naš sveti tem­pelj in našo sveto postavo! Ne manjk a nam orožja. Se ga bomo dobili, če b o treba. Ne dajte se ,premotiti od tistih, k i sc boje samo za svoje polne žepe in kriče : »Mir, mir!« Ni miru med Bogom vojskini h trum in med rimskimi rnaliki! « 
»Slava našemu Judu Makabejcu! Sla­va Eleazarju, sinu Ananovemu!« <tvPjie množica. 
»Ne vpijte, ampak delajte!« odvrne Eleazar. »Zdaj pojte v tempelj in darujt e prvi snop Gospodu . Ko mine praznik, na ­
brusite svoje rneče in sulice in napolnit e tule s puščicami. Kdor je prereven, da bi sam ne mogel kupiti orožja, ta se oglas i pri meni v Kajfovi hiši -- ves Izrael j o pozna. « 
Spremljan od bučečih vzklikov mno­žice odkoraka Eleazar v tempelj s ponos ­no dvignjeno glavo. 
Osemnajsto poglavje. 
Tamarin beg. 
V gradu so vsak trenotek pričakoval i izbruh upora, in so že razmišljali, ali bi n e kazalo poklicati straže ob mestnih vratih nazaj v grad Antonijo . Toda o tej naredbi, ki bi le kazala njihovo slabost, niso hotel i hrabri Rimljani slišati ničesar. »Če začno resen upor, smo na vsak način izgub­ljeni,« dé tribun Lizija, »in potem je čisto vseeno, ali nas potolčejo ob mestnih vra­tih ali pa na obzidju tega gradu . « 
»Ne verujem, da bi prišlo do boja, če ­prav je vaš deželni oskrbnik s svojim od­hodom očitno k temu izzival,« odvrne pis­rnouk Jožef, ki je bil pridržan v gradu ko t talnik miru. »Stranka, ki resno želi miru , je še preveč močna. « 
»Za vsak slučaj bi se vendar rad po­botal s kraljem Agripo,« dé Lizija . »Mo­rebiti nam pošlje na pomoč par stotin voj­n'kov, predno' nam bo Gaj mogel priskočiti s svojo četo na pomoč. To vse bo kajpak le za slučaj, če se Judje v resnici u.pró. Seveda ni nobenega dvoma, da si bod o Rimljani potem zopet vnovič osvojili me­sto in krvavo maščevali našo smrt. Toda koliko ljudi bo izgubilo svoje življenje ! Tega se lahko ubranimo, če se nam po­sreči ohraniti v svoji oblasti par tednov 
ali mesecev kraljevi grad In grad Anto­
nijo, dokler ne pride na pomoč vojska iz Sirije in iz Egipta. Ali imaš toliko korajže , Lucij, da bi v mraku — seveda preoblečen 
— poiskal hišo Berenike, ki jo poznaš ? Bolj pametno se mi zdi, z njenim posredo­vanjem se pogajati z Agripo. Odkrito re­čeno, ona je bolj junaška kakor njen brat . « 
Stotnik je bil precej voljan . Ko se je 
zvečerilo, se je splazil, oblečen v plašč , kakoršnega nosijo arabski romarji, skozi skrivna vratica v mesto. Po ulicah je bilo še rnnogo ljudstva, in čeprav je Luci l e slabo razumel judovski jezik, je vendar spoznal, da se ljudje razburjeno pričkaj o med seboj, ali je treba napasti Rimljan e ali ne. Stotnik se je oddahnil, ko je prispel odo Berenikine palače. Čeprav je bil junak v boju, se mu je vendar strašna zdela mi­sel, da bi ga spoznalo ljudstvo kot pre­oblečenega Rimljana r+n ga ubilo . 
Vrata pred Berenikino palačo so bil a strogo zastražena. Množica ljudstva j e namreč tako sovražila Herodijance, ka­
kor Rimljane. Ko se je torej rnož v obleki Arabcev približal vratom, so se mu zabli­
skali nasproti meči in sulice čuvajev . Pu­stili so ga seveda takoj notri, ko so ga spo­znali kot Rimljana. Toda množica, stoječa pred palačo, je pričela takoj kričati na­glas : »Izdajstvo! Rimljan, v Arabca pre . oblečen, je vstopil v hišo Herodiiancev 
Kaj ima opraviti v njej?« Hitro se je vsul a gostejša in gostejša množica ljudstva pred hišo. 
V jasno razsvetljenem atriju stopi Lu­ciju nasproti prestrašeni sluga Evpolem in vikne : »Pri bogovih, kaj si naščuval ljud stvo na našo hišo? — A, ti si, plemenit i stotnik? Kdor te je videl le enkrat, te po ­zna za večne čase . — Toda, kako bi po­miril ljudstvo? Lahko napadejo našo pa­lačo. — Takole bo najbolje. Posodi mi svojo arabsko obleko za nekaj trenotkov ! Ti, Izmael, se obleci vanjo in povej ljude m tam zunaj, da si nam prinesel pismo — no , rnagari od velikega duhovnika, in ko bo š tako pomiril ljudi, se vrni skozi zadnja vrata nazaj . — Oj, dobri stotnik, kakšni časi so prišli v deželo! Ali te naj oglasim pri kraljici ali pri njeni plemeniti sestri al i pa pri lepem varovancu, ki si ga nam vče­raj pripeljal v hišo? Kako ljubko bitje j e to! Vredna je, da bi bila Grkinja ali Rim­ljanka. Ob njeni zibeli so čuvale boginj e lepote! « 
»Prosim, oglasi me pri kraljici«, d é Tducij. »Takoj! Ali ne smem lepi Judinji prav 
nič omeniti, da je njen rešitelj v hiši? « vpraša Evpolem in postrani poškili stot­nika. 
»Preveč še žaluje po očetu, in ne smem je motiti,« odvrne Rimljan . 
»Kako nežno čuteč si! No, ravno t o 
je v resnici danes popoldne dala sporočit i poveljniku tempeljske straže, Eleazarju, k i je prišel semkaj in je hotel na vsak nači n govoriti ž njo. « 
Lucij ni vedel ničesar o tem, da bi mo­rala Tamara po volji svojega očeta vzet i v zakon Eleazarja. Ona mu je govoril a samo, da ji preti deželni oskrbnik, o Ele­azarju pa ni omenila ničesar. Vprašal e to­rej zelo začudeno, kaj ima vendar opraviti poveljnik tempeljske straže s hčerko umr­lega rabija . 
»Fant je trdil in trdil z veliko nesram­nostjo, da je on ženin tega ljubkega bitja , in je pretil vzeti deklico s silo . « 
»Kaj pa je ona rekla na to ? 
»Ona o kakem ženinu ni hotela vedet i 
ničesar. Izjavila je temu človeku, da je prostovoljno prišla v to hišo in prostovolj­no biva v njej. Nato je odšel judovski bo­jevnik preklinjajoč in jezeč se, kakor od­hajajoča nevihta, in je pretil, da se zope t vrne. Bojim se, da nam bo napravljal še velike sitnosti. Toda, zdaj je že skrajni čas, da te oglasim pri kraljici . « 
Malo trenutkov pozneje stopi Luci j pred Bereniko v krasno razsvetljeno dvo­rano. Cudil se je nad mirom, ki ga je ohra­nila kraljica sredi razburjenega mesta. Vzprejela ga je prijazno in je pazno poslu ­šala predloge, katere je stavil tribun LI­
zija s prošnjo, naj jih pove in priporoči svojemu bratu. 
»Vedno smo bili zvesti Rimljanom , 
čeprav nam oni niso tega vselej poplačan po zaslugi,« odvrne Berenika . »Vendar bomo tudi zdaj stali na strani Rimljanov , že zato, ker bi se morala končati vojska s popolnim razdejanjem tega mesta in tempelja, ki ga je začel zidati rnoj slavni praded in je moj brat lansko leto dokon­čal zidanje. Jutri rano bom govorila z Agripo. Mislim, da bo lahko iz gradov v Judeji in ob obrežju mrtvega morja hitr o sklical par stotin vojakov, da bote imel i nekaj pomoči, dokler ne pride Gal s svojo četo na pomoč. Toda jaz še vedno upam , da se bo ljudstvo pomirilo, če ga Flor n e bo dražil z novimi krivicami . « 
Tako je govorila Berenika, igraje se s svojimi zlatimi zapestnicami. Stotnik se 
zahvali in hoče oditi. Toda Berenika ga zadrži in prične toplo govoriti o Tamari , koje nesreča in lepota mora osvojiti vsa ­komur srce. Pripovedovala je, kaj je vse storila deklica, da bi vredno pokopal a svojega očeta. Toda sužnji, ki jih je Evpo­lem poslal danes v Betanijo, so se vrnili s poročilom, da je mrtvec že pokopan in hiš a zapuščena. Uboga sirota se zdaj ne da utolažiti . Skoraj s silo so jo morali pridr­žati, sicer bi bila hitela v Betanijo sama , da poišče grob in počasti mrtveca . Seveda 
21.8 
ji tega niso mogli dovoliti v teh nemirni h dnevih, posebno zato ne, ker nov sovraž­nik zalezuje deklico, ki ve, da je ona dedi­nja velikega premoženja . Lleazar, poto­mec slavne, toda obubožane rodbine, j e danes nenadoma udrl v hišo in zahteva l deklico kot svojo nevesto. Res se zdi, da 
je umrli oče nameraval tako zvezo, o ka­teri pa deklica noče vedeti ničesar . Toda ni gotovo, ali se more deklica po judovsk i postavi ubraniti takemu zakonu. Razven tega je Eleazar žugal, da jo odpelje s silo . « 
«Ker je on poveljnik tempeljske stra­že,« nadaljuje Berenika, »bi se mu to lahk o 
posrečilo. Zato smo sklenili spraviti de­klico še nocojšnjo noč v močni grad Ma­sada na zahodnem obrežju Mrtvega morja. Moja sestra Druzila in nekaj zanes­ljivih sužnjev jo bo spremljalo. Čudovito je, kako si je Tamara pridobila srce moj e sestre. Tudi za Druzilo je boljše, če se od ­strani iz tega razburkanega mesta, ki mu preti nevarna nevihta. Meni je tukajšnj e bivanje po volji. Nisem boječe narave i n ljubim malo razburjenja . V Masadi bosta obe lahko počakali mirnejših časov . Skr­bela bom medtem tudi, da Tamarina ded­ščina ne pride v tuje roke, dokler deklic a ne stopi v zakon. In upam, da se bo zgo­dilo to kmalu, ker ima dekle, kolikor vem , že prav ponosnega, lepega, plemenitega i n hrabrega snubca, kateremu bo rada izro­
čila svoje srce. Srečni snubec je po svo­jem rodu Rimljan -« 
Zadnje besede je Izgovorila s preže ­čim pogledom. Stotnik zardi . Berenika ga lahno udari s slonokoščeno palico po ra­menih, rekoč: »Le nikar se ne hlini. Ne bila bi žena, ko bi ne spoznala precej n a prvi pogled tvojega in Tamarinega srca. Ali hočeš spremiti mojo sestro v Masado ? Pri Liziju ti bom izposlovala dovoljenja . « 
»Dobrotljiva si, kraljica,« odvrne Lu­cij. »Toda v tem nevarnem položaju b i 
resnično nerad zapustil svoje tovariše. « Berenika ni pričakovala drugačnega odgovora, sicer bi ne izrekla stotniku te laskave ponudbe . Kajti zapazila je z ljubo­sumnostjo, da je stotniku veliko bolj pr i srcu hčerka rabljeva, kakor ona sama. In namen, ločiti obariva, je vplival na njen načrt, spraviti deklico v oddaljeni grad Masada. 
»»TO je plemenita beseda,« odvrn e kneginja. »Toda spremil boš nosilnici vsaj do vrat in boš poskrbel, da jih bo vaš a straža spustila brez obotavljanja naprej! « 
Z veseljem vzprejme stotnik to naro­
čilo. Kmalu nato vstopita v sobo Druzil a in Tamara, pripravljeni na pot, ter hočet a vzeti od Berenike slovo. 
Medtem je ostal Lucij z rabljeva hčer ­ko nekaj časa sam. S sočutjem je zrl na 
devico. Njeno angelskočisto bitje je vpli­valo nanj tako, da še njegovo srce ni ni­koli čutilo kaj podobnega . Rad bi ji bil iz­pregovoril par besedi tolažbe in sočutja ;toda bil je v taki zadregi, da je komaj iz ­ustil : »Ubogo dete! Tvoj Bog naj te po­tolaži! « 
Tamara je dobro čutila, kako drag a je postala Rimljanu, in čuvstva njenega srca so ji hotela za trenotek udušiti glas vesti. Toda kmalu se je spomnila na stro­go zapoved, ki ne dovoljuje, da bi se Izra­elova hči poročila s poganom. Podala mu je roko, rekoč : »Zdravstvuj! Naj te mo jBog, edino pravi Bog, pripelje k pravi sre­či, katero tako zasluži tvoje plemenit o srce! Zdravstvuj! Vsak dan bom molila zate. « 
»Upam, da se bova zopet videla, i n 
da boš tedaj srečnejŠa! Tudi jaz se bo m spominjal tebe, dobro dete, in bom po ­iskal, kakor hitro bo mogoče, grob tvo­jega očeta, ter bom mleko in cvetlice da­roval njegovemu spominu . « 
»Nikar mu ne daruj, to prepoveduj e naša vera,« dé Tamara smehljaje in ob ­
enem s solzami v očeh. »Toda šopek cvet­lic lahko v mojem in tudi tvojem imen u položiš na njegovo gomilo. Vzemi še tale prstan! Kamen v njem je zelo dragocen. Zanj daj postaviti očetu spomenik, ako se jaz tekom enega leta sama ne vrnem in tega ne preskrbim . V tolažbo mi bo, č e boš ti, in sicer s tem prstanom, ki je bi l last moje matere, skrbel za ljubega mrt­veca. Zdravstvuj! Bog in njegov sveti an­gel bodi s teboj! « 
Obe kneginji ste zdaj stopili bliže, in 
ločili so se z navadnimi besedami slovesa . Bila je polnoč, in skoraj nobenega človeka ni bilo več na ulici . Vendar sta zaradi var­nosti zapustili nosilnici palačo pri zadnji h vratih, spremljani od nekoliko vojakov , katerim je načeloval Lucij . 
Ščip je lesketal na nebu in razsvetlje­val ulice. Toda mimo ene vrste hiš se je raztezala ozka, dolga senca. Za njo je bila vidna moška postava, ki je v nekoliki od­daljenosti sledila potnikom, ki so koliko r mogoče tiho hiteli proti vratom efraim­skim. Eden sužnjev opozori stotnika na tega moža ; toda morebiti je bil to navade n meščan, ki je le slučajno šel po isti poti. Brez vsake nezgode so prišli do vrat, i n straža jih je precej pustila skozi. Lucijstopi k nosilnici in poda Tamari zadnjič roko v slovo . 
Tedaj zapazi, da je mož, ki je prej v nekoliki oddaljenosti sledil potnikom, stal za njim in zvedavo pogledal v nosilnico . Jezno se obrne Lucij in prime moža z a rame : »Ti si ogleduh poveljnika tempelj­ske straže : le sporoči mu, da je »nevestaix srečno odpotovala. Da pa ne bo tvoje po­
ročilo prišlo prezgodaj, boš ostal kakih 24 ur tukaj na čuvajnici. Le pri miru, prija­telj! Sicer te borno morali zvezati, kar t i nikakor ne bo dobro teknilo . « 
S temi besedami odda Lucij Juda po­veljniku straže, ki je medtem zopet zakle­nila vrata. Nato se vrne nazaj v kraljev i 
grad in sporoči Klavdiju Liziji uspeh svo­jega pohoda. 
Medtem se je zasvitalo drugo jutro. ko je ranjeni rabi Sadok bival v hiši dija­konov v Jeruzalemu .Ponoči je spal dobro . Mrzlica, ki je dijakona Nikanorja najboljvznemirjala, je ponehavala, in tudi otek­lina jezika se je že nekoliko zmanjšala, d a je rabi mogel izgovarjati posamezne a be­sede. Nikanor je torej sklenil razjasnit i bolniku njegov položaj, da ga nekoliko po ­miri. 
Ko je z veliko skrbnostjo vnovič po­vezal rano, dé ranjenemu rabiju, ki je zve­davo gledal po prijazni sobici naokrog, ka­kor bi hotel vprašati, kje biva : »Med do­brimi prijatelji si ; in če mi obljubiš, da ne boš preveč govoril, ti bom razjasnil vsa tvoja vprašanja. Če namreč govoriš, dra­žiš svojo rano, ki se potem ne more zace­liti. Tudi ni treba, da bi rne ti kaj vpraše­val ; kajti jaz sam dobro vem, kaj bi ti rad izvedel. Torej, dokler boš molčal, ti bom pripovedoval, ko boš pričel vpraševati, bom obmolknil. Ali razumeš?« 
Rabi pokima. Nikanor gre nato v so­sednjo sobo in mu prinese obe dobro po ­znani usnjeni mošnji, napolnjeni z zlato m in dragimi kameni . 
»Da boš spoznal, da bivaš med dobri ­
mi ljudmi, ki ti žele le najboljše !« pričn e Nikanor. »Tvoji zakladi so, ki si jih v Be­taniji oddal svojemu gostitelju . Le prepri­čaj se, da je tvoj pečat, ki si ga pritisnil n a vrvico, še nepoškodovan . « 
Oči ranjenčeve se zasvetijo, in v zna k hvaležnosti poda dijakonu tresočo des­nico. Nikanor je udaril na pravo struno , da si pridobi ranjenčevo zaupanje . Sedel je nato k postelji in mu je s kratkimi in jas­nimi besedami razložil vse zadnje dogod­ke. »Več kakor verojetno je, da so rav­nali roparji v sporazumu z napačnimi pri­jatelji, ki so tebe, željni tvojih zakladov, iz­vabili lokavo v Jeruzalem,« tako konča Nikanor svoje poročilo. »Zato ni hotel Evzebij oddati obeh mošenj možu, kate­rega si mu imenoval, da bi se ti lahko po ­prej prepričal o njegovi zvestobi. Ben Kajfa je s silo hotel tvojo hčer odpeljati n a svoj dom; tebe bi pa bil težko ranjenega pustil brez pomoči . « 
Nikanor je moral prekiniti svoje poro ­
čilo, kajti rabi je bil zelo razburjen . Zaše­petal je : 
»In moj sin? In Tamara?« 
»To je proti najini pogodbi!« zapreti 
Nikanor s prstom, lahko smehljajoč. »Ne vprašuj! Tvoj deček je še v taborišču ro­parjev. Ravnotia so odpeljali tudi žen o tvojega plemenitega gostitelja v Betaniji . Jaz mislim, da jo boš rad odkupil, če ti po ­vem, da je zaradi tebe bila odpeljana . Ni hotela teh dveh mošenj pokazati ropar­jem.« 
Rabi je zahteval voščeno tablico i n črtalo ter je zapisal : »Vsako svoto, katero premorem, za dečka in ženo. Kje pa je moja ljuba Tamara? « 
» K sreči ni tvoja hči niti v rokah beri Kajfe, niti v oblasti deželnega oskrbnika ,ki jo je tudi zalezoval in ki ti je ugrabi l tvoje tovorne živali z blagom vred. Mi-slim, da sem prišel na pravo sled. Bodi le čisto miren. Bog naših očetov bo poma­gal, da jo borno zopet našli . « 
Rabi umolkne za nekaj trenutkov . Nato zapiše v vosek. »Pa je ni morebiti odpeljal Rimljan, ki nas je rešil iz rok ro­parjev?« 
»Ona ni odpeljana. Ona ni pri njem, « 
dé dijakon določno. »Zdaj pa bodi dovoljza danes. Ko več poizvem in se bo izbolj­šalo tvoje zdravje, takrat boš vse izvedel . Zdravstvuj, in bodi čisto miren ; čimboljboš miren, temprej boš ozdravel. Evzebij, ki ga poznaš, ti bo zdaj nekaj dni stregel . 
Jaz moram na malo popotovanje. Mir Go­spodov bodi s teboj ! « 
Rabi se zahvali z očmi dijakonu in m u poda obe dragoceni mošnji, da jih dalj e hrani pri sebi. Nikanor odide, in rabi Sa­dok dolgo razmišlja sam s seboj o vsem , kar je slišal . 
Devetnajsto poglavje. 
Benjamin . 
Mali Benjamin je sedel s Salomo o b votlini pri samotnem hrastu. Dobra žena mu je pripovedovala o vsem, kar bi g a moglo potolažiti : kako bo oče zopet ozdra­vel, kako se je Tamara skrila in kako je ušla tempeljskim vojakom in roparjem. 
»In staro Saro so odpeljali s seboj !« vikne deček in se veselo zasmeje. »Rad bi videl, kako je skremžil obraz zlobni Eleazar, ko je pri luči namesto Tamare za­pazil staro obličje dojilje. Bog vé, ali ji je prizadejal kaj hudega? « 
»Dobra starka je gotovo preživela pa r ur v velikanskem strahu . Toda, mislim, d a jo bo konečno Eleazar prav rad izpustil . Čemu mu bo stara revica?« dé Saloma, i n to pomiri dečka. 
Nekaj časa sta nato gledala tiho če z gorsko puščavo, čez peščene in skalnat e 
Zadnji dnevi Jeruzalema . 15 
vrhove, ki so trepetali v opoldanji vročini . Daleč v daljini se je ob obzorju bliščala sinja gladina mrtvega morja . V globelih j e bilo zapaziti tuintam kako zelenje, grmi­čevje tamarisk ali kaka cipresa — sicer p a je bila vsa krajina pusta in gola, mrtva i n brez življenja kroginkrog. 
»Škoda je, Saloma,« prične čez nekajčasa deček s pritajenim glasom, »da n e znaš teči m 'plezati. Glej, beduin, ki naj u čuva, je zaspal na gorenji stopnici . Dolgo časa sen-1 ga že opazoval ; izprva je sa­mo kimal in zdaj že smrči na glas. Ne bi bilo tako težko, splezati tukaj nizdol. Ko bi bil enkrat zdolaj, bi tekel vedno v smer i proti solnčnemu zahodu, dokler bi ne pri ­šel v Betanijo ali vsaj dobil ljudi, ki bi m i mogli pokazati Evzebijevo hišo v Betaniji . Potem bi stopil k svojemu očetu in bi m u rekel : »Ko ozdraviš, obiščeva hitro tem­pelj in sveto mesto, potem pa beživa ka r mogoče urno nazaj v Antijohijo.« Toda prejbi moral biti umorjen oni zlobni mož, k i nas je izdal roparjem . Sam pojdem k sod­nikom in bom tožil, da sem iz ust roparjevizvedel njegovo izdajstvo . Fej ga bodi! — Na, ali bi se ne upala splezati tukaj do1i ? « 
»Za božjo voljo, dete! Stena je naj­
manj sto čevljev globoka. Oba bi si zlo­mila vrat. « 
»Nikakor ne. Ti moraš imeti zaupanj e v angelje Gospodove . V lepem Davidovem 
psalmu, ki ga molim vsak večer, je reče­no, da jim je Bog zapovedal nositi nas n a rokah, da si niti noge ne ranimo, kaj šele zlomimo vrat. Molila bova torej zdajle tisti psalm prav pobožno, potem pa ena, dve , tri — in bova zdolaj! « 
Deček bi bil gotovo splezal nizdol, k o bi v istem hipu ne začul iz daljave ostreg a žvižga, ki so ga ponavljali beduini na raz­ličnih straneh. Čuvaj se je zbudil na stop­njici. Kmalu nato je bil Benjamin odpeljan pred šajka, ki ga je izročil rdečemu Tu­balu. Temu je ben Giora naročil, da pri­vede dečka v Jeruzalem. Nerad se je udal šajk. Toda ni se maral zavoljo dečkove odkupnine spreti z mogočnim glavarjem, ki je bil zopet osvobojen iz ječe. Tudi je upal, da se bo kmalu zadovoljil s plenom ,če napade Gesija Flora na poti . Zato pravi Benjaminu : 
»Tvoja želja je izpolnjena . Jutri za ra­
no odideš s tem rdečebradcem v Jeruza­lem.« »K mojemu očetu, k moji sestri?« se razveseli Benjamin . 
»Morebiti,« dé šajk . »Vedi pa, da bo š pri meni in v mojih šotorih vedno prijazno 
vsprejet, če ti ne bo več ugajalo v hiši oče­tovi med brati in sestrami. Konja kakor blisk in meč žareč dobiš pri nas . Morebiti boš čez par let zahrepenel po svobodnem svetu.« 
15* 
Benjamin prosi nato, da bi smela tud i Saloma z njim. Toda šajk ni maral o te m 
ničesar slišati, ampak je dejal, da ima zda jopraviti važnejše reči in ni časa pečati se s staro babo . Z vseh strani so se stekale mnc,žce,ki so jih privabila znamenja dim a po gričih, in še pred solnčnim zatonom j e odhitel šajk Mardoh na čelu več stotin jez­decev, katerih število je med potjo narasl o na tisoče, proti severozahodu . Dan in noč so jezdili brez prestanka . A prišli so vse ­eno prepozno. Gesij Flor se je že skril z a obzidjem Cezareje. 
Zjutraj po odhodu šajkovem je bil Be­njarnin zgodaj pokonci. Saloma je dobro 
slutila, da dečka ne bodo peljali v Beta­nijo, ampak v Kajfovo hišo. Toda ni mu hotela kratiti veselja, temveč je rekla, najle prav pobožno moli lepi psalm o varstvu angeljev. Za slovo ga je prekrižala na čelu . 
»Kaj pa mi praskaš s palcem po čelu? « vpraša deček, ki ni ničesar vedel o zna­menju križa. 
»To je znak blagoslova,« odvrne Sa­loma, »in jaz molim, da bi ti nekoč spo­znal njegovo moč in milost. Zdaj zdrav­stvuj in mir Gospodov bodi vedno s te ­boj!«
Pozno zvečer je dospel rdeči Tubal­na vrh oljske gore, in v zadnjem dnevne m svitu je zapazil Benjamin visoko zidovj e in streho tempeljna, obkroženo v nežni, rožnati luči. »O, to je tempelj! Tempel jvsemogočnega Boga !« zakliče deček na­vdušeno in stega roke proti prekrasni zgradbi. 
»Ti mi boš še konja splašil s svojim 
kričanjem,« zamrmra ropar. 
Tedaj se je spomnil Benjamin, da b i po Salominem popisu že morala prispeti v Betanijo, gredno bi bilo vidno mesto Jeru­zalem. To je omenil rdečemu Tubah' in j e zahteval od njega, da ga pelje v Evzebi­jevo hišo v Betaniji. Ta pa mu je surovo odvrnil, da biva zdaj oče v Jeruzalemu ; ne daleč od tukaj je srečal predvč'eranjet n nosače, ki so ga nesli v mesto . Deček se je uda" in je prišel čez pičlo uro, ko se je
že popolnoma stemnilo, v hišo Zabulonovo . 
Benjamin se prestraši, videč starega, debelookega krčmarja z velikim, zakriv­ljenim nosom, in kmalu bi bil ubežal v bližnjo temno ulico. Toda Zabulon ga urno zgrabi za rame in dé : 
»No, no, moj,lepi mladi gospodič! Sajte bom peljal k tvojemu ljubemu svaku, k o se boš enkrat pri meni pogostil z najbolj­šimi prigrizki : s sladkim močnikom i z mandeljev in cvebov, s potico in medom , posušenim grozdjem in svežimi figami. « 
»Jaz pa ne maram k svojemu svaku ! 
K svojemu očetu hočem! Tvojih sladkih jedil še pokusiti ne maram,« odvrne Be­njamin. 
Zabulon pa potisne dečka v neko so­bico in mu obljubi, da ga bo kmalu pelja l k očetu. To je pomagalo. Deček je rad po­jedel sladka jedila in po večerji je pokli­cal Zabulona, da bi ga peljal k očetu. 
Ta pa se je obotavljal in čakal nalašč , da dečka premaga zaspanec. 
»No, no,« je rekel potem, »saj je jutr i 
tudi še čas . Kaj bi v temni noči vodil dečk a 
Ananovo hišo, ko še niti podpisa za ob ­ljubljeni talent nimam v rokah.« Po teh 
besedah položi trdo spečega dečka v tem ­no luknjo na kožuvino, in Benjamin spi ondi do' prihodnjega jutra. Ko se konečn o zbudi, zasliši v bližini govorico in spozn a glas krčmarja, ki mu je sinoči obljubil pe­ljati ga k očetu. Benjamin zavpije. Zabulon odgovori : »Precej, precej! Je že tukajmož, ki te bo vzel s seboj k očetu takoj , ko zapiše svoje ime na ta mali košček pa­pirusa. Umij se zdaj in moli nekoliko . « 
Benjamin stori tako, med tem pa s e 
pogodita moža med seboj glede dečka. Zabulon pripelje nato fantička iz zaprte luknje in ga izroči možu, čegar divji po­gled prestraši Benjamina . 
»Tako, prijatelj,« dé krčmar, »tukaj ti 
izročam zlati ključ. Dobro ga hrani in rab i 
ga v korist naše zveze! Saj veš, ben Gior a 
ne razume šale . « 
Nato se obrne k dečku in dé : »To je 
mož, ki te bo peljal k tvojemu očetu .« 
»Ali je to res? Ali ne lažeš ?« vpraša Benjamin in meri z izbul :enirni očmi nepo­znanca. »Ne vem, ta mož ima tako čudne oči « 
»Iiahaha, bolj ima zdrave, ko jaz,« se zasmeje Zabulon . »Dobre oči ima, to t i rečem, ostre oči, in prav boš ravnal, če ga ubogaš brez kujanja ; kajti on ima tudi silno močne roke, ki znajo neubogljivim otrokom utepsti pokorščino v glavo . Pojdi torej z njim brez obotavljanja. « 
Kaj je bilo storiti Benjaminu? Dal se je voditi od neznanca po cestah in ulicah, dokler ni prišel čez velik trg do nekih hiš­nih duri . 
Ko jih je mož odprl, vpraša deček, če tukaj biva njegov oče. Neznanec pri­trdi. Benjamin stopi brez obotavljanja za njim v hišo. Ko pa zapre neznanec vrata za seboj, spremeni takoj svoj glas . 
»Jaz sem tvoj bodoči svak in varuh Anan ben Kajfa,« začne govoriti. Če me boš lkot takega spoštoval in me ubogal, se ti bo dobro godilo pri meni ; če mi boš pa kljuboval in nagajal, boš pa tudi spoznal v svojo škodo, da znam ustrahovati tvojo trmoglavost. « 
Pri teh besedah je pogledal dečka s svojimi razljutenimi očmi tako, da je malč­ku zastala sapa. 
Toda Benjamin se kmalu ojunači i n pravi : 
»Obljubil si peljati me k mojemu oče ­tu. Če on zapove, da te moram ubogati, bom ubogal ; kajti njemu sem bil še ved ­no pokoren, in nikoli me ni oče gledal s tako strašnimi očmi, kakor ti. « 
»Ampak tvoj oče ne živi več ; umrl je in je pokopan,« odvrne ben Kajfa . »Jaz sem po postavi tvoj varuh. « 
»Ne verujem ti! Nalagal si me, ko si 
dejal, da biva moj oče tukaj. Zdaj ti ne verjamem ničesar več,« odvrne deček i n hrabro premaga svojo bojazen. 
»Prokleti pobič i« zakriči ben Kajfa i n prične neusmiljeno udrihati po dečku . Ta­kega ravnanja Benjamin ni bil vajen . Dve vroči solzi, ki so mu jih izvabile bolečin e iz oči, so mu potekle po pobledelih licih . Toda vzbudil se je v njem ponos, in no-bene besede ni izrekel, da bi prosil usmi­ljenja. 
»Ali boš zdaj ubogal ali ne?« zakriči konečho ben Kajfa. 
»Le pretepaj me do smrti, ben Kajfa, « 
dé deček. »Saj si tudi ti naščuval roparje, da so umorili mojega očeta . To sem sliša l iz njihovih lastnih ust. Da veš, za to te bom tožil pri sodnikih! « 
Ben Kajfa pobledi od jeze in strahu te r 
zagrabi dečka, kakor bi ga hotel zadaviti . Nato sikne : 
»Pri vseh faraonovih mukah, jaz b i te moral umoriti. Toda počakajmo še ne­
koliko ; treba je poskrbeti še za par ma­lenkosti, da mi bo kaj koristila tvoja smrt« 
Anan je mrmral te besede nerazumlji­vo ; nato je dečku rekel na glas : 
»Pojdi, peljal te bom k očetu ; njega zabavaj, dokler me ne prideš na koleni h prosit odpuščanja . « 
Po teh besedah je zgrabil dečka in še l z njim po različnih hodnikih, dokler ni pri­šel do stopnjic, ki vodijo v podzemeljske oboke. Med potjo sta srečala malega Na­tanaela, ki je ves prestrašen gledal svojega očeta in lepega nepoznanega dečka. Toda predno sta prišla do njega, se je skril de­ček v nekem stranskem hodniku. 
»Tako raztogotenega še nisem vide l 
svojega očeta, odkar je Giezi izpustil de ­da iz ječe,« dé Natanael prestrašeno sa­memu sebi. »Kaj hoče početi s tem lepim tujim dečkom? Morebiti se je ta splazil v hišo, da bi kradel? Glej, oče prižiga sve­tilko in gre z dečkom po stopnjicah v ječ o nizdol. Pogum! Splazim se za njima! « 
Ben Kajfa je med tem peljal Benja­mina po mokrem, obokanem hodniku d o nizkih, z železom obitih vrat in je odstra­nil težki zapah. Še predno so vrata zacvi­
lila v tečajih, je slišal deček s strahom in grozo pretresujoče kričanje iz temine. Ko so se odprla vrata, je pata Iuč svetilke n a starca, ki je čepel sključen na tleh. Divje je izbulil oči in stegal koščene, uklenjene 
roke proti prišlecema v blazni grozi in strahu. »Zdaj prihaja on, na oblakih neba pri­haja, in jaz naj se prikažem pred njim, ka­
kor se je on takrat pred menoj?« ječi uide-­njeni starec. 
»Bojazljivec si ti, mevža si! Kako s e moreš bati Križanega? Ko bi on imel moč in oblast, bi pokončal že zdavnaj tebe in nas vse,« reče s trdim glasom sin svojemu ubogemu očetu. »Ali nismo kamenjali in obglavljali njegovih prijateljev in učence vter jih z biči spodili iz Jeruzalema? Haha, ko bi on bil Odrešenik, bi se ne dal križati , in tudi lasu bi ne mogli izkriviti njegovim učencem! « 
Starec je s tresočo roko grabil sku­paj cape svoje preperele obleke po tleh i n mrmral nekaj nerazumljivega v svojo dol ­go, kuštravo brado. Nato je pričel naenkrat ječati, vzdihovati in kričati od bolečin : »Gorje, gorje! On bo vendar-le prišel na oblakih neba. Pahnil me bo v peklo o ,saj me je že pahnil! Ze gori strašen ogenjv mojem srcu, v mojih možganih, in gore l bo na večne čase, brez konca . V peklensk i žerjavici čakajo name. Vsako noč čepe okrog mene — tu, tam — ali jih ne vidite hudobnih, zavrženih angeljev? Kakor vol­kovi me gledajo in si brusijo zobe in mi sikajo: ,Kmalu pride na oblakih neba z ve­liko močjo in veličastvom, da bo sodil 
tebe in da bo sodil nas', — in blazni sta­rec je stegnil svoje izsušene roke prot i hudobnim duhovom, ki jih je gledal v do­mišljiji, da so žvenketale verige . 
Benjamin gleda starca z veliko grozo in trepetom . »Od hudobnega duha je ob­
seden,« zašepeče bojazljivo . K njemu me ne boš zaprl. Rajše me ubij tukaj na me­stu!« 
»Le premišljuj tukaj nekaj dni o svoj i trmoglavosti in o besedah, s katerimi si mi pretil . Tukaj se nauči, kako me boš prosil odpuščanja, in premisli, kaj mi boš obljubil. Ne, nič ti ne pomaga. Spoznati me lmoraš ! « 
S temi besedami sune Anan dečka, k i je pred njim proseče pa" na kolena, od sebe in zapre duri . »Ne hodi starcu pre­blizu. On te sicer lahko zadavi, če je pr i volji. Dalje kakor do srede ječe pa ne mo­re priti, ker je priklenjen. « 
Po teh besedah se oddalji ben Kajfa, 
ne 'meneč se za vpitje in prošnje ubogega dečka. 
Ko je Benjamin spoznal, da je vse za­
man, se je stisnil v ječi v kot, ki je bil naj ­bolj oddaljen od blaznega starca, ter se j e priporočil svojemu angelju . Tamara ga je naučila velikega spoštovanja do anvljev božjih in velikega zaupanja vanje. Zato se je spomnil v tem trenotku vseh tolažilnih povesti stare zaveze, kako je angelj Go­
spodov s tremi mladeniči stopil v ognjen o peč in jih obvaroval ognja, in kako je v levji kotlini zaprl žrelo zverinam, ter j e dejal pri sebi : »Hujše ni tukaj, kakor v zverinjaku ali ognjeni peči.« To je neko­liko ojunačijo dečka . 
Ječa ni bila popolnoma temna . Visoko gori v zidu je padalo nekaj luči skozi malo , okroglo odprtinico . Blazni starec je posta l mirnejši in je mrmral le tiho sam s seboj . Benjamin se je polagoma privadil njego­vega pogleda. Smilil se mu je in hotel ga je potolažiti. Njegov prijazni glas je vpli­val pomirjevalno na starca. Izginila je gro­za, ki ga je pretresala, in spomnil se je , da je veliki duhovnik . 
»Prav je, da si tukaj,« dé na to. »Oa­
stranili so se moji mučitelji . Gospod me j e sicer zavrgel kakor helija in je morebit i izbral tebe kakor Samuela. Toda še sem veliki duhovnik, in ti mi boš prinesel sve­čana oblačila, da bom Gospodu darova l 
kakor takrat, ko je visel na križu i n se je tresel ves tempelj in se je raztrgal o zagrinjalo od zgoraj nizdol. Maha, kako sem se prestrašil! Toda premagal sem svo j strah medtem, ko so drugi ,duhovniki tule č bežali iz tempelja . — Glej, deček, če bo š ti kdaj namesto mene veliki duhovnik, va­ruj se pred Nazarencem! On je bil moja nesreča. Toda tudi zdaj mu nočem biti po ­koren! Takega odrešenika ne maramo — 
nobenega tesarja in nobenega tesarjevega 
sina, pa če bi prav tritisoč že trohneči h Lazarjev vzbudil od mrtvih . Proč z njim ! On je Boga prekinjal! Na križ z njim! Nje­gova kri pridi nad nas in naše otroke! ­
-Halla, prišlo je in bo še prišlo! Mene peče in žge in bo žgalo mojega sina, ki ga že zdavnaj preklinjam, in moje ljudstv o in mesto in tempelj! Že sem videl plame­ne, plapolajoče do neba . In na dimu in na oblakih neba bo prišel sodit žive in mrtve ! « 
Kajfa je zopet napadla blaznost in ob ­up . Ječal je, da se je dečku krčilo srce . Benjamin ga je hotel potolažiti in mu govo­riti o usmiljenju božjem . Toda starec je pričel tuliti : 
»Nočem od njega nobenega usmilje­nja! Daha, on bi mi bil rad odpustil . Videl sem v njegovih očeh . Mil in dobrotljiv je bil do obupnosti! Ko bi me bil vsaj pre­klinjal! Toda še na križu me je jezil z be­sedami : ,Oče, odpusti jim, saj ne vedo , kaj delajo.' Dobro sem vedel, kaj sem de­lal! Tako nisem bil neumen. Če bi mi tud i tega ne povedala njegova znamenja in nje­govi čudeži, saj mi je govorilo njegov o milo oko, da je on od Boga poslan. — Glej, tukaj v tej ječi je bil zaprt tisto noč pre d križanjem, ko smo ga obsodili k smrti . In moji hlapci so ga zasmehovali in zaniče­vavali in bili in pljuvali nanj .Oledal sem ji h s smehom, ko so mu zakrili oči — tam, ob 
stebru, kjer ti stojiš, so ga privezali! En ­krat me je dosegel njegov pogled, tak o mil in odpustljiv — tedaj sern se splazi l 
proč ; kajti od njega nočem nobenega us­miljenja . « 
Benjamin je zdaj iz zmedenih besedi blazneža spoznal, da govori o Jezusu Na­
zarencu, ki ga je njegov oče vedno z naj ­večjo nejevoljo zval goljufa. Rekel je to­rej starcu, da je bilo čisto prav, ker je bi l tisti goljuf križan. Saj mu je tako pravil tudi njegov oče. Tedaj se zasmeje blazn i starec z groznim glasom in zatuli : »Go-
On ni bil noben goljuf! On je bil sa-
ma čista resnica! Nismo mu mogli spričat i nobene laži in nobenega greha . In — ho­čem ti zaupati nekaj po tihem, kar pa n e smeš povedati nikomur — on je v resnic i vstal od mrtvih. Mi smo to prikrili . Ču­vajem srno dali denarja, da bi rekli : »Mi smo spali, in njegovi učenci so ukradli tru­plo.« Habalha, to je bila neumna laž! Toda svet veruje vse, samo resnice ne . Goljuf ! Mi smo, jaz sem goljuf! Toda tega ne po ­vej nikomur ; kajti nikoli ne bom prizna­val takega odrešenika. « 
Naenkrat zatuli nesrečnež s strašni m glasom: »Jaz sem pogubljen, na vse večne čase pogubljen! « 
Benjamin se skrije v kot in si zatiska ušesa z rokami. Starec pa tuli bolj in bolj : »Jaz sem pogubljen!« 
Čez nekaj časa se starec zopet umir i in prične vzdihovati in ječati bolj po ti-hem. Benjamin se ne upa več pričeti po ­govora z njim . 
Tedaj začuje Benjamin trkanje na vra­ta in deški glas mu zavpije : 

»Rad bi te izpustil, toda bojim se oče­ta ; strašno si ga moral raztogotiti, da t e je zaprl semkaj ; jaz bi od groze umrl pr i možu, ki ga muči hudobni duh . « 
»Kdo si ti?« vpraša Benjamin in s e splazi k vratom. 
»Jaz sem Natanael, in mislim, da se m ti v sorodu. Tako mi je rekel Qiezi . Zdaj bi te prosil, da bodi pameten in obljub i 
očetu pokorščino. Sicer te ne bo izpustil iz ječe.« 
»Dobro, Natanael, bodiva prijatelja ! 
In če me tvoj oče izpusti iz ječe, ga ne bo m več razžalil. « 
Čez nekaj ur je prišel ben Kajfa zo­pet v ječo in Benjamin je bil osvobojen . Z Natanaelom je sklenil srčno prijateljstvo . Ben Kajfi pa je obljubil, da ne bo nikomu r črhnil niti besedice o tem, kar je slišal od roparjev. 
Dvajseto poglavje . 
Začetek boja . 
Še enkrat se je stranki zmernih po­srečilo preprečiti preteči upor . Velika mno­žica romarjev je odšla domov, in čez teden dni po velikonočnih praznikih je bil Jeru­zalem navidez pomirjen. Toda žerjavica je tlela pod pepelom, in kmalu jo je nov vi­har razpihal v mogočen plamen . 
Qesij Flor je skrbel za netivo. Cule 
so nove vesti o njegovem krivičnem po­stopanju, obenem pa je prišel tisti čas k visokemu zboru poslanec deželnega oskrb­nika s poveljem, naj mu izplačajo 17 talen ­tov iz tempeljske denarnice za cesarja kot kazen, ker so ga razžalili v svoji obtožb i pred poslanikom. Ko se je to izvedelo po mestu, so se zbirali mladi ljudje po ulica h in so porogljivo prosjačili od hiše do hiše : »Dajte vendar mal darček za ubožčka Flora. « 
Kakor hitro je deželni oskrbnik zvedel v Cezareji za to sramotitev, se je vzdignil z vojsko proti mestu, da bi ga kaznoval. Prestrašen »visoki zbor« pošlje svoje od­poslance pred vrata, da bi ga pomirili. On 
pa jim zakliče : »Ce ste pravi možje, me sramotite tudi v moji pričujočnosti ! « V bo ­jevitem slavlju gre nato z vojsko v mest o in kraljevi grad. Še enkrat je jekleni ko­
rak težkih oborožencev strašil razljučen o množico . 
Prihodnji dan je Flor svečano sodil . Sodnji prestol je stal vrhu stopnjic pre d njegovo palačo, ravno tam, kjer je moral poslušati obtožbo visokega zbora. Na desno in levo so stali njegovi osebni straž­niki. S trepetom so stopali odposlanci vi­sokega zbora pred razjarjenega sodnika . Morali bi mu imenovati tiste, ki so zasme­hovali cesarjevega namestnika. Toda oni niso hoteli, niso mogli storiti tega. Tedajda deželni oskrbnik zgrabiti in zvezati od ­poslance, ter dovoli rimskim vojakom ple­niti in ropati po gorenjem trgu, kjer so sta­novali najpremožnejši prodajalci . Kdor bi se izmed ljudstva ustavljal, naj ga ubijejo , vse plemenitaše pa, ki bi jih dobili z orož­iem v rokah, naj pripeljejo pred njego v sodni stol. 
Plenaželjni vojaki prično kričati »Žive l Flor !« in plenijo in more po gornjem trgu . Kogarkoli pripeljejo pred sodni prestol, g a Cesij Flor obsodi v smrt na križ in noče poslušati nobenega zagovarjanja . »Na križ ž njim!« Celo Judje, ki so že dosegli stopi­njo rimskih vitezov, so bili pribiti na sra­motilni les. 3600 ljudi je bilo ta dan umor­jenih , kakor spričuje zgodovinar Jožef Flavij. 
Zaman je skušal tribun Lizija z Luci ­jem Mavom ustaviti plenjenje . Le še bolj 
Zadnji dnevi Jeruzalema . 
sta razdražila deželnega oskrbnika . »Od­
kdaj je navada, da bi rimski častniki očitali cesarjevemu namestniku njegovo postopa ­nje, če z znamenjem svoje oblasti oprav­lja službo sodnika?« vpije Flor nad njima . 
»Odkar rimski sodniki tako grdo zlo­rabljajo svojo oblast!« odgovori tribu n Lizija. 
»Ha! Straža, zgrabi predrzneža --­toda, kaj imate? Kdo se bliža našemu sod­
nemu prestolu? Če me ne motijo oči, je t o ponosna kraljica Berenika — in kak o opravljena! Pri Jupitru — skoraj bi te bil smatral za beračico! « 
V resnici je bila Berenika, ki se je pro­
seča približala deželnemu oskrbniku iz usmiljenja do svojih rojakov . Bosa, v raz­capani obleki, lase razpuščene in potresen e s pepelom — tako je stopila ponosna kne­ginja pred Flora, in ta prizor ga je tak o presenetil, da je za trenotek popolnoma pozabil na svojo jezo do tribuna Lizija . 
Kraljica klone pred deželnim oskrbni ­
kom na kolena, in prične: »Prav si videl, deželni oskrbnik, beračica leži ob tvojih nogah. Prosi te pravičnosti, velikodušno­sti in milobe! Pravičnosti za nešteto ne ­dolžnih žrtev, ki jih more tvoji vojaki, ve­likodušnosti in milobe do malo krivcev, ki só te sramotili -« 
»Varuj svoj lepi glasek, plemenit a Herodijanka,« se zaroga Cesij Flor. »Od­
kdaj vlada v vaši hiši običaj, da so va m tako pri srcu nedolžni? Spominjam se še, ko so mi pravili, da je dal kralj Herod po­moriti cele trume nedolžnih otročičev. Čuvaj tudi svoje nežne nožice, ki niso va­jene hoditi brez sandal ; lahko bi se zbodla v kako črepinjo. Skrbi tudi nekoliko boljza svojo obleko in svoje lepe lase, če ho­češ v bodoče še kdaj obiskati mene al i moje častnike . « 
»Fej! Deželni oskrbnik,« vikne stotni k Lucij, ki ni mogel dalje premagovati svoj e nejevolje . »Fej ! « zakliče še nekaj drugih častnikov, in tribun Lizija pristavi: »Gesli Flor, zaradi tega se bodeš moral zagovar­jati pred cesarjem!« Večina vojakov pa j e s surovim smehom pritrjevala besedam, s katerimi je deželni oskrbnik sramotil pro­sečo Bereniko. Nekateri so celo namera ­vali na še bolj surov način žaliti s sužnja ­mi vred kneginjo, ki se je smrtnobled a dvignila s tal 
Tedaj pa stopi Lucij Flav z golim me­
čem pred Bereniko in zagrmi nad predrz­neži : »Kdor se predrzne le z eno besedo š e žaliti kraljico, ta umrje pod mojim mečem ! Naj se nikoli ne reče, da je bila plemenit a gospa zaradi plemenitega dejanja zasme­hovana pred Rimljani, ne da bi našla svo­jega zaščitnika, in če bi moral stokrat umreti na križu!« Na njegovo stran se po ­stavi tudi tribun Klavdij Lizija . 
16* 
Flora je zelo mikalo, da bi dal oba ju­naka pri tej priči umoriti . Toda zapazil je, da so mnogi vojaki pritrjevali hrabremu nastopu priljubljenih častnikov, in požrl j e svojo jezo. »Malo se bom vendar smel po­šaliti,« reče z zaničljivim posmehom. »Poj­di domov, Berenika! Sicer mi boš še cel o moje častnike v svoji dragoceni obleki za ­peljala k uporu. Jutri prideta še dve četi . Le jih bo mesto dostojno sprejelo, in če m i bo izplačalo 17 talentov iz tempeljskega zaklada, vrhu tega pa še vse zaostale dav­ke, okrog 40 talentov, bom orizanesel živ­ljenju meščanov. Toraj pojdi domov in od­počij se vsled prestalega strahu! « 
Po teh besedah se dvigne deželn i oskrbnik s svojega sodnega prestola in gr e 
v notranje prostore palače. Med vrati za­šepeče svojemu zaupniku Metiliju neka jbesed. Lizija in Lucij spremita spoštljivo med tem Bereniko do grajskih vrat. Ko se skupaj vračata, jima MetHij odvzame me ­če, in oba častnika izroči ječarju Melehu . 
Lucij stisne ječarju Melehu v roko ce­kin. Meleh pelje jetnika v najprijetnejš o ječo, kar jih je imel. Po tleh mu nastelj e sveže slame in poleg velikega vrča vod e postavi tudi vrč vina, kajpak upajoč, da dobi za te usluge primerno napitnino. 
»Lizija,« pravi Lucij, ko ostaneta 
sama, »rad pretrpim smrt zaradi pravič­nih besed, ki sva jih govorila. Najbrže naju čaka smrt. Bojazljivi deželni oskrbnik nama nikoli ne odpusti najine drznosti. Vsak trenotek pričakujem, da pridejo ra­beljni po naju . Sicer je to žalostna smrt, a vendar nič manj junaška, kakor smrt n a bojnem polju. « 
»In kaj pričakuješ po smrti?« vpraš a Lizija. 
»Kaj vem ?« odvrne stotnik zmajajo č v rameni. »Naši modrijani o tem niso edini in izražajo le pobožne želje, kako bi rad i živeli po smrti. A dokazov o posmrtnem življenju nimajo nobenih . Če bi mogli do­kazati, da smo mi otroci pravičnih bogov , potem bi ravno najina smrt bila dokaz, d a mora duša živeti tudi po človekovi smrti . Kajti plemenito delo tirja od pravičnih bo­gov plačila. Toda kdo zdaj še veruje v pravičnost boga Jupitra! — Seveda kram­ljajo pesniki marsikaj o življenju senc v podzemlju, in če bi njihovo pripovedova­nje bilo resnično, bi midva najbrže celo večnost ne pričakala, da naju brodnik Ha ­ran prepelje čez reko Stiks. Kajti pravijo , da mora biti truplo pokopano v zemljo, si ­cer človek ne more na oni svet. Najinih trupel bi pa Flor nikoli ne dal pokopati , ampak bi jih vrgel jastrebom v jed. Pesni­ki govore seveda tudi, da pridejo nekateri po smrti v Olimp, kjer bivajo bogovi, am­pak samo veliki junaki in cesarji, kako r na primer nesramni Kaligula in drugi. Za 
uboge in zaradi pravice umorjene pa na š Olimp ni! « Žalibog, ti govoriš resnico,« odgovor i Lizija z veliko resnobo. »Naša vera je ne­
izrečeno breztolažna, ko pride smrt. Sli­šal pa sem nekoč moža, Juda, Pavla p o imenu — saj sem ti že pravil o njem — pred Feliksom o neumrjočnosti duše in o večnem plačilu, ali o večni kazni govorit i tako, da sem rekel z vsem srcem : ,Ta mož govori resnico. ' Bog mi odpusti, da takra t nisem poslušal svojega notranjega glasu ! Ko sem se moral vrniti v Jeruzalem, se m obiskal tega Pavla v njegovi ječi, in ob ­ljubil mi je moliti zame — jaz sem m u namreč takorekoč rešil življenje — da po ­stanem enkrat deležen večnega življenja . Povedal mi je tudi, kaj moram storiti, d a dosežem večno srečo : verovati in krščen biti.« 
Nato razloži Lizija svojemu mlade­
mu prijatelju glavno vsebino krščansk e vere, ki si jo je dobro zapomnil in mu raz ­loži, kaj je krst in kako se ga deli . »V tejveri je sicer marsikaj, kar se ne da spo­znati z razumom,« tako konča svoje pri­povedovanje, »toda kako bi mogel člove k spoznati vse bistvo božanstva, ko niti seb e samega ne more doumeti? Razven teg a je oni, ki je umrl na križu, dokazal vero­jetnost svojega nauka s tem, da je vsta l od mrtvih . Nisem slišal tega samo od Pav­
la, ki mi je slovesno prisegel, da je vide l 
Vstalega, ampak tudi druge priče so m i pripovedovale to, ki so ga videle z lastni ­mi očmi itn 'ki še žive. Kdaj je kak naš mo­drijan pretrpel smrt zavoljo svojega nauka, prorokujoč, da po treh dneh vstan e oc1 mrtvih ? « 
Lucij ni vedel, kaj bi mislil in verjel. 
Znani so mu bili nauki različnih modrijan­skih šol, a ga niso zadovoljili. Toda ta novi nauk o križanem Sinu božjem se m u je vendarle zdel čisto neverjeten, da cel o smešen. Zmajal je z glavo in rekel : »Li­zija, tebe je gotovo pregoljufal kak sanjač iz Jutrovega. Bog, ki umrje na križu kot suženj, je nesmisel! Prav je, da se nisi oklenil tako neumne vere. « 
»Meni pa je žal, da se je nisem okleni l in se dal krstiti . Peče me vest, da z ozi­rom na svojo svetno službo nisem mara l vzprejeti božjega nauka. Naj mi Križani in od smrti Vstali odpusti! Zdaj se pa n e maram obotavljati noben trenutek več ! Vzemi vrč vode in podeli mi krst kristja­nov, medtem pa govori besede, ki ti ji h bom narekoval. « 
Stotnik se je branil začetkoma . Ko pa je spoznal tribunovo resno voljo, se je uda l njegovi prošnji. »Zakaj bi tega ne storil? « je rekel pri sebi. »Sicer ne spoznam, kak o bi moglo tako zunanje dejanje pomagati duši — če imamo v resnici duhovno dušo . 
Toda moj prijatelj Lizija veruje to, in zd i se, da mu bo to dejanje pomirilo srce . Ho­
čem mu torej izpolniti željo. « 
Lizija poklekne, zagotavlja svojo ver o v Kristusa in njegov nauk ter vzprejme p o roki poganskega prijatelja sveti krst . 
Toda rabelj, ki sta ga z bojaznijo pri­
čakovala, ni prišel. Deželni oskrbnik j e imel druge opravke in se ni zmenil za čast­nika, ki sta medtem uro za uro pričakoval a svoje smrti. 
Glasovi trompet so oznanili prihod no­
vih vojaških čet. Zaman so poskušali od­poslanci visokega zbora pregovoriti ljud­stvo, da bi jih pozdravilo in tako utola­žilo jezo deželnega oskrbnika . »Zakaj bi se ne ustavljali, ko nas hoče ta pogansk i narod uničiti? Ali nismo otroci Abraha­movi, izvoljeno ljudstvo Gospodovo?« ta ­ko so klicali duhovnikom . »Rajše padem o v častnem boju, kakor pa dovolimo, da b i pogani ravnali z nami kakor s psi! « 
In kmalu je frčalo kamenje in so žven­ketali meči. V ozkih ulicah vojaške čet e niso mogle razviti svoje moči. Z vseh streh se je vsuvala nanje opeka in težko kame­nje. Vojaki so držali ščite nad glavami medtem, ko je spredaj in zadaj pritiskal a divja množica nanje. V boju z mečem in sulico so bili Judje že izdavna poznani kot nevarni sovražniki, in vsa bojna umetnost 
nič pomagala Rimljanom v tem poulič­
nem boju Z davno vajeno hrabrostjo s o 
nameravali naskočiti tempeljsko goro. Bo­rili so se krvavo cel dan ; toda zvečer so morali Rimljani povsod premagani in z ve­likimi izgubami vrniti se v Herodov grad. Na stotine njihovih vojakov je ležalo ubiti h po ulicah. Flor je izprevidel, da je izgub­ljen, če se ne reši z begom . V okrilju noč i je odšel z večino vojakov, obljubivši osta­lim hitro pomoč. Metilij bi moral medtem vsaj z eno četo braniti Antonijo in kraljev i grad. 
Velikansko je bilo veselje v mestu za ­radi dobljene zmage. Ljudstvo se je z za­plenjenim rimskim orožjem pomikalo p o ulicah, radostno vzklikajoč pred hišami ti ­stih, ki so se posebno odlikovali v boju. Zlasti Eleazar, poveljnik tempeljske stra­že, se je na čelu svoje čete boril kako r divji lev proti Rimljanom . Tisoči in tisoči ljudstva so ga slavili pred njegovo hišo ko t novega Juda Makabejca, kot leva rodu Ju­dovega in so mu prigovarjali, naj postan e on njihov vrhovni vojskovodja v boj u proti Rimu. Mali Natanael je z velikim ob­čudovanjem zrl na svojega starejšega bra­ta ter je rekel : »Da bi bil vsaj par let sta­rejši in bi se smel kakor ti boriti z mečem za Izraelov rod! « 
Benjamin pa je vzkliknil razžarjeni h 
oči : »O dovolj sva stara! Ali se ne mo­reva kakor deček David boriti $ kame­
njem in fračo proti Rimljanom? Precejnama mora Gezi narediti fračo, in ves dan se bova urila metati kamenje na dvorišču . « 
Anan pa potegne svojega sina v no­tranjo sobo in mu da poljub miru, kar ž e 
več let ni storil. Nato mu dé: »Ti vendar­le nisi tak slabič, kakor sem se bal . Ven­darle še tli v tebi iskra sovraštva prot i kleti zalegi Rimljanov . « 
»Da, oče, v poštenem boju se rad ko­sam ž njimi in dam kri in življenje za svojnarod. Nočem pa se udeležiti tvojih skriv­nih načrtov in nič ne maram imeti opravk a s tvojimi temnimi prijatelji, z roparski m glavarjem ben Gioro, z Galilejcem Mena­hemom in kakor jim je vsem ime . « 
»Brez teh skrivnih potov in dobrih pri­jateljev pa ne bomo zmagali Rimljanov, « 
odvrne Anan in nagubanči čelo. »Ti bi mo­ral bolj spoštovati svojega očeta in se pre­pustiti njegovemu vodstvu . « 
»No, spoštovanje 'pred očetom je v 
naši družini že kajpak v navadi ; ti mi da­
ješ v tem krasen vzgled!« .dé Eleazar . 
»Molči! Saj veš, da imam »starega « 
zato zaprtega, ker nočem, da bi njegova 
blaznost koristila prokleti stranki Naza­
rencev, kajti on govori in blebeče take 
reči, ki bi jih Nazarenci lahko porabili ko t 
dokaz za vstajenje svojega tesarja . Mi pa ne maramo tesarja za svojega odre­šenika.« 
»Prav imaš. Čudno se mi le zdi, da ta stranka še vedno živi in se vsak dan veča. Pa pustiva Nazarence! Ti si mi ho ­tel reči še nekaj ? « 
»Da! Vedno, ,rnbslim na tvojo srečo, čeprav ti tega ne zaslužiš. A jaz bi rad, da ravno ti osvobodiš Izrael in tako povz­digneš našo hišo v slavi in morebiti tudi v bogastvu. K temu bi ti pomagala hčerk a r abija Sadoka. Po svojih ogleduhih sem ž e izvedel, kam jo je odpeljal Rimljan s po ­močjo Iierodijancev . « 
»Povej mi, in jaz si jo poiščem, če b i tudi bivala na zidovih rimskega kapitola ! Kako sem danes v boju iskal mlečnozobe­ga stotnika, da bi mu dal okusiti ostrino svojega meča! Pa mevža se ni upal v mojo bližino . « 
»O jaz ti prav rad povem, ker bo t o koristilo tudi naši vojski. Ona biva v he­rodijanski trdnjavi Masada, in ti veš, da leži v tamošnji orožarni cele kupe Agri­
povega orožja, polne oprave, ščiti, sulice ,meči, vsega skupaj najmanj za 50.000 mož. To bi silno potrebovali v boju z Rimom . « 
»Še danes odidem tjakaj. Z drznim napadom si osvojim Masado in svojo ne­vesto in orožje za izraelski rod. « 
»Le še par dni potrpljenja! Na stva r se je treba pripraviti . Poznam ključ, ki t i bo lažje odprl vrata Masade, kakor tvo jmeč.« 
»Več se zanesem na svoj meč, kakor na vsak drug ključ, če bi bil tudi iz zlata, « odvrne ponosito Eleazar . 
»Če bi bil tvoj meč tako oster, kako r Golijatov, o katerem je pisano, da mu ni nobeden enak, bi ga vendar zaman skrha l nad zidovi Masade . Hitro moramo dobiti orožje, če hočemo, da nam bo koristilo . Zato prepusti vso skrb svojemu modrem u očetu. Brez koristi je moč roke, če je n e vodi previdnost. « 
Drugo jutro so klicarji sklicali ljud­
stvo na trg Ksist pred Agripovo palačo , kjer so se vršila vsa ljudska zborovanja . Stranka zmernih je zadnjič poskusila za­braniti upor. Na prošnjo visokega zbora j e bil Agripa pripravljen razložiti ljudstvu ,kako strašna bi bila vojska z Rimom. Ho­teli so za posredovanje poklicati sirskega poslanika, hoteli so izplačati 40 talentov zaostalega davka in skleniti s cesarje m tnir. 
Lesene galerije na Ksistu so bile na ­bito polne pisane množice ; večina je bil a oboroženih, ki vsi pijani vsled uspeho v prejšnjega dne niso nič mislili na mir . Ven­dar so v začetku precej mirno poslušal i kraljev govor . 
Agripa H. je obdan od svojih služab­nikov stopil na ravno streho svoje palače . Njegova ženska ničemernost se je kazala v pozlačeni opravi, v gubah škrlatnega p!ašča, ki je bil spet z dragoceno zaponko na rami, in v nakodranih laseh, pomazanih z bliščečim oljem . Zraven njega je stal a sestra, lena Berenika, pozdravljena s tiso­čerimi klici množice. Narod jo je hotel po­častiti, ker je pred deželnim oskrbnikom prosila milosti za mesto . 
Ko se nekoliko poležejo klici ljudstva , 
prične govoriti kralj . Obrača se do tistih, ki že uvidevajo, da bi bila nemogoča voj­ska z Rimom. Nato razlaga, kako se vsi narodi zemlje klan!a;o močnemu Rimu, in z vso zgovornostjo opiše moč in nepremag­ljivost rimskega cesarstva . Konča tako-le : »Usmilite se vsaj svojih iena in otrok, svojega glavnega mesta in svetišča! Pri ­zanesite temu posvečenemu kraju! Rešit e tempelj in njegove svete posode! Kajti tudi njim ne bodo prizanesli zmagovalci ,ker so doslej za svoje prizanašanje do va s uživali edinole vašo nehvaležnost. Najsve­tcjše kličem na pričo in veličastne angelje božje, da sem doslej vse storil, kar bi vas moglo rešiti. Zdaj se odločite! Če hočete miru, bom posredoval za vas; če pa ho­čete vojske, ne zahtevajte od mene, da bi z vami vred pričakoval njenega neizogib­nega konca. « 
Ta govor je precej vplival na narod. Toda v tem hipu vzklikne Lleazar : »Ne bomo se borili proti Rimu, ampak proti Floru!« 
»Toda ne morete se boriti proti ce­sarjevemu namestniku, ne da bi se boril i proti Rimu,« odvrne kralj Agripa. »Vsaj dokler vam cesar ne pošlje drugega oskrb­nika, morate biti pokorni Floru . « 
Po teh Agripovih besedah se dvigne na trgu Ksistu velikanski krik naroda . ne­azar vpije : »Temu morilcu, temu krvose­su, temu garjevemu psu bodimo še napre j 
pokorni? Nobeno minuto več, in če se tud i zgodi, kar si prorokoval. Le škoda, da nisi prorok, ampak sin od Boga sovražene ro­dovine. Ti si upaš reči, da moramo hiti po­korni Floru? Bog nam mora pomagati ! In če nam ne pomaga, tudi njemu ne bom o služili več! Naj potem zgori njegov tem­pelj, če ga sam ne ščiti in brani! — Vpra­šam te, Agripa, ali hočeš ti vladati na­mesto Flora in izposlovati pri cesarju, da se ga obtoži in kaznuje ? « 
Agripa pravi : »Ne!« in se obrne z Be­reniko, da bi odšel. Tisoči in tisoči krič e za njim : »Izdajalec!« »Odpadnik!« »Hero­dijanski lisjak!« »Spodite ga iz mesta! « »Kamenjajte ga!« In toča kamenja se usu­je za odhajajočima. 
Tako je bila vez pokorščine do Rim a pretrgana. Na Eleazarjev predlog je bila prepovedana v templju daritev za cesarja . Zdaj se podviza Agripa s svojo sestro, d a zapusti mesto. Par tisoč vojakov-najem­nikov pošlje v Jeruzalem, da bi pomagali 
stranki zmernih v visokem zboru in s sil o zatrli upor. Na drugi strani pa sta v mesto prihitela iz Galileje Menahem, sin Judov, k; se je že prej vzdignil proti Rimljanom, 
in ben Giora s svojimi roparskimi četami . Tako se je v nesrečnem mestu pričel bojmed Judi in Judi — bratomorni boj. Med­tem pa je poslanik Cestij Gal zbral vojsk o 
30.000 Rimljanov, da bi z njo hitro zopet osvojil Jeruzalem . 
Enoindvajseto poglavje . 
Zaslepljeni rabi Sadok . 
Z grozo je preživel rabi Sadok straš ­ne dneve, ko je deželni oskrbnik dal mo ­
riti po mestu in je poulični iboj divjal skozi Jeruzalem. Ozdravel je že toliko, da je mogel zapustiti posteljo. Z okna svoje so-be je imel razgled na gorenji del trga, kje r je bilo glavno prizorišče divjega postopa ­nja rimskih čet. Vsak trenotek je Sadok pričakoval, da bodo vojaki začeli plenit i tudi tisto malo hišico, kjer je bil on tak o prijazno vsprejet in postrežen. Rabi se j e bal za svoje premoženje in svoje življenje . Evzebij mu je stregel z vedno enako 
ljubeznijo. Stanoval je zdaj v hiši dijaka ­
nov ; kajti kmalu po velikonočnem praz ­
niku je tudi njega častitljivi škof Simeon 
posvetil v dijakona . Nikanon pa je bil po­slan v Pelo, da pomaga tam pripraviti 
pribežališče za jeruzalemske kristjane. 
»Ali si mošnje dobro shranil ?« vpra­ša Sadok prijaznega Evzebija vselej, k o 
mu ta zdaj pa zdaj prinese poročila o do­godkih v mestu. Rabi je zdaj že moge l govoriti, ker je njegova rana skoraj popol­noma ozdravela ; toda govoril je le s te­žavo, marsikakega glasu pa sploh izra­ziti ni mogel jasno, ker mu je roparjev o bodalo poškodovalo glasila v grlu. To je moža zelo skrbelo; kajti bal se je, da ga zaradi tega ne bodo marali za velikeg a duhovnika. 
Evzebij ga je tolažil, češ, da sta moš­nji dobro skriti in bodo božji angelji va­rovali hišo in njeri, prebivalce pred zlom . 
»Tako majčkena je naša hiša, da se ne bodo Rimljani spravili nadnjo, dokle r se jim še v bogatih in velikih hišah na trgu s svojimi prodajalnimi obeta boljši plen.« 
V resnici so vojaki prizanesli hiši di­jakonov in stari Davidovi zgradbi, v ka­teri ni bilo videti, da bi kdo prebival . 
Sledil je divji poulični boj, ki se j e končal z zmago upornikov . Nato je bilo zborovanje na Ksistu, kjer je bila sklenje­na vojska z Rimljani. Ko Evzebij prinese rabiju to sporočilo, ga vpraša, če še na­merava ostati v nevarnem mestu, kajti 
zdaj je zadnji čas za odhod, sicer bo tre­ba užiti grenko usodo mesta. 
»Ostanem,« dé rabi ogorčen nad tem vprašanjem. »Kdo bi z veseljem ne zdru­žil svoje usode z usodo mesta Gospodo­
vega. « 
»Moji prijatelji in jaz nismo, tako pre-pričani, da bo Gospod s svojo roko varo­val Sijon pred sovražnikom,« odvrne Ev­zebij. »Morebiti bom moral že danes al i jutri zapustiti Jeruzalem. Zato ti hočem vrniti premoženje, ki si mi ga zaupal ; kajti vsak trenotek pričakujem, da me pokli­čejo iz mesta. « 
»Kdo te bo poklical? Ali nisi samo ­svoj gospod? Ali imajo Eseni*) skupneg a poglavarja, kateremu morajo biti član i stranke pokorni? Kajti da sta ti in tvojprijatelj Nikanor pristaša Esenov, to sem že zdavnaj zapazil . « 
Evzebij nekaj časa pomišlja z odgo­vorom. Ali bi rabiju priznal, da veruje v Jezusa Nazareškega? Ali je kaj upanja, da se Sadok izpreobrne? Ali pa bi, ko bi to zvedel, samo sramotil Jezusa in nje­gove pristaše? Rabi se je zdel Evzebij« v obče pošteno misleč mož, zato mu pra­
vi : »Dobri rabi, mislim, da smatraš men e in mojega prijatelja Nikanorja za pošten e ljudi, ki brez tehtnih vzrokov v nobeni 
*) Pristaši neke judovske verske stranke . 
Zadnji dnevi Jeruzalema . 
17 
točki ne bi zapustili nauk, katereg a oznanjajo duhovniki in učeniki izraelsk i kot božji nauk. « 
Rabi odvrne, da se mu nauk Esenov ne zdi nasproten skupni veri Izraelcev. 
»Ali mi nismo Esenci,« odvrne Evze­bij . »Če mi obljubiš mirno poslušati nauk e moje vere in dokaze zanje, bom rad par ur ponoči govoril s teboj o tem pred­metu. « 
Sadok se začudi: 
»Ti vendar nisi Nazarenec? « 
Evzebij odvrne z rahlim smehljajem : 
»Uganil si . « 
To tako razburi rabija,°da mora dija­kon precej prekiniti pogovor . 
Toda Sadok tega ne dovoli in pravi : 
»Mo;a dolžnost je, da možu, ki mi je 
tako prijazno stregel, izbijem iz glave to grdo misel o križanem Odrešeniku. « 
Pozno v noč sta se prerekala moža . 
Evzebij ostane vedno jasen in miren v svojih dokazih, Sadok pa vedno bolj 
strasten in vročekrven. Po drugih dokazih se Evzebij nazadnje loti glavnega ?doka­za za Jezusovo božanstvo — njegoveg a vstajenja. 
»Prerok iz Nazareta je vstal od mrt­vih v dokaz, da je on obljubljeni Gdreše­
nik,« dé čisto mirno dijakon. »Ali boš pri­znal, da le on Odrešenik, če ti dokažem to resnico?« 
»Da! Ampak to se ti ne bo nikoli po­
srečilo dokazati !« odvrne rabi vzhičeno . 
»Ali veruješ, da je on res umrl n a križu, in ni bil samo navidez mrtev s križ a snet in pokopan?« 
»Da, o tem niso naši duhovniki z vi­sokim zborom nikdar bili v dvomu,« pri ­zna Sadok radovoljno. 
»Dobro. Sicer bi mi pa bilo prav lah­
ko dokazati to reč. Eden izmed vojakov , ki so morali nadzorovati usmrčenje, j e sunil mrtveca s sulico v prsi, da je tekla kri in voda iz odprtega srca. Janez Cebe­dejev, ki je 'stal pod križem, še zdaj živi. In tudi mnogo 'drugih očividcev bi ti t o reč lahko izpričalo in potrdilo. « 
»Ni treba. Dokaži mi, da je vstal. Nje­
govi učenci so ukradli truplo in so raz­trosili to laž o čudežnem vstajenju, da bi dražili duhovnike. « 
»Zakaj pa jih zaradi te zlobne golju­
fije niso tirali pred sodišč :, in kaznovali ? In za človeka, ki je sicer umrl, pa ni vsta l od mrtvih, kakor je prorokoval, naj b i učenci žrtvovali vse svoje premoženje i n svoje življenje obenem? Kakšna neumnos t ali kakšna peklenska zlobnost! Oni tudi niso bili kaj takega zmožni . Bili so nekoli­ko boječi, pa pošteni ljudje, in zdraveg a razuma. Nikanor in jaz jih poznava — precej jih še danes živi, nekateri pa s o umrli za svoje spričevanje kot mučeniki . « 
17* 
»Kaj jih poznaš?« vpraša rabi vzne­mirjen. 
»Midva z Nikanorjem ne poznava sa­mo tistih, ki so videli Vstalega, midva sv a Vstalega sama videla . Te moje oči so ga videle. « 
»Bila je prikazen, prevara pekla! « vzklikne Sadok. 
»Ni bila prevara. On je celo jedel pre d nami, in enemu, ki je prej pravil : ,Če svo­jih rok ne položim v njegove rane, ne bom veroval,' je dejal : ,Podaj semkaj svoj o roko in položi jo v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.' Tomaž je položil roko v rano Vstalega, pa je pal na kolena in klical: ,Moj Gospod in moj Bog!' Ali je mogla to biti prevara? In alfi bi mogel res­nični in dobri Bog dopustiti tako prevar o pekla?« 
Sadok ni vedel več, kaj bi odgovo­ril, a se le ni hotel udati . 
»Ali si zraven bil, ali si to sam videl , ali si se ga sam dotaknil?« vzklikne ko­
nečno . 
»Enajsteri, ki jih je izbral izmed naj ­
vrednejših učencev, so bili priča tega pri zora. « 
»Samo njegovi 'prijatelji! Ko bi se bil prikazal svojim sovražnikom, bi rad verjel. « 
»Prikazal se je Savlu, največjemu so­vražniku njegovega imena, in ga je iz­
preobrnil v svojega najgorečnejšega apo­stola. « 
»Toda velikim duhovnikom — zakaj se njim ni prikazal ? « »Cernu? Saj so vedeli, da je od mrt­
vih vstal! Videli so tudi znamenja in ču­deže ob njegovi smrti : nenaravni solnčn i mrk, potres, raztrgano zagrinjalo v tem­pelju. Imeli so pričevanje čuvajev, katere so postavili ob njegov grob, pa so venda r nalašč tajili vstajenje! Ali so torej zaslu­žili, da bi jih Gospod obiskal? Njim j e moralo zadostovati pričevanje njegovih apostolov, `ki so v imenu Vstalega pre d vsem svetom delali velike čudeže v po ­trjenje svojih naukov, in so za Zveličarj a z veseljem prenašali udarce in pretrpel i smrt. Samo napuh je zaslepil velike du­hovnike; hoteli niso verovati. Tudi ti, moj prijatelj, se varuj, da ne zapreš oč i svoje duše pred lučjo resnice! Zdaj mi n e odgovarjaj dalje! Ne v prepiru, ampak v mirnem razmišljanju in molitvi se odpira duša resnici. Premišljuj torej in moli! Večno modri Bog naj te razsvetli ! « 
Po teh besedah odide Evzebij . Rabi 
Sadok postane ves ogorčen vsled trditve, da je križani tesarjev sin pravi odrešenik . Vendar je bil učeni Jud dovolj pošten i n je priznal, da proti Vvzebijevim dokazo m ni ugovora. Toda dolga je še pot od na­ravnega sp-oznanja do nadnaravne vere. 
Ko bi rabi poslušal Evzebijev nasvet i n 
bi molil, bi mu prišla na pomoč milost božja. Toda on se je žalibog razlezli nad Evzebijem in njegovim dokazovanjem ter je konečno rekel pri sebi : Iz te hiše hoče m proč! Ne maram imeti opravka z Naza­renei. Jutri bom zahteval nazaj svoj e imetje, najel si bom na tihem kje stano­vanje in bom skušal poizvedeti, ali je Ece­hija, ki me je semkaj zvabil, v resnici ta k zlobnež, ali pa so njega in ben Kaji() l e obrekovali pri meni. « 
S tem sklepom leže rabi k počitku. Toda zaspati ne more. Po mislih mu blo­dita ubogi sinček in njegova hči, na ka­tera je mislil noč in dan . Kje neki biva mali Benjamin? 
Sel, ki ga je Nikanor poslal v tabo­
rišče pod samotnim hrastom, ni izvede l ničesar niti o dečku, niti o ženi Evzebi­jevi, ker so roparji prej zapustili tabo­ri.šče . 
In njegova hči? Ali se je dala v res­nici odpeljati od pogana? Očetu ni bil o mogoče verjeti kaj takega. Pa vendar so videli rimskega častnika spremljati nosil­nico, v kateri je zapustila mesto . Ne, ne, to je bila pomota! Njegova Tamara ni sto ­rila ničesar, za kar bi jo moral oče prokli­njati. Toda kje je bila? Kako jo je vojak mogel zopet najti? Da bi vsaj enega člo­veka poslal v Jeruzalem, ki bi mu po­magal! Peščica prijateljev, ki jih je ne­kdaj imel v mestu, je pomrla, in že dolg o on ni bil v Jeruzalemu . Samo darove je pošiljal v tempelj in je misli, da je s tem že zadostil postavi, ki zapoveduje vsako -Jetni obisk svetega mesta. Vest mu je zdaj pričela očitati, {da je to mlačnost v izpolnjevanju postave. Velika nesreča, ki ga je zadela, tako je mislil, je božja ka­zen, ker ni redno obiskal tempelja Go­spodovega. 
V takih mislih se je premetaval Sa­
dok po postelji v noči brez spanja. Naen­krat zasliši trkanje na hišne duri. Cez ma­lo trenotkov stopi nekdo v Evzebijev o stanovanje, ležeče poleg Sadokove sobe,in zasliši se čist, mladenišk glas, tako mo­čan, da je rabi razumel vsako besedo : 
»Oprosti, Evzebij, da te motim sred i 
noči. A ne vem si pomagati drugače, k tebi se zatečem s svojim zakladom. Ko sem predsinoči z njim zapustil materin o hišo, sem takoj zašel med čete upornikov . Moj Bog, koliko strahu sem prestal z a to sveto podobo! Toda blagoslov častit­ljivega Simeona me je varoval, in angel ]varuh mi je pokazal dobro /skrivališče . Šele zdaj sem se upal k tebi, ves lačen in žejen, a posrečilo se mi je vsaj rešiti dra­goceno podobo . « 
»Daj, da pogledam,« sliši rabi reči di­jakona, »če je častitljiva podoba ostala ne­
poškodovana. »Hvaljen bodi Bog, ki je v svoji milosti varoval tebe in ta sveti za­klad! Glej, kako milo gleda njegovo ok o izpod strašne trnjeve krone! Moliva hva­ležno in ponižno našega odrešenika ! « 
Zdaj je Sadok slišal na lastna uš'esa ! 
Nazarenci častijo malike kakor pogani. Pred navadno podobo molita kaj je t o drugega, kakor malikovanje? »Jasno je,'< tako je prevdarjal rabi sam s seboj, »d a je ta 1vzebij goljuf vkljub svoji hlinjeni ljubezni do bližnjega, ali pa je bil goljufan in prevaran od drugih . Vse ene je . . . . Ne maram imeti opravka z malikovalci . Tudi ne verujem več, kar so mi pravili 
o sinu. Vise skupaj je samo zvita prevara in le zato mi še niso ukrali obeh mošeni , da bi se pozneje pod krinko liubezni i n pravičnosti polastili vsega mojega imetja . x 
Take misli si je nezaupni mož bolj in bolj utepel v glavo . Drugo, jutro je zahte­val od Evzebija precej obe mošnji in m u je izjavil, da zapusti njegovo hišo. Za­
man je skušal dijakon komaj okrevajoče ­ga odvrniti od njegovega sklepa. Prine­sel mu je obe mošnji . Rabi vpraša Evze­bija, koliko zahteva za postrežbo. Dijakon mu odvrne, da ni stregel za denar, ampa k iz ljubezni do bližnjega, in torej ne tirj a ničesar od njega ; če pa hoče kaj poda­riti za reveže, bo z veseljem vsprejel. Nato seže rabi v mošnjo, napolnjeno z 
zlatom, našteje toliko »zlatih denarjev« , 
kolikor dni je preteklo od velike noči, te r reče: »To bodi dovolj. Ničesar nočem 
ostati dolžan malikovavcern« . 
»Malikovavcem?« zakliče Lvzebijzačuden. 
»Da, malikovavcem! Božja volja j e bila, da sem nocoj proti svoji volji bil pri­
ča, ko si ti z nekim svojim učencem moli l podobo. Jehova pa je s Sinaja govoril svo­jemu služabniku Mojzesu : ,Jaz sem Go­spod, tvoj Bog . . . ne delaj si izrezljan e podobe, da bi jo mulil !'« 
»Pridi in poglej podobo. Ne jaz, am­
pak Bog sam jo je čudežno naredil.« Ev­zebij je snel pokrivalo, ki je pokrivalo Ve­ronikin prt, in je hotel razložiti rabiju,kako je nastala podoba. Toda rabi Sadok si je zatisnil oči in je zakričal : »Satanovo delo je! Kako bi Bog storil drugače, ka­kor je govoril na Sinajski gori ! .< 
Dijakon zapusti rabija, žalostno go­
voreč : »Ubogi zaslepljenec! Bog ti odpu­sli in te pripelji do miru in sreče !« 
Dvaindvajseto poglavje . 
Odhod v Pelo . 
Vojska z Rimljani se je torej pričela. Naslednjo noč je zbral škof Simeo n svoje dijakone in levite v dvorani zadnje 
večerje. Prenesli so kelih v obokani pro­stor pod dvorano, kjer so se skrivaj zbral i tudi drugi kristjani, med tem ko je Flo r zapovedal rimskim vojakom pleniti in mo­riti po mestu. 
Eden izmed bratov, izurjen kovač, j e napravil po Nikariorjevem načrta umete n prostor za kelih v starem zidovju. Po pri­tisku na neko pero, ki je bilo znano le ško­fu in dijakonom, je pričel delovati skrive n mehanizem, in odprla se je votlifia, z naj­dragocenejšim blagom prevlečena, ravno dosti velika za kelih z Najsvetejšim . 
Pred to votlino je klečal Simeon v krogu svojih duhovnikov precej časa v goreči molitvi. Nato se je obrnil k zbra­nim in jim govoril : 
Bratje! Sklical sem vas semkaj, da s e 
pogovorim z vami težke reči. Že so lu strašni dnevi, ki jih je oznanjal Gospod. Spominjate se njegove prerokbe, kajne ? Bilo je na dan njegovega zmagoslavneg a prihoda v Jeruzalem. Ko je prišel vrh Olj­ske gore in je gledal mesto pod seboj, s e je razjokal nad njim in govoril : ,Da bi spoznalo, in sicer ta svoj dan, kaj je v tvojmir! Zdaj pa je skrito pred tvojim očmi. Ker prišli bodo dnevi nad té, in tvoji so­vražniki te bodo obdali z nasipom, in te bodo oblegli in stiskali od vseh st .' ani; in bodo v tla pomendrali tebe in tvo!e otroke v tebi ; in ne bodo pustili v tebi kamna na kamnu, zato ker nisi spoznalo časa svo­jega obiskanja.")
»In ko so učenci opozorili našega Go­spoda in Učenika na mogočnost in` veliča­stvo tempelja in na njegov močni marmor , tedaj reče Gospod : ,Ali vidite vse to ? Resnično 'vam povem, kamen ne bo osta l na kamenu, ki bi ne bil razdejan" .') In ko so ga potem apostoli vprašali, kdaj se bo vse to zgodilo, jim reče, da bo najprej na ­stopilo več lažnjivcev, ki se bodo izdajali za Kristusa in bodo skušali zapel ;ati ljud. . Ali se ni to zgodilo pred našimi očrni? Ko t drugo znamenje je napovedal Gospod : ,Kadar boste videli gnusobo razdejanja , prerokovano od preroka Danijela, stati n a Svetem mestu — kdor to bere, riaj ume ! 
tedaj naj, kateri so v Judeji, hež'é n a gore ; in kdor je na strehi, ne hodi z nj e jemat kaj iz svoje hiše' .') Kadar pa boste videli, da je Jeruzalem z vojsko oblegan , takrat vedite, da je njegovo razdejanj e blizu. Tedaj naj, kateri so v Judeji, bež e na gore ; in kateri so v sredi v njem, na j 
gredo proč ; in kateri so po deželi, naj ni ­kar vanj ne hodijo . Zakaj dnevi maščeva­nja so to, da se vse dopolni, kal- je zapi­sano. Gorje pa nosečim in doječim tiste 
I ) Luka 19, 41-43.
 2) Mat. 24, 2.
 3) Mat. 24, 15 .
 
dni. Zakaj velika stiska bo po deželi in jeza nad tem ljudstvom. In padali bodo 
pod mečem, in ujeti bodo med vse narod e odpeljani, in Jeruzalem bo od neverniko v poteptan, dokler se časi nevernikov ne spolnijo'. 1) 
Tako se glasi Gospodova prerokba o Jeruzalemu. In zdaj, o bratje, mi je dal Gospod spoznati, da se je približala ur a 
kazni nesrečnemu mestu. On mi je v svoii milosti pokazal tudi varno pristanišče, kjer nas bo čuval ob času nevihte. To je prijazno mestece Pela v gorah onstran Jordana. In ker nam je naznanil, da bo ne ­sreča tako nenadoma prišla nad Jeruza­lem in ne bo tisti, ki se mudi na strehi,imel časa poiskati si svojega plašča v hiši , zato se bomo nemudoma preselili na kraj , ki ga nam je Gospod pripravil v svoj i usmiljenosti . Parmenas, ki je prišel sem­kaj na velikonočni praznik, mi je sporočil, da dobimo tam stanovanja za vse brat e 
Jeruzalema. Že sem postal v Pelo naša zvesta dijakona Timona in Nikanorja, ka­
terih gorečnost in modrost vsi poznate, s precejšnjim delom našega skupnega pre­moženja. Vi, dragi moji, bodete spremljal i krščanske družine čez Jordan . S pomočj o svojih dijakonov sem napravil zapisnik o njih, in vsakdo izmed nas bo vodil doloe' :,-
Luka 21, 20-24 . 
no število družin . Urno torej zberite va m '
.zročene ovčice in jih privedite na varen kraj, predno Bog kaznuje to nesrečno me ­sto in predno se vse izpolni, kar je Bo gzažugal mestu v svoji pravičnosti zaradkrvi edinorojenega Sina, ki so, jo klicali zaslepljeni prebivavci nase in na svoj e otroke. « 
Na migljaj škofov prebere nato Evze­bij zapisnik družin in imena vodnikov. Vsi so bili s tem zadovoljni . Ni še bilo takra t 
v Jeruzalemu veliko krščanskih družin . Prvo preganjanje, v katerem je apostol Jakob pretrpel mučeniško ,smrt, je razkro­pilo jeruzalemsko občino čez vso deželo, in od tistega časa še ni ugasnilo sovraštv o »visokega zbora« do zaničevanih ,Naza­
rencev«. 
»Tako je torej po vaši ljubezni skrb­
ljeno za ovčice, ki so meni v varstvo iz­ročene,« prične Simeon zopet, ko je kon­čana razdelitev družin posameznim vod­nikom. »Obvestite o tem še nocoj posa­mezne družine in skušajte jih jutri ali pa vsaj tekom prihodnjih dni varno izpeljati iz mesta. Ker so vsi iz ljubezni do ubo­gega Odrešenika svoje premoženje izro­čili naši skupni zakladnici, bo slovo prav lahko. Kdor se je vsemu odpovedal iz lju­bezni do Kristusa, temu je že na ten-i svet u obljubljeno stotero povračilo, na one m svetu pa sme pričakovati večno življenje_ 
Na to spominjajte bolj bojazljive ovčice v moji čredi. Angelj Gospodov pa naj va s spremlja in vodi, kakor je spremljal izra­e6ko ljudstvo, katero je zasledoval Fa­raon s svojimi bojevniki . 
»Naša cerkev ima še nekaj zaklado v dragocenejših kakor zlato in srebro, ki jih moramo oteti — dragih spominov, spomi­
njajočih nas na neizmerno ljubezen i n bridko trpljenje našega Gospoda . Čuvati jih moramo, da bodo pripovedovali tudi bodočim rodovom o ljubezni našega Od­rešenika. Križa, na katerem je umrl, š e nismo mogli najti, toda enkrat ga bodo — to trdno upam — našli o pravem času i n ga izročili cerkvi v češčenje. Sulico, ki je prebodla in odprla božje Srce Jezusovo , je vzel Peter s seboj v Antijohijo, ko j e ustanovil tamošnjo cerkev. Toda imamo še Gospodovo suknjo brez šiva, za kater o so vojaki vadljali pod križem ; imamo sve­te žeblje, s katerimi je bil pribit na križ, imamo trnjevo krono, ki jo je nosil na svoj i sveti glavi, in še nekaj drugih častitljivih svetinj. Prinesite jih semkaj! Razdeliti jih hočemo našim levitom, da jih bodo rešili cerkvi božji kot dragocen spomin na na ­šega Gospoda. « 
Tako je govoril Simeon. Levitje so nato prinesli dragocene svetinje . Pokazali so jih spoštlijvo posameznikom, da so ji h 
počastili. Nato so jih zavili v svilene prtiče 
in jih razdelili posameznim levitom v var­stvo. Samo Pavlin, nečak svetega Pavla , ni dobil nobene svetinje v varstvo. To je bolelo mladeniča, kajti mislil je, da mu škof zato noče izročiti nobene svetinje,ker je najmlajši med leviti. Simeon opazi žalostni obraz mladeničev in mu reče : 
»Gospod ima s teboj drugačne name ­ne, moj sin. Ti in tvoja pobožna mati bo­sta ostala tukaj. « 
Ko so bile svetinje razdeljene levl­
tom, prične Simeon zopet : 
»Ne morejo vsi bratje in sestre zapu­stiti Jeruzalema. Mnoge zadržuje ipreviso­ka starost ali pa bolezen ; drugi žive v ta­kih razmerah, da so dolžni ostati tukaj . 
Precej naših sester je, poročenih z možmi ,ki se še drže judovske vere, in ne smejo popustiti moža in otrok. Precejšnje šte­vilo je tudi takih, ki niso svobodni, in mo­rajo biti pokorni svojim gospodarjem. Vse te ovčice moje črede ne sznejo ostati bre z pastirja in brez duhovne pomoči v tak i stiski. Najprej sem mislil, da je moja dolž­nost, ostati tukaj pri njih; toda Gospod m i je jasno razodel, da se moram z našo kr­ščansko občino preseliti v Pelo . Zato ho­čem za namestnika pustiti tukaj duhovni­ka, in po vroči molitvi sem se odločil za našega brata Evzebija, čegar požrtvoval­no ljubezen in čednost vsi poznate. Če je kdo izmed vas našel na njem kak madež, 
ki bi Evzebija storil nevrednega duhov­
ske časti, tedaj vas opominjam v imenu Jezusovem, da mi to brez bojazni od­krijete. « 
Vsi so bili zadovoljni, da je Simeo n izbral Evzebija za duhovnika . Na škofov migljaj stopi Evzebij v sre­
do, da takoj sprejme mašniško posveče­nje, o čemer ga je že prej Simeon obve­stil. Simeon daruje sveto daritev in me d sveto daritvijo mu položi roke na glav o ter mu izroči visoko oblast spreminjat i kruh in vino v pravo telo in v pravo kri Kristusovo, da bi tako ponavljal nekrvavo daritev nove zaveze po naročilu Gospo­dovem : »Storite to v moj spomin !« — In tudi druga visoka oblast je bila izročen a Evzebiju, namreč oblast odpuščati grehe . Kakor je Gospod na velikonočno nedelj o dal apostolom to oblast, tako jo je tud i škof Simeon izročil temu svojemu nasled­niku v duhovski službi. Dahnil je vanj i n mu rekel : »Vsprejmi svetega Duha! Ka­terim boš grehe odpustil, so jim. odpu­ščeni, katerim jih boš pridržal, so jim pri­držani.« Konečno mu je tudi izročil pa­stirsko službo nad kristjani, ostalimi v Je­ruzalemu, spominjajoč ga na besede, ki ji h je Kristus govoril Petru : »Ce me ljubiš, 
pasi moje ovce! « 
Ko je Pavlin po končani nočni služb i božji hotel zapustiti dvorano zadnje ve­
čerje, ga prestraši žalostna vest; sporočila mu jo je Roda. Zvesta dekla je že -nekajčasa čakala v vratarjevi sobici, pri sta­rem Malhu, in bi bila mladega levita po ­klicala iz dvorane, ko bi ji ne povedal vra­tar, da je škof izrecno prepovedal motit i zbrane vernike med službo božjo, ki p a bo kmalu končana. 
»Mlade deklice, kakor si ti, so vedno nestrpne,« pravi starec ; »če boš enkrat dosegla višjo starost, tako-le kakih osem ­deset let, kakor jaz, se boš tudi naučila potrpeti. « 
»Toda, ljubi Malh, kaj pa, če me d tem Pavlina umrje, gredno se vrne nje n sin?« vzdihne Roda. »Naenkrat je zbolela . . . morebiti jo je zadel mrtvcud.« 
»Beži, beži! Tako mlada oseba ka­kor je ona! Najbrže še niti šest križev nima na rami. Ne bo tako hudo, ne. Razven tega ji je, kakor sem slišal, Marija Devica pre­
rokovala, da bo dočakala razdejanje Je­ruzalema. No, to se lahko kmalu zgodi,če se bodo stvari tako sukale, kakor v zadnjih dneh. Uho mi je že enkrat bilo od­sekano ; če mi ga odsekajo, bom težko še ostal pri življenju. Toda, glej, že prihajaj o duhovniki iz dvorane. Kako resno gredo ! Gotovo jim je škof kaj posebno važneg a položil na srce. Zadnji gre častiti oče Si­meon z Evzebijem in Pavlinom. Zdaj mu lahko sporočiš svojo vesta 
Zadnji dnevi Jeruzalema . 18 
Roda je storila to z mnogo solzami i n nejasnimi besedami . Vendar je razume l 
mladenič, da se je njegovi materi pripe­tilo nekaj jako hudega, in škof je bil ta­koj pripravljen spremiti ga do bližnje Ma­rijine hišice . 
»vvzebij,« reče novoposvečenern u duhovniku, »prinesi nam precej sveto olj e za bolnike, da bomo mogli v vsakem slu ­čaju pomagati bolnici z vsemi milostmi, katere nam je Gospod v svoji ljubezni za ­pustil. « 
V par minutah sta dospela oba do prijazne hišice, skrite med vrtovi ob za ­hodnem mestnem zidovju . Vratica v vrt­nem obzidju so bila tako skrita med ci­
presami,la jih mimoidoč človek niti za­pazil ni. bolj so zakrivali temni cipresni vrhovi hišico samo . Veronika je kmalu p o velikonočnem prazniku umrla blažen e smrti, in škof je na njeno mesto postavi l Pavlino za prednico pobožnih žen, ki s o tukaj skupno živele po smrti blažene De­vice v molitvi in svetem premišljevanj u ter so opravljale dela ljubezni do bliž­njega. 
Ko je škof s Pavlinom stopil v bolni­
ško sobo, so vse tovarišice klečale okro gPavlinine postelje in so molile . Častit1jivi škof jih prijazno opomni, naj se odstranij o v sosedno sobo, in odpre okno na vrt. Bolnici, ki je brez zavesti ležala na po­
stelji, dobro dé jutranji zrak. Trudno od­
pre oči v tistem trenotku, ko vstopi Ev­,zebij s svetimi tolažili . Ob svojem ležišč u zapazi Pavlina na kolenih in ga spozna . Bolesten smehljaj ji obkroži ustnice . Ra­da bi položila desnico sinu na glavo, toda desnica je preslabotna ; tedaj dvigne utru­jeno levico in začrta sveti križ svojemu ljubljenemu sinu na čelo . 
»Brez dvoma jo je zadel mrtvoud, « 
reče Evzebij škofu. »Morebiti ji to pot še prizanese angel] smrti ; vendar je desna stran vsa mrtva, in bolezen se more po­noviti. « 
»Podelimo ji sveto posledjnje olje, « 
reče škof. »Po nauku mojega svetega predhodnika apostola Jakoba je ustanovil Gospod ta zakrament v odpuščanje gre ­hov in obenem v telesno zdravje, če j e to koristno bolnikovi duši . « 
Bolnica je bila takoj pripravljena sprejeti ta zakrament, in škof jo je mazilil s svetim oljem. Hotela je govoriti, a ni mogla izustiti jasne besede. Tedaj ji po­
nudi sin črtalo in voščeno tablico . Bolni­ca zapiše nanjo z levico : »Sveto Rešnje Telo! « 
Evzebij jo vpraša, če, more požirati , kajti dobro je vedel, da mnogokrat mrtvo­udi-1i tega ne morejo. Bolnica nekoliko po­misli ; nato zapiše na tablico, naj ji dajo najprej pokusiti prav majčken košček n e 
18* 
posvečenega kruha, da bo videla, če mor e uživati. Storili so tako, in bolnica je lahk o povžila kruh. Nato ji je podelil škof svet o popotnico. Navzoči so bili do solz ganjeni zaradi žive vere, ki jo je imela bolnica, i n zaradi njenega hrepenenja po angeljskem kruhu. V združenju s svojim Gospodom j e čutila bolnica najslajšo toiažbo . 
»Moj sin, kako imaš sveto mater ! « 
reče Simeon pri odhodu Pavlinu . »V res­nici, ona je sestra svetnika,*) in to je zat e nov nagib, da tudi ti postaneš tako svet . « 
Nato da škof Pavlinu naročilo, naj pr i svoji materi ostane v Jeruzalemu in po­maga Evzebiju v službi ubožcev in bol-,nikov. Pobožne žene pa naj bi se tudi, iz­vzemši one, ki jih je imenoval, 'preselil e z drugimi verniki v Pelo. 
Tedaj pade dobra Roda škofu k no-gam in ga prosi milosti, da bi smela ostati 
pri svoji bolni gospodinji in ji streči . Si­meon jo ginjen blagoslovi in rad ustrež e njeni prošnji. 
Med tem, ko se je škof mudil v Mari­jini hišici pri bolnici Pavlini, so duhovniki in levitje brez obotavljanja izvršili nje­govo povelje . Še tisto noč so šli okrog po­sameznih družin in so jim sporočili o na­meravanem odhodu. Previdno so krščan ske družine odpirale trkajočim, kajti pre­
*) Sv. Pavla . 
strašili so jih dogodki zadnjih dni. Ko pa so spoznali prišlece, so jim radi odprli . 
Kajpak, tuintam je to nenadno sporočilo izzvalo strah, in solze iz oči. V večini hiš pa so že dalje časa pričakovali naročilo za beg, in bilo je tako, kakor v hiši v Be­tlehemu, ko je angelj ponoči vzbudil Jo­žefa in mu zapovedal : »Vzemi Dete in nje­govo mater in beži v Egipet!« Vzbujali s o otroke, hitro so spravili perilo in oblek o v zaboje ter so bili precej pripravljeni sle­diti naročilu, kakor bi bilo dano od Boga . »Bog bo skrbel za nas m njegov sveti angelj bo naš spremljevalec,« tako so go­vorili dobri ljudje in so z molitvijo na ust­nicah in v trdnem zaupanju na Boga za­pustili hišo in dom. 
V ranem poletnem jutru jih je bilo vi­
deti, ko so skozi razna vrata zapuščali Jeruzalem. Njihov odhod ni vzbujal po­sebne pozornosti, ker je te dni mnogo Ju­dov zapuščalo mesto, da bi ubežali ne­varnostim vojske. Kdor pa je natančnej e opazoval posamezne trume bežečih, ta j e zapazil veliko razliko. Vsi prestrašeni in razburjeni, preklinjajoč Rimljane in stran ­ko »gorečnikov«, tako so hiteli nekater i po poti, da spravijo na varno sebe in svoj e zlato. Drugi pa so mirno šli po cesti v ti­hih gručah, večinoma peš, matere z do­jenčki na malih mulah, proti Jordanu. Deč­ki in deklice so hitele naprej, po otročje se veseleč lepega jutra in radostne poti ;resno so korakali odrasli poleg svojih to­vornih - živali in so nosili svoje svežnje ,ali pa so podpirali svoje sive stariše, i n bilo je, kakor bi sveti angelji božji nevidno, razprostirali svoja krila nad odhajajočimi kristjani. 
Ko so prišli na mesto, kjer je bil zad­
njič viden Jeruzalem v svoji lepoti, so s e nekoliko odpočili. Z rosnimi očmi so gle­dali nazaj na tempelj, ki se je v jutranje m solncu bliščal z neizrečeno krasoto na Mo­riji. »Da bi bilo vsaj spoznalo na dan svo­jega obiskanja!« tako so vzdihovali mnogi. Nato so se obrnili proti vzhodu in so od ­šli, zaupajoč na Boga in njegovo pomoč, v deželo onstran Jordana. 
Triindvajseto poglavje . 
V Masadi. 

Trdnjava Masada leži na jugu Ju ­deje, blizu idumijske meje, na skalnati vi ­šini ob mrtvem morju . Z desne in leve jo 
čuvajo divji prepadi, le z večerne strani se more s težavo priti do nje . Tu pa stoj i mogočen stolp, zidan iz črnih skal, ,in za­pira pot vsakemu sovražniku. Najmočnej­ši oblegalni stroji bi ga ne mogli razdreti. 
V to, skalno gnezdo sta pribežali Dru ­zila in Tamara. »Tukaj sva na varnem 
pred rimskim oskrbnikom in pred povelj­
nikom tempeljske straže«, reče kneginja Druzila ubogi Sa>dokovi hčerki, ko se za­pre) težka vrata trdnjave za njima . »Pa ni brez lepote ta samotni kraj! Glej, kak lep vrt s palmami in šumečimi fontanami in hladnimi votlinami je pričaral moj oč e med ta divja zidovja. Tudi prostori veli­kega zahodnega stolpa so prav prijetni i n se dá dobro stanovati v njih. Vsi drugi prostori pa so napolnjeni z orožjem. « 
Tamari se ni zdelo samo prijetno, arnpek celo razkošno in zelo bogato vse , kar je videla na tem kraju . Z oken nje ­
nega stanovanja se ji je odpiral čudo %rit o čaroben razgled prati jutru. Globoko pod njo je valovila težka, svinčena gladina mrtvega morja ; onkraj morja ¦pa se je v sinji daljini črtala skalna puščava. No-bene hiše, nobenega gradu, nobenega sela ,kakor daleč seže oko. 
»Kajpak, velika samota je tukaj,« reč e Druzila svoji varovanki Tamari, »še več­ja, kakor v Maheru tamkajle onostran amonitskih Or, kamor je naju hotela po­slati Berenika. Toda ne maram iti v Ma­her. Moj stari stric Herod Antipa je tam nekoč na željo Herodijade izvršil strašn o hudodelstvo. Morebiti si že slišala o tem ; dal je med pojedino umoriti nedolžneg a človeka, ki ga je smatralo, ljudstvo z a prerdka. No, tukaj se ni pripetilo nič ta­
kega, in lahko bova spali mirno i n sladko. « To je povedala Druzila, in Tamara s e 
je spomnila, da ji je njen oče pripovedova l (o tem človeku, ki je klical ljudi h pokor i in mu je bilo ime Janez. Toda pismouki in farizeji niso marali zanj, ker je, kako r so rekli, oznanjeval napačnega Mesijo. 
Samota, ki je vladala v Masadi, je še bolj združila Druzilo in Tamaro v prija­teljstvu. Dolge ure poletnih dni sta pre­sedeli v hladnih sencah na vrtu in sta s i 
pripovedovali različne dogodke iz svo­jega življenja. Dogodki iz Tamarine mla­dosti so bili seveda kmalu povedani ; tem­bolj burno življenje pa je preživela Dru­zila. Bila je še mlada deklica, ko jo j e deželni oskrbnik Feliks viel v svoje mi e-že. Šla je ž njim v Rim, kjer mu je rodila sina. Po kratkem, nesrečnem zakonu se le vrnila nazaj v domovino, ločena od svo­jega moža; sina., ki ga je tako ljubila, je morala pustiti možu. Taki hitro sklenjeni in hitro razvezani zakoni so bili takrat v Rimu nekaj vsakdanjega. Druzila je težk o občutila vso svojo nesrečo in vse njeno veselje življenja je bilo uničeno . 
»Prav se mi godi,« tako je sama seb e 
večkrat tožila pri Tamari . »Zapustila sem Boga svojih očetov in sem sledila malik u svojega srca. Za kazen me je Bog za­pustil, in zavrgel me je tudi moj mož. O Tamara, varuj se izročiti Rimljanu rok o v zakon! Kako mi je govoril Feliks o lju­bezni in zvestobi! Toda zagledal je temne oči Neapolitanke, ki mu je obljubljala lep­šo prihodnost, in pozabil je na vse svoj e obljube in prisege. Ampak, prav se mi j e zgodilo ; zapustila sem Boga, in Bog je zapustil mene! « 
»Nič se ne boj, da bi se poročila s stotnikom Lucijem, dokler je pogan. Sicer pa me on še ni snubil in najbrže tega nik­dar storil ne bo,« odvrne Tamara, vrte č v roki rožo, katero ji je odtrgala Druzila. »Toda vedno molim zanj, da bi se spre­obrnil k pravemu Bogu. Če bo storil to, potem upam, da — pa kaj govorim neum­ne besede! Saj je ljubi moj oče mrtev, čeprav ga moje misli še vedno iščejo me d živimi. Kakor sem rekla, neumnost je mi­sliti na kako zvezo z Lucijem. « 
»A vendar misli tvoje srce noč in da n nanj — ti ubožica! Kako smo ženske čudna bitja! To si želimo in v to upam o najbolj, kar nam prinaša največ nesreč.• 
»Druzila, ni ti prinesla nesreče tvoj a ljubezen, ampak tvoj greh, ker si zarad i prepovedane ljubezni zavrgla Boga in nje­govo postavo. Ne razumem., kako si mo­gla darovati malikom ! « 
»Ne razumeš, ker je še čista ostal a tvoja ljubezen in ni vzplamtela do strasti . Ha, strast te more zapeljati še v večja hu­
dodelstva. Ko strast dogori, ostane srce 
ožgano kakor puščava in duša mrtva, ka­kor je mrtvo morje tu zdolaj . « 
»Ne smeš obupati zaradi svoje pre­grehe. Naš Bog milostno vzprejme greš­nika, é':, se skesan vrne k njemu. Kolikrat 
so ga zapustili naši očetje in darovali Baalu in molohu, pa jim je vselej odpustil , če so se vrnili k njemu in razbili svoj e malike . « 
»Da bi vsaj mogla verovati in upati !,< vzdihne Druzila. »Bog mi je ponujal svoj o milost, pa sem jo zapravila. Bilo je pred šestimi leti, ko sem s svojim bratom in nezvestim Feliksom bivala v Cezareji ; te­daj so pripeljali Judje pred Feliksov sodn i prestol nekega moža iz Tarza v Cilircij,i, ker je bil pristaš nove stranke, ki ji pra­vimo »kristjani« . Bila sem navzoča, ko, je zagovarjal sebe in svoj nauk ; govoril j'2 jasno in navdušeno, kakor še nisem nobe­nega človeka slišala govoriti. Takrat je božja milost govorila v mojem srcu. Toda zadušila sem njen glas ; kajti takrat sem še obožavala Feliksa. Moja sužnja Me­lena, ki je stala za menoj in poslušala Pav­lov nauk o Jezusu Nazarencu, pa se je iz­preobrnila in se dala krstiti. Od tedaj se je popolnoma predrugačila. Prej sem jo morala večkrat kaznovati, kakor vse svo­je sužnje, zaradi lahkomiselnosti, laži , sladkosnednosti in lenobe ; odkar j2 po­stala kristjana, nisem zapazila nobene te h napak na njej . Helena je moja najzve­stejša in najzanesljivejša sužnja in potrp i vse moje sitnosti z nebeško krotkostjo. V 
očeh se ji vidi, kako je mirno njeno srce. Kar ji podarim, ne porabi za prazno lepo­tičje, ampak razdá beračem in bolnikom . Vprašala sem jo, če ne mara zbirati 'daril, da bi se pozneje odkupila z njimi, mi je odgovorila : ,Popolnoma sem zadovoljna s svojim suženjskim stanom. Rajše si ku­pim zaklad, ki ga rjá in molji n3 morej o razjesti. V božjih očeh velja suženj ravn o toliko, kakor kraljev sin, odkar je Kraljneba in zemlje nosil za nas suženjsk o obleko.' « 
Tamara se je spomnila, da je podob­ne besede slišala od Helene . Čuden se ji je zdel tak nauk. Ves red v družbi bi mo­ral propasti, če bi v isti vrsti bila suženjin kralj, gospod in služabnik. »Toda učiti morajo to,« reče Tamara, »ker je tisti, ki ga pomotoma smatrajo za Odrešenika , bil rojen v uboštvu in revščini in umrl suženjske smrti na križu . « 
»Saj sem ji večkrat pravila, da je ne ­smiseln njen nauk o Odrešeniku,« odvrn e Druzila. »Toda Helena zna prav dobr o odgovarjati. Mesija je prišel, pravi, da za ­dosti za grehe sveta. Greh pa je upor in nepokorščina do Boga, zato je moral Odrešenik umreti suženjske smrti. Pokor­ščina in ponižnost sta njegova temeljna nauka, in zato ne moreta nikoli voditi do upora in prevrata družabnega reda. Tudi poganskim predstojnikom so kristjani p o božjem povelju in Zveličarjevem vzgled u dolžni pokorščino. Resnično, nikdar nisem slišala niti od svojega očeta, niti od Fe­liksa kake pritožbe o njih . Medtem, ko s o bili drugi Judje vedno upornega duha, so kristjani redno plačevali davek in so jirn bili poslušni v vsem, kar ni nasprotoval o njihovi veri . « 
»Ali jih ni dal cesar pred kratkim za­radi najhujših hudobij pomoriti cele mno­žice? vpraša Tamara . 
»Ko bi se vse verjelo Neronu! Tod a ves Rim že oznanja na glas, da je Nero n sam zažgal mesto. In junaško so umirali ! Feliks me je peljal s seboj, da bi videla strašen prizor. V vrtovih Agripine so re­veže z verizami privezali na kole. oblili jih v smolo in jih zažgali — žive plame­nice. Midva s Feliksom sva se v družbi mnogih senatorjev in vitezov peljala za Neronom, ki je podil svoje bojne konje 
med nesrečnimi žrtvami. Slišala sem re­veže, kako so molili za svojega morilca , namesto da bi ga preklinjali ; tedaj sem pala v omotico . In še zdaj vidim večkra t v sanjah nesrečneže, oblite z gorečo smo­lo. Njihove ustnice se premikajo v mo­litvi.« 
Te velike ljubezni tudi do sovražni­
kov, o kateri stari zakon ni vedel ničesar, ni razumela Tamara. Ali je to višek kre­posti, ali je to nenaravna hlimba? Spom­nila se je, da je slišala nekaj podobnega od mladega Nazarenca, ki je molil za svo­je sovražnike, ko so ga kamenjali . In na­enkrat ji je prišlo na misel, da je tudi Je­zus na križu storil tako . Kako je bilo ta­krat ganjeno njeno srce, ko ji je Evzebijpripovedoval njegovo strašno trpljenje ! Od tistihmal na t90 ni skoraj nič več mi­slila zaradi drugih dogodkov, ki so od­vrnili njene misli od tega predmeta . 
Zdaj se je zopet vzbudilo v njej vpra­
šanje, če je križani Jezus v resnici pri­čakovani odrešenik . Skozi okno svoje so-be je zrla v samotnih nočnih urah na gla­dino Mrtvega morja, oblito z luninim so ­jem, ali pa na molčečo pustinjo v daljavi , in se je spominjala vsega, kar je takrat sli­šala od Evzebija. Spomiinjala se je n a Evzebijevo pričevanje o Jezusovem vsta­jenju, in na starčevo ljubezen, s katero je stregel očetu in njej v Betaniji. Ker je razglabljala vse to z resno voljo in j e obenem molila za spoznanje, so polagoma izginjali vsi njeni predsodki in začela se ji je svitati resnica . 
Večkrat sta Tamara in Druzila pokli­cali tudi sužnjo Heleno k skupnemu pogo­voru . Nekega lepega večera v avgustu so 
sedele vse tri v vrtni senci . Razgovarjale so se o starih prerokih in njihovih napo­
vedih o slavi in veličini bodočega Mesije­vega kraljestva. Navdušena je pripovedo­vala Tamara, kako more biti slaven kraljmesijanskega 'kraljestva. Toda Helena jo zavrne prepričevalno, da mora po napo­vedih prerokov Kristus najprej trpeti, po ­tem šele pojde v svojo slavo . 
»Toda tisto svetovno kraljestvo, o katerem preroki tako jasno govore — kj e je?« vpraša Tamara. »Izraelsko ljudstvo je še vedno pod tujo oblastjo, in Rimljani gospodujejo vsemu svetu. « 
»Jezus je rekel : ,Moje kraljestvo n i od tega sveta',« odvrne Helena . »Ustano­vit je prišel duhovno kraljestvo milosti i n miru, ki bo obsegalo ves svet . V njem ne postanejo samo Izraelci, ampak ljudje vse ­
ga sveta otroci božji in dediči nebes. In kakor je Sin božji postal naš brat, tak o morajo vsi ljudje na zemlji postati bratj e in sestre med seboj . Ze zdaj se razširja njegova sveta postava ljubezni čez vs e rimsko cesarstvo, in osvojila si bo enkrat srca vseh ljudi do konca zemlje. Takrat bo vnovič prišel Mesija, ne več ubog i n reven, ampak v vsej svoji slavi, in njego­vega kraljestva ne bo konca. Takrat se bodo šele popolnoma izpolnile -napoved i prerokov. Srečni tisti. ki verujejo vanj in 
trpe z njim in zanj! Kajti kraljevali bod o 
z njim vso dolgo večnost.« 
»Vzvišena je misel na' to duhovno 
kraljestvo ljubezni in pravičnosti ! « vzklik ­ne Tamara navdušeno. »Ampak glede Izraela, — ali ne bo iz njegove srede, i n sicer iz hiše Davidove, izbran kralj, k i bo vladal nad vesoljnim svetom, kakor j e prerokovano ?« 
»Jezus Kristus« je ipo svoji človeški naravi potomec Abrahamov, in sicer i z Davidove rodbine — on je zdaj in na veke kralj tega kraljestva,« odgovori Helena . 
»Kaj še vedno biva vidno na svetu ? Zdi se mi, ida mora kraljestvo, 'obstoječe iz vidnih podložnikov, imeti tudi vidneg a poglavarja,« pripomni Tamara. 
»Kako dobro sklepaš in soidiš!« sle razveseli sužnja Helena. »Jezus je v res­nici postavil svojemu kraljestvu. !na čelo vidnega poglavarja do 'svojega drugeg a prihoda in ga je imenoval kefa (skala) . To pa zato, ker je nanj, kakor na skalo, se­zidal svojo cerkev, ki je peklenska vrata ne bodo premagala. « 
»Kje pa živi. ta kefa, — ali ne v Jeru­zalemu?« vpraša radovedno Tamara. 
Helena pa zmaje žalostno z glavo i n pravi: »Jeruzalem bo zavržen in nj'egov tempelj razdejan, ker Gospodovo ljudstv o nl maralio pripoznati svojega Oidrešenika. Kefa ali Peter biva zdaj v Rimu .« 
»In Rim, ne Jeruzalem, postane glav ­no mesto mesijanskega kraljestva?« vz­klikne Tamara vznevoljeno . »Skoraj vse si razrušila, kar so tvoje besede že sezi­dale v mojem srcu! « 
»Ali ni ion Gospod, ki po svojih skle­
pih izvoli in zavrže, kogar sam hoče ? Toda mesija ni Izraela popolnoma zavr­gel ; tudi Izrael postane enkrat član njego vega kraljestva. « 
»Pa ne kolt prvi narod, kakor mu j e bilo obljublieno! « 
»Kaj mu je Gospod to obljubil brez pogojev? Ali mu ni ponudil svojega edinorojenega Sina kot kralja? Toda Izra­elci so božjega Sina zavrgli, ker ni priše l 
na svet kot slaven in mogočen kralj. Kak­šen napuh ! « 
»Prav imaš«, pritrdi Tamara 'po, dalj ­šem »Izrael je zavržen po pra­vici. — In kaj je treba človeku storiti, d a postane član tega velikega duhovneg a kraljestva, ki bo trajalo do konca dni? « 
»Udano je treba verovati nauk odre­šenikov in vzprejeti sveti krst . « 
Helena je hotela to .razlagati dalje ; toda nenadoma se je 'pripetilo Tamari nekaj zelo -usodnega. 
Bilo je tedaj že pozno na večer. To­varišice so kramljale pri vodnjaku n a grajskem dvorišču, ki ga je razsvetljeval jasen ščip. Videla so se v ozadju grajska 
vrata, ki so bila odprta na stežaj. Od vrat pride služabnik in naznani, lda prosi nek sel vhoda. Vratar že misli odpreti vrata zunanjega obzidja. Druzila, po naravi bo­jazljiva, vpraša, zakaj niso notranja vrat a zaklenjena. Previdnost in modrost za­hteva, da se zaklenejo notranja vrata , predno se odpro zunanja . 
»Da, da, prav govori tvoja visokost, « 
odvrne služabnik. »To sem vratarju tud i povedal. Kajti prav nič ni zaupati ki se klatijo( po teh puščavah okrog . Raz­ven tega — danes je videl čuvaj Jakob s stolpa v dolini, ki vodi od Hebrona sem, sumljivo svitanje, kakor bi se bliščale sulice. Toda vratar, kateremu je to po­vedal', ga je zmerjal s tepcem, ki se je preveč nalezel vinske kapljice. « 
»Kakšne nerednosti so t0'!« vikne Druzila pr+eistrašeno. »Precei precej 
zakleni notranje duri in pokliči 'mi graj­skega oskrbnika Sintiha! « 
»To sta dva povelja naenkrat, ja z imam pa sam en par nog,« reče služabnik in se popraska za ušesi . »Ali naj torajrečem svojim nogam, ki so takorekoč moji podložniki : tecite najprej k graj­skemu oskrbniku, ali pa naj jim rečem : »tecite najprej k vratarju -?« 
»Kakšen butec si! Predvsem zaklen i notranja vrata. Tudi zunanjih ne pustim odpreti, dokler ne pride grajski oskrbni k 
Zadnji dnevi Jeruzalema . 19 
z zadostnim številom oboroženih hlap­cev! « se raztogoti Druzila . »No, vse mi je po volji — le ne jezi 
se nikar, gospa! Vratarju bom natančn o razložil njegove dolžnosti. Toda on bo rekel: Ne gre tako, ni mogoče. Kajti kako bo mogel priti k vratarju grajski ,oskrb­nik s hlapci, ki se morajo šele oborožiti,ako sto notranja vrata že zaprta. Tedajbom vendar zapovedal svojim nogam, najme nese) najprej k grajskemu oskrbniku. Ampak ti boš morala nekoliko potrpeti ;kajti oskrbnik Sintih veseljači zdaj s svo­jimi. častniki pri večerji, in če ima le ne­koliko soli v glavi, mi bo ponudil kozare c vina. To je drugi vzrok, ,da moram naj­prej k grajskemu oskrbniku, kjer se dobi 
dobra kaplica, in ne k vratarju, ki nit i požirka vode ne privošči človeku . « 
»To je strašen človek !« se raztogot i Druzila. »Ali je res tak tepec, ali se nalaš č obnaša tako? Helena, skoči ti k grajske­mu oskrbniku in ga pokliči semkaj. — Tiha. Kaj se godi? Ali ne cvilijo vrat a v obzidju?« 
»Resnica! Slišijo, se koraki oboro­ženih mož med vrati. Urno, Helena, po­magaj mi zakleniti notranje duri! « 
Po teh besedah skoči Tamara k vra­tom, Helena in Druzila za njo. Toda 
predrlo so mogle premakniti le eno krilo vrat, je pridrl Eleazar na čelu svojih mož 
z golim mečem v dvorišče, ki se je hi­poma napolnilo z oboroženci. Počasnega grajskega oskrbnika, ki je pritekel s pa r hlapci na pomoč, so umorili, in nikogar ni več bilo, ki bi se branil. Grad, ki ga je odprl podkupljeni vratar, in vse bojno orožje je prišlo v roke zmagovalca . 
Eleazar stopi k Druzili, rekoč : »Ne boj se! Grad in vse njegovo imetje vza­mem sicer v oblast izraelskega rodu, ki se bori proti tvojemu bratu Agripi in prot i Rimljanom. Tebi pa ne storim ničesar ža­lega. Kakor hočeš — ostani tukaj ali pa. pojdi kam drugam! To milost ti iz'kažz.,m zaradi tvoje sestre Berenike, 'ki si je s svojo hrabro priprošnjo pridobila zaslu gza jeruzalemsko ljudstvo . « 
»Toraj lahko odidem z vsem svojim spremstvom odtod? vpraša kneginja, ne ­
koliko ojunačena po prijaznih Eleazarjevih besedah. 
vsem spremstvom — samo ta hč i iz rodu Judovega naj gre za menoj,« od ­vrne Eleazar in pokaže Tamaro . S tre­petajočim srcem se uda devica in stop i za njim v pritlično sobo, jasno razsvet­ljeno z luninim svitom . 
»Toraj si vendar prišla meni v roke , 
hčerka Sadokava!« reče Eleazar z na­smehom. 
Tamara zbere ves svoj pogum in odvrne : 19 +­
»Ali si prišel zaradi mene, da me za ­snubiš kakor tolovaj ?« 
»Tudi zaradi tebe. Še več pa zarad i orožja, ki je nakopičeno tukaj,« odvrn e Eleazar. »Vzbruhnil je boj z Rimljani. Moja roka je premagala Flora in pobila njegove 'kohorte. Videla me boš na čelu Izraela in boš 'ponosna, da si postala ne ­vesta novega Juda Makabejca! « 
»Ne maram biti tvoja nevesta, vsaj prostovoljno 'ne,« odvrne Tamara, »tud i 
če bi bil ti junak, kot Juda Makabejec. « »Mlečozobega stotnika bi pa rada,kajne -pogana, ti hči Abrahamova ?« se razvname Tleazar. »Tudi s poganom se ne bom poročil a nikoli! Dobro vem, kaj mi zapoveduje naš Bog. « 
»Ce ne greš z menoj kot nevesta, pa pojdeš kot sužnja. Kajti z menoj moraš,
pod streho mojega oičeta!« odvrne ravno ­dušno poveljnik tempeljske straže . 
»Slabotno dekle sem in se ne morem boriti s teboj. S silo 'me lahko privlečeš na svoj dom. Toda sam presodi! Ali b i bilo to početje vredno junaka, ali pa bi s e moral sramovati takega dejanja? Proda jme rajše za sužnjo, tče ti to dovoljuje po­stava, a v zakon me nikar ne jemlji z grdo silo.« 
»Ne jaz, tvoj in moj oče hočeta tako. 
— Ali sem taka pošast, da bi ti moral bit i zakon z menoj neznosna nesreča? Al i sem grbav? Mi sem kruljav? Jaz, ki vos Jeruzalem zre z začudenjem name, ko stopami v bliščeči opravi, za glavo višj i od vseh drugih? Ali nisem sin plemenit e velikdduhovngke rodbine? Ali si nisem že zdaj priboril slave, in priboril si bom še večjo! Svojega osvoboditelja, svojeg a kralja me bodo nazival,j Izraelci! — Ti neumno dekle! Pozabi enkrat svojega stotnika, ki je že morebiti ubit in na noben način ne 'pride živ iz Jeruzalema — on najmanj! Njegovo truplo bom vrgel ša­kalom in jastrebom, da ga požró! Pozab i ga, in odpustim ti vse, čeprav si 'bolj spo­štovala in cenila pogana kakor mene. « 
»Nimaš rni ničesar odpustiti. Takega občevanja s plemenitim Rimljanom, ka­kor je bilo !moje, bi se najčistejša idevica v Izraelu ne mogla sramovati. Njegove podobe ,pa mi nikdar ne iztrgaš iz mojega srca. Vedno lepša se mi zdi, če primerjam njegovo plemenitost s tvojim grdim zna ­čajem. Zaničujem te in te nikoli ne bom mogla ljubiti. Sicer pa tudi ti ne hrepeniš po meni, aimpak po moji dedš'č'ini. Hitro, daj rni črnila in papirja; zapisala ti bom svojo deid§čino, in potem me rajše umori na mestu, 'kakor bi +me silil v tak zakon. ki ga sovražim iz dna ,duše . S teboj in pod streho tvojega zlobnega očeta ne mara m živeti. Bilo bi to' veliko hujše zlo, kako r smrt. « 
S plamenečimi očmi je govorila Ta­mara. Eleazar še ni videl lepše device , kakor je bila ona v tem trenutku . Dose­daj jo je hotel poročiti samo zato, ker j e njegov oče tako zahteval, in ker bi p o njeni bogati de'dš'čini rešil domačo hišo Dropada. V tem trenotku pa se je razgorel v njem ogenj strasti . Obenem ga je bolelo , ker ga ona tako zaničuje. 
»Ti me zato ne moreš ljubiti ker me 
zaničuješ? Ti se upaš sramotiti mojeg a očeta, ki je stokrat boljši, kakor tvoj po­gan? Kaj pa si videla na meni in na mo­jem očetu tako griega : Govori! « 
Eleazar je govoril te besede z globo­ko užaljenim glasom. Nič hlimbe ni bilo čuti iz njegovih vprašanj . Tamara ga po­gleda začudeno v oči in mu odvrne : »Ali ti moram res ponavljati te reči? Ali ne veš, kdo in s katerimi pretvezaTni je zva­bil mojega ubogega očeta v Jeruzalem?((
»Gotovo', moj oče je storil to . Hotel ga je povišati v velikega 'duhovnika, da b i Izrael vendar enkrat dobil vrednega po­glavarja in pa tudi sredstva, pridobivat i si zaveznikov proti Rimljanom . Tako m i je ton rekel, 'in pritrdil sem njegovem u načrtu. Ali je v tem kaj grldega?« vpra­ša Eleazar. 
»Ne, to bi bila politična modrost . To­da kakšno ime zasluži početje, 'da sta se ti in tvoj oče zvezala z roparjem be n Gio'ro? Da sta dala roparsko umoriti ,med potjo mojega očeta, ker sta upala mojega bratca in mene kot dve ubogi siroti dobiti v svoje roke? Ali ni to strašna hudo­bija?« 
Eleazar prebledi od strahu. Nato dvi­
gne svojo roko h prisegi in zakliče : »Pri Bogu naših očetov! Nočem več biti Iz­raelec, če sem kidaj kaj slišal o takem kle­tem izdajstvu. Tudi ne verujem, da bi mojoče mogel storiti tako hudodelstvo. Ti si bila prevarjena . « 
Tamara je spoznala, da Eleazar v re­
snici ni ničesar vedel o tem črnem načrtu svojega očeta . Zato je hitro popravila kri­vico, ki mu jo je storila. Z mnogo milej­šim glasom ga je prosila odpuščanja za neopravičeno obsodbo, kar se tiče nje­gove lastne udeležitve pri tem 'dejanju . Da pa je kriv njegov 'oče, to mu je zatrdil a vnovič in mu je povedala dokaze . 
Nato odvrne Eleazar : »Stvar bom 
natančno preiskal. Ben Giora je večkrat dbčeval z očetom, pa samo' v pol,itič'nih zadevah, tako sem mislil dozdaj . Če b i nam njegove čete pomagale v boju prot i Rimljanom, bi to bila dobra reč. Skorajpopolnoma sem preipričan, da si tudi gle­de krivde mojega očeta bila prevarjena . 
Gorje mu, če je v resnici storil to hudo­delstvo! Pri mojem meču, zgrabil bi g a za sivo brado in bi ga kot razbojnika vle­kel pred sodnike. Tvoj bratec, ki ga je za bogato, svoto odkupil moj oče ,od ben Giore, biva zdaj pod našo streho . Natanč­no ga bom izprašal. Tudi ben Gioro sa-mega bom vprašal ; on ima pogum, da odkrito pove resnico. « 
»Benjamin je pri vas?« vzklikne Ta­
mara vsa vzradoščena. »Zaradi te okol­nosti mi bo mnogo lažje iti' pod streh o tvojega očeta. « 
»Ti se tora] nič več ne braniš? « 
»Kaj bi mi pa pomagalo, ko 'mi pretiš s silo? Da ne postanem prostovoljno tvo­ja nevesta, to sem ti povedala že dovol j jasno. « 
»In pri mojem meču! Preponose n sem, da bi te prisilil k temu. Toda še upam od tebe pridobiti tvoje spoštovanj e in ljubezen in svobodno privoljenje v za­kon. Zdaj pojdeš z menoj kot moja so­rodnica. A ne bom te silil, da bi stanovala pod streho mojega očeta, dokler se ne iz ­kaže, da je 'on nedolžen, kar se tiče tvo­jega sumničenja. Pripravi se! Jutri zju­traj odidemo v Jeruzalem . « 
Lleazar se 'prikloni devici in odide . 
»Po krivici sem ga obsodila. Pleme­nitejši je, kakor sem mislila. Brez 'skrbi se smem izročiti njegovemu varstvu, če­
prav ne bom postala nikdar, nikdar ne­vesta tega oholega in grobega vojaka. Že zaradi Benjamina moram iti ž njim. Kako sem vesela, da bom zopet videla svojega ljubega brata in ga bom mogla potolažiti ! « 
V teh mislih poišče Tamara svojo spalni­co. Druzila je že prej odšla v svoje sta­novanje. 
Helena pa je čakala Tamaro v svoj i sobi. Ta ji pove kratko svoj pogovor s poveljnikom tempeljske straže . Heleni stopijo 'solze v oči ob mislih, da se jim a bo že jutri ločiti treba, ko je še ni izpre­obrnila h veri v Kristusa . 
»Kaj pa bo s tvojo vero in s tvojim vstopom v kraljestvo Gospodovo? O n e stori tako, kakor Druzila, ki je zanemaril a 
čas božje milosti in se zdaj ne more od­ločiti!« prosi sužnja . 
» Prav govoriš! Ta zadeva je važnej­ša, kakor vse druge pozemeljske stvari , 
ker odločuje o večni sreči. Obljubljam ti, da bom natanko prevdarilla vse dokaze o tvoji veri in potem bom ravnala po svo­jem spoznanju. Ali poznaš koga v Jeru­zalemu, ki bi trne rešil dvomov in mi od­prl pot v kraljestvo, katero je Kristu s ustanovil na zemlji ? « 
Z veseljem je Helena ustregla tej pro­
šnji in se je ločila od Tamare z obljubo,da bo molila zanjo. Tudi Tamara je tpro­sila Boga za razsvetljenje in za varstvo v nezgodah, ki jo čakajo. Konečno pa j e zaspala in se še ni vzbudila, ko je vzha­jalo solnce nad moabskirni višavami . 
Poklicati so jo morali ; kajti Elea­zarju se je mudilo v Jeruzalem, da spo­
roči očetu o svoji zmagi in svojem plenu . Dvignil je Tamaro po kratkem, težkem slovesu od Druzile prédse v sedlo in j e odjezdil proti Hebronu . 
Štiriindvajseto poglavje . 
Eleazarjevo zmagoslavje. 
Jeruzalem je bil začetkom avgusta leta 66. razdeljen v dva taborišča. Tem­peljsko goro je zasedla stranka gorečni­kov pod Eleazarjevirn poveljstvom . Njim na pomoč je prišlo 'nekaj tisoč ben Gioro­vi,h ljudi in pa oddelek Galilejcev. Nasproti 
njim so na gori Sijon taborile čete, ki jih je poslal Agripa velikemu duhovniku in mirovni stranki v visokem zboru na po ­moč, da bi zadušile upor. Rimski vojaki so bivali le še v palači Antoniji in v kra­ljevem gradu. Vojna stranka je naraščala dan za dnem . Vse revnejše ljudstvo v me­stu in vsi, ki so se navduševali 'za Mojze­sovo postavo, so v gostih trumah priha­jali na tempeljsko goro . Ničesar ni manj­kalo, razvem orožja. 
N',4zrečeno je bilo torej navdušenje množice, ko je se zvedelo, da se je ne­azarju posrečil skriti in tihi napad na trd­njavo Masado, napolnjeno z bogatim orožjem. 
»V Betlehem je prispela njegova ka­ravana z mnogoštevilnimi zaboji orožja, « 
so klicale čete na témpeliskem dvoru. — »Pridite, hitimo jim 'nasproti! Menahem naj med te'm s svojimi Galilejci brani tem­pelj .« 
Tisoči in tisoči so 'ponoči odšli prot i Betlehemu. Tam so (se oborožili z zaple­njenim orožjem, oblekli ,si oklepe, natak­nili kovinske čelade, prijeli so za ščit in meč in se raidovali : »Slava Eleazarju ! Slava našemu poveljniku! Živel meč Izra­elov! Živel lev iz rodu Judovega! « 
Tako so vodile čete Eleazarja zma­goslavno v Jeruzalem. Spredaj so sto­pali vojaki v novem orožju, ki se je kr­vavo bliskalo v rdeči jutranji zarji, vin so prepevali pesmi in vzklikali : aleluja! Za njimi je jezdil Eleazar visoko na svoje m črnem žrebetu — ponosen junak. S ,pla­meneč'irni očrni je gledal čcu čete, ki so vrvele okrog njega in mu klicale nepre­stano : »Blagoslovljen bodi, ki pride' v imenu Gospodovem! Aleluja!« Za E1ea­zarjem je jezdila na belem mehariju Ta­mara, do oči zagrnjena, in je s trepetajo­čim 'srcem zrla na radujoče se množice, 
ki so obkrožale E~leazarja. Nazadnje so stopale tovorne živali, obložene z orož­jern, in ob strani po' štiri vrste vojakov . 
Tedaj se zasvetijo pred 'njihovimi oč­mi obzidja in strehe Jeruzalema, v daljin i blišči tempelj v zlati barvi. »Ali je mo­goče?« se vpraša Tamara . »Ali bo res Izrael osvobojen po možu, ,ki ga zmago­slavno imenuje ~žl ica mojega ženina? « In drhteč gleda devica na jezdeca, ki sz.Xli pred njo na žrebetu tako pogumno, kako r bi bil že premagal vesoljno rimsko cesar­stvo. Ko pridejo v obliž'je kraljeve pa­lače in prifrči nekaj strelic iz rimskih lo­kov proti množici, jezdi Eleazar Tamari ob strani in jo krije s svojim ščitom. »Ta je priletela od tvojega mlečnozobega stot­nika,« se 'ponorčuje iz 'puščice, ki se od­bije na njegovem ščitu . »Rimljan te ne pri ­vošči meni, ko je sam obupal, da te 'pri ­dobi. « 
Skozi betlehemska vrata se prikaž e truma žen. Na zveneče kotliče bijejo i n vrte ročne bobenčke s pripetimi zvončki . V 'kolu plesajoče hite Eleazarju nasproti ter pevajo 'posamič in v koru : »Čast in sla­va zmagalcu Masade, 'poveljniku v boj u proti Rimljanom, meču in ščitu naših bra-tov! Slava tudi njegovi nevesti, ki si j o je izvolil izmed hčer'a izraelskih!« V tiso­(:,'erih odmevih ponavlja ljudstvo po ulicah in po strehah zmagoslavni klic : »Živela 
zmaga! Živela svoboda! Maščevanj e Rimljanom! Smrt izdajalcem ! « 
Tako pridejo do širokih (stopnjic, k i vodijo iz spodnjega mesta na tempeljsk o goro . Eleazar skoči s svojega žrebeta in pomaga Tamari iz sedla meharija. Med dvojno vrsto oborožencev, ki so s ščiti odbijali strelice rimskih vojakov i~z (palač e Antoniie, pelje Tleazar devico proti sve­tišču. 
Tako je prišla Tamara končno na sveti grič, kamor bi že o velikonočne m prazniku morala priti s svojim očetom . Po vseh udih je trepetala, gledajoča pred se ­boj velikanski tempelj. Še so ji zveneli po ušesih zmagoslavni klici, ki so jo pro­slavljali kot nevesto prvega izraelskega bojevnika. To je vplivalo nanjo kot mo­gočen čar, ki se mu je težko popolnom a ustaviti. Ali ji ni bil Eleazar od očeta na­menjen kot njen ženin? Ali se ni njejnasproti obnašal plemenito? Ali ga ni pre jsodila popolnoma krivično? Zdaj, ko ga ves narod slavi (kot junaka in osvobodi­telja, celo kot predhodnika Mesijeve­ga, kako bi ne trepetalo v ponosu njen o srce? 
Vkljub temu je pri+čujočnost svetega kraja pregnala vse posvetne misli iz njen e čiste !duše. Izvila se je Eleazarju, ki jo j e prijel za roko, in je rekla : »Božji šoto r med ljudmi!« Nato je hotela oditi na mar­
morne stopnjice, ki vodijo prof ženske­mu dvoru. 
Toda Ileazar jo zadrg in opozori, da 
je nevaren oni del svetišča zaradi strelic , ki jih mečejo rimski vojaki iz bližnje pa­lače Antonije. Nato zavijeta na desno po stopnjicah navzgor . Prostor okrog tem­pelja so zasedli Galilejci. Zmagoslavnega prišleca niso pozdravili, kakor se spodobi. Predrzno stopi Menahem, njihov povelj­nik, z malo četo predenj in mu hoče zahra­niti vhod do tempelja . 
»Mi Galilejci smo sami (dovolj močni ,da branimo svetiŠč"e«, se razkorači Mena­hem, katerega je jezilo, da ves Jeruzalem proslavlja Lleazarja, a za njegove zasluge se nihče (ne zmeni . »Boljše bo, da odslejbraniš ti samo spodnje obzidje . In če hre­peniš po tem, da bi tebi v čast kričal o ljudstvo po ulicah, tedaj pojdi in naskoč i Antonijo. To bi bilo bolj junaško ,dejanje, kakor pa svojenje Masade, ki se ti je po­srečilo po grdem izdajstvu . « 
Eleazar pobledi kakor kamen ob teh zasmehljivih besedah grobega Galilejca . »Ti boš mene, sina velikega duhovnika in izvoljenega poveljnika tempeljske stra­
že ?« vikne v veliki jezi in potegne meč i z nožnice. »To *mi boš plačal s svojo nečisto krvjo! « 
V bližnjem trenotku bi se vnel med poveljnikoma boj na življenje' in ,smrt, 'če 
bi ne skočila vmes Tamara in zahteval a miru zaradi svetega tempelljna. »Ali hoče­ta 'vpričo skupnega sovražnika umorit i drug {drugega ?« vzklikne devica in pokaže na palačo Antonijo. »Proč z meči! Podaj­ta si kot brata roke in 'si zmed seboj pra­vično razdelita varstvo svetišča! « 
Lepe Tamarine besede so učinkoval e celo ,na grobega Galilejca. Eleazarju po­nudi roko, rekoč : »Naj bo, nisem 'mislil ta­ko hudo. Polovico prostora okrog sveti­šča lahko zastražiš s svojimi bojevniki. Toda pri 'prihodnji svečani daritvi zahte­vam zase prvo mesto. Saj sem vendar sin onega Juda, ki je učil, {da moramo služit i samo Bogu in ne obenem Rimljanom. To­da Kaifa in več vaših učiteljev je reklo, da je dovoljeno 'služiti Rimljanom . Kaj, ti ne 'maraš moje roke? Sramuj se, da ne moreš premagati najmange nejevolje! Ka­kor hočeš. Ne potegujem se za tvojo pri­jaznost.< 
trenotek požre Eleazar svojo je­zo ; toda v srcu priseže krvavo maš'tčeva­nj,e. Brez besede gre za Tamaro, ki stop a med trumo Galilejcev proti 'krasnemu vzhodnemu portalu. Ko pride Tamara do pozlačenih vrat, ki se odpirajo v svetišče , pade na kolena in moli . Toda Eleazadu ni mar molitve. Preveč ga še pečejo v srcu besede, s katerimi ga je razžalil Mena­hem. 
Ko Tamara 'konča svojo molitev, j o pelje Eleazar skozi ženski 'dvor v stran­ske prostore, kjer so stanovale tempdjslk e device. Njihova stara 'prednica Fenena je bila Eleazarjeva teta. Nanjo je mislil Flea­zar, 'ko je Tamari obljubil, da ji bo' drugod , in ne pod očetovo 'streho, preskrbel biva­lišče. Kje bi ji mogel preskbeti ,priprav­nejše in varnejše stanovanje, ko je divja l boj po vsem svetu . 
Fleazar potrka na vrata, in stara vra­tarica ga pelje v sobo, ki je bila pa sred i pregrnjena z visokim, lesenim omrežjem . Kmalu se prikaže za omrežjem Fenena, visoke, od starosti upognjene postave , oprta na palico. Njeno veliko oko zre mo­dro in prijazno na Eleazarja in njegovo spremljevalko. 
»Tu sem ti 'pripeljal Tamaro, hčerk o pismouka Sadoka, ki mi jo je oče izbra l za nevesto, kakor zahteva Mojzesova po­stava. Toda zdaj ni čas ženitovanja, am­pak čas vojske. Zato sem 'prisegel, 'da šele tedaj popeljem 'nevesto v svojo hišo, ko n e bo nobenega Rimljana več v svetem me­stu in v deželi, ki nam jo je Gospod izro­čil kot dedšč'ino. Njenega očeta so žali ­bog roparji ubili na poti v Jeruzalem ; za­to se mi je zdelo najboljše, da izročim de­vico tebi v varstvo, teta. Vzprejmi takojsiroto in jo 'čuvaj v hiši 'božji, dokler n e pridem po njo kot zmagalec in rešitelj Iz­raelov.« 
»Bog dodeli tebi zmago in ljudstv u tešitev!« odvrne Fenena . »Ne pozabi, d a 
je slabotna tvoja roka, če ji Gospod n e daje moči. Ravnokar sem slišala o tvojem zmagoslavju ; obrni se k Bogu, da te n e zavrže zaradi tvojega ponosa tako, ka­kor je zavrgel Sau1a. Post in molitev i n čudeži, samo ti nam morejo priborit i zmago nad rimskimi četami. « 
»Prav, le posti se in moli, teta,« odvr­ne Eleazar nestrpno : »A jaz nimam ča-sa, Ida bi poslušal tvoje nepotrebne opo­mine. — Z Bogom torej, Tamara! Pozab i rimskega stotnika! Kajti — pri Bogu na­ših — ne trpim, da bi postala ne ­vesta kakega pogana! V tebi bije, to se m spoznal danes, junaško srce, vr,,'-dno naj­večjega Izraelca . « 
Fenena vzprejm.e, Tamaro, in povelj­nik tempeljske straže odide. Fenena pelje na to Tamaro v njen o celico in ji svetuje, naj nekoliko leže k po­
čitku, ker jo je utrudila dolga pot. Tama­ra stori tako. 
Bilo je Že pozno popoldne, ko potrk a nekdo na ,njena vrata. »Ali še spiš, hčerk a Sado'kova?« se zasliši glas od zunaj . Ta­mara skoči pokonci iz svojih zmedeni h sanj. Kje j,e slišala tak glas? Ah, res, t o je glas stare dojilje Sare! »Sara, Sara, al i si ti? Prrjdr vendar notri!« vzklikne vese -
Zadnji dnevi Jeruzalema . 20 
lo. Sara se razjoka od veselja, ko zope t vidi svojo Tamaro . 
Dolgo je trajalo, da sta se obe pomi­
rili v veselem svidenju in si pričeli pripo­vedovati svoje 'dogodke. »Ko me je koneč­no rimski deželni oskrbnik — da bi mogl a tej grdobi razpraskati njegov zeleni obraz! — s sramotenjem in zmerjanjem spodil iz gradu na cesto, si dolgo niseirn mogla poiskati strehe in koščka kruha . Tedaj sem šla v tempelj in sem Gospod a prosila 'pomoči. Uslišal je mojo molitev . Ko sem ob vratih tempeljskih devic toži­la svojo stisko, so me vzprejele za dekl o in zidaj bivam popolnoma zadovoljna v tejhiši božji. Samo ti, golobica moja, in tvoj bratec Benjamin sta mi povzročila marsi­kako grenko urico. Toda, glej, Gospod j e uslišal mojo vsakdanjo molitev in te j e pripeljal semkaj.« Tako je končala stara dojilja svojo dolgo povest . 
»Zdaj se pa hitro obleci, jagnjiče mo­je, v belo platneno obleko, kakoršno nosij o tempeljske device. Precej se prične ve­černa daritev. Z drugimi tdevicami pojdeš na galerijo v tempelj . Ko bo služba božja končana, poideš z devicami 'k skupni poje­dini in tam te bo Fenena, ki je vsem tem­pe4skim devicam dobra mati in prednica , predstavila tvojim novim tovarišicam . Pri tem ti svetujem, ne jezi se, če te bod o ošabne hčerke sijonske gledale nevošč,'lji­vo v oči. Kajti precej se je zvedelo, rda si He!vesta Ileazarja, ki se je zmagoslavn o vrnil danes v Jeruzalem. Tako sem tudi jaz zvedela za tvoj prihod. « 
O tem je kramljala Sara, medtem, k o 
se je Tamara oblačila v belo, platneno ob­leko. In kar ji je takorekoč prerokovala, se je tudi v re'snici zgodilo. Marsikaka tempeljska ,devica jo je pogledala z zavist­nimi očmi ; toda ona se je obnašala tak o priprosto in skromno, ponižno in modro , da si je takoj osvojila vsa srca . Imenovale so jo svojo prijateljico, in mnoge so ji tud i privoščile, !da postane nevesta najpono!s­nejšega junaka v Jeruzalemu . 
Še predno napoči noč, pokličejo Ta­maro v vsprejemno sobo . Ob lese!nem omrežju stoji njen bratec . Ko zagleda se­stro, skoči visoko v zrak, tleskne z roli
kamin vilkne : »Tamara, Tamara! Kaj, ti si ? Zakaj si se našemila v to belo krilo? Rajše te vidim v tvoji sinji obleki . In zakaj so t e kakor divjo ptico zaprli v to kletko?« 
Tako sta vzklikala v prvi radosti š e precej časa in nista prišla do pametneg a pogovora. Prva se pomiri v veselju Ta­mara in vpraša bratca po njegovih zad­njih dogodkih. Natančno hoče zvedeti od njega, 'kaj je slišal od roparjev o ben Kajfi . Tedaj pa zapazi, da nista sama v sobi. Iz temnega kota se (namreč !prikaže mož, ki pravi, da je on — Anan ben Kajfa. 
20* 
»Nisem hotel motiti prve radosti vaji ­
nega svidenja«, pravi mož s kuštravo, siv o 
brado in čudno prežečim pogledom ; »zdajse !pa že lahko predstavim svoji ljubi bo­doči sinahi kot Eleazarjev oče . Moj sin je danes prinesel blagoslov svojemu narod u in svoji hiši, !ker je narodu !priboril sklad e orožja in sebi — nevesto . Kako si pa lepa ! Kakor roža med cvetlicami. In gotovo si tudi toliko pametna, da ne boš poslušal a praznega govoričenja prestrašenega deč­ka. Kako bi mogla verjeti, da gojim kak o zvezo s takim tolovajem, kakor je ben Giora? Še manj pa, da bi izdal takim lju­dem svoje ljubljene sorodnike . « 
Tamara tpogleda starcu z odkrito ne­
zaupnostjo v hinavske oči in pravi : »Iz lastnih Eleazarjevih ust sem stišala, d a večkrat občuješ z ben GioTo. Toda o tako groznem izdajstvu, o kakoršnem je Ben­jamin čul iz ust šajka Mardoha, težk o verujem. Kajne, bratec, zmotil si se ? šaik ni tako rekel o ben Kajfi ? « 
Benjamin se silno prestraši in odvrn e tiho: »Ne vprašuj me o tem. Sicer me b o 
zopet zaprl h svojemu staremu očetu, ki je obseden od hudobnega duha . « 
»Kaj pomeni to šepetanje?« reče tr­do ben Kajfa in stopi bližje. »Kaj govori deček o hudobnem duhu? Čakaj, te 'bom že odvadil laži! Ali mi nisi obljubil, da o tistem neumnem čvekanju -« 
»O tem nisem ničesar zinil Tamari« , dé deček prestrašeno . 
»Toda ti moraš priznati, da je vse sa­mo 'neumno nesporazumljenje ! « 
»Tega ti nisem obljubil, ampak samo , da o tem govoril ne bom . Sicer bi se mo­ral lagati, in laž je greh«, odgovori Ben­
jamin boječe. 
Tamara je zvedela dovolj, zato ni dalje izpraševala brata o tem, kar je sli ­šal od šajha Mardoha . Vprašala je saino 
po očetu in po imetju, ki ga je imel pri sebi. 
Ben Kajfa začne sam od sebe pripove­dovati o tej točki in se jezi nad deželnim oskrbnikom, ki je z vso dedščino zbežal v Cezarejo. Nato potegne iz svojega plašča kos papirusa, na 'katerem je bilo zapisano , da je on oskrbnik vsega Sadohovega pre­moženja, iz pasu pa vzame tintnik in pe­ro . Vse skupaj prijazno ponudi Tamari : »Podpiši se tukaj! Samo zaradi oblike . Saj po postavi sem že tako kot najbližj i sorodnik tvoj zakoniti varuh. « 
Tamara pa odvrne : »Ne bi bila pa­
metna, če bi se 'podpisala pod listino, ka­tere vsebine ne poznam. Pusti jo tukaj, da jo 'preberem jutri. Sicer pa je moj oče 'go­tovo dal natančna naročila svojemu vest­nemu oskrbniku v Antij'ohiji . Že pred tedni sem mu po zanesljivih ljudeh sporočil a vse, kar se je zgodilo. Ko "bi ne bila izbruh­nila vojska, bi bil že tukaj . Toraj jutri.« 
Ben Kajfa se ugrizne v ustnice. Nato 
vzame listino in pisalno orodje, rekoč : »Ti si v resnici zelo previdna. Skoraj bi bil opravičen, da se jezim nad teboj. Toda brez zamere. Jutri ti prinesem podpis od sodnika, ki me bo ura'dno postavil za va­ruha tebi in tvojemu bratcu. Z Bogorn ! Na svidenje ! « 
»Jutri pridem zopet, če smi bo mogo­če. Zdaj poznam pot«, zakliče Benjamin , ko ga ben Kajfa odpelje s seboj. 
Petindvajseto poglavje . 
Osvojitev kraljevega gradu . 
Drugi dan je bil 'po judovskem kole­darju »lesni praznik«, in bila je takrat na­vada, da so prinašali Izraelci polena v tempelj za žgavni oltar . Že v ranem jutru 
jih je prihajalo na tisoče ; tempeljski slu­žabniki so imeli vedno polne roke, ko s o skladali polena v spodnjih prostorih n a obeh straneh duhovskega dvora . 
Tudi Eleazar je prišel že pred jutranjo daritvijo z mnogimi svojimi pristaši in j e prinesel svoje poleno . Njegovo bistro ok o 
je pregledovalo čete mož, ki so stali na de­sno in levo v gostih vrstah . Prijazno so m u pokimavali navzoči. Ko je oddal svoje po­leno, se je vstopil k možem ob Nikanorje­vih vratih. 
hem. Odet je v bleščeča oblačila in stop a kakor kralj v sredi svojih pristašev. S sve­čano ošabnostjo se hoče preriti 'na častn o mesto 24 starejšin. Toida Eleazar se 'mu postavi nasproti in reče : »Kako se upaš riniti na ta prostor, 'kakor bi br1 kralj je­ru.zalemski? Nazaj! Obleci se v galilejsk e kmečke cape, ki se ti bolj podajo, kakor ta obleka, in prinesi ponižno svoje poleno , sicer ti, pri Bogu naših očetov, tudi 'na tem svetem kraju ne bomo prizanesli z mečem in krvjo«. 
Menahem hoče kljubovati, ii>n njegovi pristaši 'mu skušajo s komolci in pestm i priboriti pot do častnega mesta. Ali naen­krat vzbukne divji krik ; Eleazerjevi pri­staši so prinesli s seboj v tempelj meče. skrite pod plašči. Na 'poveljnikov migljajse zablišče ostrine, in z vsklikom: »Smrt predrznežem ! « navale Eleazar in njegov i pristaši na neoborožene Galilejce . To je bilo 'nečuveno hudodelstvo . Na kraju, ka­mor se Izraelec prej ni upal stopiti s pali­co v roki, so žve'nketali meči in je tekla kri. Zaman so skušali zabraniti onečašč'e­nje ten-melja 'duhovniki, ki so opravljali ju­tranjo daritev . 
Tamara je ravnokar prišla s tempelj­skimi devicami na galerijo. Gledala je na žgavni oltar in na preprogo pred najsve­tejši-m. Naenkrat 'zapazi ob Nikanorjevih vratih prerivanje mož in kmalu na to bli­
ščeče meče. S strahom in grozo vidi, kak o lije rdeča kri na bele marmorne stopnjlce . Po ternpelju nastane krik in vik. Tamara zapre oči, ida bi ne videla tako strašnega prizora. Ko jih zopet odpre, zagleda L1e­azarja, ki z okrvavljenim mečem zasledu­je Menal
hema in vsakogar prebode, kdo r mu hoče zastaviti pot . Tamara Zbeži s svo­jimi tovarišicami v inotranje prostore in ne upa več pogledati v tempeljske dvore, po­krite z mrtvimi trupli. Skoraj vsi Galilejci so, bili ubiti v tempelju. Menahem je sicer ubežal iz svetišča in se skril v ofelu, tod a še tisti dan so ga našli in kruto umorili p o povelju Eleazarjevem. 
V tej hudobiji je spoznal škof Simeon od Gospoda prerokovano »gnusobo n a svetem mestu« in je zapustil še tisti dan Jeruzalem z zadnjimi kristjani, ki so mogl i in smeli bežati. 
Zdaj je bil tempelj popolnoma v Ele­azarjevi oblasti.Precej se je polastil tem­
peljskega zaklada — čez tisoč talentov zlata — in ga je proglasil za vojno blagaj­nico v boju proti Rimljanom . Neke vrste odbor, v katerem sta bili zastopani »stran­ka gorečnikov« in zveza ben Giorovih pri­stašev, je prevzel vodstvo podjetja in j e imenoval Lleazarja za svojega vrhovneg a poveljnika. 
Kot takega se je hotel še tisti veče r predstaviti Tamari. Toda namesto, nje je prišla njegova teta Fenena v vsprejemno sobo in ga je obsula z grenkim očitanjem . Kako se upa zopet stopiti v tempelj, k i ga je oskrunil s krvjo. Ta kri hujše vpij e k nebu, kakor kri Abelnova . Kajti Abel ni bil umorjen na tako svetem mestu . Kako more upati, da bo s svojim onečaščenim mečem rešil Jeruzalem in tempelj in božje ljudstvo iz rok njegovih sovražnikov . Ni­kdar se ne bo Gospod poslužil takega orodja, da reši Izrael. Saul je grešil mnogo manj in je bil od Boga zavržen. Tako je govorila starka v sveti gorečnosti in je ho-tela svojega nečaka nagniti k pokori za neizrečeno hudodelstvo . 
Eleazarju se ni poljubilo, da bi dalje poslušal pridigo svoje tete . Jezno jo je prekinil, rekoč : 
»Seveda bom opravil spravno darite v 
in plačal stroške za očiščenje tempelj a Toida o politiki in o vojski ti ne razume š ničesar. Ne maramo Galilejca niti ,kot po­veljnika, niti kot kralja. Sicer pa nisem prišel semkaj, da bi poslušal tvoje nama­zane pridige, teta. Imam premalo časa z a take reči! S Sadokovo hčerko hočem go­voriti. « 
»Tamara noče priti semkaj . Pravi, da si rajše izvoli smrt, kakor pa ženina, ki je 
morilec in os{krmjevalec tempelja,« od ­vrne Fenena. Eleazar pobledi otz
d jeze In 'udari nogo 'ob tla. »Te besede se boš kesala !« vzklikn e 
ogorčeno. »Bomo videli, če ne bom ukro­til te divje mačke! Na kolenih me bo pro­sila odpulšč'anja! Ko zmagam Rimljane, j o bom prisilili, da se poroči z menoj . « 
»Tako dolgo 1-1, dokler bo hotela ostati med tempeljskimi devicami,« odvr­ne Fenena. »TIMI proti tebi bom branila njo in svetost te hiše . « 
»Ha, tvoje varstvo! Bomo videli, ko­
liko moči imaš,« se zakrohoče Eleazar in odide s trdimi koraki . 
Drugi ,dan prične Eleazar napadati Antonijo. Že po preteku dveh dni se je po ­lasti in da pomoriti vso rimsko posadk o do zadnjega moža. S tempeljske strelk', s o device lahko opazovale strašni boj . Tdda Tamara ni marala iti na streho, čeprav j o je tprosila stara dojilja Sara, naj gre gle­dat veliko junaštvo svojega ženina. 
Junaška Eleazarjeva postava in nje­
zo'va pozlačena oprava je Sari zelo pri ­ljubila poveljnika temfpeljske straže . Sicer ni opravičevala njegovega krvavega gro­zodelstva nad Galilejci, a to se ji venda r ni zdela nobena ovira, da bi njena ljub­ljena Tamara ne postala žena tega naj ­večjega m najlepšega moža v Izraelu. 
»Navaditi se ga moraš, golobica mo­ja,« je rekla. »Eleazar je pač mož meča in ,ne mož miru . Gospod ti bo podelil moč, da boš lahko videla kri, kakor Debora in Judita. ,pobožni kralj David je prelil mnogo krvi. Boš videla, 'da ,bo tudi Ele­azar postal enkrat kralj vsega Izraela. Pridi torej in poglej, kako' se on, prvi m}zd vsemi, bojuje proti ipoganom . « 
Tamara odvrne kratko :
 »Prosim te, Sara, ne govori mi več 

o tem možu. Nič ne hrepenim, ,da bi po­stala izraelska kraljica, najmanj ob stran i takega moža, ki si s hudobijami pripravlj a pot do 'prestola. « 
Po teh besedah šiva Tamara dalje ldu­hovniško obleko, ki jo je dobila v dela. 
Med delom ji pride na misel njen zad­nji pogovor s Heleno in Dru>zilo o vesolj ­nem kralj'estvu miru. Čisto drug !duh vlada v kraljestvu Mesijevem, lkakorš'nega je orisala krščanska sužnja, kakor pa med temi judovskimi »gorečniki«, ki mislijo, da služijo Bogu, ako prelivajo kri svoji h sovražnikov in celo svojih bratov. KAo ozkosrčen in malenkosten je duh judov­stva! Samo Izraelci naj !bi bili izvoljenc i božji, drugi narodi pa naj bi jim služili . 
Tamara se je zdaj spomnila na 'neka­
tere besede prerokov, kjer je govor o če­ščenju božjem, ki se bo razširilo ,po ve­soljnem svetu. »Wltiko bo njegovo ime 
med pogani,« tako je oznanil ,prerok Ma-Iahija. To se ne vjema z mesijanskim kra­ljestvom, kakor ga umevajo Judje . 
Zdaj se je spomnila Tamara tudi, da ji je govorila Helena o darovanju GosDo­dovern v ternpelju. . Ob tej priliki je častit­ljiv starček prerokoval, da bo Mesija mno­gim v Izraelu v padec in da bo tneč rani , srce njegove Matere. 
Morala je misliti na mater, kateri b o 
meč bolečin prebodel srce . Kako strašno 
'se je izpolnila prerokba, ko je stala pod križem svojega Sina! Vedno bolj se je Ta­mara med svojim delom poglabljala -v te misli. Živo ji je stopila pred dušo usod a Matere, ki so ji Sina pribili na križ. In ta Sin je bil Bog in človek obenem! Ta Si n je odrešil človeški rod! Te misli so na ­polnile Tamarino srce z globokim spošto­vanjem do božje Matere. Spomnila se je na tisto podobo, 'ki jo je vlidela v Betanij i in pričela je moliti : »O hči Davidova, ti najsrečnejša, pa tudi najnesrečnejša Mati . prosi zame in za mojega brata ter naj u pripelji v kraljestvo svojega Sina, če j e tvoj Jezus v resnici obljubljeni Odrge­nik!« 
Tudi se je spomnila Tamara, da j e govorila Helena o neki 'starki Ani in -- d a je preživela Mati Jezusova svojo mlados t med tempeljskimi devicami. Ali ne žive 
o tem nobeni spomini več med starejšimi 
tovarišicami? Ali ne ve Fenena, lki je že 
tako priletna, ničesar o tem? Tamara j o sklene {povprašati o tem ob prvi priložno­sti. Tudi mora poizvedeti o izrednih pri­kaznih, ki so se baje godile ob smrti Je­zusovi v temRelju . 
Toda ni se kmalu ponudila priložnost za miren pogovor s Feneno . Dogodki so sledili zdaj v Jeruzalemu drug za ,drugim. Po osvojitvi Antonije je napa". Eleazar 
grad Hasmonejcev, palača Agripovo in š e mnogo ,drugih hiš, ki so bile »prijazne Rimljanom«. Vse je dal opleniti in požgati . Cele trume herodijancev so, bežale iz me­sta, med ,njimi mnogo najuglednejrših me-ščanov. Nekateri pa so se na svojo pogub o zatekli v kraljevi grad, ki ga je zdaj zače l oblegati Eleazar . 
Tisti dan, ko se je vršil prvi napad , se prikrade Benjamin skrivaj k svoji se ­stri v tempelj . »Ne morem ostati dolgo pr i tebi, Tamara,« nagovori sestro . »Ce nam ­
reč zapazi ben Kajfa, kam sem šel, me go­tovo zopet zapre 'k svojemu očetu, ki j e obseden od hudobnega duha . To ti pa re­čem : ne bi rad prenočil pri njem! « 
Nato pripoveduje deček sestri, kaj j e blazni starec govoril o Jezusu iz Nazareta in o njegovem strašnem prihodu na obla­kih neba. »Starec je bil namreč veliki du­hovnik in je Jezusa dal križati . Zdaj si on vtepa v glavo, da je Križani resnično od mrtvih vstal, čeprav !naju je oče učil na ­sprotno. Kaj praviš na to, Tamara? Ne ­srečnemu starcu se bliskajo oči kakor dva žareča oglja, kadar prične govoriti o Na­zarencu. Neprestano tudi trdi, >da je za celo večnost obsojen v petkel. Grozno je , videti ga in poslušati take reči. « 
Tamara odgovori : 
»Strašno je, ako i'ma človek na vest i življenje nedolžnega. In mogoče je, da je najin oče v zmoti glede Jezusa iz Na­zareta. Benjamin, moli večkrat, >ia bova spoznala resnico o tej stvari! Kako se ti pa godi v Kajfovi hiši ? « 
»Zdaj ne več tako slabo, kakor v za­četku,« odvrne Benjamin. »Odkar si je Eleazar priboril toliko slavnih zmag, j e ben Kajfa mnogo boljše volje in me sko­raj nikdar več ne tepe. Imam tudi prav dobrega tovariša, Eleazarjevega mlajšega brata Natanae'la. Z njim se igram in vadi m v metanju s fračo. Tako dobro že zade­nem, kakor tnali David. Jutri pojdem z Lleazarjem in Natanaelom pred grad, k i ga bodo naskakovali . Kakor hitro se kak Rimljan prikaže na obzidju, bom precejpomeril 'kamen vanj . « 
Tamara mu hoče to zabraniti . A Be­njamin se odreže : 
»Ti o tem ničesar ne razumeš, 'ker s i deklica ; jaz sem pa deček in se mora
m hrabro bojevati za postavo in za narod . 
Vse žepe bom natlačil z najostrejšimi ka­meni. To bo frčalo na njihove glave, ka­kor kamen Davidov na Qoljata. Samo v lepega stotnika ne bom pomeril, ker nam je takrat na svojem belcu 'prišel na po ­moč. Precej sem ga spoznal, ko sem 'g a zagledal na stolpu. Tudi Eleazar ga j e spoznal in mu je hudo zapretil in zažagal . Toda še danes bom govoril z Eleazarjem ,naj temu Rimljanu ne prizadene nič ža­lega.« 
Benjamin se je po teh besedah z ve ­selim srcem poslovil od sestre. Toda Ta-, mari je pala žalost kakor kamen v srce , ko je zvedela od brata, da Lucij Mav še biva v Jeruzalemu. Šla je v svojo, celico 
in je vroče molila h Gospodu, da bi nje­nega velikodušnega rešitelja obvaroval pred smrtjo, ki mu (preti. 
Prihodnje jutro je Eleazar v resnici 
začel napadati kraljevi grad . Na štirih mestih je naskočil obzidje, in v divji drz­nosti so skušali Judje po lestvicah priple­zati na zidovje . Toda Rimljani so jih ob ­suh s puščicami, in morali 'so se umakniti s krvavimi glavami. Manjkalo je Judom oblegalnih strojev. Zato so morali skleniti , da prodro zidovje s počasnim kopanjem in rovanjem pod zemljo. Kopali so do te­meljev zidovja, podprli jih z močnimi tra­movi in so odstraniali 'zemljo pod obzid­jem. Koneično so zažgali tramovje m so hitro zbežali iz rovov . Goreči tramovi s o se zlomili pod težo od zgoraj in vse ob­zidje se je zrušilo do tal. Tako je bilo mo­goče prodreti najtrdnejša zidoVja in naj­močnejše stolpe, 'ki jih ni moglo razrušit i nobeno oblegalno orodje . 
Metilij, kateremu je Gesij Flor izro­
čil vrhovno poveljstvo, reče z nasmeho m Liziji in Luciju, ko je bil odbit prvi napad : »Ne bodo si več upali naskočiti nas dru­gič. Palo jih je najmanj tisoč mož.« On je oba častnika takoj po Florovem odhodu osvobodil iz ječe. 
»Toda hrabro so se vojskovali, sko­
raj preveč predrzna« odvrne Lucij . »Bojz Judi bo bolj 'krvav, kakor misli Gesi jFlor. « 
»Najprej si morajo nabaviti oblegal­nih strojev ; potem mas bodo zopet nasko­
čNi,« dé Lizija. »Ali pa bodo kopali rov e 
pod zemlljO . « 
»No, mnogo sreče!« vzklikne Metilij . »Predno bodo privlekli do obzidja le eno orodje, in predno bodo 'izkopali en sa m rov, bo že Gesij Flor tukaj s svojimi po ­možnimi četami, katere je šel iskat. « 
»Če bi bil šel pomoči iskat, bi bil že pripeljal svoje čete pred mesto,« pravi Li­zija. »Toda bojim se, da nas misli pustiti na cedilu. Vžgal je ogenj upora v mestu in je zbežal na varno .« 
»Če pa tako stoje stvari, se moram o udati,« odvrne Metilij prestrašeno . 
»Rimljani — da bi se udali Judom?,< zakliče Lucij. »Nikdar! Rimljan mora tud i umreti, če je treba. Prav nič ne računam na Florovo pomoč. Toda Cestij Gal pride morebiti s pomožno vojsko. Kajpak, neka jtednov bo še trajala, predlno zbere raztre­sene čete. Toda čisto vse eno :
;'e, naj pride ali ne pride, mi bomo ostali vsi do zad­njega moža na svojem mestu . « 
Zaman je gledala straža z najvišjega stolpa dan za dnem in teden za tedn a prati severu, odkoder bi se morale prika­
zati pomožne čete iz Cezareje ali Antijo­bije . Med tem pa so kopali Judje svoje ro­ve pod obzidje. V gradu se je natančno slišalo njihovo podzemeljsko kopanje, i n izkušeni tribun Lizija je čisto natančno po ­kazal, kateri del obzidja je v najnevarnej­šem položaju. 
»Imamo dovolj časa, da za tem ob­zidjem sezidamo še drugo zidovje,« reč e Klavdij Lizija . »Predno podkopljejo t o drugo zidovje, bo že prišel Gal s svoj o vojsko na pomoč . « 
Z veseljem so vojaki prinašali kame­
nje in zidali drugo, več komolcev široko zidovje, pod vodstvom tribuna Lizije. Pri tem delu so s posebno gorečnostjo poma­gali tudi Judje, ki so pribežali v grad ; 
Zadnji dnevi Jeruzalema . 21 
kajti dobro so vedeli, da se gre za njihov o 
življenje, če pridejo Eleazarju v roke . 
Dan in noč so zidali drugo obzidje m so ga dovršili dvajset komolcev visoko, ko se je nenadoma s strašnim pokanje m razrušilo sprednje obzidje . Mnogo voja­kov je bilo pokopanih pod razvalinami . In ni se še popolnoma razkadil oblak prah u nad podrtim, ko pridrvi Eleazar na čelu izbrane čete v vrzel, ki je nastala pri zu­nanjem obzidju. Na drugem napol dode­lanem obzidju je stal Lucij Flav s svoj o četo. Hitro primejo Rimljani za orožje in poženejo sovražnika s sulicami in kame­njem skozi vrzel. Fleazar je dobro spoznal med zmagovalnimi Rimljani Lucija, in š e bolj mu je vzkipela v srcu jeza 'do njega . 
Toda vkljub tej zmagi je vojakom upadel pogum, ker so spoznali, da jih j e Flor zapustil in izdal. Zahtevali so, da s e 
prično z Judi pogajanja glede častneg a odhoda. Zaman sta se Klavdij Lizija i n Lucij Flav upirala tunu, zaman so prosil i Judje, ki so se zatekli v kraljevi grad, na jjih ne izroče v roke njihovim razljučenim rojakom ; MetHij je odprl vrata, ko so trij e judovski poveljniki prisegli, da bodo pu­stili svobodno odliti rimskim vojakom. To­da, ko so rimski vojaki odložili orožje i n odšli iz gradu, tedaj so jih napadli Judj e brezvestno z vseh strani in so jih pričel i pobijati. 
Med sramotno izdajo četo nastan e krik presenečenja in ogorčenja . 
»Vi ste nam pri bogovih prisegli živ­
ljenje in svobodo!« zakliče Metilij . 
»Pri vaših bogovih! se norčujej o Judje. »Ta prisega pri nas ne velja. Mi smo pri našem Bogu prisegli, !da ne pri ­zanesemo nikomur izmed vas, razven č e kdo prestopi k nam, ,postane Jud in se da obrezati. « 
»Krivoprisežni Judje ne postanemo ! « 
odgovarjajo Rimljani, »Bogovi naj mašču­jejo našo smrt! « 
Lastnike je dal Eleazar ločiti od dru­gih vojakov in jih je peljal v čuvajnico o b vratih. Z golim mečem je stopil prednje i n jim je zakričal, naj se pripravijo na smrt, če nočejo sprejeti judovske vere. Tedajpade bojazljivi Metilij predenj na, kolena in ga prosi milosti . »tej!« mu kličejo to­variši njegovi, in Eleazar ,dé zaničljivo : »Tega bi ne pričakoval od nobenega Rim­ljana.« Nato se obrne Eleazar k Luciju : »Kaj ne, ti pa rajše umrješ, kakor bi pre­stopil k Judom? « 
»Rajše grem tisočkrat v smrt, kakor da bi si nakopal to sramoto!« odvrne Lu­cij s ponosom. 
»Torej te bom prisilil, da boš najpre j pil ta kelih sramote in potem še kell h 
smrti — toda počasi, kapljico za kapljico ! Poravnati moram namreč še čisto posel> . 
21 * 
ne račune s teboi,« odvrne Ieazar in za ­pove zvezati stotnika ter ga odvesti v nje­govo hišo . 
»Z,dravstvui!« zakliče tribun Lizija svojemu mlademu tovarišu v slovo . »Raz­mišljaj o visokih resnicah, ki sva jih raz­motrivala skupno, in Bog te naj pripelj e do resnice! Kako se veselim, ,da umrjem kot kristjan k 
»Ti si Nazarenec?« zakriči Eleaza r nad tribunom. »Torej si dvakrat zasluži l smrt! Umri, če se takoj ne odrečeš tejveri, ki jo še bolj sovražim, 'kakor po ­gansko . « 
»Z veseljem umrjem zanj, ki je zarn e 
visel na križu!« odvrne Lizi>ja. 
»Zabodite ga!« zarjove Eleazar ; itn Lucij je videl, kako se je njegov prijatelj
zgrudil umirajoč . Nato so Lucija zveza­nega odpeljali v Kajfovo hišo . 
Šestindvajseto poglavje. 
Tamarino junaštvo . 
Tisti dan zvečer stopi Eleazar v hiš o tempeljskih devic in hoče govoriti s Ta­maro. Namesto nje pride zopet starka Fe­nena s poročilom, da se Sadokova hč i brani stopiti svojemu ženinu pred oči . 
»Pa ji nesi to pismo. Če se bo tudi potem še branila govoriti z menoj, bo m ubral drugačne strune. « 
V pismu je bilo zapisano : »Eleazar lepi Tamari, ki si jo je izbral za nevesto . Vedi, roža antijohijska, da te bom utrgal , 
čeprav me je ranilo tvoje trnje . Kajti vonj tvoj je sladek in všeč mi. je tvoja lepota. Lepi Rimljan, ki je tudi iztegml svoje pr­ste po tebi, je v mojih rokah . V svoji hiši sem ga shranH na varnem kraju . Pri Bog a naših očetov! Umoril ga bom v naj ­strašnejših mukah, če nočeš priznati me ­ne, ,morivca in oskrujevavca ternpelja' , kakor si me imenovala, mene, zmagoslav­nega osvoboditelja Izraela, za svojega že -
Voli med menoj in Rimljanom! Ja z 
čakam . « 
Tamaro oblije smrtna bledica, ko pt o ­bere te vrstice. Urno teče v vsprejemn o sobo, da z besedami in solzami gane Elea­zarja k usmiljenju. Trdosrčni mož jo po­sluša hladno in se pase nad bolečino de ­klice. To je bilo njegovo prvo maščevanje za grenke 'besede, ki jih je izrekla o njem . Čem večja bojazen za življenje Lucijev o je bral v njenih očeh, tembolj se je vžiga l v njegovem srcu ogenj ljubosumja . »Ko b i bilo moje življenje na tehtnici, bi ona n e ganila niti z mazincem!« je rekel samem u sebi, 
Tamara se je konečno ponižala to­liko, da se je sklonila predenj in ga pro­sila odpuščanja : »V prevelikem razburje­nju sem govorila svoje besede . Priznam , da Imaš plemenit namen, osrečiti Izrael . Bodi torej usmiljen do mene in prizanes i možu, ki je le dobro storil mojemu očet u in meni.« 
»Da se boš mogla z njim poročiti, ka jne?« se zasmeje Eleazar . 
»Priseg' am ti, da ne vzamem pogana za moža! « »O, on bi se dal obrezati zaradi tvo ­
jih lepih oči . « 
»Ce bi tudi postal zaradi mene Jud, t i prisežem, da mu ne bom ponudila roke v zakon ! 
»In vkljub temu ne maraš postati mo­ja nevesta? « »Bodi velikodušen! Ne snubi na tak 
način uboge deklice! Masadi si bil boljdobrosrčen do mene. Takrat si dejal, da me ne boš nikdar pTisilil vstopiti v hišo tvojega očeta kot nevesto, če je on kri v smrti mojega očeta. « 
»Velikodušen ali ne velikodušen — takega, kakoršen sem, me moraš vzeti za 
moža! Premisleka ti dam do jutri večer . Takrat mi moraš brez ovinkov odgovo­r iti: da ali ne. In če rečeš: ne umori m Rimljan~,« 
Po teh besedah jo zapusti Ileazar. 
Tamara z žalostnim srcem odide nazaj v svojo, sobico. »On bo storil tako ; krvo­
ločnež ga bo umoril, če se ne poročim z njim. Ali morem, ali smem toliko žrtvo­vati za ptujca? Žrtvovala bi več, kakor svoje življenje! Sveta Devica, ki si ne­kdaj bivala v tej hiši, poglej, kako trepet a moja duša. Vdahni mi dobro misel, ki b o rešila Rimljana smrti in muk, mene pa te ­ga trdega, krutega človeka, ki s silo za­hteva mojo roko v zakon! « 
Tamara je večkrat molila za Lucija že tedaj, ko je bil oblegan 'kraljevi grad. Zdelo se ji je zdaj, da je bila že nekolik o uslišana njena molitev, ker ga Eleazar n i dal takoj umoriti, kakor njegove tovariše . Gotovo, tudi zdaj mora biti še kaka rešnja pot. Premišljala je in premišljala, a no­bena izvedljiva misel ji ni prišla v glavo . 
Tedaj jo pride Sara vprašat, če noče iti na streho gledat požara kraljeve pala­če . Ko je namreč 'ljudstvo v njej vse po-­plenilo, so jo zažgali na vseh štirih oglih ,in njeni plameni so se vili visoko pod ne ­bo. Da bi starki izpolnila željo, gre Ta ­mara na ploščato streho in gleda neka jčasa grozen, toda veličasten prizor. Iz vseh oken so sikali plameni in so se dru­žili nad streho v velikanski ognjen val,ki je metal iskre proti nebu . Čez mesto se je slišalo pršenje isker in pokanje tramov­ja. Vse nočno nebo in ves Jeruzalem j e bliščal v rdečem žaru. Zlata streha tem­pelja se je svetila kakor škrlat. 
»Glej, koliko stoji žensk po strehah ! 
Ves Jeruzalem pase svoje oči nad pob­rom,« pripomni Sara . 
Tedaj šine Tamari misel v glavo . Zdajle je najpripravnejši trenotek, da re­
šim stotnika, če je mogoče . Vse gleda in pazi samo na požar. Staro dojiljo pocuka za rokav in jo pelje s seboj v svojo so­bico. 
»Midve bi morali počakati še neka jčasa,« reče starka, »vsaj toliko, da bi s e zrušila streha; potem bi letele iskre še enkrat tako visoko. « 
»Prav. Videla boš to bolj v bližin, . Nemudoma ni prinesi kako temno ogri­njalo in me spremi v hišo ben Kajfe. Tam bova mnogo bližje požaru in vse boš v : ­dela bolj natanko. « 
»Zdaj? Ponoči? Kaj pa misliš, goo­bica moja! Prepričana sem, da bi spodil a Fenena, čeprav te ima tako rada, tebe i n mene iz hiše, ko bi zvedela to . Saj veš, kako strogo je tempeljskim devicam pre­povedano zapustiti hišo . « 
, »Ona ne bo tega zvedela, dobra Sara. Ze zdavnaj je v svoji sobi, ;11 vse tova­rišice so na strehi. Bodi dobra in prine s mi ogrinjala« 
Stara dojilja je prav vse ubogala Ta­maro . Tarnajoč je šla po ogrinjalo. Seve­da Tamari ni bilo pri njenem drznem na­črtu tako Lahko pri srcu, kakor se je ka­zala Sari. Ce bi vso reč zvedela samo Fe­nena, bi se že kako upravičila; a če jo opazi tudi kdo drugi, potem bo morala sramotno iz hiše . In kam bi se obrnila v tem slučaju ? 
Na drugi strani pa se je šlo za člo­veško življenje, in sicer za življenje mo­ža, ki je bil drag njenemu srcu. Zdaj, ko je bil Lucij Flav v življenjski nevarnosti , je čutila ljubezen do njega tako, kakor š e nikoli prej. »Saj zase ga tako ne more m rešiti,« si. je mislila. »Naj beži v svojo do­movino k sestri, o kateri mi je nekda jpravil, da je ravno taka kot jaz. Nikdar več v življenju ne bom videla njego pega prijaznega obraza ; a me bo vendar vsajto tolažilo, da sem ga rešila iz rok tega samosiilnika . In čeprav smrti zapadem — poskusiti hočem . « 
Benjamin ji je Kajfovo hišo in poseb­
no še ječo, v kateri je bil zaprt skupno z bebastim starcem, tako natanko popisal ,da ji je bilo vse čisto jasno. Tudi o ne­kem dohodu na strani razpalega krila ji j e pravil. Upala je, da ga dobi, če se ji l e posreči neopaženo prestopiti glavna vrat a in skrivno priti čez dvorišče . Pa kako najje to mogoče? Kako naj skrivno odved e jetmk~ ? In kje naj ga skritje ? 
Skoro vsak moški bi obupal pri toli­
kih težkočah in bi ne poskuk,l . Srce ju­naške ženske si pa upa več. Na kak način mora iti ; če je molila, ji bo Bog tudi go­tovo pomagal . Tamara je upala tudi bre z upanja. Zavila se je v temen plašč, ki ga ji je bila prinesla Sara in rekla : Naprcj ! pelji me skozi dvorano, v kateri ,pero du­hovniška oblačila. Tam so mala vratna, ki peljejo skozi lesno skladišče na prosto . « 
Nekaj minut pozneje sta hiteli v senc i 
tempelskih zidov dve zaviti postavi čez zunanji preddvor k mostu, ki je vodil v mesto. Straža, ki je tamkaj stala, bi jih kmalu zapodila nazaj. »Še zmerom ženske tu?« je govoril stražnik. »Mislil sem, da so tempeljska vrata že davno zaprta. Si­cer je pa že prav, da molita za rešitev Izraela. Težki časi pridejo nad mesto. Po­glejta na nebo, kako znamenje nam je po­slal Gospod! « 
Pogledali sta kvišku in sta videl i zvezdo-repatico, ki je vzhajala izza Olj­
ske gore v podobi meča. Sara je zakričal a samega strahu . 
»Ko sem jo videl, sem jo pokazal po­veljmku,« je nadaljeval stražpik, »in o n misli, da je to dobro znamenje in pomeni , da bomo Rimljane premagali . Da bi se ta­ko zgodilo! Pojdita v miru in molita ! « 
Tamara in Sara sta ocJhitelj naprej, 
sprernljevavki, kam da gresta . »Seveda bi 
požar mogočnega gradu od blizu boljš e videli,« je rekla, »a preje morava še v Kajfovo hišo, ker imam bratu nekaj važ­nega sporočiti. Natančneje ti sedaj ne mo­rem povedati ; pozneje izveš vse in bo š gotovo zadovoljna z mojim ravnanjem . « 
Sara je že mnogokrat hodila to, pot, ko jo je Tamara pošiljala k Benjaminu , zato ji je bila pot znana in se je tudi z vratarjem dobro poznala . Neumljivo ji j e 
bilo, kaj da pravzaprav hoče njen sice r tako pametni otrok ; vendar se je udala i n tako sta kmalu brez vseh težkoč dosegl e Kajfovo hišo, dasi so bile ulice kljub pozn i uri zelo živahne. 
Na trgu pred hišo so stale posamne 
gruče ljudi, ki so se pogovarjali o požaru , ki je metal svoje rdeče žarke po vse m mestu, in o zvezdi-repatici, ki je obra­čala nase vedno večjo pozornost . Z zgor­njega trga so prišli nekateri ljudje in pra­vili : »Ali ste slišali? Menda je došlo po­ročilo, da se Cestij Gal bliža z velikan­sko vojsko ! « 
»O, tako strašansko ,število jih pa tud i ni — morda kakih dvajset ali trideset ti­
soč,« je odgovoril eden iz ,množice . »Mi jim lahko še enkrat toliko postavimo na ­sproti in naš poveljnik tleazar jih bo na i-til kot snope. 
»No, bo pa imel precej opraviti,« j e 
odvrnil drug meščan, »Rimljani so dru­gačni bojevniki kot naši hudobni sosedje , Samaritani. A glejte, tu prihaja naš hrabr i Eleazar iz svoje hiše. « 
»Slava Eleazarju! Slava junaku na ­
šega ljudstva !« so vpili meščani in nare­dili prostor svojemu vojskovodji, ki je v diru prifhajal z nekaterimi svojimi tovariš i skozi široko odprta vrata . 
Tamara je ravno šla po sredi trga in 
ko je čula vpitje, se je komaj še umaknil a jahačem v senco nekega zidu. Potem j e slišala, kako je Eleazar s par besedam i bodril ljudstvo, naj ne obupa in naj se pr i hodnji dan pridno vadi v orožju, on pa d a gre sam sovražniku nasproti, da poizv e vse potrebno in da pride pravočasno na­zaj . Potem pa popelje svoje rojake v boj,kjer bo zmaga gotovo njihova . »Bog je z nami!« je zaklical. »Ravno v pravem tre­notku nam je izročil grad in sedaj obrača grozeče svoj meč na nebu proti Rimlja­nom. « 
Navdušeno so sprejeli meščani te be­sede, on pa je odjahal po ulici navzdo l proti vratom. 
Za trenotek je Tamara premišljevala, kaj bi zdaj storila . Za nekaj dni se za stot­nika najbrže še ni bilo bati . Na drugi stran i 
pa se ji je ravno ta čas 'pred vrnitvijo r,lea.zalevo zdel najbolj pripraven za 
vršitev njenega načrta, posebno pa še za ­to, ker bi jo v tej noči, ko je bilo ljudstvo zelo razburjeno, težko kdo opazil. Tedajzagleda pri vratih, ki so se zopet zaprla , dečka, ki je zrl za odhajajočim Eleazar­jem. Ker je bil na nasprotno stran obrnjen , je mislila, da je Benjamin ; zato stolpi hitro k njemu in ga nagovori z besedo »brat« . Začudeno se ozre deček 'k njej in vpraša : »Kdo si? « 
Že se je hotela Tamara opravičiti te r oditi, ko ji ,deček prijazno pravi : »O, ti si gotovo Benjaminova sestra, o kateri rn i je že toliko pripovedoval . Gotovo si šl a veliki požar gledat. Tudi jaz in Benjamin bi rada šla tja, pa Eleazar in ,oče nista pu­stila.« 
Oče! Na ben Kajfo Tamara niti mi­slila ni. Kako naj se drzne stopiti v hišo tega molža? In poleg tega jo je deček po ­znal in sum, da je stotnika rešila, bi go­tovo takoj nanjo padel. Ce bi se mogla neopaženo vrniti v tempelj, bi težko kdo nanjo mislil. Že to, da so jo ponoči videl i daleč izven tempeljskega zidovja, bi lahko imelo zanjo neprijetne posledice . Pa sedajne more več nazaj, torej ji ne preostan e druzega, kakor da izvrši svoj nameri . 
Bliskoma so se porodile v njenem sr­cu te misli in kakor v obupu vpraša : »Al i 
je tvoj oče doma ?« 
»Seveda je. Ali ga naj pokličem ali pa te popeljem k njemu? « 
»Ne, dobri Natanael . Ne k njemu, k svojemu bratu bi rada. Zelo rada bi videla, 
da to tako uravnaš, da tvoj oče ne bo ni­česar vedel o tem. Veš — s tvojim oče­tom sem se enkrat nekaj prepirala in -« 
»Ze dobro,« pravi Natanael, ki je oče­ta kaj malo spoštoval . »Moj oče se tak o z vsakim prepira. Ne bo zvetdel, da si t i tukaj . Pojdi za mano v posvetovalnico . Tjakaj pošljem Benjamina, sam bom p a pazil na dvorišču, da vaju nihče ne vidi. Benjamin ve za vse skrivne kote, in k o zažvižgam, te bo že tam peljal, kjer te n e bo dobil oče. « 
Tamara migne Sari, naj čaka v tem i zidovja in gre z nemirnim srcem skoz i vrata. Veliko dvorišče je bilo vsled po ­žara skoro popolnoma razsvetljeno. Deček jo pelje previdno ob zidu sodne dvoran e in ko prideta 'do prevrnjenega stebra, j i reče, da naj tu počaka brata . 
Torej dosedaj je šlo zoper njeno pri­
čakovanje še vse po sreči. Tamara je do­bila zopet poguma : njena molitev ni bil a zastonj in je zato molila še z večjim za­upanjem. 
Končno pride Benjamin. Na kratko mil razloži, zakaj je 'prišla . Pa v svoje začu­denje vidi, da brat nima toliko poguma, da bi sedaj po noči sam šel v podzemelj­
ske prostore. Strah, ki ga je takrat prestal 
v ječi poleg blaznega starca, mu je 'bi l preživo pred očrni. 
»Vedno sem slišal praviti, da so du­
hovi ponoči. močnejši kot podnevu. Go­tovo me bo obsedenec na kosce raztrgal. Ko sem bil preje na strehi in gledal požar , je starec tako strašno tulil, kakor še ni­kdar,« reče Benjamin. 
»pa dobri stotnik, ki je rešil mene in 
očeta iz rok divjih roparjev, vendar n i zaprt skupaj s starcern? « »Seveda je. Saj ni druge ječe, ki bi se dala (dobro zakleniti . « 
»Torej te pa jaz v imenu božjem spre­mim tja dol. Pojdiva! «
»Brez luči? Še podnevu si ne upam lezti po razpalih stonjicah, ki peljejo v podzemeljske ječe . « 
»Mora iti in bo tudi šlo! Saj se od po ­žara sveti kakor po dnevu . Če solnčna luč najde pot v te prostore, jo mora tudi svi t od ognja. « 
»Pa pojdi. Povem ti pa, da k obse­
dencu ne grem v ječo. Tja boš šla sama.« »Mislila sem, Benjamin, da imaš ve č poguma. « 
»Saj poguma imam — pa proti zli m duhovom ne . Če bi bil tako strahopeten, bi še k tebi ne bil prišel ; kajti ben Kajfa me skoro ubije, če zve za vse to, ali pa me 
zopet zapre skupaj z obsedencem . Torej pojdi sedaj! « 
Benjamin pelje sestro za balkon, na katerem so sedeli sodniki Jezusovi. Bilo je temno kot v rogu . Deček je vodil Ta­maro za roke okoli nekega vogla, kjer j e vedel, da so stopnjice . »Pazi,« jo opomni, 
sedaj sva na prvi stopnjici . Najboljše je, '
;e plezava z rokami in nogami navzdol . Jaz zlezem naprej 'in ti denem noge na stopnjice. Tako. Nekako v sredi manjka par stopnjic. Tu. — joj! 'kmalu bi padel . Se moraš malo bolj stegniti . Kako so de ­klice nerodne! Tu—k (Oba padeta za ne ­kaj stopnjic navzdol.) »Ali si se zelo uda­rila? Mene rama boli, ker si ti padl a nanjo. « 
Tamara je skušala vstati .
 »Zeli se mi, da sem si roko zvila. Pa
 
nič ne dé. A'i sva sedaj že doli? « 
»Že! Slišiš, kako tuli obsedenec? Mi-slim, da je najbolje, da zlezeva takoj zo­pet nazaj . Tako ga še nisem slišal divjati . « 
Tamara je drhtela kot trepetlika. To­
da takoj zbere zopet vse svoje moči ter reče : 
»Pogum, Benjamin, angelja varila na­ju bodeta varovala. « S temi besedami je šla dolgem, 
obokanem hodniku proti ječi in brat ji je boječe sledil. Skozi ?male luknje na vrhu, je padalo nekaj žarkov luči v temne pro-store; tudi so se njene ioči že nekoliko pri ­vadile temi . Tako sta dosegla vrata, ki so vodila v ječo ter potrkala nanje . 
Lucij Flav je v kratkem času svojega jetništva preživel strašne ure. Eleazar mu je poveidal kar naravnost, da ga čak a grozna smrt, in sicer zato, iker si je hot,l pridobiti ljubezen hčere izraelske, kater o si je pa on, poveljnik in bodoči knez iz­raelskega ljudstva, izvolil za svojo neve­sto. Rimljan pa je ?bil preponosen, da bi svojo ljubezen do Taramare tajil in opra­vičeval. Mesto tega je Eleazarju povedal celo v obraz, da mu je žal deklice, da j e določena za ženo verolomnega Juda . Sko­ro bi ga Eleazar pri tisti priči prebodel s svojim mečem, pa se je premagal z na­menom, da se maščuje strašneje . 
»Ti si kriv, da je rabi Sai.ok ~z An­tijohije postavil svoje premoženje pod rimsko varstvo. Podpiši takoj to pismo 
na poslanika, da prekliče to naredbo,« j e kričal nad vjetnilkorn . Tako pa ni uravnal Lucij, ampak Berenika po svojem zastop­niku; stotnik je kljub temu pustil mirno Eleazarja v napačnem mnenju, da je t o njegovo delo, in je odgovoril zbadljivo ,kako ga veseli, da je tako dekličino pre­moženje zavarovano proti pohlepu njene­ga nevretdnega snubača. 
Zadnji dnevi Jeruzalema . 22 
Tedaj mu je dal Eleazar roke zvezat i 
na hrbtu in ga peljati v ječo k blaznemu Kajn. 
»Do jutra imaš čas premisliti se, sicer ; pri mojem meču, te dam mučiti., da boš še za smrt beračil . « 
In res, ure spri 'blaznem Kajfi so bil e 
grozne, posebno ko je nastopila noč in s e je v ječi svetlikal ogenj gorečega gradu . 
»Zdaj prihaja Nazarenec k sodbi v
oblakih neba! Že je odpečatil pekel — glejte, kako rdečijo peklenski 'plameni ne ­bo! In jaz naj bom vržen v to žrelo! Že prihajajo satani, že trkajo na duri ! « 
Tako je 'divjal Kajfa, da je Lucij mi . sli], da tutdi on do jutra izgubi pamet . Tudi Lucij je slišal, da je nekdo po­trkal na duri in da skuša odriniti zapahe. »Pogum! « zašepeta ženski glas, kat e rega je takoj spoznal . »Pogum, stotnik! Z 
božjo pomočjo ti dotiašava svobodo . « »Hči rabijeva!« zakliče Lucij, 
»Da, jaz sem — pa za božjo voljo, za­pahi se ne premaknejo, Benjamin! « 
»Torej je Mezi zaklenil s ključem , vedno visi v njegovi sobi poleg vrat. Ne preostane nič druzega, kakor da gre m ponj,« toži Benjamin, »Ali boš mogla to­liko časa sama čakati tu pri vratih? Ja z moram namreč nazaj: po, stopnicah v stanu­vanje, kamor pa ti ne smeš iti . 
»Kajpa, tukaj hočem počakati . Teci, in naj ti Bog pomaga najti ključi « 
Deček odide. Lucij je stopil med tem tik vrat in skusil z vso močjo sneti vrata, pa se niso dala. »Bojim se, hči rabijeva , da ti nakoplje tvoja junaška velikodušnost slabih posledic in gotovo bo moje življenj e predrago plačano s tvojim dobrim ime­nom ali tvojo srečo. Prepusti me moj i usodi. Kar si zame storila, tudi ni zastonj ; moreš si reči : umirajočemu sem preskr, bela sladko tolažbo. In če dovoliš, bi te za dve reči še rad prosil . Raje umri 'kako r plemenita Rimljanka, kot pa da bi se orno ­žila z Eleazarjem! « 
»Obljubim ti, da nikdar !prostovoljno ne postanem žena tega moža . Same sebe umoriti pa ne smem. To je proti zapoved i našega Boga. Katera je tvoja druga prošnja? « 
»Sporoči na ljubo mater in sestro mojzadnji pozdrav! Pismo dospe v njene roke , če zapišeš nanj : Plemeniti gospej Lucini na Apijski cesti v Rimu . Piši jima, da se m mislil še v svoji zadnji uri nanji z ljubez­nijo. Piši jima le bolj splošno, da sem umrl ,kakor umre pošten vojak ; naj ne zvesta, na kak način so mi tu vzeli življenje. Sicer se bosta žalostili do smrti . Piši jima sled­njič, kako se veselim, da jih vidim zopet na boljšem svetu — a ne, o tem ne piši m ­česar. O, da bi vsaj o tem kaj gotovega 
22* 
vedeli! to bi bila tolažba v smrti! Kajmisliš ti o tem? O seveda, vi Judje veru­jete v drug svet. Le ne morem potem­takem razumeti, kako more kdo s tako vero v srcu izvrševati tolike hudobije, ka­
kor ta nesrečnež tukaj, ki čaka svojeg a pogubljenja in kakor njegov sin in vnuk . « 
»O Lucij, verujem v vstajenje mrtvi h 
in v večno življenje . Verujem, da je Jezu s Nazarenski vstal od mrtvih in da nam j e zopet odprl po grehu zaprta vrata ne­beška. Kakor hitro se mi ponudi ugodna prilika, se bom dala krstiti . O da bi tudi ti veroval in po krstu si vsaj želel, če bi ga ne mogel sprejeti : bilo bi ti to v večn o zveličanje. « 
»Ravno tako kot Lizija, ki je danes umrl s temi besedami na ustnicah! Nik­dar ne bom pozabil zamaknjeni pogled nje­
govih oči, ko se je zgrudil na tla,« vzklik­ne Lucij. Nato prosi Tamaro, naj se n e izpostavlja še dalje nevarnosti ; ta pa od­govori, da mora vsaj svojega brata poča­kati in nadaljuje (dokazovati mu, zakajmora pustiti poganstvo in se okleniti kr­ščanske vere. 
Konečno prispe Benjamin tako hitro, 
kakor je bilo v temnem hodniku to mogoče . 
»Ga že imam,« je klical ves zasopel. »Pa 
sedaj moramo zelo hiteti. Giezi leti za 
mano. Zbil sem mu svetilko iz rolk in sedaj
si mora poiskati druge, sicer bi me že ujel . 
Pa kje je ključavnica? Tu! Moj Bog , ključa ne morem obrniti! Poskusi ti, Ta ­mara! « 
Tamara poskusi, pa ključ se ne pre­makne. »Zasuči ga na levo!« zakliče Lu­cij v največjem strahu ; vsaka sekunda je bila odločilna za njegovo rešitev in usod o Tamarino in Benjaminovo. Konečno se ključ premakne, železni zapahi se vdajo in Tamara stopi v ječo . Temni plašč ji j e med napornim odpiranjem zdrknil z ra­men ; in tako je bila videti njena postava , katero je obsevala medla luč, prihajoča o d grajskega požara, kot bi stal angel v mračno razsvetljenih prostorih . Kajfa se j e zgrudil na kolena in vpil : »Tu prihaja po­slanec Nazarenčev. To je eden izmed du­hov, ki obdajajo njegov prestol v oblakih neba. Sedaj me bo vlekel pred njegovo sodišče, kjer me pričakuje obsodba več­nega pogubljenja . Gorje mi! « 
»Obžaluj svoje grehe, nesrečnež, i n Jezus ti vse odpusti, kajti umrl je za greh e vseh,« reče Tamara, medtem ko odvež e Luciju vrv, s katero so bile zvezane n a hrbtu njegove roke . 
Ko pa sliši Kafa ime Jezusovo, zdivj a zopet in upije : »Na križ z njim! Njegova kri naj pride nad nas! « 
»Pojdita, pojdita ! Jaz ga ne morem ve č poslušati,« sili Benjamin in si tišči ušes a z rokama . »Pojdita, Qiezi bo takoj tukaj .« 
Vsi trije oahite po temnem hodniku do razpalih stopnic, po katerih splezaj o zopet na vrh . Potem zapahnejo vrata, k i 
so jih položili čez stopnice, kajti spodaj za­čujejo Gieza vpiti in kleti. »Zdaj bo pa moral narediti ovinek 'skozi drugo hišo« , reče Benjamin. » S tem pridobimo ravno dosti časa, ,da uidemo. Stotnik, vrzi ta plašč proč, da te ne spoznajo ljudje na prv i pogled kot rimskega vojaka,« pravi Ta­mara. 
»Kam pa naj gremo? V celem mestu 
ne poznam človeka, odkar so pomorili Tno­je tovariše in odkar ni več Berenike . « 
»Za menoj,« zakliče Benjamin. »Jaz vem za hišo tu blizu, kjer stanujejo zelo prijazni ljudje. Jaz moram itak z vama bežati ; kajti Eleazar me ubije, če me dolbi. Ti moraš tudi z nama, Tamara, kajti vra­tar te gotovo ne bo pustil skozi vrata . « 
Ni bilo več časa dolgo premišljevati. 'Lucij LII Tamara sta sledila dečku, ki ju j e 'peljal za wpalo poslopje, kjer je vodil o 'par stopnic na obzidje hišnega dvorišča. (Od tu jima je pokazal Benjamin na Mari­jino hišo, ki je bila na ,drugi strani in jo je le nekaj vrtov ločilo od Kajfovega do­movanja. »Natanael in jaz sva bila že več­krat tam. Pavlin, katerega dobro poznam , nama je podaril smokev in nama pokaza l {svoje lepe bele golQbe . T,i moramo skočiti 
na tla. Saj ni tako strašno visoko in spo­daj je mehka zemlja . Le za mano! « 
Nato skoči drzni 'deček v globino. Ta­mara pa se obotavlja. »Se ne upam sko­čiti,« reče ; »bom raje poskusila priti skozi vrata. « 
»To ni mogoče! Čuj, kak hrup je ž e na dvorišču. Morava. Daj mi roko, sko­čiva obenem . « 
In tako se je z Lucijem vred upala 
skočiti. »Ali te je zabolelo?« jo vpraša ter jo vzdigne od tal. 
»Ne zelo,« reče hoteč prikriti bolečino . »Le desna noga — moj Bog, zdi se mi, d a je zlomljena. Ne morem hoditi. Pusti me v ,božjem imenu tu in beži z Benjaminom . « 
Tedaj jo vzame kot otroka v naročj e in sledi hitro in nalahno urnemu dečku . Nekaj vrtnih zidov, 'ki pa k sreči niso bil i visoki, je sicer oviralo njihov beg, pa Luci jje srečno dosegel s svojim bremenom mal o hišico, kjer je Benjamin že trkal na vrtna vratica in klical svojega prijatelja Pavlina. 
Sedemindvajseto poglavje .
 Med kristjani.
 
Konečno pride Pavlin z Rodo in vpra­sa, 'kaj da je. 
»Odpri vendar, Pavlin! Ubijejo nas ,
če nas ujamejo,« prosi Benjamin in Tamara 
pristavi : »Nedolžnemu rešite življenje , imejte usmiljenje z nami ! « 
To je zadostovalo. Šlo se je za iz­polnitev zapovedi o ljubezni do bližnjega , in Pavlin je odprl brez obotavljanja. Pre-nočiti ubežnega Rimljana, to je bilo prece jpredrzno dejanje ; pa proti zapovedi, ki j o je imenoval Gospod »svojo zapoved«, n i bilo nobenega pomisleka. In tako je po­vabil Pavlin stotnika v svojo sobo, kjer j e tudi Benjamin še našel prostorček. Ta­mari pa je pripravila Roda ležišče in zlom­ljeno nogo je hladila z mrzlimi obkladki . 
»Jutri pokličemo Evzebija, zelo spretneg a zdravnika, ki bo nogo zopet pozdravil. In sedaj bodi le miren, ljubi otrok,« reče de­kla, ki se je takoj čutila nagnjeno k potr­pežljivi deklici . 
»Tako bom pri miru kot mačica, dobr a Roda,« odgovori Tamara. »Samo eno prošnjo imam še. Glej, pred Kajfovo hiš o me čaka moja stara Sara in umira strahu. Tudi si ne upa vrniti se brez mene v tem-pel. Ali bi mogla koga poslati k njej, da bi jo privedel semkaj? Samo za to noč ; jutri bomo že gledali, da jo pošljemo ka m drugam. « 
»O ti draga moja — kako je le to mo­
goče? Zdaj vendar ne morem na cesto in pustiti vrata za sabo odprta,« jadikuje Roda. 
»Stori mi to!« prosi Tamara. »Položi 
me za toliko časa poleg vrat! Moj dobr i angel, ki mi je nocoj že toliko pomagal, i n jaz bodeva skupno stražila. « 
Tamara je znala tako prositi, da ji n i 
bilo mogoče odbiti kake prošnje. In tako se je Roda zavila v temen plašč in odšla. In res je našla Saro ter jo privedla srečno v hišico, kjer je uboga žena še veliko to ­žila, predno se je pomirila. Od spanja Sara ni hotela ničesar vedeti, ampak se je use­dla k Tamari in hladila svojemu ubogem u otroku zlomljeno nogo . 
Ko so pripeljali Evzebija k Tamari, ga je ta spoznala na prvi pogled. »Evzebij," 
je vzkliknila, „pošlje te sam Bog naših oče ­tov l Ti, ki si s toliko ljubeznijo spreje l mojega dobrega očeta in skrbel zanj, se boš usmilil tudi mene in mojega maleg a brata. ” 
„Glej no, hči rabija Sadoka I” reče si­volasi duhovnik, ki se ni malo začudil pr i tako nepričakovanem snidenju . Hitro je sle­dilo nekaj vprašanj in odgovorov in v mal o trenotkih je poznal Evzebij vse dekličine doživljaje od ure, ko je zapustil z rimskim stotnikom Betanijo . 
Duhovnik je premišljeval med pogo­
vorom, če bi bilo dobro pojasniti Tamari , da je glede očetove smrti v zmoti. Ko je bil rabi Sadok takrat v jezi in sovraštv u odšel iz obednice, je Evzebij poslal skrivaj 
za njim Pavlina, da bi zvedel, kam se b o 
obrnil nesrečni mož; bil je tudi pripravlje n pomagati mu, kolikor bi bilo to mogoče . Rabi Sadok se je ustavil v hiši Ecehije i n tako je Evzebij mislil, da je bežal z Ece­hijo in drugimi voditelji zmerne stranke iz strahu pred gorečniki v Herodov grad . Ko so si pa ta grad osvojili, je množica iz­vlekla velikega duhovnika Ananijo, Ecehijo in druge ugledne može izpod obokanega vodovoda in jih pomorila. In zelo verjetno je, da je divja množica ubila tudi rablja Sadoka ali ga vrgla v goreči plamen . Zakaj deklici, ki je itak mislila, da je oče mrtev , zopet odpirati komaj zaceljene rane? Zat o se je zdelo Evzebiju pametnejše pustiti Ta­maro v njenem mnenju, da je oče umrl ž e takrat v Betaniji, vsaj tako dolgo, dokler n i mogel pravzaprav otrokom nič gotovega povedati o očetovi smrti ali rešitvi. Zato je samo potolažil Tamaro in potem začel s pomočjo Rode in Sare preiskovati zlomljeno nogo . 
Ta je bila zlomljena nad členkom , zato jo je moral zdravnik uravnati in j o zaviti trdno v povoj . 
Bolečo operacijo je polajšala zdravnik u posebna potrpežljivost in mirnost trpeč e bolnice, Zato jo je pohvalil : »Še pri ka­kem moškem bi ne moglo iti bolje, hči moja! Zdaj pa ne preostane ničesar dru­gega, kakor da si par kratkih tednov prav 
mirno v postelji in potem boš zopet tekal a kakor srna po judovskih planinah . " 
Nato se je Evzebij dalj časa razgo­varjal s Pavlino, na kak način bi se dal o rešiti otroke rabijeve in rimskega stotnika . 
„Na vsak način Rimljani zmagajo in si ,osvoje nesrečno mesto, kakor je Gospo d določno prerokoval,” reče bolnica . „Ali b i ga ne mogli skrivati toliko časa, da vdero njegovi vojaki v mesto ? On bi nas pote m lahko branil pred ogorčenimi zmagovavci . ” 
„Nisem mislil, da zna sestra velikega 
Pavla tako računati pri svojih delih usmi­ljenja,” reče Evzebij smehljaje . „Vendar pr i tem nič ne misliš nase. Tudi si Rimljani še ne bodo takoj osvojili mesta . Spominjaš se, da je rekel Gospod : Obdali te bodo z nasipom . — Tako dolgo pa stotnika n e moremo prikrivati . In tudi Tamari in Benja­minu moramo poiskati drugega skrivališča . ” 
„Marija je dozdaj tako zvesto čuvala svojo hišico, da ne poznam v Jeruzalem u varnejšega mesta,” odgovori Pavlina poln a zaupanja in je duhovnika pregovorila, d a Tamara in Benjamin ostaneta pri njej vsaj do povratka Eleazarjevega . Potem je go­vorila še o nesrečnih dnevih, ki se zda j očividno bližajo in o ognjenem meču, ki ji h na nebu naznanja in o drugih strašnih zna­menjih na deželi, o katerih so poročali o d vseh strani. 
„Videti je bilo cele vojske, ki so s e bojevale v oblakih, peš in na konjih,” pravi Evzebij. „To mi je pripovedoval sel, ki je prišel iz Pele in naš dobri škof je po njeni 
nujno naročil vsem kristjanom, katerih ne veže dolžnost ostati še dalje tu, da takojzapuste mesto, katero se mora pokoriti za svoje strašno hudodelstvo. ” 
„Ali naj Pavlin ne posluša tega opo­mina? To veš, da ga odvežem sinovsk e dolžnosti, ki ga veže na mojo bolniško po ­steljo . Roda skrbi za moje bolno telo, in t i 
prinašaš hrane moji koprneči duši . ” 
„Ne le otroška ljubezen ga zadržuje v mestu,” nasprotuje Evzebij, — „ampak tud i njegova cerkovniška služba . Sicer se pa lahk o zgodi, da ti in tvoj sin darujeta žrtev lju­bezni. Čujem namreč, do hoče poslati Si­meon v Rim h Kefi (Petru) odposlanca z raznimi vprašanji, kako voditi cerkveno ob­čino v obljubljeni deželi v teh strašnih časih in s prošnjami za miloščino . Jeruzalemska občina je že itak od začetka živela od lju­bezni maloazijskih in grških občin! Koliko ­krat nam je poslal tvoj sveti brat obilo da ­rov! In sedaj mislijo nato, da pošljejo Pav­lina kot odposlanca k Petru in k njegovem u velikemu sodelavcu Pavlu, ki se je zope t vrnil s svojega pota s Španskega v Rim . Kajpraviš k temu načrtu? ” 
Pavlina se nekoliko ustraši . Nato po ­
gleda proti nebu ter reče : ,,Gospodu bodi 
hvala, da mu morem žrtvovati za brate svo­jega ubogega sina, ker je tudi On poslal v smrt svojega edinorojenega Sina, dasi sm o bili mi njegovi sovražniki . Še danes naj za­pusti Pavlin Jeruzalem . " 
Evzebij se je čudil ter zrl na bolnico , vsled svoje svete velikodušnosti vredno se­stro Pavlovo, in je hvalil Boga, da more ubogemu zemljanu vdahniti tako vzvišeni h misli. Potem reče po kratkem premolku : „Danes ne, ampak kmalu odide Pavlin. Pri­praviti mu moramo še preje pot. Morebiti bi bilo mogoče, da zapusti mesto obenem s tem stotnikom. Govoril bom z Rimljanom in če naredi name vtis poštenega človeka , lahko Pavlin z njim potuje. Tako, Pavlina, sedaj sem te pa že zadosti motil. Naj se tvoje srce zopet pogovarja z Bogom, k i nas obdaja kakor zrak, v katerem živimo. ” 
Evzebij odide nato k Luciju Flavu v sosedno poslopje, kjer je kmalu spoznal pošteno srce mladega Rimljana . Ta je bil tudi takoj pripravljen bežati iz mesta. Da 
bi čakal toliko časa, da si osvoje rojaki mesto, se mu ni zdelo varno . „Razume se samoobsebi, da zmagajo konečno Rimljani , in da se bodo kruto maščevali nad upor­niki,” je rekel. ,,Pri tem pa ni izključeno , da bi se Judom morda ne posrečilo včasi h poslanika Gala v kaki bitki poraziti, kajti Gal ni ravno vzor rimskega vojskovodje. Vojska se zna še nekaj časa vleči . Medtem 
pa bi me gotovo (dobili, ker moj smrtni 
sovražnik Eleazar se bo na vse načine po ­trudil, da me zasačijo. In moje zopetno jetništvo bi bilo v pogubo dobrim ljudem , ki so me tu tako gostoljubno sprejeli . Sicer ne vem, kako naj pridem v Cezarejo do Galove armade, ne da bi me Judje spo­znali ter ubili a poskusiti hočem in moram . Vsaj drugim ne bom v pogubo . Preskrb i mi torej judovsko obleko in mi daj dobe r svet, kako bi bilo najvarnejše zapustiti t o mesto. " 
,, jaz grem s tabo," reče mali Benjamin , ki je pazno sledil pogovoru. „Tudi mene Eleazar ubije, če me dobi. In hočem ti ka­zati pot v Jeriho in odtod v Antijohijo, go­tovojo še najdem, kersemsijo dobro zapomnil , ko sem semkaj potoval z očetom in sestro . I n ko prideva v Antijohijo, te peljem v pri­stanišče, kjer so usidrane velike ladije, ki vozijo v Rim. In potem me vzameš s sabo i n mi pokažeš veliki amfiteater z levi in med ­vedi in s sloni, o katerih si pripovedoval. ” 
Evzebij je vprašal dečka o njegovem , življenju v Kajlpvi, hiši in s strahom slišal , da je starega velikega duhovnika njegov ' sin zaprl v tisti ječi, kjer je pričakoval Go ­spod dan križanja. Kako težko je skrivati , živahnega dečka toliko časa v bližini Kaj­fove hiše, mu je bilo jasno . Misliti je mora l torej tudi na to, da preskrbi dečku drugo , stanovanje. Zato je obljubil dečku, da pre­
tnisli še, kako bi ga spravil V Antijohijo k 
oskrbniku njegovega Očeta, samo toliko čas a je treba še počakati, da Tamara ozdravi, in da bo lahko brez bolečin jezdila na muli . Stotniku pa je povedal duhovnik, da je zan j že našel tovariša, ki naj ga spremlja v Ce­zarejo ; sicer bo pa beg radi varnosti mOgo e šele čez nekaj dni . Lucij se je zahvalil ; Ev­zebij pa je odgovoril smehljaje, da mu kar popolnoma zastonj ni ustregel, ampak pri­čakuje od njega, da ščiti svojega spremlje­valca pred Rimljani in mu preskrbi na kak i ladiji vožnjo v Italijo . Stotnik je to rad ob ­ljubil. 
Prve dni ni bilo misliti na beg. Že pri­
hodnje jutro so prinesli sli poročilo o d Eleazarja, da se je zbrala Galova vojska , močna tridesettisoč mož, pri PtolemáYdi i n da koraka od tam čez Antipatris in Lid o proti Jeruzalemu ter požiga in ropa, kar j i pride na pot. Takoj naj peljejo ben Giora ? Gorios in drugi poveljniki vse oboroženo moštvo na Gibeon, kjer bo mogoče po­tolči sovražnika, še predno prikoraka če z gorske prelaze. Tako so oznanjale trompete s tempeljskega griča in klicali glasniki p o vseh ulicah k boju . Kmalu je korakalo go­tovo petdesettisoČ mož Rimljanom nasprot i in posrečilo se jim je, da so potisnili dal a nazaj do Betórona. Če ne bi priskočila rimska konjenica bežečim četam na pomoč , ki Judje Gala popolnoma premagali . V ne­
malo jezo Eleazarjevo pa se je med vsem i judovskimi poveljniki posebno odlikova l roparski poglavar ben Oiora, ki je naj ­
hrabrejše preganjal rimske čete . Pripeljal je celo množico uplenjene tovorne živin e s seboj v Jeruzalem in si je tako pribori l lavoriko, ki si jo je že tempelski glava r zvil krog čela. 
Nevoščljivost judovskih voditeljev j e zakrivila, da zmage niso izrabili . Namesto da bi s skupnimi močmi zasedli gorsk e prelaze in jih branili, so hiteli nazaj v mesto , da ne izgubijo svojega vpliva na razn e stranke. Galova vojska jim je sledila. V raz­dalji nekaj štadijev od severnega zidu s e je utaboril in si v malo dneh osvojil -­gotovo vsled izdaje onih meščanov, ki s o bili rimskega mišljenja — novo mesto i n je zažgal. V mestu samem, kjer mirovn a stranka ni bila že popolnoma zatrta, s o divjali strašni' boji . Skoro se je posrečil o nekemu poveljniku odpreti Rimljanom vrata ;pa Eleazar ga je premagal in ga prisilil, d a se je vrgel vpričo Rimljanov raz mestnega zidu v globino. Cegtij je nato zastonj po­izkušal prodreti drugi zid na severni strani templja. Vsled neugodnih znamenj, katere je prerokoval poganski duhovnik prazno ­vernemu Rimljanu, je izgubil ves pogum ; zato je takoj popustil obleganje in hote l peljati svojo legijo v Cezarejo, da bi s i nabral tam novih čet. Judje pa so pod 
vodstvom Eleazarjevirn in ben Giorovim prihiteli za njim ter ga pri Betoronu po­polnoma potolkli . Le z zvijačo se mu j e posrečilo uiti z malim ostankom svoje ar­made . Štiristo mož pa je moralo ostati pre d mestom ter čuvati pri taborišču, kakor b i pričakovala cela armada dneva in se pri­pravljala na novo bitko, medtem pa se je poslanik rešil v temni noči z izgubo pe­terih ,tisoč mož. Tistih štiristo so Judj e kruto pomorili in se tako z bogatim ple­nom in z vsemi stroji za obleganje vrnil i v Jeruzalem. Eleazarja in ben Giora j e ljudstvo sprejelo z velikim veseljem in rado­vanjem ; le v tem se ni moglo zediniti, ka­teri izmed obeh je pravi Mesija . 
Medtem časom je hodil Evzebij vsak i dan v Marijino hišo ter obiskaval Tamar o in Pavlino, poročal stotniku o dogodkih ter prinašal Benjaminu smokev in grozdja in ga tolažil, da bo kmalu zopet prost. Dečka je bilo res komaj še obdržati v tesnem skri­vališču in celo njegovo zdravje je trpelo v tej ječi. Tisti večer ob slovesnem sprejetju Eleazarja in ben Giora je prihitel zopet Evzebij takoj, ko se je zmračilo, ter re­kel : ,,Sedaj ali nikdar morate beg poskusiti ! Vse mesto je pijano veselja . Hči Sijonska, ki je zavrgla pravega Mesija in ga prega­njala kot roparja, pozdravlja sedaj v svoj i zaslepljenosti roparskega glavarja kot Me­sijo . Sedaj so tu dnevi sodbe božje " 
Zadnji dnevi Jeruzalema 
Potem je spremil Lucija in dečka i z njihovega skrivališča v hišo, kjer sta pripra­vili Roda in Sara majhen obed za slovo . Stotnik se je oblekel v judovsko nošo te r tako stopil pred Tamaro . Ta se je smeh­ljala ter mu ponudila roko. 
Vsak večer, takoj ko se je zmračilo, j e prišel z Benjaminom k njej, se vsedel pole gnjene postelje ter poslušal nauk o krščan­skih resnicah, katere mu je Pavlin razlaga l in Evzebij izpopolnjeval . Njegove ugovore so vse rešili, krščanske nravne resnice j e občudoval . Vendar se ni mogel Lucij odlo­čiti za sprejem med katehumene (tisti, k i se pripravljajo za sprejem sv. krsta), kakor je to storila Tamara takoj v prvih dneh po ­uka. Namesto da bi se ponižno podvrge l nauku, katerega verojetnost sta mu Pavli n in Evzebij tako jasno dokazala, je njego v ponosni razum še vedno modroval o skriv­nosti sv. Trojice. 
„0 kako si ponosen!” ga je grajal a Tamara. „Kako more razumeti ustvarjen i razum bistvo Stvarnikovo! Moli, namesto d a modruješ! ” 
„Bom. Pa tudi ti moli zame. Upam, da se kmalu vrnem s svojimi zmagovalnim i vojaki . Naj čuvajo medtem angeli tebe i n to hišo! ” 
„Kako moreš o tem dvomiti, ko jo j e vendar kraljica angeljev posvetila s svoji m bivanjem v teh prostorih ?” 
Tedaj ju je poklicala Roda k malem u obedu, ki je bil pripravljen v Pavlinini sobi . Prostor je bil zelo tesen ; pa Sara je rekla : » Veliko potrpežljivih ovac se stisne v en o stajo. Tudi Tamara se je udeležila obed a 
in je šepala, naslanjajoč se na krepke Ro­dine rame, prvič k bolniški postelji svoj e dobrotnice, ki je deklico ljubeznivo sprejel a kakor svojo hčerko. Hoteli so biti veseli med obedom, pa ni šlo. Okoliščine, v ka­terih so se ločili, so bile skoro brezupne. In tako so se vsi čutili olajšane, ko se je Evzebi j dvignil in molil kratko zahvalno molitev . 
Nato je stopil Pavlin k svoji materi te r jo v slovo poljubil ; potem je pokleknil, d a prejme od nje blagoslov. „Služi Kristusu in Cerkvi ; bojuj dobri boj in misli na krono , ki ti je pripravljena. V nebesih se zopet vidimo,” je govorila Pavlina . 
Trenotek so še pomolili pred čudežnim potnim prtom Veronikinim, katerega je pre­pustil škof Simeon Pavlini v tolažbo . Ta­mara in Lucij sta prvič videla podobo trpe­čega Zveličarja, ki je napravila na oba globok vtis. Zgodovino te podobe jima je prej e pripovedoval že Pavlin . Benjamin je bil ve s prestrašen, ko je gledal moža bolečin s trnjevo krono in je vzkliknil : » Oh, 'tako ga je dal mučiti Kajfa rimskemu oskrbniku" . 
„Radi naših grehov ;, je pristavila Ta­
mara s solzami v očeh in je vprašala Lu­cija : „Ali še ne veruješ?” 
23* 
» Resnično, človeška roka bi težko ka j takega naslikala", je odgovoril stotnik glo­boko ganjen. 
Tedaj pa je vzpodbujal Evzebij k slo­
vesu, in ločili so se s težkimi srci . 
Benjamin je še zaklical svoji sestri : „Kajne, Tamara, če bi mogla hoditi, bi tudi raje šla z nami, kakor pa bi ostala v tem mestu, kateremu se bo zgodilo kakor So­domi in Gomori . Sicer pa bodi le pogumna, 
Bog te bo čuval po svojih angelih . ” 
Evzebij jih je peljal nato na neko hiš o v bližini južno-zapadnega obzidja. Hiša je 
bila last kristjanov, ki so s svojo občin o bežali v Pelo, in Evzebij je imel ključ. Dva pomočnika, ki sta se ponudila prostovoljn o duhovniku v pomoč, sta ga tu pričakovala. 
„Pot na obzidju je popolnoma zapu­
ščena, gospod. Čuvaji sede vsi pri čuvaj­nici gnojnih vrat, kjer pri polnem vrču slav e novega Mesijo, roparskega poglavarja . Po­polnoma varni smo,” je pripovedoval ede n izmed njiju . 
Sli so nato skozi hišo in po dvorišču k zidu, kjer so pristavili lestvico. Prvi je splezal na obzidje Pavlin . Lucij je hotel Be­njamina nesti v naročju . Pa deček je hote l sam splezati na obzidje. Oba pomočnika otovorjena z vrvmi in velikimi košaram i sta sklenila vrsto . 
,,Zdelo se mi je najprevidnejše, da za­pustiš mesto, kakor tvoj veliki rojak Da­
maskus, ko ga je hotel kralj Aretas pri ­jeti", je rekel Evzebij Pavlinu . 
„Do terebintske doline boš lahko naše l 
pot kljub temni noči ; tam te pričakuje ede n naših bratov z ježnimi živinčeti . Naj bo tore j angel Tobijev vaš spremljevalec! Kaj pa j e to ? Milostljivi Bog ! ” 
Od Morije sem je naenkrat zažarel rde č plamen preko mesta. „Tempelj gori!” so vskliknili vsi in so dvignili vsi prestrašen i svoje roke proti nebu . 
„Ne, to ni naraven ogenj”, je rekel 
eden izmed obeh pomočnikov . 
„To je eno izmed predznamenj, ki oznanjajo strašno kazen božjo, ki pride na d to mesto,” je pristavil drugi . » Ob praznik u šotorov je nevidna roka odprla vrata ko­rintskega vhoda, katera more 20 mož koma j premakniti, ter jih dvignila . Glas, ki je bil 
silnejši kot človeški, se je začul : Zapustim o oskrunjeno mesto! In potem je bil slišat i velik šum v zraku — odhod duhov-čuva­jev. Duhovniki so hoteli vse to prikriti. Pa jaz vem popolnoma gotovo . In glejte tu góri strašno repatico! " 
Oblaki so se razdelili in med njihovim i 
rdečimi robovi je zažarel nad zavrženi m mestom ognjeni meč. Po ulicah se je raz ­legal divji krik, vmes pa so se čuli glasov i cimbal ; tolpa je plesala in pila in kričala : „Naj živi naš Mesija, Simon ben Giora, i n njegov vojskovodja, hrabri Eleazarl” 
„Hitro, hitro, bojim se, da pridejo sem! ” je silil Evzebij . „0 vi srečni, ki vas pust! usmiljeni Bog oditi iz tega mesta! ” 
Najprvo so spustili Pavlina v košari o b visokem obzidju navzdol ; njemu je sledil 
deček in zadnji je bil stotnik. Potem s o odšli možje ter gledali polni strahu zda j na tempelj zdaj na nebo, kjer so zastonj v zadnji uri opominjale izredne prikazni k pokori in izpreobrnitvi . 


Zebli dnevi ieruzIem .
 
(Lucij FIav. ) 
Zgodovinski roman. 
Spisal 
J. Spillmann D. J. 
Drugi del. 
Ponatis iz „Domoljuba” . 
Založila Katoliška Bukvarna . Tiskala Katolišk a
 Tiskarna .
 

Drugi del . 
Tretja knjiga. 

Prvo poglavje. 
Pri poslaniku v Cezareji. 
Vsi trije beguni so srečno dospeli do mestnih vrat ob morju ležeče Cezareje . Novo, prekrasno mesto s svojim izvrstnim pristaniščem in svojimi stotisoči prebival­cev je bilo že takrat najvažnejše v cel i Palestini, dasiravno so je sezidali Herc).­dlani šele pred nekaj stoletji . Mesto so krasila svetišča Grkov, Rimljanov, Egip­čanov in starih Feničanov, ponašalo se j e vrhutega z velikanskim glediščem, topli­cami, slavnimi bojnimi šolami in premno­gimi palačami . 
Ko pride Lucij Flav s Pavlinom in 
malim Benjaminom srečno do mestnih vrat cezarejskih, so ondi Rimljani razka­čeni, zaradi judovske vstaje v Jeruzalemu ,ravnokar oropali prestrašene Jude njihove sinagoge ter jih na tisoče pomorili . Stari pisatelj Jožef Flavij nam poroča, +da je ta ­krat v Cezareji v eni uri izgubilo dvajset tisoč Judov svoje življenje . Tudi stotnika 
Lucija in njegova dva spremljevalca po ­zdravi straža ob mestnih vratih z divjim hrupom in že segajo vojaki v svoji razka­
čenosti, ker je bila četa rimskih vojakov v Jeruzalemu na podel način izdana in pr i Betoronu poražena, po svojem orožju, d a pobijejo trepetajoče potnike zaradi njiho­ve judovske obleke, ko jim zakliče Luci jv latinskem jeziku : »Odprite vendar svoj e oči, tovariši, predno planete na nas ; ali nič več ne poznate stotnika Lucija Flava? « 
»Pri He'rkulu in vseh bogovih !« krik ­
ne desetnik Marcij, ti torej tukaj? Tisoč­krat bi bil prisegel, da si že zdavnaj n a drugem svetu. Hvala vam, ldobrotljivi bo­govi! Darovati hočem boginji usode --­kako že neki. nazivljemo ono staro devico ? 
— črno kokoš, ker ti še ni prestrigla nit i življenja. Nocoj nam moraš v gostilni ne­apoličana Puteola, ki stoji ravno nasprot i Herodovim toplicam, popisati svoje čudn e zgodbe . Da, pri IIerkulu, zanimive morajo biti.« 
»Prav rad, moj dragi Marcij, če bom le utegnil . Toda najprej se moram zglasit i pri poslaniku . Kje pa ga najdem? « 
»V palači Agripovi, kjer se lahko sni ­deš tudi s svojo pokroviteljico, kraljic o Bereniiko. Tu imaš moža za spremljevalca! Poslanika pa ne boš našel pri najboljši volji. Dal je namreč zapreti celo Cesija 
Flora in ga pošlje najbrž v Rim pre d 
sodišče. Ravno prav mi pride na misel, t i ga lahko prej terjaš, da nam izplača dvaj­set tisoč sesterc, ker smo ujeli ben Gioro , ki je pa pobegnil in se nato tako nesramno poigral z nami v betoronskih soteskah . « 
»Videl bom, kaj se da opraviti ; ta čas pa skrbi za moja spremljevalca ! 
Marcij prinese svojemu stotniku naj ­poprej rimsko opravo z orožjem; Luciju 
se namreč ni zdelo prijetno, dasi v sprem­stvu rimskega vojaka, hoditi v judovsk i obleki po mestnih ulicah. Poltem se poda 
v svoji novi opravi, spremljan od nekeg a 
višjega častnika, v palačo, kjer je umrl Agripa I. tako žalostne smrti, malo potem ko se je dal od ljudstva po božje častiti . V preddvoru pozdravi Lucija več znani h vojaških dostojanstvenikov kot vstalega od mrtvih ; peljejo ga v notranji del pa­lače. Ob vhodu v prostorno vežo stoj i marmorna soha boga Jupitra, pred nji m zlata ponev z žrjavico. Sužnik ponudi mi­rno idoč'im gostom kristalno posodo s ka­dilom in vsak častnik vrže perišče diše­čega kadila na razbeljeno žrjavico . Tudi Lucij seže po kadilu, a ga takoj zopet iz­pusti iz roke, ne 'da bi ga daroval Jupitru . 
Lasi še ni bil kristjan, vendar ni maral darovati 'bitju, katerega ni prepoznaval 'z a Boga. 
Ko opazi to Pomponij Papilryj, pripom ­ni pikro : 
»Oho, Lucij, si se mar dal tudi ti ob ­
rezati, kakor ta Metilij tukaj? Tiči H mor ­da v tem ono čudo, ki te je rešilo pre­teče srn,rti? « 
»Nikakor ne, Papilij, rajši bi bil šel v smrt, kakor s tako, strahopetnostjo rešil svoje življenje. Nisem Jud! « 
»No, prav! Pa zakaj vendar ne daru­ješ Jupitru kadila? Sicer me ne smeš pri­
števati najpobožnejšim, toda perišče ka ­dila je po moji sodbi najmanjši ,dar, ki sm o ga dolžni žrtvovati tako velikemu bogu . « 
Lucij hoče odgovoriti, toda ze po ­zdravlja goste dvornik Evpolern s svo ­jimi globokimi pokloni in zatrjuje stotniku na vso moč, kako zelo se bo razveselila njegova gospa rešitve svojega ljubljenca , ki ga je že objokovala kot mrtvega. Stot­nik pa mu odvrne, da se rad pokloni skrb­ni kraljici, takoj ko se zglasi pri poslaniku < 
Pred poslanikovo sobano je čakalo vsprejema poslanstvo najimenitnejših in najbogatejših Judov, ki so zaradi zadnji h dogodkov morali bežati iz Jeruzalema . Nekdo izmed njih takoj vzbudi Lucijev o pozornost. Ali ni to rabi Sadok, Tamarin oče? Stotniku se dozdeva zelo upadel i n potrt ; siva brada pada oslabelemu starc u na prsi. Zdajci upre Sadok svoje mračno 
oko v Lucija in prebledi . Da, starček ga je brez dvoma spoznal, a njegov pogled ni bil prijazen ; iz njegovih oči je švigal sr d na Rimljana. Odkod to? se je vpraševal Lucij . 
Stopiti hoče k rabiju ter mu povedat i radostno novico, da biva njegov sinček v Cezareji. Tu pa odgrne poslanik Cesti jGal osebno zaveso med vrati svoje soba­ne 'in pade ginjen Luciju v naročje z be­sedarni : »Torej te bogovi zopet milostno dovajajo k meni! Stopiva v moje stano­vanje, sin mojega prijatelja, da mi poveš. kako te je srečna usoda rešila smrti ! « 
Poslanik ponudi mlademu častnik u blazinasti sedež, rekoč : 
»Tako, dragi moj ; sedaj pa pripove­duj!« Služabnik pa postavi na nizko slo­
nokosteno mizico vrč sladkega cipriškeg a vina s svitlimi kupami. Toda komaj prične Lucij govoriti, že naznani Evpolem, da pri­haja kraljica. Ne meneč se za dvorne obi­čaje, stopi Berenika v sobo svojega rim­skega gosta. 
»Oprosti, dragi Gal, da se tako vsi­ljuiem!« pozdravi kraljica . »Niti trenutk a 
več ne morem krotiti svoje radovednosti . talko mi je na srcu usoda dragega prija­telja. Dokler stotnik pripoveduje svoje do­življaje, mi gotovo dovoliš poslušati ; ko bodeta jela obravnavati uradne stvari, s e na prvi migljaj pokorno odstranim .« 
Poslanik ponudi ljubeznivo kraljic i sedež in Lucij prične svojo povest . Poslu­šalca sledita z napetostjo dogodkom me d obleganjem in izražata hudo ogorčenje, k o čuieta o nezvestih izdajalcih in krvavih morijah. 
»Vse to ima Gesij Flor, ta podlež, n a svoji vesti, tudi nezgodo, ki je doletel a mene !« vzklikne poslanik . »Pri vsemo­gočnem Jupitru! Pošljem ga zaradi teg a hudodelstva v Rim, da ondi opraviči svoj e hudobije, naj me stane tudi glavo! « 
»Že zaradi svojega vedenja do men e zasluži ta propalica pregnanstvo v Galiji, « pripomni Berenika. »In vrhu tega toliko rimskih vojakov, ,katere je dal križati ! 
Prepričana sern, da niti prošnja cesarice Popeje Sabine te grdobe ne reši stokrat zaslužene smrti. « 
»Pri Neronu je vse možno,« jo za ­vrne Gal. »Zato ga tudi ne pošljem s tem 
judovskim poslanstvom, ki me pričakuje zunaj, na Grško, kjer nastopa cesar ko t božji pevec Orfej v raznih glediščih . ampak h pretorjui) in prefektu rimskega mesta. Ondi bolj upam pravične sodbe.« 
»Jaz pa pošljem v svojem ter v imenu svojega brata cesarju in senatu') krepa k zatožbni spis. Treba je poslati v Rim samo 
I ) Sodnik v zasebnih zadevah .
 2 ) Starejšinstvo rimskega mesta .
 
spretnega tožnika, ki stopi kot očivide c pred sodišče in natanko popiše njegov e grozovitosti . 
»Izvrstno!« se vzradosti Gal . »Kaj 
porečeš k tema Lucij, če te pošljemo v Rim? Saj si ondi obiskoval šolo skupn o s Titom Flavijem, sinom Vespazijanovim . « 
»In sem poleg tega s Titom Flavije m deloval celo leto kot pravnik pred rim­sko javnostjo, dokler se nisva oba nave-
ličala večnih prepirov, odložila toge, opa­sala meča in oblekla vojaške suknje . Spo­znal sem, da pelje cesta do časti in slave samo čez bajna polja,« potrdi Lucij . »Pri­pravljen sem, da me pošlješ v Rim, kje r poženem tožbo pred sodnika in na ta na­čin izvršim nad Florom stokrat zaslužen o maščevanje. « 
»Mož beseda, velja!« reče poslanik. »Napišem ti priporočilna pisma do naj ­vplivnejših senatorjev in do pretorja. In da se bo tudi tvoje dostojanstvo glasil o nekoliko oblastnejše, te imenujem za tri­buna.« 1) 
»Slava hrabremu tribunu Luciju Fla­vu!« vzklikne Berenika in prične odliko­vancu, od vesel ia ploskati. »Dovoli mi, da ti poš'liem iz orožnice svojega pokoineg a očeta bojno opravo, ki bo vredna dičneg a načelnika rimskih v&akov. Sedaj pa na­daljuj svo i o povest, ki smo jo že preveč 
i} Višji vojaški dostojanstvenik . 
prekinili. Kar lomi me radovednost, kak o si ubežal strašnemu prelivanju krvi . « 
Lucij pripoveduje, kako je ravnal z njim Fleazar, omeni blaznega Kajfo in svojo rešitev, za katero se ima zahvaliti plemeniti Tamari in njenemu bratu. Lah­ko si mislimo, s kakšnim zanimanjem j e poslušala Berenika ta del povesti. Ko pa 
prične govoriti o gostoljubnosti, ki jo j e užival v hišici bolne Pavline in kako se mu je posrečilo pobegniti, ga takoj prekin e kral qca, rekoč: »Stavim, kar hočeš, da so bili oni ljudje, ki so sprejeli tebe in tvoj o ljubljenko — to ti je brez dvoma hči Sa­dokova — pod svojo gostoljubno streho i n vaju oskrbovali. Nazarenci! « 
»Odkod to sklepaš, kraljica?« vpraša 
Lucij presenečen . 
»Iz njihove nesebične ljubezni . Sicer stranko Esenov tudi odlikuje velika do­brotljivost, toda ti se znajo z njo tudi po­našati. V tem slučaju pa o ljubeznivi po­strežljivosti, ki je bila vrhu tega združen a z veliko nevarnostjo, svet ni mogel in n i smel ničesar slišati. Ne, nikakor ne, ta Pavlina in ta Evzebij sta prav gotovo pri­staša križanega Nazarenca . « 
»Koliko hvale jim zna poiskati tvo ia bistrovidnost! Ti plemeniti ljudje so v res­nici kristjni,« pristavi Lucii . 
»Pri vseh borgovih, si H mar tudi t i postal kristjan?« krikne prestrašena kra­ljica. 
»Ne boi se, nisem kristjan,« odgovori jecljaje Lucij . »To smemo tudi upati v prihodnje, « 
reče poslanik. »Kajti, pri Jupitru, sicer bi te ne poslal v Rim. Ti kristjani počenjaj o baje pri svojih skrivnih sestankih naj­ostudnejše reči. « 
»Moj ljubi Gal, kaj se vse govori o grških in egiptovskih verskih skrivnostih ! In vendar še ni padlo nobenemu pametne ­mu Rimljanu v glava, da bi se nad ten e zgražal in pohujševal,« se pošali Bere­nika. 
»Toda to se godi zoper voljo cesar­jevo, ki preganja kristjane kot nevarne so­vražnike rimske države,« ugovarja poslá­nik. Nato se obrne kraljica k Luciju rekoč : »Zelo me veseli, da nisi postal njihov pri­staš. Tvoja previdnost te obvaruje tudi v prihodnje tega nesrečnega koraka, s ka­terim bi na mah pogazil vse svoje upe i n načrte. Upam namreč, da te vidim kda jna visokem, zelo visokem mestu . Tudi ja z ti dam priporočilna pisma na pot, saj im a v Rimu naša hiša še mnogo im,ovitih in mogočnih prijateljev. Za sedaj pa se lah­ko nastaniš v tej palači, ako ti je drago in če dovoli poslanik. Kako se vzradosti moja sestra Druzila, ki se je povrnila i z Masade, veselih novic o Tamari. Saj je tako srčno ljubila hčerko Sadokovo . Sa­mo paziti moraš, da te ona in njena suž­
njiva Helena ne pridobita za vero Naza­renca, kajti obe sta tej novotariji zelo na­klonjeni. « 
Gal takoj pripomni, kako ljubo mu je , 
če da kraljica tribunu na razpolago stano­vanje v svoji palači ; kajti na ta način s e bo s tribunom mnogo lažje posvetoval o posameznih točkah pritožbe zoper Flora . Nato zapusti kraljica sobano in častnika jo spremita do onega dela palače, kjer j e prebivala s svojo sestro . 
Slednjič sprejme poslanik Jude, ki s o čakali v ta namen že od jutra v preddvo­ru. Kakih dvanajst mož, večinoma star­čkov častitljive postave, stopi v dvorano. Vsi so bosonogi in nosijo beraško obleko . kakor je bilo običajno pri prosilcih. Tuga in bridkost, ki sta jim čitati na topem obrazu, napravita celo na trdega Rimljana globok vtis . 
Rabi Sadok govori v imenu vsega po­slanstva. Pred vsem povdarja, da so bili 
pričujoči možje nekdaj najveljavnejš i in najbogatejši meščani jeruzalemski, katere je pa neomajna zvestoba do Rim a spravila na beraško palico . Vsega tega da je kriv Flor, ki je kljub vsemu njihovem u nasprotnemu prizadevanju silorna povzro­čil upor. Kot dokaz navajajo polno pritožb in izjavljajo, da so pripravljeni priseč i pri Bogu svojih očetov, da je vse to gol a resnica. 
Lucij, ki se je z dovoljenjem poslani­kovim tudi udeležil sprejema, si vse pri ­tožbe skrbno zabeleži in si zapomni tud i posamezna imena tožnikov . Zagotovi Ju ­de, da sam predloži v Rimu njihove pri ­tožbe kot dokaze v pravdi zoper Flora . 
Končno jih poslanik izpodbuja, naj s e s prvo ladjo prepeljejo na Grško in osebn o izrazijo cesarju tsvoje pritožbe zoper Flo­ra. »Z mirno vestjo lahko zvalite vstajo in njene posledice na Flora ; saj je tudi te ne ­sreče, ki je rnene tako občutno zadela, o n sam kriv, ker je izpustil ben Gioro za vi­soko vsoto denarja, mesto da bi roparske­ga kolovodjo pribil na križ. « 
Potem pa še pristavi : »Kar se pa tič e drzne trditve vašega govornika, da vas j e namreč Rim spravil na beraško palico, b i pa želel vsakemu podaniku rimskega ce­sarstva tako uboštvo, kakršno trpite vi . Morda vas je res zadela 'kaka mala ško­da, vendar ste še vkljub temu vredni vs i skupaj kakih petsto talentov, lasi sto­'Me zdaj pred menoj v bera§ki lobleki . Le nikar preveč ne vpijte in ne delajte tak o čmernih obrazov! V tem, oziru se za vaš e ogorčenje prav nič ne zmenim! Povem vam celo, da pričakujem od vas zaradi visokih vojnih stroškov nekaj neznatni h prostovoljnih denarnih prispevkov, pra­vim prostovoljnih, kajti da prispevate pro­
stovolj,no, se zaradi vašega navdušenja z a Rim, katerega mi ne morete 'dosti po­vdarjati, samo po sebi razume . Da pa ven­dar vaše ognjevito navdušenje ne preko­
rači svoje meje, znižam vsoto vseh pri­spevkov na štirideset talentov. « 
Zdajci nastanejo v idvorani strahoviti 
klici ogorčenja ; vsak posebej in vsi sku­paj skušajo poslaniku. dokazati, da je to popolnoma nemogoče. Toda Rimljanu se ne izpremeni nobena poteza na obrazu . Ko potihne vrišč in hrup, reče s hladnokrvno porogljivostjo : »A'Ii vam je to morda š e premalo? Tudi prav ; daste t-ni torej pet­deset talentov. Ko ukrotimo ben Gioro, Eleazarja in enako druhal, se lahko bre z skrbi pajdašite z njimi . « 
Zopet se dvignejo obupni klici, naka r 
vzkipi Gal z besedami : »Ce 'pa že hočet e prispevati celih šestdeset talentov, pa na j bo! Obresti pa lahko kar sami določite . Toda dosti je, nobenega novčiča več! Si ­cer 'bi imeli vi pri tem preveč dobička. « 
Ko pride do besede Sadok, skuša po ­slaniku dokazati, da niti deset talentov n e morejo žrtvovati in da je obljubljena var­
nost popolnoma 'ničeva, ker bi voditelj i upornikov, ki so že itak skoro ob vs e imetje, 'po svojem porazu ne imeli niti be­liča več. 
»Kaj praviš? Eleazar, tvoj bodoči zet, berač? ti sam niti šestdeset talentov n e zmoreš ?« vzklikne poslanik proti rablju . »Kakor vidg, bolj natanko, poznam tvoj e družinske in denarne razmere, kakor tvo­jih tu!kaiš'njih tovarišev. « 
Drugo poglavje. 
Veselo svidenje . 
Lucij Mav gleda z vidnim zadovolj­stvom živahni prizor med poslanikom i n 
prestrašenimi Judi, ki se tako krčevit o branijo novih vojnih stroškov . Rabi Sadok pa že dalj časa obsipava veselega tribun a zaradi njegove 'predrznosti s temnimi po­gledi. Slednjič vzkipi v svojem divjem srdu in zakliče poslaniku : 
»Vem, kdo te je tako natančno pouči l 
o mojih družinskih razmerah — ta hinavec tukaj! Da bi se polastil mojega imetja, m i je ta ničvrednež ugrabil nedolžno Tamaro, ko sem bil siromak priklenjen na bolnilš'k o posteljo, in jo izvabil za seboj . O Bogmojih očetov, zakaj pustiš sijati solnce na podlega roparja moje ljubljene hčerke ? Zakaj ne zazija zemlja in ne požre tega ne ­srečnega človeka?« Nato se starec zgrud i poslaniku k nogam ter ga prosi z dvig -
Zadnji dnevi Jeruzalema . 25 
njenimi rokami pravične sodbe. Le s te­žavo se ,dá v svoji razburjenosti toliko ,po­miriti, (da čuje tribuna, ki mirno in hladn o zavrača njegovo neosnovano tožbo. 
»Kako naj verjamem tvojim lažnjivi m besedam,« se razsrdi rabi, »ko si sam pre­
govoril tu navzočega poslanika, da je da l vse moje, s trudom pridobljeno imetje v Antijohiji uradno, zapečatiti? « 
Cestij Gal potrdi, da je videl v zapis­niku, ki ga je prejel od oskrbnika kraljic e Berenitke, tudi ime Lucija Mava. 
»To se je zgodilo brez moje veldnosti! « ga zavrne tribun, »le vprašaj kraljico Be­
reniko! V svoji dobrosrčnosti je hotela ohraniti tvojima otrokoma njuno imetje, p o katerem sta segala lakomni Flor in grabež­ljivi ben Kajfa_. Njen oskrbnik je najbrž sam postavil moje ime v oni zapisnik . Ve­del je namreč, da bode poslanik, moj oče­tovski varih, na ta način rajši ugodil tejzadevi. Nisem hrepenel po tvojem lboga­stvu in tudi Tamara še ni postala moja za­ročenka. « 
Te besede ubogemu starcu niso mogl e Iti v glavo ; toda polagoma se mu je jelo dozdevati, da je morda v zmoti . V svoji razburjenosti in negotovosti pade pred tri­
buna in mu reče s svečanim glasom : »Ako govoriš resnico, si najplemenitejši mo ž rimskega cesarstva in zaslužiš postati sin 
Abrahamov. Kje najdem svojo ljubljen o 
hčerko, drago Tamaro, da mi razjasni to prečudno uganko?« 
»V Jeruzalemu, kjer je varno sikrit a Eleazarju, ki poizkuša ugrabiti ,njo in tvoje imetje. Povem ti tudi ime onega moža , pri katerem najdeš svojo ljubljenko. Več pa lahko poizveš pri svojem sinku Benja­minu, ki je dospel danes zjutraj z menoj v Cezarejo. « 
»Moj otrok, moj deček, dragi Benja­min. tukaj? Zlati sinko, ki so ga odpe­ljali roparji, praviš, da je v Cezareji? I n ti si ga 'pripeljal semkaj, nad 'katerim se m nesrečnež izrekel v svoji duši najhujš e proikletstvo? Kaj naj storim, da mi odpu­stiš to strašno dejanje? O Gospod, izpre­meni mojo kletev v tisočeren blagoslov i n stori, da bo deležen ta Rimljan sreče, k i si jo obljubil Abrahamu in njegovemu za ­rodu! « 
Poslanik in tribun sta imela mnogo opraviti, preden sta pomirila rabija, lki j e hotel v svojem radostnem razburjehju izlit i vse svoje blagoslove na Lucija. Ker so m u 
moči popolnoma pošle, govori namest o njega v imenu odposlanstva stari ben Jona s kateremu se po mnogem prizadevanju po ­sreči, znižati vsoto vseh denarnih prispev­kov na petindvajset talentov. Nato zapusti odposlanstvo Cestijevo palačo. 
25* 
Tudi Lucij se poslovi od poslanika, ka­terega so Judje spravili v najboljšo voljo . Tribun prejme od njega tudi zagotovilo, da 
Flor izplača, 'preden pojile v Rim pred so­dišče, desetniku Marciju in njegovim tova­rišem onih dvajset tisoč sesterc, kater e jim je bil še dolžan . 
Dvornik Evpolem pelje srečnega tri­buna v njegovo novo bivališče, tri drago ­ceno opremljene sobane . Lucij občuduje odtu prekrasni razgled na prostrano morje, ki leži razgrnjeno pred njegovimi očmi v vsi svoji čarobni lepoti. Posebno pa se raz­veseli, ko zagleda bojno opravo, ki emu j o je ravnokar obljubila kraljica . Med dru­gimi predmeti zbudi njegovo pozornost i n začudenje zlasti dragocen meč s slono­koščenim držajem, ves okovan z zlatom i n srebrom. 
»S tem orožjem se ne upam pokazati svojim tovarišem, sicer zbudim v njih pre­več zavisti,« pripomni tribun samozavest ­no dvornilku . »Cesar sam bi se ga ne sra­moval nositi! « 
»Dobro znamenje tvoje slavne bodoč­nosti,« odvrne prekanjeni Azijat. »Moja milostna kraljica si misli : najlepšemu ju­naku najlepše orožje! « 
Dvornik pusti tribunu na razpolago sužnja in odide s pripombo, kako zelo b i razveselilo kraljico, ako bi videla dečka, 
o katerem je tribun pripovedoval s tolikim zanimanjem . Lucij pošlje nemudoma p o svoja dva spremljevalca, katera je zjutraj 
izročil v oskrbo desetniku Marciju . 
Vesel, da more biti nekaj trenutko v 
sam, stopi tribun vnovič 'k oknu . Njegove misli hite čez daljno morje v veliko mest o ob žolti Tiberi, v hišo njegove ljubljen e mamice in sestre . Kako bi se vzradostile , ko bi stopil prednji kot tribun v svoji si­jajni opravi! S kolikim spoštovanjem b i zrli vanj njegovi nekdanji tovariši! Pre d seboj uzre ladjo, ki ga čez nekaj dni po-, pelje v domovino . Krasita jo podobi bogo v Kastorja in Poluksa, 'ki ga obvarujeta na nevarnem potu vsake nezgode . Toda glej, v duši Lucijevi vstaja druga podoba — kri­žanega Jezusa; trnjeva krona mu venča okrvavljeno čelo . Da, to je slika, pred lka­tero je molil predvčerajšnjim s Tamaro . Le za hip se vda tem mislim in že stopaj o vnovič predenj slike poganskih bogov . V njegovi duši se vname boj ; dolgo omahuje mladi tribun, ali naj se odloči za Križaneg a ali za raznoliko množico bogov, ki jih je častil ves čas od svojih mladih nog. Zdajci se spomni usode, ki sta mu jo napovedal a poslanik in kraljica, ako (postane pristaš Nazarenca. »Ne, te nespameti ne storim ! 
Sicer pa se bom skrbno ogibal vsake pri
-
like, kjer bi moral očitno pokazati svoj o vero.« 
Te in enake misli so vznemirjale Lu­cija, ko stopita Benjamin in Pavlin v nje­govo sobo. Deček začne takoj z veseljem pripovedovati, kaj je že danes videl v Ce­zareji. 
»Dekurij 'me je peljal tudi k morju ! Res, (prav tako ga mi je nekoč popisa l dragi oče,« vzklikne živahni dečko . 
»Tvoj oče — ali bi ga celo tukaj rad imel poleg sebe?« vpraša Lucij. 
»Oh, moj oče, moj ubogi oče! Odk .dajže mirno počiva v naročju Abraha­movem ! « 
»Večkrat se je že pripetilo, da so imel i koga za mrtvega, ki je še živel. Danes sem srečal moža, ki je bil zelo podobe n tvojemu očet u 
»Misliš, da je bil moj oče? — O, ko bi to vedela Tamara! Da, da, le priznaj , on je bil! To ti čitam na obrazu. Povej, kje si ga videl ? « 
»Počakaj nekoliko, ob solnčnem za ­hodu pride semkaj — glej, večerno solnce se že potaplja v morje! Stopi za neka jčasa v drugo sabo in pazi na ljudi, ki priha­jajo v palačo! Morda ga zagledaš in na m sporočiš, da je tukaj . « 
Deček skoči vriskajoč k oknu in paz­ljivo opazuje ljudi, ki prihajajo po cesti. 
Medtem pripoveduje Pavlin tribunu, da je tudi Lv'zebij slutil, da se snide Benja­
min v Cezareji s svojim očetom, če j e slednji srečno pobegnil iz Jeruzalema . »D a bi to veselo svidenje le ne škodovalo dušn i blaginji nedolžnega otroka,« pripomni s strahom Pavlin. »Toda deček ni mogel ostati v Jeruzalemu skrit . Na, sicer pa mi-slim, da seme božje besede tudi v Sado­kovem srcu še ni popolnoma zamrlo. Mor­da vzklije ravno zdaj, ko bo odstranjena ona nezaupnost, ki ga je gnala takrat i z hiše dijakonov. Poleg tega se Lvzebij, moja mati in Tamara vedno spominjajo dečka v svojih iskrenih molitvah . « 
Tu pridrvi v sobo Benjamin, rekoč : »Pridite in poglejte! Prav gotova je oče , Basi nosi sivo brado in je videti mnogo starejši. « 
»Prav si videl,« mu odgovori tribun . »Huda bolezen in neprestana skrb za teb e in tvojo. sestro sta mu prezgodaj napravil e sive lase. Počakaj tukaj, da pozdraviš očeta! Midva s Pavlinom pa stopiva t a čas v stransko sobo, da se lehko sama ne ­moteno pogovorita. « 
Toda deček ne more strpeti v sobi, ampak hiti po kamenitih stopnicah v vežo ,kjer pade v naročje presenečenega očeta . Druzila, ki je slučajno imela priliko, o d blizu gledati prvo svidenje, je pozneje ka jrada pripovedovala, kako se je slabotn i starček, ginjen od veselja in iznenadenja, 
moral opreti na rnarrnorno soho, da se n e zgrudi na tla in da v svoji zbeganosti n i našel drugih besedi kot : »Moj otrok, mo j sin, moj Benjamin ! « 
Oče in sin stopita v tribunovo sobo , kjer začne mali Benjamin po burnih tre­nutkih prvega veselja pripovedovati svoj e doživljaje. Tu sliši Sadok, da sta bila be n Kajfa in ben Giora res dogovorjena zope r njega. »Torej sta sleparja res izkušala rpo­grabiti moje imetje! Da, vse, kar imam , življenje in irnetje, 'mi je ohranil mladi, ple­meniti Rimljan,« vzklikne rabi . Benjami n tudi tega ne zamolči, 'kako je blazni be n Kajfa pričal o nedolžnosti in resnične m vstajenju Kristusa. Tu mu stavi oče mnog o vprašanj in mora končno priznati zope r svojo voljo, da je bil Nazarenec najbrž pre­rok ali pa celo predhodnik Mesijev . 
»Povem ti, sinko, ta mož je bil sve t 
in pravičen in zato ga ne smemo nič ve č preklinjati in zasmehovati,« pripomni rab i z resnobnim obrazom Benjaminu . »Mesija pa vendar ni bil, kajti naš narod še danes , toliko let po smrti Nazarenca, vzdihuje po d krutim rimskim gospodstvom, namesto d a bi hči Sijonska kraljevala vsem narodo m sveta. « 
»Oče, ta pravičnik je bil Mesija, saj j e to sam trdil! Tako sveti možje ne lažejo, « mu odvrne deček. 
Te priproste besede zelo osupnejo ra­bija . Toda takoj reče s svojo navadn o trdovratnostjo : »Otrok moj, tega ti še n e moreš umeti — pripoveduj dalje! « 
Benjamin zasuče pogovor na lepeg a stotnika in ipopisuje, kako je Tamara rešila tega mladega junaka. »Ona ga ljubi, ni dvoma, ona ga strastno liubi,« mrmra star ­ček sam pri sebi ; »naj postane njen mož , če prestopi k naši veri. Saj so že mnogi imenitni Rimljani postali deležni blago­slova, ki ga je Bog obljubil svojemu judov­skemu ljudstvu . « 
Deček omeni tudi nesrečo, ki je dole-tela Tamaro, in ljubeznivost, ki jo je sestra uživala v hiši dobre Pavline. »Zares, tega Nikanorja in 1vzebija moram prositi od­puščenja! Kako krivično sem sodil ta dva pravična moža! Da bi le ne uganjala gr­dega malikovanja s podobami! Prav lep o je, moj Benjamin, da se nisi dal od nji h zapeljati v zmoto . « 
»Tamara veruje, da je bil Jezus iz Na­zareta Sin Božji in Odrešenik — in tudi jaz verujem,« odgovori plašno Benjamin . 
»Gorje mi! Toda čemu se jeziti nad vama? saj so celo mene starca izkušal i ujeti v svoje zanjke,« vzdihne rabi . »Do­bro, ti si zdaj zopet pod mojo oblastjo ; jaz ti že izbijem te budalosti iz tvoje vihrav e glave. Dal Bog, da bi bila tudi modra Ta­
mara kmalu pri meni! Naj me stane polo­vico vsega imetja, rešiti jo moramo iz Je­ruzalema! Toda kje je zdaj oni Rimljani , kateremu dolgujem toliko hvaležnosti? « 
»Tukaj je! Tudi zvesti Pavlin je do­
spel semkaj,« reče Benjamin in steče v stransko sobo. Rabi se zgrudi vnovič k nogam ginjenega Rimljana in poljubuje rob njegovega plašča. Potem ga prične ogo­varjati z najlepšimi besedami in pozdrav i in moči njegove noge s solzami udane hva­ležnosti. Ko se zahvali tudi Pavlinu, pelj e tribuna k oknu, rekoč : 
»Rešil si mi življenje, imetje, čast hče­rino in prostost malega Benjamina! Kak o naj ti zadostno povrnem vse te dobrote ? Modrijani trdijo po pravici, da vse zlat o in vsi biseri niso nič v primeri z moževo ljubeznijo. Jaz pa mislim, da sem kljub temu našel biser, s katerim ti poplačam svoj dolg. Poslušaj torej, pripravljen sem , da postaneš moj sin in Tamara tvoja žena , obdarovana s 'kraljevsko doto, toda po d pogojem — da sprejmeš edino pravo ver o našega naroda . « 
»Ponujaš mi svoje najdražje in najljub­še, kar mi moreš dati ; tudi pristop k vaši veri po tvojem mnenju ne bo ostal za m e brez božjega blagoslova,« odgovori Luci j 
»dasi visoko čislam tvojo Tamaro, težkega pogoja, ki ga mi staviš, nikakor ne mo­rem izpolnitl,« 
»Vidim, da napak sodiš o judovski obrezi in izpolnjevanju naše verske po ­stave . Sicer ti pa vseh teh dolžnosti n e bode treba tako natančno izpolnjevati ka­kor pristnemu Judu ; da se le ogibaš vsa­kega malikovanja in moliš edino praveg a Boga. « 
»Če bi kdaj izpremenil svojo vero , drag! 'moj rabi, bi postal kristjan ; 'glej, tudi tvoja Tamara zelo visoko ceni krščanstvo , ki je po moji sodbi lepo dopolnilo vaš e vere. Morda te nekoč res poprosim za Ta­maro, a sedaj nimam časa za snubitev ; dolžnost me kliče nemudoma v Rim in ikd o vé, ali se še kdaj povrnem v Judejo . Tvoji hčerki preti v Jeruzalemu velika nevar­nost! Pomisli, kakšna usoda doleti nesreč ­no deklico v mestu, ki bo v kratkem čas u požgano in porušeno, ako nas ne varajo svarilna znamenja iz nebes . « 
»Prav imaš! Najprej moram rešit i svojo Tamaro!« odgovori rabi . »Zdaj divj a v Jeruzalemu strahovlada, v kateri s e 
zbirajo najkrvoločnejši ljudje . O nekda­njem slavnem gospodstvu, ki so ga izvrše ­vali plemiči in veliki duhovniki, ni ve č sledu. Žreb določuje, kdo je poklican za velikega duhovnika. In zato ni čuda, da je postal Aronov naslednik divji Fanija , popolnoma neomikan človek, ki ne zn a niti pisati . Kdor se količkaj dvigne zope r to ljuto strahovlado, plača svojo drznost 
s smrtjo. Jožef, sin Matijev, ki ga dobr o 
poznaš, je kot načelnik armade pobegnil v Galilejo, ker ni bil več varen v Jeruialem :l . Ta plemeniti mož mi je sporočil, da up a kmalu skleniti z Rimljani davno zaželjeni mir pod ugodnimi pogoji . — Jaz sam se ne drznem iti v Jeruzalem, kjer me dobr o poznajo kot prijatelja Rimljanov. Brez dvorna bi me besna druhal zgrabila že pr i mestnih vratih in Eleazar bi takoj izusti l nad menoj smrtno obsodbo. Oh, prosim te, pošlji svojega tovariša Pavlina, da mi reši ubogo Tamaro . Prisegam ti pri Bogu svo­jih očetov : čaka ga kraljevska nagrada ! « 
Tribun pokliče Pavlina, da čuje rabi­jevo prošnjo. Ta pa izjavi, da mu veleva pokorščina, takoj s prvo ladjo odpotovat i v Rim in ida za nobeno plačilo ne zanemar i svoje dolžnosti ; da hoče pokazati rabij u pot, koder lahko dospe do Evzebija, ki m u bode iz srca rad pomagal rešiti hčerko, zlasti ako se je že izboljšalo zdravstven o stanje njene noge. 
Rabi se mora zadovoljiti s temi bese ­dami, ki mu dajo novega upanja- Mali Be­
njamin hoče seveda na vsak način sa m rešiti sestro iz Jeruzalema. »Vtihotapim se skozi mestna vrata in se pomešam mel čedo kamel, katere gonijo trgovci vsa k dan v mesto, Eleazar tega niti slutil n e bode . Potem pa me Evzebij izpusti s se­
stro v košu čez mestno obzidje — in sv a na varnem. Oče, nič ne vidim lažjega ka­kor to malenkost!« Toda oče ne mara, d a bi njegov sinček zopet prišel v roke so­vražnikov in se odloči, rešiti Tamaro s po­močjo drugih ljudi . 
Tretje poglavje . 
Pri egiptovski vedeževalki. 
Naslednji večer povabi Berenika po ­slanika in višje častnike na slavnostn i obed, ki ga je priredila na čast Lucij u Mavu, da gostje praznujejo njegovo reši­tev in njegovo povišanje v tribuna . 
Slavnost se vrši v razkošno oprem­ljeni obednici,. Ob njenih stenah stojijo bro­
nasti kipi, držeč zlate svetilnice z dišečim oljem, iz katerih se vsipa bogata in blago­dejna svetloba na dragoceno pohištvo . Marmorne stebre objemajo sveži venci i z najlepših cvetlic; visoka okna pa zakrivaj o indijske preproge z umetno narejenim i gubami. Najbolj pa se čudijo gostje kras ­ni sliki, ki krije povprečno steno dvoran e in kaže veselo gostijo rimskih bogov, ko se naslajajo ob ambroziji in ne'ktarju .l) 
I) Jed in pijača poganskih bogov . 
»Jaz morem postreči svojim dragim gostom samo z zemskimi jedmi in pija­čarni,« reče Berenika, 'ko stopi s svojo se­stro Druzilo v dvorano. 
»Če jih prejmemo iz tvoje rolke, jasn a kraljica, so slajša kot nektar in amabrozlja, « pripomni laskavo Pomponij Papilij . Kralji­ca lpa ga pogleda s prezirljivim očesom i n se takoj obrne k Luciju in prične sezna­njati svoje goste z novim tribunom, »svo­jim posebnim varovancem«. 
Evpolem vodi posamezne goste k nji­hovim sedežem . Prvo mesto zavzame po ­slanik, poleg njega 'posadijo Lucija ; kralji­ca sama pa si izbere svoj sedež na Lucijev i desnici . Papilij, ki je dosedaj zavzema l 
častno mesto Lucijevo, dobi prostor ob 
stranski mizi, odkoder švigajo neprestan o 
njegovi zavistni pogledi na nevarneg a 
tekmeca. 
V dvorano pirihitijo okinčan'i sužnji in 
delijo gostom šopke in vence iz sveži h 
cvetlic. Najlepši venec položi kraljica na 
glavo slavljencu, presrečnemu tribunu . 
Nato .prič'no služabniki polniti zlate kup e 
gostov z dragocenim vinom ; vesela 'družb a 
se jame takoj izvrstno zabavati . 
Lucij mora gostom zopet pripovedo­vati vse svoje doživljaje. Berenika zna vsako njegovo besedo tako zasukati, d a 
ga gostje občudujejo kot največjega ju­
naka. Vse govori samo o srečnem odliko­vancu, vsakdo se poteguje za njegovo na­klonjenost. Iznenaden zre Lucij na kra­ljico, ki zna pri vsaki najmanjši priliki po ­kazati svojo posebno naklonjenost in lju­bezen. — Vedno bolj izginja iz njegove razburkane duše podoba nedolžne Ta­mare .. . 
»ču.diš se, da sem ti tako naklonljena, « šepeta kraljica Luciju, ko so gostje drugam obrnili svojo pozornost : »Pokazati ti ho­čem, da naju usoda kmalu združi za visoke namene. Še preden sem se seznanila s te­boj, sem naprosila neko egiptovsko vede­ževalko, da mi napove mojo prihodnjost. In glej, dragi moj Lucij, pokazala mi j e podobo, ki jo moraš tudi ti še danes videti. Vedeževalka biva zdaj v Cezareji ; napo­vedala sem ji nocoj ob polnočni uri svojobisk. Ti me spremiš tjakaj!« — 
Medtem začno zabavati goste pevc i in igralci na citre, proslavljajoč vino i n radosti tirno bežečega življenja . Grške plesalke ,pa uprizarjajo svoj umetni ples i n obsipajo pivce z dehtečim cvetjem. Proti polnoči pa se dvigne kraljica s svojega se­deža in zapusti v spremstvu Druzile in Lu­cija šumečo dvorano . 
»Glejte ga, kako lazi za njima!« krik­ne pijani Pomponij Papilij v svoji nepre­
magljivi zavisti in omahne z zaničljivim krohotom na svoje mesto . 
Že čakata v preddvoru dve nosilnici, da poneseta naša nočna obiskovalca k ve­deževalki . 
Berenika in Lucij zamenjata svoj o vrhnjo obleko , s črnimi haljami ; takojdvignejo služnjiki obe nosilnici in hitijo z njima skozi nepregledno vrsto mestnih . ulic. Dospev§i do zelo oddaljenega in za ­puščenega dela mesta, obstaneta nosilnici pred nizko, z visokim zidovjem obdano hi­šico. Evpolern ploskne z rokami in zaklič e ime svoje gospe ; takoj se odpro skriv­nostna vrata nočnim obiskovalcem . Dvor­nik in služabniki ostanejo na vrtu pre d hišo, meneč, da umrjejo od groze in stra­hu, ako prestopijo prag tega vražarskega brloga. 
Vedeževalka Kirka je namreč znal a uprizoriti v svojem bivališču toliko gro­zoto, da so celo najpogumnejši možje zrl i njeno domovje s strahom in trepetom. Ko stopita kraljica in tribun v tesno vežo, se pred njima nenadoma dvigneta iz tal dv a velikanska zamorca. Oba vihtita v svojih debelih rokah prasketajoče svetilke, i z katerih šine le tuintam modrikasti žarek na vlažno zidovje . Ob steni se vrstijo, kip i egiptovskih bogov s ,pasjim,i ion ptičjim i glavami, 'ki >obračajo neprestano 'svoje rdeče in zelene oči na prestrašena gosta . »Bog naju obvaruj«, mrmra Lucij v svoji 
zbeganosti, medtem ko se Berenika tes­neje oiklepa njegove roke. 
Tu pomigneta črna velikana svojim a gostoma v notranji del poslopja in ju pe­ljeta do temnega, s čarovniškimi znamenj i popisanega zagrinjala, katero pa takoj od­
makne nevidna roka. Še en trenutek — o groza — pred njima zazija globoka pod ­zemeljska klet, iz katere puhti omamljiv a sopara. Ozke stopnjice vodijo v tajiinstve­no globino. Na desni in Levi strani plapo­lajo žveplene báklje. ki za silo osvetlili ­jejo s svojimi rumenkastimi prameni mrz­le stene. Lucij in Berenika dospeta do niz ­I<ih vratic, iznad katerih se zaganja vanj u dvoje pisanih kač in jima brani vhod v notranjščino ; zamorca pomolita proti nji­ma svoje svetilke in razjarjena golazen se takoj poskrije v zidovju. Onstran vratic pa biva vedeževalka v slabo razsvet­ljeni dvorani, po kateri begajo slabotn i žarki dogorelih plamenic kakor vešče o d kota do kota . 
»liči velikega Heroda, prijatelja mo­jih bogov, prosim te, vstopi! zakliče glas iz temne daljave. Berenika hoče stopiti s tribunom v skrivnostni prostor, a zdajc i planeta prednjo dva divje tuleča volkova,vklenjena v ognjeno-žareče verige. Tri­bun izkuša umoriti besni zverini s svoji m mečem, kraljica pa vikne z obupnim gla -
Zadnji dnevi Jeruzalema . 26 
som in omedli. Takoj se nekdo oglasi i z podzemeljske dvorane : »Nazaj! Fasau , drži moja poredna otroka, da ne storita kaj hudega ,prijateljem vsevednih bogov ! « Godrnjaje izgineta volkova, zamorca p a odmakneta težki zapah in peljeta svoja gosta v visoko obokano klet . Toda čuj , kaj je to? Globoko, pod njunimi nogami odmevajo bobneči glasovi turobne god-be. Vsak trenutek naraščajo strastne me­lodije, polne hreščečih ,disonanc, silno gr­me slovesni glasovi rogov in trobent . Končno se vsi akordi še enkrat združij o v veličastno, zmagoslavno pesem — i n zopet vlada povsod smrtna tišina. Črnca ponudita kraljici in tribunu prostor n a nizkih stolčkih in se vdereta pred njenim i očrni v zemlja. 
»Ali hočeta videti velike skrivnosti , katere odkrivajo podzemeljski bogovi n a mojo prošnjo? Porabita zdaj ugodno pri ­liko! Vsa znamenja na zvezdah, posebn o pa na zemlji in mesecu, napovedujejo iz­vrsten uspeh! Naj se zgodi, kar hoče, ni­kar ne zapustita tačas svojih sedežev ! « 
Pri tej priči napolni vso okolico mo ­dra svetloba; tik pred radovednim a gledalcema se pojavi ženska podoba, se­deč na velikem krokodilu, ki se premeta v ogromnem, iz samih grodelj sezidane m kotlu. Krčevito iztega ostudna ženska svoje suhe roke po zraku ; iz divje razmr­
šenega šopa njenih sivkastih las pa sikn e 
zdajpazdai strupeni kačji-jezik . Nato pla­ne babura kvišku, stopi z boso nogo kro­kodilu na glavo ter se v silnem skoku po ­žene na zemljo. Ko nariše s svojim ča­rovnim žezlom v vlažni prsti ognjen kolo­bar, sede vnovič na luskinasti hrbet kro­kodilov in jame klicati duhove . 
S tihim in pritajenim glasom izgovar­ja skrivnostne besede ; neprestano piše s svojim žezlom po zraku rotilna znamenja . 
Globoko pod zemljo pa zaigra hreščeč a godba in prihaja vedno bližje. »Prihajajo,že prihajajo!« vzklikne čarovnica . »Le semkaj, ti, ki vidiš vso prihodnjost in do­ločuješ usodo ljudem! Semkaj, strašni, ne ­izrekljivi duhovi, ki tehtate človeške du-še! Povejte, kakšno usodo ste izbrali hčerki velikega Herod 4! « 
Bliskoma zažari vsa okolica v rdeč­kastem ognju, veliko zagrinjalo, ki je za­krivalo temno ozadje, izgine . Ondi stoji sedmero ilovnatih kozic, iz katerih se vz­penja gosta, sladkoopojna sopara. Zdajci zagleda Berenika žensko podobo v kra­ljevski opravi; le krone ji manjka na glavi. 
»Kdo je to, kdo je to?« vikne kraljica v svojem razburjenju proti tribunu. 
»Ti, jasna kraljica, tako gotovo, ka­kor sedim tukaj poleg tebe!« odgovor i Lucij . 
a)* 
»Tiho, nikar ne govorita, da ne pre­plašita vsevednih duhov! Ali ne vidita, da 
že zakrivajo veselo podobo bodočnosti za­
vistni oblaki ?« krikne prestrašena Kirka . V resnici prične objemati kraljevsko po­dobo neprodirna sopara . 
»Daj, poizkusi še enkrat! Čaka t e dvakratna, trikratna nagrada!« prosi Be­renika. 
»Naj bo! toda gorje ti, ako mi zopet 
splašiš duhove!« Ženska prične vnovič zaklinjati podzemeljska bitja . Zopet ugle­da Berenika ženo v kraljevski obleki, tod a ne več same, poleg nje stoji krasen voj­ščak v rimski opravi. Lucij prebledi. Da, to je on sam, celo srebrni oklep na juna­kovih prsih je na las podoben njegovemu. Venec vojnega zmagovalca in cesarsk i plašč dičita ponosno postavo, ki polaga n a glava svoje tovarišice bleščečo cesarsk o .krono. Sama obrazov ne more videti tri­bun s svojega sedeža, ker sta obe postav i obrnjeni proti ozadju, 'kjer 'požirajo nebo ­tihi plameni jeruzalemsko mesto . 
Berenika se tesno oklene tribuna i n 
mu pošepeče v drhteči radosti : »Glej, ti in jaz!« Toda ta ne more obvladati svoj e radovednosti in zakliče čarovnici : »Stori , da obrneta prikazni svoje obraze sem­kaj!«
Komaj izgovori te nesrečne besede, že švigne mimo njega blisk, pod visokim 
obokom pa nastane silno bobneje groma . tlkrati izgine vsa svetloba, le satanski po ­smeh odmeva po temni dvorani . 
»Že drugič sta pokvarila uspeh ! se razjezi Kirka . »Vse je izgubljeno! Ne upam si še enkrat poklicati razjarjenih 'du­hov! Doletela bi vaju strahovita 'kazen z a vajine predrznosti ! « 
»Pokliči vsaj Heroda, mojega velike ­ga pradeda!« prosi vnovič kraljica. »Ni­sem še dobila krone, katero mi je ponuja l oni krasni Rimljan! Mogočni Herod na jmi pove, ali me kdaj +doleti ta sreča! « 
»Na vsako vprašanje tudi rajni ne da ­do odgovora, zlasti ako so slabe volje ; torej slavni praded se ti morda pokaže v 
tako strašni podobi, kakršne ne pričaku­ješ!«»Naj Ie pride, le pokliči ga!« sili ne­strpno Berenika. 
»Ce že ne odnehaš, hočem tudi to Po­skusiti! Toda nikar se ne huduj nad me ­noj ,ako te prestraši duh nesrečnega pra­deda! « 
Gledalca opazujeta z veliko napetost ­jo iste prizore kakor poprej . Naenkrat ču­jeta zoprno vpitje sove, tki fofolta s svo­
jimi črnimi peruti nad njunima glavama in sede Kirki na razgaljeno ramo. Godba za­igra še bolj otožne ,melodije; vedeževalka pa ponavlja svoje nerazumljive egiptov­ske besede. Tu šine v poltemno ,dvorano 
bolesten krik, godba preneha, za Kirkini m hrbtom zarožljajo težke verige in že stoj i tukaj veliki Herod, ukovan v razbeljen e 
obroče, ki tesno oklepajo njegovo širok o postavo, z žarečo krono na glavi in ognje­nim plaščem na osmojenih plečih . 
»Kdo, me Uče s prestola, iz mojega večnega kraljestva?« vpraša strašna pri ­kazen z globokim, zamolklim glasom . 
»Tvoja pravnukinja, jasna kraljic a Berenika,« odvrne vedeževalka. 
»Govoriti hočem z njo samo, ne s te ­boj! Berenika, zadnja potomkinja mojeg a slavnega rodu, samo nate stavim še neko­liko.upanja! Upanje! Ha, te besede ne po­znam v svojem kraljestvu! Tvoj oče — da, on je bil mogočen vladar ; tvoj brat 
— ničvreden hlapec Rimljanov! Le v tvo­jih žilah se še pretaka nekoliko moje 'kr­vi! Povej, kaj želiš izvedeti? « 
»Ali mi je odločila usoda krono rim­skega cesarstva?« odvrne Berenika napol v tnedlevici . 
»Primi in drži krepko! Vse bo tvoje, ako si pogumna in prekanjena! Glej, tud i 
k meni je prišel človek in mi izkušal ugra­biti kraljevsko krono! Narodil se je v Be­tlehemu. Toda držal sem jo krepko, le po ­glej, kako mi zdaj žari na glavi — nosil jo bodem celo večnost! Posnemaj svoje ­ga pradeda in se navžiješ sreče na mo­gočnem prestolu rimskega cesarstva! To­da moj čas je potekel, vrniti se moram v svoje ognjeno kraljestvo, kjer vladamo vsi nekdanji mogotci sveta. « 
Pri teh besedah zaigra na Herodovih ustnicah otožen smehljaj, njegova kron a jame bledeti in strašna prikazen polagoma popolnoma Izgine. 
Takoj šineta iz zemlje oba zamorca in spremljata kraljico in tribuna po strmi h stopnicah v gornje prostore Kirkine hiše, 
da se ondi odpočijeta od razburjenja, ki ga jima je prinesla nocojšnja noč . Vedeže­valka jima postreže z grozdjem, vinom i n pecivom ; a niti Berenika niti Lucij se ne odzove njeni usiljivi gostoljubnosti. 
»Rajši mi 'pojasni, kaj pornenij'oi vse t e prikazni, ki sem jih gledala nocoj s tri­bunom?« sili varijo, kraljica . 
»Zares, čudni ljnidje!« odvrne razža­ljena Kirka, »kako bodeta verjela mojim besedam, ko tako prezirata mojo prijaz d no gDstoljubnost. Pa pustimo to — Kaj pa moreš želeti večjega, hči mogočnega He ­roda? Čaka te krona rimskega cesarstv a in, ako me niso varala vsa znamenja, ta krasni junak, 'ki stoji tu poleg tebe, ti z njo nekoč ovenča tvoje jasno čelo! I ka jpa hočeš še več? Prosi bogove, da ti osta ­nejo vedno tako naklonjeni, kakor 'zdaj ! « 
Lucij in Berenika se vrneta šele ob prvem jutranjem svitu v poslanikovo pa ­lačo,. V obednici, kjer ubijajo noč pijani 
gostje, postaja divji hrup in vrišč vsak trenutek glasnejši. Ravnokar vlečejo slu­žabniki nezavestnega Pomponija Papilij a v njegovo stanovanje. 
»Poglej ostudno žival!« reče kraljic a tribunu in se obrne z gnusom od pijaneg a častnika. Nato pomigne Luciju v krasno razsvetljeno sobano, rekoč : »No, kaj po ­rečeš zdaj, moj vrli tribun? Zdaj mend a veš, zakaj te odlikujem bolj kakor vse dru­ge rimske junake? Cilj, še preden sem t e poznala, so mi pokazali vsevedni bogov i tvojo podobo, lasi takrat nisem mogla na­tančno videti tvojega zalega obličja. Samo krasni kodri, ki so se vsipali lepi prikazn i izpod srebrnega šlema in kakršnih še ni ­sem opazila na nobenem Rimljanu, so m i do danes ostali živo, v spominu . Takrat trli je Kirka povedala tudi tvoje ime, in sice r v grškem jeziku. Lucij, kmalu bodeva ovenčana s krono rimskega cesarstva! « 
»Ne upam se vdati tako predrznim mi­slirn,« odvrne tribun . »Kako, naj seže ne­poznan vojak po rnogočne'rn Avgustove m 
žezlu?« 
»Treba ti je le previdnosti in pogum a 
in v kratkem času 'bo cesarsko, žezlo v tvojih rokah! Neron itak ne bo, dolgo ži-vel, saj so se ga celo njegovi lastni kleče­plazci že zdavnaj naveličali! Morda za­sede po, njegovi smrti cesarski prestol p o vrsti nekaj neznatnih vojaških cesarjev, ki 
pa seveda kmalu izginejo s površja . Ti 
postaneš tačas poslanik ali kaj podobnega , navdušiš zase nekaj neustrašenih legij , zlasti če se odlikuješ v kaki vojski, in zma­ga je tvoja! Da, takrat porabi zlato priliko in ne pozabi v svoji sreči prijateljice Be­renike! « 
Te laskave besede zbudijo v duši lah­kovernega Lucija celo vrsto , slik, o kate­rih dosedaj zaradi svoje skromnosti ni upal sanjati . Kako, prijetna čustva polnij o dušo mladega moža, ko vidi sebe kot bo­do,čega poslanika ali kot slavnega vojsko ­vodjo, ki se vrača, ,odič'en z vencem ne­minljive zmage, iz krvave vojske! V duh u zre svoj veličastni sprejem v daljnem rim­ske'm mestu : vsa nebrojna množica ga po­zdravlja kot rešitelja domovine in se kla­nja v globoki hvaležnosti svojemu 'nove­mu cesarju. 
Z drhtečim glasom odgovori tribu n Bereniki : 
»Ako, bom kdaj držal v svoji roki ce­sarsko krono, je ne položim nikomur ,dru­zernu na glavo, kakor tebi, milostna kra­ljica, ki si mi pokazala polt do najvišjih ci­ljev! In pri Jupitru, 'še danes nastopim 
, -wm
ta pot!« »Tukaj moja roka, da ostaneš mož beseda!« vzklikne Berenika. »Skrbeti ho­
čem, da ti bo vedno na razpolago 'dosti sredstev, saj naša hiša ni najubožnejša, 
tudi nam ne manjka vplivnih prijateljev 
med rimskimi senatorji! Ta čas pa naj te bogovi spremljajo s svojim mogočni m varstvom! Daj, Lucij, prisezi mi neomajn o zvestobo do groba ! « 
»Prisegam pri vseh bogovih!« se od­
zove tribun s svečanim glasom . 
Kakor v sanjah se poslovi Lucij o d 
kraljice in si poišče svoje stanovanje . Dol-go zre ob odprtem oknu na sivkasto gla­dino prostranega morja, kjer se že po-, raja na vzhodni strani mlado jutro. Še vedno plešejo, pred njegovimi očrni čudne prikazni, ki jih je gledal v Kirkini 'hiši, ne­prestano čuje bolestne vzdihe nesrečnega Heroda . 
Zdajci zagleda v duhu Veronikin potn i 
prt in krvavo obličje Kristusovo in če z nekaj časa milo obličje nedolžne Tamare . »Proč, zdaj ne potrebujem trnjeve krone ! Proč, hčerka razbijeva, tebi ni namenje n prestol i« 
Četrto poglavje . 
Na morju. 
Rabi Sadok vzame v Cezareji za pr­vo silo, v najem malo hišico blizu prista­
nišča. Dolgo, časa omahuje, ali naj se po­pelje z judovskim poslanstvom k cesarj u Neronu na Grško, ali naj varuje doma svo­
jega Benjamina. Toda njegovi rojaki ga silijo neprestano k potovanju in mu zago­tavljajo, da je le v njegovih rokah nadalj­
na usoda nesrečnih Judov. Benjamin, k i 
je tako nenadoma našel svojega izgublje­nega očeta, bi ga zdaj rad spremljal na dolgi in nevarni poti ; a o vseh teh njego­vih željah ne mara rabi ničesar slišati , temveč ga izroči v varstvo, uglednemu judovskemu ribiču v Cezareji . 
»Dobri Jona bo- očetovsko skrbel zat e in tudi njegova dva sinova te sprejmeta prijateljsko v svojo družbo! tolaži oče žalostnega sina. »Saj ne boš .dolgo brez mene, v treh ali štirih tednih sem gotov o zopet tukaj! Medtem dospe najbrž tud i 
Tamara v Cezarejo! Najel sem za bogat o plačilo spretnega in pametnega človeka , ki prav gotovo, reši tvojo sestro iz Jeru­zalema. Čemu se torej tako kremžiš? Le priden in vesel bodi in pokaži, da si še vedno moj ubogljivi sinko!(( 
Po mnogem prizadevanju skrbneg a 
nabija se Benjamin končno ukloni očetov i volji . Tako stoji zdaj deček na morsk i obali, poln grenkih solza in težkih slutenj , da sprejme za slovo zadnji poljub svojeg a dobrega očeta. Hitro se približa čas ločit­ve; Sadok in dva druga Juda, ki ga sprem­ljata na važnem potovanju, stopijo v malo jadrnico, da jih popelje od obrežja k ve­
liki grški ladji, ki je usidrana na globoke m morju . Množica, ki je spremila judovsko. Po­
slanstvo do pristanišča, jame vihteti svoj e 
robce, da še enkrat pozdravi odhajajoče P.oPotnike. Tudi stari Jona, velik in krepak mož z rdečo brado in močno upognjeni m nosom, prime slednjič Benjamina za rok o in ga hoče peljati na svoj dom. »Halo, ra­dovedno,st nenasitna, zdaj si se nagledal, le pojdiva ,domov! Poglej, tam prihaja po­slanik z rimski r
rni častniki, ki ženejo n a ladjo onega prokletega Flora, da prejme v Rimu plačilo za svoje neštete hudobije . Ne maram stati tukaj in čakati, kdaj naj u začno zasramovati rimski vojaki! Le urn o stopiva ,domov !« opominja Jona svojega varovanca. 
»O, potem odpotuje tudi Pavlin in lep i stotnik, 'ki ga imam tako rad!« vzklikn e Benjamin. »Tudi od teh se moram poslo­
viti! Prosim te, pusti me še nekaj časa tu­kaj!« 
Jona pa naježi svoje velike obrvi i n pokara neubogljivca s strogimi {besedami , 
rekoč : »Nimam navade, otrokom navajat i vzrokov, kadar jim kaj ukažem! Pa z a danes naj bo! Nikakor pa ti ne dovolim , 
da bi se poslavljal od poganov in Naza­rencev! Le urno za menoj, sicer bo, kmal u nehalo najino prijateljstvo,!« 
Tako, ostrih besed Benjamin ni nikda r 
čul od svojega očeta, ki je vedno ljubez­nivo postopal s svojim edincem. Zato se mali porednež urno izmuzne iz rok svo­jega prestrogega gospodarja in mu za ­kliče : »Kaj me 'briga tvoje prijateljstvo ! Pavlina in lepega stotnika imam deset ­krat rajši kakor tebe!« Razkačeni Jona hoče skočiti za dečkom, da ga silama tir a domov, ta pa mu pokaže svoje urne pet e in izgine brez sledu med tamošnjo mno­žico. 
»Kdor ne uporablja šibe, sovraži svoj e sinove, je pisano v knjigi pregovorov. Pa­
glavec, ti jo že še občutiš!« mrmra Jon a sam pri sebi, ko se vrača domov brez Be­njamina . 
Medtem dospe četa rimskih vojako v do pristanišča in se razvrsti okrog tamoš­njega templja, ki je bil posvečen morske­
mu bogu Neptunu. Poslanik, tribun in pa 'I'ritotnij, načelnik one ladje, ki ima od­pluti v Rim, stopijo po marmornih stop­nicah v notranjščino tesnega svetišča, da zažgo mogočnemu morskemu vladarj u kadila in izročijo njegovim duhovnikom potrebni denar za vsakdanje daritve . Lu­cij, ki se je pred nekaj dnevi obotavljal darovati Jupitru, se zdaj s popolno hlad­nokrvnostjo klanja poganskemu maliku ; tako daleč ga je privedla mamljiva želja po vladarstvu in pohlep po cesarski kroni . 
Med drugimi gledalci opazuje slo­vesni obred tudi Pavlin, kateremu je Lucij izprosil pri poslaniku prosto, vožnjo n a ladji . Nikakor mu ne gre v glavo, kak o 
more tribun, ki je kazal nekoč tolik o vsprejemljivost za krščanske resnice, z mirno vestjo gledati gnusobo nespamet ­nega malikovanja . »Gospod, ne kaznuj g a zaradi te hudobije, temveč reši njegov o dušo, ki si jo obdaril s tolikimi dobrimi lastnostmi, iz smrtne teme ostudnega po­ganstva! šepeta dobri mladenič sam pri sebi. 
Tu se nekdo rahlo oklene njegove ro­
ke — bil je Benjamin — rekoč : »Oho, Pavlin, čemu stojiš tukaj tako potrt i n žalosten? Saj vendar potuješ v Rim, kje r boš videl toliko lepih palač in gledal on e zverine, ki razsajajo po amfiteatru! O, k o bi jaz smel iti tja! « 
»Da, moj dragi Benjamin! Morda m e 
ondi doleti celo sreča, da občutim ostr e zobe onih krvoločnih živali. Saj veš, ko­liko kristjanov je dal neusmiljeni cesar razmesariti od levov, tigrov in medve­dov! odvrne Pavlin . 
»In zato si tako otožen? Evzebij m i je pripovedoval, da so hiteli kristjani z 
veseljem in s pogumom smrti v naročje . Ako vso stvar resno premislim, drag i Pavlin, bi tudi jaz rajši šel v Rim, slednji č tudi v žrelo kakega razkačenega leva, ka­
kor pa nocoj k strogemu rdečebradcu. Jo-nu . Le pomisli, če me ondi raztrga divj a zver, gre moja duša takoj v nebesa po za­služeno plačilo! In kaj me čaka tukaj v Cezareji? Jona me nauči stradati ter m e seznani s svojo debelo gorjačo, njegova paglavca, rdečelasi Ruben in neokretn i Isakar, pa mi dasta čutiti moč svojih tr­dih pesti . Kaj ko bi poprosil lepega stot­nika, da rne vzame s seboj v Rim?,< 
»Koliko nepotrebnega strahu napra­
viš s tako nepremišljenostjo svojemu oče ­tu, ko se vrne z Grškega in te ne najd e tukaj! In kaj poreče tvoja sestra Tamara, ki dospe čez nekaj dni v Cezarejo?« g a zavrača skrbni Pavlin. »Ne, ne, dragec moj, to svojeglavnost si le urno izbij iz glave! Pojdi domov in prosi Jona odpu ­§čenja! « 
»Ne grem odtod, dokler vidim oče­tovo ladjo! Pa tudi tebe in lepega stot­nika hočem videti odpotovati! Kaj ven­dar počenja v tej hišici, kjer stoji grdi mož, s triogljatimi vilami? « 
»Oh, zaslepljenec daruje mrtvem u maliku	 to rne dela ves čas tako žalost ­nega! « 
»Saj tega vendar ne' sme! Evzebij m u 
je pri vsaki priliki zabičaval, kako straš­na pregreha je malikovanje ! « vzklikn e deček ves ogorčen »Zaradi te nespamet­nosti ga hočem takoj strog() pokarati!« 
In res, ko častniki po opravljeni da­ritvi zapuščajo Neptunovo svetišče ter hi­tijo v pripravljene čolne, se Benjamin pre­rije skozi vrste vojakov do Lucija in m u reče : »Prihitel sem semkaj, da ti podai.n svojo roko v slovo. Zdaj pa ti je ne ma-ram dati, ker si s svojo desnico daroval kadilo nagemu maliku! Kako hudo mi je , da si se tudi ti udeležil te grdobije ! « 
Drzni in odločni nastop mladega Juda spravi vse navzoče častnike v smeli, Lu­cija samega pa v jako neprijetno zadrego . Ali ni storil tega poniževalnega koraka samo iz strahu pred svojimi tovariši? Ka­ko sramoto mu je napravil pogumni & ­ček s svojini trdnim in zvestim prepriča­njenfl »Veš prijateljček,« reče naposled Benjaminu, »Rimljani prosimo morskega boga srečne vožnje, preden se izročimo viharnemu morju. « 
»Pa menda ne veš, kako velik gre h 
je to,« pristavi deček popolnoma resno . 
»Izyrstno!« zavpije šaljivi Tritonij , »to vam je pristni Jud! Postati mora ve ­
liki duhovnik, če bo imelo trmasto ljud­stvo še nekaj let v Jeruzalemu svoj tem­pelj! « 
'»No, pa vendar, mladi rabi, ločiti s e morava v miru, ko sva si bila tako dolgo dobra prijatelja !« si pomaga tribun iz za­drege. »Daj mi roko in pozdravi svojo lepo sestro!« 
»Prav imaš! Ne smemo biti nesprav­ljivi in zato te hočem imeti rad tudi v pri­hodnje! Tamari že sporočim tvoj pozdrav ,samo tega ji ne povem, da si molil onega moža s triroglatirni vilami ; oh, kako bi jo to bolelo ! « 
Nato prekriža Benjamin svoje roke na prsih v znak globokega spoštovanja fri se zadnjikrat pokloni poslaniku in tribun u Potem pa še enkrat urno smukne skozi gruče vojakov k Pavlinu in kramlja z njim, dokler ne pride tudi zanj čas ločitve . »Varuje naj te dobri Bog, Gospod Jezus in pa njegova sveta mati!« se poslavlj a Pavlin od živahnega dečka . »Ne pozabi vsak dan goreče moliti, da te naša Cer­kev kmalu sprejme s svetim krstom v svoje varno naročje! Upam, da se kmalu snideš s svojo dobro Tamaro! Potem s e mi gotovo ni treba bati za tvojo nadaljn( ; usodo! Angelj varih naj te sprenilja n a vseh tvojih potih! « 
»Tudi tebe, dobri Pavlin! In ko pri ­deš k svojemu stricu, ki dela tako velik e čudeže, ga pozdravi tudi v mojem imen u in mu reci, da ga lepo prosim, naj s svoj o molitvijo izprosi od Boga milost, da osta­nemo vsi skupaj, moj oče, Tamara in jaz , vedno stanovitni v pravi veri! Zdaj pa le pojdi, da ti ne uide ladja! ,Dal Bog, sla se kmalu vidimo ! « 
Milo se stori Benjaminu pri pogled u 
na urno odhajajoči čoln, ki pelje njegove -
Zadnji dnevi Jeruzalema . 27 
ga prijatelja iz pristanišča k veliki !adjL k i pohiti čez nekai trenutkov z mnpgoš't,wil­nhlti popotniki v daljno Italijo . Se enkrat pozdravi deček z rosnimi očmi njena bel a jadra, nato se odpravi s plahim srcent i n boječimi koraki na dom svojega bodočeg a gospodarja . 
Medtem so se ravnokar odigrali n a ladjinem krovu burni prizori. Z zadnjim 
čolnom je namreč dospel Cesij Flor, ka­terega je poslanik takoj izročil Luciju, d a ga tira v Rirn pred sodišče. Ponižani Flor se kar peni od divjega srda in togote in plane kakor besna zverina pred poslani­ka, rekoč : »Cestij Gal, to vnebovpijočo krivico mi ob priliki drago poplačaš, še dražje pa ta smrkolin, ki me hoče posadit i na zatožno klop! Še živi Popeja Sabina i n 
tudi moja žena je že zdavnaj na potu v Rim, da ondi primerno popiše strahopetn i beg in poniževalni poraz tvojih mevžasti h vojakov !« 
»Nikar si ne domišljuj, da so moji vo­jaki bežali iz strahu pred teboj ; sam sem ukazal, naj se umaknejo! Tako neznatn o krdelce ni moglo užugati vse upornišk e 
druhali, ki si jo ščuval in hujskal po jeru­zalemskih ulicah! Poleg tega so odkril i duhovniki v drobovju darilnih živali zna­menja strašne prihodnjosti, kar jih lahk o sam vprašaš! Le pomisli, brezvestna du­
ša, kako si sam namenoma podil svoje vo­jake v poguba ! « 
»In kdo je obsodil v betoronskem ta ­boru onih štiristo junakov v smrt? .Ha, strašljivec, da si rešil svoje urne pete, si pustil vse skupaj od sovražnikov raz ­mesariti! In ti se drzneš očitati meni ka jnepoštenega ali sramotnega? « 
»Da rešim ostalo vojsko, sem moral , četudi s krvavečim srcem, žrtvovati on e vojake!« odgovori poslanik. »Toda čemu se zdaj pričkam s teboj? Operi torej svoje umazane roke pred rimsko javnostjo, d a se pokaže tvoja nedolžnost v pravi luči. Kajti če živi v rimskih sodnikih le iskrica pravičnosti, prejmeš za svoja grozodej­stva krvavo plačilo. in celo tvoj zadnj i up, žensko krilo, za katero se skrivaš, t e pusti v usodnem trenutku na cedilu! --Tritonij, dragi Lucij in vsi skupaj, želim vam prav srečno in veselo vožnjo! Varuj e vas mogočni Neptun, on sam pripelje vaš o ponosno ladjo v pristanišče daljne Ostije ! Na svidenje! « 
S temi besedami zapusti Cestij Gal 
odhajajočo ladjo in se vrne v Cezarejo . 
Tritonij pomigne šestdeseterim suž­njem, ki držijo za ogromna vesla. Takoj se zg4ne truplo težke ladje in reže z ved­
no večjo naglico sinje morske valove . 
27* 
Častniki stopijo še enkrat na krov, d a izrazijo svojim znancem na obrežju zad­nje pozdrave. 
»Glejte, kdo neki je na strehi Agri­
pove palače? Stavim glavo, da je kra­ljica Berenika! In kako mahlja s svoji m robcem, želeč vsem skupaj srečno pot ! Pri vseh bogovih! tolike ljubeznjivosti s e nisem nadejal od visoke gospe !« se vzra­dosti Tritonij . 
»Mar misliš, da pozdravlja tebe al i 
mene?« se zakrohoče škodoželjni 'Pompo­nij Papilij . »Zastonj se ti cedijo sline! Le vprašaj tribuna, pa ti pove, kdo je oni iz­voljenec!« 
Lucij skoči na konec ladje in jam e vihteti svoj bliščeči meč, da vrne kraljici prijazno pozdravljenje. Papilij pa stopi k Tritoniju in mu reče s skrivnostnirn gla­som : »Radoveden sem, kakšne upe stav i ta prefrigana Judinja na tribuna! Stvar ni tako malenkostna, kakor misliš. Evpolem mi je zatrjeval, da sta bila nedavno pr i neki egiptovski čarovnici in si nato pri­segla dosmrtno zvestobo . Vidim, da ne bo napak, če si z Lucijem ostaneva dobra prijatelja ; ona čarovnica baje dobro po ­zna prihodnjost vsakega človeka . « 
Gesii Flor, ki je od daleč prisluškova l temu pogovoru, pa mrmra sam, pri sebi z zaničljivim smehom : »Lažnjivo ženšče na j»i bilo rajši pokazalo, paglavcu krvavo bodalo, katero ga nekoč poprasne, ako m e ne pusti v miru!« 
V veliko zadovoljnost popotnikov pri­
čne pihati od vzhodne strani močan ve­ter ; kakor lastovica drči ladja po nepre­gledni morski gladini. Vedno bolj izginjajo v motni daljavi palače in gradovi ceza­rejskega mesta ; od vsega judovskega po­gorja, kateremu kraljuje zeleni Karmel, ostane naposled le še temna, komaj vidn a lisa. Toliko lepši prizor se nudi gledav­cem na večerni strani, kjer se zlati žark i zahajajočega solnca ravnokar kopljejo v kristalnih morskih valovih . Celo trdi in po­siroveli vojaki, ki nimajo veliko čuta za naravno lepoto, zatrjujejo v veselem izne­nadenju, da še niso doživeli na morju ta ­ko čarobnega večera . Tu se spomni Luci jnehote onih besedi, s katerimi mu je nekoč Evzebij slikal neskončno lepo bitje, ki j e ustvarilo iz nič ves ta prekrasni svet . Re­klo je : Bodi! in bilo je nebo, bila je zemlja, zašumelo je morje, kraljevo' solnce in mi­lijoni zvezd je pozdravilo svojega Stvar­nika. 
»Ako v resnici bivaš, Močni, Vsemo­gočni, padem ponižno pred Tvoje veliča­stvo! In če določuješ usodo ubogih zem­ljanov in si me v svoji dobrotljivosti iz ­bral za tako velike namene, Ti slovesno obljubljam, da se Tvoja čast in slava raz ­širi po vsem rimskem cesarstvu! Kaj drugega so , bogovi, ki srno jih do. sedaj ča-stili kakor naravne sile, ki jih je ustvaril a Tvoja močna roka? Neptun nam bode od ­slej valovito morje, ki veže posamezn e dele sveta in pošilja našim poljem in liva­dam blagodejnega dežja . Jupiter ni ni č drugega kakor svetovni red, ki ga je za ­mislil Tvoj modri, nedosegljivi um . Vsi bogovi so samo izraz Tvoje nepojmljive ljubezni do slabotnega človeštva. Na ta način bo nastalo lepo soglasje med ver o v enega Boga in vero v več bogov, p o vsem širnem svetu bo zavladala enotn a vera in rosila na vsa ljudstva Tvojo srečo in Tvoj blagoslov ! « 
Tako skuša Lucij udušiti glas svoj e 
nemirne vesti in opravičiti svoj odpad o d krščanskih resnic, ki so nekoč tako. pri.­jetno klile v njegovem srcu . Nato povabi k sebi Pavlina in mu prične razlagati in dokazovati svoje novo versko natiranje ,zlasti pa skuša olepšati svoje malikovanj e v Neptunovem svetišču. 
»Kako ti torej ugaja moja nov a 
vera?« vpraša končno mladeniča . 
»Povej mi, tribun,« vzdihne Pavlin , »ali veruješ vse, kar mi pripoveduješ? « Tu 'plane užaljeni tribun kvišku, re ­
koč : »Bes te lopi, hudobna butica! Kak o moreš 'dvomiti o moji odkritosrčnosti? Sa jvendar vidiš, da se moja vera v glavnih rečeh strinja s krščanstvom! In če sem_ po 
rimskem običaju daroval mrtvemu kipu ,kaj za to? Upam, da kljub tej malenkosti ostanem na pravem potu, ki vodi do, zdra­vega verskega naziranja! « 
»Kolika zmota! Ne, Lucij, tako ne sm e iti dalje! Ta pot pelje v propast in pogubo . 
Kako me boli in peče, da so tako, naglo za­mrle v tvoji duši svete in tolažljive res-nice, ki nas jih je učil Gospod Jezus! O n sam je pot, resnica in življenje! Daj, vrn i se k Njemu, saj te je oblagodaril s tolikim i 
duševnimi in telesnimi vrliinami,! Moliti hočem zate. « 
Te bodrilne in osrčujoče besede s o globoko segle v plemenito in idovzetno srce Lucijevo. Zato takoj uduši svoji()opravičeno razburjenost in jame vnovič resno razmišHatl o svojem bodočem ver­skem življenju . Spet gleda v duhu zlat o krono, ki jo je videl na glavi mogočnega Herdda, in trnjev venec na krvavem čel u Kristusovem. Krono mu p,oinuja Bernika, venec nedolžna Tamara'. Še enkrat se dvigne v tribunu staro samoljubje, vz­plamti ljubezen do resnice, da se izbojuj e boj in odloči zmaga. 
Čez nekaj d'ni •dospe ladja do otok a Malte, od tu se obrne pinoti severu, hit i mirno skalovite obali sicilijske in se bliž a širokemu izlivu deroče Tibere. Lucij se dolgo skrbno, ogiba Pavlina. Šele pri Malt i se ponudi žalostnemu levitu ugodna pri­
lika, da izpregovori s tribunom nekaj be­sedi. Pripoveduje 'mu, 'kako' se je nekako pred štirimi leti razbila ob tem otoku la­dja, s katero se je peljal njegov stric v Italijo. Ko pa zasuče pogovor na versk e stvari, ga Lucij takoj prekine, rekoč: 
»Pavlin, 'midva presojava verska vprašanja vsak s svojega posebnega sta­
lišča! Glej, ti si Jud, jaz Rimljan! Tvoj e natiranje je judovsko, moje pa rimsko ! Bog stoji brez dvoma na strani Rimljanov ! Le glej, Rimljani vladama, Judje ste hlap­ci! Pa zaradi tega se nikar ne pričkajva , ločiva se kot prijatelja! Zelo sem ti hva­ležen, še bolj pa tvoji skrbni materi ; za­res, njene prijaznosti ne pozabim nikdar ! Ponujam ti v Rimu v hiši svoje mater e gostoljubno streho, kjer si mi vsak dan po­zdravljen in 'dobro došel! « 
»Kako 'me veseli tvoja naklonjenost! Pravzaprav bi moral v Rimu bivati v hiš i Flavija Klementa, toda tvoje gostoljubno­sti ne 'smem odklanjati ! « 
»Kako, praviš? V hiši F1aviUa Kle­menta, sina Vespazijanovega? No, mnog o sem že bi o njem, mora biti pač čuda k posebne vrste! In slednjič, je H on morda pristaš vaše stranke? « 
»Kajne, da ohraniš vse zase, kar t i povem o njem? Kajti z vsako , nepremiš­ljeno besedo, ga lahko pahneš v veliko ne ­
srečo!« ga vpraša nekako boječe skrbni mladenič. 
»Nikar se ne boj, saj nisem izdajalec ! 
Pre~ponosem sem za tako nečastno (deja­nje, — saj veš, kolikokrat si mi že očita l neupogljiv ponos! Toda, glej, Cesij Flo r bi najbrž rad nekai govoril z menoj — oprosti, Pavlin! « 
Takoj 'odide mladi levit in Flor ogo­
vori prvič svojega neljubega variha to­žitelja. Čitaš mu že na obrazu, koliko ga stanc to ponižanje . Najprej jame 'hvaliti iz ­redno srečno vožnjo in krasne dneve, k i so jih imeh na morju . Lucij mu prikimava zelo hladno ifn prisiljeno. 
»Nikakor mi ne gre v glavo, vrli tri­
bu'n,« reče nato, Flor s sladkim in priliz­njenim obrazom, »kakšno korist imaš od tega, ako me ženeš v Rim pred sodnji stol . Kaj če bi ti one obtožne listine, ki so ti jih izročili Judje — saj niso drugega kako r njihove sitnosti — m+ed potjo nalašč izgu­bil? Saj menda veš, kaj mislim reči? Pri­segam, da storiš to v svoj lastni blagor ! « 
Pri teh besedah pokaže tribun pod­
ležu hrbet in hoče oditi. Ko spozna jetnik svojo popolno onemoglost, zaškrta z zob ­mi in oči mu zažare v smrtnem sovraštvu . Isti hip 'seže v svoje nedri~je Dn mahne z dolgim iln ostrim bodalom po tribunu . Bli­skoma plane Pavlin, ki je od ldáleč zrl ve s prizor, med >divjega napadalca in prestra­šenega tribuna in prestriže smrtonosni su­nek ; a takoj ga zgrabi Flor ter ga trešči 
z vso silo ob jambor, kjer obleži mladenič brez znakov življenja . 
Brzo 1)~o,zotve Lucij načelnika (ladje,Tritonija, da ukroti in zveže nevarneg a jetnika. Sam pa stopi ginjen k Pavlinu ~n ga z veliko ljubeznivostjo položi na svoj e ležiš e. Suženj, ki je bil izvežban v zdra­vilstvu, skrbno, preišče bolnika in najde precej opasn,o rano na gornjem ldelu til­nika. Ko, mu jo izpere in obveže, odpre 
mladenič svoje oči in uzre poleg seb e Lucija. 
»Zlata duša, prijatelj moj, rešil si mi življenje! Le za las je manjkalo, da me n i 
zadel tolovaj s svojim nožem in pahnil čez krov v morrje!« se mu zahvaljdje tribun , poln uldane hvaležnosti . 
»Ah, zelo malo sem storili, al
ko ne re­šim tudi tvoje duše!« vzdihne levit . Zdrav­
nik trdi, da se je pričelo bolniku blesti, ke r ne more umeti teh besedi . Lucij je dru­gačnih misli ; utrne se mu solza in glo­boko zaihti . 
Tri dnti po teh dogodkih naznanijo, po­potnikom veseli glasovi rogov in trobent, 
da se bližajo, ostijskemu pristanišču . Takojpovesi urna jadrnica svoja bela krila in množica se usuje na zaželjeno italsk o zemljo. Naslednji dan izroči tribun svoje­ga jetnika prefekti. Tigelinu, tožbo pa rim­skemu senatu. 
Potem pa hiti po apiljski cesti v hišo svoje drage matere, kamor ukaže prinest i tudi ranjenega Pavlina. 
Peto poglavje . 
Na materinem dom u 
Lucina, vdova uglednega senatorja ,
in njena hčerka Lucila, bivata z nekate­rimi sužnji v mali hišici ob veliki Apijsk i cesti. Lično poslopje stoji sredi krasnega vrta, obdano krog in krog 'od lepih nasa­dov sosednjih vi'l in palač. Bogato, bre­stovje, ki je poleti popolnoma zakrival o hišo, je zdaj v zimskem mrazu oropan o svojega bujnega zelenja. Samo vitkib pi­nij s košatimi kronami, bohotnih cipres in zelenega bršljana, ki se vzpenja po mar­mornih stebrih in belem zidovju, se nis o dotaknili hladni zimski vetrovi. Vsa ra­znolika okolica se 'koplje v slabotnih žar­kih decemberskega solnca . 
Šele pozno popoldne stopi Lucij p o dovršenih opravkih pred vrata ,domačeg a vrta s svojega iskrega konja . Vrtnar Kar­pofor ga pozdravi s tako prijaznim smeh­ljajem, kakršnega še ni opazil na nobenem sužniku. Se preden dospe do hišnega pra­ga, ga že pozdravlja sestra in mu pade v naročje. 
»Glej, Lucila, kako si zrasla, kar se ni ­sva videla! In kako ljubko so' se porde­
čila tačas tvoja nežna Lica !« vzklikne tri­bun i,n poljubi svojo sestro, na čelo. 
»Pusti to, Lucij! Veselim se tvoj e 
nepričakovane vrnitve in to, mi žene kri v glavo! Tudi ti si postal v tem kratkem letu krepak 'mož, vrhutega tudi tribun, kako r sklepam iz tvoje krasne oprave! Zares, ni ­sem se nadejala takega junaka! Zdaj p a le brž domov, da pozdraviš mater! « 
Kako 'se vzradosti skrbna mati, k o zagleda pred hišnimi vrati svojega iskren o ljubljenega sina! V svoji ginjenosti ne naj ­de primerne besede, s katero bi dovolj iz­
razila srečo, ko more zopet objeti svojega edinca, svoj zaklad i,n svoj ponos. Njeno rosno oko govori besede hvaležnega srca . Nato ga pelje v hišo, kjer mu sname z gla­ve srebrni šlem in ga 'pogladi po njegovih krasnih kodrih, rekoč : »Solnce vroče Si ­rije ti je osmodilo čelo, a oči so ostale ne­izpremenjene! Hvala Bogu, 'da si se vrni l nepokvarjen v materino hišo! Le 'odlož i meč in plašča in 'dovoli, da ti snamem boj ­no opravo! Kako krasna je! Danes t e prvič vidim v njej! « 
»Da, mamica, podarila mi jo je blag a kraljica Berenika! Koliko bi ti lahko po­vedal o ljubeznivosti te plemenite gospe ! Sploh mi v tem letu ni Tnanjkalo izredn o zanimivih dožlvljajev!« 
»Vse nam poveš, kadar boš utegnil ! « odgovori mati. »Zdaj se urno preobleci ! V svoji sobi najdeš novo tuniko — lepo vezenje ob robu je napravila Lucila! Be­renika — ime se mi zdi znano — ali ni en a izmed onih naprednih žena, ki jim je zakon 
navadna igrača? Cula sem, da je že mno­go uglednih mož vodila za nos! Boli me,dragi Lucij, da sprejemaš darila od tako lahkomiselne ženske ! « 
»O, mati, ti sodiš prestrogo! Berenik a je žena, polna visokih in plemenitih misli ! 
Res se je ločila od svojega prvega moža , nekega azijatskega neomikanca, toda ta j e že zdavnaj umrl ; v tem slučaju ima naj­strožja rimska matrona prosto roko! « 
»In to azijatsko kneginjo mi končn o pripelješ na dom kot nevesto?« vpraš a mati s prisiljenim smehljajem . 
»Tega se ti pač ni treba bati!« odgo­vori Lucij. »Berenika bi se lepo zahvalila za naše skromno domovje! Toda preden se preoblečem, mi dovoli, da poizvem, ka­ko se godi zdaj mojemu mlademu sprem­ljevalcu! Saj je že dospel semkaj? « 
»M! In kako ljubezniv mladenič je ta Pavlin! Tudi brez tvojega pismenega pri­poročila, da ti je rešil na morju življenje , bi ga bili srčno radi sprejeli pod svoj o streho. Takoj sem poklicala izkušenega zdravnika Galena, ki upa, da bodo sveže moči mladeničeve ugodno podpirale nje­
govo zdravniško umetnost. Zdaj pa se mudi pri bolniku nekdo, ki mu prines e 
močnejšega zdravila, kakor ga zna pri ­praviti Galen. « 
Tu se narahlo odpro vrata in v vežo 
stopi starček častitljive postave, s srebr­nimi kodri na sencih. Pod košatimi obr­vimi mu žari dvoje svetlih oči, polnih ču­dovite miline in ponižnosti. Globoko vdrta in zgrbančena lica govorijo o, mnogih pre­stanite nadlogah in .duševnih bolestih . Močna brada mu obkrožuje vele ustnice in pokriva od starosti usehle prsi. 
»Mir Gospodov z vami!« pozdravi 
starček z drhtečim glasom . 
»In s tvojim duhom!« odgovori Luci­na in se mu spoštljivo prikloni . 
Kaj je to? Ta pozdrav je čul Lucij o d Evzebija in prav tako sta nekoč odzdrav­ljali Roda in Pavlina. Takoj se spomni, da je opazil nekaj posebnega, ko je stopil v vežo materine hiše. Izginil je namreč bro­nasti kip boginje Diane, ki je stal ob vho­du v vežo. Sta H mati in sestra sprejeli vero, zoper katero se je boril dosedaj z vso močjo svoje mlade duše ? 
Starček stopi k Luciju in mu reče s prijaznim glasom : »Tudi s teboj mir, hra­bri tribun!« Nato upre vanj svoje jasne oč i in še pristavi : »V tebi se še bori luč s temo! Prositi hočemo Gospoda luči, da zmaga tvoj dobri angel . Naj se ozre Go­
spod tudi vate z milostnim očesom, kako r 
se je ozrl nekoč name!« Starček hoče ta­koj oditi, kajti dve svetli solzi sta se m u 
utrnili v očeh. 

Lucila poljubi spoštljivo starčku rok o in ga spremi z materjo, do vrta. »Nocojprinesem ranjencu dušno zdravilo, pripra ­vita vse potrebno! Mladenič je nečak mo­
jega sobrata Pavla, ki je že več mesecev uklenjen v verige Kristusove. Takoj mu 
moram sporočiti v ječo, da je dospel sem­
kaj sin njegove sestre, da se ga tudi o n spomni v svojih molitvah. Kajti molitev Pavlova, ki dviga svoje zvezane roke proti nebu, je več v :cdna kakor moje sla­be prošnje. « 
»O Peter,« vzklikne Lucina, »pastir 
čede Kristusove, čigava molitev more bit i boljša kakor tvoja? Prosim te, moli še z a mojega sina, da ga Gospod kmalu pripelje v svojo Cerkev!(( 
»Gospod vidi tvoje solze in molitve ! Njegovo božje Srce še ni nikdar prezrlo 
gorečih prošnja skrbne matere! Spomni se mladeniča v Najniu ; ,dal ga je njegov i materi,' stoji pisano! Priporoči se še Go ­spodovi Materi in boš gotovo uslišana! « 
Nato blagoslovi Peter mater in hče r z znamenjem svetega križa in se vrne bo ­sonog, s priprosto palico v roki, v hiš o senatorja Pudencija . Nihče izmed moži­ce, ki se peha po veliki Apiiski cesti, ne sluti, da je ta slabotni, skromno oblečen i starček prvi izmed onih duhovnih vladar­jev, ki bodo v teku stoletij kot namestnik i Kristusovi dajali postave rimskemu mest u in vsem narodom širnega sveta . 
Lucij se nocoj skrbno ogiba vsakega vprašanja, ki bi naneslo pogovor na ver­ske stvari. Tudi ko opisuje svoje doživ­ljaje v Jeruzalemu, le kratko omeni Ta­maro in svoje bivanje v Pavlinini hiši. Zato se mati kmalu poslovi od utrujeneg a sina in gre pripravljat, kar ji je Peter na­
ročil za svoj nočni obisk . 
Okoli polnoči ga sprejrneta mati in hč i v slovesno razsvetljenem preddvoru in g a peljeta v bolnikovo sobo, kjer stoji miza , pregrnjena s čistimi prti, na kateri gorita dve zlati svetilnici. Starček seže pod svo­jo togo in položi na mizo z velikim spošto­vanjem dragoceno puščico. Nato se zgrud i na kolena in moli z vsemi, ki so navzoči , božjega Zveličarja, skritega pod podobo kruha. Ko pokaže z gorečimi besedam i svojo vero v pričujočnost Kristusovo in obudi upanje in ljubezen, vzame iz puš'čiz e Najsvetejše, stopi z njim k bolnikovi po ­stelji, rekoč : »Telo Kristusovo !« »Amen, « odgovori Pavlin in prejme -z ganljivo po­božnostjo skrivnostno in čudovito dušno zdravilo . Tudi materi Lucini in njeni hčeri , ki sta se pripravljali celo noč na to svet o opravilo, podeli Peter sveto obhajilo. Kri­stjani so namreč v težkih dneh svojeg a krvavega preganjaja zauživali Kruh moč­nih tudi izven bogoslužnega opravila, ak o se jim je ponudila ugodna prilika . 
Dolgo moli Peter v bolnikovi sobi ; šele ko zažari nad rimskim mestom jutra­nja zarja, zapusti vdovino hišo. 
Kako se začudi drugo jutro Lucij, k o pride iz svoje spalnice in zagleda Pavlin a docela ozdravelega poleg svoje matere i n sestre! Mladenič mu zatrjuje, da je to uči ­nek čudeznega zdravila ; tribun pa smatra naglo ozdravljenje le za uspeh tajne ča­rovnije. 
Ko odide Pavlin, reče Lucij svoj i sestri : »Glej, Lucila, nekai posebno lepega sem ti prinesel iz Jeruzalema!« in ji po ­kaže dragoceni vratni nakit Tamarin . 
»O, kako krasni rubini! In ta prelepa 
zapona! Mati, poglej, kako se vse blišči in sveti! se čudi deklica . 
»Zares, tako nenavadno velikih rubi ­nov še nisem videla!(( vzklikne Lucina. »Celo cesarica bi hlastno segla po njih ! Kako si vendar mogel kupiti to drago­
tino? Upam, da ni kak krivičen plen , oškroplen s krvjo in solzami! « 
»Ne boj se mati!« odgovori tribun . »Kaj takega bi si ne upal ponuditi svoji sestrici! Tudi nisem kupil teh draguljev ! Pravzaprav niso moja lastnina, ampa k 
Zadnji dnevi Jeruzalema 28 
darilo neke judovske deklice, katero j e poslala samo tebi, Lucila! « 
Mati in hči strmita začudeno v Lucija . 
»Vidiš spaka, že zopet mislita na že­nitev! Za vas ženske je ženitev prvo i n zadnje! Sicer bi se bilo res Iehko kaj zgo­
dilo, a zdaj ne maram več na to misliti ! Tamara, ki je Lucili na las podobna, samo da ima črne oči, je prestopila, žalibog, k 
stranki kristjanov, katerih Judje in Rim­ljani ne morejo videti . Nocoj vama mord a 
kaj več povem o tel deklici . Zdaj pa mo­ram takoj v mesto, da napravim najnuj­nejše obiske! Zvečer sem zopet doma ! Na svidenje! « 
Toda materi ni všeč, da se gre njen sin klanjat rimskim mogotcem. Posebno pa ga prosi, naj opusti svoj obisk pri Tige­linu in nekaterih drugih dostojanstvenikih . »Zelo ti bode pozneje žal, da si šel v tak o družbo!« - Toda Tigelin je načelnik ce­sarjeve telesne straže in ljubljenec Nero­nov! Zato obljublja Lucij materi sam o splošno, da se najbrž ne zglasi pri njern , in odide v mesto . 
Naslednje je doživel Lucij bridke izkušnje. Zaman naganja Tigelina, pre­torja, mestnega prefekta in najvplivnejš e 
senatorje, naj prično tožbo zoper Gesija Flora, češ, da se mora sam takoj vrniti v Palestino. Vsakdo izmed njih ga tolaži, 
takoj prihodnji mesec pride vse na vrsto ! Kmalu nato mu pa pravijo, da se mora poprej izvršiti mnogo drugih tožb . Sled­
njič izjavi Tigelin, da je želja cesarjeva , odložiti zadevo do njegove vrnitve z Grškega. Tako mine teden za tednom, mesec za mesecem. Luci-i ima neprestano pred očmi svoje visoke načrte, na kater e ga spominjajo v prvih mesecih zlasti go­reča pisma kraljice Berenike . Zato prid:1 0 nadaljuje svoje obiske pri vplivnih osebah in se udeležuje veselic in slovesnih gostij , katerih pa ne upa popisati brez sram u svoji materi in sestri . 
Tako pride pomlad, obenem pa novi­
ca, da se vrača cesar v Italijo. Tudi se jame širiti govorica, da je Cestij Gal pade l pri Neronu v nemilost in da je ta izroči l vojsko zoper Jude Vespazijanu, zmago­valcu Britanije, in njegovemu sinu Tit u Flaviju. To vleče Lucija še bolj v Palesti­no, kjer bi se bojeval in odlikoval pod naj ­slavnejšimi poveljniki rimskega cesarstva. Kljub temu mora ostati v Rimu in piti čaš o gnusobnosti in studnosti, katero mu vsi-Ulijejo Tigelin in drugi razuzdanci . 
Končno pride Neron v Rim, in sicer kot zmagovalec na polju lepih umetnosti. Pred njim n,-so z velikanskim sijajem sto­tine zlatih in srebrnih vencev, katere si je priboril s svojim »božanstvenim petjem « in igranjem na citrah v vseh grških gleda­
28* 
lišeih. Sam stopa v mesto kot bog Apolon s citrami v roki . Raz pleča mu visi škrlat ­ni plašč, posut z zvezdami, glavo pa m u vcnča krona zmagovalca . Ugledno me-ščanstvo in cestna drhal, vse mu hiti na­proti in kliče podlemu morilcu svoje ma­tere in soproge : »Pozdravljen, naš bog, pozdravljen ! :< 
Pozdravlja ga tudi Lucij, ki se je šel s Tigelinom in senatom klanjat prihajajo­
čemu vladar;u. Sramuje se samega sebe , kakor mu je po pravici rekla mati. Za pla­čilo je povabljen zvečer na cesarski obed, kjer se mu nudi prilika, da se še bolj po ­niža v prahu pred Neronovo gnusobo. Tu visi onih tisoč osemsto in osem vencev ,katere je prinesel cesar z Grškega . Nekdo izmed gostov predlaga, naj se vsi kipi nckdanih vo;nih zmagovalcev pomee'jo v veliko mestno kloako, Neronu pa naj s e postavijo oltarji in svetišča. Nasvet se sprejme z grofrnovitim ploskanjem. Samo Lucij ne more hliniti tako veselega obraza kakor drugi gostje. Zato vpraša Neron poleg sebe sedečega Tigelina, kdo je on i mladi tribun, iI1 se baha na ves glas, d a takoj odpotuje v Jeruzalem, kjer ukrot i uporno judovsko ljudstvo z močjo svojeg a božanstvenega petja. Nato vpraša Lucija, kako mu ugaja ta duhoviti načrt . 
»Na ta način prekosiš celo božjeg a pevca Orfe!a, ki je užugal s svojimi čarob­
nimi glasovi divje zverine!« odgovor i tribun. 
»Misliš, da se mi ne posreči ta na ­črt?« vpraša Neron, katerega je spravil Lucijev odgovor v vidno zadrego. 
»Kaj je tako mogočnemu bogu, kako rje tvoje veličanstvo, nemogoče ?« vzklik ­ne Lucij in se mu globoko prikloni . 
Zdajci stopi v šumečo dvorano trum a pevk in plesalk, ki proslavljajo cesarja ko t največjega umetnika, kar jih je kdaj vide l svet. Nato vzame cesar zlato liro in stop i v kolo razuzdanih žensk, da stvori ples . Navdušeno ploskanje pozdravlja cesarja­glumač/a . 
Z gnusom in studom premišljuje Luci j drugi dan na materinem vrtu dogodke 
prejšnjega večera . Jeli vredno poštenega človeka, vladati tako suženjsko nadahnje­no ljudstvo, kakor so Rimljani od časov Avgustovih? Sramota! Ne, Lucij ne mor e dalje strpeti v Rimu! Samo to še žel i učakati, kako se izteče njegova pravd a zoper Flora, potem pa se takoj popelje k vojnim četam v Palestino . Ako ga je uso­da res izbrala za bodočega vladarja, s i hoče priboriti cesarsko žezlo z mečem, ne pa s klečeplaztvom krog rimskih senator­jev in podle drhali. In kako hoče planiti 1,a to ničvredno svojat, ko bo odičen s cesar­sko krono! Zopet bo zavladala po širni državi nekdanja poštenost in priprostost. 
Sicer ljubi Berenika blišč in sijaj, tod a njeno častihlepje in njen ponos najde pri­merno in zadostno uteho, ako povzdign e rimsko ženstvo do nekdanje časti in slave . Zakaj neki še ni odgovorila na njegov o zadnje pismo, dočim ga je poprej tak o skrbno obveščala o vseh najnovejših do­godkih v Palestini? Niti tega mu ni sporo ­čila Berenika, da sta Vespazijan in Tit zbrala svojo vojsko pri Ptolemajdi, od­koder si osvojita najprej posamezne po ­krajine in šele potem udarita svojeglavn o jeruzalemsko mesto . Odkod ta nezaup­nost ? 
V te in podobne misli se zataplja Lu­
cij, sedeč ob vodnjaki] v hladni senci bez­govega grmičevja. Tu se mu približa sestra in mu ponudi svojo roko v pozdrav , rekoč : »Kako si vendar bled in zaspan ,Lucij! Življenje, kakršnemu se udaja š zadnje dni, škoduje tvojemu zdravju in napravlja vrhutega tudi meni in mater i nepotrebno skrb in žalost! « 
»Prav imaš, sestrica! Ravno zdaj 
sem sklenil pričeti ldrugačno življenje! Na vsak način moram iz Rima! Nai tulijo rim-ski volkovi sami, če se jim ljubi! « 
»Poznam mnogo srečnih ljudi, ki si n e 
iščejo zabave v tej družbi! Le poglej
Pavlina -« 
»Da, da, saj mi je vse znano! On je kristjan kakor ti in mati, ki želita, da bi tudi jaz sprejel to tujo vero. Toda vajin trud je zaman, jaz ostanein zvest veri svoje domovine, saj itn?. mnogo lepega i n dobrega. Poleg tega je zagrozil cesa r vsem kristjanom s smrtjo. Neprestano se bojim za té in mater, zlasti ker ta Pavlin 
občuje s poglavarji vaše stranke in mi zna slednjič pripeljati v miroljubno hišo voh1~­ne mestnega prefekta. Potem smo izgub­ljeni! Le nikar se mi ne čudi, ko dobr o vem, da je oni starec, ki ga imenujete Petra, vaš veliki duhovnik, ali kakor g a že nazivajo kristjani ! 
Lucila hoče odgovoriti ; tu se nena­doma razmakne zeleno bezgovje in pre d njo stoji Tigefin. 
»Oprosti, milostiva gospa! « vzklikn e razuzdanec in obsipava deklico s predrz­nimi pogledi ; »saj veš, da se s cesarjevim i 
naročili ne srne odlašati! Vrtnar mi je po­vedal, da najdem vrlega tribuna tukaj o b vodnjaku, zato nisem dal naznaniti svo­jega obiska! Kako me veseli tvoja na­vzočnost, cvetica dražestna! Čemu tore jsiliš odtod ?« 
Potem naznani tribunu, da se pričn e tožba zoper Flora sredi meseca maja vre d cesarjem samim . 
»Kolika sreča, da smeš govoriti vpri­čo božanskega Nerona! Toda samo neka j dni je še čas, da se pripraviš za ta vele ­važni dogodek! Zato sem takoj prihitel 
semkaj in ti kot tvoj dobri prijatelj sporo ­
čil veselo novico! Žal, da sem storil svoj o dolžnost v tako nepriličnem trenotku -« 
»Zelo se varaš, prefekt Tigelin,« pre-kine Lucij v svoji vidni nevolji cesarje­vega ljubljenca, »deklica, s katero se m poprej nekoliko pokramljal, je moj a sestra!« 
»Kaj, tvoja sestra?« se čudi Tigelin in pase na njej svoje oči ; »ni lepo, da tak o skrbno skrivaš to krasno cvetko! Glej , kakor nežna golobica! In te krasotice ni bilo med onimi senatorskimi gospemi i n hčerami, ki so včeraj pozdravile slavneg a Nerona? Imam za take stvari zelo paz­ljivo oko in bi bil gotovo opazil ta drago­ceni biser! Lej, lej, in ti veš, kako cesarj u ugaja lepota!« 
Lucij premišljuje v upravičeni bojazn i za svojo sestro, ali naj požene takoj n a mestu Tigelinu svoj meč skozi prsi, pre-den podlež obrne cesarjeve oči na Lucilo. Le s težavo prikrije svoj srd in se izkuš a iznebiti neljubega gosta. Ves Tigelinov trud, kako izprositi od deklice prijazn o besedo, je zaman. Še enkrat zagrozi tribu­nu s svojim temnim in škodoželjnim po­gledom, nato pa naglih korakov odide . 
»Nesramni mešetar in grdun!« se jez i Lucij, ko je odšel prefekt, »rad bi vedel, če je paglavec prisluškoval najinemu po­govoru, ko sem ti očital, da si kristjana!« 
»In si tako neprevidno govoril o ob­
iskih častitega Petra!« toži prestrašen a sestra. 
»Ti presneti lopov! Kako lepa prilika , da te dobi v svoje kremplje! Tudi če n i ničesar slišal, nisi varna tukai niti trenutk a več"! Takoj morava stopiti k materi! Tre­ba je hiteti na vso moč, da uidemo preteči nevarnosti! « 
Plemenita in skrbna gospa je tako j pri volji pobegniti z Lucilo na svoje mal o posestvo v Sabinskih gorah in hitro zb,_. r e potrebno obleko za potovanje . 
Ko je nosilnica pripravljena za od ­hod, reče svojemu sinu : »Lucij, otrok moj,kakor vidiš, ne utegnem veliko govorit i s teboj! Izročam te Bogu in tvojemu dob­remu angelu! Samo nekaj imam še na srcu : morda si se čudil, da cel čas nise m s teboj govorila o krščanski veri, dasi­ravno ti je dobro znano, kako srčno želim , da bi bil tudi ti deležen te sreče. Spoznala sem, da bi se ti v tako neugodnih razme­rah ne mogel okleniti resnice, zato te ni ­sem marala nadlegovati . Zdai pa, ko se morava ločiti — kdo vé, če se še kdaj vi-diva, — te prosim samo to : premisli, kako hitro mine življenje in kako dolga je več­nost! Karkoli dosežeš na zemlji — Bo gmi je priča, da ti želim vse najboljše --­boš užival samo nekaj kratkih let svojeg a življenja! Skušaj tako živeti, da boš sre­čen tudi v večnosti, — saj veš, kaj misli m reči !« 
»Gotovo, marnica! Toda čemu zame toliko skrbi in žalosti? Preden zapustim Italijo, vaju obiščem v lepih Sabinskih gorah ! « 
Nato objame svojo mater in jo posadi v nosilnico poleg Lucile . Ze hočejo nosivci oditi, ko pokliče gospa še enkrat svojeg a sina k sebi, rekoč : »Kako sem mogla tak o važno stvar pozabiti?« Potem pa mu po­ve natihoma, da se Peter, Lin in drug i častiti možje zberejo nocoj v njeni hiši k skupnemu posvetovanju, ker bo cesar, k i se je vrnil z Grškega, ukazal kristjane zdaj še hujše preganjati . Naj ji vendar iz ­kaže ljubeznivost, da pouči Pavlina o naj­
novejših dogodkih, ali pa naj opozori hiš e senatorja Pudencija in Flavija Klement a 
na pretečo nevarnost, da se ne pripet i preganjancem kaj žalega. Vse to obljubi Lucij odhajajoči materi. 
Komaj odide nosilnica, že spozna Lu­cij, kolika nevarnost lahko nastane za nje­
govo osebo, ako zasačijo sovražniki kr­ščanskega poglavarja v njegovi lastni hiši. Zato niti ne počaka, da se vrne Pav ­lin, ampak hiti nemudoma v hišo Puden­cijevo. Vrtnarju Karpoforu naroči skrbno čuvati vrata ter mu izroči pisemce, name ­njeno Pavlinu, kjer mu v kratkih besedah 
opiše ves položaj in svetuje najstrožjo previdnost. 
Dolgo mora Lucii čakati v veži Pu­dencijeve hiše. Vsem se zdi nevarna i n jako sumljiva oseba, ker so ga nedavno videli v družbi cesarja, Tigelina in drugi h zagrizenih sovražnikov krščanstva. Ko pa jame poizvedovati celo po Petru, mu nih­če več ne zaupa . Slednjič pride Pudencij. Kako se prestraši senator, ko čuje z a kristjane tako žalostne novice . Takoj po­šlje na vse strani svoje služabnike, d a opozorijo rimske kristjane na preteč() ne ­varnost, sam pa se odpravi k Flaviju Kle­mentu, da obvesti o tem Lina in drug e kristjane, ki se zbirajo v njegovi hiši . 
Temne slutnje navdajajo Lucija, k o odhaja na svoj dom. Kroginkrog vlada ne­
prodirna noč. Le tuintam pogleda lunin srp izpod črnih oblakov, ki se vlačijo ka­kor grozeče pošasti po nebesnem svodu. Na Apijski cesti sreča mnogo vozov in nosilnic, katere spremlja tolpa sužnjev z velikanskimi bakljami. Zdajci dospe Luci jv obližje svoje hiše in pozorno posluša . Povsod grobna tišina . Skozi nobeno okn o ne more opaziti svetlobnega žarka. 'roda kaj je to? Vrtna vrata so samo narahlo priprta, dasi je ukazal Karpoforu, nai ji h skrbno zapira . Stvar se mu zdi sumljiva. No, sicer je pa stari Karpofor nekolik, po­zabljiv. 
Še nekaj trenutkov posluša tribun z 
vso napetostjo, nato stopi na vrt in hoče zapreti vrata za seboj . Tu ga bliskoma za ­grabi železna roka, nekdo pa mu v iste m hipu porine v usta robec, tako da ne more izustiti glasu in mu pohaja sapa . Krčevito se bori z napadalcema, še enkrat napn e vse svoje moči, da se otrese njunih nasil­nih rok, toda zaman. Oba morata biti iz­urjena napadalca, ki znata dobro rabit i moč svojih pesti. 
»Tako,« pripomni eden izmed njih] , »tudi ta je zdaj na varnem! Le dobro pazi , tovariš, ujameva jih še več! In za vsa­kega deset sesterc!« . 
»Da, če le ne bi bil ušel zaradi tvoj e nerodnosti oni mladi jud!« odgovori drugi , »ta nama lahko spravi vse ptiče iz kletke !« 
Biriča peljeta tribuna v sobo, ki j e najbolj oddaljena od ceste. Ondi najde Karpofora in vse druge služabnike zveza­ne in zastražene . En sam pogled ---- i n Lucij takoj spozna starčka, ki ga je nazi­vala njegova mati Petra. Tu stoji zdajukovan v težko železje in pozdravlja tri­buna s ladkim smehljajem . Vidi se mu, da ceni svoje verige boli kakor vse zaklad e sveta. Zdajci se obrne Tigelin, ki je dose­daj brskal po nekem predalu, proti tri­bunu ter se mu zlobno zareži. Vendar pa mu veli vzeti iz ust robec in tribun takoj 
vpraša, odkod ima pravico samovoljn o udirati v njegovo hišo in tako zahrbtno napadati njega in njegove služabnike. 
»To je zapoved božanskega cesarja ! Lahko trdim, da je Neron popolnom a 
upravičeno razjarjen, če je njegov gos t zaščitnik kristjanov ali celo skrivni pri­staš te brezbožne drhali! Da sta tvoja mati in sestra kristjani, je dokazala hišn a preiskava! Povedati nam moraš, kje naj ­demo ti dve zviti ptički! Vrhutega govori to pisemce, katero si izročil vratarju, da si nameraval zaklete sovražnike boggv in cesarja odtegniti kazni pravice. No, od­krito povedano, najlepši plen nocojšnjeg a lova je oni-le starec, na katerega sino prežali že dolgo časa. Da ne ostane to zate brez zanimivih posledic, se boš lahk o kmalu prepričal! « 
Šesto poglavje . 
V Neronovem cirkusu. 
Ob jutranjem svitu tirajo vojaki jet­
nike v veliki Neronov cirkus, v čigar pri­tličju je prostora za stotine jetniških ce­lic. V svojo veliko nejevoljo ni Tigeli n ujel sinoči nobene nadaljne žrtve v svoj e zanke ; to tolaži zlasti Lucija, po čigar pri ­zadevanju je bilo mnogo rimskih kristja­
nov rešenih nedvomne pogube . Vkljub te­mu koraka skoro docela obupan poleg Pe­
tra z zvezanimi rokami čez Zmagoslavn i most proti Vatikanu, kjer se dviga orja­ški cirkus, ki sta ga sezidala Kaligula i n Neron. Tribun je sanjal nedavno o po­vsem drugačnem iz'prevodu po velik i Apijski cesti. 
»Pogum, moj sin!« ga vzpodbuja ča­stitljivi starček na njegovi desnici . »Po­gum, nastopili smo pot zmage! Sedaj š e ne umeš mojih besedi ; nekoč pa boš hva­ležen Bogu, da te je pripeljal na to pot ! S križem do zmage! « 
»Tukaj na vrtu Agripine in v cirkusu , v katerega nas peljejo, je nekako pred tremi leti umrlo najstrašnejše smrti n a stotine vernikov za Gospoda Jezusa,« še ­peta Peter sam pri sebi kakor v premišlje­vanju. »Oni-le veliki steber, ki se dviga 
sredi tekališča, je bil takrat osvetljen od krvavih žarkov ,živih bakeli' . Ob njego­vem vznožju je izdahnilo neštevilno žr­tev. Toda po kratkih hipih trpljenja so bil i sprejeti kot mučeniki v večno veselje in veličastvo. Zdaj pojo že tretje leto zma­goslavno alelujo, njihova radostna pesem ne utihne nikdar . « 
Nato jame pregibati svoje ustnice v 
goreči molitvi in reče čez nekaj časa s hvaležnim pogledom proti nebu : »Zdaj se bo izpolnila beseda Gospodova : ,Kadar 
boš star, boš raztegnil svoje roke in drugi te bo opasal in odpeljal, 'kamor ne boš ho ­tel.' V resnici : meso omahuje in ne mara 
iti, toda duh bo zmagal z močjo Gospo­dovo! « 
Ko se posvetijo prvi žarki jutranjega solnca, dospejo jetniki do cirkusa. Tigelin, ki stopa prvi, pripomni pikro Luciju lla­vu : »No, tribun, le naglej se zdaj solnca, 
neba in cvetočih vrtov tu kroginkrog ! Najbrž preteče precej časa, ,preden te zo­pet obsije blagodejno sobice in se nasr ­kal§ svežega zraka — ako te ne sreča pa ­met in se ne odločiš izročiti svoje ljubk e sestrice mogočnemu Neronu, s čimer b i ustanovil njej in sebi srečno in veselo bo ­dočnost. Mar H ni tako? Prav, vsak je svoje sreče kovač! Sicer pa dobimo de ­klico bodisi tako ali tako v svoje roke! « 
Tribun ne odgovori ničesar. Načelnik cesarjeve telesne straže se mu ne zdi vre­den besede. Nato stopijo jetniki skozi ve ­likanska vrata v obokano dvorano, k i služi za stražnico . Tigelin brž zašepeč e ječarju nekaj besedi, nato se zaničljiv o prikloni in odide. Ječar Tigrin, širokople­čat in godrnjav orjak, ki je izgubil v boj u z nekim germanskim hrustom levo oko , sedi s svojimi tovariši ravno pri zajtrku . 
»Ti krščanski psi ne dado človek u niti po dnevu niti po noči miru. Kmalu ne bo več prostora za te pravične in svete 
roparje in morilce! Halo, Gani], daj mi š e 
enkrat vrč, sicer mi paglavci izpijete vse , preden se vrnem!« vpije razkačen Tigrin . 
Nato pritisne posodo k svojim debe­lim ustnicam in jo v trenutku izpije d o dna. Ko premotri z edinim očesom posa­mezne jetnike, pripomni : »No, prav vsak­danja krščanska golazen! Skoraj nist e vredni, da vas vržem pred zverine! — Ta starec je torej kolovodja onih bedakov, ki molijo osla kot boga? Zaradi te prednosti zasluži posebno celico! Njegove kosti s o bile nekoč morda š"e precej trdne, zdaj s o pa že prerahle za krvavi spopad na bo­jišeu! « 
»Prijatelj, upam, da sem še vedno do­
sti čil in krepak, da umrjem na križu ! « prijazno odgovarja sivolasi starček . 
»Vidiš spaka, kako ga veseli smrt na križu! Vendar moram priznati, da se mi zdi križ najsramotnejša smrt, kar jih je pr i nas Rimljanih v navadi . To me uči iz­kušnja! Če te zgrabi kak gladni lev in te naglo pohrusta, kaj je to kaj posebnega ? Resk, resk, — in stvar je opravljena. Tudi če se smodiš in palK na grmadi, ne traj a dolgo. Ampak bičanje, da leti od tebe sce­fedrana koža, ko te pribijajo na križ in vi-siš ondi zapuščen cele dneve in noči! No , hvala lepa za tako lepo počeščenje! Če se ti pa, starec, vkljub temu cedijo slin e po tej smrti, naj bo — tvoja prošnja bo 
uslišana! Sicer mi bo kdo očital, da n e privoščim svojemu varovancu tega ve­selja! « 
Nato prične enooki Tigrin opazovati tribuna. »Pri Herkulu — ni napačen ju­nak! Lahko se bo spoprijel z najmočnej­šim gladiatorjem! Tudi kristjan? « 
»Ne,« odgovori Lucij, »saj vidiš, d a sem tribun! Zahtevam, da me pelješ pre d rimskega pretorja! Tigelin, ta nesramn i lopov, me je zavratno napadel v moji last ­
ni hiši in me pripeljal semkaj! Tudi če s e je zgodilo to na povelje cesarjevo, poka­zati hočem, da je še trohica pravice pr i rimskih sodnikih! « 
»Da, da, vrli tribun! Zdaj lahko miru­ješ s svojim jezikom, dokler te ne posta­vijo pred sodnike, ako sploh še kje bivajo . 
No, sicer pa mislim, da te vsemogočni na­čelnik pretorijancev in božanski cesa r rada rešita tega truda, ker sta tvoja so­vražnika. Jasno je, da posteljem tako me­hkopernatem'u 'ptičku v posebni kletki . Ganil, prižgi baklie! Pojdimo ! « 
Tigrin sveti jetnikom po obokani h 
hodnikih, ki se vlečejo v več nadstropi jravno pod mnogoštevilnimi vrstami ka­rnenitih sedežev cirkusovih . Zadnji stop a Ganil. »Najprej moramo pokazati krist­janom numidijske zverine in druge pri­jazne goste, s katerimi se bodo morali se-
Zadnji dnevi Jeruzalema 29 
znani-ti !« pripomni ječar. »Glejte, živali s o že zavohale svoj plen; kajne, prijetne sa­nje za vas kristjane?(( 
Potem jih pelje v podzemeljske pro-
store, podobne močnim kletem, kjer im a zaprte divje živali in posveti v vsak brlo gs svojo bakljo. Tu zarenči jezno dvoje pantrov in zbeži pred lučjo od železne ograje na svoje ležišče. Ondi se postav i velikanski kosmatinec iz severnih dežel a na svoje zadnje noge in pokaže svoje zo­bovje. Divji tur brusi svoj rog ob tla in se pripravlja za sovražni napad . Za vsako zver ve Tigrin prikupljivo besedo in j i pokaže jetnike, njene bodoče sovražnike . Ko dospe do numidijskega leva, strese slednji svojo mogočno grivo in zarjov e tako divje, da se polasti gledalcev groz a in jim gre skozi mozeg in kosti. »Dobro, prijatelj, izvrstno si nas pozdravil!(( s e smeje Tigrin, dočirn misli Peter na ,rjo­večega leva', pred katerim je tako pogo­sto svaril svoje vernike. 
Ne daleč od bivališča krvoločni h zveri porine ječar Lucijeve služabnike v temni (in nizki prostor. Tribun jim daje upanje, da bodo kmalu rešeni iz teg a strašnega kraja ; vsi so mu hvaležni, tod a mnogo bolj jih pótolaži beseda Petrova, k i jim obljublja pomoč Kristusovo in plačil,) večne zmage. Petra samega tirajo v po­sebno celico. »Samo nekaj časa boš tu­
kaj!« pripomni enooki Tigrin, »potem do­
biš drugo stanovanje, mamertinsko ječo , kakor mi je rekel načelnik pretorijancev . « 
Ko sname starčku z rok železne vezi, položi Peter svojo desnico na tribuna, re­koč: »Zdravstvuj, moj sin! Molim tudi zate in sem prepričan, da ti Bog zarad i tvoje pobožne matere podeli svojo milost ! Vrni mu jo z ljubeznijo do svojih bratov ! Mir ,s teboj! « 
»Ali še ne bo konca?« sili ječar . »Skoraj si upam trditi, da si tudi ti krist­jan! se jezi nad tribunom, ko zapir a vrata. 
»Pri vseh bogovih! Moral bi postati kristjan, ko gledam njihovo čudovito po­trpežljivost in tvoje sirovo ravnanje !« od ­govori Lucij . 
»Halla, prav tako se jim godi, kako r si sami želijo in kakor mi ukaže božanski Neron! Zdi se mi, da jim napravlja krvava smrt in njene muke prav posebno veselje ! Ali nisi videl, kako so starcu od veselj a 
žarele oči, ko je govoril o smrti n a križu? « »Videl sem! Čudovito in neumljivo! « odgovori Lucij. 
»Sama čarovnija! Na svojih skrivnih sestankih dobivajo meso malega otročič a in kdor zavžije le en grižljaj, je takoj vo ­
29-' 
ban pretrpeti vsako muko. Tudi žene in deklice niso dosti boljše! « 
Ječar pelje Lucija po kamenitih stop­nicah na zračno galerijo, kjer postoji i n reče : »Tribun, z oziram na tvoje dostojan­stvo, in ker sem prepričan, da me čak a poštena nagrada, te hočem zapreti v naj ­lepšo kletko — seveda dokler mi plačaš . Saj ne zahtevam za vsak dan več kako r deset bornih sesterc! « 
»Tu imaš prstan, da bo mir tvojih be­
sedi! Kamen je vreden več tisoč sesterc! « odslavlja tribun podlega barantača. 
»Prav, prstan prodam zlatarju in s i 
natančno zabeležim, koliko časa je pla­čana najemščina . Tukaj na desni je tvoj e novo stanovanje. V prvi sobi biva nek i jetnik, tih in ponižen človek, kakor so vs i kristjani. Zdaj čaka samo še ure, ko se iz­vrši njegova smrtna obsodba. Upam, da ti mož ne bo v nadlego, vsekako ne dolg o časa! « 
S temi besedami odpre Tigrin vrata in posveti s svojo bakli() v temni prostor , 
kamor še ni nikdar posvetil solnč'ni ža­rek. Zrak je tako zatohel, da zastaja Lu­ciju sapa. Na otepu trohnele slame sed i mož z mrtvaško bledim obrazom in se ta­koj obrne v veselem začudenju proti pri­šlecu. Lucij še ni nikoli videl tako duho­vitih oči . Visoko in jasno čelo s tako res­nimi potezami — to vendar ne more biti 
podoba zločinca! Mož je pripraven z a stolec kake modroslovne šole ali sena­torja, ne pa za ta nečloveški brlog ! 
»Kristjan — brat v trpljeniu?« ogo­vori jetnik Lucija s prikupljivjm glasom . »Bodi mi srčno pozdravljen! Usmiljeni ' Bog naj ti bo tolažnik v bridkosti ! « 
»Zelo sem ti hvaležen! Toda nisem tvoj brat, ako misliš s tem imenom krist­jane! odgovarja Lucij, medtem ko od ­pira Tigrin vrata sosednje sobe. 
»Torej si mi brat kot sin skupnega očeta vsega človeškega rodu, ki je v ne ­besih! ga pozdravlja prijazni mož in s e s težavo dvigne s svojega bornega leži­šča. Ko pa mu ponudi svojo velo roko , ukovano v težko železje, se niti trdi tri­bun ne more ubraniti ginjenosti in sočutja . 
Nato stopita ječar in tribun v sosed­njo sobo, ki je mnogo boljša kakor prva, dasiravno je tudi ta zelo temna in le tuin­tam posije slabotni solnčni žarek skozi štirioglato odprtino v debelem zidovju . Tu ima človek vsaj nekoliko razgleda in more svobodnejše dihati . 
»No, kako ti ugaja novo stanovanje , hrabri junak? Zaves in preprog seved a ne boš našel tukaj, tudi ti ne morem po­streči z bogve kako mehkimi blazinami ! Vojščak, kakor si ti, ni navajen v tabor u takih reče ! 
Tribun je z vsem popolnoma zado­voljen. 
»Halla, glavne prednosti te knežje sobane niti opazil nisi! Stopi sem in po ­glej skozi odprtino! Od tu se ti nudi raz­
gled, katerega ne poplačaš z desetimi se­stercami! Ravno pred nosom ti stoji vi­soki obilisk in oni štirje kameniti stožci , ob katerih je že mnogo voznikov razbil o svoje predrzne in častihlepne kosti! N a drugi strani pa vidiš cesarski prestol, od­koder opazuje Neron krvave igre! Zato ti 
računim ob času iger vsak dan 'še drugih deset sesterc! Pomisli, kako se bo pasl o tvoje oko, ko bo zrlo odtu božanskega Ne­rona in njegovega najdražjega prijatelja Tigelina! « 
Luciju se ne zdi vredno odgovarjati na tako hvalisanje . Pač pa prosi ječarja,naj mu prinese pisalno pripravo, da na­znani nekat-erim prijateljem svoje sedanj e bivališče, ter ga vpraša, če ga sme kdo tukaj obiskati . 
»To je odvisno od moje volje,« s e smeje enooki ; »kristjani imajo to nespa­metno navado in so mi stisnili v roko ž e 
marsikateri novčič . Pametni ljudje pa s e ne zanimajo za cesarjeve sovražnike i n jih pustijo lepo v miru. Če me pošteno plačaš, ti preskrbim vse, kar je potrebn o za pisanje, in vestno izročim vsa pisma tvojim prijateljem, če ti je sploh še kdo ostal zvest. « 
Lucij spozna, da res nima prijatelja , ki bi mu mogel pomagati. Pač pa se mu zdi pametno, obvestiti o svojem položaj u Pavlina in Pudencija. Toda čemu pehati v nevarnost mladeniča, ki mu je rešil živ­ljenje, in blagega senatorja? Ne, tega ne stori! Rajši hoče prositi pretorja, naj ne­mudoma prične z njegovo tožbo . Bolje j e naglo umreti, ako najdejo rimski sodnik i v njegovem ravnanju s svojo krščansko materjo in sestro kaj kaznivega, kako r biti živ pokopan v tem grobišču . 
Tigrin hoče oditi in zapira za sebo jvrata, da pusti tribuna samega . Ta pa ga prosi iz usmiljenja do ubogega jetnika, k i životari v prvi sobi, naj pusti vrata od­prta, da bo tudi oni tujec vsaj nekolik o deležen zraka in svetlobe, ki prihaja skozi stensko odprtino v njegovo sobo . 
»Glej hudimana, brez dvoma si tudi ti 
kristjan! Vsak pošten častivec bogov bi me prosil na kolenih, naj trdno zaprem vrata. Kajti odkrito povem, neznosen smrad vlada v oni peklenski beznici ! Samo tega ne zahtevaj, da snamem star­cu tudi verige. Imam ga namreč za najne­varnejšega kolovodjo te hudičje stranke. « 
S temi besedami odide Tigrin, Luci j 
pa stopi v sobo svojega nesrečnega so ­seda. Ta se mu zahvaljuje s hvaležnimi 
besedami za izkazano dobroto in pozdrav­
lja s solznimi očrni srebrne žarke luči, k i se po dolgem času zopet vsipa v njegov o zapuščeno bivališče. Potem pa jame pro­slavljati v goreči molitvi nebeškega oče­ta, ki je poslal svojo Luč — edinega Sin a 
.na zemljo, da prinese luč. in življenje tudi bednim zemljanom, ki tavajo v tem i in smrtni senci. »Zdaj se sicer bojuje tema zoper luč in ta boj ne neha, dokler ne na­poči dan, ko zmaga luč in izgine tema z a vedno . Gorje sinovom teme! pahnjeni bodo v naročje večne smrti. Blagor pa sinovom luči! bivali bodo v kraljestvu večnega življenja in sijali kakor zvezde na nebu. O prijatelj, da bi tudi ti posta l deležen te sreče ! « 
»Najbrž zopet izraz razborite orien­talske domišljije !« si misli tribun, katere ­ga je spravila ognjevitost jetnikovih be­
sedi v zadrego, in se hoče vrniti s hlad­nim pozdravom v svojo sobo . 
Hlapec ječarjev prinese obljubljen o pisalno pripravo in Lucij sede blizu oken ­ca, da napiše pismo do pretorja, na kater o seveda ne stavi bogve kakega upanja . Potem se zlekne na svoje trdo ležišče i n premišljuje svojo žalostno usodo . To najje torej sad njegovih zlatih upov? So H bile mamljive podobe, ki mu jih je kazal a vedeževalka v Cezareji, samo slepilo i n goljufija? Kaj poreče Berenika, če izve o 
njegovem poniževalnem stanju? Bi h prišla v svoji velikodušnosti v Rim, da g a 
reši iz ječe? Kako hudo je človeku pustit i naenkrat vse vesele nade o bodoči sreč i in slavi! Pisati hoče kraljici pismo, kater o ji mora priti v roke, naj ga stane še tolik o žrtev! »Kdo ve,« tolaži samega sebe, »č e ravno to nasilje ne pahne krutega tirana s prestola? Morda stori to mogočna rok a Berenike ? « 
Nato ga začne vznemirjati usoda lju­be matere in sestre ter se zgraža in tres e pri misli, če se posreči zvitemu. Tigelinu vjeti obedve v svoje trde kremplje . 
Prve dni svojega jetništva Lucij n e 
mara kaj prida občevati s svojim docel a nepoznanim sojetnikom. Zato pa s toliko večjo vnemo sestavlja pismo, namenjeno kraljici Bereniki, ki naj bi še bolj podžgal o njeno častihlepnost, vrhutega pa seved a podvizalo njegovo rešitev iz ječe. Toda ko z velikim trudom dovrši pismo , g a mora takoj raztrgati; kako lahko zlorabi Tigrin te vrstice ter jih izroči Neronu ko t neovrgliv dokaz njegovih veleizdajalski h naklepov! In usoda Berenikina, ali bi n e bila s tem nesrečnim poizkusom zapeča­čena za vselej? Sporoči ji torej z malimi in hladnimi besedami samo to, da se na­haja zdaj v Rimu v zaporu . »Ce ta novic a ne gane njenega srca, se ne zmenim več za njeno pomoč,« misli tribun sam pri sebi. 
Ko ga morijo te in enake žalostne mi ­sli, odpre nekdo zunanja vrata jetniške ce­lice ter pozdravi njegovega sojetnika z 
znanim glasom, rekoč : »Pozdravljen, stric, prosim te blagoslova! Kako sem ve­sel, da se mi je zopet posrečilo podkupit i ječarja in te še enkrat obiskati! Toda la­komni Tigrin terja čim dalje višjo vsoto ; ne vem, ,če jo še zmorem prihodnjič! « 
»Zato pa nikar ne raztresaj miloščine naših sobratov, da bi delal le sebi in meni veselje, dragi moj dečko ! «prične karat i jetnik z ljubeznivimi besedami Pavlina — on je namreč prišlec, katerega je spoznal Lucij že pri njegovih prvih besedah . 
»Prosim te, ne bodi hud!« opravičuj e se Pavlin. »Akvila mi je izročila denar iz­recno v ta namen. Blagi izdelovalec šoto­rov in njega žena Priscila kakor tudi vs i drugi ti pošiljajo po meni svoje najprisrč­nejše pozdrave . Vsa naša občina želi i n potrebuje tvoje molitve. Lin je nameraval sicer sam priti semkaj, toda verniki so g a preprosili, da je ostal doma pri svojih ov­čicah. Zdaj namreč on vodi krmilo Cer­kve, odkar je Peter v ječi . « 
»Peter v ječi?« vzklikne Pavel. »Go­spod naj ga zopet reši iz verig, če je to v prid in blagor njegovi Cerkvi, kakor ga j e nekoč otel Herodovega nasilja! Povej mi, kdaj in kako se je to zgodilo? In kje se nahaja zdaj?« 
»Žal, da še ne vemo nič zanesljivega ! Nekateri mislijo, da zdihuje v mamertinsk i ječi, drugi pa 'domnevajo, da je najbrž tu ­kaj. Zasačili so ga v hiši gospe Lucine in z njim vred ujeli in zaprli tudi onega tri­buna, o katerem sem ti že zadnjič pripo­vedoval, dasiravno ni kristjan . « 
»Tribun Lucij? O, to je moj ljubi i n 
dobrosrčni sojetnik!« se vzradosti Pavel . »Lucij, prijatelj moj, pridi vendar in poglejmojega stričnika, ki te je spremljal na po­tovanju ! « 
Tribun bi bil rad že poprej, takoj k o je po prvih besedah spoznal Pavlina, po­zdravil svojega mladega prijatelja in j e 
čakal sarno še Pavlovega povabila . Ra­dostno objame mladeniča ter ga izprašuj e 
o usodi svoje matere in sestre. Zelo ga pomiri novica, da sta obe srečno ušli na varno . Nato se hoče takoj vrniti v svojo jetniško celico. Toda Pavel mu reče s prijaznim smehljanjem, naj ostane še neka jčasa pri njem, saj je tudi njega Bog izbra l za pričo »vsem zarotam in izdajalskim na­klepom«, ki jih 'kujejo kristjani zoper ce­sarja in državo . 
Tribun torej posluša modre nasvet e in bodrilne opomine, ki jih daje apostol na­
rodov po svojem stričniku rimski krščan­ski občini. Pravzaprav ji ne naroča niče­sar drugega kakor zaupanje v Boga, ki ni­kdar ne zapusti svoje Cerkve, in medse­
bolno bratsko ljubezen. »Vse one obljube, ki jih je Gospod dal Petru, prvaku aposto­lov, veljajo tudi za njegove prave nasled­nike ,do konca sveta. Kajti on je skala, na katero je sezidal svojo Cerkev, katere 'n e bodo premagala niti peklenska vrata; nje­gova vzvišena pastirska služba mora tra­
jati vse čase, dokler ne pride Gospod so-dit vsega človeštva in sam ne loči kozlo v od ovac.« Zaupno in udano naj slu§ajo Lina in vse njegove naslednike. Tisti, ki je nekoč pripeljal Petrov čolnič skozi vihar na genezareškem jezeru, bo tudi zdaj zve­sto varoval svojega krmarja. 
Prav tako skrbno priporoča Pave l medsebojno ljubezen, ki jo imenuje z evangelistom Janezom »zapoved Gospo­dovo«. Pred Lucijem se začne razgrinjat i in odkrivati dosihrnal popolnoma nepo­znan svet. Da, če se uresniči ta zapoved , mora zavladati na zemlji nova doba, dob a sreče in miru, o kateri veliko rimsko ca­sarstvo nima niti slutnje ! 
Le prezgodaj pride enooki ječar i n opozarja Pavlina, da mora oditi. Mladi le­vit sprejme od apostola za slovo polju b miru, ki naj ga nese svojim sobratom, i n pa njegov blagoslov, pred katerim cel o Lucij, prvič v svojem življenju, globok o ginjen upogne svoje koleno . Pri odhodu obljublja Pavlin tribunu, da hoče po svoji h močeh delo-vati tudi za njegovo rešitev ter 
sporočiti njegove pozdrave v Sabinsk e gore. 
S tem dnevom je nastalo med obema 
jetnikoma popolnoma drugačno razmerje . Lucij preživi skoro ves čas ob nogah Pav ­lovih ter pazljivo posluša njegove nauke . Razni dvomi, ki so ga tlačili od začetka, so se kmalu razpršili kakor ivje v žarkih pomladnega solnca . Njegov bistri razu m je bil že poprej na pol spoznal resnico, samo slepa strast je kakor temni oblak ovirala in zakrivala svetlo luč spoznanja . Z veliko zaupnostjo razkrije Lucij apo­stolu svojo notranjščino in vsa svoja'', zmotna naziranja, katera je gojil v svojem srcu od tistega dneva, ko mu je sleparsk a vedeževalka v Cezareji prorokovala ce­sarsko krono. 
»Morda s pomočjo zrcala in drugi h naravnih sredstev, morda celo s pomočj o hudobnega duha, ki je vedno voljan v kal ­nem ribariti,« odgovori Pavel. »Ampak, da si verjel takemu grozovitnežu, kako r je oni Herod — če je bil res on, ki je priše l iz peklenskega plamena — ne, to mi noče iti v glavo.« 
»Bil je videti tako grozonosno veli ­
časten! « 
»Saj praviš sam, da je imel na glav i žarečo krono in ognjen plašč okoli 'pleč ! Kaj mu ni prijala strašna krona, ki jo b o nosil vso večnost?« 
»Gledal je tako mrko in čemerno ; ne­mara zato, ker ga je čarovnica 'prisilila, da se nam je prikazal. Takrat sem spo­znal, da je ogenj za duha nič manjša slas t kakor za močerada. « 
»Goreti bo moral v njem, goreti, « pravi Pavel in pripoveduje zgodbo o bo­gatinu in njegovem trpljenju v peklu. 
»l, pa kako je vendar to mogoče ? povprašuje Lucij. »Saj ogenj ne more vpli­vati na duha, ki je po tvojem nauku čist o breztvaren! « 
»Kakor je telo blaženih deležno oni h vrlin, s katerimi je obdarjen duh, da je 
namreč v svojem poveličanem stanju ne­vzprejemljivo za bolečine, nesmrtno, tirn o kakor misel in gre lahko skozi zidovje i n najtrje skalovje, tako trpinčijo duše po­gubljenih vse slabosti in nadloge telesa : neprestano goré v strašnem ognju, p a vendar nikoli ne zgoré, vedno mrjo, a nji h trpljenje ne mine niti za hip — njih smr t je večna. Kajti velik in nedoumen je Go ­spod v plačilu in kazni! Zato nas ne sm e nikdar zapustiti strah božji! « 
Te besede so Lucija zelo pretresle . Skesano prizna Pavlu, da se je dal pre­
slepiti od svoje častihlepnosti, ter ga vpra­ša, ali še sme upati odpuščenja, ker je bol j veroval goljufivim vražarskim podobarn , kakor s trnjem kronanemu obličju Gospo­dovemu . Pavel ga ljubeznivo pritisne k sebi, rekoč : »Ali si pomagal !kamenjati pr­vega mučenca? Ali si preganjal Cerkev z divjo krvoločnostjo? Vidiš, tak sem bi l jaz, upiral in protivil sem se milosti — i n vendar je zmagalo božje usmiljenje ter me izbralo za oznanjevalca svetega imen a božjega pred kralji in narodi sveta! Le po­gum, prijatelj moj! obžaluj svoj greh, i n Bog ti bo očistil dušo z močjo svoje dra­gocene krvi v kopeli duševnega preroje­nja.« Potem mu apostol pove in razloži še priliko o izgubljenem sinu, tako da od­ide Lucij z docela skesanim srcem . 
Odslej Pavel marljivo poučuje Lucija 
o krščanski veri, obenem pa ga uči tud i moliti. Naliči ga čudovito gospodovo mo­litev, v kateri že pri njenih prvih beseda h imenujemo Boga svojega očeta, vse ljudi svoje brate, nebesa pa svojo domovino . Pokaže mu razliko' med samopašnim in se­bičnim poganstvom ter vero križa in za­tajevanja. Zato naj tribun nesrečo, ki g a je zadela in zoper katero se zdaj upenj a z vsemi silami, prenaša izlahka, brez go­drnjanja, z notranjo potrpežljivostjo in j o sprejme kot voljo nebeškega Očeta, da , kot neko podobnost s trpečim Zveličar ­jem. V šoli tako slavnega učitelja, kako r je bil Pavel, ki je mogel reči : »Rane Kri­stusove nosim na svojem telesu,« in n a tem nenavadnem kraju kaže njegov uče­nec od dne do dne večji napredek . Doslej je Lucij z veseljem čakal onih dni, ko so se v cirkusu uprizarjale igre, in je nera d stopil od okenca v svoji celici, kadar je n a sedežih, ki so se vrstili v velikanskih kro­gih tik nad njegovo glavo, vršela nešteta množica veselih in kričečih gledalcev . — Zdaj mu ni več do te zabave. Samo kadar na gladkem tekališču zažvižga bič in s e čuje peket urnih kopit, zamolklo drdranj e vozov in urnebesni vzkliki razburjen e množice, v takih trenotkih ne premaga po­sebno lahko svoje radovednosti. 
Pavel gleda z veseljem duševne boj e svojega učenca in mu za plačilo popisuj e svoja mnogoštevilna potovanja in nevar­nosti, ki so mu neprestano grozila na mor ­ju in na suhem. In ko se Lucij prvič do-dobra premaga, ,da se niti ne ozre za vo­zom, ki šine mimo njegovih oči, mu reč e apostol : »Pripravi se na krst! Jutri se du­hovno prerodiš v vodi in Sv. Duhu ! « 
Naslednjo noč prebedita jetnika v mo­litvi in svetem premišljevanju prečudn e skrivnosti. Tribun se slovesno odpove sa­tanu in vsemu njegovemu napuhu ter iz ­nova prizna in potrdi svojo vero v tro­edinega Boga in Jezusa Kristusa, učlove­čenega Sina očetovega, nato pa prejm e iz zvezanih rok Pavlovih sveti krst . 
»Vstani, otrok božji, nova stvar, ki s i 
pustil starega človeka v vodi in oblekel Kristusa . . .« reče Pavel krščencu, ki 
kleči pred njim zatopljen v svetem za­maknjenju, ter ga objame. Gel dan jima mine v tolažbi in duhovnem veselju . In zdaj prične Pavel razlagati svojemu no­vemu sobratu tudi ono skrivnost, ki se je prvič izvršila pri zadnji večerji. »Tisto noč, ko je (bil Jezus izdan, je vzel kruh, se zahvalil ter ga razlomil, rekoč : Vzemite in jejte ; to je moje telo, katero bo za va s dano — to delajte v moj spomin! « 
Kako strmi. Lucij nad toliko Ljubeznij o 
in tolikim čudežem! Toda niti za hip ne vstane v njegovi duši dvom o tej resnici . Saj je rekla večna Resnica sama: »To je moje telo !« in to je zanj dovolj verodo­stojna priča. Pavel izvrši pred njegovim i očmi 'čudež izprernenjenja. Za to sveto opravilo mu zadoščuje košček kruha, ki so ga dobivali jetniki, in kupica vina, ka­tero je kupil Lucij za svojo zadnjo drago­tino. Potem 'da zavžiti novokrščencu pre­čudežno duhovno jed, ki mu napolni src e z najslajšo tolažbo in najbogatejšimi 'i-Iostmi. »Zivim, toda ne živim več jaz, am­pak Kristus živi v meni!« vzklikne Lucij , novorojenec, s Pavlom, svojim očetom v Kristusu. 
30
Zadnji dnevi Jeruzalema . 
Sedmo poglavje. Boji in zmage. 
Minula sta skorai dva meseca, odka r 
je Lucij v ječi. Že poteka junij. Tu stop i ječar nekega jutra v tribunovo celico i n je posebno dobre volje . Naznani mu, da se ima zgoditi danes nekaj tako nenavad­nega, da je vredno sto sesterc ; če pa mu jih tribun ne mara obljubiti, da ga zapr e cel dan v temni brlog poleg onega beda­stega starca. »Lehko storiš z mirnim st.­cem!« mu odgovarja I.fugiaj 'Plav ; »kajmalo me mika gledati vrvenje na teka­lišču 
»Oho! Ko je vendar že pripravlje n mehki prestol za božanskega Nerona! In zlasti danes, ko bo zavoljo male izpre­membe med igrami križan oni, poglavar kristjanov, ki ga imenujejo Petra!« 
»Peter križan? In tukaj v 'cirkusu , praviš ?« vzklikneta hkrati oba jetnika. »Aha -- to vaju vendarle zanima! « 
se muza ječar z zadovoljstvom. »Da, tu­kaj v cirkusu! Že kopljejo ob vznožj u obeliska jamo, kamor postavijo križ -­kopanje in lopate se slišijo celo, semkaj . No, najzanimivejše je pa to, da norčav i starec želi biti križan z glavo navzdol ; pravi, da ni vreden viseti na križu tako, kakor je visel njegov Gospod in Učenik .« 
»O, zdaj spoznavam tvojo ljubeze n in ponižnost, veliki Peter, namestnik Kri­stusov na zemlji!« vzdihne Pavel glo­boko ginjen. »O da bi mogel s teboj vre d umreti! Zdaj Želim razpasti in iti h Kri­stusu ! « 
»No, kar zadeva smrt, bo prej usli­šana tvoja prošnja, kakor slutiš!« prav i Tigrin. »Čas je že, da narediš tukaj pro­stor drugim, in zato sem poslal pretorj u listino, na kateri je tudi tvoje ime pri­merno zabeleženo. « 
»Zapiši še mene! Daj, da še jaz umr­jem!« prosi tribun. »Tudi jaz sem kristjan! « 
»Tako? Torej si se dal od starca 
oslepariti? Prav, le počakaj nekoliko ! Kmalu pride tudi tebi vrsta! Toda za da­nes je že odposlan zapisnik obsojencev , in dokler mi zadostuje tvoje imetje, osta­neš moj najemnik ; pošten hoče biti Ti-grin . Povedati pa ti moram, da je oni h sto sesterc, katere sem ti yračunil za da­našnjo slovest, že precej izčrpalo tvoj e bogastvo . In če nimaš ničesar več, ne moreš zahtevati še v prihodnje tako lične sobice — to bi bila nečuvena krivica! « 
Umevno je, da hoče biti Lucij na vsak način priča Petrove smrti. Ko je odšel 'Tigrin, pripomni Pavel : »Moj sin, zdaj morava moliti! Kajti samo milost o d zgoraj nam podeli zmago. Celo veliki in 
30* 
sveti Peter bi iz lastne moči ne moge l zmagoslavno prestati tega težkega boja . « Oba se zgrudita na tla, da izprosita seb i in Petru pomoč božjo. 
Šele šumenje in ' vrišč prihajajoč e množice, ki je jela polniti cirkus, opozor i v molitev zatopljena jetnika, da se je pri­bližal čas boja. Dvestoš'estdesettisoč gle­dalcev bo paslo v Neronovem cirkus u svojo radovednost ; imovitejši Rimljani so napolnili vrste sedežev v pritličju, k i so bližji peščenemu tekališču in bojišču ,drhal pa je zasedla višje in slabejše pro-store. V prvih vrstah, tik pred očmi obeh jetnikov, pa se šopiri najvišja gospoda. Toda med neotesano množico na najod­daljenejših sedežih in omikanimi mogotc i ni veliko razlike : iz vseh govori enaka krutost in krvoločnost . Vse govori in zbij a šale o najzanimivejši točki iger, o križanj u vrhovnega poglavarja kristjanov . 
»Škoda, da bo ta komedija s kristjan i tako naglo pri kraju,« potoži skrbno na­lišpana gospica svoji prijateljici in se len o poigrava s svojo pahljačo . »Stranka se bo zdaj takoj razpršila. In jaz tako rada vidim od časa do časa namesto, ničvredni h sužnjev in sirovih gladiatorjev umirati t e kristjane. To jim moramo priznati : nikdar ne kažejo najmanjšega strahu pred smrtj o in se ne dajo pobiti in poklati tako ne ­rodno kakor navadni bojevniki .« 
»Le potolaži se, sladka Selena,« od­
govori prijateljica ; »moj oče, ki je pretor ,pravi, da so vse ječe napolnjene s temi grdeni, katerih pogum ti je tako všeč, i n da jih -ni prav nič volja darovati božan­skemu Neronu ali drugim rimskim bogo­vom. Tako veselih prizorov, kakor bodo današnji, še mnogo doživimo ; prav rado­vedna sem, kako se bo kremžil in pači l oni veliki duhovnik, ki pride danes na vr­sto. Nemara bo nebeški Neron ob tej pri­liki zložil kako, novo pesem o mukah in bolečinah velikanov in pošasti, ki se bo­rijo zoper njegov prestol. « 
»Poglej, že prihaja božanski cesar! « 
Fanfare zadone ; tisočera množica se dvigne s svojih sedežev in kliče : »Slava nebeškemu Neronu, slava!« Gromovito in nepretrgano ploskanje pozdravlja do­šlega vladarja. 
Cesar zavzame svoje častno mest o pod škrlatnim šotorom, ravno nasprot i obelisku. Odet je s kratkim, bogato ve­zenim plaščem, katerega si je pritrdil n a desni rami z bliščečo zapono, pod pla­ščem pa je oblečen v lahko rožnato suk­njo. Odkar se je namreč vrnil z Grškega , nastopa najrajši kot Grk . Lične kodre, iz katerih puhte najdražje dišave, oklepa dragocen, s svetlimi biseri posut diadem . Poleg cesarja sedi prav tako razkošn o oblečena Popeja Sabina, na levi pa ce­
sarjev ljubljenec Tigelin, opravljen mnog o bolj priprosto, da ne zatemni slave in si­jaja svojega gospoda . Častniki, sveto­valci, senatorji, visoki uradniki, vse s e peha proti škrlatnemu prestolu, da ujam e od »svojega boga« milostljiv pogled ali morda celo prijazno besedo . 
Tromba zabuči. Lucij stopi k okencu , odkoder z lagotjo opazuje cesarja in Tige­lina. Pritajen gnev vstaja v njegovi duši , ko gleda pred seboj nepoštena mogotca, ki imata na vesti njegovo krivično jetni­štvo. Ali takoj uduši v sebi rastoče vzne­mirjenje ter moli : »Odpusti nam naše dol­ge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolž­nikom« . Da, prav nič ne zavida gnusnika , ki sicer danes sedi na cesarskem pre­stolu in se baha s svojim gnilim vladar­stvom, v srcu pa že mora trpeti peklensk e muke. Morivec svoje matere, ubijavec svoje žene! Požigavec in tisočkratni mo­livec! Lucij mu bere z obličja, da se za­man otresa gadov, ki že zdaj pikajo i n razjedajo njegovo srce. In ta ubogi Tige­lin na njegovi strani — ah ne, za sto sve­tov ne menja za njegovo mesto . 
Zdajci zamahne cesar z roko ; vnovič 
zagrmi tromba, iz ograjne staje pa plan e 
šestorica četverovprežnih voz na gladko 
dirkališče. Lucij zatisne oči in čaka, da 
predirjajo tekmeci določeno ¦pot, dokler 
najurnejši izmed njih ne doseže venca 
zmage. Samo enkrat se zdrzne od strahu 
in sočutja ter se naglo ozre na dirkališče ;ondi je zadel eden izmed voznikov n a ovinku ob granitni steber, razbil vpreg o in polomil svoje kosti . Strašno odmevaj o njegovi obupni in pretresljivi klici, še boljbrezsrčno pa se roga umirajočemu ne ­srečniku tisočera množica gledavcev, k i vrišči od veselja in zadovoljstva, ko div­jajo penasti vranci z nesrečno žrtvo po prahu in pesku . Slednjič se zljubi božan­skemu Neronu pokazati svojo nevoljo, d a se drzne taka neroda spričo njega nasto­piti kot tekmec pri vozni dirki. 
Dirka je končana. Cesar se dvigne s prestola, namrdne zaničljivo obraz, kako r da deli nezasluženo miloščino, ter vrž e zmagalcu običajni venec. Množica pa za­vrisne hkrati z vseh klopi : »Veliki duhov­nik kristjanov! Na križ z njim !« Neron s e pusti nekaj časa prositi, nato pa prikima in ugodi prošnji . 
Takoj hiti Lucij k Pavlu z novico, da 
je za Petra pričel čas boja in ločitve. Ali apostol že kleči na svojem ležišču z raz­prostrtimi rokami kakor zamaknjen v Bo ­ga in prosi za svojega sobrata moči in zmage. 
Rablji pridrmastijo s križem ter g a vržejo nekaj korakov pred obeliskom n a tla poleg kladiva in žebljev . Nato pripe­ljejo Petra sredi cirkusa. Vsa nešteta trli­
rna gledavcev tišči v ospredje, da vidi vr­hovnega poglavarja kristjanov; z vseh klopi ogromnega cirkusa mu grozijo i n švigajo srditi pogledi. In tako stoji med njimi častitljivi starček, krog ledja ogr­njen z bornimi cunjami starega vojaškeg a plašča, sicer pa čezinčez pokrit s krvj o in sledovi udarcev. Kajti priprava na kri ­žanje je bilo pri Rimljanih najstrašnejš e bičanje, in ravnokar je moralo pretrpeti njegovo telo od rabljev to strahovito mu ­ko. Še zdaj trepeta na njem vsaka žilic a in mišica, kri pa mu curlja navzdol v ma­lih potočkih. Pa navzlic temu plarnte nje­gove velike oči v nadzemeljski svetlobi , ko zazre pred seboj križ. 
Peter razprostre svoje roke in hiti d o križa, kjer se zgrudi na kolena, ga ob ­jame in poljubuje z vsemi 'znaki veselja , 
dasiravno ni moči slišati njegovih besedi vsled divjega vrišča zbesnele drhali. 
»Pozdravi cesarja, preden umrješl « tuli množica. Starček odpre svoje oči, se ozre proti nebu in moli tako mirno, kako r da ni več na zemlji. Njegovo obličje s e sveti kakor izpremenjeno, njegova roka pa blagoslovlja rimsko mesto in ves širni svet. Morda zre v tem trenutku kot pre­rok veličastno baziliko, katero sezida če z dvestopetdeset let prvi krščanski cesar i z razvalin Neronovega cirkusa nad njego­vim grobom, morda gleda ponosno ku­polo, ki se bo dvigala čez nekaj stoleti jnad tem mestom v nebotični višini? Ne­mara čita v duhu na obelisku sredi cir­kusa besede : Christus vincit, Christu s regnat, Christus imperat?') 
Če ga je Gospod navdajal nekaj hipo v s tako sladko tolažbo, mora zdajle tolik o bolj občutiti svoj strašni položaj. Kajti že so planili na trpečega starčka sirovi hlap­ci, da mu snamejo razcapani plašč in g a položijo na trdo križevo bruno. Ko za­bobnijo udarci kladiva, zavlada po vsem cirkusu tišina. Pavel ,čaje kladivo in moli glasnejše. Kratki bolestni vzdihi, ki jih na­reka mučencu silno trpljenje, prihajaj o prav razločno celo do njegovih ušes. »Go­spod, sprejmi to daritev in blagoslovi moje naslednike v pastirski službi !« iht i Peter. In potem zaškrtajo rablji, popadejo križ in ga vlečejo do jame ; vnovič sirove kletvice in votli udarci . Kakor da so za­rjule vse peklenske sile, tako odmeva sa­tanski krohot zdivjanih poganov, ko je po ­stavljen križ, na katerem se v nenaravn i legi z glavo navzdol, z izpahnjenimi udi in nedopovednih bolečinah zvija žrtva njihove krutosti. Na vseh klopeh smeh, ploskanje, razposajeno vpitje in razgraja ­nje. Ljudstvo se naslaja s smrtnimi mu ­
I ) Kristus zmaguje, Kristus kraljuje, Kristus zapoveduje. 
trami svojega bližnjega kakor na prazničn i dan. Neron se dvigne s svojega sedeža i n stopi nekoliko naprej, da si kolikor mo­goče natanko ogleda smrtno borbo križa­nega, in se spusti nato z veselim smehom na mehke blazine svojega prestola. Ne pade mu v glavo, da bi milostno mignil s svojim navzdol obrnjenim palcem, naj reš i rabeli s poslednjim udarcem mučenca na­daljnih bolečin . 
Že ko so postavljali križ, si je Luci j zatisnil oči in pokleknil poleg Pavla k mo­litvi. Medtem je Peter po strašnem, tod a kratkem trpljenju izročil svojo dušo nebe­škemu Učeniku, katerega je ljubil tako zvesto in ponižno v svojem življenju . Do konca iger je ostalo njegovo telo na križu, potem pa so ga prodali rablji in ječar kristjanom. Ti so ga ponoči brez vsakega šuma pokopali prav blizu cirkusa. Mo­gočna terebinta, zasajena v vinogradi h vatikanskega griča, je kazala prvim krist­janom gomilo prvega papeža. 
Komaj je zapustila množica cirkus , že stopi Tigrin s svojimi hlapci v Pavlo­vo ječo ter mu sporoči veselo novico, da je zdaj prišla nanj vrsta . Medtem ko sne ­majo hlapci z velikim naporom zarjavel e verige iz železnih stenskih obročev, s e nudi apostolu še toliko, časa, da more iz­preovoriti s svojim učencem nekaj krat­kih tolažilnih in bodrilnih besedi . 
Spominja se prijateljev in jih mnog o imenuje po imenu, katerim naj Lucij iz ­
roči zadnji pozdrav in blagoslov : Linu,Akvili in njegovemu stričniku Pavlinu . Naroča mu, naj piše Lin vsem krščanski m občinam, katere je bil Pavel sam ustano­vil, da daruje zdaj zanje svoje življenj e in naj neomajno stojijo v veri, upanju in sveti ljubezni. Zdaj pač lahko vzklikne : »Izbojeval sem dober boj, dopolnil svojtek, ohranil vero ; pripravljena mi je kro­na pravičnih, katero mi dá nebeški Sod­nik. Pa ne samo meni, ampak vsem, ki ljubijo njegov prihod . Tudi tebe čaka, mojLucij, če ostaneš zvest ; "kajti prišli bodo tudi zate dnevi težke izkušnje. In takrat zmaga le pogum in ponižnost. Vse si upam ž Njim, ki mi daje moči. « 
Verige zarožljajo na tla. Pavel še en­krat objame in blagoslovi Lucija, ki polju-
Buje z rosnimi očmi njegove ranjene roke , nato ga odvedejo beriči . 
Lucij ostane sam v zaporu, katereg a 
je svetnik toliko mesecev posvečeval s svojimi molitvami in trpljenjem . Zanj se je pričela še-le zdaj prava muka jetništva, ona zapuščenost, ki se tako zelo protivi človeški naravi. 
Ko napoči pozni večer devetindvaj­setega junija, zopet zahrešči zapah. Med vrati stoji Tigrin . 
»Če vabiš tudi mene v smrt, dobro­došel ! « dé tribun . 
»Le počasi, srček moj,« se smej e mož, očividno pri najboljši volji . »Tudi nate pride vrsta, kakor danes na ta dva, in ne bo mi žal, če ujamem tudi za tvoj e truplo toliko sesterc, kolikor sem jih do ­bil za njuno. Vi kristjani !morate biti res čarovniki in potrebujete za ta posel kost i in krvi svojih umorjenih znancev. Vidiš, za vsako kapljico krvi, !in celo za vsak žebelj, s katerim smo vašega kolovodj o pribili na križ, sem prejel prav čedno vsotico denarja.« 
»In kako je umrl moj dragi sojetnik? « »O, vse je šlo hitro in pravilno . Pre-tor, ki je bil povabljen od cesarja na obed ,
se ni maral dosti pričkati z njim . »DarujJupitru, ali pa umreš!« je dal Pavlu na izbero. Ta je hotel braniti svojo vero z dolgim govorom, pa pretor ga ni utegnil poslušati. »Peljite ga pred ostijska vrata in mu vzemite glavo!!« se je glasila nje ­gova kratka, pa točna razsodba. Vlečejo ga torej iz mesta, in zaradi starega pri ­jateljstva capljam tudi jaz za njim ; kajti še zmerom rad pogledam za ptički, ki s o sedeli v moji kletki, in so mi v zabavo, č e znajo v takih trenotkih pogumno nasto ­pati. In moram reči, da Pavel ni nič manj­ši junak kakor Peter. No, pa vendar, pri zdravi pameti ni mogel biti ; objel in po­
ljubil je rablja ter moža spravil v precej­šnjo zadrego. Ko mu ta vkljub temu od­seka glavo, tedaj brljuzgne mleko ,na­
mesto krvi v njegov plašč . « 
»Pa si to sam videl? « 
»I, prisegal ravno ne bom, toda, pri Herkulu, tako se mi je vsaj zdelo . Če je bila tudi res čarovnija, pomagalo mu itak ni nič. On je zdaj mrtev, mleko ali kri m i je gori ali doli, jaz se ne brigam več zanj . Toda pravzaprav sem te prišel vprašat , ali res ne moreš več plačati najemščin e za ono okence v svoji sobi? Povedal se m ti že, da bi bilo zoper mojo vest, če bi ti zastonj užival to dobroto . « 
Lucij izjavi, da zdaj nima ničesa r več in ne vé, kdo , bi zanj maral plačati . 
»Tudi dobro ; želim ti obilo zabave v 
onem temnem prostorčku, kjer ne bo sle­pil solnčni žarek tvojih lepih oči,« dé eno­oki, zaloputne oboja vrata in odide . 
Odslej Lucij sam životari v temnici. Prve dni še dosti izlahka prenaša sv,ojo 
zapuščenost. Še več: celica mu je ljuba in draga ; tako se je vtisnil v njegovo duš o spomin na krvavo, mučeništvo obeh apo­stolov, zlasti Pavla, ki je prebil na te m kraju toliko gorja. Ali ti tolažilni spomin i se polagoma razblinjajo in neprodirna te ­sna zatohlega prostorčka postaja jetniku od dne do dne neznosnejša . Z vsemi sila­mi svojega mladega življenja koprni tri­
bun po zraku in svetlobi . Je H res od vse ­
ga sveta zapuščen in pozabljen? Rimsk i kristjani pač ničesar ne slutijo o njem ; tudi Pavlin je najbrž po, smrti svojega strica zapustil mesto, če ni navsezadnj e bogvé kod ujet ali celo mrtev . 
In njegova mamica, kje neki bi bila ? Obljubila mu je, da se precej vrne v Rim, ko bo sestra Lucila na varnem . Le je že 
v mestu, se ji morda ni posrečilo najti nje­govega bivališča, ali pa je že prejela mu­čeniško krono in se zdaj veseli v nebesih . 1, erenika —? Nanjo skoraj ne misli več . Ze zdavnaj so se razkadile one častiželjn e sanje, katere je pričarala predenj ceza­rejska vedeževalka . In Tamara? Spomi­nja se je večkrat, in če moli za svojo ma­ter ali sestro, vklepa vselej tudi njo med svoje goreče prošnje . Ze dolgo časa mora biti kristjana. In če še vedno biva v Jeru­zalemu? Ali pa pri svojem očetu in bratcu v Antijohiji? In je oče še vedno oni trdo­vratni rabi'? O, potem bojuje ona težk e borbe za svojo vero . Marsikdaj jo vidi v svojih sanjah, ko mu odpira nočni zapa h jetniške celice, kakor takrat v Kajfovi hiši, toda ko na jutro izgine sladki sen, j e še vedno, zapuščen v nizki temnici ; tedajse mora z vso, močjo okleniti vere v božj o pričujočnost in previdnost, katero mu j e vlil v srce Pavel, da ga ne zagrnejo va­lovi gorja in trpljenja . »Tudi v tej strašni 
j'eči je Bog pri tneni,« vdihne stokrat i n stokrat sam pri sebi. »Pavel me je učil : ,V njem živimo, se gibljemo in smo'. On me vidi in vé, kaj je zame najboljše. Kajmi more škodovati, če umrjem tukaj za ­puščen in pozabljen od ljudi, Da me le O n ne zabi in ne zapusti! Te misli ponavlja vselej, kadar trka na njegovo srce dvo m ali celo obup. Ali kljub temu se novi iz­preobrnjenec, v čigar duši še vedno ni ,do ­dobra izumrlo hrepenenje po svobodi i n zemeljski sreči, večkrat le s težavo ukla­
nja previdni roki božji . 
Čas mu poteka tako leno in mrtvo . V tem zidovju ne vidi ni jutra, ni večera , kajti malomarni hlapci mu le neredno pri­našajo tisti kosec kruha in vrč vode. Go­tovo je minulo veliko tednov in mesecev ,odkar je v ječi. Poletje se mora nagibati že h koncu, kajti hladna sapa, ki uhaja pr i vratih skozi špranje, mu naznanja, da s o jeli zunaj pihati mrzli zimski viharji. 
In spet se vlečejo dnevi, tedni, mese­
ci. Hlapec, ki je godrnjaje prinesel jetniku vrč z vodo, pove, da ravnokar poteka april. Torei celo leto, odkar so ga potisnil i v zapor! In šele samo eno leto! Dobro s e spominja, kako je sedel z Lucilo pole gcvetočega bezgovja, in prav dozdeva s e mu, da srka vase sladkoopojni vonj cve­tlic ter čaje z zelenega Javorja milo slav­čevo petje. O, ptičic ljubki glas! O, nežni 
dih cvetlic! O, radostna pomlad! O, sinj i svod neba in sobica zlati soj! Ah, bo H š e 
kdaj vse to videl, slišal, čutil? Grenk e solze mu lijejo na lice . Nekoč se je pričkal s svojo sestrico za priprosto šipkovo ro­žico ter jo, njej na kljub poteptal . O, kaj bi zdaj dal za to skromno cvetko in kako srčno bi želel videti one ljube oči, kater e je takrat njegova deška razposajenost na ­polnila s solzami ! 
In še vedno mu počasi lezejo dnev i in tedni . Zunaj žge vroče poletno solnce ,Lucij pa se hladnokrvno vdaja nadaljn i usodi. »Tako bo tudi vnaprej,« si misli, »dokler mi strupeni jetniški zrak ne izglo­da mladega življenja . « 
Tu zapazi nekega dne na sužniku, ki 
mu je donašal borni živež, čudno izpre­membo. Navadno je pomolil jetniku skozi vrata skledico juhe, kosec kruha in vr č vode, pri tem pa niti besedice ni zinil ; danes pa odpre vrata na široko ter postoji , kakor da hoče reči : »Zakaj me danes ni­česar ne vprašaš ? « 
Lucij se torej ojunači ter ga vpraša, 
če je že blizu zima . Sužnik se mu nasmeh ­
ne, rekoč : »Eh, zima! Saj niti sredi junij a 
nismo! Mar bi me vprašal, kdai dobimo 
novega cesarja, ko se je božanski Nero n 
danes ponoči sam usmrtil! « 
»Neron mrtev ?« plane Lucij pokonci . 
»Da! Mrtev kot mišk odgovori su­ženj . »Toda bolje bl rekel : mrtev kot ščene ali, tiger ; vkljub svojemu božan­skemu naslovu je bil bolj podoben tem a dvema živalima kakor miški, ki bi bil a pravzaprav čisto nedolžna živalica, da n i tatica. « 
»In se je sam spravil s sveta? Kak o je vendar moglo priti do tega? « 
»No, stvar se je izvršila nekak o tako,« odgovori možakar ter pljune predse. »Sam si je zasolil juho, to se pravi, nazadnje so ga bili vsi ljudje siti . V Galiji je odpadel od njega Julij Vindeks , v Španiji pa Galba s svojimi legijami, kar ga je silno raztogotilo. Obema je hotel iti naproti s pretorijanci ter ju zopet pridobit i zase s svojim petjem in brenkanjem . Toda 
pretorijanci niso kaj prida pričakovali o d njegovega- cviljenja in spakovanja in s o oklicali Galbo za cesarja . To da tudi se­natu poguma, ki takoj proglasi Nerona za sovražnika domovine. Ukaže mu celo na­vezati na pleča sramotilni jarem in ga po­diti ter bičati skozi mestne ulice. Verjemi mi, da se rad pustim desetkrat bičati, ko bi mogel videti ta prizor z lastnimi očmi . Zadnjo noč pa je temu zmagalcu svet a upadel ves pogum. Pribežal je na pri­stavo svojega nekdanjega sužnja Faona , vzdihoval in tarnal, kako more svet zapu­stiti tako velikega umetnika, ter si sled-
Zadnji dnevi Jeruzalema 31 
njič porinil meč skozi nenasitno grlo . Hej, to bodo poskakovali bogovi od veselja, ko zagledajo med seboj tega častivred­nega tovariša!« Po hodniku prihiti Tigri n in se že od daleč huduje nad svojim suž­nikom : »I, kje pa postopaš, nemarnos t lena? Misliš, da si zdaj, ko je Galba po ­stal naš cesar, prost in svoj gospod? Ča­kaj, konopec te nauči pokorščine! Ti pa, tribun Lucij, si lehko vesel izpremembe na cesarskem prestolu. Stara izkušnja me uči, da se tisti, katere smatra kak cesar za svoje smrtne sovražnike, po njegovem padcu povzpno do najvišjih služeb in ča­sti. Tudi tebi, iz srca želim to srečo,. In kadar boš imel vsega v izobilju, se več­krat spomni, kako vestna in poštena duš a je bil oni ječar. Pri Iierkulu, z isto pra­vico mi lahko izročiš upravo te ali one de ­žele kakor pristnemu rimskemu plemiču. 
Ker si bil zaprt samo na povelje Ti­gellhlovol in nimam z njim, kakor tudi z njegovim božanskim pokroviteljem zda j 
ničesar več opraviti, lehko svobodno za­pustiš svoje dosedanje bivališče, kadar s e ti zljubi. Na pot ti dam celo nekaj dostoj­nejše obleke -- tvoja je tačas lprecej tr­pela — in vsotico denarja, kar mi o pri­merni priliki s poštenimi obrestmi po­vrneš. « 
Luciju so prišle vse te novice tak o iznenada, da ne vé, so H sanje ali gola resnica. Neron mrtev! On prost! Precej 
časa mine, preden se more vživiti v svo jnovi položaj . Z veseljem pozdravi ječar­jevo ponudbo, kajti lastna obleka mu j e na životu napol strohnela in segnila. In ko odide Tigrin po platneno tuniko, in plašč, kakršnega so v onih časih meščan i nosili namesto praznične toge, pade tribu n na kolena ter poljublja tla celice, v kateri je okusil toliko nebeških milosti in zemelj­skih grenkosti . 
Ko zapušča cirkus, vidi, da se je sko­raj odvadil hoji in da oči le iztežka pre­našajo dnevno svetlobo . Nad oči si je mo­ral položiti razprostrto dlan, da jih ne ra­nijo ostri solnčni žarki, in kakor slepec otipava pot s palico, katero mu je podari l ječar. Toda kam sedaj? Rojstna hiša je nedvomno zapuščena. Na misel mu šine gostoljubni Akvila, o katerem je že mnogo čul od Pavla, in takoj je storjen sklep, d a se zateče v njegovo hišo na aventinske m griču. Ali težko, bi bil dospel vsled svoj e oslabelosti do nameravanega cilja, da ni srečal nekega dečka; ki ga je prijazno na­govoril, rekoč : - »Ali si mar slep, dobr i mož? Če ti je drago, te hočem sprem­ljati po cesti!« 
»Ne slep, ljubi deček, samo solnce m i jemlje vid! Mnogo rnesecev sem prežive l v temni ječi. Če me moreš peljati k Akvili, izdelovalcu šotorov, ki stanuje n a 
31* 
aventinskem griču, mi storiš hvaležno delo usmiljenja!« 
»O, k Akvili!« se vzradosti deček ;potem pa natihoma pristavi : »Gotovo si naš sobrat in si moral trpeti preganjanj e zaradi svoje vere. Toda oglasiva se naj ­prej pri moji materi, ki ima blizu Zmago­slavnega mostu prodajalnico s sadjem. « 
Mali Kar pelje tribuna k svoji mater i Kalini, ki ga povabi v stransko sobic o svoje prodajalne in ga pogosti s sveži m pecivom in kozarcem krepilnega vina. In ko sliši, da je bil njen gost sojetnik apo­
stola Pavla, mu hoče iz spoštovanja po ­ljubiti noge in je vsa v zadregi, kako bi vredno in dostojno, počastila »spozna­vavca«. Lucij se mora braniti na vso moč preobilnega izkazovanja časti . Gospa mu pove, da se je Pavlin takoj po smrti svo­jega strica, torej že pred celim letom, vr­nil v Palestino ; ondi se baje gode strašn e reči ; več izve o teh dogodkih od Akvile . O njegovi materi in sestri ne vé nikaki h zanesljivih vesti. Zagotavlja ga pa, da se , ne nahajata v nobeni rimski ječi, kar bi bil a gotovo slišala pri službi božji, kjer se vse ­lej prečitajo imena krščanskih jetnikov i n priporočajo v molitev. 
Nato spremlja Kar tribuna na Aventin . Spotoma vidita po mestnih ulicah burn e prizore ; ljudstvo se raduje smrti nasil­nega cesarja in zahteva takojšnjo smrt 
njegovih pristašev. Po Salarijski cest i 
vleče tolpa pijanih pretorijancev oneča­ščeno truplo Tigelinovo in poje Neronu ter bivšemu mestnemu prefektu sramotil ­ne pesmi. Vojaki nepretrgoma tulijo na čast novemu cesarju. Lucij se umakne z dečkom razgrajajočim trumam v stransko ulico. »Glej, mali,« pripomni svojemu mla­demu spremljevalcu, »tak je konec greš ­nega živlienja! « 
Akvila in njegova žena Priscila sprej­meta došlega gosta z veselim srcem pod svojo streho . Akvila je bil poprej Jud, po­zneje Pavlov izpreobrnjenec, zdaj pa j e bogat in ugleden tkalec šotorov in zalag a s svojimi izdelki rimsko vojsko ; njegova žena je rojena Rimljanka. Oba sta zdaj 
goreča kristjana, katera sv. Pavel več­krat omenja v svojih pismih . Globoko gi­njena poslušata tribunovo poročilo o zad­njih tednih apostola narodov, ki se je to­likokrat mudil v njuni gostoljubni hiši in večkrat celo sam pomagal v delavnici . Končno dé Lucij, da takoj, ko se zadostn o okrepi, odrine v Sabinske gore, da poizv e po svoji materi in sestri; potem pa da ga kliče prisega k njegovi legiji v Palestino . 
»Ravno prav,« odgovori Akvila. »Čez mesec dni moram itak poslati precejšnj o množino tkanine za šotore v Cezarejo , kjer se še vedno mudi dvanajsta legija , in takrat te povabim za svojega spremlje­valca. Vespazi,jan si je, tačas osvojil ž e vso Galilejo, obmorska mesta, pokrajine na vzhodnem bregu Jordana in najbrž tud i Idumejo. Zdaj namerava naskočiti od vseh strani zapuščeno, glavno mesto ; nudi se ti ugodna prilika, da se udeležiš tega boj a in vidiš na lastne oči strašno šibo božjo, ki bo zadela moje zakrknjene rojake. Že zdaj je padlo več kakor sto tisoč Judov pri obrambi Galileje in vzhodnojordanski h dežela. Bogve, kaj vse je zadelo Simeona in druge brate v Peli, kjer biva zadnj e leto tudi Pavlin! Če bo le količkaj upa­nja, jim hočem poslati iz Cezareje po­moči. « 
Že naslednji dan nese mezeg Lucij a v Sabinsko pogorje . Kako se tribun uža­
losti in prestraši, ko najde ondi domačo pristavo upepeljeno, vrtove pa opustošene in pomandrane! Celo žlahtne oljike, od katerih je dobilo posestvo svoje ime, le­žijo posekane, in divje rože prepletaj o trohneča debla. Pastir, ki je pasel v bli­žilni svoje koze, mu vé povedati samo toliko, da je nekako pred letom dni pri ­drla semkaj peščica konjenikov in iztikal a po hiši, dvorišču in vsej dolinici za ,onima ženama, ki sta gospodarili na tej pristavi . 
»In so potem ujeli ženi?« vpraša Lucij . 
»Ne! Obe sta še pravočasno izvedel i pretečo nevarnost in pobegnili s starim 
Menalkom čez gore. Ko vidi to načelnik jezdecev« — po opisu Tigelin — »se tak o raztogoti, da veli zapaliti hišo in posekatdrevesa,« pripoveduje pastir . 
»In kje sta sedaj ženi? Bili sta moj a mati in sestra!« 
O tem ne vé pastir ničesar. Lucii po­vprašuje po gorah več ur hoda naokrog , toda zaman . Neka sled mu kaže v Um­brijo, druga v Neapol. Odloči se za drugo , toda brez uspeha. Slednjič mora hiteti v Puteole, odkoder ima odpluti Akvilov a ladja proti Gezareji . 
Še o pravem času dospe do pristani­šča in najde ondi svojega prijatelja pri­pravljenega za odhod. »Angel, ki j e spremljal Tobija, ali pa sicer kak duh i z nebeških trum, varuje zdaj tvoje drage,mladi prijatelj,« tolaži Akvila potrtega tri­buna; »kmalu jih zopet vidiš, če je volja nebeškega očeta, brez čigar privoljenj a ne pade niti las z naše glave. « 
Osmo poglavje . 
Zopet v Berenikini palači. 
Akvilova ladja »Zvezda iz Jakoba« j e 
srečno priplula v cezarejsko pristanišče . Že s krova kaže tkalec šotorov Lucij u ono hišo, v kateri je sv. Peter krstil pr­
vega pogana, stotnika Kornelija. »Tam­kaj,« mu kaže z rolko, »je moje stalno bi ­
vališče, kadar pridem v Cezarejo. Vsak kristjan najde ondi prenočišče . Ob nede­ljah se zbiramo tam tudi k službi božji . Greš li z menoj tjakaj? « 
»Najprej se moram javiti vrhovnemu poveljniku,« odgovori Lucij . »Sicer te pa 
zagotovim, da pridem vsako nedeljo, č e bom le utegnil. « 
Medtem se je usidrala ladja ob dol-
gem kamenitem nasipu, ki moli daleč v morje in tvori na eni strani obalo prista­nišča. Pred bližnjim skladiščem stoji rav­nokar stari Jona. Takoj prvi hip spozna Lucij visoko in sloko postavo z rdečimi lasmi in se obenem spomni, da je videl pr i svojem odhodu iz Cezareje pri njem ma­lega Benjamina. Zato ga prijazno po­zdravi ter vpraša po dečku in njegovem očetu. 
Sprva gleda Jud vljudnega Rimljan a precej nezaupino ; ko pa spozna tribuna , 
postane takoj bolj zgovoren in reče : »Aha, ti si oni tribun, ki je takrat pripeljal dečka iz Jeruzalema. Gospod, sin rabija Sadoka je bil kakor divje žrebe, katerega n e ukroti ne uzda in ne vajeti ; sramota, da ga je učeni rabi tako slabo vzgojil! Hote l sem popraviti, kar bi se še dalo, in ga strahoval po besedah Gospodovih . Pa kajmi stori ta nepridiprav? Pobegnil mi je, 
najprej v hišo one Izabele Berenike, po ­tem pa bogve kam. Gospod ga bo tepel za vso jezo, kar sem jo moral požreti za­radi njega. Najbrž jo je popihal v Jeru­zalem k svoji sestri ; kajti od onega dne, ko se je vrnil rabljev sel brez nje iz glav ­
nega mesta, nisem mogel dečka več kro­titi. Morda je neubogljivcu kazen e za petami . « 
»Torej je hčerka rabijeva še vedno v Jeruzalemu ?« vpraša Lucij . 
»Kolikor jaz vem, še,« zamrmr a Jona. 
»Kaj pa oče? Ne veš, kje je rabi?« 
Rdečelasec zmaje z rameni, rekoč : »Mož mi ni več mar. Skrb, katero sem imel z njegovim neotesanim sinom, mi j e poplačal z nehvaležnostjo in me vrhutega obdolžil, da je bila sinova razposajenos t posledica moje strogosti, dasiravno sem do pičice izpolnjeval besede Gospodove . Nedavno sem videl moža v našem mestu . Nemara se je medtem tudi on spravil v Jeruzalem. Rimljani pustijo vsakogar v mesto, ven pa nikogar. Ali pa je v Anti­johiji po svojih opravkih. No, zdaj sem ti povedal več, kakor navadno povem Rim­ljanu. Povej mi rajši, odkod je prišla t a ladja in kakšno blago se nahaja v njej — najbrž žito za vojaštvo? « 
»Ne, tkanina za táborske šotore iz Rima!« 
»O, izdelek Akvile, Nazarenca?« se razjezi Jona in pljune predse, da pokaž e svoi stud nad kristjani. »Ali ga ni sra m podpirati sovražnikov svojega ljudstva z vojnim blagom? Sicer se pa vidi, da s i Vespazijan pred zimo ne namerava osvo­jiti svetega mesta! « 
»Precej drzno govoriš napram Rim­ljanu !« odgovarja Lucij . »Glej, da česa ne izkupiš s svojim nebrzdanim jezikom ! Akvila mi je znan kot poštenjak, ki nim a razloga odrekati Rimljanom v pravičn i vojski svoje podpore. Prav dozdeva se mi, da si tudi ti poslal svoje ladje v Egip t po žito za naše legije . « 
»Prav imaš, Rimljan, premalo kroti m svoj jezik . Gorečnost Gospodova, s ka­tero sem ravnokar šibal tega Nazarenca, me je zavedla predaleč. Pozabi moje be­sede in ločiva se v miru!« S temi lokavimi besedami prekriža Jud svoje roke n a prsih, se prikloni in odide . 
Lucij si zdaj nadene vojaško opravo, pa ne one dragocene, katero mu je bil a podarila Berenika in pozneje Tigelin uro-Dal, ampak novo, katero mu je kupi l Akvila. Ta je mnogo preprostejša, venda r se kaj lepo podaja moški postavi tribu­
novi, in vojaki, ki ga spotoma srečujejo , gledajo presenečeni in začudeni za njim . »Sam vojni bog bi ne znal nastopati tako 
po vojaško kakor ta tribun,« pripomni ne ­
kaj častnikov. 
Lucij je poizvedel, da najde Vespazi­jana v Berenikini palači. Ko hiti tjakaj, ga izpreletavaj,o najrazličnejša čuvstva. Ali bi se javil kraljici ali ne? Gotovo, to za­hteva že olika ; pa poprej stopi k povelj­niku. Toda kaj naj poreče Bereniki? O vsem tem je že razmišljal na morju : pove ji, da ne veruje sleparski vedeževalki ; da je kristjan in mora razdreti ono poročno obljubo, katero ji je dal pod neizvršljivim i pogoji. 
Ali bil je rešen te mučne zadrege . Pred vhodom v palačo zagleda Evpolema . Na prvi hip spozna dvornik došlega tri­buna, naježi svoje obrvi in prične zbadat i s strupenim glasom : »Glej, glej! Tako na­glo iz Rima? Kaj, da smo tako malo čel i 
o tvojih 'sijajnih uspehih zoper Cesija Flo­ra, katere nam je obetala tvoja zgovor­nost? Oni poštenjakovič menda zdaj pra v mirno uživa svoj rop nekje v Spodnji Ita­liji! Hm, tudi sicer nisem slišal o tebi kajtakega, kar bi bilo v čast moji kraljici . Krožile so celo neke govorice o tvoje m 
,aporu, katerega si baje morali presedeti iz ne posebno lepih razlogov. No, pa o te m ne maram govoriti . Vendar bi ne bilo moj i gospé všeč, ako bi se ti vsiljeval v njen o bližino!« 
»Mar mi 'je zdaj kraljica!« odgovori Lucij, katerega so pikre besede nekdaj tako priliznjenega dvorjana !precej raz ­burile. »Zglasiti se moram najprej pri Ve­spazijanu, in šele potem naznanim kra­ljici svoj prihod. Ce me ne mara sprejeti , je njena stvar ; vsiljeval se ji ne bom . Ce pa trdiš ali vsaj namigavaš, da so me za­prli iz ne posebno lepih razlogov, te po­
zivljarn, da 'se natančneje izraziš . Torejkakšni so tisti razlogi? « 
»O, ti bi rad strahoval kraljičinega uradnika v njeni lastni hiši? Ali ni niko­gar blizu, da me varuje tega pritepenca ? 11e, straža, na pomoč kraljičinemu dvor­niku!« krikne strahopetnež, katerega je prestrašil tribunov odločni nastop . 
»Nihče ti ne skrivi lasu ; samo odgo­vora in jasnih besed zahtevam!« odgo­varja Lucij. 
Toda Evpolem ga že toži načelnik u straže, rekoč : »Grozil mi je! Le poglejnjegove srdite oči)! Razžalil je mene i n kraljico! « 
»Tovariš, upam, da boš mirneje go­
voril, kakor ta razkačeni blebetač! « 
»Zdaj si slišal, kako me žali : kralji­
činega dvornika imenuje blebetača!« vpi­je EvpoleTn, krog katerega se je zbrala cela gruča sužnjev in vojakov. 
»Obžalujem, da mi je ušla nepremiš­ljena beseda ; vendar še vedno odločno 
zahtevam, da imenuješ one nečastne raz ­loge, zaradi katerih sem baje sedel v je­či,« nadaljuje tribun . 
»Prav, če že moraš vedeti : ker si po­stal pristaš one podle in brezbožne stran­ke kristjanov, zato so te v Rimu vtaknili v ječo poleg navadne drhali — pa utaji , če moreš! « 
Lucij prebledi. Evpolem mu je za­brusil težko in nevarno obtožbo kar na ­ravnost v obraz . Lahko bi mu odgovoril , 
da to ni res in da je bil pahnjen v ječo le zato, ker je branil svojo sestro. Ali spo­znal je, da je prišla ura, ko je treba za ­radi krščanskega imena tudi trpeti, in za ­to odgovori pogumno : 
»Da! Bil sem poleg nekega kristjan a 
v ječi in sem tudi sam kristjan! « »,Čujte, IČujte!« se zgražajo sužnji i n vojaki. »Kolika sramota! In celo tribun! « 
»Pa ima vsaj pogum, 'moško braniti 
svoje prepričanje !« pripomni načelni k straže. »Toda zdaj si naš ujetnik, in stvar takoj naznanim poslaniku! Izročiti mi mo­raš svoj meč! Pojdiva ! « 
Ko stopa Lucij za častnikom, se ud a popolnoma v svojo usodo. Sicer o Ve­spazijanu ni nikdar bi kakih posebnih krutosti ; toda bil je pristen Rimljan i n zelo naklonjen poganskemu bogočastju . Če torej duhovniki rimskih malikov za ­pazijo v drobovju daritvenih živali ali na 
letanju ptic kako izredno znamenje in iz ­javijo poveljniku, da se bogovi srdijo za ­
radi krščanskega tribuna, potem je njego­vo življenje vsak trenutek v smrtni ne­varnosti . Vespazijanov 'sin Tit, katereg a bi Lucij po vsi pravici lahko imenova l svojega nekdanjega prijatelja, bi nemar a res zinil zanj nekaj prijaznih besedi ; ali stari Vespazijan bi rajši ustregel slepar­skim vedeževavcem, kakor prošnji svo­jega sina. Tako gleda tribun smrti v oči ; še enkrat daruje Bogu svoje življenje, po ­tem pa mirno pričakuje svoje usode. 
Medtem je že izvedela kraljica p o lvpolemu Lucijév prihod in njegov spo r z dvornikom. »Ta nesramnež,« sklepa razburjeni lizun svoje pripovedovanje , 
»me je imenoval blebetača! Ali spri tejpriči sem mu dostojno odvrnil ; priznati mi je moral slednjič, da je pristaš one verske novotarije in, 'milostna kraljica, ni­kdar več ne bo nadlegoval tvoje vzviše­ne osebe. Načelnik straže ga je že od­gnal v zapor! « 
»Tako nespametnega ravnanja pa č ne morem pohvaliti,« odgovarja Bereni­ka. »Saj veš, kako sovražim vsako raz­prtijo! In kaj bo posledica vajinega bese­dičen!a? Po vsej palači, po vsem mestu in po vsem rimskem taboru bodo brusil i jezike nad tem tribunom, mojim neikda­njim varovancem. Drugače je prav če­den človek, in svoje pričkanje bi bila lah­ko vidva poravnala z malimi prijaznimi besedami. Pojdi zdaj ter mi pokliči suž­pico! Vsak trenutek pričakujem Tita ; v naglici mi mora deklica še nekoliko urav­nati lase ! « 
Sužnica vstopi ter prične svoje opra­vilo. Najprej popravlja nežno zaokrožene laske vrhu čela. Nato kane na njeno ko­dravo glavico nekaj kapljic dragoceneg a olja in ji preveže temne lase z rdeči m svilnatim trakom. Kraljica se pazljivo ogleda v srebrnem zrcalu in je videti za­dovoljna z vtisom svojih umetno nališ­panih las. »Tako! Stopi tja v kot ter me natanko oglej! Je vse v redu? « 
»O kraljica, pazi, da te ne vidi Jurn o ali kaka druga boginja! Zavidala bi te za­radi tvoje lepote, in nevarna je zavist ne­
beščanov ! « vzklikne deklica in sklen e svoje roke proti nebu . »Mačica priliznjena! Pojdi in sporoči poslaniku Titu, da lahko takoj vstopi! « Čez nekaj trenutkov stopi pričako­vani poslanik pred Bereniko. 
Tit je lepe, moške zunanjosti, polne 
kipečega življenja, star kakih trideset let . Krepki udje in široke prsi pričajo, ,da se je marljivo uril in jačil v bojnih šolah ; gla­va, katero dičijo čvrsti kodri, je mord a v primeri s srednjevisoko postavo neko­liko preobilna. Značilni rimski podbradek, 
trdno sklenjene ustnice, upognjen nos i n 
široko čelo govorijo o nenavadni odloč­nosti, drznosti in delavnosti, doeim odse­va iz velikih in temnih oči hladna, a po­nosna duša. Lahko pa šinejo iz njih gor­kejši žarki, in s takšnimi pozdravlja zda jdražestno kraljico na njenem divanu . 
»Pri vseh boginjah !« vzklikne mlad i 
poslanik z 'blagodoneč'im glasom, »vsak dan si krasnejša, milostna kraljica! Skor o bi trdil, ,da te je opasala Afrodita s svo­jim pasom in te napojila čarovnica Kirk a s pijačo večne mladosti ! « 
»Sedi semkaj na divan, dragi Tit,« mu odgovarja ona. »Ce se ti res zdim lep­
ša, je to samo odsev sreče, 'katero čutimv svojem srcu, odkar vem, da so večn i bogovi milostno združili najino usodo! « 
»Res! čudovite prikazni, katere sv a zrla pri vedeževalki Kirki, so me docel a prepričale o najini bodoči združitvi. Prav hvaležen sem bogovom, da so oblju­bili za življenje tako dražestno 'tovari­šico.« 
»Čemu govoriš tako hladno? Mord a celo dvomiš o tem? « 
»Tudi bogovi se morajo ukloniti svoj i 
neizprosni usodi,« se opravičuje Tit, »i n Ze se zbuja v meni kak dvom, prihaja o d tod, ker sva se morda motila o prave m pomenu Kirkinih besedi . ln, pri Jupitru, kaj hujšega, kakor je to, me ne more za­
,deti v življenju ; nositi cesarsko krono, zraven pa izgubiti tebe — ne vem, kako bi prenesel ta udarec! « 
»Toda midva ne doživiva te preva­
re !« odgovori kraljica odločno ter opa­zuje sijaj in blesk dragocenih biserov, s katerimi je posut njen 'š'apelj . 
»Ali je nisi že sama doživela?« vpra­ša Tit skoraj pikro. »Lej, nekdo ti je stvar izblebetal! Go­tovo misliš tribuna Lucija Flava! Oh, t a 
čenčavi Evpolem!« plane Berenika pokon­ci in izpusti dragoceni šapelj, s kateri m se je poigravala. »Na lastna ušesa sem ti mislila povedati oni dogodek ; to je bil mojtrdni sklep, ko sem čela, da se je vrini l tribun! Tako resnično, kakor gotovo sto ­jim tukaj pred ,teboj! « 
In zdaj mu pripoveduje Berenika on o »smešno prevaro« ; tako namreč imenuj e svoje nekdanje razmerje s tribunom Lu­cijem. »Sam moraš priznati, dragi Tit, da me je krasna postava tribunova, barv a njegovih las in podobnost njegovega ime ­na — kako lahko se zamenja Flav s Fla­vijem — kaj lahko zapeljala v zmoto .. To­da zdaj je izključen vsak dvom, saj si vi-del na svoje oči, da je bilo zapisano tvoj e ime Flavij z ognjenimi črkami . « 
»Prav ti dam, ljuba Berenika!« od ­govori Tit in ji poda šapelj, kateri ji j e padel iz rok. 
Zadnji dnevi Jeruzalema 32 
Poslanik rad prizna, da mu je Luci j 
)lav razen po barvitosti oči in nekoliko vitkejši rasti res zelo podoben in so ju ne ­kdaj kot dečka večkrat zamenjavali . D a je ddber človek, zvestega in poštenega srca. Rad bi 'mu bil izročil prvo kohort o dvanajste legije, ker je pogumen in srče n ,vojščak, ali nespametnik si je sam pre­prečil to odlikovanje, ko se je vrgel v na­ročje oni pristudeni družbi kristjanov. »Zmerom sem opazoval na njem neko sa­njavost ; najbrž jo je podedoval od svoj e grške matere, kajti Rimljani nismo taki,« sklepa Tit svojo sodbo o Luciju. »Že kost ,deček ni maral videti, če so bičali sužnj e do smrti, in vendar mora biti pristen Rim­ljan trd in neupogljiv kakor jeklo! Zdajga njegova vihravost lahko stane glavo , če 'moj oče strogo sodi njegov odpad o d rimskih bogov! « 
Kraljica strepeta, vej-lar ne zine pri­jazne besede za moža, kateremu se je ne­
koč tako dobrikala. Iskala je pač tudi v njem le samo sebe ! 
Potem pripoveduje Tit, da ga oč e najbrž pošlje v Rim, da pozdravi noveg a cesarja, katerega pričakujejo na jesen i z Španije. Takoj pripomni Berenika, da b o skušala odposlati k slovesnemu sprejem u v glavnem mestu tudi svojega brata Agri­po. Nato mu prigovarja s strastnim og­njem, naj spretno izrabi lepo priliko in si utrdi tla za svoj bodoči prestol . »Galba j e star in ne bo dolgo nosil cesarske krone. Dobrikal se mu, morda imenuje tebe al i ,tvojega očeta za sovladarja in prestolo­naslednika! Ne štedi novcev pri senator ­jih in pretorijancih! Zlate stopnice do pre­stola so najbolj varne in častne! Žal, d a tvoj oče, drugače izvrsten mož, nekolik o skopari z denarjem! « 
Tit ji mora priznati, da so ti njeni na ­
črti zelo modri in bistri. »Ta ženska j e kakor nalašč rojena za prestol,« si misli v svojem srcu, ko zapušča njeno sobano . 
Komaj odide poslanik, izgine s kralji­ce na mah vsa veselost, katero je hlinila 
ves čas napram njemu . Srdito nagubanč i čelo in glasno zaploska z rokami. »Takojnaj pride Evpolem!« zavpije sužnici s ta­ko osornim glasom, da strepeta deklic a po vsemu životu . 
Čez nekaj minut stopi dvornik iz kra­ljičine sobane s prisiljenim smehom n a ustnicah ; vendar ne more sužnici utajit i svoje razburjenosti . Radovednica je pri­sluškovala ob vratih in z velikim zado­voljstvom čuta celo kopico naslovov, s katerimi je obsula Berenika njenega pred­sto;nika. Zapretila mu je, da ga zapre za­radi njegove blebetavosti in opravljivo­sti na samotnem gradu Mahezuntu, če š e kdaj izda javnosti, zlasti poslaniku Titu 
32* 
Flaviju, kako tajnost iz njenega zasebne ­ga življenja. 
»Seveda, zdaj zopet leta za tem po ­slanikom,« si misli deklica, ki je dobr o umela neprijetni položaj, v katerega j e Evpolem spravil svojo gospo s svoji m marljivim jezikom, »misli, da ga ima že n a vrvici. In vendar je bil Lucij mnogo lepši in plemenitejši mož, kakor ta vsiljivec ! 
Takoj moram sporočiti Druzilini služki­nji, da se je vrnil tribun iz Rima in ga j e dal Fvpolem kot kristjana zapreti! Obe ­dve živita tako sami zase, da bi morebit i celo leto ničesar ne izvedeli o teh ime­nitnih novicah! « 
Tribuna Lucija odvedejo najprej v 
neko dvorano v pritličju palače; ondi naj­de zaprtega tudi nekega Juda, katerega pa na tem mračnem prostoru ne more n a prvi hip spoznati . Mož je vitke postave s podolgastim in ozkim obrazom, katerega krasi črna brada. Luciju se dozdeva, da ne vidi prvič teh značilnih in prikritih po ­tez na tujčevem obličju. Zdajci ga ogo­vori Jud v pravilnem in blagodonečem grškem narečju . Da, to je oni pismouk, ki je takrat zatožil Cesija Flora pri sirijske m poslaniku . 
Lucij stopi bližje in ga prijazno po­zdravi ; toda šele ko mu ponudi svojo ides­riico, ga opomni rožljanje verig, da je mo ž vklenjen. 
»Jožef, sin Matijev, če se ne motim ? Pa v verigah? Hudo mi dé, da te moram najti v tako bednem položaju,« pripomni tribun . 
»Veselijo me tvoje prijateljske bese­de. Tudi jaz te poznam, saj si oni pleme­niti stotnik, ki je branil kraljico Berenik o sirovega in nasilnega Azijata. Toda 
moje ime je zdaj Flavij Jožef, na čast mo­jemu pokrovitelju in varihu, preblagemu Flaviju Vespazijanu, ki je milostno priza­nesel mojemu življenju . Verige, katere moram zdajle nositi, so pravzaprav otro­ška igrača. Lahke so, in prav vesel bi bil nekoliko težjih, kajti Vespazijan mi jih za­menja nekoč z zlatimi . « 
In zdaj pripoveduje Flavij Jožef, ka­ko si je po padcu Jotape rešil življenje, ko se je drznil prerokovati, da bo Ves­pazijan vladal ves svet. Ta vojskovodja ga ima zdaj zaprtega v lahkem jetništv u in ga kraljevsko nagradi, ko se izpoln i prerokba. 
»In če se ne izpolni, te tvoja drznos t lahko stane glavo! Kako vendar moreš kaj tekega napovedati ?« vpraša Lucij . 
»Ali ti ni znano splošno pričakovanj e velikega 'kralja, ki se ima naroditi v Judejin zavladati celemu svetu? In ta Da­nielova prerokba kaže jasno na današnj e dni !« 
»In ti, sin judovskega naroda, si upaš 
to mesijansko prerokbo tolmačiti na ko­rist Rimljanu? In ne veš kot pismouk, d a mora biti oni mogočni kralj — Mesija, si n Davidov — rojen v Betlehemu iz čiste De-vice? Kako naj meri to na Vespazijan a ali njegovega sina Tita? « 
»Ona svetopisemska mesta, na ka­
tera mi narnjgavaš, so mi pač dobro zna ­na. In če so preroška, potem je bil ne­dvomno Jezus iz Nazareta Mesija, čemu r pa ne maram pritrditi . Kajti ravno naj­važnejše stvari, svetovnega kraljestva, nismo prejeli od M,ega! « 
»Jaz pa verujem Vanj kot Silna Bož­jega in pravega Kralja nebes in zemlje, « odgovori mirno Lucij . 
»O, torej s'i kristjan ?« vzklikne Ju d in stopi korak nazaj . »Cudno, kako se šir i ta vera celo pri treznih Rimljanih. Pri­znati moram, da je oni Jezus kazal mar ­sikaj nepojmljivega in božanskega. Pa tu-
di to, kar se pripoveduje o njegovem ču­dežnem vstajenju, ne more biti kar na­vadna izmišljotina. Judovsko starejšin­stvo je bilo takrat v precejšnji zadregi i n mnogo naših najboljših pismoukov, n . pr. Gamaliel, je pristopilo k Jezusovim pri­stašem. Ampák ti pristaši so bili večino­ma le ubogi in neuki ljudje. In zdaj, po toliko letih — kje je n'ihovo svetovno kra­ljevstvo? Mnogo je bilo umorjenih, pra­vih Jezusovih učencev živi le še neznat­na peščica. Kako naj ti zatro sedanje rim­sko in grško verstvo in si ustanovijo svo­je vesoljno vladarstvo? To početje se m i zdi brezupno. Le poglej moč teh jekleno ­čvrstih legij in globoko ukoreninjeni ugle d naših bogov! Kar ne gre mi v glavo, ka­ko more pameten Rimljan sprejeti vero ,ki ne kaže prav nobene prihodnjosti . Oprosti, da govorim vpričo tebe tako od­krito! « 
Lucij se trudi zaman, pokazati judov­skemu odpadniku vsaj nekoliko one du­
hovne moči in duhovnega kraljestva, z a kariero je usposobil krščanstvo njegov božji Ustanovitelj. Vsaka beseda še bol jrazkači zakrknjenca, tako da odgovarj a tribunu čim dalje bolj srdito . »Če biva Bog,« vzklikne nesrečnik, »ne sme pustit i svojega ljudstva vzdihovati pod jarmo m njegovih sovražnikov! « 
»Pač, kot kazen za nezvestobo i n umor Mesijev,« odgovori Lucij. »Ali ni Jezus jokal nad Jeruzalemom, katerega j e želel gojiti in varovati kakor 'koklja pi ­ščeta pod svojimi peroti? Toda Jeruza­lem ni maral tega, temuč je vpil : ,Njego ­va kri naj pride nad nas in naše otroke! « 
Ko spozna tribun, da odpadniku ni ve č pomoči, obrne pogovor na vojsko ter ga povprašuje po najnovejših dogodkih v Palestini, odkar je pobegnil iz Jeruzale­
ma. Flavij Jožef mu podrobno popisuj e strankarske boje v Jeruzalemu in vojn o v Galilej,i. 
Ko je bila strta v mestu mi'irovna stranka, se je takoj razcepila stranka go­
rečnikov. Eleazar ni bil izvoljen za pogla­varja, četudi je ugrabil tempeljski zakla d in imel v svojih rokah velik del plena, ka­terega ,je Gal izgubil v vojski . Brambn i svet, čigar člani so si bili sovražni med seboj, je imel najvišjo oblast ; nepretrgo­ma so se vršile krvave obsodbe. Kdor je bil količkaj 'sumljiv kot nasprotnik, ga je ta strahovlada zapisala smrti . 
V teh žalostnih razmerah se je čuti l srečnega, sprejeti poveljništvo v Galileji , kjer je s silnim naporom zbral sto tiso č vojakov ter jih uredil in izvežbal popol­noma po Timskem načinu . 
Lucij se komaj zdržuje smeha, tako bahato govori Flavij Jožef o sebi kot 'po­veljniku, kateremu po njegovih mislih ni bilo para na vsem svetu. Da ni dosegel s 
svojimi četami zaželjenih uspehov, je kri vstrahopetni Janez iz Gishale, ki mu je za ­čel nasprotovati in ga končno očrnil pr i brambnem svetu v Jeruzalemu . »Pozvali so me tjakaj,« nadaljuje Jud, »toda ostal sem rajši v Galileji, dasiravno so me v Jeruzalemu obsodili na smrt. Zal, da se m i je vsled teh spletkari] razcepila vojska , in 'ko sta Vespazi!an in Tit zbrala svoje legije pri Ptolornajidi, ni bilo več upanja , da zmagajo naše 'čete . Medtem je Janez i z Gishale pobegnil v Jeruzalem ter ondi precej povečal zmešnjavo s svojo stranko . Umakniti sem se moral s štiridesetimi ti­sclči mož v gorsko trdnjavo Jotapo, naj­utrjenejše mestece galilejsko, ter se m tamkaj zadrževal celih sedeminštiridese t slavnih dni veliko Vespazijanovo vojsko . Popisati hočem zgodovino tega krvaveg a boja, ki bo oznanjevala slavo mojega ime ­na v vseh časih. Toda kaj hočem, slednjič so se Rimljani vendarle polastili trdnjave , četudi izdajalskim potorn,« sklepa baha č svoje doživljaje, »in so si še potem mo­rali krvavo priboriti vsako cesto in vsa­ko hišo posamič,. « 
Tribun posluša z zanimanjem in na­petostjo zgovornega in spretnega pripo­vedovalca, ko vstopi načelnik straže, re­koč : 
»Tribun Lucij Flav, nemudoma mo­raš z menoj k vrhovnemu poveljniku Ve­spazijanu ! « 
Deveto poglavje. 
Ponižan. 
V isti dvorani, v kateri je nekoč po­slanik Gal sprejel judovsko poslanstvo , so se danes zbrali Vespazijanovi nižji po­
veljn,iki. Dasiravno je stari vojskovodj a že precej v letih, vendar še ni izgubil svo­
je nekdanje čilosti in jakosti. Z njegove mogoč/ne in široke glave na krepkih ple­čah sije še bolj delavnost in odločnost ka­kor z njegovega sina Tita. Oči mu zro v svet mrzlo ,in previdno ; le redko vz­plamti v njem ona drzna ognjevitost, ka­tera žari v pogledih Titovih . Svoje glo­boko razorano dbličje, nad katerim sa­muje le še nekaj sivih kodrov, nosi p o običaju rimskih velikašev gladko obrito. 
In tako stoji v svoj{i bogati vojaški 
opravi, odet s škrlatnim plaščem vrhov ­nega poveljnika, poleg mize, na katero j e položil svoj pozlačeni šlem in nekaj zga­njenih pisem, ter sprejema prihajajoč e podpoveljnike z uljudnimi pokloni. Samo kralja Agripo, ki je ojačil njegovo vojsko s tridesetimi tisoči mož, počasti z bolj srč­nim pozdravom in mu ponudi sedež n a svoji desnici . Titu 'pomigne na levo, seb i nasproti pa obema poslanikoma Plaoidu in Cerealu. 

Vespazijan prečita najprej senatovo pismo, ki je ravnokar došlo iz Italije, te r pojasni tudi z nekaterimi zasebnimi pi­smi iz Rima tamošnji položaj. »Senat je torej tGalbo priznal za cesarja,« sklene svoje poročilo . »Zdi se, da vlada med bel­gijskimi, porenskimi, španskimi in ital­skimi legijami enako navdušenje za nove­
ga vladarja. Zadnji čas je, da se poklonij o tudi naše legije novemu cesarju. Predla­gam, da se opravi za vojsko splošna dari­tev in 'se uprizore slavnostne igre. Vrhu­tega naj se pošlje v Rim odposlanstvo, k i pozdravi v imenu vzhodnih dežela Qalb o ob slovesnem vhodu v mesto. Tit, priprav i se na pot! In kaj mjsli+š ti, dragi kral jAgripa ?« 
»Veš, da se popolnoma strinjam s 
tvojim nač'rtom,« odgovori prekanjen i I-lerodijan. » Morda mi milostno dovoliš, da prevzamem stroške slavnostnih iger ? Hvala! In če je všeč tebi in zmagoslav­nemu Titu, se udeležim tudi jaz poklonit ­ve v Rimu., seveda, če tačas lahko opra­vite tukaj brez 'mene . « 
»Upam, da ne pridemo v zadrego za ­radi tvoje odsotnosti, hrabri kralj,« odvr­
ne Vespazi!an z napol zaničljivim smeh­ljajem . »Sicer se pa vrneš itak dosti, zgo­daj za skupni napad na Jeruzalem. Dokler se sovražniki mesarijo med seboj, bi bilo nespametno delati z napadi med njimi mi r in edinost. To poveš tudi Galbi,« dé Ve­spazijan, obrnjen proti Titu, »če se bo ču­dil našemu nenaglemu gin previdnemu po ­stopanju. Reci, da mora postajati naš krogokoli glavnega mesta vedno ožji in da mi­slimo zapoditi bežeče prebivavstvo v mesto, kjer se kmalu samo uniči ter po­mrje lakote, dokler naše čete brez poseb­nih izgub ne dokončajo te žaloigre z og­njem in mečem . Kajti to judovsko ljud­stvo mora na vsak način s svojo presto­lico izginiti s sveta, ker se drugače ni­kdar ne bi uklonilo rimskemu gospod­stvu, Njih Bog je sovražnik naših bogov , in naši bogovi ga sovražijo ! « 
Agripa bi kaj rad povdaril razlik o med strastnimi in zmernimi Judi, ki s o naklonjeni Rimljanom ; toda govoriti si upa le napol, in Vespazijan mu odgovarja, da se mora Judom, ki darujejo rimski m bogovom, ne le prizanesti, ampak jih tud i 
spoštovati hi častiti. »Ampak rimske dr­žave ne smemo smatrati za državo s po­ljubnimi bogovi! In ta misel mi daje po­vod, da se pomenim z vami o nekem slič­nem dogodku . « 
Vespazijan nadaljuje, da se je tribun Lucij Plav vrnil iz Rima kot kristjan i n zdaj očitno pripoznava svojo vero. Pri­pomni pa, da se je odlikoval tribun pr i obleganju gradu v Jeruzalemu z izredn o hrabrostjo, da je potomec slavne rimske rodovine in je kneginja Druzila vložila pi­smeno prošnjo za njegovo pomiloščenje , slednjič, da se ne sme prezreti, kolikeg a pomena bi bilo njegovo poznanje kraj a pri obleganju jeruzalemskega mesta . 
Po teh besedah da Vespazijan pripe­ljati tribuna Lucija predse . Tribun stopi pred svojega sodnika s plemenito spolšt­ljivostjo, izpove svojo vero ter izjavi, d a je pripravljen zanjo umreti. 
Vespazijan zre Lucija, pravo podobo 
rimskega vojščaka, s tihim zadovoljstvom in iodobrava v svoji notranjosti oni po ­gum, s katerim je branil tribun svoje pre­pričanje. Ali takoj ga jame karati z ostri­lni besedami, kako more kot Rimljan za ­tajiti vzvišene bogove, ki so povzdignil i njegov narod nad vse narode sveta. Ka­ko more kot tribun omadeževati svoj stan ter se izneveriti Jupitru, kateremu je vse ­lej daroval, preden je šel v boj, in pod čigar orlom je prelival svojo kri. Veleva mu torej L v imenu cesarjevem, da tako jdaruje najvišjemu in najbolj'šemu Jupitru . 
Lucij pa se odzove povelju svojeg a vrhovnega poveljnika z besedami Gospo . dovimi : Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega . »Kristjani bod o tvoji najboljši vojaki in najzvestejši po­daniki cesarjevi ; le tega naj nihče ne uka­zuje, kar je Bog prepovedal,.« In pri tem vztraja tribun navzlic vsem grožnjam Vespazijanovim, 'dokler ga ne odvedej o iz dvorane. 
Nato prosi poveljnik_ najprej kralja Agripo, da mu pove svoje mnenje v te j zadevi . »Niti za las ne mislim drugače ka­kor ti'« odgovori kralj. »Če pa hočeš vkljub temu čuti mojo pohlevno sodbo , bi predlagal za tega hudodelca smrt. 
Glej, vsak dan narašča število odpadni ­kov, ki pristopajo k gnusni stranki onega Nazarenca, in jaz jih sovražim bodisi kot Rimljan, bodisi kot Jud. Tega tribuna jim moramo postaviti za zgled : pomeri naj se v amfiteatru na čast novemu cesarju s kakim gladnim levom! Vsekako pa te prosim, da prav nič ne upoštevaš prošnj e moje sestre Druzile ; je pač dobra stvar ­ca, toda modrosti nima kaj prida v glavi . « 
»In ti, Tit?« vpraša Vespazijan, ne da bi se mu izpremenila kaka poteza n a 
obličju . 
Tit pravi, da je Neron prvi med rim­
skimi cesarji začel preganjati in morit i kristjane zaradi njih vere, in mu prav ra d privošči to slavo. Vendar čemu se prič­kati in prerekati za razna modroslovsk a in verska mnenja, dokler plačujejo njih pristaši davke in vestno izpolnjujejo vs e svoe državljanske dolžnosti? Zapodij o naj tribuna iz vojske, in potem svobodn a rnu pot kamorkoli ! 
Cereal je povsem drugačnega mne­nja. Povdarja, da je gotovo še mnog o drugi kristjanov v vojski . Pri prihodnj i daritvi naj bi se vsi, ki bi ne motali da­rovati Jupitru kadila, razorožili, postavil i v vrsto in potem naj vsak deseti rn,ož pla­ča svojo upornost s smrtjo. Vojski se je bati opravičene jeze bož:e, .dokler jo bo ­do oneč'e'ščevali kristjani, 
Tudi Placidu je všeč, če se ob prilik i daritve izločijo vsi kristjani iz posamez­nih legij, ali one morije, katere je nasve­toval njegov prednik, se mu zde preve č grozne. Cernu oslabiti vojne čete za to­liko hrabrih bojevn?ikov? Pozna dokajkristjanov, ki se prav tako odlikujejo p o svoji zvestobi in neustrašenosti, kako r Rimljani . Pametno bi bilo, če se kristjan i združijo v posebno kazensko stotnijo, k i bo na potovanju, v taboru in na ponočni h stražah opravljala vedno samo \ najtežj e službe in lob času napadov branila rajne ­
. ., 
mesta. »Pa meniš, da bi taka stotnija n e 
uskočila k sovražnikom,« ga vpraša Ve­spazijan . 
»Možje, ki rajši umrjo, kakor da bi 
zatajili svoje prepričanje, niso izdajalci, « odgovori Placid. 
»Tvoj svet mi ugaja in ga hočem še premisliti. Sicer pa uwornike lahko vsa k trenutek zatremo, kakor je omenil Ce­real. Dobro. Kristjani naj torej delajo na­sipe, stojijo na straži in napadajo sovraž­nika. Vse, pri katerih se morda pojavij o znaki nezvestobe, lahko na licu mesta po ­sekate. Tej stotniji morajo načeljevat i najstrožji podpoveljniki in desetniki. Tri­bun Lucij Flav pa naj izgubi vse svoj e vojaške časti in služi v novi stotniji kot 
priprost vojak . S tem je stvar oprav-Ijena! « 
Tu odslovi Vespazijan svoje nižj e poveljnike s površnim in naglim pozdra­vom ter pridrži pri sebi samo svojega si­
.
na rita,. »Cudim se tvoji nenavadno mili raz ­
sodbi,« dé oče s strogim glasom . »Najbrž si se spomnil, da je bil tribun nekdaj tvo jsoučenec? To ni lepo ;od Rimljana! Rajš i bi se bil spomnil Lucija Junija Bruta! Z a kazen moraš tribunu osebno sporočit i mojo razsodbo ter jo takoj izvr§iti! « 
Takoj odide Tit in naznani svojem u 
,nekdanjemu prijatelju očetovo razsodbo . Lucij zdreveni in prebledi ; desetkrat huj e ga je zadel udarec, komora izgubiti čast in ugled, kakor če bi ga bili obsodili n a tsmrt. 
To opazi tudi Tit ter mu reče : »Uklo­ni se torej poveljnikovemu ukazu in daru jbogovom! Daj, popravi svoje nespametn o ravnanje, in potem te vnovič potrdim za, tribuna! « 
»Celo ti bi me moral prezirati, če b i ravnal zoper svoje prepričanje,« odgovor i Lucij. 
»Pa si rajši izberi smrt namesto sra­mote ter umri kakor Rimljan! Na, t u 
imaš meč! « Že stisne Lucij s krepko roko meč, da si za nastavi na prsi. Ali v tem hipu se 
premisli ter ga vrne Titu z grenkim smeh­
ljajem, rekoč : »Videl boš na bojišču, da me ni strah smrti. Toda sam se ne smem ugonobiti, ker je prepovedal Bog, ki je edini gospodar življenja in smrti . « 
»Le bodi strahopetnik, če ti zapoved i tvojega Boga velevajo strahopetnost,« d é Tit z zaničljivim in prezirljivim glasom te r zapusti svojega ponižanega prijatelja . 
In tako je moral začeti Lucij Flav grenko življenje trpljenja in sramote. Na praznik javim daritve se je kakih sto vo­jakov branilo Jupitru darovati kadila ; bili so ravno najboljši in najzanesljivejši, ka­kor so pozneje pripovedovali vznejevo­ljeni stotniki. Le malo se jih je zbalo trp­ljenja zaradi Kristusovega imena in daro­valo maliku. Vespazijan si ogleda zveste pristaše Kristusove ter jih obsuje z oči­tanjem in karanjem ; nato jih izroči Bilozu Vafru, najstrožjemu stotniku, kar jih j e imel v svoji armadi, ter mu zapove, najnikar ne prizanaša kristjanom bodisi po ­dnevi ali ponoči, v taboru ali bitki. Vsa vojska se roga srditemu Bilozu Vairu, d a je izbran kaznjencem za poveljnika in mora gnati svojo krščansko četo iz mesta v bližnje taborišče. »Čakajte, psi,« škrip­lje stotnik, »vse vam še povrnem. Ne bom xavnal z vami kakor z rimskimi vojaki, ampak kakor z ničvrednimi sužnji . Le na­glo delat, ločim se vaši tovariši tača s 
Zadnji dnevi Jeruzalema 33 
lahko radujejo veselega praznika . Taml e so hlevi in morajo biti takoj vsi posnaieni ! 
Zvečer pa na stražo! Gorje, če zasačim koga v brezdelju in slišim kako godrnja ­nje ; zaplesale bodo šibe po njegovem le ­nem hrbtu! Pokažem vam, kaj se prav i zapustiti velikega Jupitra in noreti z a onim križanim Galfiejcem! « 
Ko opravlja Lucij prvič v svojem živ­ljenju pozno zvečer najnižja dela zadnjega hlapca, čuje od neke strani klicati svoj e ime in se obrne tjakaj. »Ah, Marcij,« vz­klikne iznenaden in pozdravi desetnika. »Vem, da bi me rad 'poučil v teh opravilih , katera moram zdaj izvrševati! Citam ti že z oči, kaj hočeš reči! Toda, nikar se ne trudi, dobra in zvesta duša! Ti me n e ume§ in me ne moreš umeti! « 
»I, kako naj urnem in verjamem, d a se pusti sin rimskega senatorja in tribun a naše slavne dvanajste legije ponižati ka­
kor 'pes« odgovori stari vojščak in si briš e solzne oči. »Povem ti, Lucij, kaj je prav­,zaprav s teboj. Začaran si, tako resnično , kakor resnično sem pošten rimski vojak . Zato sem se posvetoval z vedeževavcem Kvartom Kverulom, katerega ima celo naš božanski Vespazijan zelo v čislih, i n ta mi je skuhal za drag denar neko na ­sprotno čarodejno zdravilo, ki te prvi hi pozdravit( Marclj pokaže majhno stekle­nico ter jo izroči svojemu dragemu tri­bunu . »Ta tekočina deluje zoper vsak o čarovnijo, kakor mi je zatrjeval učeni ve­deževavec, če zaužiješ vsak dan tri kap­ljice in se pri tem trikrat zasučeš n a prstih, in sicer na desno ob rastoči, na levo pa ob pojemajoči luni, in imaš pri tem opravilu trdno vero. « 
»Žal, da ne morem verovati tem sle ­parskim vražam, dragi Marcij,« odgovor i Lucij . »Toda vkljub temu sem ti ravn o tako hvaležen, kakor če bi me bila tvoja umetnost spravila pri Vespazijanu v mi-lost in naklonjenost. Zelo me je genila tvoja ljubezen, zvesti prijatelj ! « 
»Seveda, kdor ne mara slišati pamet­
nih nasvetov, mu ni pomoči,« reče deset­nik ter skomigne z rameni. »Vprašati ho ­čem Kvarta Kverula, če morda pozna kak o čarodejno zdravilo, ki deluje tudi bre z tvoje vere. Pri vseh bogovih, ali bi n e bila vnebovpijoča krivica, če bi umrl tak o krasen in hraber tribun kot konjski hla­pec ali navaden tovoren nosač?« 
Za Lucija in njegove tovariše se je 
pričelo v resnici hlapčevsko in suženjsko življenje. Ko potujejo pod Cerealovim poveljstvom v ldumejo in Hebron, moraj o nositi podvojeno število hlodov in kolov , namenjenih za utrdbe, in kadar izčrpajo svoje moči pri kopanju jarkov in so vdano pretrpeli sirovosti in trpinčenje celeg a 
33* 
dneva, jim ukaže poveljnik vrhutega pre­skrbeti vojsko z vodo in kurivom . Ne­redko je srce Lucija Flava skoro prepoln o gorjá in trpljenja ; takrat premišljuje v 
tihih nočeh podobo s trnjem kronanega Zveličarja, in sprejme iznova radovQljn o nadaljno trpljenje in zasramovanje, tak o da je marsikateremu tovarišu tolažilna opora v bridkostih in nadlogah . 
Toda medtem je doživelo rimsko ce­
sarstvo, še preden se je pričel odloči lu i boj med jeruzalemskimi zidovi, važne po­litične dogodke. Skopost novega vladar* a ni bila všeč pretorijancem ; zato so že po nekaj mesecih, petnajstega januarja let a devetinšestdesetega, strmoglavili Galb o in njegovega posinovljenca s prestola te r izročili žezlo rimske države za milijon se­sterc Salvijo Otonu. Ko čujeta Tit in Agripa na potu v Rim to važno novico, s e vrneta k Vespazijanu v Cezarejo in odlo­žita poklonitev novemu cesarju na po­lznejš'i čas. Kmalu nato pa vznemiri dr­žavo nov dogodek : legije ob Renu so okli­cale v Kolino Avla Vitelija za svojega ce­sarja in hitijo z njim proti Rimu, kjer se vname med novima sovražnima vladar­jema državljanska vojna. 
Zdaj je napočil tudi za Bereniko ugod­>ni trenutek. »Zdaj ali pa nikoli,« naganja in prosi Tita, »priboriš očetu, sebi in na m cesarsko krono! Ali znajo samo italske, 
germanske in španske legije izbirati i n 
proglaševati nove cesarje? Čemu so ,nam egiptovske in sirijske? Ali ne mor e devet naših krepkih legij, katerim pošljej o vrhutega vsi 'maloazijski vladarji na po­moč vse svoje čete, pognati slabotnega Vitel,ija, onega lahkoživega zapravljivca , s prestola in ga ponuditi tvojemu očetu al i tebi? Če si ne upaš tega, sem se siln o varala o tvoji možatosti! « 
Tudi Titu se zdi prilika zelo ugodna. 
Toda njegov previdni oče omahuje in od­laša odločilni korak. Prav nič ga ne mika cesarska 'krona, katero je zadnja leta več ­krat oškropila kri njenih umorjenih last­nikov. Zadošča mu slava spretnega 
1-1 
zmagovitega poveljnika, katero s i je pri-­bojeval v Britaniji, in precej bogato imetje, katero hi morda še podvojili za ­kladi premaganega jeruzalemskega me ­sta . Celo, ko se še razširi v Cezareji no ­vica, da je bil Oton premagan in se je sa m usmrtil, odlaša nezaupni mož važni ko ­rak, h kateremu ga silita Tit in Berenika. 
Slednjič se posreči Bereniki pridobiti ,za svoj načrt sirijskega poslanika Muci­jana, postavnega, imovitega in vplivnega moža, ki ponudi Vespaziianu štiri legije i n mu svetuje, naj se dá oklicati za cesarja . Navdušeno pozdravijo Vespazijanovi vo­jaki načrt, katerega so že dokaj časa skri­yali v svojih srcih. Najprej razglasijo v 
Egiptu, potem v Cezareji in slednjič v Antijohiji ime novega cesarja . 
Tedaj pozove novi vladar prédse Fla­vija Jožefa, ki mu je s svojo brezbožn o razlago mesijanske prerokbe napovedal t o povišanje, ter mu sname okove in mu ob ­ljubi svojo trajno naklonjenost . 
Berenika pa spominja Tita one pri­kazni, ki je napovedala obema cesarsk o krono. »Ukloniti se morava tudi zdaj svoj i usodi.« ji odgovarja Tit: »Življenje nama mora potekati tako, kakor so ga odmeril i 
in določili bogovi. Kaj pomagajo samo na­jine medsebojne prisege večne zvestobe ? Ko bom poklican na prestol, boš deležna tudi ti moje sreče'« Te besede seveda niso zadovoljile Berenike, bile so preve č hladne za njeno ognjevito in nestrpn o častiželjnost . 
Po taboriščih vlada vsepovsod raz--Posajeno veselje. »Slava Vespazijanu ! Slava našemu cesarju! Slava njegovem u sinu Titu, hrabremu in nepremagljivem u vojskovodju, veselju in sladkosti sveta ! tulijo pijani vojaki. »Ha!dirno v Jeruza­lem in potem, s slavo in plenom obloženi , v Rim! Smrt bedastemu Viteliju! Smrt pretorijancern! Mi sami smo zdaj preto­rijanci in zahtevamo mastnih koscev i n lahke službe v cesarski palači! Ne ; vitezi in senatorji hočemo biti; Vespazijan nas povzdigne do te časti! Slava našemu vr­
kovnemu poveljniku in njegovemu božan­skemu sinu Titu ! « 
Tako vpijejo vojaki in razgrajaj , 
polni sladkega vina in okinčani z zelenjem vinske trte, po Cezareji in taborskih uli­cah. Celo kristjani so vsled Titovega po ­velja deležni splošne radosti in praznujej o slavnostni dan med seboj na najprisrčnejš i način. Odkritosrčno se veselé, da je do­bila rimska država po smrti krvoločnega Nerona in Vitelija za cesarja moža pošte­njaka, Vespazijana in njegovega sina Tita , ki bodeta dovolila krščanski veri več pro­stosti in ugodnosti. Zelo težko pričakujejo konca vojske, ko bodo lahko zapustil i bojne čete, kjer postaja služba od dne d o dne neznosnejša . 
Vendar mine še nekaj mesecev, pre-
den pride odločitev. Sele, ko je sramotn o poginil Vitelij in je Vespazijan zmago ­slavno odpotoval v Italijo, se dvigne Ti t pomladi leta sedemdesetega s svojimi le­gijami proti Jeruzalemu . 
Deseto poglavje . 
Eleazarjevo naročilo. 
Še preden so Rimljani pričeli oble­gati jeruzalemsko rnesto, je prišla ondi n a krmilo stranka Janeza iz Gishale . Krvavo 
klanje, katero so neprestano pospeševali 
bojeviti gorečniki, ni bilo po godu zmer­nim in miroljubnim meščanom ; zato jih j e dokaj zapustilo Eleazarja, tako da je go­spodaril s svojo tolpo samo še v notranji h delih tempUa. Moč'no utrjen grad Antonijo in dolge prostore med veličastnim ste­brovjem, katero je obdajalo tempelj, s o zasedli Galilejci . Dan za dnevom se vršijo v zunanjih preddvorih svetišča praske i n spopadi. 
Eleazar spoznava, da ne !Jo mogel 
užugati močnega sovražnika. Se enkrat pregleda s tempeljske strehe moč in po­ložaj 'Galilejcev, nato pa skliče v celic o Gazit brambni svet k vojnemu posveto­vanju. 
Pred seboj zre mrke in nezadovoljn e obraze ; vsem sije strast iz mračnih oči . »Bratje,« prične Eleazar, »prejel sem ža­lostno pa resnično novico, da napadejo Rimljani začetkom spomladi Jeruzalem s štirimi ali petimi legijami, vrhutega se ji m pridružijo tudi pomožne čete herodijan­skega izdajalca. Gospod naj razlije nanje ogen,j in žveplo, kakor na Sodomo in Go ­moro! Nadejal sem se, da jih borba z a cesarsko krono, katero je zanetil naš Go ­spod Bog v njih lastni hiši — zahvaljen bodi za to milost — izvabi v Italijo ter ondi bogokletneže iztrebi vojska_ kako r 1"flistejce v Savlovih časih, ko so se sov 
ražniki sami med seboj klali in morili. 
Dogodilo se je namreč, da je divjal boj p o rimskih ulicah in so svetišča njih največ­jih bogov požrli ognjeni plameni . Pomen­drane in upepeljene so ostudne podobe, katere je izklesala njih lastna roka in pre d katerimi so uganjali svoje nesramno ma­likovanje. Svetišče našega Boga pa še ,zmerom stoji trdno in bo stalo vso več­nost. « 
Te besede pozdravljajo člani bramb­nega sveta z iskrenim navdušenjem. »S prisego je potrdil svojo obljubo Davidu in njegovim potomcem! »Ne sme in n e more nas zapustiti!« »Poslal bo svoje an­gele in pobil naše sovražnike kakor o b času Senaher{ibove'm!« grme njih odločni odgovori po celici . 
»Gotovo, samo on lahko obvaruj e 
svojo hišo in svoje sveto mesto, če ga hoče,« nadaljuje Eleazar . »Ali kakor je ob Antijohovem času ukazal Matatiju in nje­govim sinovom, hrabrim Makabe4cem ,očistiti Jeruzalem gnusobe malikovanja ,tako je zdaj nas milostno izbral, da sna­memo Sionski hčqi 'sramotni jarem po­ganbv, in ne teh Galilejcev, ki so bežal i pred Rimljani kakor strahopetni psi, tud i ne onih omahljivcev, ki se nagibajo da­nes sem jutri pa drugam in bi še dane s poljubili rimski jarem, da rešijo svoje nič­vredno življenje in svoje kupe denarja . 
Naj jih podavi smrt, kakor je podavil a Faraona in njegovo ljudstvo v Egiptu! « 
(Vnovič pritrjujejo Eleazarju navdu­šeni klici. 
»Najprej moramo ukrotiti strahopet­ca iz Gishale. Kako naj se pomerimo z Rimljani v gorskih soteskah kakor takra t s Cestijem 'Galom, ko nam preti za hrb­tom lastni sovražnik? Takoj bi .planil v 
svetišče in ugrabil njegove zaklade . Kak o naj branimo mesto in 'svetišče, ko se mo­ramo vsak trenotek bati, da nas napad e lokavi Galilejec? Ne, najprej moramo z njim obračuniti, naj stane karkoli! Znan a mi je le ena pot, pa je ne povem rad .« 
»Kar povej nam!« ga sili4o tovariši .
 »Ben Gioro,« dé Fleazar .
 »Onega roparskega lisjaka, katerega
 
si takrat le z največjim naporom pogna l iz mesta?« vzklikne Meir, sin Belgov . 
»Priznam, da sem takrat ravnal na­pak ; jezilo me je, ker mu je zabita drha l kakor sinu Davidovemu in Mesiji vriska ­la alelu;o. Mislim, da se nam zdaj ni bati tega. Sicer pa nam njegova železna roka marsikaj pomaga, zlasti če pripelje s pu­stinje in iz Idumeje nekaj tisoč svojih od ­ločnih korenjakov . « 
»Ti bi rad izganjal hudiča z Belcebu­bom,« mu oporeka starejšina Dalal. »Kako se bomo potem iznebili ben Giore?« 
»Najbrž bi ga mikalo samo ropanje,« odgovori Eleazar. »Obljubimo mu del tempeljskega zaklada! « 
»Tudi če pograbi vsega! Bolj ga mu privoščim kakor temu Galilejcu ali Rim­lianom,« vpije starejšina . 
»Saj lahko skrijemo drugi, večji del pod podzemeljskimi oboki, kjer ga ne do­seže njegova grabežljiva roka. In potem potrdimo s prisego, da nihče ne izda te skrivnosti,« svetuje ,ben Kajb. 
»Ali vam !je všeč ta načrt, bratje? « vpraša starejšina zborovavce, Preštejejo se glasovi in večina sprej­me predlog. 
»Toda kako obvestiti ben Gioro o na­klepu? Kako ga spravimo v mesto? Ga­lilejci in njegovi pristaši so se polastil i vseh mestnih vrat,« povprašujejo zboro­vavci. 
»To skrb pa prepustite meni,« odgo­vori Eleazar. 
Po končani seji poišče tempeljski gla­var svojega mla'šega brata Natanaela ,napol doraslega mladeniča, starega kaki h petnajst let. Odkar je stranka Janeza iz Gishale pregnala gorečnike iz gornjeg a mesta, prebiva Natanael pri svojem brat u Eleazarju v templju. »Natanael,« pravi Eleazar mladeniču, »še vedno si mi dol-žan neko zadoščenje ; ni se zgodilo brez tvoje pomoči — če še tako tajiš — da je 
pobegnil oni rimski stotnik s sinom sta­rega Sadoka iz naše hiše. Danes lahko poravnaš krivico in si obenem pridobi š 
neminljivih zaslug za svetišče božje. Ali hočeš ? « 
Natanael mu odgovori z žarečimi oč­rni : »Dobro veš, dragi brat, da za svet o mesto in njegov tempelj rard žrtvujem svoje življenje. S fračo v roki se upam pomeriti z vsakim tovarišem, ki je moj e starosti . Tudi danes sem zadel s tempelj­ske strehe tri Galilejce, ki so metali pu­ščice na naše vojake z Antonije . Vsak da n se urim z mečem in sulico ter sem že do ­volj velik, ,da nosim bojno opravo, če b i mi jo le ti privoščil . Toda ti me nisi nikoli pogledal s prijaznim očesom, odkar ti j e ušel oni stotnik, dasiravno mu nisem od­prl vrat. Seveda, ti mi ne maraš verjeti ..< 
»Takoj dobiš bojno opravo, in sice r 
nenavadno krasno, če dobro izvrlš g na­ročilo, katero ti mislim zdajle zaupati, « ga tolaži Eleazar . Nato mu podrobno raz ­loži svoj načrt, in ko je Natanaelu vsa za ­deva docela jasna, ga ogrne z razcapa­nim beraškim plaščem ter mu ovije lev o nogo z umazanimi_ cunjami . »Na, tukajimaš tudi bergljo . Ce boš v tej obleki še-pal ob večernem mraku po mestnih uli­cah, ne bo nihče spoznal v tebi brata tem­peljskega glavarja,« poučuje Natanaela . Potem mu še enkrat ponovi vse podrob_ 
nosti načrta in pravi : »Tako! Zdajle p a pojdiva! « 
»Preden nastopim tako nevarno pot , moram nekoliko pomoliti 'pred Najsvetej­šim,« prosi Natanael. »Sicer pravijo, da so angeli božji glasno in milo jokaje zapu­
stili svetišče, ko je bilo oskrujeno s pobo­jem in krvjo in ko je nevidna roka na ste­žaj odprla bronasta vrata ; toda On, čigar imena ne smemo izpregovoriti, me mord a vendarle usliši . « 
»Vidim, da si še zelo otročji in da n e delam dovolj modro, ko ti nalagam tak o važno naročilo,« godrnja Eleazar. 
»Zakaj? Ker še vedno molim? Vem, da smatraš molitev za žensko opravilo , 
dočim se možu spodobi orožje. O brat, ko bi tudi ti nekoliko bolj molil, bi Gospo d blagoslovil tvoje boje z zmago,« odgo­varja Natanael. 
»Torej pojdi molit, če že moraš iti ! Opravi hitro, ker ne smeva tratiti časa! « 
In medtem ko se brat izroča (božjem u varstvu, poizkuša tudi Eleazar po dolgem času moliti ; toda njegova duša, v kater i divjajo nebrzdane strasti in katero j e oškropila nedolžna kri tolikih žrtev, n e more moliti, ampak nesrečnik preklinj a sovražnike božje, pa tudi samega sebe ,ker mora živeti v tako strašnih časih in se je rodil v tako nesrečni hiši. »Kmalu bom moral verjeti groznim besedam, ka­
terc ponavlja dan na dan moj blazni ded, da leži na nas, na mestu, na celem ljud­stvu, prekletstvo onega Nazarenca . Koli­ko krvi se je prelilo v tem mestu, da, cel o v tej hiši božji, odkar sta vpila moj ded i n 
oče : 'Njegova kri pridi na nas in na naše otroke!' In vendar bi tudi jaz klical dane s tako, rajši kakor Galilejca priznal za Me­sijo !« 
Ko opravi Natanael molitev, ga pelj e Eleazar iz svojega stanovanja poleg ce­lice Gazit v podzemeljske dvorane in hod­
nike, ki se raztezajo daleč naokrog po d templjem in njegovimi preddvori . Takojnažgeta baklje ; potem hitita navzdol p o strmih in tesnih stopnicah in prekoračita mnogo hodnikov, ki se vijejo na to in on o stran. Skozi zidovje in preluknjane skal­nate stene slišita šumeti in kapljati deroč o vodo. 
»To je vodovod Pilatov; samo ta Rimljan je prinesel našemu mestu pole g mnogo gorja tudi mrvico dobrega . Tudi je dal križati Nazarenca,« pravi 1leazar . »Tukaj gori se odteka preobilica vode v korito vrelca Siloe. Strugo mora čuvat i straža, da se ne vtihotapijo skozi njo Ga­lilejci . Kajti voda sega samo do kolena ,obok pa je visok več komolcev . Rabljena voda in kri daritvenih živali 'pa odhaja p o strmem rovu v Kedronsko dolino. — Tale skala leži ravno pod Najsvetejšim . Znano 
ti je, da je na tej skali naš očak Abraha m hotel darovati« svojega sina Izaka. « 
»In se je že mnogo prej dvigal na nje j oltar, na katerem je dobri Abel daroval 
svoj prvi dar, jagnje svoje črede, ki je boljugajal Bogu, kakor dar njegovega hudob­nega vrata Kajna,, se oglasi Natanael , »Tako je zapisano v svetem pismu, če­tudi ni natančno določen kraj, kjer se je 't o zgodilo.« In mladenič se spoštljivo do­takne skale, katero je po njegovem mnen,ju Bog na poseben način posvetil . 
»Tukaj je uklesano v steno neko zna­
menje, ki ti pokaže pravo pot, če se sam vrneš iz mesta . Poglej to puščico! Ima n a koncu samo dvoje peresc, in kaže v ,oni prostor v pritličju, odkoder sva prišla . Tam potrkaj na vrata, straža te bo slišala in ti odprla. Ali si zapomnil geslo?« 
»Osveta Izraelova ! « »Prav. Puščice s čveterimi peresc i vodijo v druge prostore, kjer kaj lahk o zaideš. Pazi torej samo na tole znamenje , da najdeš pot do stare palače Hazmonej­cev. Zdaj moraš še po tehle stopnicah na­vzdol, potem prekoračiš dolgi hodnik po d Tiropejonom in prideš po drugih stopni­cah navzgor v obokapo klet Hazmonej­cev. Ondi sem postavil stražo, das+iravno je ta pot precej neznana ; če ji poveš ge­slo, te ne bo ovirala na poti. Torej na sv-1­
denje! Kmalu nam prinesi zaželjeno po ­do,č! « »Pozdravljen, Eleazar! Upam! da bo š z menoj zadovoljen! « 
Brata se poslovita, Natanael gre p o mnogih stopnicah navzdol — našteje ji h dvestošestinpetdeset — hiti po ozkem, v skalo vsekanem hodniku in pride po sto­in oseminštiridesetih stopnicah navzgor v obokano klet. Ves čas glasno šteje stop-nice, kajti čudna tesnoba -mu stiska srce , ko tava po teh podzemeljskih prostorih . 
Straža je čula mladeničevo štetje in ka pričakuje z nastavljenimi sulicami . To­da koliko začudenja in smeha, ko zagle­dajo vojaki prišleca v beraških capah, z berglo v roki in obvezano nogo ! 
»Pri vseh zakladih Salomonov4h ! « 
vzklikne načelnik, ko či lije iz ust Natana­elovih pravo geslo, »nimaš posebno sla­bih nog navzlic svoji kruljavosti, v šte­viljenju pa se celo ne upam kosati s te ­boj! Kam se ti mudi tako ? « 
»Saj res, skoro bi bil pozabil, da mo­
ram šepati tako dolgo, dokler me vidi ču­vaj pri mestnih vratih. Cilj mojega poto­vanja pa ne spada h geslu,« odgovori Na­tanael ter ugasne bakljo. 
»Brat tempeljskega glavalia, kakor gotovo sem sin Abrahamov!(( trdi eden izmed vojakov svojim tovarišem, ko s i 
natančneje ogleda mladeniča. »Pustimo 
ga, naj gre svojo pot! Najbrž gre kam vo­
hunit! Bog s teboj, drzni dečko ! « 
Iz razvalin velike palače, katero je začetkom bojev uničil eienti, pride Nata­nael v skrito in malo obljudeno ulico, od ­tod pa prišepa na zgornji trg. Le nekaj ko­rakov še in pred njim stoji njegova rojst­na hiša. Rad bi šel kar mimo nje, toda srce ga vleče k staremu Giezi, Raheli i n bolni Ruti. Ko sta namreč ben Kaifa i n Eleazar bežala z Natanaelom v tempelj, sta izročila tihi ženski skrbnemu varstvu zvestega služabnika . 
Ko prekorači kruljavi beraček trg i n se približa starim vratom, ki pel!ejo n a dvorišče, zagleda ob zidu nekega dečka. Zdi se mu jako znan ; resnično, to je on i 
— toda saj se mu ne srne dati spoznati ! Takoj se obrne Natanael s svojim obra­zom od nekdanjega tovariga in hoče iti nepoznan mirno njega. Toda zdajci se oglasi deček, rekoč : »Ubogi siromak, 'go­tovo se ti godi zelo hudo. Na, tu imaš dva beliča, ki sta mi preostala v prodajalni, i n si kupi kruha. ,Gospa Pavlina me ne bo karala zaradi podarjene miloščine . « 
»Hvaležen sem ti in Bog naj ti tiso­čero povrne,« odgovori Natanael, ki š e vedno Skrbno igra vlogo berača in se ne ­hote obrne proti darežljivemu dobrotniku ,tako da mu lunin žarek obsije obličje . 
Zadnji dnevi Jeruzalema . 34 
»Za Boga !« vrisne deček, »ali nisi t i Natanael? « 
»Nikar tako glasno! In ti Benjamin ! Sicer sem mislil iti mimo tebe in bi te n e bil ogovoril, dasiravno mi je bilo hudo pr i srcu. Ali zdaj si me spoznal in zato t e 
srčno pozdravljam, čeprav si prišel za ­radi onega lepega stotnika ,pri meni v za­mero. Zakaj si me takrat spravil v škrip­ce? Oče in brat sta me mislila skora jubiti. « 
»O ti revtček! Ampak tvoj brat bi bil stotnika rad umoril! In vendar je dobr i Rimljan rešil mojemu očetu življenje . Za­to sem mu pri begu šel na roko . Povedal ti bom kdaj natančneje oni dogodek in vs e drugo, kar sem pozneje doživel. O usmili-Jjeni Bog, kako hudo se ti de moralo tačas goditi, da si prišel na beraško' palico! In vrhutega imaš nogo pohabljeno, moj bed­ni Natanael! Takoj moraš z menoj, da ti jo vvzebij obveže, saj je tudi moji sestr i Tamari ozdravil zlomljeno nogo, tako 'da ni opaziti niti sledu kake poškodbe . « 
»Ni potrebno, saj lahko hodim. Toda kje stanujete zdaj? — da te morem obis­kati, kadar 'bom utegnil. Verjemi, da ni­
česar ne izdam Eleazarju! Takrat je pre­brskal celi Jeruzalem, da bi ujel tebe, zla­sti pa tvojo sestro, in joj vama, da vaj u je dobil v svoje roke! Kajti prisegel je 
vam vsem, posebno stotniku, strašno osveto. « 
»No, stotnik je že zdavnaj za deve­timi gorarnl,« se smeje Benjamin . »Ampak veš kaj? Rajši si dogovoriva kraj, kjer s e 
lahko snideva! Obljubil sem namreč slo­vesno, da nikomur ne pokažem naše hiše . Kaj lahko nas tuintam kar ponevedoma izdaš. « 
»Cernu si me torej silil tjakaj, da si 
pustim obvezati nogo?« ga vpraša začu­deno Natanael. 
»Saj bi te ne bil peljal v našo hišo, ampak na dom zdravnika Evzebija, ki j e ozdravil mojo sestro. Pojdiva, peljem te 
tja, saj ni daleč odtod!« sili Benjamin. 
»Povem ti resnico,« pravi. Natanael 
čez nekaj časa. »Poznam tvojo zvestobo in vem, da me ne bodeš izdal . Na, vrniti ti moram podeljeno miloščino! Nisem namreč berač in šepam samo zato, Id a ljudje ne spoznajo v meni brata Eleazar­jevega. Ta me je poslal v tej obleki i z templja, da mu izvršim jako važno naro­čilo. Torej pozdravljen! Zdajle obiščem ,še Rahelo in druge domače, potem pa mo­ram takoj odtod! Kam in zakaj, ti pa ne morem in ne smem povedati! Prosi svo­jega angela variha, da me spremlja na ne­varnem potu! « 
»Bom! Upam, da je naročilo tvojeg a brata pošteno ; saj veš, da ne smeš pod ­
34* 
pirati slabega, tudi če ti grozi Eleazar s šibo. « 
»O, Eieazar je modrejši kakor jaz i n 
smatra svoje naročilo za najboljšo obram­bo svetega mesta in templja v boju zope r Riml'ane,« odgovori Natanael. 
»Pa bo vendar ves boj brez uspeha, « pristavi otožno Benjamin . »Prav gotov o ne ostane od vsega templja kamen ,,- n a kamnu. « 
»Najbolje bi bilo, če te pobijem s kamni,« vzkipi Natanael, »ko tako brez­božno govoriš o svetem kra>ju . Še nekajtakih besed iz tvojih ust in najino prijatelj­stvo bo pri kraju! « 
»Ne srdi se nad menoj! Bog mi j e 
priča, da molim za odvrnitev strašne kaz­ni božje, ki preti Jeruzalemu! Podajva s i roke in ločiva se v miru! Torej kje in kda jse zopet snideva?« 
»To je težko določiti, ker mi ne ma­raš pokazati kra'a svojega bivanja. Naj­brž se vrnem šele čez teden dni,« odgo­vori Natanael. 
»Prosil bom Rodo, da me pošlje vsa k (lan pred sobotnim praznikom na trg 'ku­
povat in takrat se bom vselej vračal ob večernem mraku po tejle cesti. Tako se riajlaže snideva. « 
Natanaelu je ta nasvet všeč in prija­telja se poslovita . 
»Roda,« govori Natanael sam pri 
sebi. »Kje neki sem že slišal to čudno ime?« Mladi ljudje dobro ohranijo v spo­minu mala darila, katera prejmejo od teg a ali onega prijatelja. In zato stopi mlade­niču hitro pred oči mala hišica na bližnje m vrtičku, kjer je videl večkrat lepe bel e golobe (in kjer mu je pri'azna dekla pogo-stoma utrgala s stare smokve nekaj sa­dežev. 
»I seveda je bila to Roda,« se spomn j Natanael. »Kako da nisem spoznal njene­
ga imena? T¦.ia je pobegnil Benjamin iz naše hiše. Poznal je Pavlina in bi bil ra d ,kupil od njega nekaj belih golobov . Am­pak da se upa skriti tik pred nosom! Mo ­ram se prepričati, če sem na pravi sled ! « 
Natanael stisne berglo pod pazduho in skoči za prijateljem, ki je ravnokar iz ­ginil za vogalom. Sreča, da ni nihče šel takrat po ulici in opazil njegovega nagle ­&a ozdravljenja. Potem pa spremlja izza bližnjega vogala dečka z očmi . In res! Be­njamin smukne skozi vrtna vratca, ki pe ­lje:i() v hišico, kjer je videl bele golobe. 
Natanael zadovoljno pokima in pravi : »Niti tebe niti dobre Rode ne maram iz ­dati.« Potem prične iznova igrati vlogo berača ter pri§epa do očetove hiše. Več­krat mora potrkati zaporedoma, prede n zagodrnja skazi okence stari. Giesi ter vpraša, kdo razgraja pred hišo. »Razen 
nekaj starih in bolnih ljudi ne biva nihč e v tej hiši !« odganja starec neljubega go ­sta. Ko pa ugleda pred seboj celo berača , razlije nanj kar celo, ploho jeze in ogor­čenja, zaloputne okence ter hoče oditi . 
»Ali si slep ali kaj, stari hudomušnež . 
da me več ne poznaš?« se zasmeje Nata­nael in takoj spozna stari služabnik gla s svojega ljubljenca. Čez nekaj trenotkov stoji mladenič v hiši. 
Dobra Rahela, ki prenaša svojo žalo­stno usodo z vdano potrpežljivostjo, je ze­lo vesela, da more po nekai tednih zope t 
videti mladeniča. Natanael ji je zadnja let a napravljal v bridkih urah mnogo razvedri ­la ; prav zato ga je vzgajala s posebno lju­beznijo, tako da se je v Kajfovi hiši, na d katero je ležalo prokletstvo, navzel popol­no drugačnega duha kakor njegov bra t Ileazar. 
Zato pozdravi Natanael svojo svaki­njo kakor mater, in ko ji pove, da ga po­
šilja Eleazar z jako važnim naročilom i z mesta, ga žena skuša na vse načine od ­vrniti od tega sila nevarnega početja . Slednjič se vendarle zboji svojega moža in pusti mladeniča pri njegovem naklepu , zato pa mu da celo kopico opominov, ka­ko mu je treba na potu previdnosti, ter m u v vsi naglici pripravi za slovo njegovo najljubšo jed, jajčjo potico — kar je Nata­naelu mnogo bolj po godu kakor vsi njeni 
opomini. In med tem ko v ponvi šumi di­
šeče cvrtje, mora ustreči njeni ljubezniv i prošnji in ji pripovedovati o Eltazarju. Blaga Rahela! Čim več nehvaležnosti, strogosti in poniževanja mora pretrpeti o d svojega moža, tembolj se ga oklepa s po ­množeno vdanostjo in ljubeznijo ! 
»Natanael,« dé čez nekaj časa mlade­niču, »nikar ne sodi svojega brata Lle­azarja prestrogo, dasiravno nastopa na­pram meni večkrat neljubeznivo. Saj veš, da se njegove skrbi in opravila sučejo sa­mo okrog orožja in da premišljuje noč in dan, kako bi otel Izrael . Tudi tvoj oče im a nemara dobre namene, dasiravno n e uporablja pravih sredstev za rešitev svo­jega ljudstva. Ali vseeno ga moraš spošto­vati, ker je Gospod tako zapovedal. « 
»Vem! ljuba Rahela! Da bi le talko grdo ne ravnal z mojim dedom — saj j e 
vendar njegov oče!« vzdihne žalostno Na­tanael. 
»Prav, prav, moj dečko! Toda tvoje ­ga nesrečnega deda ima v oblasti hudobn i duh in takega vendar ne smemo pustit i letati po mestnih ulicah !« opravičuje Ra­hela mladeničevega očeta . 
»Ubogi ded! Bojim se, da ga je kaz­noval oni mož iz Nazareta, katerega je dal 
križati! In če se izpolni še ona prerokb a 
o razdejanju templja! — Toda ne, ne mo­rem in ne maram verjeti, da je Bog tako 
zapustil svoje ljudstvo. — Zdaj pa pojdiva pogledat še bolno Ruto! Tako dolgo se ž e nisva videla ! 
Rahela sname s stojala svetilko in pe­lje Natanaela v sobo bolne deklice, ki n e more ne živeti ne umreti in leži vedno enako potrpežljivo na bolniški postelji . Njen obrazek je bled kakor vosek, na sen­cih prepleten z 'majhnimi modrikastimi ži­
licami, in zre kakor mrlič z belih blazin . Toda ko pristopi brat k njeni postelji, j i zasije v trudnih očeh novo življenje in sla­dak smehljaj obkroži njene brezbarvne i n vele ustnice. Natanael jo pokliče po imen u ter jo pogladi po snežnobeli rolki, kater o deklica nemirno giblje po odeji in s kater o se Ie iztežka more odzvati bratovemu po­zdravu. 
In v veliko začudenje Rahelino in Na­tanaelovo zmaje bolna Ruta, ki je dosle jsamo poredko izpregovoriia kako besedi­co, s svojimi velirni ustnicami in pričn e govoriti tiho, vendar dosti razločno in um -IjiVo : »Prav je, dragi bratec, da si 'prišel , preden pojdem s tega sveta . Danes sem Ci a zopet videla, Njega, 'ki me je učil trpeti . Ze zdavnaj se mi ni prikazal, nikoli-pa ta­ko jasno in lepo kakor danes . Njegove oči so zrle resno in ljubeznivo. Na rokah i n nogah so . lbliš'čale rane in skozi 'preboden e prsi se izliva kakor sij zlatožarnega sobi ­ca. Kadar so Ime stiskale bridkosti in bo­lečine in sem bila zatopljena v molitev, je bil vedno obložen s težkim križem in m e je vabil, naj ga mu pomagam nositi . Da­nes pa se mi je sočutno nasmehnil, pomig­nil ter oblt.iubil, da prihitiš k 'moji bolniški postelji, preden .me pokliče v svoje kralje­stvo. Ukazal mi je tudi poklicati svojeg a služabnika Evzebija, ki prebiva v starem Davidovem poslopju. Ta me bo pripravil na nebeško pojedino. Prosim te, brat, poj­di po tega Evzebija! Onega naročila, ka­tero ti je dal Eleazar, pa nikar ne izvrši ! Povej mu rajši, naj dela z očetom pokoro ;kajti strašni dnovi sodbe so že blizu ! « 
Besede bolne deklice so globoko ga­nile brata in svakinjo. Še nikoli ni umira­
joča Ruta govorila tako resno, teh besed i ji ni narekavala zmedenost kake vročin­ske bolezni. Deklica leži tako mirno, da lehko vsak trenutek ugasne slabotna luč­ka njenega življenja . 
»Torej pojdi pa pokliči tega moža! « pravi Rahela Natanaelu. »Saj vidiš, da je to voha božja ; samo log ji je mogel vdih­niti te svarilne besede. « 
Takoj odide Natanael in se kmalu vr­ne z duhovnikom Evzebijem, ki ostan e 
nekaj časa sam pri bolnici ter ji podeli za­krament svetega krsta . Nato gre po sveto popotnico; ko zaužije Ruta nebeško jed, se obrne k bratu in svakinji ter pravi : »Zdajje združen z menoj On, ki me je poklical, 
Gujte in (molite, tudi vam se bliža usodn a ura. Ali ne bojte se : Gospod pozna in va­ruje svoje zveste! Mir z vami! « 
Kmalu na to zatisne svoje trudne oči za zmerom . 
Enajsto poglavje . 
Zopet v Marijini hiši . 
Ko se je Natanael nekoliko izjokal, s e vrne še pred jutranjim svitom v staro pa­lačo Hazmonejcev ter pride brez zaprek e mimo ondotne straže do skrivne podze­meljske poti. 
Kako preseneti mladenič Eleazarja , ko stopi tako nepričakovano in nenadom a predenj!« »Ali te znabiti stražnik ob Esen­skih vratih ni pustil iz mesta, ali pa si na ­pravil kako posebno neumnost?« povpra­šuje ves razjarjen prišleca . Ko sliši še opo­min umirajoče sestre in ko mu Natanae l zabrusi v obraz, da raje umrje, kakor p a izvrši ono naročilo, katero je sestra ime­novala grešno, mu tako hudo vzkipi žolč. da hoče brata skoraj ubiti. 
»I, kakšen norče pa si,« se huduje, ko so minuli prvi izbruhi srda in nevolje, »d a se pustiš kar 'tako ukaniti od bolne in raz­burjene domišljije sestrine? Namesto boj ­ne oprave, katero sem ti bil obljubil, si za ­služil palico! In zato boš odslej služil v 
kuhinji kot hlapec! Zdai vidim, da nisi vre­den iti tv boj za prostost Izraelovo! Svoj 
načrt bom pa vkljub temu izvršil! « Natanael mora takoj pričeti poniže­valna dela v kuhinji, za katero so, bili do­ločeni stranski tempeljevi prostori in v ka­terih se je pripravljal živež za več tiso č vojakov. Sprva mu novi stan ne de poseb­no hudo ; ganljiva in pobožna smrt se ­strina se je vtisnila globoko vnjegovo du-šo. Toda čez nekaj dni se naveliča enolič­nega dela pri ročnem mlinu, tako da pri­čne misliti na beg . Ali kako priti do pod ­zemeljskega hodnika, ki pelje v Ilazmo­nejsko palačo? Navzlic temu priprav i skrivaj bakljo ter skrbno opazuje brata. Kmalu zasledi kraj, kamor skriva Eleaza r ključ onega zapaha,kjer je vhod do tajneg a hodnika. Sreča mu je mila in drzni beg se mu posreči. Samo s stražniki v kleti Haz­monejske palače ima nekoliko sitnosti, ke r je medtem poveljništvo, geslo izptremenilo . Ker pa je brat tempeljskega glavarja i n jim pove, da je namenjen v Kajfovo hišo ,mu načelnik straže noče delati nadaljnih zaprek. 
»Saj misli tudi Eleazar iti nocoj tjakaj , da sprejme došle brate pri Esenskih vra­tih,« pripomni nekdo izmed vojakov. 
»Res je, celo, stari ben Kajfa ne bo 
ostal tačas doma. Najbrž pošiljata mlade­
niča, da pripravi vse potrebna« odgovor i načelnik straže. 
Ko čuje Natalnael te besede, se sklen e ogibati očetove palače in rajši poiskati za­vetišče pri Benjaminu . Kadar je premišlje­val o nameravanem begu, mu je vedn o prihajala na misel hiša z belimi golobi, da­siravno bi si poiskal najprej pri Rahel i pripravno skrivališče. 
Ko stopi na ulico, mu trešči v obraz piš divjega vetra . Na nebu se podijo z bes ­no naglico črne grmade oblakov, obrob­ljenih s sivkastorumenimi. lisami, po ne­mirnem ozračju pa vrišči in buči, kakor d a so se razvezali vsi peklenski duhovi . S tal se dvigajo težki vrtinci prahu in peska, s strešnih obronkov drči opeka in kamenje ; Natalnael beži in se stisne k bližnjemu zi­du, da si sredi smrtnonosnih udarcev reš i življenje. Ali bi ne bilo pametneje, vrnit i se v hazmonejsko palačo, in počakati tam­kaj, dokler se ne izdivja strašna nevihta. ki je ravnokar jela neusmiljeno gospoda ­riti po jeruzalemskem mestu? Ne; strah pred kaznijo in nemili spomini na očeta i n brata, ki morata vsak trenotek priti do on e palače, ga tirata zbesneli nevihti v na­ročje. 
Le sreča, da ubožčku ni treba iti v nasprotni smeri viharja, in tako ga pripodi veter naravnost na trg, kjer se pri nek i hiši krčevito oklene podbojev njenih vrat, 
da se nekaj hipov oddahne in si izbriše i z 
ranjenih oči prah in pesek. Zdajci zakrijejo temno oblačje sivkaste in razjedene megle in takoj se prične vsipati trdo zrnje ledene toče. Le nekaj hipov in že je švignila sko­zi šumeče oblake ognjena kača, kateri sle­di zamolklo, bobnenje groma . 
»Bog bodi milostljiv«, stoka Natanael. »take nevihte še nisem nikoli doživel! Ka­ko naj prehodim nekaj sto korakov, d a dospem da svojega cilja?« 
Na to potrka pri mnogih hišah, toda 
nihče mu ne pride odpirat. Nemara prebi­valci med bučanjem nevihte niso slišali njegovega trkanja. »Vseeno hočem priti tja,« vzdihne siromak ter si tesno ovij e glavo. v svoj vrhnji plašč in hiti skozi ostr o zrnje toče proti znanim vrtnim vratcam . Blisk za bliskom se utrinja in pušča za se­boj na mnogih krajih zgornjega in spod­njega mesta rdečega petelina . Vedno de­belejša toča bije Natan.aelu po hrbtu, ra­mah in rokah, tako, da mu iz mnogošte­vilnih ran prične curljati kri. »Takoj od­preti, takoj odpreti, če ne me najdete mrt­vega pred vrati,« ihti mladenič proti zna­nemu vrtičku. 
Med ltem ko razsaja zunaj nevihta, 
klečijo v Marijini hiši Tamara, njen brat in obe služkinji ob Pavlinini bolniški po ­stelji in opravljajo z njo skupno molitev . Pred čudapoilno podobo trpečega Zveli­čarja prasketa mala svetilka lije svoj e slabotne žarke na pobožno družbo. Ta­mara moli devetdeseti psalm, drugi p a ponavljajo posamezne vrstice. Ko zabob­ne prvi glasovi groma in strele, zavrisne Roda od strahu, rekoč : »O usmiljeni Bog ! Približal se je konec sveta! Gospod bo pokončal to mesto z ognjem, ki šviga z neba! Bodi nam milostljiv! Usmili se nas! « Stara Sara pa zatisne oči in se krčevit o tišči za ušesa ; sama Tamara in Pavlin a se ozreta zaupljivo na podobo Zveličarje­vo, na čigar obličju migljajo motni pra­meni nemirne lučke . Tudi Benjamin, ki na­vadno ni bil vdan strahu in bojazljivosti, se skoro ne upa premakniti v svoji zbega­nosti in gleda s prosečimi očmi milega Zveličarja ter ga prosi odpuščanja svoji h napak. 
Čez nekaj časa poneha zamolklo bob­nenje groma ; okoli oken poskakuje lede­no zrnje hišne vogale pa pretresa divj a burja. »Cujte,« vikne Benjamin nenadoma,»nekdo trka na vrtna vratca! Že dalj časa se mi je dozdevalo, da hoče nekdo k nam ; zdaj sem slišal popolnoma razločno! « 
»Živa duša si ne upa ob takem vreme­nu hoditi zunaj,« odgovori Roda . »Morda je angel Gospodov, ki nas ho­
če oteti s tega mesta kakor nekdaj Lota i z Sodome. Od dne do dne sem molil v ta namen. Kako nai pa drugače pridemo iz 
Jeruzalema, da uidemo božji kazni?« pri­stavi Benjamin . »Tamara, če hočeš z me­noj, mu grem odpret ; sam si Ine upam! « 
»Takoj greva gledat« odgovori se­stra. »Najbrž trka kak siromak, katerega preganja nevihta !« 
Brat in sestra odideta in zagledat a 
pred vrati mladeniča, ki se je bil zgrudil od slabosti na tla in leži 'kakor mrtev . V istem hipu švigne blisk in osveti njegov o bledo obličje. Tedaj vrisne Benjamin : »Moj Bog, Natanael! « 
Takoj spravita ranjenca v hišo, kje r 
se v rolkah sočutnih žensk toliko zave, da jim more nakratko povedati, zakaj je po­begnil od očeta in brata . Slednjič pa pravi : »še nekaj! Nocoj mislijo vdreti v mesto čete roparja ben Giore! Če hočete nji h grabežljivim prstom kaj prikriti, le nagl o storite! Slišal sem namreč reči svojega brata : »Seveda bodo ropali in morili ; am­pak to še ni najhujše ; da bi mile pomagal i ukrotiti Galilejce, preden nas napadej o Rimljani, potem se lahko složno bojujemo zoper skupnega sovražnika . « 
Zlata in srebra res ni bilo treba skri­vati prebivalcem Marijine hiše, vendar s o morali nekaj spraviti na varno, kar se ji m je zdelo boli dragoceno kakor vsi zaklad i sveta : Veronikin potni prt! Takoj ga sna­mejo skrbne roke s stene in ga položijo v bakreno posodo, katero zakopljejo v naj­
skrivnejšem kraju v kleti . Tudi Tamara 
si poišče varno skrivališče, ker sluti, da bi jo roparji odpeljali v sužnost, če bi j o dobili v svojo oblast. 
Med tem je pričela iznova divjati ne­vihta in ie razsajala skoro do polnoči . Fla­vij Jožef pripoveduje v svojih spisih, da je jeruzalemsko prebivalstvo trepetaje po ­slušalo, bobnenje groma in pokanje zido v in obupno zrlo, kako je švigal nad mesto m blisk za bliskom. Vse je mislilo, da se zdaj­pazdaj poruši zemlja in pride za njen e prebivalce poslednja ura . In med tem ko se je tako vršil divji ples naravnih sil, so gorečniki odprli tolpam Simona ben Gior e Esenska vrata in spustili v nesrečno me ­sto tdeset tisoč njegovih mož in pet tisoč Idumejcev. »Branili so se silnega naliva s ščiti, s katerimi so si pokrili glave, in s e tesno strnili med seboj, da bi si ogreli pre­mrle ude,« pripoveduje Jožef. 
Takoj 'prično roparji po mestu klat i in moriti. Ob jutranji zarji leži na pobočj u tempeljskega griča na tisoče mrtvecev . Več kakor jih je popadalo v očitnem boji , je bilo zavratno umorjenih . Tudi bivšim a velikima duhovnikoma Ananu in Ješui, k i sta bila sovražna stranki gorečnikov, n i prizaneslo tolovajsko bodalo. Ali navzlic vsem morijam se ben G,iori ni posrečilo pregnati Janeza iz Gishale in njegovih Ga­lilejcev iz utrjene Antonije in zunanji h delov templja. 
Tudi v Marijino hišo pridereta ponoči dva roparja. Stara Sara jima pokaže si­romašno opremljeno stanovahšče in one ­moglo ženo na bolniški postelji ter ju pro-si s sklenjenimi rokami milosti in usmilje ­,rlja. »Ni tukaj skritih nobenih Galilejce v ali vojakov?« zarohni eden izmed njiju te rzapreti starki z ostrim mečem. 
»nobenega moškega bitja razen dve h 
nedolžnih dečkov, kakor resnično upa m v blaginjo, Izraelovo!« ga prosi Sara n a kolenih. 
»Pokaži nama jih! « 
Starka vzame s tresočo roko svetil­nico in posveti nasilnikoma v Pavlinovo sobico. Natanael mirno spi zaradi utruje­nosti ; Benjamin pa plane pokonci, ko od­makneta roparja vrata in se približata nje­govemu ~ežiš'ču . 
»Rdeči Tubal!« vzklikne deček, ko zagleda pred seboj rdečebradca, kater i ga je nekoč spravil iz roparskega tabori­šča v mesto . 
»Lej, lej, kaj vse lehko pride človek u pod roko! Da, jaz sem!« se čudi ropar. »In :ti si oni, mehkopernati ptiček, katerega sem takrat moral prinesti staremu greš­niku Zabulonu! Ali si zdaj že našel svoje­ga očeta, mali ?« 
»Našel, pa zopet izgubil! Oh, rdeč i Tubal, nemara so ga tačas tvoji tovariši ujeli ali celo umorili? Ne bodi hud in po -
Zadnji dnevi Jeruzalema 35 
vej mi! Kaj, ničesar ne veš o njem? O , potem pa gotovo še kod živi! In Salame , dobre, stare Salome še vedno, niste izpu­stili na prosto?« povprašuje Benjamin. 
»Brez odkupnine ne izpustimo nit i stare ženske,« se smeje ropar . »Starica j e še zmerom pri naši prtljagi in bo prišla z njo vred v Jeruzalem . Zahvaliti se mor a svoji kuharski umetnosti, da gleda še ,da­nes beli dan ; kajti ni človeka pod milim nebom, ki bi znal našemu glavarju tak o okusno pripraviti kosilo kakor ona. In to Simonu Ben Giorl ni malenkost. Kdo pa je ta zaspanec, ki leži tukaj? Taka je velik ,da je najbrž kak galilejski potepuh . Halo,pokonci !« 
»Ah, dobri Tubal, pusti ga, naj spi . Saj vidiš', kako krvavo ga je oklestila 
toča! Prav gotovo, ni Galilejec ; veš, da ti ne lažem!« prosi Benjamin. 
Rdeči Tubal še vedno, premišlja, ka jbi storil. Tu mu zakliče tovariš : »Le hitro,hitro, brat! Stisni ga za goltanec, ali pa ga pusti v miru! Prebrskati morava še druge hiše ; to beraško ljudstvo nima po­sebnih zakladov! « 
S temi besedami zapustita roparj a Marijino hišico. »Torej pride stara Salama v Jeruza­lem,« pravi Benjamin, ko ga je nekoliko 
minul strah nenavadnega nočnega obiska , ter premišljuje sam pri sebi, ali naj jo gre 
iskat naslednje jutro po mestu. Toda kma­lu spozna, kako brezuspešno in nevarno 
bi bilo to ipočet!je. »Saj je dobro znana v Jeruzalernu,« si misli deček, »in bo lahk o našla Evzebijevo hišo ob Davidovem 'po­slopju. Kako bo vesel dobri mož, ko pride žena po dolgem času zopet v njegovo hi-šo!« Navzlic silnemu vrišču, ki odmeva z ulic, zatisne spanec dečku trudne oči ter mu jih odpre pozno zjutraj, ko se že vsipajo zlati žarki jutranjega solnca skoz i malo okence na njegovo ležišče . 
Tudi Natanael se spravi pokonci i n otipava z bridko žalostjo krvave sledov e ,udarcev na ramah in dlanih. »Saj ti bo kmalu odleg:o,« ga tolaži Benjamin . »Am­
pak ti še ničesar ne veš, kar se danes godi po našem mestu! O Bog, kakšno vz­dihovanje in tarnanje, kakor bi se podira l celi svet! Ne moreš si misliti, kako od­meva bo'ni hrup s tempeljskega griča ! Povem ti, da še ni bilo takega klanja, od­kar stoji Jeruzalem! Čuješ, kako buč i kamenje, katero mečejo metalni stroji ? 
»Boj za sveto hišo božjo!« odgovor i Natanael. »Eleazar hoče pregnati Gali­lej,ce iz templja in se gotovo bori na vs e kriplje, da reši hči Sionsko tujčevega jar-ma. O Gospod, stoj mu na strani v sve­tem boju! « 
Od jutra do večera traja krvava bor­ba na griču ; v mestu pa nadaljujejo ro ­
35* 
parji svoje krvavo in uničujoče delo. Šele drugo jutro se nekoliko poleže hrup, tako da si upa Roda iz Miše. »Vse ulice so po­krite z mrliči in oškropljene s krvllo,« pri ­tarna čez nekaj časa domov, »in namesto dveh_ strank se zdaj v Jeruzalemu mesa­rijo že tri. Ves trud gorečnikov je bil za ­man, nikakor ne morejo pregnati Gali­lejca iz tempeljskih prostorov. Pa tudi ben Oiora in Eleazar, ki je odprl njegovim če ­tam mestna vrata, sta si že v laseh, (ker roparski glavar ne mara biti ,pokoren nje­govim ukazom. Vse je izgubljeno! Zda jurnem Gospoda, ko je rekel, da mora pro­pasti kraljestvo, ki je razdejeno v sebi! « 
Še isti večer e prišel Evzebij in pri ­nesel bolni Pavlini, kateri so, krvavi ,do­godki zadnjih dni bolezen zelo poslabšali , sveto popotnico. Potem preišče tudi Nata­naela, toda njegove rane se mu ne zd e nevarne ; vendar pa mu ukaže ostati ne ­kaj dni v 'postelji. »Tvoja 'blaga sestra j e razprostrla iz nebes nad teboj svoje ro­ke,« mu pravi duhovnik ; »bogve, kaj b i se bilo brez njene priprošnje s teboj zgo­dilo. Samo nekaj ledenih kep na glavo ali sence — pa bi se bil zbudil v večnosti . « 
»In bi bil nemara celo v peklu? « vpraša v strahu Natanael . 
»Tega si ne upam trditi, ker nisi i z hudobije zapiral svojega srca resnici,« ga pomiri Evzebij. »Vendar ne bo odveč, če 
se daš poučiti o veri in krstiti kakor tvo­ja sestra. Dandanes te vsak hip lahkd dohiti smrt. Tvoj prijatelj Benjamin ti h o razložil na:važnejše verske resnice in po­tem vaju oba hkrati krstim ob bližnjem velikonočnem prazniku. Si. zadovoljen , prijateljlček? « 
Benjamin se čuti zelo srečnega, da bo mogel tako zgodaj sprejeti sveti krst. Kajti v prvih časih krščanstva so delili. zakrament duhovnega prerojenja šele p o do.11gi preizkušnji krščencev. Posebno pa je ponosen, ker bo smel poučevati svo­jega nekoliko starejšega prijatelja. Tu se nenadoma spomni Salome in brž pov e Evzebijiu veselo novico, katero je izvedel od rdečebradca Tubala . 
Evzebiju ugaja dečkova veselost in zato mu reče : »Tubal ti je vse povedal p o pravici. Moja Saloma e prišla v 'mesto in sva se že videla. Sinoči je prihitela k meni. Čast in hvala Bogu, ki mi je dal do­živeti sredi bridkih dni to veliko in ra­dostno presenečenje ! « 
»O dobri, častiti Evzebij, naj pohiti m s teboj, da jo vidim! Prosim te, dovol i mi! Kako dolgo že nisem videl blage Sa­lome !« vzklika deček s prosečimi očmi . 
»Saj ne biva v moji hiš'{i,« dé Evzebii . »Vrniti se je morala na delo k Simonu ben Giori, kakor mu je obljubila, ko j e odhajala k meni .« 
»O jOi!« vzdihne deček . »In bo š e vedno 'opravljala suženjska dela pri one m hudobnem možu? Cemu mu vendar n e uide? Saj tukaj v mestu ni skalnatih čeri , ki bi ji ovirale pot, ali krvoločnih šakalov , da bi jo na begu požrli. Le povej ji, da lahko pribeži k nam ; skrili i() bodemo po­leg Tamare, `kakor sva se takrat skrila z onim lepim stotnikom . « 
»Kaj pa ben Giora? Mar misliš, d a 
bi se potem nič več ne zmenil zanjo? Joj , ali bi žvižgal nad nami njegov bič! Ubij e nas pri tej priči!« odvrne Fvzebij. »Ne tako, moj dragi! Nekaj časa jo moram o še pustiti pri onem trdem gospodarju, sajprenaša potrpežljivo vse nadloge in brid­kosti! Znab,iti jo ob primerni priliki pri ­peljem semkaj! In med tem bo z božj o pomočjo dozorel načrt, katerega že dolgo nosim s seboj : Saloma in vsi drugi bo­dete na varnem! Le moli v ta namen ! 
Odslej se nudi mladima prijateljem a dolga vrsta prav veselih in vedrih uric. 
Benjamin poučuje z vnemo Natanaela o najimenitnejših krščanskih resnicah . Vse­lej, kadar starejši učenec noče verjeti svojemu mlajšemu učitelju, mora prihiteti na pomoč Roda s svojimi točnimi razsod­bami ali pa bistroumna Tamara. In tako vidi večkrat mladi učitelj, da te ali on e stvari ni pravilno pojasnil svojemu uka­žel'nemu prijatelju . 
Kadar se naveličata učenja, si po ­iščeta razvedrila ter si pripovedujeta svoje doživljaje. Zlasti Benjamin rad pri­poveduje po cele ure dogodek, kako s o ga izpustili z Lucijem in Pavlinom v košu čez mestno obzidje in kako je prišel v Cezarejo. Potem popisuje tovarišu morje , velike ladje in visoke valove, ki (časih pribučijo do obrežja, butijo ob pečino te r se razpršijo kakor pena — stvari, 'katerih Natanael še ni nikoli videl. Slednjič začne naštevati vse bridkosti, katere je mora l prestati od tistega dne, ko sta ga zapu­stila oče in stotnik in tje prišel v hišo rde­čelasega Jone. 
»Takoj so me izpreletele težke slut­nje o mojem novem domovanju, ko se m 
zazrl moža z dolgim nosom in ribjimi oč­rni,« pripoveduje Benjamin. »Zato sem s e oklenil očeta in ga prosil, naj me vzame s seboj na Grško. Ali slabo sem naletel : trdo me je odslovil s tolažilom, da se m i bo prav dobro godilo pri Joni in se b o sam kar najhitreje vrnil iz tujine. Dobr o godilo! Moj Bog, pa še kako! Takoj prvi večer me je novi gospodar tako naklestil,kakor me še ni in me najbrž ne bo nihče v življenju! Tega ne bom pozabil izlepa ! Cele tri dni si nisem upal brez skrbi sesti ! Pa to naj bi že bilo, saj sem zaslužil, k o nisem maral iti z n4im domov! I, pa čemu taka strogost, ko sem ga tako lepo pro­
sil, naj me pusti na obrežju, dokler se vid i 
očetova ladja? In potem — svoj živi dan bom pomnil — kako sta me pestila cel e tedne njegova sirova paglavca, ikrmež­liavi Ruben in nerodni Isahar! Bog mi 'od ­pusti jezo, tako srdito sem premikasti l Rubna, dasiravno je bil dve leti starejš i kakor jaz! Tudi Isaharja, ki mu je prihite l .na pomoč, bi se ne bil prav nič ustraši l 
— vse je vrelo po meni! Toda prišel j e ribjeoki Jona ter me najprej tern&jit o oštel, in ko potem nisem maral njegovi h gospodičev prositi odpuščenja, me je na ­mlatil in prerahl!jal kakor snop! In pote m si še kdo upa reči, da se mi je dobro go­dilo! « 
»Jaz bi bil tej sodrgi pokazal pete, « pravi Natanael. 
»Saj sem jih, počakaj, da povem, « nadaljuje Benjamin. »Že prvi dan bi bi l pobegnil, pa sem rajši čakal, da se vrnet a sestra in oče. Kje naj bi me 'bila pa iskala ,če ne tukaj? Prilagodil sem 'se gorjači In požiral sramoto, kolikor je bilo v moji moči. Kmalu se vrne Arabec, katerega je poslal oče v Jeruzalem po sestro, in pov e Joni, da se mu ni posrečilo vtihotapiti v mesto in so ga stražniki mislili kamenjat i kot rimskega ogleduha. Toda Jona mu za­brusi kar naravnost v 'obraz, da je vs a njegova povest iz trte izvita in mu je sa­mo do denarjev, katere mu rje ob :jubil oče pri odhodu ; mož :;e odšel silno razto­goten in razkačen in ni odnesel bore nov­čiča.« 
»Morda pa Arabec vendarle ni lagal , kajti moj brat je postavil ob vseh mestni h 
,vrati'h močne in zanesljive straže,« pri­pomni Natanael . 
»Naj bo, kakor hoče, o Tamari ni bil o ne duha ne sluha. Gez nekoliko dni 'pri­plove neka ladja z Grškega. Takoj ko spo­;'oči hlapec to novico rdečelascu, zdirja m ,vkljub njegovim grožnjam proti prista­nišču. Ali žal, očeta ni bilo, pač pa je do-šlo Joni od njega neko pismo, da mor a potovati za cesarjem v ne vem kater o mesto in se bo vrnil šele čez nekaj mese­cev. Lahko si misliš, koliko grenkih solza sem potočil ob tej žalostni novici, a ka jsolze --- spet je zažvižgala gorjača, da j e bilo joj. Vrhutega se mi je krmežljavi Rti­ben še rogal, da je zame velika sreča, če ostane oče še dalj časa na Grškem, 'ke r me najde potem toliko bolj vzgojenega i,ln omikanega . « 
»In mu nisi za tako zbadanje pripe-Jial gorke zaušnice?« vpraša Natanael . 
»Kako, ko sem še vedno trepeta l 
pred gorjačo in je bil Jona v sobi? Zgra­bila me je jeza, sedel sem k mizi in na­pisal očetu dolgo, pismo, v katerem se m mu do pičice vse razložil, kako huda m i prede v Jonovi hiši . Zunaj pa sem napisal naslov z velikimi grškimi črkami : »Svo­jemu ljubemu očetu rablju Sadoku — pr i 
.cesarju na Orš'kem.« To pismo, katero sem sestavil s silnim trudom — obrablje­no pero Isaharjevo je dela :o nepretrgom a 
packe — sem izročil gospodarju, da bi ga oddal na lacUo, ki se je odpravljala na Gr­ško . Veš, kaj je storil z njim? Prečital g a je kar pred mojimi očmi in ga na mestu raztrgal ! « 
»Zverina ! « sikne Natanael . 
»Imel sem dovolj. Zinil nisem ni be­sedice. Ko se je nekoliko zmračilo, sem pokazal nesramnežu hrbet in pobegnil h kraljici Bereniki, ki me je bila nekoč po­gostila s potico in 'sladkim vinom, ko se m ji pripovedoval svoj beg iz Jeruzalema. Sicer nisem kaj prida maral zanjo, ker b i se bila zmerom najrajši z menoj igrač­kala in so puhtele od nje najrazličnejše dišave in mazila, katera so razširjala ve s drugačen vonj kakor kadilo . Imela je se­stro, 'ki mi je bila bolj po volji, in k tejsem pravzaprav hotel priti. Toda oni mož, ki se je takrat tako uljudno in globoko pri ­klanjal lepemu stotniku, rne je peljal h kraljici in tej sem moral pripovedovati vse, 'kar se mi je pripetilo v Jonovi hiši . Ko sem zaključil žalostno povest, so se pričele njene tovarišice tako muzati in sme,jati, kakor bi bilo vse skupaj samo ne ­dolžna šala. To me je tako zgrabi!o, da 
sem mislil tudi odtod pobegniti ; veš, da se ne maram pustiti zasmehovati o d žensk. 
Ali takoj potem so se mi jele sladkat i in mi nanosile grozdja, peciva in sladkeg a vina. Berenika me je oblekla v čudovito lepo, z zlatimi nitkami vezeno suknjic o sinje barve in mi nate'knila na noge lične čreveljč'ke z zlatimi zaponkami . Gez ra­me mi je obesila majhno, srebrno koša­rico, polno poz:ae'enih puščic, v rokah pa sem moral nositi ličen lok. V tej obleki sem moral stati pred njeno sobano in j o spremljati na izprehodih. Nekaj dni mi je ta služba zelo ugajala, ker sem bil po ­nosen na krasno opravo in mikavno iz­delani lok. Ko pa mi pove oni vsiljivi dvorjan, da oponašam v svoji oblekli ma­lega poganskega malika, vržem od seb e lok in košarico in oblečem svojo de!av­niško suknjo, v kateri sem prišel iz Jo ­nove hiše . 
»Pametno si naredil,« pripomni Nata­nael, »da se nisi omadeževal z malikova­njem. « 
»Da! Celo častiti Evzebij me je po ­hvalil, ker sem zapustil Berenikino pa­lačo. Samo to mu ni bilo všeč, da sem pšel svo +emu varihu Joni. Res, hudo mi dé, da sem nakopal očetu toliko nepotreb­nih skrbi. Gotovo me je iskal z žalostnim srcem in bridko plakal za svojim edincem . 
Dal Bog, da bi še enkrat videl injegov o milo obličje! « »Torej tudi v Berenikini palači nis i mogel strpeti? « 
»Seveda ne, ko vidiš, da sem tukaj. Najprej ,me je spremljal neki trgovec, ki je peljal svoje blago onstran Jordana , do mesta Sihema, kjer se je nekdaj mu ­
dil naš očak Abraham in kjer je Jakob pasel svoje črede. Tam sem se pridružil trumi romar'ev, ki je potovala v Jeruza­lem praznovat posvečevanje templja . Bi: i so večinoma iz Nazareta in zato bi bil o d njih rad kaj več izvedel o Jezusu. »Svoja mlada leta je preživel v našem mestec u in se odlikoval z udano pokorščino na ­prani svojim starišem. Vse je občudovalo njegov bodrilni zgled, ali žal, Gospod n i izpolnil na njem svojih obljub, ker n'i imel sreče na tem svetu in je moral umret i tako zgodnje in žalostne smrti,« Tnii je po­vedal nekdo izmed romarjev . Rad bi ga bil nekoliko poučil, ker sem si dobr o ohranil v spominu Evzebijeve nauke. Ali nihče ni maral poslušati mlekozobeg a mladiča in zato sem rajši pohlevno utih­nil, da me niso pognali iz svoje družbe. « 
»Čudno, da v Jezusa niti njegovi ro ­'aki niso hoteli verovati,« pravi Natanael . 
»Ali ne veš, da noben prerok ne uživa časti v svoji domovini?« ga zavrne Be ­njamin. »Prišli smo torej v Jeruzalem . 
Verjemi mi, da sem se pošteno bal, k o smo šli skozi mestna vrata . Kakor tat sem 
se oziral naokrog in čakal, kdaj me zgrab i trda pest tvojega brata ali očeta. Ko se je po ulicah nekoliko stemnilo, sem oprez­no poiskal to hišo. Roda se me kar nagle ­dati ni mogla, Tamara pa me je obene m oštevala in poljubovala. Hitro sem prosil ,Evzebiia, naj me ,izpusti v kaki košari s sestro čez mestno obzidje, odkoder hi bila šla v Cezarejo čakat 'očeta. Seveda bi ne bila stanovala pri Joni, ampak v lepi hi­šici poleg pristanišča . Vkljub temu sem moral ohraniti ta lepi načrt sam zase. Razvnela se e namreč vojska v Galilej i in obmorskih pokrajinah. In tako sva še danes tukaj in čakava ugodne prilike, ko bova lahko pobegnila iz mesta. Toda kdo ve, kako daleč je še ona srečna ura? « 
Dvanajsto poglavje. 
Pavlin v Jeruzalemu. 
Zopet se je približal velikonočni praz­nik, zadnji, katerega je zrl veličastni jeru­zalemski tempelj . 
Takoj, ko je zazvenelo rimsko orožj e v Galileji in na palestinskem obrežju, s o jeli prebivalci Idumeje trumoma hiteti v sveto mesto, kamor so prignali vse svoje 
čede in znosili vse svoje imetje. Nakopi­čili so ogromne zaloge žita, olja, vina i n drugih poljskih pridelkov ; ali po, preteku treh let so pričele te zaloge vidno sahniti . Rimska vojska je obkolila nesrečno, mesto kakor železen obroč in ta obroč postaj a od dne do dne ožji . Poljedelec ne zahaj a več na polje sejat v rahlo zemljo drago­cenega zrnja in tudi pastir ostaja rajši do-ma s svojimi čedami ; oba pričakujeta strahoma, kdaj se prikrade nenasitni Rim­ljan, da požanje dozorelo klasje in pokolj e odebeljeno drobnico. In zato ni mogoč e mesta iznova založiti s potrebnim žive­žem. 
Dasiravno preži rimska vojska že dalj 
časa ob Cezareji, Jerihi in Hebronu, potu ­jejo Idumejci in Galilejci, kar jih niso po ­sekali rimski meči, v mnogoštevilnih gru­čah v sveto mesto k velikonočnemu praz­niku. Vojaki jim ne delajo ovire na pot u v Jeruzalem ; njih poveljnik Tit si misli : čim več tujcev se zbere med jeruzalem­skimi zidovi, tem prej se oglasi med njim i lakota in revščina. Zato pustijo rade volj e vsakogar v mesto in kadar se vračajo ro­marji domov, jih neusmiljeno zapodijo v Jeruzalem, odkoder so bili pr'išli. 
Neki skupini, ki je potovala iz Jerihe, se je pridružil tudi Pavlin . Spominja se svarilnih opominov Gospodovih ; ali lju­bezen do matere in želja sv . Simeona, ki bi rad poslal duhovniku Evzebiju svoj bla­
goslov in nekaj miloščine, ki je došla iz Rima, ga ženeta v mesto. »Pojdi v miru,« mu je velel svetnik v Peli, ko se je od­pravljal v Jeruzalem, »neprestano hoče m moliti zate in za tvoje drage, da uidete šibi božji. Bratje, ki niso mogli pobegniti iz svetega mesta, potrebujejo zdaj poseb­ne tolažbe. In najboljša tolažba bo, če jim sporočiš novico o zmagoslavnem muče­ništvu svetega Petra in Pavla ter izročiš blagoslov rimskega škofa Lina, ki pase p o Petrovi smrti vse ovce in vsa jagnjeta« . 
In tako hiti Pavlin srčno in pogumn o iz Pele proti Jeruzalemu. V Betaniji se poslovi od drugih popotnikov, da obišč e posestvo Lazarjevo, na čigar vrtovih j e preživel v svojih mladih letih dokaj vese ­lih in nepozabnih uric, ko sta tam gospo ­darila Evzebij in njegova Saloma. Ko šeta po zapuščenih vrtnih stezicah, spozna, d a je bila precej otročja ona misel, ki jo je v mladosti nosil v svojem srcu : postati go­spodar tega posestva. Zdaj hrepeni že zdavnaj za drugimi, lepšimi cilji : oznanje­vati hoče besedo božjo in postati svečeni k Gospodov . 
Škof Simeon mu je pri odhodu naro­čil, naj prinese s seboj tudi podobo bla­žene Device Marije, katero je bil naslika l sv. Luka. Ko so kristjani bežali iz Jeruza­lema, so, jo v naglici skrili v neko hišo v 
Betaniji, kjer je bila prve trenotke vsai z a silo na varnem . Pavlin potrka pri oni hiši ; takoj mu odpre stari vrtnar Sila in spozn a došlega levita. Podoba je stala še vedn o na tistem mestu, kamor je bila položena , 
in stari vrtnar jo je ves čas kinčal s cvet­licami . 
»Ne bodeš je mogel spraviti v mesto, « pravi Sila, ki ne pusti rad iz hiše tak o 
častitljive svetinje. »Naslikana je na desko iz cedrovega lesa, tako. da je nikakor ne moreš skriti pod obleko. Kako lahko ti jo ugrabijo stražniki ob mestnih vratih ter j o vržejo v ogenj! Prav zato je tudi Evzebijni maral vzeti s seboj v mesto. Pusti jo torej tukaj, in ko se vrneš po prazniku i z mesta, jo poneseš brez skrbi v Pelo ! 
Pavlin se rade volje ukloni pametni m vrtnarjevim nasvetom . Nato obišče še ono votlino, kjer je Gospod obudil Lazarja od mrtvih in se zatopi v iskreno) molitev . Ali kmalu mora zapustiti Betanijo. Sila ga spremi iz prijaznega sela ter mu gred é popisuje strašna znamenja in svarilne pri­kazni, o katerih vé ljudstvo zadnji čas sil a mnogo povedati. Na nebu se je prikazala velikanska zvezda repatica in takoj zope t izginila ; tuintam se pojavijo na oblakih urni jezdeci in oboroženi vojaki ter s e spopadejo z meči in sulicami. — »In tam v Jeruzalemu — kakšna gnusoba! Do neb a vpije strašno klanje, ki se vrši dan za dne­
vom v templju in celo na stopnicah oltarja! Za ves svet si ne upam preživet i 
le ene noči v tem poginjajočem mestu ! Rotim te, pripelji' svojo mater in Kodo k meni v Betanijo, kjer bodeta na varnem ! Lažje borno prenašali Rimljane kakor za­krknjene Jude! Bog mi odpusti, če jim delam krivico !« ga prosi pošteni starec pr i odhodu . 
Ko zagleda mladi levit po štirih leti h 
vnovič sveto mesto in njegovo ponosn o svetišče, ga sprelete čudne, neizrazn e misli. Strah in tesnoba mu stiskata srce , ko vidi, da leži zaradi dolgega, bratomor ­nega boja precejšnji del mesta v razvali­nah. Le 'hiša božja kraljuje še vedno, tako ponosno kakor nekdaj ; ob njeni zlati stre­hi se ravnokar dvigajo oblački duma ilrl naznanjajo, da se vrši vsakdanja daritev . Veličastno odmevajo trombini glasovi i n naznanjajo jeruzalemskim prebivalce m sveto opravilo . Ponosno kljubujejo močni zidovi in stolpi proti severu, edini strani , kjer more sovražnik napasti mesto,. Nehote prične Pavlin šepetati oni vzvišeni psalm : »Njeni temelji stojijo na svetih gorah ; Go­spod ljubi sionska vrata bolj kakor vse Jakobove šotore. Veličastno se govori o tebi, mesto božje . Gospod pripoveduj e v popisavanju ljudstev in knezov imena onih, ki so v njem . In polni radosti so nje­govi prebivalci ! « 
Zadnji dnevi Jeruzalema . 36 
V te misli je zatopljen Pavlin, ko pri­de do mestnih vrat ob potoku Siloe . Takoj 
obkolijo stražniki vitkega mladeniča, ki j e dosegel že dvajseto leto, in ga silijo, najvstopi v vojsko Ben Giore, da pomag a oteti Izrael. Ne malo truda stane levita , preden se iztrga iz rok vsiljivcev, rekoč, da je edini sin uboge vdove in bi samo v skrajni sili segel po orožju. Ali vkljub nje­govi prošnji bi ga bili kar sitoma vteknil i v vojaško suknjo, da ni prišel njih povelj­nik, rekoč : »Pustite vdovi edinca! Vidi s e mu, da ni ustvarjen za meč in da bi njego­va bojazljivost povzročila samo zmešnja­vo v naših hrabrih vrstah ! « 
Pavlin se spomni Gospodovega opo­rnina, prikrije svojo nevoljo in se zahval i 
načelniku. Krohot in zasramovanje voja­kov spremljata mladeniča, ko stopa v mesto. Se nikoli ni videl po jeruzalemski h ulicah mrgoleti toliko ljudstva kakor da­nes . Zadnje mesece je pridrlo v mesto n a tisoče beguncev, katerim se je pridružil o več stotisočev romarjev, ki so prihiteli praznovat velikonočni praznik . Jožef Flavij pripoveduje, da je jeruzalemsk o mesto sprejelo ob tem prazniku približn o dva milijona ljudi med svoje zidove . Cel o ona poslopja, ki so bila razdrta v zadnj i domači vojski, so tujci popravili in se v njih naselili. V bornih kočah in pod pri­prostimi šotori, po cestah In javnih trgih 
n povsod, kamorkoli se ozreš, tabor]. 
gruča poleg gruče, množica poleg množice. »Gorje temu ljudstvu,« si misli Pavlin, k o se preriva po tesnih ulicah in se bliža zgornjemu trgu, »če se dvigne Tit v te m času s svojo vojsko in plane na Jeruza­lem!« 
Najprej poišče Evzebija blizu one dvorane, kjer se je vršila zadnja večerja , ter mu izroči miloščino rimske krščansk e občine, katero je imel shranjeno v širo­kem usnjatem pasu pod obleko . »Le mal o je manjkalo, da je ni izvohala straža ob mestnih vratih,« pripoveduje levit ; »silili so me tudi v vojsko, ali na priprošnjo svetnikov, ki so me spremljali in varovali na potu, je Gospod omečil srce njih načel ­lika, tako' da sem lahko, v miru odšel svojo pot. « 
»Bog bodi zahvaljen!« odgovori Ev­zebij. »Ravno prav si nam prinesel ljube ­zenski dar naših bratov v Rimu. Preskr­beti se moramo, z vsem potrebnim, da ne poginemo lakote, ko bodo sovražniki ob ­dali mesto z nasipom in ga stiskali o d vseh strani. Nekaj kristjanov bo sicer lahko odpotovalo v Pelo, preden pridej o Rimljani; ali vseeno bo' marsikdo moral 
ostati tukaj in učakati dneve stiske in gorja. Tvoja mati na primer ne bo mogla zapustiti mesta ; še vedno jo tare bolezen 
36* 
in ona prenaša ta križ z vedno enako po­trpežljivostjo. Takoj te spremim k njej.« 
»O častiti oče, ostati hočem pri njej , ti pa zapusti nesrečno mesto, da rešiš zadnje krdelce svoje črede!« prosi Pavli n starčka. 
»Poznam tvojo požrtvovalnost,« od­govori Evzebij ; »toda, ali si duhovnik ? 
Ali te je postavil častiti Simeon na to ne­varno mesto? Vidiš, da tvoje ponudbe n e morem sprejeti. Pripoveduj mi rajši o bratili, ki bivajo v Rimu! Ali je res Pete r šel v smrt za Gospoda, kakor smo slišal i govoriti ?« 
Pavlin prične govoriti o junaški smrt i prvaka apostolov, o medsebojni ljubezn i in verski gorečnosti rimskih kristjanov, i n pripoveduje tako ganljivo, da jamejo star­čku padati svetle solze sočutja na srebrn o brado. »Vse to nam boš ponovil ob veliko­nočni službi božji,« reče duhovnik, ko) j e mladenič nehal svojo, povest. »Kaj more moje ovčice v teh težkih dnevih izkušnj e bolj potolažiti in ojunačiti kakor zgled Petra in Pavla in lepo življenje rimskih bratov? Ob prazniku se bo vršil v naši sredi tudi slovesni prejem svetega krsta . Vnuk nesrečnega Kajfe in sin rablja Sa­doka bodeta ta dan prerojena v vodi i n svetem Duhu . Saj se še spominjaš rablja ,ki je preživel nekaj časa v naši oskrbi in 
se je tako hudo zgražal in pohujševal na d podobo Kristusovo ! « 
»M.. Zdaj biva pri naših bratih v Peli . Ko sem se vrnil iz Rima v Cezarejo, se m ga našel vsega obupanega, ker je bil iz­gubil svoja otroka. Povedal sem mu, d a 
je njegova hči najbrž s kristjani vred po­begnila v Pelo, ter ga povabil s seboj . Ali ondi ni našel svoje hčerke ; prepričan p a je, da je že zdavnaj v grobu, in tudi svo­jega sina si ne upa več iskati . Ko bi mož vedel, da iu najde v Jeruzalemu, bi gotovo prišel semkaj, dasiravno ga čaka tuka j smrt. Gorje mu, če ga dobé judovski mo­gotci y svojo pest! « 
»Zalostno, ali resnično !« potrdi Evze­bij. »O, koliko mož je posekal meč goreč­nikov, ki so jim bili mnogo manj sovražn i kakor rabi Sadok! Ali se rabi še vedno ni Izpreobrnil? « 
»Še danes je tak, kakršen je bil nek ­daj. Kar venomer govori o veličastne m zemeljskem kraljestvu Mesiievem, ki im a zdajpazdai priti,« odgovori Pavlin. »Toda vseeno upamo, da sprejme resnico, ke r deli od svojega bogastva neprenehoma.' bogato miloščino . « 
»Le upajmo, moj sin! Z miloščino s i grešnik najlažje izprosi milost bolžio. Kako bodeta vesela njegova hči in njegov sin , ko se snideta v Peli s svojim očetom! Da l Bog, da bi ju mogli pripeljati tjekaj!« 
Takoi prvi večer obiščeta Evzebij i n Pavlin Marijino hišico . Kolika radost za bolno mater, ko zre zopet pred seboj svo­jega sina! Ostati mora dolgo časa pri nje jin nadrobno pripovedovati o mučeništvu njenega brata Pavla. Potem pokliče levit še Tamaro in Benjamina, da jima sporoč i veselo novico o očetu ter jima da upanja ,da ga bodeta lahko pozdravila v Peli. Omenja tudi tribuna Lucija in pove poslu­šalcem, kako ga je našel v Rimu kot so ­jetnika sv. Pavla. 
Nemirno prične Tamari utripati srce , ko sliši govoriti o Lucijevem jetništvu i n izpreobrnenju. Slednjič se ojunači in sra­mežljivo vpraša Pavlina o nadaljni usodi Lucijevi. 
»Morda še vedno koprni v ječi ali pa mu je strupeni jetniški zrak izglodal živ­ljenje. Pričakovali smo v Pelo Akvile, da nam prinese zanesljivih novic ; mož bi bil rad pomagal našim bednim sobratom, pa so ga najbrž Rimljani pridržali v Cezareji . tako da ne vem ničesar o nadaljni usod i Lucijevi,« odgovori mladenič. 
Grenka rosa stopi deklici v oči ; iz­pod dolgih in rnehkih trepalnic se ji utrne svetla solza in ji zdrkne na lice. 
Prihodnje dneve posvetijo jeruzalem­ski kristjani pripravi za velikonočni praz­nik. Zadnji dan pred praznikom je za Ta­maro, Saro, Benjamina in Natanaela dan 
duhovnega prerojenja, ko jih oblije Evze­bij z vodo svetega krsta . Vsi so+ presrečni in se topijo v duhovni radosti in medse­bojni tolažbi . 
Medtem se posvetujejo+ Evzebij, Pav ­lin in vratar Saba, kako bi najvarnej e spravili Benjamina in Tamaro k njunemu 
očetu v Pelo. Zdi se jim, da ne bodeta na potovanju imela posebnih težav ; kajti Pavlin se je bil na svojem potu v Jeruza­lem seznanil z nekaterimi dobrimi ljudm i iz jerihonske okolice in tem bi se pridru­žili Tamara in Sara, ko se bodo romarj i vračali domov, Benjamin pa bi odpotova l pod varstvom Pavlinovem. Potem pre­udarjajo, kaka bi najložje rešili podobo Gospodovo, Veronikin prt in kelih, kate­rega je rabil Gospod pri zadnji večerji . Kajti škof Simeon želi, da spravijo krist­jani vse te svetinje v Pelo. Slednjič skle­nejo, da se izroči potni prt Tamari, ki g a varno skrije pod obleko. Samo keliha si Evzebij ne upa nikomur izročiti, ker se boji, da ga zasledijo in ugrabijo vojaki al i roparji. 
»Najdražjega in najmilejšega spomin a Kristusove ljubezni si ne upam dati za no , beno ceno iz rok,« pravi. Evzebij. »Našel sem skriven kraj, kjer bo svetinja boli n a 
varnem, kakor če jo ponesete slabotn i ljudje Simeonu v Pelo. Naj uniči celo me­sto požar, kelih bo ostal nepošrkodovan! 
Samo vama, Pavlin in Saba, hočem po ­kazati ono tajno in umetno narejen o shrambo! Takoj vaju peljem tjekaj ! « 
Ko hoče sivolasti duhovnik iti in po­kazati ono skrivališče, prihiti Roda in na ­znani vsa zbegana in prestrašena, da s e bliža rimska vojska Jeruzalemu . 
»Kolikokrat smo že čeli to novi'co! « pravi Saba. »Ne verjamem, preden jih n e vidim pred obzidjem! « 
»Dánes pa je ta novica, žalibog, res ­
nična!« odgovori služkinja . »Na vseh trgih se zbira ljudstvo! Ali ne čujete, kak o odmeva tromba s stolpov in tempeljsk e višave? « 
»Resnično!« pristavi I~vzebii in po­sluša svarilna znamenja . »Naj se zgodi, kakor Bog hoče! Vseeno bomo praznoval i jutri sveti velikonočni praznik! « 
Trinajsto poglavje. 
Zadnji velikonočni praznik v Jeruzalemu . 
Judovske stranke, ki so se med jeru­zalemskimi zidovi borile in preganjale n a ,življenje in smrt, so sklenile za nekaj dn i 
krog velikonočnega praznika premirje . Skozi vrste oboroženih vojakov so lahk o prihajali romarji do tempeljskih preddvo­
j» ov, pa tudi v svetišče samo, kjer so opra­vili svoje zasebne daritve. Bližali so se hiši božji z grenkobo v srcu in veliko ža­josto: kajti na svetem mestu je vlada:a vsepovsod gnusoba razdejanja. Veličast­no stebrovje je bilo tuintam podrto, mar­morne plošče, s katerimi so bile pokrite templjeve stene, poškodovane in streh e na mnogih mestih predrte, skale, katere so linčali metalni stroji, so zadele celo žgavni oltar in pomendrale duhovnike i n navzoče ljudstvo v istem hipu, ko je bila žgavna daritev položena na oltar . Ti stra­šni prizori so slednjič omehčali tudi Elea­zadevo trdosrčnost . Ko je bil pozval v mesto ben Gioro, je imel res namen, ukro­titi Galilejca Janeza iz Gishale ter nare­diti v nesrečnem mestu slogo in edinost . Ali kmalu je opazil, da postaja zlo od dne do dne hujše Na tisoče ljudi je padlo v bratomornem boju in dolgo vrsto bogat o ,založenih žitnic so upepelili nenasitni pla­meni, katere je podtaknila zlobna roka so­vražnikov. Fleazar bi se bil najrajši zjo­kal od sramote hl žalosti. 
Vkljub njegovi ošabnosti, trmoglavo­sti in nagli jezi,mru je tlela v srcu še vedn o iskrica poštenja in plemenitosti . Premagal 
je svojo častihlepnost in sk:enil, da se ,ukloni skupnemu povel'niku, če odložit a njegova nasprotnika za nekaj časa orožje . Mirovno stanje, katero so sklenile stranke 
zaradi 'bližnjega praznika, je sad njego­vega pogajanja. Rad bi se bil pobotal z njimi za trajni mir, ali ta nakana se m u 
ni posrečila. Zato se odloči s svojimi go­rečniki velikodušno ukloniti GalilQjcu in skupno z njegovimi četami braniti tem­peljski grič, v najhujši nevarnosti pa pri­,skočiti celo ben Giori na pomoč, ki bi sprejel v svoje varstvo del mestnega ob­zidja. Več edinosti Eleazar ni mogel do ­seči. 
. Na predvečer velikonočnega pred­praznika so se zbrali zastopniki gorečni­kov v celici Gazit k skupnemu posveto­vanju in se po dolgem obotavljanju vdal i ,Eleazarjevim načrtom . Ben Kajfo, gostil­ničarja Za'bulona in nekatere druge može je tolažila zavest, da so dobili v roke pre­cejšnje število talentov iz tempeljskega zaklada. Drugi so se zadovoljili z nado , da bo trajalo mirovno stanje med sovraž­niki samo ob času velikonočnega praznika , tali če bi Rimljani napadli sveto mesto, če­sar pa zda,j še ne marajo verjeti . Najstrast­nejšim gorečnikom pa so se zdele tudi te določbe brezkoristne in nepotrebne . 
»Naše mesto je mesto božje in naš 
tempelj je bivališče Gospoda vojnih trum« , se oglasi njih pristaš Meh- in obrača na zborovalce svoje nezaupne in skrivnostne poglede. »On sam nas bo branil. Raz­prostrl bo svoje roke okrog svojega Ijud­
stva kakor ognjen zid in prepodil sovraž­
nike z bliskom in točo. Ali nam ni ob­ljubil po Davidu, svojemu hlapcu : ,Zakajhrume narodi in si ljudstva izmišljujej o prazne reči? Dvigajo se kralji zemlje i n prvaki se zbirajo zoper Gospoda in zope r njegovega Maziljenca. On, ki biva v ne ­besih, se jim srneja in ,Gospod jih zasme­huje, Potem jim bo govoril v svoji jez i in jih prestrašil v svojem srdu . Kajti jaz sem postavljen od njega za kralja Sionu, ,njegovi sveti gori, ter oznanjujem njegov o povelje. Gospod mi je rekel: ,Moj sin si ti ; danes sem te rodil . Prosi rne in da l ,ti bom kot delež narode in pokrajine zen-l­ije. Vladal jih boš z železno palico in jih strl kakor prsteno posodo: « 
Tako je tolmačil načelnik gorečniko v v svoji zaslepljenosti besede svetega pi­sma in jih obračal sebi v prid, ko zboro­valcem nenadoma izročijo poslanca, ki j e prihitel v Jeruzalem, da naznani prihod rimske vojske. L1eazar ga nemudoma po­zove pred zbrano starešinstvo in ga po­zivlje, naj mu poroča . Sel prekriža v zna­menje spoštovanja čez prsi roke, se glo­bdko prikloni in prične govoriti : »Očetje ,mojega naroda, poslušajte, kar vam hoč e povedati vaš pokorni hlapec, Gospod p a naj blagoslovi moje besede, da bodo v srečo vam in vsem potomcem Abraha­movim! Jaz, vaš hlapec, sem čakal več 
mesecev na visoki gori zunaj mesta, od ­koder se vidijo vse ceste, ki peljejo i z Cezareje v našo deželo . Opazoval sem 
več tednov živahno življenje v tamo§njem rimskem taboru in videl, kako so priha­jale njih čete iz daljnega Egipta. Takrat ,sem vam poslal svojega sina z novico, d a so odrinili Rimljani proti vam . Ali novica je bila prenagljena ; kajti šele predvče ­,ra,išnjim so odpotovali proti pogorju. I n zato sem ostal še nekaj časa na svojem ,mestu in 'sem lahko spoznal njih nakan o in natančno precenil moč bližajočih s e čet. Potem sem zapustil svoje skrivališče in bežal celo noč in celi dan . Torej poslu­šajte, kar sem videl! Neka legija je od ­
potovala v južni smeri pri Lidi in bo 'šila mimo Emavsa čez gore ; glavne čete p a so se napotile proti Samariji in bodo pn­hitele najbrž od 'severa mimo letela . 
Ali povem vam, veliko je sovražni­
kov, katere bo Gospod izročil ro­kam. Najprej sem zagledal čete kralj a Agripe ; vse so bile nagizdane in krasn o oblečene . Nisem jih maral šteti ; zdele so se mi kakor pleve, katere bo pometel prv i vihar vašega srda. Njim je s!edilo več dru­gih pomožnih čet, konjenikov in pešcev, kakih trideset tisoč, katere 'so poslali n a pomoč maloaziski knezi svojim zavezn+ ­kom. Med njimi sem opazil celo arabske­ga kneza Mardoha, ki je bil neka časa 
prijatelj ben Giore, in sem ga zato na lici mesta preklel. « Izbruh divjega srda, ki je vzkipel pr i 
te'h besedah v gorečnikih, prekine poslan­čevo pripovedovanje . Ali takoj nadaljuje : 
»In potem so prišli Rimljani. Najprej 
,kopači in tesarji, potem 'skrbno zavaro­vana prtljaga poveljnikov. Za njimi je pri­hajal vrhovni poveljnik Tit, _obdan od naj ­boljših jezdecev in pešcev . Sele zdaj se j e prikazala glavna truma in povem vam, da so tla kar bobnela pod nogami težko ob­oroženih vojakov. Na čelu vsake legije j e jahala konjenica ; takoj za njo so peljal i bojne stroje — naštel sem jih kakih dve­sto : metalniki za kamenje in puščice, va-Jarje, kolesa, zložene stolpe, debele tra­me in podnice za ,obrambne strehe, orja­
ške ovne za razdiranje obzidja in še mar ­sikaj, česar še nisem nikoli videl . « 
»Vse to bo požrl ogenj! vzklikne za­
ničljivo Meir . 
»Gospod bo izpolnil tvoje besede, š e preden se bodo njih vražji stroji dotak­nili zidovja svetega mesta,« odgovori se l ter nadaljuje : »Za temi vojnimi stroji s o jahali v dhilnem spremstvu tribuni in dru­gi dostojanstveniki, obdani od najizbranej­ših vojakov . Sledili so jim trobentači i n vojna znamenja, uvrščena krog srebrneg a orla.« 
»ZnameDle njih najvišjega rnalika! « pristavi Dalaj. »Kako naj naš Gospod Bo g nakloni zmago tej ostudni podobii? « 
»Nato so prikorakale legije, po šes t vojakov v vsaki vrsti . Ni ga bilo med nji ­mi, ki bi se ne bil upal pomeriti z Goba ­
torti, tako (so znali sukati in vihteti meče i n sulice. Ali vkljub temu je premagal oneg a velikana neznatni (deček David in tako s e bo godilo tudi tem Rimljanom . Vsa prtlja­ga in vse orožje bo plen Izraelov, njih tru­pla pa bodo požrle ptice z neba. Najem­niških čet, ki so prihajale najzadnje, ni­sern maral šteti, ker se mi ni zdelo vred ­no. Mislim, ,da se ne motim, če trdim, da šteje glavna rimska vojska kakih devet ­deset tisoč mož. Kajti tudi iz Jerihe in Hebrona sem videl prihajati trume voja­kov.« 
Eleazar svetuje, naj gre ben Giora s 
svojimi ljudmi čakat one legije, ki name­rava priti mimo Emavsa, in naj jo po­tolče v tamošnjih gorskih soteskah, do­čim bo sam s pomočjo Galilejca zadrževal središče rimske vojske pri Betelu . Ali na­vzlic njegovim prošnjam nečeta njegov a nasprotnika zapustiti svojih postojank v Jeruzalemu in iti iz mesta v boj zoper pri­hajajočega sovražnika . In tako raste ne­zaupnost med domačimi poveljniki o d dneva do dneva. Medsebojna zavist je po ­stala tako velika, da tje le malo manjkalo, 
da ni iznova izbruhnilo med strankami v templju krvavo klanje . Tako brezupen je j)i1 položaj v jeruzalemskem mestu, ko s o v sedemintridesetem letu po Jezusovi smrti na križu na veliki petek oznanjal e raz tempeljsko višavo srebrne trombe, d a 
je napočil največji judovski praznik . 
Ob tem času so se zbrali prebivalci Marijine hišice k skupni molitvi, da bi pra­znovali spomin Zveličarjeve smrti. Po ,končani pobožnosti jim razodene Evzebi j,nevarnosti in težkoče nameravanega be­ga, katere je povzročil nenadni priho d Rimljanov. Tamari in Sari pusti skrbni du­hovnik nekaj časa za premislek, ali osta­neta v Jeruzalemu ali gresta v Pelo ,. Pav­lina in Benjamina pa sklene poslati Vklju b vsem oviram k škofu Simeonu v Pelo, d a mu izročita Veronikin prt. Benjamin se kajnerad ukloni starčkovemu ukazu, ker bi rajši ostal pri svojem 'prijatelju Natanaelu , kateri bo tačas stregel Evzebiju pri ol­tarju . 
Na veliko soboto ponoči so se krist­jani, ki so morali ostati v Jeruzalemu i n jih ni bolezen priklenila na bolniško po­steljo, zbrali poslednjič v oni dvorani, v kateri je Gospod obhajal z apostoli zad­njo večerjo. Kmalu po polnoči se je pri­čela služba ',božja. Ko so kristjani izmolili nekaj psalmov, ki so bili to noč običajni , jim prebere duhovnik veličastno poglavje iz pisma svetega Pavla, kjer poroča apo­stol o vstajenju Gospodovem, in poročil o svetega Matevža, katero potrdi Lvzebi jkot očividec. 
Nato (se prične daritev svete maše , pni kateri so Rnovokršeenci šele prvič na­vzoči v svojih belih oblekah. Evze'bij se obleče v praznična ob"ačila in Pavlin m u prinese kelih, katerega je rabil Gospo d pri zadnji večerji, ter mu poda vina in ne ­kvašenega kruha . Duhovnik blagoslov i darove ter jih daruje Bogu . Nato izmol i vzvišeno zahvalno pesem, izreče nad kru­hom in vinom posvetilne besede ter s e zgrudi v globoki ponižnosti na kolena i n moli svojega Boga, skritega v Najsvetej­šem zakramentu. Potem opravi zopet ne­kaj molitev in zavžije sveto Rešnje Telo . Nato obhaja najprej Pavlina, četvero no­vokrščencev in vse druge navzoče brat e m sestre . 
Po opravljeni sveti (daritvi povab i Evzebij svoje vernike na priprost ljube ­
zenski obed, kjer jih zre poslednjič kakor 
člane ene družine. Naglo jim minejo tre­nutki, katere jim sladi medsebojna ljube ­zen In tolažba. Strahoma, ali vendar mir­no zro v temno bodočnost, nad katero s o se zbrali oblaki bližajoče se nevihte . 
Medtem sta sklenili Tamara in Sara , da ostaneta v Jeruzalemu, 'kjer bodeta stregli ranjencem in bolnikom . 
»Kako lepa misel !« jima pravi duhov­nik. »Dela usmiljenja so ključ nebeškeg a kral,jestva! Velika in težka je vajina žr­tev, ali nebeški Sodnik vama bo stoter o poplačal vso gorečnost ! « 
Takoj se poslovi Tamara od Benja­mina, ki je s svojim tovarišem že priprav­ljen na daljno pot. Težko je slovo, ali bla­goslov sivolasega duhovnika, ki spremlj a 
oba mladeniča, ji daje upanje, da bo vklju b temu zanju kmalu napočil dan radostnega svidenja — pri očetu. 
Pavlin zvije Verionikin potni prt, od katerega se je njegova mati loNla z ve­ljubezniio, a tudi 'z veliko žalostjo, v 
trden in nepremočl~jiv pergament in skrije zvitek pod Benjaminovo obleko . Spomi­nja se nevarnosti, ki mu je pretila ob Stu­denčnih vratih, ko je prihajal v mesto, in se opravičeno boji, da bi se mu 'zopet ne pripetilo kaj sličnega. Danes hoče po­s'kusiti svojo brečo pri senskih vratih . Ko pride s svojim 'tovarišem v nji h no, reče dečku : 
»Benjamin, zdajle bodi previden i n >spreten! Veš, kako dragocen zaklad no-siš pod obleko in kaj bi se zgodilo z njim , 
če bi prišel Judom v roke . Mene bodo naj ­brž ustavili in preiskali . Tačas pa ti urn o ,smu'kni mimo njih in leti, 'kolikor moreš , v Betanijo. Samo pazi, da 'boš hodil 'vedn o v levi smeri, najprej v vasico Siloe, po -
Zadnji dnevi Jeruzalema . 37 
tem pa navzgor po kedronski dolini, do­kler ne ,prideš do onega kraja, ki leži rav­no nasproti templ~ju 'in odkoder se +odcep i cesta v Betanijo . « 
»O, bom že prišel, tudi Lazarjevo hi-šo bom lahko našel, znan mi je njen kras­ni vrt. Rada bo letela straža 'za menoj, če ji bo kaj zame, tudi če bom le nekaj kora­kov iz mesta!« odgovori deček . »Ali kajbo s teboj, če te primejo in ne pustij o dalje ? « 
»To prepustimo božji previdnosti,« odgovori Pavlin. »Ce bo mogoče, bom prišel 'še pred nočjo ali pa vsaj jutri zjutra jv Betanijo . Ako pa rje Bog drugače ,določ'il moja pota, tudi dobro, samo glej, da kma­lu. 'prideš v Pelo . Toda že sva pri vratih. Skušaj se straži izmuzniti, ko bodo mene izpraševali. Ostani nekoliko za menoj, ka­kor da nisi moj tovariš. « 
Benjamin postoji nekaj hipov . In med tem ko ima straža opraviti s Pavlinom, s e 
,deček potaji in skoči v najvarnejšem tre­nutku na prosto. Ko misli, da je dovolj na varnem, se ozre proti vratom in vidi, ka­ko razlaga načelnik stražnikov njegove ­mu. 'tovarišu strogo zapoved, da ne sm e pustiti nobenega meščana iz mesta, ki je .sposoben nositi orožje . Zaman ga pros i Pavlin, češ, da je edini sin revne vdov e in 'da kot tak ni dolžan služiti v vojski. 
»Zdaj je hči Sionska sama postal a vdova,« se jezi načelnik. »In če ne maraš iti s svojo krepko roko v boi zoper so­vražnika, ti ne ostane drugega kako r smrt, kakor resnično je naš Bog 'Gospod vojnih trum! Vedi, da te na licu mesta prebodem kot upornika! To je moj ne­
preklicni ukaz! « »Gorje nama!« vzdihne Benjamin in 
gleda z žalostnimi očmi, kako se je Pav­lin vdal svoji bridki usodi . Dobro razloči, kako mu tovariš pomežikuje za slovo i n kako ga peliej(o odtod. Potem pa se 'splazi ves pobit in obupan navzdol v dolino Hi-nom in se ozira po vasici Siloe. 
Ponoči bi se deček ne bil drznil poto­vati po tej neobljudeni, z gozdovi in gr­movjem porastli dolini, katero so smatrali Judje za kraj strahu in podobo pekla . Semkaj so vlačili trupla umorjencev, mr­hovino pobitih živali in (sploh vso nesna­go, kar se jo tie nabralo v Gospodovem mestu. Tukaj si je končal tudi izda'ica Ju ­(la s konopcem svoje življenje in Benja­minu se vsiljujejo na tej poti vse one ža­lostne povesti, katere mu je nekoč pripo­vedovala Roda in v katerih je ta kraj ved­no nazivala bivaliiš''če hudobnih duhov . Ali vkljub vsem stra§'IjMm mislim se srčn o pokriža in stopi v gosto, divje zarastlo ci­presno goščavo. »Ali nisem prejel danes (zjutraj Zveličada? A1i ni 'pri meni angel j 
37* 
varih? Cemu torej ta strahopetnost?« s e 
osrčuje deček, pa se vendar ne upa ozret i ne na levo ne na desno, dokler ne zagled a pred seboj vasice Silo-e . 
Tam mu pride naproti ubog gobave c in Benjamin mu da kos nekvašenega kru­ha, katerega mu je (dala stara Sara na pot . Potem ga vpraša, 'kod pelje pot v Beta­nijo. 
»Nikar ne hodi tja!« ga svari goba­vec. »Se preden bo zašlo solnce, bo vs a vas polna Rimljanov ; kajti iz Jerihe ji h prihaja kar cela legija. Meni seveda ne morejo vzeti drugega kakor življenje, ki 
itak nima zame nobene vrednosti več . Ti pa lahko !izgubit§ tudi svojo prostost! « 
Benjamin osupne in stoji neka hipo v 
,neodločen, ne zaradi sebe, ampak zarad i svetinje, katera je izročena n'jegovem u varstvu. Ali naj se vrne v mesto? Toda čemu to, saj pride z lagotjo še pred nočjo v Betanijo in ima vrhutega tudi med Rim­ljani nekaj znancev. »Desetnik Marcij in tribun Lucij me ne bosta prodala kot suž­njika,« se tolaži v svoji zbeganosti in hit i proti Betaniji . 
Štirinajsto poglavje . 
Krščanska osveta. 
Naslednji dan so prihiteli od vseh šti­rih vetrov poslanci v Jeruzalem in sporo ­
čili, da se bo vsak čas prikazala Timska voMka. Trdili so, 'da je Tit zadnjo noč pre­bil ,pri Gofni in je zdaj oddaljen samo tri ­deset tečajev od mesta . 
Zapele so trobente in klicale meščan e ,k orožju. Na trgih in glavnih cestah so š'u­,mele množice, ki so bile sposobne za boj ,,in se zbirale okrog svojih 'poveljnikov : straže so zapahnile vrata in oborožen o ,moštvo je zasedlo mestno *obzidje in nje­gove obrambne stolpe. Zlasti pa so se na obzidje Agripovo, ki je oklepalo mesto na severni strani, odkoder e bilo pričako­vati prvih sovražnih naskokov, postaval i v 'bran nayjp ,ogumnejši bojevniki. Na tisoče mož je stalo pripravijenih v Bezeti, no­vejšem delu mesta, da bi podpirali vo­jake, ki so prežali za ,obzidjern, ali nado­mestili njihove izgube. Dasiravno bi bil i ,nekateri strahopetci radi izročili mest o Rimljanom in se otresli krvave strahovla­de domačih strankarjev, si zdaj ob pri ­hodu sovražnikov ni nihče upal izraziti t e želje in je prebivalstvo kar koprnelo, bo ­riti se za mesto in tempelj . Poveljniki s o stali na obzidju in s srditimi očmi ponav­ljali grožnje prerokov proti sovražnikom, 
ostala, nepregledna množica pa jim je pri­trjevala in hrumela : »Amen! Amen! Go­spod jih bo ugonobil, kakor t)'e ugonobil Amaleka! « 
Pred vrati sodnikov, ki so stala na­sproti Golgati, katera je bila zdaj 'že n a notranji strani Agripovega obzidja, v Be­
zeti, je čakalo v bojnih vrstah več sto mož in ravno tako srdito klicalo pogli n bližajočim se Rimljanom . Med njimi vidi­mo tudi Pavlina ; algi namesto kletvine še­pečejo njegove ustnice iskrene molitve za vse, prijatelje in sovražnike : »Razsvetl i jih, ki sedijo v temi in smrtni senci, te r voidi naše korake na pot miru ! « 
f»Kaj mrmraš sam zase, namesto da bi tkrepko podpiral molitev svojega po­veljnika?« se zadere nad bledim mladeni­
čem neki nestrpen Jud, kateremu ni bil a po godu Pavlinova hladnokrvnost napra m sovražnikom. Takoj zaženo krik njegovi sosedje na desni in Levi, planejo na levit a in ga silijo, naj preklinja Rimljane . 
»O bratje, ali ni bolje, če prosim Go­spoda, da bi jih razsvetlil in tpoklical v svoje kraljestvo?« odgovori mirno mla­denič. 
1»Kaj imate tukaj? Kaj je tukaj?« vpi­je niih poveljnik, ki prihiti do razjarjeni h vojakov. 
»O sramota, propal izdajica se je vri­nil v naše vrste!« tuli Jud, ki je prvi za­
57 5  
sledil Pavlina ; »sin Belialov, preklinjati Rhnljanov! « celo moli zanje! «  ne mara  

»In želi vražjim poganom delež v ,kraljestvu Gospodovem. ! « 
»Stavim, da je nesrečni zaslepljenec učenec onega Nazarenca, katerega so tu­kaj, na mestu mrtvaških glav, križali naši očetje ! « 
»Tako je! Saj je samo Nazarenec učil , da moramo ljubiti svoje 'sovražnike! I n vendar stoji pisano : ,Črti sovražnika) ! ' 
»Pogin izdajavcu!« »Zaslužil je ka­rnenje!« »Ne maramo imeti potuhnjenca v svojih vristah!« »Smrt prijatelju Rimlja­nov ! « 
Poveljnik skuša za trenutek pomirit i 
besnečo drhal in pozivlje Pavlina, naj pre­kolne Rimljane . 
Srnrtnobled, ali miren kakor poprej , vpraša iznova levit, ali bi ne bilo bolj e ,moliti. 
»Torej si resnično pristaš Nazaren­ca?« vzkipi v nepremagljivi togoti po­veljnik. 
»D-~! Veren in zvest učenec oneg a Učitelja, ki je tukaj 'na križu umirajoč 'mo­lil za svoje sovražnike!« odgovori Pav­lin z odločnim in pogumnim glasom in ho­če braniti svoje prepričanje in ravnanje . Toda med divjim krikom zbesnelih Ju­dov ni mogoče čuti njegovega glasu . Ta­
,koi rnu odvzamejo orožje in ga oropajo ,obleke. Ob pogledu na skalnato razpdkli­
no na Golgati, kjer je stalo zveličavn o (drevo svetega križa, se zgrudi Pavlin n a Mena, razprostre svoje roke kakor ne­kdaj mučenik Štefan, in pričakuje smrti . Ze je zažvižgalo po zraku ostro kamelije ;po mučenikovem telesu zacurl,jajo krvav i studenčki ; njegovi udje trepetalo v neiz ­,raznih bolečinah ; slednjič ga zadene mo­čan udarec na glavo, tako da omahne n a obličje in obleži kakor mrtev . 
»Pokazali smo gorečnost za Gospod a Boga in kaznovali njegovega sovraini­ka ! « vzklikne poveljnik . »Zdaj pa hajdim o urno k stolpom gospa ! 
Takozvana stolpa gospa čuvata vrat a severnega obzMja, kjer se vije cesta mi­mo grobišča kraljev proti Stražni gori ,iri Samariji. Po tej cesti se bliža Titova voj­ska. Na zahodnem oglu Agripovega ob­zidja se dviga velikanski stolp, katereg a imenujejo Judje Qoliatov stolp,. 
Tudi Lleazar čuva z vso opreznostj o svojo postoanko na severnem obzidju , kamor je prihitel z izbrano četo svoji h gorečnikov iz templja, da bi planil prvi ,na sovražnika in se pomeril z njegovim i ,legijami . 
»Pustite ga!« je rekel ben Giora svo­jim Cprista'
šem, ko je odhajal tempeljsk i glavar v boj, »naj le gre k sovražnikom 
iskat 'krvavo črepinjo! Če ga bo pa pre­drznost gnala iz mesta in bo obležal n a bojišču, nas 'ne bo poparila izguba teg a veternjaka! « 
Solnce se je že nagibalo k zatonu in še vedno ni živa duša v Jeruzalemu vi­dela sovražnika. Toda ko je zažarela ve­
černa zarja, tedaj so opazili jeruzalemsk i prebivalci na širokih slemenih Stražn e ,gore nemirno svetlikan:e in blesketanje orožja. Takoj je prihitela desetorica ogle­duhov, ki že dolgo ni trenila z očmi od pne gore, in jela oznanjati pretuino vest : »Prihajajo, prihajajto! « 
»Da bi jih posekal meč Gedeonov ! Tip so rimske predstraže!« vpije Eleazar . »Cisto jasno in določno vidim gručo ko­njenikov! Takoj za njimi prihajajo pešci, ,ali brez sulic! To vražje seme bo najbr ž ,delalo okope in nasipe! In ta rimska pre­drznost 'si upa postaviti svoje taborišč e tik pred našimi utrdbami in v senci naši h mečev? Glej te ošabnosti, kako leta nek i 'ezdec semirrtja in kaže s svojim meče m ,kraj in meje njih bodočega tabora! « 
»Če me ne vara oko — resnično, to 
nihče drugi kakor njih poveljnik sam,,< pripomni sel, ki je bil sporočil v celic i gazit Titov prihod ter popisal njegove čete. »Samo on sedi tako na konju in g a precej ločim od drugih.« 
»Da bi ga strela! Zdrknil je s svo­
jimi tovariši kar naravnost po strmem 
pobočju navzdol in divja proti mestu, ka­kor bi ga hotel utopiti v žlici vode in ga pomesti s peščico svojih vojakov za več­ne čase z obličja matere zemlje! Zdaj s e je pokazal natančneje ali je res Tit?« 
»Tit, kolikor ga je, in nihče drugi ! « odgovori ,sel. 
»Naj bo! Kmalu bo ta otrok Belialo v v naših pesteh! Halo, za menoj, kar va s je ostalo zvestih Izraelu! Ti ostaneš tu­kaj in nam pomigneš, kadar se bo nje­gova tolpa približala grobu kraljice He­lene! Tam se spopademo s temi prite­
penci, in če dobim njih poveljnika v svoj e pesti, bo cesar rad zamenjal svojega sin a za našo prostost! Deset zlatih talento v tistemu, kdor vjame Tita živega in ga pri­peije v mesto! « 
Bil je resnično Tit . 
Drzni poveljnik si e bil odbral če­tico konjenikov in se na čelu cele vojsk e bližal nesrečnemu mestu, njegove legije , obilna prtljaga in velikanski oblegavni stroji so se zelo polčasi pomikali za njim , ker so jih ovirala slaba in zanemarjen a pota. Samo stotnija krščanskih kaznjen­cev, katero je njen poveljnik Biloz Va­fer spotoma izmučil skoro do smrti, te r kopači in tesarji so mu sledili neposredn o za petami. 
Ko je Tit prijahal s svojim sprem­stvom vrh Stražne gore, se je nenadom a 
ustavil in pričel z velikim začudenje m ,ogledovati jeruzalemsko mesto in njegov o svetišče. Ko je zagledal mrzli Rimljan or­jaško zidovje, ki je obdajalo na tej stran i Jeruzalem s trojnim pasom, dolgo vrst o močnih in ponosnih stolpov, na zahod u temni kraljevi grad, na vzhodu veličast­no hišo `božjo, katero je ravnokar pozla­tila večerna zarja, tako da so se kopale njene marmorne stene in kovinaste streh e v morju nedopovednega bleska in sijaja , tedaj je vzkliknil začuden proti svojem u spremljevalcu Flaviju. Jožefu, rekoč : 
»Videl sem Akropolo v Atenah in zr l krasoto cesarskega mesta ob Tiberi, al i da :le tvoje rojstno mesto tako veliko in 
mogočno, si nisem mogel misliti . Tempi a mi niti pokazati ni treba, tako veličastn o kraljuje mestu, in je bolj podoben utrje­nemu gradu vrh gore, kakor hiši božji . In ona trdnjava, ki nam preti s svojimi or­jaškimi ogelnimi stolpi, je najbrž Anto­nija, o kateri sem čul toliko govoriti ? 
»Ni te varalo oko, milostni vladar! « odgovori laskavi Flavij Jožef. »To je grad, sila utrjen, skoro nepremag jiv, ka­terega se ne boš izlahka polastil. Kdo r gospoduje v Antoniji, gospoduje tudi v templju, gospodar templja pa :e gospodar celega mesta.« 
»Dobro. Antonija bo moja,« odgovor i 
Tit odločno. »Ali najprej moramo poru­šiti sprednje obzidje! Povej nam, kolik o ima v premeru? « 
»Debelost obzidja meri deset komol­
cev, njegova visočina pa petindvajset ko­molcev. Dal ga je postaviti Agripa, oč e sedanjega kralja, in ga sezidal iz sameg a rezanega kamenja, katerega ne omajaj o niti najjačji železni drogovi in najsilnejš i stenolomi. Vrhu tega čuva to, obzidje de­vetdeset nepremagljivih stolpov. kjer so najljuteiši sovražni naskoki zaman. Prav tako je utrjen srednji del rnesta, na čiga r 
obzidju kljubuje štirinajst, in staro mesto ,katero brani šestdeset stolpov. Vse pa prekaša Golliatov stolp, ki varuje zapadn i del Agripovega obzidja in kateremu n e bo lahko izrahljati silnega temelja . Tudi nni-le trie stolpi, katere vidiš na kral =e­vem gradu in ki se imenujejo Hipik, Fa­,zael in Mariamne, 'niso slabi čuvaji jeru­zalemskega me'sta. Najtežje se bo pribll­žati delu mesta, katero obdajaj o kroginkrog globoki prepadi, in tam bodo brezuspešne vse vojne zvijače. Vidiš, da se mi ni treba sramovati svojega rojst­nega mesta, čigar obseg ne meri nič man jkot triintrideset tečajev. « 
»Kaj zato, če je to vražje gnezdo na treh straneh nedostopno in nepremaglji­vo, da je le četrta stran svobodna!« ,od­
govori Tit hladnokrvno. »Rekel si, da j e najbližje obzidje sezidano samo iz čiste­ga, rezanega kamenja ? « 
»Vendar ne povsod,« odgovori Jožef. »Zapadni 'pas obzidja, ki se vije od stol­pov gospa do Goliatovega stolpa, je iz ­vršil Agripa zelo naglo in površno, ker s e je bal cesarja Klavdija . Ce lyi bil še ta del tako trden, kakor ostalo obzidje, bi ti vsi 
,oblegavni stroji nič ne koristili in bi mo­ral sramotno oditi. « 
»Dobro . Naskočili bomo torej ta oid­delek Zidu — če mi tvoji vojaki ne bod o prostovoljno odprli mestnih vrat. Sicer mi pa vedno trdil, da so se meščani že zdavnaj naveličali strahovlade stranikar­jev in koprne po miru in osvobojenju . — Ravno prav, da 'prihaja semkaj pogumn i stotnik Biloz Vaier, ki zna tako izvrstn o vladati svojo stotni~jo! Vsa čast in prizna ­,n'e, krepko si ubiral pot 's svojimi junaki ! Ali si pustil legije 'daleč za seboj? « 
»Najbližja kohorta dvanajste legij e 
dospe čez kake pol ure semkaj, svetli ce­sar!« odgovori stotnik. 
»Tako daleč? Toda nečem jih gra_ jati ; vleči morajo s seboj vse priprav e ,za obleganje in sem jim naročil, naj potu­jejo v strnjenih vrstah in oddelkih . Ukaži ,svojim ljudem, naj se postavijo predm e lepo v vrsto — tako! Kako so zaprašeni in potni — kar sapa . im 'pojema! Dovoli 
jim nekaj trenotkov oddihljeja, da se izpi­hajo, preden jih uženeš na delo! Potem pa naglo ogradite na tem kraju prostor, kje r 
bo stalo taborišče za tri legije, izkopajte ,krog njega jarke in 'napravite nasipe! Tu­kaj-le bo stal glavni vhod ! « 
»Tvoj pokorni sluga, cesar! Toda če ­mu počitka tem mevžastim kristjanom ? 'Le urno na delo, strahopetci! Se en . po­gled, Lucij Flav, pa ti jih našteje likto r petdeset čez pleča! Na delo, pravim ! 
Lucij e prenašal gorje in bedo, s ka­tero je obkladal sirovi stotnik svojo kr­
ščansko stotnijo, z mirno potrpežljivostj o in brez godrnjanja, ali kadar je videl brezsrčnega častnika iz same hudobije tr­pinčiti vojake, mu je vselej vzkipela kri ,in to ogorčenje je tudi danes izdal s svo­jim temnim pogledom. Zato upre zaupno in proseče oči v svojega nekdanjega so ­šolca Tita, 'ko jaha mirno vrste kaznjen­cev. In Tit dobro čuti, kaj pomeni proseč e oko tribuna Lucija ; ali vkljub temu nim a zanj druge tolažbe, kakor da prezklj'iv o skomizgne z rameni in odide svojo pot . Ošabna rimska duša bi se čutila razža­ljeno in ponižano, če bi ogovorila človek a 
ki si je izbral namesto 'smrti življenje za­ničevanega sužnja . 
Medtem ko so kaznjenci sukali lopate in motike, je obrnil poveljnik svojega ko­x~ja mestu in naznanil svojim sprem­
jjevalcem, da si hoče od blizu in natanč­neje ogledati oni del Agripovega obzidja, Cj'er se bo vršil tprvi sovražni napad. Tud i Flavija Jožefa pozove, naj ga ,spremi proti mestu. 
»Pri Bogu mojih očetov — rotim te (pri Jupitru, sem hotel reči, ne igraj se ta ­ko predrzno s svojim dragocenim življe­njem in ga ne postavljaj tak o 
po v smrtno nevarnost !« vzklikne judov­ski odpadnik s prestrašenim glasom. »Ce ,te opazijo sovražniki raz obzidje, te b o 
obsula toča smrtonosnih puščic in pričeli ;bodo delovati tudi njih bojni stroji, kate­rih imajo dokaj v mestu! Moja navzoč­mast ti bo samo škodovala ; precej bodo spoznali svojega bivšega rojaka in se to ­lik() bolj raztogotili. Pa nikar ne misli ,da mi je za svojo osebo, bojim se za ne­dotaklyj'ivo življenje cesarjevega sina — « 
»Izvrstno si pogodil, hrabri junak, k i si tako neustrašeno branil trdnjavo Jota--Pata« se norčuje Tit. »Le ostani tukaj_in varuj svojega trudnega konja. Sicer pa tvoj nasvet ne srne ostati brez koristi ;poveljniški plašč in bleščeči šlem, ki prav po nepotrebnem vabita name sovražne puščice, izročam tvojemu varstvu. « 
Spremljevalci. ponujajo Titu ščit i n navaden vojaški plašč, 'da bi ostal nepo­znan sovražnikom ; ali poveljnik neče ne ,prvega ne drugega in pravi, da bi se po 
prestani dnevni vročini rad navžil prijetne ­ga večernega hladu, ter zdirja proti mestu . 
Ko pridejo konjeniki v bližino Agri­povega obzidja, zapazijo na njegovi h stolpih in slemenih blesket orožja . Dokler 
je dirjala mala četa konjenikov mimo kra­ljevega grobišča, ki je bil>o vsekano v skalnato steno na levi strani ceste, in na desni 'mimo vrtnih 'plotov, je ostalo y me­stu vse mirno. Ko pa dospe Tit do grob a kraljice Helene in zavije odtod na desn o proti Qoliatovernu stolpu, tako da se po ­mika njegovo spremstvo v dolgi črti tik ob obzidju, se nenadoma dvigne nepopi­sen krik, segajoč skozi mozeg in kosti, i z ,rneista pa prično deževati puščice, me d katerimi prileti tuintam 'debelo kamenje. Tit, 'katerega je njegova predrzna hra­brost gnala preblizu mesta, spozna svojopasni položaj in da znamenje za vrnitev . Mi še preden ,dotspe na veliko cesto, s e odpro stranska mostna vrata, skozi ka­tera pridrvi Eleazar z malo', a vsak hi p,naraščajočo četo konjenikov in se zažen e ,z njimi od strani v bežeče Titovo krdelce. Medtem je glavni del Titovega sprem­stva, ki je zaostal za vrtnimi ograjami , odkofder ni mogel opaziti poveljnikove nevarnosti, izpoldbo'del konje in oddirja l proti Stražni gori . Tit je spoznal, da se n e ,more več izogniti bou boju na življe­nje in smrt. 
»Zmaga je naša!« vrisne l leazar i n skuša na nekem vrtu obkoliti slabotno kr­delce jezdecev in jih potisniti proti nje­govi zidani ograji. »Deset talentov zlata tistemu, ki vjame onega plavolasega jez­deca! Sin cesarjev je ! 
»Dajmo ga! Zvežite ga! Gospod voj­nih trum nam stoji ob strani!« tuli množica 
ter se vrže v gostih gručah med Titov o krdelce in odhajajočo konjenico, da bi po­veljniku prestrigla pot. 
»Ne more nam pobegniti! Ha, Gospo d 
ga je izročil mojim rokam! Obkolite ga še tesneje — tako! Pazite, da vam ne uid e proti zapádu! Poženite ga tja proti zidu ! Toda prizanesite njegovemu življenju ! Vredno je toliko, kolikor naša svo­boda ! 
Tako 'poveljuje Eleazar in Judje se vedno bolj bližajo rim ,skemu poveljniku , tako da postaja sovražni krog okoli nje­
govega spremstva čimdalje 'ožji . 
»Vdaj se, cesar!« vpije Eleazar zma­goslavno proti Titu. Tit 'pa naježi obrvi in pravi 'sam pri sebi : »Rajši smrt kakor to sramoto !« Potem pravi svojim tovarišem , ki so se zbrali okoli njega : »Priboriti si 
moramo odhod, naj velja kar hoče! Po ­gumno za meno,j! « 
Tit izpodbode konja v lakotnice, tako da se vzpne žival 'pokonci in plane v si ­
nem loku čez bližnjo vrtno ograjo in pri -
Zadnji dnevi Jeruzalema . 
38 
leti med gručo oboroženih Judov . Njeno kopito pomandra tri, štiri sovražnike ; Ti-tov meč pa poseka, kakor bi trenil, pre­cejšnjo kopico drugih. Nekaj jezdecev srečno sledi zgledu svojega poveljnika, al i vsem 'se ne posreči drzni skok čez zidov ­je. znova frče ptgč'ice, kopja in kamen i raz obzidje. Mnogo konj je zadetih, tak o da padajo na tla in se zvračajo na svoj e lastne jezdece ; nekaj ;jih zdirja drugam i n se jih 'pobije med kamenem in jarki. Mala četica krog stiskanega 'poveljnika pa j e videti vedno 'slabega. Zdi se, da bo nje­'gova čudovita hrabrost, s katero se bor i zoper zbesnele Jude, brez uspeha. Skozi mestna vrata se še vedno vsipajo Judje ,da starejo moči (oslabelega sovražnika . 
Tit je skoro vjet. Ali vkljub temu na­daljuje krvavo borbo z mirno( hladnokrv­nostjo Rimljana, ki 'se vdaja neizprosn i usodi. Pač de 'prihitelo po cesti nekaj jez­decev, ki 'so 'opazili obupni položaj svo­jega poveljnika, ali tudi ti 'ne !morejo Tit u na tpomoč, ker ne morejo razviti svojih moči in jih obdajajo kroginkrog visoki zi­dovi in nevarni jarki . Peščica judovsk e pehote ima proti njim obrnjeno svoje kop ­je in jim ne 'pusti dalje, dočiim jim za hrb­tom pretijo novi sovražniki. Tit vidi svojbedni položaj in misli, da rje najbrž že vjetnik Judov. »Konjenica mi na tem ne ­srečnem kraju ne more kaj prida kori­
stiti,« premišlja sam pri sebi . »Da bi imel vsaj eno kohorto na licu mesta! Boji m se, da bi ne prišla prepozno'! « 
Nenadoma začuje od leve strani bojni (krik in vojaška povelja v latinskem je­ziiku.. Precej trnu šine na 'misel, da se bli­žajo prednje straže legije, katera ima priti od zapadne 'strani mimo Emávsa. Ali kmalu vidi poveljnik, da se je motil. Pri­haja namreč stotnija kaznjencev ter na ­skoči tod strani sovražnike, dasiravno ni­ma 'ne ščitov ne mečev, ampak nerodn e motike in lopate. Tit se globoko oddahne 
n pomigne svojim tovarišem, katerih m u je ostalo samo neznatna peščica, naj s e prerijejo na levo. Toda tudi Eleazar je spoznal nevarnost, katera mu la'hko v ne ­
aj trenotkih ugrabi venec zmage, in kli­
če novih pristašev na pomoč. Vname se srdito klanje . Na kristjane se vsipajo gost i roji puščic, katerih se ne morejo ubraniti , ker nimajo ščitov. Zato se jih zgrudi ka r po deset, dvajset že 'pri 'prvem 'spopadu . Pu'ša vsega gibanja je Lucij Mav, ki s e bori z nedopovedno (srčnostjo in drznost­jo. S čudovito močjo mahajo kaznjenc i s svojimi motikami in llopatami po iu'dov­ski'h glavah in si delajo krvavo 'pot d o svojega poveljnika. Kakor klin so se za­gozdili med judovsko moštvo, in so o d hipa do hipa bližje svojemu poveljniku. Strašno odmevajo udarci orožja, ali še 
38' 
strašneje se razlega smrtni krik poseka­
nih in pomandrani'h človeških žrtev . 
Na drugi strani se je tp'osrečilo tudi Eleazarju preriti do Tita. Kar peni se od srda in vpije v svoji divji togoti : »Pobijte ga, umorite ga, če ne morete živega uje ­ti !« Na mah zažvižga jata sulic in puš'č :c ter švigne mimo gologlavega poveljnika , ki sedi na svojem konju bled kakor zid ,ali miren in hladen, kakor 'da se ni ničesar zgodilo. Zdajci zgrabi tudi Eleazar svoj e kopje ter ga zažene z vso 'silo proti Titu . V istem 'hipu se prestopi konj Titov, tako ,da zadene kopje namesto poveljnika ži­val, ki 'plane s smrtonosno rano kvišku in se zgrudi mrtva na tla . Preden se more Tit dvigniti s tal, Iga zgrabi železna pes t Eleazarjeva in popade njegov ,meč pri ro­čaju rekoč : »Vdaj (se, ali 'pa pogi.ni!« Ali bliskoma zadene napadalca nekdo s svo­jim mečem na ramo, in Jud se zvali okr­vavljen čez svojega lastnega sovražnika . 
Lucijev meč je rešil Titu življenje. Cez nekaj trenutkov ;je borba 'končana in zmaga odločena. S Stražne gore zadon e glasovi vojnih 'rogov in kmalu nato se bli­tža prva kohorta dvanajste legije v strnje ­'nih vrstah bojišču. Judje bežijo med div­tjhn 'krikom v 'mesto . 
Lucij spravi poveljnika izpod konja in pomaga tudi njegovemu sovražniku n a 'oge. Začudeno zre Tit svojega reš'ite "lja, 'nekdanjega tovariša, 's katerim je doslej 
ravnal tako kruto in trdosrčno . 
»Lucij Flav!« dé čez nekaj časa, »ti in tvoji tovariši 'ste lmi rešili življenje! To pač ni bila rimska sosveta ! « 
»Ne, bila je krščanska osv e­'t a!« odgovori Lucij z rosnimi očmi . 
Petnajsto poglavje . 
Pod Titovim šotorom. Med tem so 'se pribli!žale rimske ko­
ihorte in pozdravile vriskajoč svojega re­šenega poveljnika, kateri jim je prihite l napmti 's tovariši, ki niso obležali mrtvi na bojišču : »Vaša radost bi se bila izpre ­*menila v pogrebno žalovanje, da niso, pri­'hiteli na pomoč čvrsti kopači ter mi rešil i življenja !« pravi Tit resnobno . »Poberite ranjence in jih znosite previdno v tabor ! Ali tudi sovražnikom, ki so se (borili kako r levi, né smemo odrekati dolžnega spošto­vanja! Pustite jim torej, naj spravijo svoj e mrlič'e in ranjence v 'mesto ! « 
Kmalu potem rje dospelo na pobočj e Stražne gore troje legij in se utaborilo v 'tarnaš/njem taboru, katerega so , še isti dan vojaki z združenimi močmi obdali z na ­sipi. Ko se vrne Tit med svoje vojaštvo in se mu poklonijo došli tribuni ter mu čestitajo na njegovi srečni rešitvi, odide precej pod 'svoj poveljniški tabor, ne da b i kaj pokusil pripravljeno okrepčilo ter s e zatopi v resne misli. Slednjič 'se ogrne s 1)riprostim vojaškim plaščem aiz navad­nega sukna, pokliče 'častnika,' ki je oprav­fial 'pri njem s ;užbo 'pribočnika, in korak a z njim po dolgih taborskih ulicah, kjer s o pod šotori. 'počivali vo,jaki, uvrščeni p o stotnijah in desetnijah . Nato obišče stra­že, ki so bile postavljene ob nasipih i n Vratih, da bi se prepričal na lastne oči, č e je vse v redu. Pogumni in nepričakovani napad Eleazarjev mu je dal misliti, da nje­gov tabor, ki je postavljen samo začasno ,tudi ponoči ni varen 'srditih Judov. Vse­povsod vlada grobna tišina . Ob svitu pol ­ne lune mu je lahko razločiti 'posamezn e ulice in šotore in veliko jeruzalemsko me ­sto, ki leži pred njegovimi očmi tako tih o in mirno, kakor bi ne bilo v njem žive duše. 
»Torej me je usoda res izbrala, da za ­'trem to uporno judovsko ljudstvo in po­rušim njegovo trmoglavo 'gnez'do?« s e mu vsiljuje vprašanje, 'ko stopa zamišlje n 'mimo posameznih stotnij. »Zdi se mi, da je tako. Sicer bi bila danes boginja Parka prestrigla nitko mojega življenja. Morda 
bi bilo bolje, kakor če si nakopljem pre­kletstvo podjarmljenega ljudstva. Preklet­stvo je usoda in plačilo prernagalca naro­dov. Ali da se le ojači rimska država in utrdi njeno gospodstvo, tudi moje ime b o potem zapisano med najslavnejšimi po­veljniki svetovne zgodovine. Najbrž je tako določeno moje življenje od nesmrtni h bogov. « 
Tako pride do glavnih vrat, kjer m u 
naznani stražni načelnik prihod Cerealove legije, ki je potovala mimo Emavsa . V ne­kaljeni tišini mirne noči se prav dobr o čuje šum prihajajočega vojaštva. »Utabo­rijo naj se tri tečaje odtod!« zapove Tit. In medtem, ko pregleduje poveljnik mirn o taborišče, pridirja jezdec ter mu sporoči , da se je tudi deseta legija, kateri načeljuj e Placid, približala pogorju na vzhodni stra­ni Jeruzalema . Tudi tem pokaže Tit tabo­rišče in povabi obenem vse nižje povelj­nike in tribune ravnokar došlih legij dru­go jutro v svoje stanovanje. 
Nato vpraša Tit, kje se je nastanil a stotnija Biloza Vah-a, in odide tjakaj . 
Stotnik Biloz Vafer ni mogel zaspati in se nemirno premetava na svojem leži­šču. Silno ga peče, da ni osebno posla l svojih kaznjencev Titu na polnoč. Kakor so navadno skoro vsi kruti in neusmiljen i ljudje malosrčni in bojazljivi, tako tudi na njem ni bilo opaziti hrabrosti in neustra­šenosti . Ko, je opazil raz Stražno goro ja­dovski napad, mu ni prišlo na misel, da b i hitel konjenici na pomoč, in šele ko je vi­
del, da je Tit sam v nevarnosti, je 4e1 ves razburjen tekati sernintja in tarnati na ves glas, da si ne upa poslati v boj neoborože­nih, strahopetnih in izdajskih kristjanov . In tedaj je dozorel v Luciju sklep, ki je re­šil Tita. «Za menoj,« je zaklical svojim to­varišem, »ravno tako krepko lahko uda ­
rimo z lopato kakor zmečem ! « Zdirjal j e na čelu svojih tovarišev po bregu navzdo l in jel udrihati po judovskih glavah . 
Zato stopi Biloz Vafer z nemirn o vestjo in bridkimi slutnjami pred svojega vrhovnega poveljnika . 
»Kako to, da sem se zastonj oziral p o 
tebi, ko mi je prihitela na pomoč tvoj a hrabra stotnija?« ga vpraša Tit hladno i n skoro zaničljivo. 
»Mislil — čakal sem, da bi prišla prva kohorta, in s to bi bil planil v boj, ker so bili moji +kopači popolnoma neoboroženi, « zajeclja stotnik . 
»Pa si vkljub temu pognal svoje pod­ložnike v bitko?« vpraša Tit . 
»Ne — častihlepni Lucij, ki še zme­rom ne more pozabiti svoje nekdanje tri­bunske časti, si je prisvojil pravico zapo­vedovati. Ta predrznost je sirovo ruvanj e zoper vojaško pokorščino in zato sem pr e priičan, da upornik ne uide pošteni kaznL « 
»Ravno tega odgovora sem pričako­val iz tvojih ust,« odvrne Tit in se prezir­ljivo ozre na poparjenega, skoraj uničc­
nega stotnika. Potem pa še pristavi : 
»Manj junaško je trpinčiti peščico uboglji­vih kaznjencev, kakor darovati kri in 
žr i i.­ljenje za svojega poveljnika. V katerem 
šotoru počiva Lucij Flav? Na oni strani ? Dobro. Za danes si že opravil, Biloz Va­fer, in lahko odideš. Premisliti hočem, kd o je oni upornik, ki je zaslužiil pošten o kazen. « 
Tit pokaže stotniku hrbet in stopi po d Lucijev šotor. Cezinčez sami ranjenci . Lucij drži v rokah svetilnico in hodi o d ranjenca do ranjenca, jim hladi skeleč e rane in daje poguma in moči najbednejši m tovarišem, ki se že borijo s smrtjo. »Po­gum!« šepetajo njegove ustnice, ko , vstopi poveljnik neopažen za njegovim hrbtom, »le srčno, bratje moji! Ze se vam ponuj a krona večnega blaženstva! Ostali st e zvesti svoji veri in umirate kot žrtve svo­jih dolžnosti. Se kratko, iskreno mohtvico ,goreč zdihljaj ljubezni Njemu, ki nas je ljubil neskončno in dal za nas svojeg a Sina v smrt na križu, in potem odidete v miru po plačilo. « 
Tit ne ume pomena teh besedi, dasi­ravno govori Lucij v latinskem jeziku, al i zdi se mu, da pomenijo ta ali oni nauk krščanstva, ker so vsi kaznjenci pristaš i te stranke. Iz Lucijevih besedi more spoz­nati samo to, da ,poplača krščanski Bo gzvesto izpolnjevanje dolžnosti z večnim veseljem po smrti. Zlasti rnu ugaja ljube­zen, katero vidi na Luciju, ki po preslani h težavah dolgega potovanja in krvavega 
boja neumorno streže umirajočim in ra­njenim tovarišem . Dolgo časa gleda po­veljnik ganljivi prizor, potem pa zapust i neopažen Lucijev šotor ter naglo, odide. 
Ko naznani naslednje jutro bojni ro g nastop dnevne straže, se zberejo vsi vo­jaki okrog svojih poveljnikov . Tudi kopači kaznjeniške stotnije, kar jih ni ležalo ra­njenih, se postavijo pred šotorom Biloza Vafra v vrsto,. Stotnik je nenavadno slab e volje, vendar si ne upa ,po svoji stari na ­vadi obsuti podložnikov s kopico psovk i n kletvic. Ko pokara nekaj kaznjencev za ­radi zanemarjene obleke in poškodova­nega orodja, ukaže Luciju Flavu stopiti i z vrste in mu reče : 
»Kot bivši častnik, ki pa nisi bil vre­den te časti, bi že moral vedeti, da zahte­vam od svojih vojakov strogo, in neomeje­no pokorščino. Ali včeraj si iznova poka­zal svojo zlobno in ošabno upornost. S svojim samovoljnim in predrznim napa­dom si zakrivil smrt dvajseterih tovari­šev, petintrideset težko ranjenih pa s e zvija v hudih bolečinah . Sicer so vsi stra­hopetni kristjani -- zato ti bo, Tit kazen morda nekoliko omilil — ali vojak je vo­jak ; nadejati se smeš, da te doleti plačilo,ki ti bo za vse žive dni izbilo veselje do upora za to hočem že poskrbeti . Kot prvo nagrado tvojemu junaškemu dejanj u določam : odslej se ti rnora odmeriti vsak dan samo polovica navadne hrane in gorje ti, če bom slišal o kakem godrnjanju! Vs a druga odlikovanja prepuščam svojem u vrhovnemu poveljniku, ki bo primerno po ­plačal tvoje javno nasilstvo i« 
Tu nenadoma prekine razjarjenega 
stotnika častnik ter mu naznani, da s e mora nemudoma zglasiti pri Titu in pri ­peljati s seboj Lucija Flava . 
Bilozu Vafru se zdi to nujno pova­bilo precej sumljivo. Brž izpremeni svo j strogi in odurni glas in odide ves pobit i n prebledel proti poveljnikovemu šotoru. Obenem ukaže nekemu desetniku, naj pri ­žene za njim tudi upornega kaznjenca Lucija Flava . 
Ko prideta stotnik Bfioz Vafer in nje­gov kaznjenec Lucij Flav do Titoveg a šotora, ki je bil postavljen ravno sredi ta ­bora, nasproti njegovemu glavnemu vho­
du, je Tit ravnokar zaključil vojno posve­tovanje, katerega so se udeležili polegnižjih poveljnikov in tribunov tudi Cereal ,Placid in Aleksander Tiberij. Takoj nato se odmakne dragocena zavesa, ki zakriv a šotorove notranje prostore ; Titovi sveto­valci stopijo na prosto ter se razvrstij o okrog sodnjega stola, ki stoji na nekolik o vzvišenem kraju pod prelepo škrlatno streho. Slednjič se prikaže tudi Tit in stopi po nekaj stopnicah navzgor do sodnjega stola. Medtem se je zbralo vse moštvo, k i je bivalo v taboru, pred poveljnikovim šotorom in se postavilo v polkrogih okrogsvojih častnikov. Samo ulica proti glav­nemu vhodu tabora je ostala prazna . 
»Kje je stotnija kaznjencev?« vpraš a Tit s strogim glasom. »Tukaj vidim samo njenega poglavarja in le enega kaznjenca . 
Pripeljite vse semkaj, tudi ranjence, č e morejo zapustiti bolniško posteljo. Vse hočem imeti pred svojim sodnim sto­lom.« 
Kmalu stojé vsi krščanski kaznjenc i zbrani pred svojim vrhovnim poveljni­kom. Tit popiše navzočemu vojaštvu s kratkimi, ali možatimi besedami njih vče­rajšnje junaštvo. »Njih krepke roke in mi­lostni bogovi so rešili vašemu poveljnik u 'življenje. Kakor razdraženi levi so planili po sovražnikih v onem usodnem trenutku , ko sem mislil, da sern že judovski vjetnik . Pričeli so bitko brez oklepa, brez ščita , brez šlema in celo brez meča in so z a mojo rešitev postavili v nevarnost svoj o kri in svoje življenje. In tako sem bil otet in sem zopet med vami . Cujte torej, čast­niki in vojaki! Znano vam je, da so moral i pretrpeti ti junaški možje, ki so, vam vče­raj pokazali zgled neverjetne srčnosti i n zvestobe, zaradi svojega verskega prepri­čanja mnogo gorja in bridkosti. Z današ­njim dnevom neha njihova kazen ; sloves­no jim vračam vse časti in pravice rim­skih vojakov, ki so , jih zaslužili bolj kako r vsakdo izmed vas. Odslej jim ne sme nih­če več očitati kazni in njih nekdanjih pre­stopkov. Vrhutega zapovedujem upravi­telju vojne blagajnice, da izplača vsakem u odlikovancu v znamenje moje posebn e naklonjenosti tisoč sesterc . Tako se glasi moj nepreklicni ukaz . « 
Gromovito in dolgotrajno ploskanje iznenadenih vojakov potrdi besede in raz ­sodbo priljubljenega poveljnika. Ko se 
šum in hrup nekoliko poležeta, pokliče Ti t Lucija Plava iz vrste ter mu pomigne ti k pred stopnice svojega prestola . Nato pri­čne govoriti vojaštvu in pravi : »Casti in odlike, katere so bili ravnokar deležni nekateri vaši tovariši, je prav posebn o vreden zvesti vojščak, ki sem ga pozva l predse. Boril se je z nedopovedljivo srč­nostjo na čelu svojih tovarišev in kaza l toliko plemenitosti in zvestobe, da se mu ne morem vredno zahvaliti. Puščal sem ga doslej v bedi in trpljenju, ravnal z njim neljubeznivo, kruto, ali navzlic temu se j e žrtvoval zame. Lucij Mav, potrjujem te vnovič za tribuna ter ti vračam vse čast i tega dostojanstva in želim, da stanujev a odslej kot rodna brata pod enim in isti m šotorom.« 
Spet zaorijo radostni in navdušeni klici ter odobravajo slovesno odlikovanj e poveljnikovo. Vsi navzoči častniki podaj o svojemu novemu tovarišu roko in se z 
njim vred veselijo njegove sreče. Lucij se zahvaljuje vsem, zlasti svojemu vrhovne­mu poveljniku. Ta se odzove njegovi za­hvali s prijaznim smehljajem ter mu pra­
vi : »Lucij Plav, še nekaj imam na srcu ;ljubezen in udanost, s katero si danes po­noči stregel bednim ranjencem ter jim po­n-lagal v smrtnem boju, sta me nagnila d o sklepa, da ne boin nikoli preganjal kristja­nov zaradi njihovega verskega prepriča­nja, ko bom odičen s krono rimskega ce­sarstva. « 
Iz rosiúh oči Lucijevih zdrkne svetla solza, ki priča Titu o njegovi hvaležnost i in sreči. »Bog bodi zahvaljen,« moli tribu n v srcu, »za tako krasno plačilo je vs e gorje, katero sem prestal do današnjega dneva, ničevno . « 
»Še neki dogodek moram razsoditi vpričo svoje vojske,« nadaljuje Tit z res­nobnim glasom. »Stotnik Biloz Vafer . pridi semkaj !« 
Potrt in skoro uničen stopi obtožene c pred svojega gospoda. Tit popiše s trp­kimi, in očitajočimi besedami stotnikov o krutost in strahopetnost in pravi : »Ali sme ostati ta strahopetnik, nezvesta i n bojazljiva duša, še nadalje v našem tabo­ru? Zaslužil je gorjačo! Ne maram ga gledati med svojimi vojaki. Odslej naj služi pri onem oddelku, ki nam donaš a žito in druge vojne potrebščine iz Geza-­reje ; lahko bo nosil tovore, ali vsaj poga­njal lenive mule. « 
Vojaki se zakrohotajo iz vsega grla ponii'ancu, ki jim je doslej nakopaval toli­ko nepotrebnega gorja in muk . Lucij Flav skuša sicer omiliti Titovo razsodbo, ali zaman. 
Sodba je končana. Tit zapusti svojsodnji stol in pelje presrečnega tribuna v svoje stanovanje, kjer mu podari v zna k svojega trajnega prijateljstva krasno boj ­no opravo z orožjem. Ali blago srce Luci­jevo ne mara zase uživati sreče. Takojodhiti tribun k svojim krščanskim tovari­šem, ki so ostali doma, priklenjeni na bol ­niško posteljo, ter jim sporoči vesele no ­vice. »Vsako zemeljsko trpljenje, katero moramo, prenašati po krivici, mora roditi srečo in blagoslov. Glejte, tudi leta, ko se zatira in preganja Kristusovo ime, se bli­žajo koncu! Koliko blagoslova bo rosilo drevo svetega križa na ljudstva 'in narode ,ko bo stalo, nad njimi povišano in poveli­čano!« S temi in podobnimi besedami lajš a tribun sobratom trpljenje in jim vliva v srca poguma in srčnosti za bodočnost . 
Isti dan doleti tribuna še drugi srečn i doživljaj. Ko se vrača na večer s Titorn iz jeruzalemske okolice, kjer sta natanč­neje določila toni del Agripovega obzidja , kjer naj bi se izvršil prvi naskok na trdo­vratno mesto, in zaukazala vojakom zgra­diti še nekatere utrdbe, jima prileti na­proti jezdec iz Placidovega tabora, ki drž i na konju pred seboj nekega dečka . 
»Poslanik Placid ti pošilja svoje vda­
ne pozdrave in ti izroča tega dečka, kate­rega so zasačili njegovi vojaki v nek i bližnji vasici. Spoznal je v njem ubeglega sužnja tvoje prijateljice kraljice Berenike . Premisli dobro', kaj naj storimo s tem malim potepuhom! Sicer se mi zdi pra v izvrsten dečko, bi prav lahko opravlja l službo ogleduha, in Placid celo domneva, da so ga Judje iz tega namena poslali iz mesta. « 
S temi besedami postavi jezdec Ben­jamina pred Tita. 
»Tako majhen, pa že nezvest svoji m gospodarjem! Da, prav dobro se te spo­minjam med Berenikinirni sužniki,« g a 
prične karati Tit . »Ali ti je znana naša na­vada, da pustimo ubegle sužnje bičati d o smrti in jih pribiti na križ ? « 
Lucij se ne more več zdržati. Milo se mu stori pri srcu, ko zagleda po tako dol-gem času svojega nekdanjega prijateljčka, čigar naklonjenosti se ima marsikaj za­
hvaliti . 
»Sina poštenega in uglednega rabij a Sadoka imenujete — sužnja ?« jame opra­
vičevati tribun Benjamina ter ga ginje n objame . 
.Ali takoj se oglasi deček, rekoč : »Rajši se pustim križati, kakor da bi opravljal oni gospe] službo malikovo! K o sem spoznal, kako hudo bi se izneveri l Bogu s tako ostudnim početjem, sem j i vrnil srebrno košarico s puščicami in on i lični lok ter ji za vselej pokazal pete k 
Te samozavestne In odkrite besed e 
so prepričale Tita, da res nima opraviti z navadnim sužnjem. Zato izroči Benjamina Luciju ter se vrne v tabor. Tribun bi rad kaj več izvedel, kako se je godilo dečku , odkar sta se ločila v cezarejskem pristani­šču. Zato ga pelje na bližnjo skalnato pe­čino, kjer se jima nudi prav krasen pogle d na kedronsko dolino in, sveto mesto, in ži­vahni deček mu v veselju nenadnega svi­denja popisuje na dolgo in široko vse svo­je vesele in nevesele doživljaje . 
»Torej je tvoja sestrica živa in pre­
biva v Jeruzalemu?« prekine Lucij deč­kovo pisano povest ; v težkih dnevih trp­ljenja se je Tamare spominjal s tihim ko­prnenjem in vselej se je razburkala nje­gova duša, če je kdo slučajno imenoval njeno ime. 
»Seveda živi!« odvrne deček, ki ne more uineti Lucijevega nenadnega razbur-
Zadnji dnevi Jeruzalema 39 
jenja. »Zakaj naj bi ne živela? Saj je mla­da in zdrava! Poglej tja na levo kralje­vega gradu : ravnokar so zleteli s strehe 
beli golobčki ; ondi biva Tamara! Ves čas, odkar sva tukaj in sem ti pripovedova l svoje dogodke, sem iskal z očrni golobčk e in sem jih nazadnje vendarle zagledal! « 
Potem pripoveduje Benjamin, kako j e prejel s Tamaro od duhovnika 1vzebija sveti krst in sveto obhajilo . 
»Presrečni deček! Tako mlad, pa že posvečen v skrivnosti!« se začudi tribun . 
»Tega mnenja je bil tudi častiti Ev­zebij,« odgovori Benjamin . »Ali rekel je, da so današnje nevarnosti velike in hude , in zato naju je z Natanae,lom tako zgoda jpoučil o sveti skrivnosti . In prav je bil o tako! Brez posebne božje milosti bi vče­raj ne bil rešil zdrave kože! Cuj, kak­šne nevarnosti so mi pretile na potu v Pelo! « 
Benjamin pripoveduje, kako so Pav ­lina pri mestnih vratih prijeli, in odpeljali vojaki in kako je prišel v Betanijo . »Pre­cej sern spoznal ono hišo z lepim vrtom, kakor mi jo je popisala Tamara. Pa misliš, da mi je odprl stari Sila? Kaj še! Razbi­jal sem po vratih, da m,e še zdaj bolijo ko­sti, in klical moža na vse grlo, ali zaman . Ziva duša se ni zgenila v hiši . Slednjič sern se naveličal praznega vpitja in sem hote l z žalostnim srcem oditi proti Jerihi, in bi bil tudi šel, da se nisem spomnil Veroniki­nega prta, katerega mi je zaupal Evzebi j in ki sem ga hranil pod obleko, in rimski h vojakov, pred katerimi me je svaril nek i gobavec. Zatekel sem se k svojemu an­
gelju varihu in pričel iznova udrihati p o vratih. Tu se mi je nenadoma oglasil za hrbtom postaren mož rekoč : »Ali res mi­sliš priklicati s svojim vpitjem v našo vas Rimljane, ki se ravnokar potikajo v njen i okolici? Cernu razbijaš, nepr'idiprav, « 
»Ali si Sila?« ,vprašam razjarjenega starca. Ko mi pokima, mu pravim : »Naglo mi odpri vrata, da skrijeva dragoceno 
svetinjo, ki ti jo moram izročiti !« Lahko s i misliš, dragi Lucij, kako je ostrmel star­ček, ko sem snel izpod obleke sveti zaklad in ga izročil njegovemu varstvu! Prije l me je za roko in zdirjala sva za neptrodir­nitni ograjami in gostirn grmičevjem n a konec vrta, kjer je odvalil debelo skalo i n me potisnil v tetrino votlino. Ko sva bil a znotraj, je potegnil za močan drug in skala je zopet zakrila odprtino, tako da je uha­jala svetloba v votlino samo skozi ozk o špranjo. Bilo me je pošteno strah. Toda, ko sem čul, da je iz te votline Gospod obu­dil mrtvega Lazarja, mi je takoi odleglo . Sila je poljubil obličje Jezusovo na prtu ter ga položil poleg neke druge podobe -­rekel je, da je Mati božja, katero je bil na ­slikal evangelist Luka -- ter oboje skrbn o 
39* 
zavil v nepremočljivo platno in spravil na varen prostor. Dovolil mi je ostati v vot­lini, kjer je imel dovolj živeža, dokler b i ne odšli Rimljani. Toda nisem se mara l dolgočasiti v oni temnici ; ko sem mu do­volj trdno obljubil, da ga ne bom izda l Rimljanom, me je izpustil na prosto. Ze sem mislil oditi proti Jerihi, ko me izvo­
hajo vojaki in odpeljejo v tabor poveljnik a Placida. Bilo bi po meni, ljubi Lucij, d a nisem naletel na tebe, ki si me rešil iz za­drege. Toda glej, že se nagiba solnce v 
zaton in tudi golobčki dobre gospe Pavli ­ne so izginili raz strehe . « 
»Res je, dragec moj! Vrniti se mo­rava v tabor. »Prosil bom Tita, da te pu­sti pri meni, dokler se ti ne ponudi ugodna prilika, ko boš lahko brez skrbi odšel v 
Pelo k svojemu očetu. Saj se menda ne boš branil nekaterih malenkostnih in lah­kih opravil v Titovem šotoru? « 
»Čemu neki? Da sem le pri tebi,dragi Lacij ! « 
Tako se vrneta oba v tabor in Titu j e 
všeč nasvet tribuna Lucija . 
Eleazarjeva zavist. 
Nepopisno navdušenje je zavladalo v mestu, ko je ,planil Eleazar s svojimi pri­staš4 na sovražnike in se jel bojevati s Ti-tom. »Ujel 'je rimskega poveljnika! Ce­sarjevega sina žene v mesto! Radujte se , 
hčere sionske, pojdite naproti zmagovalc u in ga pozdravite s pesmimi in citrami !« j e vriskalo ljudstvo po jeruzalemskih ulicah in se veselno zmage . 
Toda kmalu so spoznali veselja pijani 
meščani, da so se bridko varali, in nji­hova radost se je nagloma izprernenfla v obupno žalovanje. Pozno v noč so namreč jeli donašati čez bližnje vrtove proti me'st­nim vratom mrliče in ranjence `z bojišča . Bilo jih je mnogo ; straža je skušala o b svitu plamenic spoznati padle žrtve in j e klicala navzočemu ljudstvu posamezn a imena, da bi se javili ,sorodniki in znanc i ter sprejeli ranjence v oskrbo, trnrliče p a izročili hladni gomili . 
Tudi Eleazarjevo ime je bilo 'čuti me d drugimi ; ali nihče se ni oglasil, nihče s e ga ni u!srnilil. Ko je bil premagan, so zbe­žali njegovi pristaši, kar jih ni posekal o rimsko orožje v tempeli, da bi se izognili zasramovanju ben Giore in njegovih pri­vržencev, !ki so ves čas brezskrbuo otpa­z,ovali njegovo obupno bitko raz obzidje . 
Eleazarjevi ženi, ki je živela zadnja leta 
zapuščena in osamljena, tako da je malo ­kdo poznal soprogo tempeljskega glavarja , pa tudi ni bilo ničesar 'znanega o krvave m spopadu zunaj mesta in ni niti slutila o ža­lostnem položa,ju 'svojega moža. 
Kaj čuda, da se nihče ni oglasil, ko so stražniki klicali Eleazarjevo ime! »Polo­žite ga poleg drugih ranje'ncev!« zaukaž e načelnik straže in mu iznova posveti v obraz, ki je zelo izpremenjen, skoraj spa­čen od 'bolečin. »Drago je plača1 svoj o vročekrvnost in neugnano, predrznost! Zd i Ise mi, da je po njem! Ali ni nikogar tukaj ,ki bi b!il izvežban v zdravilski umetnosti ? Vsak hip nam lahko izdahne! « 
Tu stopi iz teme v krog bakljineg a 
svita častitljiv starček in pravi : »Izroči ga meni! Poskusiti hočem, morda bo Go ­spod blagoslovil delo mojih slabotnih rolk ! Jaz sem zdravnik Evzebij in 'stanujem v starem Davidovem poslopju, katero , sem s pomočjo usmiljenih in sočutnih src iz-­premena v oskrbo-Valitšč'e zapuščenih ra­njencev. Tudi druge bolnike, za katere b i se nihče ne zmenil, sprejmem rad v svo;j' o hišo. Toda naiiprej moram tem, ki so tu­kaj, obvezati najnevarnejše rane in pote m jih znosite pod mojo streho ! « 
»Gospod ti bo obilno poplačal ter bla­goslovil tvoje usmiljeno srce in tvoje do­brodelne roke !« odgovori načelnik, kale­rega je tolika požrtvovalnost starčkova , dasiravno je 'bil trdosrčen vojak, prece josupnila. »V teh težkih dnevih nisem pri­čakoval v Izraelu tolikega sočutja. Radi bodemo pomagali tvojemu nasvetu in spra­vili zapuščene ranjence v tvoje stanova ­nje — daslravno so naše rolke bo1~j nava­jene rane sekati kalkor celiti . « 
»Za prvo silo bi prosil samo nekolik o 
vode in več svetlobe . Platnene 'obveze imarn s seboj,« odgovori Evezbij i+n se pri ­bliža Eleazarju, da prične pri njem delo usmiljenja . 
S pomočjo nekega navzočega straž­nika mu odpre prsni oklep in prične pre­iskovati posamezne rane. »Ubogi siro­niak,« vzdihne sam pri sebi, »kako hud o ga je razmesaril 'sovražnik! Vse 'oplečj e ima zdrobljeno, morda so izpahnjeni tudi sklepi! Prav posebno mu bode morala biti sreča mila, če bo, še kdaj stopil na noge ! « Potem pomigne k sebi ženski osebi., ki m u je sledila z zakritim 'obličjem ter nosila v rokah košaro, platnenih ovojev in raznega zdravni~š'kega orodja. Takoj prične želia pod Evzebijevim nadzorstvom izpirati ze­va4o'če rane ter polagati vanje zdraviln a zelišča, zložene 'platnene kosce in povezo ­vati vse skupaj z močnimi ovoji . Vse se vrši pred sfkrbni>rni očmi starčkovimi. Pri tem se zbudi Eleazar iz 'omotice in začn e škripati z zobmi od srda in togote ter pre­
klinjati onega Rimljana, ki mu je vsekal tako strašno rano in ugrabil venec zmage . 
»Ce ni bil vražji duh iz pekla, ni bil nihč e drugi kakor Lucij Flav ; ,gorje mu, če mi pride še kdaj v roke !« šepetajo njegov e ustnice in žena, ki ga obvez-uje, strepeta od strahu in groze, ko ,č'uie te maščevanja željne besede . »Le mirno, prijatelj moi! « ga opominja Evzebij. »Sicer ti bo vsak hip strastno razburkana kri zadušila iskri­co živHenja! « 
Nato se približa duhovnik drugim ra­
njencem, !ki čakajo, njegove pomoči. Vsi so mnogo bolj mirni, kakor njihov načel­nik in gledajo s hvaležnimi očmi svojeg a dobrotnika. Mnogo izmed njih je težko ra­njenih. Toda konjska kopita, ostri rimski 'meči in siloviti udarci lopat so marsiko­mu za vselej strli in polomili ude . Zena , ki se le sprva trepetaje dotikala krvave­čih ran, postaja pri vsakem ranjencu po­gumnejša in spretnejša in ne potrebuje ve č 
navodila duhovnikovega, kako treb a rano, ustaviti kri in položiti obveze . 
Okoli polnočne ure ,polLožijo ranjenc e na nosila in izprevod se jame pomikat i proti gornjemu mestu. Saba in Natanael sta bila 'namreč sporočila, da je ondi vse pripravljeno za sprejem bolnikov. Ob­enem sta naznanila F,vzebiju žalostno no­vico, da je bil ba'e nekdo izmed kristja­nov, še predrto se je začela bitka zunaj 
mesta, blizu Golgote, kamenjan, ker n i maral raz obzidje preklinjati Rimljanov. Takoj odide sivolasi duhovnik na lice me ­
sta, da se prepriča o pretresljivem dogod­ku, in vzame seboj za spremljevalc a močnega Saba. 
»Preiskati morava vso pokrajin o 
krog golgotskega griča, morda bodeva opazila sledove krvavega dejanja,« pravi Evzebij in hiti s svojim spremljevalcem v jasnem mesečnem svitu proti Kalvariji . 
Ni jima treba 'dollgo časa iskati. Kakih \dvesto korakov od poti leži truplo mu­čencevo. Sveta groza jima jame stiskat i 'srce, ko ga zagledata ležati na tleh v last ­ni (krvi, z razprostrtimi rokami in oblič ­jem, obrnjenim (proti tlom. 
»Tako je ležal Štefan — videl sem g a 
z lastnimi očmi,« pravi Evzebij globok o ginjen . »Dragi sobrat, ki je bil kamenja n zaradi Kristusovega imena, 'mu je bil po­doben v smrti in zato se zdaj z njim vre d veseli nebeškega plačila. Truplo, kater o bo Gospod sodnji dan obudil v večno živ­lljenje, morava ponesti odtod in ga polo ­žiti v grob poleg dišav, (kakor smo takra tstorili s Štefanom ! « 
Evzebij se skloni k mučencu ter ga spoštljivo poljubi . Ali pri tej priči se zdrz­ne in začudi 'ter pravi čez nekaj časa : »Cudno — zdi se mi, da je še življenj e v 'njem. Ali nisi pripovedoval, da je bil 
'kamenjan še pred bojem? Brez dvoma š e živi ! Primi ga (previdno in dvigniva ga 
kvišku, tako ga lažje preiščem! « 
Evzebij in Saba položita mučenc a znak ter privzdigneta gornji del njegove ­ga života. V tem hipu posveti lunin žarek­na njegovo bledlo 'Obličje in oba hkrati vris­neta ikakotr iiz enega grla : »Pavlin! « 
»Ni še umrl, še mu utripa srce! Ka-men, ki ga ~je zadel na glavo, ga ie (onesve­stil! Drugi udarci, ki so prileteli na prsi 
in pleča, najbrž niso bili tako nevarni . Ali si dovolj močan, da bi vzel mladeniča v svoje naročje in ,ga ponesel domov, Saiba?« . 
la`hlkoto bom nosil sveto brerne,, odgovori Saba. »Ali zdi se mi skoro kri­
vično, da mu 'boldeva vzela venec muče­ništva, ko stoji talkoreko'č med vrati, skozi katera se pride v nebesa ! « 
»In vendar simo 'dolžni ohraniti uga­šajoče življenje. Morda mu hoče Gospod krono, - katero si je zaslužil z mučeni­štvom, okrasiti z novimi biseri in ga v ta namen ohraniti pri ž'ivlienju,« odgovor i Evzebij. 
Saba vzame Pavlina v svoje naročje, Evzebij pa opre 'okrvavljeno' glavo mu­čencevo in tako odideta 'proti mestu . 
»Nov ranjenec!« pravi duhovni k stražniku ob vratih sodnikov, ki jima j e mrmraje in nezaup!fivo dovolil tako po­Izno vhod v mesto. Kmalu nato stojita ,pred. vrati Davidove hiše. 
Medtem so iz 'dvorane, kjer' se je vr­
šila Gospodova zadnja večerja, kristjan i iznosih vse, kar je spominjalo na služb o božjo, in jo izpremenili v bolnišnico z a uboge in zapuščene 'meščane, ki s,o popa­dali na bojišču. Tamara in Sara sta raz­prostrli ob njenih stenah dolgo vrsto žim­nic in blazin, kamor so polagali ranjence . In priipetilio se je, da so položili Pavlina poleg Eleazarja. Evzebiju se je zdelo pri­merneje, če pridrži mladega levita, o či­gar uspešnem zdravljenju še ni bil do do­bra prepričan, pod svojo streho, kakor č e ga pošlje na dom njegove bolne matere . 
Starček mu izmije 's Tamarino po ­močjo globoko rano na sencu in 'da mla­denki ,navo'dilo, (kako naj polaga nanjo hla­dilne obkladke . Ni mu treba naročati po­sebne skrbnosti in pazljivosti ; oseba ra­njenčeva in sveta stvar, zaradi katere so ga sovražniki obdali s krvavimi ranami , zahtevata že itak izredno spoštovanje i n postrežljivost. »Sel je v smrt za svet o vero,« šepeta Tamara v svetem navduše­nju in stopi med tako različna ranjenca , da bi jima v dolgi noči ne manjkalo po­trebne 'p'omo ,ei. 
Šele proti jutru se zbudi tempeljski glavar iz nezavesti, in ko vidi svoj bedni , skoro 'obupni položaj, ga popade strastna 
in divja 4eza . Vse ga jezi, najmanjša stvar ­ca trnu ni po godu : skeleča rana, 'sramotni poraz, katerega ima po njegovih {mislila st a vesti ben tGiora, ker 'mu ni hotel prihitet i na pomoč z vsemi svojimi četami, brez­brižnost lastnih pristašev, ki so 'ga zapu­stili na bojišču in zbežali v tempelj, i n slednjič nečuvena sramota, 'da so ga ro­jaki navzlic njegovemu poveljniškemu do­stojanstvu prinesli v nepoznano hišo, izro­čili oskrbi tujih in napol divjih ljudi te r ga položili poleg priprostih vojakov. V svojem nepremagljivem srdu preklinja sa-mega sebe, svojo okolico, vse, kar rnu pride na misel, in prične končno zasramo­vati tudi svoijo ženo, ker ga je zapustila v nes'reGi ter ga porinila čez dornači prag n a milost in nemilost trdosrčnih ljudi . 
Tamara si 'prizadeva na vse načine , kako bi razvedrila jezno obličje Eleazar­jevo. Ko vidi, da je ves trud zaman, m u prične očitati rekoč: »Ali te ni sram, da ne moreš prikriti svoje nevolje itn krotit i svojih divjih strasti? Rahela najbrže ni­česar ne ve to tvoji bolezni. Naznanila j i bom tvoje želje, in če te bo mikalo, boš (kmalu lahko v 'domači hiši, dasi'ravno t e ondi zdravnik ne bo (mogel tako često ob­iskovati, kakor tukaj, kjer si pri pošteni h in zanesljivih ljudeh . « 
Tamarine besede zbudijo pri 'bolnik u silno pozornost. Dozdeva se mu, da ne 
sliši prvič njene nežne in zvonke govorice . Doslej še ni mogel spoznati v tej mračn i hi 'prostorni dvorani postrežljive deklice , in tudi kadar je napol bdel v nezavesti i n poslušal njene tolažilne in mehko zveneč e besede, se ni mogel v duši domisliti njen e prave in jasne slike. Sprva misli, da ima pred seboj bolno Ruto, 'ki ga je večkrat tla sličen način navajala h potrpežljivost i in obenem branila njegovo blago ženo Ra­lhelo. Sčasoma pa postaja mirnejši, v duš ; mu vstajajo čimdalje bolj jasne misli i n slednjič se spomni, da je Ruta že lmrtv a 
tedaj mu šine v glavo misel, nagla in sve­tla kakor blisk : Tamara. 
Tista ura, 'ko je Eleazar opazil v svoji bližini Tamaro, mu je še bolj zagrenila bi­vanje v Evzebijevi hiši. Vse mu je bilo jasno. Deklica je ona Tamara, ki jo ie imel pred štirimi leti v svojih rokah ; takrat j e 
bil trdno prepričan, da bo ostala njegova za vselej. Toda tempeljski glavar se j e bridko varal . V noči, ko je gorel 'kraljevi grad, je nenadoma izginila iz templja, je imel zaprto, in prav isto noč je pobegni l iz ječe tudi rimski stotnik Lucij . Zasle­doval je begunca po vsem jeruzalemske m mestu, preiskal vse njegove hiše in skri­vališča, toda zaman. Tamare in Lucija ni bilo. Ta izguba je ponosnega in kljubujo­čega Eleazarja silno poparila in potrla . ,Od tistega dne je neprenehoma koval na­črte, kako bi prišel zopet do svoje +bodoč e neveste in kako bi izvršil svoje črne, ma ­,šč'evalne naklepe, naperjene proti stotnik u Luciju. — In zdaj, kakšna sramota, koliko Ponižanje! Tamara je prosta, hodi okro gbolnikov z vedrim licem in sočutnimi ,oe:i, tolaži umirajoče in živi le zanje ter strež e z izredno pazljivostjo in gorečnostjo mu­čencu Pavlinu, dočim leži Fleazar strt i n oslabljen od bolezni-in ne more izvabiti z dekličinih usten zaželjenega smehlja;j'a . Kadarkoli jo uzre poleg Pavlina, se m u zdi, da ga s podvojenimi bolečinami za­skelijo rane, in tedaj prične v svojem src u jznova snovati maščevalne naklepe za bo­dočnost. 
Odkar leži Fleazar v dvorani zadnj e 
večerje, je že precej1šnje število ranjence v pomrlo in pustilo prostor drugim, talko d a je prostorna dvorana vkljub temu dan z a dnevom napolnjena do zadnjega kotička . Kajti boj pred mestnim obzidjem posta ;ia čimdalje hujši. Rimski vojaki so na po­velje Titovo izravnali prostor pred ob­zidjem, porušili vse ograje irl zidovje, k: je ločilo posamezne vrtove in livade ter nasuli tik pred 'sovražniki visoke nas'i!pe . Tit se je utaboril z najizbranejšimi četam i nasproti Goliatovemu stolpu, dočim je za ­sedel Tiberij Aleksander pokrajino, kje r se strne najskra ine,jši del Agripovega ob­zidja s stolpom Hipikom . Vsa ostala riin­
ska vojska se je postavila nasproti mest u 
v sedmerih črtah, druga za drugo, da b i tako s svojo močjo prestrašila njegove trdovratne prebivalce in jih nagnila k pro­stovoljni vdaji. Toda meščani so njihovim grožnjam odgovorili s tem, da je `Ben ,Giora večkrat zaporedoma planil iz mesta te r jih izkušal pregnati od obzidja; ali. vselej,se je moral sramotno vrniti in je prizade l rimskim četam samo neznatne izgube . 
Zato je bilo v mestu vedno več ra­njencev in dvorana zadnje večerje je bil a že skoro prepolna. Evzebij je vsakogar, ,ki je imel toliko moči, da se je mogel za ­teči kam drugam in si ondi poiskali po ­strežbe, brez obotavljanja odslovil . Vpi-a­šal je med drugimi tudi Eleazarja, če s e že morda želi preseliti v lastno hišo, ki n i bila daleč odtod, kjer bi skrbela zanj do ­,bra Rahela. Poleg tega mu je obljubil, da mu je vsak trenutek pripravljen postreč i in mu nanovo prevezati pohabljeno roko , kadarkoli bi se zglasil na njegovem domu. 
»Ne maram tega ; bo, že opravila Ra­
hela,« je odgovoril mračni mož in šel od ­tod, ne da bi črhnil Evzebiiu besedico hvaležnosti. 
Počasneje in manj uspešno tje napre­dovalo zdravljenje Pavlinovo, ki je še zmerom visel med življenjem in smrtjo. ,Ker so njegovi živci pred vsem potrebo ­vali miru i'n počitka, ga je Evzeibij velel 
prenesti na dom njegfove matere. Vse to je oskrbel Saba, Tamara in Sara pa sta spremljali dragega bolnika do bližnje Ma­rijine hišice. Vso pot 'sta premišljevali in govorili samo o Pavlinu ter nista .opazih , da jim odzadaj sledi Eleazar . Njegove 
temne oči so si dobro 'ogledale in zapom­nile vrtna vratca in siromašno hišico, ka­mor so nesli Pavlina in kamor tje iizgirii l cilj njegovega strastnega hrepenenja . 
»Škoda, da ne morem sukati roke ka­kor nekdaj,« godrnja Eleazar sam pri sebi . »Sicer bi še danes lahko snel to gnezdec e 74 vejevja. Vseeno si ga hočem za+pomn ; ti . Na svidenje, sladka golobica, in sice r prav kmalu, kakor upam! « 
Pavlinovo svidenje z materjo je bil o otožno, toda polno sladkega tolažila, ke r sta se oba radovoljno uklonila volji božji . 
»Nesrečni sinko,« je dejala svojemu ljub­ljencu, ki ,so ga posadili z~ nekaj trenut­kov poleg rlene bolniške postelje, in m u z materinsko nežnostjo in -‘ osam žalo­vanjem poljubila rano na glavi . »Nesrečni sinko, torej si se moral vrniti v življenje , ko si že stal med nebeškimi vrati? Toda ne delaj si žalosti! Pride čas, ko ti nihče pe 'bo mogel vzeti nebeške krone . Tudi tvoj stric je bil kamenjan v Listri in je bi l naslednjo noč poklican v življenje ter s i je po,zneje po prestani'h nadlogah in bojih priboril toliko lepšo krono za nebesa! 
»Kakor je božja volja! Nisem še bi l 
vreden plačila,« odgovori Pavlin smeh­ljaje in poljubi materino roko. Potem na­trese belim golobčkom, ki so prileteli skozi okno in mu sedli na ramo, drobnega zrnja in se dá prenesti v svojo sobico, kjer pre­vzameta njegovo postrežbo obe sluf&inj i in Natanael. Tamara se je med tem vrnila k ranjencem v dvorano zadnje večerje , kajti zdravnik in duhovnik Evze+bij bi bi l težko pogrešal njeno spretno in postrež-Jjivo roko. Ondi je našla novo tovarišico, Salomo, ki jo je ben Giora za nekaj časa oprostil njenih dosedanjih opravil, ker j e pri vedno večjem številu ranjencev manj­kalo postrežnic . 
Pavlinu se je na materinem domu 
boljšalo zdravstveno stanje zelo počasi i n negotovo. Še vedno je upal naskrivaj, da ga bo rana spravila v grob. Zdelo se mu je, da je podoben plavaču, ki se je z en o roko že oprijel rešilnega brega, a je med­tem 'prihrumel neusmiljen val in ga iz­nova odnesel na razburkano morje . Dasi­ravno je neprestano molil : »Ne rnoja, am­pak tvoja volja naj se zgodi!«, vendar n i mogel z lahkim srcem pozabili težke žrtve. 
40
Zadnji dnevi Jeruzalema . 
Sedemnajsto poglavje . 
Obzidje jeruzalemskega mesta pada . Medtem je Tit dovršil nasipe, name ­njene za obleganje mesta, in jih raztegni l tik pred njegovo obzidje . Takoj so pričeli orjaški ovni, s katerimi so Rimljani razdi­rali zidovje, svoje uničujoče delo. Noč in dan butajo trdni, več stotov težki steno ­lomi v obzidje. Na stotine ,krepkih rok dviga težke trame iz trde hrastovine, k i priklenjeni z močnimi verigami vrh dblegalnih stolpov, in ko treščijo na dan o znamenje njihovi s kovinastimi glavam i oboroiženi konci v sredo zidov,ja, ,se mo­rajo zmajati tudi njegovi najmočnejši te ­melji, tuintam se razpoči kljubujoča ska­la in slabejše plasti zidu se vsujejo na tla . Zamán se trudijo Judje, da bi 'pregnal i rimske vojake, ki razdirajo njih obzidj e pod varnimi strehami, z jatami puščic al i plohami kamenja, zastonj si prizadevajo, kako bi vpepelili ostrešja njihovih bojnih strojev. Marsikje se pokaže ognjeni zu­belj, toda na mah ga zadušijo pripravljeni vedri, napolnjeni 'z vodo. Nekoliko odda­jjeni od oblegalnih stolpov stojijo metaln i ,stroji, ki bruhajo v mesto težke, z želez­nimi plo'čami okovane in z gorečo smolo namazane puščice . Med temi posameznimi starodavnimi bojnimi pripravami pa pre­žijo čete strelcev in za njimi kohorte, ki so 
pripravljene vsak hip planiti po sovraž­
nikih, če bi vdrli iz mesta in jeli razdi­rati in rušiti njih nasipe in bojne stroje . 
Na Goliatovem stolpu sta se sešla ob 
tem času ben Giora in Janez iz Gisihale,zagrizena nasprotnika, ki sta sovražil a drug drugega in nista ibila edina niti v boju zoper Rimljane. Slednji se je uklo­nil prošnji svojega nasprotnika in prihite l iz templja s precedšnio četo svojih prista­šev stiskanim branilcem obzidja na po ­moč. Kaikor razkačena psa stojita stran­karska poveljnika drug pred drugim . 
»Prckasno si prišel,« prične očitati ben Giora svojemu nasprotniku. »Ali ne slišiš, kako bobni zidovje pod udarci teh vražjih Rimljanov ? Vsak trenotek priča­kujem, kidaj bo zagrmel na kup pošten de l obzidja med nama 'in med stolpi gospa . Če 1)i se ti bilo zljubilo 'priti nekoliko prej ,,bi bile z lahkoto uničile naše združen e ,moči vse sovražne nasipe in stolpe. Kle­tev, s katero nas bodo 'preklinjali naši po ­tomci, bo veljala tebi in tvoji ošabnosti ! « 
»Glej, glej, tak sprejem naj se strinja s poniž'nim'i besedami, s katerimi 'si popre jberačil za mojo pomoč?« odgovori Jane z iz Gishale in srdito naježi svoje obrvi , izpod katerih se rnu posveti dvoje mašče­vanja željnih oči . »Zdi se mi najprimer­neje, če se vrnem s svojimi pristaši, od ­koder sem prišel. Kletev Izraelovo pa za­
40 * 
vračam v podvojeni meri nate. Zakaj to­rej nisi pomagal Eleazarju, ki se je boje­val zunaj mesta? Sicer mu iz srca privo­ščim ono malo nezgodico, ki ga je ond i doletela, a vkljub temu si dokazal, da si strahopetnik. Sploh 'pa, kdo ti daje pra­vico, da se vsiljuješ hčeri Sionski za bra-n'itelja? Ako ti je rešitev svetega mesta res tako draga, se odpovej svoji povelj ­niški časti in jo izroči meni! Obl,jubljam ti pri Bogu naših očetov, da potem ne b o stopila noga tujčeva v sveto mesto! « 
»Verjamem, če bi to storile samo tvo­je bahave besede! Čemu si pobegnil i z Galileje pred Rimljani, če je tvoje juna­štvo tako veliko? Poglej mene, prega­njam jih že deseto leto in sem potolke l vso vojsko Cestija Gala ! « 
Še nekaj besedi in sovražnika bi se 
bila udarila z meči . Toda v tem hipu pri­hiti sivobradat vojščak in ju prosi z dvig­njenimi rokami, rekoč : »Zaklinjam vaj u pri našem skupnem očetu Abrahamu, n e kalita sloge in miru! Kneza ino4ega ljud­stva, bodita edina, vsaj dokler nas stisk a skupni sovražnik! « 
»Mož govori resnico,« odvrne be n Giora. »Segam ti v roko v znamenje, da sklenem s teboj pošteno in koristn o zvezo! « 
»Sram me je roke roparjeve in pra v 
nič ne hrepenim ,po tvojem prijateljstvu, 
katerega tudi ne potrebujem ne. Svojo zvezo sem sklenil z Gospodom ; njegov je tempelj in njegovo je mesto ; Or sam bo 
branil svojo dedščino . « 
S temi oholimi in praznovernimi be­sedami pokaže Galilejec svojemu sovraž­niku hrbet in odide s stolpa nizdol proti moštvu, ki se je bojevalo raz obzidje. 
Zdajci nastane v zidovju, kjer so do­
slej dan za dnevom odmevali bobneč i udarci stenolomov, čudno 'prasketanje i n pokanje. »Pada, pada!« vrisnejo v smrt ­nem bojevniki, ki so `branili naj ­nevarnejše mesto, in izkušajo uiti nevar­nosti na desno i'n levo. Toda bilo je pre­kasno! S 'strašnim hruščern se je velik del obzidja sesedel 'na kupe. Neprodire n oblak prahu kaže mesto, kjer je še ravno ­kar stalo ponosno 'zidovje, in pretresljiv i klici umira,.ioe'ih vojakov, ki so napol po­kopani pod razvalinami, odmevajo nekajčasa naokrog. Toda že se razlega zmago­slavni krik Rimljanov, že donijo glasov i njih bojnih rogov in njih kohorte se izku­šajo preriti v strnjenih vrstah skozi ši­roko vrzel v obzidju . 
»Ne vdajte se!« kliče prestrašeni bete Giora s stolpa svojim pristašem . »Takojpride pomoč! Zadržujte jiih raz obzidje s puščicami in kamenjem, mi jih napademo doli med razvalinami s kopji in meči!« 
'Simon ben 'Giora plane s -stolpa niz­dol ter hiti za Janezom iz Gishale in oba 
poveljnil«t se postavita na čelo 'svodih pri­stašev. Z nepopisnimi silami se zaganjaj o nepregledne trume rimskih vojakov proti vrzeli sredi obzidja, da (bi prodrle v Be­zeto, novi del mesta, ali vselej odbijej o združene judovske čete njih srdite na­skoke. Celo uro divja odločilni boj, žven­keta orožje, švigajo puščice in ben Gior a je skoro (prepričan, 'da je rešeno sveto me ­sto. Tu mu naznani poslanec, da so se pri­staši Janeza 'Gishale zbali in pobegnil i iz boja. »Prokle't bodi, izdajalec! « orisn e ben Giora in nadaljuje s podvodeno srč­nostjo in 'drznostjo obupni boj, da bi tak o ,nadomestil Galilejčevo izdajstvo . Rim­ljani padajo trumoma pod judovskim i meči, toda takoj zagrnejo bojišče nov e ,čete iz bližnjega rimskega tabora in se­kajo s svežimi močmi neznatno krdelce sovražnikov . 
In tako je bil prvi uspeh štirinajst ­dnevnega obleganja na strani Rimljano v ta, da so se 7. maja leta 70. po Krist. r. polastili cele Bezete . 
Tit je ukazal premagani del mest a požgati ter naglo odstraniti razvaline pr­vega obzidja z onega kraja, kjer je name­
raval naskočiti drugo obzidje ; in tako so že, četrti dan po prvi zmagi ob vratih sod­nikov zagrmeli ovni-razdiravci in steno­
lomi in zahtevali vhod v mesto. Na onem kraju, kjer je Kristus nesel iz mesta svo j križ in kjer je rekel jeruzalemskim ženam, 
ki so ga bile srečale : »Hčere sionske, n e jokajte nad menoj, temveč nad seboj i n nad svojimi otroci! Kajti glejte, prišli bod o dnevi, ko se bo reklo : »Srečno telo, ki n i rodilo, in prsi, ki niso dojile!« — na onem krajuje velel Tit napasti trdovratno me­sto . Se enkrat, toda zadnjikrat, in sicer s ceste križevega pota, katero je Kristu s prehodil s križem, so, odbili obupno' in lju­to se boreči Judje Titov napad; navzlic tem'u je zmagala Titova železna vztraj­nost in njegove čete so si kmalu zmago ­slavno osvojile trg pred gradom Antonijo, kjer so nekoč Judje hrumeli : »Njegova kri naj pride nad nas in nad naše otroke!« In zdaj so se strašno izpolnile te predrzne i n bogokletne besede . V potokih je tekla kri upornih Judov čez prostrani trg; kajti na stotine meščanov je zaman prosilo pribe­žališča skozi vrata močno utrjene Anto­nije in tempeljskih dvorov, ali Galilejci s i jih niso upali odpreti stiskanim beguncem iz strahu, da bi se z njimi vred ne vrinil i tudi sovražniki. Zato so ondi razkačeni Rimljani posekali na stotine Judov. Tudi ta del mesta je ugonobil plamen in zmagalci so njegova tla skoro čezinčez tako zrav­nati, da ni bilo mogoče &poznati, kje se je dvigalo obzidje, in so si s tem pridobili 
pripraven prostor za napadanje An­tonije. 
Na večer istega dneva, ko so si Rim­ljani osvojili tudi drugi del mesta — staro predmestje — je sklical Tit vojni svet,katerega se je udeležil tudi tribun Luci jPlav. Pivi naskok in osvojitev drugega dela mesta sta prizadela rimskim četa m občutne izgube. Treba je bilo odločiti, al i jim je nadaljevati ta način boja in si isto­tako z drznim in vztrajnim napadanjem privojskovati skoro nepremagljivo Anto­nijo. To bi iznova stalo tisoče žrtev. Vkljub tem pomislekom sta se poslanik a Placid in Cereal ogrevala za to misel . Po­
starni Aleksander Tiberij je nasvetova l ožjo obkolitev mesta. Zatrjeval je, da b o lakota, ki se je menda v mestu že pričela , krrialu uklonila upornega duha trdovratni h mešč'anov, Jeruzalem je itak prenapolnjen z božjepotniki, njegove zaloge živeža p a so pokončali bratomorni boji strankarskih voditeljev . 
Tudi Lucij Mav, ki ga je slednjič vr­hovni poveljnik vprašal za svet, potrd i bedo in lakoto, ki že zdaj vladata v me­stu, toda obenem izkuša ganiti človeško usmiljenje Titovo in ga prosi, naj bi pri­zanesel tolikim tisočem nedolžnih žrtev . Zdi se mu najbolje, če zapuste žene i n otroci mesto in se prizanese tudi tistim, ki bi prostovoljno odložili orožje . Toda nje­gone besede zbudijo pri višjih častnikih samo porogljivo in prezirljivo muzanje . »Uporniki bodo prav hvaležni tribunu Lu­ciju Flavu, če jih bo oprostil tisočerih množic žena in otrok, ki se ob času stisk e redijo od njihovih zalog, ne da bi geni]]roko za obrambo mesta,« ga zbadajo čast­niki . 
»Torej dobro . Napravimo rajši drzen 
napad in stvar bo naglo končana ; morda bo to bolje, kakor če pustimo vse prebi­valstvo polagoma izstradati in če čakam o dneva, ,ko bodo vsled hude poletne vro­čine izbruhnile kužne bolezni in se sča­soma vtihotapile tudi v naš tabor . Če vam je po volji, sem pripravljen sprejeti po­veljništvo one kohorte, ki bo prva napadl a Antonijo. « 
Te junaške besede tribuna niso ostal e 
brez vtisa in takoj se večina navzoči h častnikov oklene nasveta Lucijevega . Tudi Titu je všeč načrt o hitri zmagi . Kajti mladi in nadebudni mož nestrpno priča ­kuje dneva, ko bo kot slavljen zmagalec pohitel v Italijo in Rim in tamkaj podprl očetovo vlado in si ob enem utrdil svo jlastni prestol. V ta namen si je danes za­rana ogledal od blizu orjaško zidovje An­tonije ter vprašal najboljše veščake, k i znalo najspretnejše napadati s stenolom i in ovni, za svet. Toda ti so mu izjavili eno­glasno, da še niso nikoli svoje žive dni 
videli tako močne stavbe in bi vsekako pretekli meseci in meseci, preden bi se njeno zidovje na tem ali onem mestu mal­ce omajalo in okrušilo. 
Spričo teh neugodnosti sklene Tit iz ­nova pozvati mesto. naj se mu prostovolj­no uda. Zato ukaže najprej štiridneven slovesen nastop cele vojske in veli, naj s e ob tej priliki izplačajo običajne nagrad e najpogumnejšim vojakom ; tako bi najlažje predočil Judom moč, blagostanje in opre­mo svojega tabora. Meščani lahko, spo­znali, da ni večje nespameti, kakor klju­bovati tej vojski. Nato naj bi njihov rojak Flavij Jožef šel pred obzidje in jih z vzne­senimi besedami nagovarjal k prostovolj­ni vdaji ter naznanil, da je vsakomur, k i bi prestopil na stran Rimljanov, zagotov­ljeno življenje in prostost ; kdor bi pa si­cer pobegnil ali zapustil mesto, da bi s i poiskal živeža, bo neizprosno spričo ob­zidja razpet in pribit na križ. In če bi so­vražniki kljub temu odklonili to ugodn o ponudbo, naj se tako] zgradijo štirje oble­gálni 'nasipi in raztegnejo prav (do zid u Antonije. »Tebe pa, Lucij Flav,« sklene poveljnik svoj govor, »naj doleti čast, d a boš poveljeval četi, ki bo prva naskočil a trdnjavo ; če ti bo, sreča mila in boš vrh templja pritrdil rimskega orla, bo tvoje plačilo poslaniška čast, in vojaki, ki bod o s teboj vred prodrli v tempelj, bodo pre­
jeli cesarsko nagrado in se udeležili zma­goslavnega pohoda v rimsko prestolnico . « 
Tako je rekel Tit in tako je obveljalo . Z velikim sijajem in bleskom se je vrši l štiridnevni slovesni nastop rimskega vo­jaštva. Raz obzidje in stolpe jeruzalem­skega mesta pa so zrli njegovi prebivalc i 
veličastne vojaške vaje sovražnega ta­bora. Na čelu vsega tabora so prikorakale pomožne čete, opremljene z blestečo opra­vo in spremljane od praznično doneč e godbe, in so se pomikale komaj za lučajoddaljene od obzidja . Njim so sledile čvr­ste in žilave rimske ko.horte,stopale samo­zavestno in ponosno, da se je stresal a zemlja pod njihovimi nogami. Na desni in levi jih je spremljala in ščitila, zagrnje­na v oblake cestnega prahu, ponosn a konjenica. Tako se je vršil slovesni iz­prevod uro in uro in se končno približal Eirajmovim vratom, na trojih visoki, glad­ki in ravni strehi sta poleg množice ljud­stva gledala nenavadni prizor tudi sin i n vnuk Kaife . 
Eleazar je levo ramo nosil še vedn o obvezano ; toda noge so ga že krepko no ­
sile po koncu in gledal je z mračnimi i n srditimi očrni brezkončne vrste sovraž­nikov. 
»Domišljajo si, da nas bodo s tem ošabnim pohodom prestrašili, kakor mla­
de in boječe deklice,« je dejal Eleazar in 
se zlovoljno posmejal, »ali pa nemara pri­
čakujejo celo, da bodo njihovi trobentač i porušili naše zidove, kakor se je porušil o jerihonsko obzidje ob času Jozve! « 
Judje krog njega so se smejali, toda njih smeh je bil prisiljen ; kajti spričo ogromne premoči rimskega tabora je jel o padati njih zaupanje . 
»Še rajši kakor naše zidovje bi poru ­
šili našo srčnost in neomajno vztrajnost, « je rekel Anan. 
.Joda to se jim ne bo posrečilo!« j e vzkliknil neki farizej, prebiraje jermen a svojega molka, in klical prokletstvo božj e na sovražnike. »Mi smo otroci Gospo­do-vi! Gospod se bojuje za nas in za svoj e svetišče! Le štejmo trume, ki se pomi­kajo mimo nas, na vseh teh tisočih leži Njegovo prokletstvo! Kakor slamo med ognjenimi zublji, tako jih bo zgrabila jez a Gospodova ! « 
»Amen!« je zahrumelo ljudstvo ; »naj 
jih pokonča Gospod, kakor je pokonča l Amaleka in otroke moabljanske! « 
»Glejte, kdo je neki ona tolpa, ki j e 
oborožena z dolgim kopjem in pozlačeni ­mi oklepi in ki ji poje slavo cela truma trobentačev? Ravno zdaj prihajajo mimo nas!« je vprašal Anan . 
»Da bi jih meč Geideonov!« je krikni l Eleazar in oči so se mu posvetile v divj i togoti, »to so poveljniki in njihova telesna straža! Oni gizdalin, ki jaha vranca in či­gar šlem lesketa v solnčnih žarkih, je Til , ki sem ga pred tremi tedni imel že v svo­jih rokah, in jezdec poleg njega ni nihč e drugi kakor vražji stotnik Lucij, katereg a bom še nekoč, kakor upam, poteptal in strl kakor strupenega črva. Urno, Yoa, napni veliki metalni stroj, ki smo ga ugra­bili Cestiju Galu! Zdi se mi,. da bomo lah­ko zadeli te bahave sinove Belialove! « 
Yoa je skomizgnil z rameni in rekel , da se lahko poizkusi. Kakor bi trenil, so pograbile krepke, žilave roke vretena i n 
veliki jekleni lok se je pričel bočiti. > Gospod, napeli smo ga do konca,« je de­jal Yoa in položil težki bet v jamico, »tod a bojim se, da bo lučaj kakih sto komolce v prekratek. « 
»Napnite ga še nekoliko! Možje, dajte, zavrtite krepko, ne bo hudega! « 
»In če nam poči lok? « 
»Pravim, da vrtite, strašljivci!« se je raztogotil Eleazar, zaceptal z nogo, sto ­pil za metalni stroj in ga nameril na sku­pino poveljnikov. Vnovič je zastokalo vreteno, možem je zacurljal pot z obra­zov, mišice so se jim napele in komaj, ko­maj so dvignili za mrvico napetost loka . 
»Proč od tu!« je zaklical Yoa ; »če poči lok, je po nas! « 
»Še dva vrtljaja!« je ukazal Eleazar in v strahu in negotovosti stisnil ustnice . 
»Dobro!« V tem hipu se je sprožil lok i n vse oči so spremljale težki bet, ko je šini l žvižgajoč skozi ozračje. »Zadet!« je vris­nil in poskočil od veselja kvišku. 
»Toda ne pravi, ni zadet jezdec n a vrancu, ampak njegov sosed,« je deja l 
njegov oče. 
»Tudi jezdec ne, samo konj,« je pri ­stavil Yoa . »Vseeno, bil je izvrsten lučajza toliko daljavo! « 
»Prav smo zadeli,« je rekel Lleaza r sam pri sebi in dostavil glasneje : »Tudi jezdeca je nekoliko ošvrknilo! Glejte ! 
kako ga vlečejo izpod konja in ga nesej o proti šotorom! Pripravite naglo še enkra t stroj ! « 
Eleazarjev nenadni napad je opozori l 
tudi druge meščane, da so pričeli napa ­dati Rimljane s svojimi metalnimi stroj i raz obzidje. Toda vsi njihovi lučaji so bil i daleko prekratki, in preden je bil velik i metalni stroj vrh Efrajmovih vrat zope t pripravljen za napad, se je vsa črta rim­skega vojaštva previdno oddaljila od ob­zidja ter se pomikala do poznega večera , t,:urna za trumo, proti severozapadnem u gričevju, odkoder so se poizgubile legij e po taboru. 
Temu slovesnemu pohodu so nasled­nje štiri dneve sledile vojaške vaje celeg a tabora iti se je vrhutega izplačevala vo­jakom mezda. Najbolj pa je jeruzalemske 
meščane potrlo, ko so videli deliti med so­vražnike obilico kru*ha, mesa in vina, ka r so njih pomožne čete redno in v obilni meri dovažale iz Cezareje. 
Cetrti dan je poslal Tit Flavija Jožefa pred obzidje, da bi pregovoril meščane k prostovoljni vdaji. Pred poslancem so šli glasniki in trobentači ter zahtevali mir in pazljivost. Pred govornika pa sta stopila dva vojaka ter ga varovala s svojimi ščiti . Gorečniki in farizeji so sprejeli rimskega poslanca z divjim tuljenjem in mu klicali : »Izdajica! Uskok! Malikovalec! Hlape c Rimljanov! Sin prokletstva ! « Tako j e hrumelo iz tisočerih grl in šele polagom a se je pomirila divja množica, da so se mo­gle razumeti poslančeve besede. 
Titov poizkus ni imel uspeha. Končni učinek dolgoveznega Flavijevega govor a je bil ta, da so razkačeni Judje s kame­njem odgnali odpadlega rojaka . 
Osemnajsto poglavje . 
Tamara ugrabljena . 
Na večer istega dne je povabil An a ben Kajfa svojega sina Eleazarja na važe n razgovor . 
»Jožef ben Matija res besediči brez­smotreno semintja, a vse resnice nikakor 
ne moremo odrekati njegovim besedam, « 
pravi stari, kateremu je v mestu začel o postajati neznosno. »Doslej sem si neiz­merno, prizadeval, da bi kolikor mogoče pomnožil razdrapano premoženje, ki najpostane nekoč tvoje — samo tvoje, Ele­azar, kajti tvojega mlajšega brata so za­peljali Nazarenci. — Pri moji bradi! Ele­azar, pri vsem tem si me ti premalo pod­piral . Res si pomagal pri prvem naskoku ,pri katerem je pogorel arhiv z vsemi na ­širni dolžnimi pismi; zato bodi zahvaljen Gospod! Sicer si pa vedno rajši trosil de­nar nego ga zbiral in si daroval in metal v žrelo rnolohu ošabnosti velikanske svote. « 
»No, moloh ošabnosti je še vedno vre­
den tolike časti kakor umazani malik sko­posti, kateremu daruješ ti'« ga je zanič­ljivo zavrnil Eleazar . »Kaj hočemo? « 
»Ali se tako govori z očetom? Kje s i se pa učil olike?« 
»Ti mi boš predbacival premajhn o spoštovanje do tebe? Kako pa ti delaš s 
svojim očetom ? « 
»Tiho! ta je neumen. On je prinesel nrekLetstvo na našo hišo in skoro bi ver­
jel, da čez ves naš narod, čeravno se ti n i treba bati, da postanem Nazarenec . Toda pogubi, ki se je zbrala in se zbira okol i nas od vseh strani, bi pa vendar rad ube­žal in rešil zase in zate težko pridobljeno 
premoženje. Jožef ben Matija ima prav . Kako naj se branimo pred toliko vojno 
močjo? kako naj se ji ustavimo? In Bognaših očetov bo izročil mesto v roke na­ših sovražnikov, kakor ga je izročil ne ­kdaj Asircem . « 
»Kako pa meniš skrbeti za varnos t svojega s težavo pridobljenega preTnož'e­nja, katero si obenem s svojim tovariše m Zabulonom ukradel iz tempeljske zaklad­nice? « 
»Ukradel? Rešil pred roparji in Rim­
ljani, misliš reči. Če si tenkovesten, lahk o pozneje zopet povrneš del premoženj a templju . « 
»In kako meniš skrbeti za to — re­cimo ,posojilo tempeljske zakladnice' i n obenem za varnost svoje kože?« ga vpra­ša Eleazar. 
»To je moja skrb, Lleazar. Dovolj sem zvit za take stvari . Znano mi je, da bodo v blilžájih ,dneh poskusili nekater i 
meščani zapustiti mesto,. Podkupili so namreč čuvaja ob vratih Esenov in se po ­godili z arabskim šejkom Mardohom, d a jih bo za par sto šeklov pustil mirno iti . Tem se bom pridružil ; in kako naj skrijem zlato pred željnimi šejkovimi očmi, je moj a stvar. Vprašam te le, hočeš z menoj al i ne?« 
»Pod nobenim pogojem!« odgovor i 
Fleazar odločno. Tudi če bi bil popolnoma 
Zadnji dnevi Jeruzalema . 41 
prepričan, da se poizkus posreči, bi ven ­dar nikdar ne mogel ločiti svoje usode o d usode mesta in templja . Tako strahopeten nisem. Sicer še nikakor nisem obuDal na d zmago. Rimljani so izgubili že tisoče vo­jakov. In zdaj ta smešni nastop pred mest­nim obzidjem in pa dejstvo, da nas Tit n o Jožefu takorekoč prosi, naj se mu Doda­mo, vse to mi da misliti in menim, da p o pravici sklepam, da Rimljan sam komaj še resno misli na osvojitev mesta. Kdo ve, kakšna so zadnja poročila iz Rima? Ne ­mara ga sili težaven položaj njegovega očeta Vespaziana, da opusti obleganje i n pohiti s svojimi legijami v Italijo. Nekajtakega, se mi zdi, je odsevalo iz besed iz­dajalčevih. « 
»Seveda, če bi mi imeli živeža vsaj z a dva meseca. Tako pa veš predobro, d a se niti dva tedna ne bomo mogli preživit a s tem, kar imamo. Stotisoč'i romarjev trpe lakoto in umira,j,o kakor muhe. Čez teden dni tudi bojevniki vsled lakote ne bodo več mogli držati orožja,« ga zavrn e Ana. 
»Kakor je tvoja volja, oče. Ne maram te zadrževati. — Imamo sicer gori v tem­peljskih oblokih še precejšnjo zalogo, ki pa k sreči ni znana niti Galilejcu niti Si­monu ben Giori. Ni mi na tem, da kdo dobi od tega več ali manj . Zato povabim tebe, da ostaneš z menoj v templju in skri­
ješ svoje zlato. Nameravam namreč v najkrajšem času preložiti svoj glavni sta n tjakaj in ga obenem pomnožiti s to ali on o osebo. — Ti nečeš? Dobro, pa pojdi! Ven ­dar pa pomisli, da vsakega, ki hoče skri­vaj zbežati, čaka križ . In kakor malo veru­jem zvijačnim Rimljanom -- kar te pret­nje tiče, je gotovo popolnoma verjetna . « 
Oče se je zgrozil in stresel pri teh sinovih besedah. »Na križ z njim!« »Kri­žaj ga!« te besede mu doné po ušesih i n ga spominjajo 'na neko grozno uro. Za­stonj si prizadeva jih iznebiti iz spomina . Kakor očaran in smrtnobled odide, ne da bi se poslovil od sina le z eno besedico . 
Ob istem času, ko se oče in sin tak o razgovarjata v Kajfovi hiši, stopi Tamara v Pavlinovo sobo, da ga —kakor navadn o 
— pozdravi in kratko obišče, preden odid e v dvorano zadnje večerje k nočni straž i ranjencev . Pavlin je že toliko okreval, d a je bil že 'izven nevarnosti 'in da je moge l ,po dnevi ostati pokonci . V hladnejših ju ­,tranjiih in večernih urah ga vodi Natanae l po vrtu in Pavlin se igra pod staro smo­kvijo z golobi, ki se mu vedno zaupljiv o približujejo. 
Ravnokar sta se povrnila oba v sobo in sedaj se prepira z Natanaelom na pri­
jazen način, češ, da mu je danes dal pre-malo kruhovih drobtin in zrnja za golobe. 
41* 
»Ah, kruhove drobtine! pravi Nata ­nad, »jaz sam jih sedaj jem, in zrnje s e bo kmalu odtehtavalo z zlatom . Prašaj Tamaro, in boš videl, da je res tako . « 
»Ali je že tako daleč prišlo v mestu? « vzklikne prestrašeno Pavlin . »In vidva sta tudi tako bleda in lačna, posebno ti , Natanael, in Roda toži, da jo glava boli i n da ji večkrat slabo prihaja. Vi se tako zelo postite, medtem ko jaz živim kako r najsrečnejši ptič sredi žitnega zrnja. To ne sme biti tako. Ne, ne smem pokusit i niti grižljeja od tega, kar mi skuha Roda ,zakaj vi sami ste bolj potrebni nego jaz . « 
»Za-te je to zdravilo. Evzebij je tako zapovedal ; sicer ne moreš priti k svojim 
prejšnjim močem,« ga lepo zavrne Ta­mara. 
»Da, ti pojej najboljše reči, dokler ji h le dobiš. Jaz se bom že pri samem vonj u napol nasitil. Ah, ljubi Bog, kako sem hre­penel, da bi bil kamenjan,« vzdihuje in tarna Natanael, ki je bil ravno v najboljš i rasti in je zato čutil podvojeno, lakoto. 
»Še vedno si iznajdljiva otroška pla­va, skopo kakor Benjarnin,« se smehlja Tamara. »Sicer pa imamo še precejšnjo zalogo ; Evzebij je namreč z denariem , katerega je prinesel iz Rima, ravno še v pravem času nakupil žita . Tega seveda ne smerno izdati, ker sicer nas takoj ob­kolijo tuji gostje . Varuj se, Natanael! V 
mestu se čuje o velikih grozodejstvih. Ni­komur ne izdaj, tudi če so revni ljudje, ki si skrajno prisiljeni iščejo hrane. Vendar so večinoma le pijani vojaki, ki nepremiš­ljeno zapravljajo živež v najhujšem času. « 
»O, kdor bo mene videl, mu gotov o ne bo prišlo na misel, da bi tu iskal ži­veža,« meni Natanael . — »Pavlin, poskusi 
vendar enkrat, če moreš pomnožiti kruh ! Saj vendar nisi zastonj nečak tako sve­tega moža in že sam napol okamenel. Na­redi enkrat, kakor je naredil prerok z moko in oljem vdove v Sarepti! « 
»O, o! S takimi čudeži se ne smem o šaliti,« odgovori svarilno Tamara. 
»Saj ni mislil nič hudega,« ga izgo­varja Pavlin. »Molimo prav zaupljivo : »Daj nam danes naš vsakdanji kruh,« i n gospod nas gotovo ne bo zapustil . « 
»Saj pa tudi delam tako vsak dan i n ne samo enkrat,« se ljubeznivo odzov e Na.tanae1. »Le želel bi, da bi postala moja 
molitev bolj učinkujoča. Začeti hočem 'ne ­kaj novega : lov na vrabce bo odslej moj e opravilo. Iz tega bomo imeli dvojino korist : prvič bodo vrabci za te, Pavlin, prav do­bra prikuha k suhemu kruhu in drugič ne bodo vrabci pobrali Ina'šim ljubim golob­čkom še teh par zrnov, ki jim jih morem o še potresti. — Sicer se pa ptičem dobro godi. Lahko polete čez zidovje in kakor Rimljani si nasitijo lačna grla na bogato 
obloženih poljih, kjer jim je ljubi Bog pogr­nil mizo. Ah, ko bi jaz tudi imel peruti!(( 
»Saj ti tudi zrastejo, ko postaneš an­gel,« se smehlja Tamara . »To pa najbr ž še ne bo tako kmalu. —Sedaj pojdi z me ­noj' in 'me spremljaj v dvorano za'dnje ve­
čerje. Čas je, da grem na svoje mesto. Saloma in stara Sara sta od celodnevne­ga napora gotovo že trudni . Zdravstvuj,Pavlin, moli zame !« 
'»Mir Gospodov bodi s teboj! Kako s i srečna, da s tem, ko strežeš bolnikom ,strežeš Zveličarju samemu, medtem, k o jaz tega ne morem . « 
Preden odide Tamara v dvorano zad­
nje večerje, vpraša v veži Natanaela, al i se res ni zmotil, da je oni ranjeni stotni k centurij Lucij. 
»Ne,« odgovori Natanael, »prav do­bro sem ga spoznal. Konj mu je ostal na mestu mrtev ; Lucija pa so potegnili izpod 
njega, potem je poskusil, če bi mogel stati , in nato sta ga dva vojaka prenesla v šo-tor. In danes, ko je govoril Jožef svojgrozovito dolgi govor, se mi zdi, da sem videl tudi Benjamina. Vendar o tem nisem popolnoma gotov. Hočem pa še nadalje paziti in če je, bom poiskal vsa sredstva in pota, da mu sporočim o nas . « 
Benjamin v taboru? Morda je navse­zadnje tudi njen oče tam? Ah, bi li res ne bilo mogoče, da bi on ali Lucij posredo­
val, da bi zamenjali Pavlina, njegovo ma­ter in nekatere druge znance z Ujetniki ? (Evzebij bi gotovo vztrajal na svojem me­stu.) In Saloma in ona sama? - - Ven­dar se je vnel v njeni duši boj, hud boj, 
Čemu naj žrtvuje svoje nežno življenje , čemu svoje moči nehvaležnim ranjence m in čemu naj pogine sramotno obenem z mestom prekletstva? Mar li ni njeno pra­vo, mesto na strani Lucija, ki je seda jkristjan in s katerim združeni se ji že na ­prej klanjajo leta sreče in veselja? Toda ,ne, vse to mora prepustiti Bogu in nika­kor ne sme dopustiti, da bi jo svetni mi k in blesk trgal od požrtvovalne službe, ki jo je prevzela iz ljubezni do Boga . Nika­kor ne, ampak ona hoče ostati ; toda drugi se morajo rešiti. 
Ko Tamara z Natanaelom ravno hoče zapustiti hišo, najde ob vratih Rodo, k i ravnokar podaja neki revni ženi nekaj ku­hinjskih ostankov. »Toda nikar me ne iz­dajte, Mara,« pravi dekla beračici. »Ve­dne, da tudi mi nismo varni življenja, č e bi vedeli ljudje, da imamo le nekaj trnov žita.« 
»Bog me varuj, da nikomur ne bo m izdala hiše, ki je doslej ohranila pri življe­nju mene in moje revno dete,« pravi žena . »Moje zadnje dete! In ga bom h mogl a prež'iviti, dokler ne prenehajo dnevi stiske 
in težave? Ah, ah, kako grozni so časi !« 
»Časi so, kakor jih je Gospod nazna­nil že naprej hčeram Jeruzalemskim,« po ­seže vmes Tamara, ki je poznala revn o ženo. »In kako se godi vatši sosedi Suzani in njenim otrokom? « 
»Mož je ubit, starejši sin tudi ubit, štirje otroci, med njim tudi mala ljubk a Estera, so umrli zapored lakote in bed e in ko ,sem danes hotela pogledati k nji. -­bolnici, sem jo našla mrtvo na njenem le­žišču, z najmanjšim otročajem na prsih. In njena stara mati je sedela zraven trupla i n iz bolesti izgubila razum . Skoro se meni zgodi ravno tako. Srečni oni, ki nimajo otrdk! Srečni mrtvi ! 
»Ah, 'ko bi ti jaz mogla pomagati, lju­ba Mara!« zakliče Tamara s solzami v očeh. »Moliti hočem, da Bog okrajša dneve stiske. « 
»Dolgo tako ne morejo več trajati, « pravi žena. »Vse hiše so polne trupel in razkošja vajeni meščani si iščejo hrane p o odtokih in jarkih. Ne le postavno nečista jedila, ampak celo najgnusnejše stvari s o jim kakor najimenitnejše slaščice. Brat in sestra, se prepirata za zadnjo skorjico ple­snivega kruha ; da, celo mati utrga last­nemu otroku iz ust zadnji grižljaj. Lakota tira ljudi do nedopovedljivih zločinov . « 
Strme je sledila Tamara beseda m žene, ki je bila iz bogate rodbine in v svo­jem življenju ni nikdar mislila, da bo mo­rala kdaj prosit kruh. — S težkim srcem gre zdaj z Natanaelom proti dvorani zad­
nje večerje. Ves ostrmel stopa deček ob ,njeni strani. »Da je tako 'hudo, si nisem mislil,« pravi Natanael. »Nikdar več n e bom tožil vsled majhne lakote, katero mo­ram občutiti jaz. « 
Malo korakov stopata skupaj po uli­ci, kar jih naenkrat vzbudi iz njunih tež­kih misli divje vpitje. Divjajoča drhal pri ­drvi po cesti ; k sreči se rešita Tamara i n njen spremljevalec za nek zidan steber. Slabooblečen starček, od množice prega­njan z udarci in kamenji, teka po ulicah , si ruje brado, in lase in kriči z visokim glasom : »Gorje Jeruzalemu! « 
»Slaboumni Jozva je,« reče Natanael Tamari. »Tako kriči že več tednov po ulicah in nihče mu ne more zabraniti, tudi z najhujšimi udarci ne, da ne bi klical ne­prenehoma svoj grozoviti ,gorje' . Le po­slušaj, ravnokar zopet začenja l « 
»Glas pogube od vzhoda! Glas o d zahoda! Glas od štirih vetrov! Glas na d Jeruzalemom in templjem! Glas nad že­
nina in nevesto! Glas čez ves narod ! tako kriči starec s kratkimi oddihljaji, o b katerih se slišijo sikajoči udarci, ki pa­dajo na njegov goli hrbet. Njegov glas gre skozi mozeg in kosti in nadkriljuje vpitje množice. Zdaj pa pade starec sam, 
smrtnozadet od težkega kamna, v svoj i 
lastni krvi na tla in zakliče : »Gorje tud i nad menoj ! « 
»Pustite ga ležati, prejel je svoje pla­
čilo zato, ker je govoril zoper tempelj i n zoper sveto mesto,« kriči nekdo izme d možice. »Povejte, kje je v bližini hiša , kjer bi se mogli nasititi . Ljudi, ki hranijo živež hrabrim braniteljem Siona, hočem o prisiliti, da nam odpro svoje zakladnice. « 
Od vseh strani pritrjujejo temu pozi­vu in zdajci imenuje nekdo izmed množice 
ime nekega imovitega meščana na bliž­njem trgu. In vsa množica se vrže proti tej hiši. 
Tamara stopi z usmiljenim srcem k 
umirajočemu, čegar jezik še vedno pola­goma šepeta : »Gorje mi! Gorje nad me­noj !« Ravno hoče poslati Natanaela v dvorano zadnje večerje, ki je bila v obli­žju, naj pokliče Saba k umirajočemu, ka r začuti, da jo je od zadaj nekdo zgrabil. 
»To je Tamara?« vpraša nek glas. »Ne bi rad vjel zopet stare mesto mladih . « »Giezi, kaj si vendar domisliš, da tak o 
drzno napadeš dobro Tamaro !« zaklič e Natanael. 
»Sedaj je vse dobro,« odvrne Giezi. »Služabnik stori, cekar mu zapove gospod. 
Nikar ne kriči, lepa devica, ne gre ti za življenje. Nasprotno, privedemo te na kraj, kjer še ne manjka ne jedil ne pijače.« 

Tudi Natanaela zgrabijo in o-a ob­enem s Tamaro privedejo najprej v bližnj o Kajfovo hišo. Tam ju pričakuje Eleazar . 
»Ali si je tako plačilo zaslužila Ta­mara s tem, ko ti je stregla?« zakrič i Natanael nad bratom. »Tako ji torej po­vračuješ ?« 
»No, no, prav posebno se ni trudila z menoj,« mu odvrne Eleazar s temnim 
obličjem. »Gotovo se še spominja, za koga je skrbela z res nežno skrbjo. Imava pa jaz in Tamara še nekaj drugega obraču­nati, namreč zaradi centurija Lucija i n zaradi njenega bega iz templja. In s teboj 
— tudi r-
še nisem obTačunail ; bova še spregovorila par besedic. Kar tiče zadnjega prestopka, bomo takoj poravnali . Oba mi sledita v tempelj! In kleče se mi morata zahvaliti, kajti tara sta popolnoma varn a in več ne bodeta trpela gladu . « 
Nato se obrne k Tamari in reče za­ničljivo : »Kako? Nobene zahvale za tak o skrbno ljubezen? Naj li vzamem s sebo jtudi bledoličnega mladeniča z upadlim i očmi, sladkobesednega Pavlina? O, pre­dobro sem si zapomnil njegovo ime, le da ga ,ne morem izgovoriti tudi sladko kako rgotove nežne ustnice . Moj jezik je za t o pretrd in premožat. — No,« pristavi še z nekoliko prijaznejšim glasom, »lepa hč i rablja Sadoka, take in enake prestopke t i hočem velikodušno odpustiti in upam, da 
postaneš moja žena, ko se povrnem ko t zmagalec iz boja z Rimljani. Uvidel sem , da tvoje srce tudi lahko bije za junaka svojega naroda. « 
Tamara molči in se jezno obrne od brezčutnega moža. Eleazar se smeje za­ničljivo in pravi : »No, če tega sladko­besednega Pavlina ne vzamem v tempelj , tega mi pač ne smeš zameriti. Zagotovim te, Tamara, da ga ne bom izgubil izpre d svojih oči, in od tvojega obnašanja bo od­visno, bo H moral in na kak način bo mo­ral občutiti mojo jezo in maščevanje . Da pa ne napraviš z njim, kakor nekoč z le­pim centurijem, za to bom pa že po ­skrbel !« 
Rahela stopi sedaj v sobo in upre svo j 
srepi pogled na s pajčolanom zagrnjen o ženo. »Ne vem, ali se že poznata,« pravi Eleazar, katerega je odločen Tamari n molk grozovito razjezil. »Glej, glej, Ra­hela, to je Tamara, hči rabija Sadoka, k i je odločena, da stopi na tvoje mesto, ka­kor hitro se mi bo zdelo potrebno, da da m tebi odslovilno pismo. Nemara bodeta pa lahko prenašali druga drugo in ostali sku­paj, kakor je bila to navada v dneh naših očetov. Kar manjka tebi lepote in boga­stva, to dostavi ta Levijeva 'hči z obrest­mi. Nasprotno se pa ona lahko nauči od tebe mnogo lepih naukov, tako n . pr. ubogljivosti in potrpežljivosti . Pa saj bo 
to prišlo samo po sebi ; njo si hočemo vzgojiti za nas! — Tamara, glej, to j e Rahela, ki je — kar obžalujem, — dosedai še moja žena ; toda odslovilno pismo je že takorekoč napisano in treba je le, Tama­ra, da migneš ti s prstom, pa jo zapodi m iz svoje hiše. Od nje nimam ne otrok, ne veselja. Do tedaj pa glejta, kako bodeta mogli živeti druga zraven druge, ti, dolin­ska lilija zraven tega suhega stebla . « 
Preplašena in vznemirjena, bolj za ­radi nesramnih besedi, katere si je drzni l 
izreči Eleazar o svoji pošteni ženi, kako r zaradi razžaljenja, ki je veljalo nji, gr e Tamara k Raheli, jo prime ljubeznivo z a roko in pravi : »Dobra gospa, kako te po­milujem, da imaš tako brezčutnega moža ! Ne boj se, da bi me mogel kdo pripravit i do tega, da bi stopila v zakon s tem tira­nom. Ne, nikdar! « 
»O, blaga devica, nikar ne obsojaj mojega moža prestrogo,« ji odvrne Ra­hela. »Njegove besede so res trde in osorne, njegovo bistvo neupogljivo kot jeklo, ki ga nosi. A ima tudi svoje dobre strani. Pogumen je, svoj narod ljubi in ga varuje z orožjem v roki in zna biti tud i velikodušen. Prav gotovo sem jaz kriva , da se ne razumeva. Ti pa, ljuba Tamara , 
ga boš osrečila s svojim blagim srcem, i n jaz hočem služiti tebi, kakor nekdaj Ha ­gara Sari.« 
»Predobra Rahela, iz tvojih blagi h besedi odseva še blažje srce in tvoje ple­menite lastnosti kažejo krivdo tvojeg a 
nevrednega moža v še slabši luči . Hočem te ljubiti kot svojo starejšo sestro, a, da bi postala kaj več, mi prepoveduje ž e moja vera. Jezus je namreč postavil sveti zakon v njegovo prvotno enotnost in ne ­razdružljivost. « 
Medtem, ko Tamara govori te bese ­de, pripelje Giezi starega Kajfa zvezanega v sobo. Ko zasliši slaboumni Kajfa, stopa­
joč v sobo, ime, katero je sovražil in ki s e ga je obenem bal, zakriči s tresočim gla­som : »Jezus iz Nazareta — kdo govori t u 
o Njem? Ali je mar prišel sedaj sodit živ e in mrtve na oblakih neba? O, prosim vas ,skrijte me pred Njim! Rotim vas, za ­kopljite me v naročje zemlje! Njegoveg a pogleda ne morem prenesti! Pred glaso m Jezusovim ne morem obstati! « 
»On ne prihaja in ne pride k sodbi , slaboumnež ti!« ga zavrne Eleazar. »Saj je že 37 let mrtev in pokopan . « 
»Pokopan gotovo. Jožef iz Arimateje 
Ga je pokopal in mi smo pritisnili peča t na Njegov grobni kamen. Toda mrtev — ? Oh, ko bi to mogel verjeti! Vstal je; samo dalje ne smete tega pripovedovani, in pri ­šel bo na oblakih neba -« 
»To ti pravijo le tvoji slabi možgani ! 
Molči! sicer te zopet zaprem v temno, 
mrzlo in smradljivo klet in te izstradam , mesto da te vzamem s seboj v tempelj, « 
zakriči nad n;jim Eleazar z grozečim gla­som. 
»V tempelj, k daritvi, prav! Kje j e platneni efod, kje sedmerobarveni pas ih 
kje azurnornodro vrhnje oblačilo z zlatim i zvončki in granatami? Kje je naprsni na­kit z imeni dvanajsterih rodov Izraelovi h na dvanajstih dragocenih kamenih? ' )Gorje, o gorje! Vse je izgubljeno! Nič ve č si ne upam darovati, odkar se je pretrgalo zagrinjalo v templju in so se prikazovali mrtveci. O gorje, o gorje, o večno ne­skončno gorje! « 
»Je že hudo in mučno s starim,« prav i Eleazar, kajti celo njemu je to starčev o gorje pretreslo dušo. »Toda nikakor ga ne smem pustiti tukaj. Naj rnu ti zavežemo usta, da ga moremo brez pozornosti ljud i pripeljati v tempelj ? « 
»Z ljubeznivostjo in dobroto moram o poskusiti,« odgovori Giezi. »Le pojdite naprej, jaz ga pripeljem za vami . K sreči vendar ni oblakov na nebu, kajti sicer b i brez konca ponavljal svoje staro govo­ričenje. « 
Eleazar zagrabi po .teh besedah z en o roko Tamaro, z drugo Natanaela in zapo-
I) Razni deli obleke judovskega velikega duhovna . 
ve Raheli, naj mu sledé ona, Gezi in Kajfa . Pelje jih po stranskih, neobljudenih ulica h 
k razvalinam palače Hazmonejcev in po podzemeljskem hodniku v tempeljske oboke. V enega izmed teh zapre slabo ­umnega in izroči ključe Gieziju z naroči ­lom, naj ga preskrbuje s potrebno hrano . Nato vpraša Tamaro in Natanaela, bi m u li hotela obljubiti,_ da ne bodeta nikdar po ­skušala ubežati. Ce mu to obljubita, da je pripravljen jima preskrbeti obenem z Rahelo boljše stanovanje v zgornjih tem­peljskfh prostorih ; sicer pa bodeta moral a brez vsakega usmiljenja biti zaprta v pod­zemeljski ječi kakor Kajfa . 
»O Tamara, pojdiva rajši z Rahelo! .< pravi Natanael. »Zgoraj je zrak in svetlo­ba ; tu spodaj pa lahko postanem slabo­
umen. « 
Tamara premišljuje nekaj časa ; nato obljubi tudi ona, da ne bo ušla nazaj v staro mesto. Kajti v takem begu ne vid i nobene koristi, ker Eleazarju je bil pre­dobro znan oni edini kraj, kamor bi s e mogla zateči, na drugi strani pa tudi n i mogoče ubežati, če se pusti zapreti v grozne obokane podtempeljske ječe. 
Tako pelje Eleazar obe ženski in svo­jega brata v oni del templja, kjer so pre j stanovale tempeljske device. Vse prvo nadstropje in notranje dvorane ob dvor u ž,ená in duhovnov so že zdavnaj zasedli 
gorečniki, kojih voditelji so stanovali v celicah drugega nadstropja. Toda pod tempeljsko streho je bilo še kakih dva­najst sob, ločenih od surovega 1udstva s trdnAm zapahom. Tu gori živi v solzah in skrbeh stara Fene,na z malim številom so ­vrstnic ; večinoma jih je že razpršil viha r liki pest pezdirja na podu. Te pa so ostale še zveste in skušajo med krvjo in mrlič i opravljati svojo tempeljsko službo vestno, kolikor jim je le mogoče . 
Pri teh se nastanita obe ženi . Svoje­mu bratu pa dá Eleazar dve službi na iz ­biro : vstopiti v službo kot pekovski po ­
močnik, kar je bil že prej, ali pa se borit i zoper Rimljane. Natanael se brez pomis­leka odloči za prvo, ne kakor da bi mu manjkalo poguma za v boj, ampak ke r dvomi, ali je dovoljeno se ustavljati Rim­ljanom, ki prihajajo kot izvrševalci božj e sodbe nad Jude. 
Stara Fenena sprejme Tamaro pro­stodušno in dolgo se mora Tamara za­
govarjati, preden upraviči ona razlog ,njenega takratnega bega. Se manj more razumeti prestop njenega prejšnjega ljub­ljenca k veri Nazarenca. Toda polagoma ji začne tudi to postajati jasnejše. Da, v grozni luči Kristusovih prerokb, ki se iz­polnjujejo sedaj pred njenimi očmi, se j i začne polagoma svetlikati resnica. In tako dobi Tamara nov delokrog. Razen teles-
Zadnji dnevi Jeruzalema . 42 
nih del usmiljenja, katere Izvršuje tudi sedaj požrtvovalno nad ranjenci, izpol­njuje sedaj nad Ferieno, Rahelo in drugim i ženami tudi du'hovno delo usmiljenja : 
»učiti nevedne« . Tako je našlo njeno blago srce obširen delokrog, kjer more tak o plodonosno udejstvovati dve veliki zapo­vedi krščanske ljubezni ; Tamara streže in poučuje. 
Devetnajsto poglavje. 
Ben Kajfov konec. Kakor hitro Tit uvidi, da se mesto kljub vsem poizkušnjam in kljub govor u 
Flavija Jožefa neče podati, zapove tako jnaskok na trdnjavo Antonio. Štiri legije naj naskočijo skupno, peta naj jim služi, če treba, v pomoč. Z nedopovedljivo hitrostjo delajo legije vsaka na svojem mestu nasipe in dosežejo obzidje grad u sedemnajsti dan, vse skoro istočasno, če­prav so jih med delom često obsipale raz zidovje raznovrstne pušice in so bili tak o često zadržani pri svojem delu. Že hočejo poriniti stolpe in razdirajoče priprave na obzidje in naskočiti grad . 
Toda obleganci n'i,so opazovali njiho­vega dela brezdelno. 300 metalnih strojev je metalo neprenehoma pušice nad oble­galce in mali naskoki, katere so napravili scmintja, so bili le postranska stvar, da bi z njimi zakrili že zdavnaj skrbno pri­pravljeni glavni napad . 
»Mi moramo kopati njim nasproti, « pravi Eleazar Janezu iz Qishale, ko sto­jita oba na strehi severnozapadnega stol­pa gradu Antonije ing opazujeta jedv a 
dobro začete nasipe. »tiri točke, kater e hočejo doseči, lahko določimo že sedajpopolnoma natančno . « 
»To seveda ni nikaka čarovnija, kajt i svoje nasipe delajo popolnoma ravno, « mu odgovori Ga1ile;ec. »Toda kako in kj e naj jim mi kopljemo nasproti? « 
»Pod glavnim obzidjem. « 
»Da nas podsujejo, še preden začnejo Rimljani s svojimi naskočnimi stroji? « 
»Nikakor! Napravimo ozek rov skozi dvajset komolcev dolgi zid in zunaj ob­zidja razpredemo rove in hodnike n a desno in levo, dokler ne dospemo pra v pod nasipe. « 
»Kako pa moreš spoznati spodaj -v temi, da si ravno pod nasipi? « »Uho mi pove. Oni, ki bodo kopali , 
bodo natančno razločili, kdaj delajo Rim ­dani ravno nad njihovimi glavami, in po­tem bodo sledili sluhu in kopali naprej v ravni smeri in tako po svojih močeh iz­podkopavali nasipe. Seveda morajo vse korak za korakom dobro podpreti . Sled­njič vtaknejo v te rove les in smolo in k o 
42 , 
začno Rimljani zgoraj že potiskati svoj e stroje na obzidje, tedaj zažgemo mi ravn o pod njihovimi nogami in izročimo tak o vse njihovo delo v last rdečemu zublu i n potem boš vesel, ko boš videl, kako uni­čuje ogenj nje in njihove peklenske na ­prave . « 
»Seveda, če bi bilo z besedo že vse storjeno, bi jih bil ti že zdavnaj požrl vse na en mah!« ga zavrne neverno Galilejec. 
Jezni blisk švigne iz temnega Elea­
zarjevega očesa. Vendar premaga še za enkrat svojo jezo in reče : »Vsaj pusti me , da to poskusim! Le se ponesreči, ne b o drugega zgubljeno kakor delo, in to ho ­čem preskrbeti jaz s svojimi Gorečniki . « »In če se podvrtano zidovje vdere? « 
»Potem me smeš živega pribiti n a tempeljska vrata !« 
»Dobro. Koplji torej s svojimi Goreč­niki. A zapomni si dobro: če se podere zidovje, umrješ ti pod mojo roko, kako r gotovo upam na rešenje Izraelovo! « 
Takoj začne Eleazar z rovom in kop­ljejo ponoči in podnevi ; in sam vodi delo. Kakor hitro se utrudijo eni, pridejo na njihovo mesto sveže, krepke moči in pre-den dosežejo nasipi obzidje, je Eleazar ž e pod njimi in po šumu, ki ga delajo Rini ­liani z zabijanjem kolov, z lahkoto določi smer vseh štirih nasipov. Ze ima rova 300 komolcev, ko pripelje Tit na ravnokar 
dovršene nasipe težke stolpe z napadal­nimi stroji. 
Riml,iani so srečno dovršili svoje de-lo. Jasnega obličja (so, se veselili dovrše­n h nasipov in srce jim 'e veselja hitrejš e tolklo, češ, z,dajzdaj naskočijo mesto in dosežejo sijajno zmago. Toda ravno v tem času stopi. zopet Eleazar k Janezu iz (lis ­hale na streho severozapadnega stolpa i n mu (slovesno, naznani s ponosom in res­nobo na obrazu, da se bodo nas i pi podsuli že v nas'ednji uri . Galilejcu se to zdi ne ­verjetno, zato Eleazarja 'niti ne pogle­da ne. 
»Veruj ali ne, kakor ti drago,« prav i E eazar, »samo da zapoveš, da se pripra­vijo tvoji in moj ,i bojevniki k skupnemu naskoku na sovražnika. Tudi ben Gioro moramo obvestiti o tem . Če Rimlljane az vso 'močjo, kar jo imamo, med ­tem ko se bodo podslipali njihovi nasipi , potem moramo in tudi bomo ne samo uni­čili nPhovega dolgotrajnega in trwlapol­nega dela, ampak vso njihovo vajino sil o bomo potolkli (do zadnje glave. « 
»Dobro, rad ustrežem tvoji željli . Pri­
praviti hočem bojevnike za naskok in ob­vestiti o tem tudi Simona, toda vedi, vse se ti bo smejalo, če se ti poizkus z rov i IpGnesreč,i,« mu odgovori (Galilejec in da (takoj ukaz vojakom. Brž ko opazi E!ea­zar, Ida je vise (pripravljeno za boj, za­
mahne z roko in tda s tem znamenje, na j zažgo v rovih . Na nasipih medtem kar mrgoli Rim­ljanov, ki v potu in znoju pod varstvo m 
svojih ščitov, z dvigali in drugimi spr pra­varni porivajo stolpe vedno bližje in bl iž'e obzidju . Janez 'zapoveduje svojim, naj n a 
dbz dje dvigajo težke skale, s katerimi na j porušijo lsotvražnik,ove obramhene strehe ; elbenem pa ideilajo vsi metalni stroji in po­
šiljajo sovražniku tisoče in tisoče ostrih pušic. 
»No, bo kaj kmalu? Kje ie ogenj? Se kaj kmalu razru§W;, naspi? Se kai kmal u odpeljejo Rimljani z vsem, kar imajo, prot i 
peklu ?« vprašuje Janez zaničljivo in zbad­ljivo Lleazarja. 
Mrzlo je sprejemal ] leazar nekaj ča-sa zbadanje in zaničevanje . Toda že mu postaja vroče, z zobmi začne škripati n več ne more prikriti svoje nevolje in ne ­mira. Solnce se je dvignfio več kakor za eno uro, odkar je zapoveda l, naj zažgo v rovih, in vendar ni še znamen,ja, ki b i pričalo, da se je njegova zapoved ures­ničila. 
»Ošabnost ti!« zakriči nad njim Ga­llilejec. »Pojdi sedaj sam in povej ben G ori, kako (krasne uspehe si dosegel s svojim delom. « 
Čuj, io groza, naenkrat strašen pok i n tresk, Obupni v zlkllik, vpitje! O, gorje Rim­
ljanom! Eden izmed nasipov se je po'i:u'sil in pokopal vse moštvo in vse bojne pri ­prave. In zdaj zopet tihota?! O ne, že se kaže grozen dim in strašen vzduh prevev a 
ozračje in že 'se prikazuje iz zemlje 'pra­sketa oči ogenj, že objema z vidnim ve­seljem bojne priprave Rimljanov, jih po ­žiga, uničuje in v malic) minutah je vse v ognju. 
Ze pri prvem poku padajočega nasip a se je zveselil Eleazar svojega zmagoslav­ja in dal duška svoji radosti v glasnem vzkliku, ki je odmeval od vseh stolpov in zidov: »Ha, tepec Galilejski ! Ali vidiiŠ se­daj moje podzemeljsko 'delo?« je kriča l Janezu. 
Še preden se lje ta iz presenečenja do­bro zavedel, :e že počilo na levi in desni in 'tudi drugega in tretjega nasipa ni več . 
»Nafprej, naprej! Pojdimo gori! < kriči Eleazar. »Gospod voiskin.h trum je z na­mi! Gospod je kakor močni in mogočn i bojevnik! Prišla je ura jeze in srda nad Njegove sovražnike! Sedaj imamo moč i n pomoč, tda jih uničimo z vročino ognja in ostrino lrie'ev! Za menoj k zmagi alti v smrt! « 
Talko je nagovarjal Eleazar svoje z a 
naskok pripravljene gorečnike in zdaj 's e zadrvi sam iim na čelu med zmedene Rim -Hane. Njim 'slede ,Gallilejci in iz vrat gor­njega dela mesta se vsipajo Simonove če­
te liki veletok, ki dere po dolini in vzame s seboj vse, na 'kar zadene . Tem sledi čet a Idu.rnejcev . 
Cuda 'poguma, da, besneče predrzno­sti se vrše 'sedaj . Kot bi šli na veselic o (poslušat -ubrano petje in godbo, s taki m veseljem in navdušenjem se zaž'eno Judj e na sovražnike in zažgo še zadnji nasip ; Ri'mlljani poskušajo rešiti že goreče na­padalne stroje, toda Judje skočijo skoz i ogenj in jim jih izdero kakor blazni iz rok, ne meneč se za grozno vročino . Ogenjse širi, pošilja svoje plamene vedno dalj e itn prehiteva vedno In povsod Rimljane ; gas:rti pni mogoče več; rešiti ne mo'reio ni­česar več ; obupane gredo zato kohort e nazaj v svoj tabor . 
»Za vj'mli, za njimi!« kriči Fleazlr . »Komu se ljubi dobrega obeda? Kdo s e hoče veseliti? V taboru je prirpravljern obed in zaloge za dogo časa . Za menJj ! 
Jezno in nestrpno gleda Tit zlo uso­do svojega s težavo dovršenega dela in 'se vrže seda na Jude še z nadomestno le­gjo. Toda (blazne `hrabrosti obleganc,?;v n e more vzdržati noben še tako velik pogum. Mnogi 'se vržejo kar slepo na kopja, da le s tem podero na tla 'sovražnika . Bo'na vrsta Rimlqa(nav je že pretrgana in Judj e se bližajo njihovemu taboru . Fanatizem, jeza, srd, 'sovraštvo in obup rh tirajo -v ed­no dalje. 
Benjamin je iz tabora zrl na mesto i n razne 'misli so se mu podile po glavi. Ko pa zasliiši' krik in vpitje, k+i ie nastalo na 
nasipih, in ko opazi ogenj in dim, teče na ­glioma v poveltl'nikov šotor, ker leži tri­bun Lucij zvija:oči se v !bolečinah, +ki mu jih 'provzroča p'ohabljena desna noga . 
»Lu.Icij!« zakriči deček, »Judje ,pož,i­gaj,o nasipe In divje tekanje je nastalo me d taborom in mestom . « 
»Straže so gotovo na svojem mestu ? 
Podaj mi meč, 'deček, in pomagaj mi, d a oblečem bojno opravo! Hoič'em poskusiti , če se (bom mogel privleči na konec ta­hora. « 
Benjamin mu pomaga in oprt na su­lico se priplazi tribun dvesto korakov n a konec tabora. Straža je branila velika vrata kakor navadno ; posebnih varnost­nih naredeb niso napravil'i. V trenutku pregleda Lucij nevarnost . Takoj zapove 
trobentaču, naj skliče na mesto vse vo­jake, ki se mu,d'i'io v taboru po najrazno­vrstnejših opravilih. Kot bi trenil, se zbe­ro vsi na ukazanem mestu in Lucij pošlj e zbrane čete k metalnim strojem na oibko­pii tabora. In jedva se je to' zgo­dilo, kar se posreči Judom, da prodro Ti­tove bojne vrste in zdaj se vsipalo' kar trumoma proti rimskemu taboru . 
»Glej, glej! 'oni tam, oni veliki, ki drvi 
vsem na čelu, to je Eleazar!« vpije Benja­m'n Luciju, stoječ zraven njega . In komajizpregovori Benjamin te besede, se zvr­ne načelni( Gorečnikov težko ran:en na zernitjo. A ne meneč se za ranienca valov e njegove čete naprej in naprej, brez stra­hu pred pušicami in kopji, ki se vsipajo v njih vrste kakor ldeibela toča na rodovitn a polja. 
Judje tkr:če, vpijejo in 'nekateri iizrne d nj h postanejlo talko besni, da se vržejo z vso silo v obkop in potem skušajo zope t splezati nazaj, a ker tega ne morejo, bu­tajo z glavami obupno v zid . 
A predrzna hrabrost Gorečnikov se mora utruditi ob mrzlem nastopu straž e oh ,talborski'h vrat>i'h. Stoteri so že 'padli , in še pada« o dalje ; njih števLlo se manjša,Titove kohorte so jih razdel ile v dva de-la in zdaj se vidijo prisiljene, opustiti na­da jno prodiranje ;41 se vrniti z -velikimi izgubami, čeprav ,od jeze škripajoč . Raz­jarjeni Rimljani jih 'preganjajo prav d o mestnega obzidja. Gorje mu, kdor ne smukne 'pravočasno skozi mestna vrata ; Rimljani ne prizanesejo n komur; nobena prošnja, nobena robn'a ne pornaga: gorje mu, kdor pade v roke razkačenim pTega­n>!avcem ! 
Tit se vrača nazaj v tabor, a ne naj­boljše vodje . Delo, s kater!rn so se trudili. Rirnqjarri tri tedne, je bilo popolnoma za­stonj ; skrb 'in trud zaman ; ves napor brez pravega, da ~spltoh brez uspeha, še več , izguba velika — kro1~iko bojn'h priprav, koliko človeškega življenja je stal ta na ­skok — in vse je izgubljeno! »Se par ta­kih naskokov in (lahko odidemo z največj o sramoto,« pravi Tit Tiberiju Aleksandru , kateri je'zdi zraven njega . »Tvoji liud;',e , tvoji bojevniki so najhrabrejiši in najpre­drznejš'~i vojaki, kar sem j'h kedaj imel pod 'seboj . « 
»Sami obupanci ,so, gospod, in db­upanlce navadno zapro,« mu odvrne apo­stat. 
»Pri Jupitru, prav imaš !« vpije (po­veljnik. »Jaz j h zaprem. Poglej tu na. ,'ega prijatel*a Lucija Plava! Bolan je l ežal' v taboru +trpel grozne bole6ine ; a klj{ib temu je vstal, pozabil na svojo bolezen i n prihitel semkaj i
na obkope branit tabor. To, je hrabrost (in !pogum! Jaz mu izraža m svojo pohvalo in 'priznanje! « 
»Je (pa b.lo tudi potrebno, poveijilik ! 
zakliče centurij straži . »Če bi tribun ne hii lprgel, vem in ,sen1 prop'ričan, da bi nam brli zbesneli Judje vzeli tabor . « 
Tit skoči raz konja in poda Luc'j u svojo desnico. »Dopusti mi, da te spremim do šotora, tribun, in ti s tern pokažem znak svct
je zadovoljnosti s teboj. « 
Vsi vojaki veselo pritr'ujejo in hva­l ijo t~ovel'iktoduštno polveljn ..kovo dejanje. 
»Če sem se >pri+kazal ravno še ob pra­vem času 'na obkopu, se moraš za to za­hva(l,iti ltemu mojemu malemu prijatelju , ki me je p(okkal na moje mesto, o cezar,l < mu odgovori Lucij. 
»In kaj naj ti ponudim za to velik o 
uslugo? Igrač (niJrnamo v taboru. « 
»Ah, pros 1 — čakaj, sem se že spomnil, česa naj te prosim, Prosim te, (124 mi vrečo pita, ,da ga !pošljem dobrim pri­jatei 'em v mestu, ki morajo trpeti grozilo la'kotto,« prosi Benjamin . 
»Pošlji jim raiš'~i obvestilo, naj pridej o 
semkaj (k nam, če jim hočeš kaj poslati . Čeravno sem prisegel danes v svoji neiz­merni jezi, da ne prizanesem ndbenemu Judu več, vendar izvzamem od te pri­sege vse tvoje (priijateltje. Z!ta jim pa ne morem poslati; ne prejeli ibi ga, ali pa bi ravno s tem darilom toliko hitreje hitet i nasproti svojci >pogu'bi. « 
Benjamin je spoznal resničnost Tito­vih besedi ter se mu zahvalil za njegov o obljubo. »Opomnil te bom na to, ko se boš polastil mesta,« je pripomnil deček povelj­niku In odšel z Lucijem v šotor . 
Potem veli Tit pripeljati predse vra­žarja Kvarta Kverula, ki mu je bil zjutraj , dasi nepoklican, naznanil veselo vest, d a so preroška znamenja, katera je opazova l v drobovju darilnih živali, za rimsko voj
-
sko nenavadno ugodna . Pretkani slepar 
je namreč upal, da se bo ta dan Rimlja­nom posrečilo spraviti njih bojne stroj e na zidovje Antonije in bo s svojo drzn o napovedjo pri Titu dosegel isto naklonje­nost in prijateljstvo, katero je užival pr i lahkovernem Vespazijanu. Ker pa se je vsa stvar taka nesrečno iztekla, se je pre­kanjeni duhovnik skril v svojem šotoru i n se je šele potem, ko so, ga zasačili povelj­nikovi biriči, odzval Titovemu povabilu . 
«Nesrečnež! Kako si se upal napove­dati tako srečo? Še enkrat stopi predm e s takim sleparstvom, potem te bodo ko­nopci mojih biričev učili preroške umetno­sti !« ošteva Tit z grmečim glasom moža,čigar zariplo obličje priča, da je bolj zve ­sto vdan vinski kaplji, kakor svojim bogo­vom. 
Toda vražar si je tudi zdaj znal po­magati iz zadrege . Obrnil je svoje motne 
oči proti nebu ter vzkliknil s svečani m glasom : »O večni bogovi! Kako zaslep­ljeni so ubogi zemljani! Celo potome c božanskega Vespazijana ne more spoznati , kakšno srečo ste mu odločili danes, milost­ljivo se oziraje na mojo jutranjo daritev ! Rešili ste mu življenje, ki je viselo v ne ­varnosti, varovali ste njegov tabor, kate­remu so grozili sovražniki, slednjič st e naklonili njegovemu orožju čast in zmaga !« 
Tit se je moral navzlic svoji nevolj i smejati temu mojsterskemu izgovoru. »Naj bo,« je dejal zvitemu sleparju, »da­nes še lahko odneseš zdravo kožo! Toda varuj se in mi nikar več ne oznanjuj tak e sreče! Kajti povem ti, da boš odsi hmal srečen, ako se bodo v podobnem slučaju samo biči mojA-I služabnikov natančnej e seznanili s tvojim hrbtiščem in bo sekira prizanesla tvojemu tilniku!« 
Pri teh besedah je Kvart Kverul ža­lostno namrdnil obraz, se globoko priklo­nil svojemu gospodu in se hotel vrniti k svojemu vinskemu vrču, ko pridrvi pre d poveljnikov šotor oddelek konjenice ; vražar se iz gole radovednosti ustavi i n nekoliko pomudi v bližini konjenikov . Ti so pripeljali s seboj veliko število begun ­cev. 
Med tem ko je oddelek Judov na se­verni strani mesta napadel Rimljane, j e 
precejšnje število meščanov poizkusil o ubežati na juo. 0 skozi Esenska vrata proti Hebronu. Ondi so pričakovali svojega za­veznika Mardoha, kateri bi jih bil čuva l na daljni poti . Toda Mardoha ni bilo 
namesto njega jih je sprejela rimska ko­njenica, ki je v širokem loku obkoljeval a gladno mesto, da bi sovražniki ne mogl i vanj vtihotapiti živeža . lene in otroke j e 
rimski častnik po o*nal v mesto, može in mladeniče pa zvezal in jih kakor čredo 
drobnice pripodil v rimski tabor . Večina beguncev se je mirno in hladnokrvn o vdala v svojo usodo. Skoro nihče ni tre­petal pred smrtjo in marsikomu se je na­gli četudi strašni pogin zdel boljši kako r počasno umiranje od lakote . 
Edino star prosjak, ki je v zamazani in razcapani obleki p oganjal pred sebo j suhega osliča, na čigar hrbtu je bila na ­vezanih dvoje vreč, napolnjenih s prepe­relo slamo, se ni dal potolažiti in je jadi­koval, kakor da je ,ob pamet . Zgrudil se j e stotniku k nogam in ga milo prosil, najprizanese staremu siromaku in njegovem u bornenm živinčetu . 
»Pri Herkulu, slavni cesar,« sklep a stotnik svoje pripovedovanje, ko je opisal Titu ves dogodek, »veš, da nimam navade , da bi se kar tako izročil valovom ginje­nosti ; za take stvari sem pretrdega srca . Ali vkljub temu bi me bil stari prosjak, ki je tako krčevito objemal svoje življenje, skal-o premotil in le nekaj milo proseči h besedi še, pa bi ga bil izpustil z njegovi m izstradanim živinčetom z ženami vred v mesto, da bi imele vsaj poštenega in ča­stitljivega vodnika. Toda slednjič sem vseeno zahteval, naj mi izroči osliča i n krmo, ker oboje potrebujemo . Tu je jel sta­rec še bolj jadikovati in prositi in mi j e končno ponudil mošnjiček zlatnikov, ka­terega je imel skritega pod svojimi capa­mi, da bi mu pustil osliča in vreči . Takojse mi je dozdevalo, da v vrečah ne rnor e biti samo preperela slama, ampak kajdražjega. In res, že njihova teža je pri­čala o skritem zakladu. Zgoraj in ob stra­neh sta bili vreči napolnjeni s slamo ; sredi slame pa sta se zalesketala dva kupa zlat­nikov s tempeljsko podobo . Glej, tu je pro­sjak s svojim skrivnostnim zakladom ! « 
S temi besedami predstavi stotnik po­veljniku Anana, Kajfovega sina — on j e 
bil namreč prosjak — in takoj nato pri­neso vojaki njegovi vreči in vsujejo nji h lesketajočo vsebino k nogam svojega go­spoda. 
»O milostni bogovi!« vrisne vražar Kvart Kverul in pokaže z obema rokam a hkrati svetli kup zlata. »In potem si še kdo drzne trditi, da so me varala prerošk a 
znamenja? Najmanj deset talentov čiste ­ga zlata leži ob tvojih nogah, svetli cesar ! Prepričan sem, da se boš izkazal hvalež­nega milostnim bogovom in njihovem u služabniku, ki ti je tako točno napoveda l to srečo! « 
»Zlatniki niso moji, niso moja lastni ­
na, kakor resnično živim! Vse to je del tempeljskega zaklada, nedotakljivo,« besni Anan, napol blazen, ko uzre pred sebojtoliko zlata ; zlato je bilo bog vseh nieco­vih bogov, malik, kateremu je daroval celo življenje. Koliko je pretrpel, preden 
se je polakomnil bogatega imetja rablja 
Sadoka! Koliko zvijač je bilo treba, da % e je iznebil očetovih dolgov! Koliko drz­nosti, da bi spravil vsaj neznaten del svo­jega ropa na varno! In zdaj vidi ves svo jtrud, vse svoje potne srage, vse svoj e zvijače in boje nakupičene ob nogah so ­vražnega Rimljana ; to ga skeli in peče in zato besni in tuli od togote in obupa. 
Tit je spoznal njegovo propalost. »Tempeljsko zlato?« vpraša potrteg a starca. »In ti si ga ukradel! Zgrabite tatu ill ga pribijte na križ! Na križ z vsemi njegovimi tovariši! Doslej sem bil preve č usmiljen in prizanesljiv temu mestu ! Odsihmal naj občuti tudi pravo čednost Rimljana — neupogljivo strogost! Peljit e jih pred obzidje in postavite križe ! Takoj ! « 
»Gospod, vseh ujetnikov je nad osern­sto! Kje naj dobimo lesa za toliko števil o križev?« se drzne vprašati stotnik. 
»Privežite in pribijte po dva na e n križ, prvega spredaj, drugega zadaj! Pri­pravite lesa, ako je tod vse posekano -­
in najsi bo oddaljeno sto tečajev! Saj ra­bimo itak veliko množino lesa za nove na ­sipe, s katerimi prinčnemo jutri! Stran z njimi, takoj na križ! Tat tempeljskega zaklada naj dobi med njimi častn o mesto ! « 
Zadnji dnevi Jeruzalema . 
43 
Na ustnah ben Kajie je zaigral blaze n smehljaj, še strašnejši kakor njegovo prejšnje jadikovanje. »Na križ, na križ ! Oj veselja! Tako smo tudi mi klicali in 
vriskali, ko sem bil mladenič, star kakih dvajset let, in smo od Poncija Pilata iz­silili smrt nedolžnega Nazarenca! Zakli­njam vas, dajte mi vsaj perišče zlata, ah , vsaj majhen košček ! 
Njegova prošnja je zamrla med siro­vim krohotom vojakov, ki so zgrabili ne ­
srečneža in njegove tovariše, da jih pope­ljejo k bičanju in križanju . 
Tit se je vrnil v svoj šotor. Odtod sta 
Lucij in Benjamin ves čas opazovala strašni prizor, ki se je bil ravnokar zaklju­čil. Deček bi se bil najrajši zgrudil k no ­gam svojega gospodarja ter ga prosi l usmiPenja in milosti za moža, ki je nekdajtako kruto ravnal z nj m . Toda Lucij m u ni dovolil tega koraka. »Tvoje prošnje b i bile zaman! Tit je silno potrt zaradi da­našnje nesreee,« dé tribun dečku. »Zdi se mi umestneje, če ga jaz poprosim milosti , ko bo nekoliko mirnejši . « 
In res ga je Lucij poprosil večkrat, al i zaman. Trdosrčni Rimljan se ni dal omeh­čati. Nepopisna beda, ki je postajala o d hipa do hipa strašnejša, je prignala vsa k dan kakih petsto in še več meščanov v 1 irski tabor. Vsi so bili križani, nihče s e ni vrnil v mesto! V dolgih vrstah so stali 
križi v dolini Jozafat, vzporedno s Kedro­
nom in na zapadnih in južnih gričih jeru­zalemske okolice ; na vse možne načine so pribili in privezali rimski vojaki ne­srečne žrtve na trda bruna . 
Ko je tribun Lucij Plav nekega dn e 
nalahno očital svojemu poveljniku preve­liko trdosrčnost, mu je ta odgovoril : »Strašni pogled na te dolge vrste križev bo morda vendarle ganil trdovratne Jude , da nam bodo prostovoljno odprli mestn a vrata. Pa tudi vojaki morajo pri svojem trudapolnem delu dobiti neko nadomestil o za igre v cirkusu in amfiteatru. Sicer pa vedi, da nečem o tej novi krščanski meh ­kužnosti, ki jo opažam na tebi, odsihmal ničesar več vedeti ; bojeval se bom p o starih rimskih šegah in si prepovem vsak o nadaljno vmešavanje v moje razsodbe! « 
Žalostno je bilo srce tribunovo, ko j e moralo zamreti v njem vsako upanje na 
rešitev nesrečnih Judov. »Tako, brezčut­nost in trdosrčnost, kakoršno opazuješ na Titu, katerega imenuje svet ,sladkost člo­veškega rodu', more vzgojiti edino pogan­ska vera,« je pristavil Lucij Benjaminu. »Zdaj vidiš, kako potrebno je bilo, da j e prinesel Sin božji na zemljo vero ljubezni in usmiljenja ! « 
Benjamin vkljub tem besedam ni mo­
gel doumeti tolike trdosrčnosti . Zgrudil se 
4)1' 
je Titu k nogam in ga prosil usmiljenja z a tako veliko število ujetnikov. »Blagor usmiljenim, ker bodo usmiljenje dosegli! « 
prosi z objokanimi očmi poveljnika. Titu je sicer všeč dečkova odločnost in moža­tost, ker si upa prositi za svoje rojake , vendar ga končno nevoljno odslovi, re­koč : »Ne potrebujem usmiljenja in ga n e iščem pri nikomur, niti pri bogovih! Ja z iščem edinole pravice in jo zahteva m pov.sod, ako pa ne zaslužim slave in zma­ge, naj mi je ne podelijo bogovi! Prosjačit i ne maram nikjer, niti pri nebeščanih! Hodi , dečko, in se ne prikaži nikoli več predm e s temi neslanimi krščanskimi nauki! Ja z sem Rimljan!« Tako je govoril ponosni in samozavestni Rimljan, čigar srce še ni okusilo sladkosti veselega oznanila Kri­stusovega. 
Odslej si niti Lucij niti Benjamin ni 
drznil ponoviti svoje prošnje pri trdosrč­nem poveljniku. Zato pa so tolik() pogo­steje naznanjale nočne straže Titu, da so videle tribuna Lucija dava in malega Benjamina hoditi krog umirajočih križan ­cev; često so, pripovedovale, da sta sled­nja dva podajala nesrečnim trpinom vr č vode lil je deček govoril z njimi v njih domačem jeziku ; prišli so celo stražniki , ki so zatrjevali, da so videli na lastne oči, kako sta tribun in deček tuintam z vodo oblivala glave križanih Judov . 
»Pustite ju v rniru!« je odgovoril Tit 
stotnikom, ki so mu sporočali te in po­dobne novice. Sam pri sebi pa si je mislil : »Vsekako čudni in nedoumni so mi ti kri­stjani! Kaj bi se zgodilo, če bi naši po­tomci sprejeli vero teh pomehkužencev ? Kdo vé, kaka usoda bi potem doletela mo­gočno rimsko cesarstvo? « 
Dvajseto poglavje . 
Vojni svet. 
Začetkom meseca lunija je ukazal Tit obdati celo jeruzalemsko mesto z [moč­nim obzidjem, katero je ojačil 'z [mnogo ­številnimi sto:'pi. Njegova dolžina ni zna ­šala nič manj nego dve piri hdda. Gradivo za to vojaško zgradbo 'so dobivali Rimlja­ni iz pddrtin in ra'zval;n obeh osvojenih in porušenih delov mesta. Posamezne legije so kar tekmovale med 'seboj, ka­tera bo najprej dovršila svoje 'delo . Vkljub temu skoroi ne moremo verjeti po­ročilu Flavi!a Jožefa, ki trdi, 'da je bik)že v treh [dneh zgrajeno celo [obzidje . 
Stolpe, ki so se dvigali vrh obzidja , 
je zavaroval Tit z močnimi 'stražami, pre­sledke med posamezn :mi stolpi 'pa so na in dan o'bko jevali 'oddelki vojaštva, dočlm so poveljniki in višji častnike sleherno no č nadzirali vse 'posadke krog obzidja . 
Tako je izginilo vsako upanje, da b i 
ta ali oni 'skrivaj vtihotapil v nesrečno mesto zalogo živeža, beda in stiska sta ,prikipeli 'do, vrhunca. Vsak dan je pomrlo pa stotine ljudi zaradi pomanjkanja in la.­kote. Že zdavnaj se meščanom ni ponudila ugodna prilika, da bi zagrebli mrliče . Po­lagali 'so ~jilh pred mestna vrata, ali pa ji h izpuščali čez skalnate obronke zunaj me ­sta v jarke in prepade. Tuintam je že kapljala 'gniloba od posameznih čeri i n okuževala ozračje. Po preteku treh me­secev je bilo samo pred enimi mestnimi vrati nakopičenih s'toiinpetnajst tisoč mr­ličev. Flavij Jožef ceni število nepokopa­n h Tnr>tvecev nad pol milijona. Nato so pričeli 'stiskani meščani odkladati mrlič e y zapu%čena stanovanja, tako da je bil o končno celo mesto podobno velikem u grobu gnilobe in trohnobe. Poleg vsega te­ga je pripekalo' nad nesrečnim mestom in templjem žgoče palestinsko solnoe in ne­
prestano vtsipal
i'o svoje ognjene žarke z neba, ki je bilo slično kakor velik obok iz razbeljene kovine . 
Tui(ntaTn. se je Rimqianom dozdevalo, 
(d.a je Jeruzalem (popolnoma izmrl, niti 
klica niti šumenja ni bilo čuti z njegovi h ulic v (tabor. Le iznad svetišča se je red-no 'dvigal oblaček dima, ki je prič'a' l 
vsakdanjih daritvah, in z njegovih viš'n s o še vedno donele trobente in naznanjale 
pričetek sobote ali praznika . In kadar so se R',irnljani drznili v obližje Smelsta, je zamrgolelo po !stolpih in po obzidju na ti­soče bojevnikov, ki so sprejeli napadal­ce +s celo ploho puščic in se rogali njiho­vim poz:vam, naj jim prostovoljno izro­čijo mesto,. 
Tako je minila prva polovica mesec a julija. Z mračnim in nezadovoljnim obra­zom se rje vrnil Tit na večer enega izmed žgoč 'h dnevov, ki so se zdaj neprenehom a vrstili, v tabor. »Teh razmer mora biti konec,« je {dejal Luciju F{lavu, »ako ne, nas bo kuga {pregnala iz db -ižja tega od bogov prlokleltega gnezda . « 
»Novi nasipi ob Antoniji so že tak o dolgi, ,da (bodo naši ste+
nolomi že v nekaj 
dneh {le'hko pričeli svoje delo,« odgovor i tribun. 
»In potem se bodo pogrezniti ka'ko r zadnjič, da jih požre ogenj sovražuikov, « ugovarja poveljnik. 
»Tega se nam ni bati,« *dé Luc j . »Iz­kopali smo rov v nasprotni smeri in po­
srečilo se nam je izruvati precejšnjo ko ­pico orjaških Ikamnov izpod obz dja. Bi l sem sam tamkaj in nisem cel nikoder sliša l kopati sovražnikov, Tudi če sem +pritisni l 
uho na zeml,jo in pazuo poslušal. « 
»Dobro znamenje. Toda odslej se Le 
smemo več obotavljati. Takoj, ko bo kod .zazijala kaka vrzel, četudi tako ozka, 'da hi se mogel skozi njo preriti samo poedi­nec — noter! Ti boš poveljeval onem u oddelku napadalcev, kakor (sem ti bil {ob­liubil! « 
Tu pTeki‘ne Tita ,doš'el stotnik ter (m u 
naznani, (da 'se 'bliža od Gone sijajna čet a konjenikov, ki' isprernljajo v svoji sredi že-no Amazonko. »Berenika!« vzklikne Ti t presenečen. »Na noge, Lucij, iti ji morava nasproti! « 
Lucij, ki je že od pričetka 'obleganj a opravljal pri svojem gospodu. 'službo pri­bočnika, 'se ni mogel odtegniti temu pova­bilu, dasi mu je bilo zelo neljubo . Uklonit i se mora njegovi želji, in ko se odene T i v 'svoj škrlatni p'oveijn'ški plašč in si po ­loži na glavo 'pozlačeni šlem, odhitita n a iskrih, lahko osedlanih konjih iz tabora. Ko odhajata skozi glavna tabó'rska vrata, naroči 'poveljnik tamošnji~rčastnikom, na jpripravijo vse potrebno za dostojen spre ­jem prihajajoče kneginje . 
Ni 'trajalo dolgo in že je spoznala Be­renika Titovo 'postavo ; za.pustila ;je svoj e spremstvo in odhitela naprej, da se mu Pokloni : »Ali si že kje videl lepšo in po­nosnejš'?o žensko?« vzklikne Tit proti tri.­bunu, ki jaha ob njegovi strani. »Poglej, kako sedi na konju, kako se ji poda zlati 
.prsni oklep in lesketajoči šlem vrb njenih svilnatih las! Ali se ti ne zdi pripravna in vredna, da bi bila z lmenoj vred odičena s krono rimskega cesarstva? « 
Lucij je vesel, 'da Tit ni č'ákal njego­vega odgovora, ampak je iizpodbodel ko­nja in oddirjal proti bližajoči se kneginji . Vendar ,mu slefdi v oriGmerri oddaljenosti in vidi, kako suče in 'obrača poveflnik z ,dovršeno jahalno umetnostjo svojeg a iskrega konja ob strani Berenike in j~i ko­nečno poda v pozdrav lsvojo desnico . Od­daljlen je lle toliko, da še vedno {natančno vidi pogled in očaruiočl smehljaj, s kate­rim pozdravlja kraljica cesarjevega sina . 
»Minerva gre,« sliši tribun iz Titovih ust ; »zdaj 'mora zmagati triu:11e slabotn o orožje . « 
»Junak in razdiralec obzidja, kakor si ti; ne potrebuje nikogar za dosego zrna­ge,« se zasmeje kraljica . 
»Pač. Ako ne podpira ženina bistro ­umnost moževih sil in {moč, ni mogoče d o venca zmage ! « 
»Bila sem uvedena, da si že napol zmagal. Nisem te prišla podpirat v boju ,
prišla sem te venčat 's krono zmagalca, da me i ti svoj čas ovenčaš' s cesarsk o krono. Gotovo se še spominjaš, da mora v ozadju goreti Jeruzalem, ko mi boš iz­ročal cesarsko krono.« 
Y tem hjm zagleda in spozna Bere­nika tribuna Lucija Flava. Samo kratek trenotek strmi predse v neprijetni zadre­gi, potem se pa odzove vojaškemu po­zdravu !svojega nekdanjega ljubljenca s hladnim poklonom in se vede, kakor bi ga svoje žive dni ne bila nikoli videla. Lu­ciju je to zelo po gadu ; tuldi zdaj ostane oddaljen od !knežje dvojice, kakor zahtev a 
od [njega vojaški običaj. »Dragi Tit,« prične iznova Berenika,»oprosti, da se ti bližam pred vsem ko t zaščitnica svoje ljubljene domovine. Pra­vično in pametno se mi zdi, !da 'preganja š z orož'em Zlobne upornike. Toda kaj j e zagrešila 'dežela, ki jo pustošijo tvoji vo­jaki? Saj je niti ne poznam več. Zdaj ja­ham že več kakor sto tečajev 'po pokra­jini, ki mi je danes popolnoma tuja . Moj a dražestna JuldQja in zlasti okolica jeru­zalemska sta bili nekdaj pravi raj lepote in roldoviitnosti . Povsod si lahko zrl vr­tove, pristave, vinograde, oljke, tako ob­loženo smokvino in granatno tdrevje, me d pisanimi travniki in belimi vasicami pa s o vsepovsod zelenele goste šume in hladn e goščave. Vse to je zdai pomendrano ! N i hiš, ni [drevja, ni grmičevja na daleč in ši­roko! Človek bi mislil, (da tava po puščavi in ne po blagoslovljeni [deželi, po kater i se je nekdaj cedilo mleko in med! « 
»Zal mi je, da govoriš resn'co,« od. govori Tit. »Tudi mene zaboli srce, kadar se ioizreim po tej deželi, tvoji trdovratni in., 
svoieg:a'vni rojaki so me prisilili tako da­
leč. Požgali so mi nasipe in zato 'so mo­rali moji vojaki devetdeset tečajev na ­okrog posekati vse gozdove in dobrave , da so pripravili gradivo za nove nasipe ,ki s'o zidaj zopet dodelani . Sicer pa ne oh­
blagodejni mir bo deželi zacelil 
rane, ki jih je vsekal rhdski 'meč . Kmalu boš lahko videla še 'hujše grozote naš e vo'sike. Ne zgražaj se, če ti povem, (la gnije kakih pol milijona mrličev pod vro­čim palestinsklim solncem! Pri boginjah-­maščevalkah! Zdi se mi, da prihaja smrad celo semkaj! « 
BeTerrika prebedi in pravi : »Resnič­no; poprej nisem vedela, kaj je, zdaj mi je vse jasno . Ze doma sem pričakovala ka jtakega, zato je morala sužnica vzeti n a pot dehteča olja in dragocc'nih dišav. Na,vzemi robec, ki je sveže namočen z di­šavami! « 
)»Da se mi bodo, rogali vojaki! Vendar sem ti hvaležen zaradi -bilke Ijubeznjlivo­sti. Ze dva lmeseca prenašam ta lduh, a moram odkrito priznati, da postaja 'od dne do dne neznosnejši. Za.te je bolj primerno, ako se vrneš v Goino, da'siravno me zel o veseli tvoj nenadni Kajti prizora, 
ki se nudi človeku prod jeruzalemskim ,ob­zidjem, ne more prenesti ženska nežnost ; celo trdi možje ostanemo težko lrnirni i n hladnokrvni. Povsod trohneči mrtveci! 
Skrbeti hočem, da bom lahko večkrat po­hitel na 'posete v Goino . « 
»Praviš, (da prizor ni za Žene !« se na ­rašča Berenika . »Ne za navadne ime, mi­sliš reči. Bodoča soproga junaka pa mara imeti moške živce ! « 
»Ko!medijantinjal .< )misli sam pri sebi Lucij . »Kakor ti je drago. Skrbi me edino tvoje zdravje. Vzemi, prosim, vsaj ta ro­
bec, namočen v nardinem ol{ju!« Odgovor i Tit. 
Gosp+oda >je dospela do} tabora. Ob glavnih taborskih 'vratih so se zbrali višj i častniki, med njimi Antijoh iz Kornagene , poveljniki pomožnih čet in go(dci, da po­zdravi'o svojega vrhovnega poveljnika i n njegovo ljubljenko. Vse vojaštvo stoji v vrstah in pozdravlja visoko gospo z ra­dostnimi klici 'in žvenketc,m orožja. Po­norsna Amazonka z zlatim prsnim oklepom sedi mogočno) in samozavestno na svoj i arabski kobili, ki stopi,ca ob Tiitovi 'strani enakomerno z glasovi godbe. Kraljica j e takoj 'pri Vhodu v tabor odložila 'dišeči ro­bec, da bi s'priičo zbranega vojaštva vsa,jnekoffko pr)ikrila tsvojo slabotno žensk o naravo. Toda ko jaha tako prešerno p o veliki urici tabora, iprip.hlja nenadoma la-hen južni vetrič in ta prinaša čimdalje ne ­znosnejši (duh po gnilobi iz Jeruzalema . Berenikin smeilLaj ni več tako, 'Drisrčen, 
obraz ji naglo bledi, m ko prijaha (do pre­lepega šotora, ki so ga bili v naglici po­stavili poleg Titovega, se ji izvije iz grl a lahen lkrik, nato pa cmatme s konja, ka­kor da je v popolni nezavesti . 
Tribun Lucij je 'pravočasno opazi Berenikino rastoča slabost . Sprva se je dvigala v 'njegovem srcu škodoželjnost i n vese:je vsbed tolikega 'ponižanja prešerne ženske, ali takoj je zatrl v sebi nepleme­nito čuvstvo, priskočil 'na pomoč, prestri­gel njen padec ter jo rešil preteče nevar­nosti. 
Ko so ji v šotoru skrbne roke n'eni h sužnic pripomogle do zavesti, 'so ji še zmerom 'donel'i na uho glasni in škodo ­željni dovtipi vojakov. Rimski vojaki ni+so nikoli mogli videti Judinje, zato, so bili tud i zdaj nevoljni, da je njihov poveljnik dvor ­
'kneginji, namesto da bi za ­snubil kako plemenito Rimljanko . Celo pri 
yisok'ilh 'častnikih niso izostale šale za ­radi te kočljive nezgode in resni Cereal j e pripomnil tako glasno, (da j'2,' 'prišlo tudi Ti ­tu na u'ho: »Prav se ji je zgodilo! Cern u pa lazijo ženske ,po rimskem taboru ? 
Silno se je jezila Berenika zaradi teg a ponižanja, zlasti ker je opazila, da so ša­ljive opazke vojakov tudi Tita precej po ­parile. Ta bi jo najrajši takoj naslednj e jutro odpeljal v Gofno . Toda častiželjna ženska ne mara kar tako iti odtod.. Poka­
zati hoče rimski vojski, da tudi njena než­na narava lahko premaga mali napad sla ­bosti. Zato odločno zahteva, naj jo v Ti­tovem spremstvu poneso v nosilnici okro gjeruzalemskega mesta . 
Tit ji vseeno odbije prošnjo. »Čisto nič ne dvomim o tvoji hrabrosti,« jo za­vrača z nekoliko milejšim glasom . »Ali zdaj ne smem niti trenotka po nepotreb­nem zapraviti. Ali čuješ treskanje in gr­rnenje? To je odmev stel-miomov, ki bu­tajo ob zidovje Antonije. Tulntam se že majejo njeni temelji in zato upam, da bomo lahko kmalu izvršili napad in jo dobili v svoje roke. « 
»O, to moram videti! Pravi in resn i spopad junakov! To mora biti vse kaj drugega kakor navadno borenje gladia­torjev v amfiteatru! Ne smeš me poditi v Qofno kakor malo deklico, ko se bodo tu ­kaj vršili tako imenitni prizori. Jaz ho­
čem, jaz moram vse to videti! In, slednjič , saj niti ne veš, čemu sem pravzaprav pri ­šla semkaj iz daljne Cezareje. Pred vsem seveda, da bi zopet zrla tvoje zalo obličj e 
— to je bil glavni povod! Saj sem že dal jkakor četrt leta koprnela po tvojem po­gledu! Toda poleg tega sem prihitela k tebi z neko prošnjo, ki mi je zelo, zelo n a srcu. In ako rne ljubiš, bo ta prošnja usli­šana. Dozdeva se mi, da sem ti nekoč že 
govorila o tej stvari, ali ti si najbrž že vse skupaj pozabil . « 
»In kako se glasi tvoja prošnja? Zna­no ti je, da rad dovolim vse, kar ne na­sprotuje zdravi pameti in dolžnosti, « vpraša nekako nestrpno Tit . 
»Pamet in dolžnost! Kako hladni be­
sedi!« se narašča Berenika. »Jasno je, da je pametno, česar te prosim : da pustiš ne ­dotaknjen in nepoškodovan veličastni je­ruzalemski tempelj . Kajti glej, sezidali g a je moj praded Herod Veliki, in če bi ga ti porušil, bi s tem zmanjšal slavo mojega rodu. Prem:šljevala sem sama pri sebi , kako lepo bi se čulo, ako bi poročali zgo­dovinarji, da si ga pustil iz ljubezni d o mene nedotaknjenega . Vidiš, sladki Tit, tempelj bi bil takorekoč večni spomeni k najine ljubezni, in jaz bi nad vsaka njego­va vrata dala vzidati marmorno ploščo, k i bi v treh jezikih oznanjale potomcem tvo­jo slavo in najino ljubezen. Zdaj pa reci, če ni vse to modro in pametno! « 
Tit se posmeja in pravi : »Resnično , zgovornosti ti ne manjka! Dasiravno m i doslej nisi navedla pametnega razloga , moram priznati, da znaš prav imenitno govoriti na srce in čuvstvo. Le žal, da Rimljani nismo k temu tako nagnjeni ka­kor prebivalci jutrovih dežela. Vendar ti moram povedati v tolažbo, da sem pova­bil k sebi poslanike in poveljnike pornož­nih čet, da bi se pomenili o usodi templj a in bi jih pri tej priliki vprašal za svet . Morda bi rada sama pred njimi zagovar­jala in branila svojo prošnjo, ali pa najbom jaz tvoj zagovornik ? « 
»Da bi jaz govorha pred temi divjaki , 
ki so me še-včeraj zasmehovali in bi ne ­mara tudi danes poizkušali na moji oseb i svoje zbadljive dovtipe?« odgovori skor o užaljena Berenika. »Obračam se do svo­jega Tita. Ti moraš umeti mojo prošnjo, v tvojih rokah leži usoda hiše božje. Ce že hočeš tudi one gospode vprašati z a svet, pa jim rajši naštej svoje razloge . Prosim te, samo mene nikar ne imenuj . Morda bi se izpozabili tako daleč, da b i edino meni nakljub zahtevali, naj se po­ruši tempelj . « 
Ko zapušča poveljnik Berenikin šo-tor, zagleda ne daleč odtod kopico voja­kov, ki tirajo med silnim vriščem in hru­pom po glavni taborski ulici nekega ujet­nika. Vojake so velikanske izgube in trdo­vratni upor sovražnikov v zadnjih dneh silno razkačile, tako da so v premnogi h slučajih ujete Jude brez preiskave in brez razsodbe obsodili v najstrašnejšo smrt . Tudi nesrečnemu možu, ki ga zdaj vleče­jo sredi tabora, je najbrže namenjena sli­čna usoda. 
»Čemu naj bi ga peljali še k Titu? « 
sliši klicati poveljnik . »Ta ima važnejše 
opravke kakor starega Juda pribiti n a križi« 
»Čemu preiskava in razsodba? kliče drugi. »Le poglejte prekanjeno mačico, k i si je okrog života navezala vse polno zla ­ta! To mu moramo vzeti, lisjaka pa pribiti takoj na prvi križ, kjer bo, lahko opravil brez zlata! « 
Te besede je slišal Tit, ko' se je priika .­zal pred Berenikinim šotorom. Kakor bi trenil, stoji pred vojaki, ki so se tako dale č izpozabili, in kakor grom odmevajo nje­gove stroge besede, tako da se gruča vo­jakov mahoma razprši na vse strani . 
Mož visoke postave in plemenitih po ­tez se poizkuša pobrati s prašnih tal, po katerih so ga razjarjeni vojaki vlekli za 
njegova oblačila. Z visokega čela si briše krvave srage in se takoj nato zgrudi n a kolena pred častnika, ki ga je s svojim od ­ločnim nastopm rešil smrti, ter skloni v znamenje hvaležnosti svojo osivelo glav o prav do prašnih tal »Bog mojih očetov naj ti bo plačnik, ker si me oteli Prihaja m pa iz Pele onkraj Jordana, in ne iz Jeru­zalema, kakor mislijo tvoji bojeviti možje , ki ne umejo niti grškega niti hebrejskega jezika in bi bili v svoji nevednosti nemara prelili nedolžno kri. Rad bi poiskal slav­nega Tita, sina cesarja Vespanzijana, te r mu izročil pisma sodnika Kvirina, ki do­kazujejo, da sem miren državljan in n e 
Zadnji dnevi Jeruzalema . 44 
gojim nikakih zvez z nesrečnimi jeruza­lemskimi uporniki. « 
»Torej vstani, da stopiva v moj šo-tor — jaz sam sem Tit.« 
Tu skloni ginjeni starček iznova svojo glavo, proti tlom in reče : »Torej naj Go­spod, ki vodi človeška srca kakor potok e voda, milostljivo odpre tvoje srce moj i prošnji!« Potem se dvigne kvišku in sled i poveljniku. Toda v svoji zbeganosti jame hiteti naprej, tako da koraka pred Titom , in tu zagleda njegovo oko tempelj, ki se j e na tem kraju prvič pokazal popotnikom, ki so prihajali iz Samarije. Ko zre pred se­boj tempelj božji v starem blesku in sijaj u in vidi oblaček ,dima, ki se dviga od jutra ­nje daritve in vije proti pozlačeni strehi, pozabi na mah, da ima za seboj poveljnik a in se krog njega razprostira rimski tabor . Solze se rnu zaleskečejo v očeh in nat o prične s sklenjenimi, proti nebu dvignjeni­mi rokami moliti proti templju. »O Go­spod, ki stoluješ nad kerubi in si izbral Sion za svoje bivališče, daj, da bo iznov a zrlo, tvoje sveto obličje na to svetišče in ne zavrzi popolnoma Izraela ! « 
Pri teh besedah se Tit obrne in se o b pogledu pobožnega Juda ne more ubraniti ginjenosti in spoštovanja . »Tako še nise m nikogar izmed naših duhovnikov vide l moliti k Jupitru — in vendar tudi teh n e 
čuje njihov Bog . Strašno so se morali pre­grešiti zoper njega! Čovek bi skoro ver ­jel ono pravljico, da so križali njegoveg a Sina !« Te misli so se nehote vsiljevale Rimljanu, ko je gledal vernega in poboi' ­nega Juda. 
Zdajci smukne Benjamin, stopivši i z šotora, mimo poveljnika, in ko zagleda si­
volasega starčka, ostrmi, zdirja proti nje­mu in vrisne od veselja . Tujec je ravno­kar dokončal svoja molitev. 
»Oče, moj oče!« se izvije dečku i z grla. 
»Benjarnlin! Sin moje desnice, luč mo­jih oči, vtripljaj mojega srca! Zahvaljen bodi Gospod, ki je vsaj tebe ohranil oče­tu!« se raduje mož, dvigne dečka na svoj e prsi in ga boža in poljubuje z veseljem i n solzami. 
Nato pelje Benjamin svojega očeta k Titu, ki je bdi priča njihovega nenadneg a svidenja, rekoč : »Moj oče, glej, moj oče! « 
Rabi Sakod se rad o2ravičil. Toda Tit mu pravi dobrohotno : »Zelim ti srečo in smatram tvoje veselo svidenje za zna­menje, da bom tudi jaz še enkrat vide l svojo mater. Ah, človeška čuvstva s o sredi gnusobe tega besnega vojskovanj a v naših srcih skoro tizmrla . Pojdita in ve­selita se skupaj te srečne ure! Potem, šel e pripelji, Benjamin, predme svojega očeta ,da čujem njegovo, prošnjo in jo uslišim, ako bo mogoče .« 
44* 
»O gospod, vse veselje najinega svi­
denja bi se izpremenilo v žolč in pelin, ok o ne ugodiš poprej moji pro§nji,« odvrne So­dok. »Ako hočeš dopolniti najina srečo, čuj in ustrezi mojim skromnim besedam! « 
»Kakor ti je drago! Stopi torej v mo j šotor in mi razloži svoje želje! Toda bodi kratek v besedah ; pičlo mi je odmerje n čas za najin pogovor. « 
Robiju. Sadoku je bila pri srcu rešitev templja. Globoko iz srca mu vrejo bese ­de, spremljajo pa jih solze, ki rosijo na njegovo sivo brado. Resnično čuvstvo Izmeram gane plemenite duše ; tako, je ime l rimski poveljnik navzlic vsej svoji vojašk i trdosrčnosti. »Kako krčevito se to ljud­stvo oklepa svetišča svojega Boga!« s i misli sam pri sebi . »Ko je pred nekaj me­seci vpepe4i1 požar rimski kopitol in vse podobe Jupitra, Junone in Minerve, nisem opazil niti ene solze v našem narodnem svetišču. « 
Ponudba, katero je Rabi omenil n a 
koncu svoje prošnje, je bila skoro odveč , da bi pomagala omehčati poveljnikovo srce. »Tri četrtine mojega imetja — sto talentov v atiškem srebru — so odsihmal tvoja lastnina, oko nam otmeš hišo našeg a Boga, in blagoslov mojih rojakov ter mo­litve in daritve naših duhovnikov bod o spremljale tebe in tvoje potomce od rod a do roda.« 
Tako je govoril rabi Sadok in Tit m u je odgovoril: »Tvotja prošnja lse strinja z mojo lastno željo in željo neke prijateljice , 
pa tudi tvoji novci niso neznatna reč in bodo precej pokrili vojne stroške, kater e so tvoji uporni rojaki nakopali rimskem u cesarstvu. Toda preden se odločim za tako važno stvar, moram čuti tudi gla s svojih svetovalcev. Vrni se zdaj k svoje­mu sinu. Še to, uro boš slišal mojo končno besedo o usodi templja . « 
Rabi Sadok se vrne pred šotor, kjer najde Benjamina. Mnogo si imata dru g drugemu povedati . Deček pelje očeta do bližnjega nasipa in mu pokaže iz daljav e hišico, okrog katere so še vedno frfotali beli golobje in kjer je po njegovih misli h bivala Tamara. Rabi Sadok pošilja nati­homa proti nebu iskrene prošnje za svoj o hčerko. Niti) novica, da sta njegova otrok a postala kristjana, ga ne vznevoljii tak o hudo, kakor je pričakoval Benjamin . Be­sede ga niso, zadele tako nepričakovano i n tudi v Peli je med tem časom natančnej e spoznal kristjane . 
Vendar se še kljub temu trdovratn o upira krščanski veri; nauk, kateremu se stari Jud najbolj protivi, je Gospodova prerokba o razdejanju templja. Priprav­ljen je storiti vse, da bi se slednja ne ures­ničila, in je prav iz tega nagiba prihitel v rimi ~kti tabor ter obljubil Titu večino svo­
jega premoženja. Poveljnik je očividno naklonjen njegovi prošnji in zato zatrjuj e Sadok že zdaj s popolno gotovostjo svo­jemu sinu, da tempelj ne bo razdejan in b o dokazal, da je bil Kristus slepar. »Tedajbodeta spoznala Tamara in ti, da vajin Jezus ni bil prerok, še manj pa Sin božj i ali Mesija ; vrnila se bodeta k Mojzesovi postavi in jaz bom daroval Gospodu v nje­govem svetišču zahvalno daritev, za va­jino pregreho pa zadostilno ,d.aritev. « 
Benjamin je zatisnil ušesa, ko je oč e pričel s takimi besedami govoriti o Jezu­su. Nato mu reče: »Oče, oče! Usmiljeni Bog naj ti odpusti to bogokletstvo! Prav gotovo se bodo izpolnile besede mileg a Zveličarja o razdejanju templja, kakor s o se doslej vse druge izpolnile . Ali ni rekel, da bodo sovražniki. obdali Jel-malem z nasipom? Kdo bi bil verjel kal takega o tako velikem mestu? In vendar vidiš kro gsvetega mesta obzidje in njegove stolpe . Vse to je zgradil Tit v malo dneh . « 
Rablja Sadoka so besede njegovega sina precej zmedle. Vendar goji vkljub temu še nadalje s pristno judovsko trdo­
vratnostjo v sebi prepričanje, da bo ohra­nitev templja rešila njegovega otroka kr­ščanske zmote . 
Medtem se vrši pri Titu vojni svet . Poveljnik navede kratko in jasno razlog e za in proti ohranitvi templja ter obenem namigne, da je voljan prizanesti templju , 
če se da to združiti z blaginjo rimske države. 
Načelniki pomožnih čet, katere je Tit najprej vprašal za svet, so takoj uganili namen svojega gospoda, jeli proslavljat i njegovo ljudomilost in glasovali za ohra­nitev te čudovite stavbe, kateri ni enak e na vsem svetu . 
'Voditelji ptosameznih legij pa zahte­
vajo z vso odločnostjo, da se tempelj po ­ruši. Najbolj glasno in strastno govori v prilog tej zahtevi odpadnik Tiberij Ale­ksander. »Možje, že državna blaginja ter­ja to žrtev. Judovsko ljudstvo mora kot samostojen narod v rimski državi prene­hati ; dokler pa bo stal njegov tempelj, n e moremo upati kaj takega . Znano vam je, da je bila dosihmal judovska vera kore­nina vseh puntov in uporov v- palestinsk i deželi ; zato jo moramo zatreti z njeni m svetiščem in z njenimi daritvami vred. Po-leg tega tvori ob vsakem puntu tempeljnepremagljivo trdnjavo in davek, ki ga mora ljudstvo plačevati njegovim duhov­nikom, donaša neizčrpna sredstva za bojproti Rimljanom . Torej proč s templjem ! Tempeljski davek mora postati državni davek . Judje naj se izpremenijo v Rimlja­ne, kakor sem se jaz izpremenil z dušo i n telesom !« 
S temi besedami je zaključil strastni Tiberij Aleksander svoj bojeviti govor . Cereal, Placid in drugi ugledni častniki so se odločno pridružili nasvetu Tiberij a Aleksandra. Flavij Jožef si ne upa reči niti da niti ne ; pač pa izjavi, da prepusti z mirno vestjo usodo templja syojemu mo­dremu in dobremu gospodu. Ce že zahte­va blaginja rimske države, da se veličast­na zgradba poruši, bi on s solzami v oče h dovolil to žrtev. Ako pa more Tit ohra­niti hišo božjo, ne da bi država trpela kak o škodo, bo večna in neminljiva slava ozna­njevala njegovo božansko dobrosrčnost i n plemenitost vsem bodočim rodovom. 
»In kako se glasi tvoj nasvet, tribu n Lucij Plav ?« vpraša Tit, ko se je naveli­
čal tega sladkobesednega govornika . 
»Zdi se mi odveč in popolnoma ne­potrebno, da bi o tem kaj sklepali !« odgo­vori krščanski častnik . »Kajti najsi skle­nemo to ali ono — tempelj bo razdejan! « 
»Kako? Morda si mislil reči, da sem že vnaprej sklenil, da se poruši tempelj i n ne bom upošteval nasvetov tukaj zbra­nega vojnega sveta? Tvoje besede so dr­zne in žaljive,« vzkipi, Tit in narašča svoje mračne obrvi . 
»Hotel sem reči, da bo tempelj razde­jan, in sicer tako, da ne bo ostal niti kame n na kamnu, tudi če vsi s Titom vred skle­nete njegovo rešitev. Jezus iz Nazareta, 
ki ga jaz, kakor ti je znano, molim kot svojega Boga, je to prerokoval in zato s e bo tudi izpolnilo. Vsa rimska vojska, vsi poveljniki in celo ti, slavni cesar in voj­skovodja, ste samo zato tukaj, da poma­gate izpolniti besede Sina Božjega. « 
Molče, skoro v zadregi, strmijo na­vzoči v tribuna, ki je govoril te besede z največjo hlaidnokrvnosto in najgloblji m prepričanjem . Toda samo nekaj hipov vla­da tišina. Sledijo ji viharni in burni klici ogorčenja in Tiberij Aleksander vrisne : »To je lahko prerokoval Galilejec, saj je moral spoznati, da bodo Rimljani prisiljen i porušiti svetišče judovskega naroda, ak o ga bodo hoteli vkleniti v svoj jarem! « 
Tit ukaže mir. Nato dé Luciju Flavu : »Ako bo ostal tempelj nedotaknjen in se ne bodo izpolnile besede Nazarenca, ki g a smatraš za svojega Boga, bodete moral i kristjani priznati, da ste verovali lažnji­vemu preroku!« 
»Tudi če se le e n a jasna prerokba, katero so izgovorile Njegove ustnice, n e bo do pičice izpolnila, ne more On bit i pravi Bog,« odgovori mirno in brez strahu tribun. 
Pri teh besedah vzplamte poveljni­
kove oči v strastnem ognju in takoj na to zakliče s svečanim glasom : »Prisegam pr i Jupitru , najboljšem in najmočnejše m bogu'!'''Te besede bodo odločilne! Ohra­
nitev templja pomeni padec in pogin kr­
ščanskega verstva, katero je rimskem u cesarstvu mnogo nevarnejše kakor judov­sko! Pokazal bom, da je bil njegov usta­novitelj lažnik in slepar — in krščanstva ne bo več. Z njim vred bo pogažena tud i judovska vera. Kajti četudi ostane prav i tempelj nedotaknjen, bomo vseeno okro gnjega porušili vse utrdbe, ki ga obdajajo ,tempeljski davek pa izpremenili v cesar­ski davek! Velim, da glasniki oznanijo vsem legijam mojo razsodbo . Tempeljmora ostati nepoškodovan! Odločil se m in stvar je končana ! « 
Enoindvajseto poglavje. 
Padec Antonije. 
-Še zmerom so bili zbrani poveljnik i v Titovem šotoru, ko prihitijo poslanci z novico, da je precejšnja truma Judóv pla­nil iz mesta, da iznova poizkusi ugono­biti z ognjem rimske nasipe in obleaaln e stroje. Tit veli, naj takoj vse moštvo od­hiti na lice mesta, da brani in čuva dra­gocene zgradbe. »Ako se jim še enkrat po­sreči podtakniti ogenj, potem res ne vem, kdaj in odkod bomo dobili novega lesa. Storiti moramo vse, da preprečimo sovra­žno nakano, tudi če bi vojaštvo z lastnimi 
telesi moralo kriti naše utrdbe . Kdor bo 
pobegnil, bo poplačal s smrtjo svojo stra­hopetnost in svoje izdajstvo P « 
Tako je zapovedal Tit in takoj osebn o 
odhitel na bojišče . To pot njegovi vojak i niso potrebovali bodrila in opominov ; ve­deli so, koliko truda in koliko potnih sragjih je stala ta orjaška zgradba in kolikega pomena bo v nadaljnem vojskovanju . Str­nili so se v vrsto, močno kakor zid, da od ­bijejo s svojimi ščiti pogubonosne baklj e sovražnikov, medtem, ko so se njihovi tovariši z vso silo zagnali v pritiskajočo judovsko četo. Slednja se bori in brani s čudovito srčnostjo ter bije pravi boj na življenje in smrt ; ali navzlic vsemu pri­zadevanju se ji niti za hip ne posreči pro­dreti dalje in se približati rimskim utrd­bam, na katerih še vedno grme ovni i n stenolomi. Končno se morajo Galilejci in gorečniki, peneč se od jeze in togote, sra­motno vrniti v mesto in pustiti na bojišč u na stotine mrtvih in ranjenih rojakov. 
Titu se je od veselja širilo srce, ko j e z grobišča velikega duhovnika Janez a opazoval zmagovito prodiranje svojih vo­jakov, in je pozdravil posamezne legije , njih poveljnike in najpogumnejše vojake z jako laskavimi besedami. Ne daleč odto d se je medtem sredi gruče vojakov pomi­kala proti njemu nosilnica, v kateri je se ­dela Berenika, in Tit je spoznal, da je pre­kasno se spomnil kraljičine prošnje . 
Berenika mu danes ni posebno mi­lostna ; takoj pri prvih besedah mu jam e 
očitati njegovo brezbrižnost, katero je po ­kazal napram njej, rekoč: »Kako si me vendar mogel prezreti, Tit? Tako nujn o sem te prosila, da bi me popeljal sredi bo­ja, in zdaj si me popolnoma prezrl i« Po­veljnik je opazil, da puhti iz njene nosil­nice celi oblak blagodejnih in krepilni h dišav. 
»Ne srdi se, kraljica!« ji odgovori Ti t kar naravnost, »v vojski je poveljnikov a 
dolžnost več kakor vsa pravila vljudnost i in želje ljubezni. « 
Zdajci se prerije k njemu neki posla­
nec in mu naznani težko in željno priča ­kovano novico, rekoč : »Gospod, zidovje pada!« 
»Slava bogovom, slava razdiralce m obzidja !« vzklikne poveljnik in se obrn e obenem k Bereniki : »Prosim te, ne drzni 
se približati v tem čau zidovom Antonije ! Tudi s tega grobišča boš lahko videla vs e in sicer brez posebne nevarnosti! — Lu ­cij Flav, zdaj je prišla ura, ko boš moral izpolniti svojo besedo! Pokliči prvo ko­horto pete ledje in se ji postavi na čelo ! Ko' se bo zidovje sesedlo, plani bliskom a čez njegove razvaline in si osvoji vrzel i « 
Po teh besedah je Tit, ne da bi se bri ­gal za Bereniko, odhitel k vojakom, da b i njegova navzočnost v njih zbudila podvo­
jeno hrabrost. Na obzidju so še vedno bu­
tali ovni v drobeče se zidovje Antonije. Prasketanje in pokanje v njegovi sredini je rasti() od hipa do hipa . »Nazaj !« zaklič e Tit nenadoma, »umaknite se!,< — in velikdel zidu se je s silnim truščem sesedel n a kupe. Med rimskimi četami so zadonel i zmagoslavni klici veselja in se širili od le­gije do legije. Berenikino ploskanje, ki je kazala svoje zadovoljstvo, kakor da je v gledališču, je šestdeset tisoč moških gla­sov popolnoma udušilo. 
Se vedno je padalo kamenje in š e vedno je bila vsa okolica zagrnjena v ne­prodiren oblak prahu, ko je tribun Lucij 
dvignil svoj meč in zaklical svoji kohorti : »Za menoj, hrabri Rimljani!« in planil če z kupe razvalin. Toda Judje so ga sprejeli" z jato puščic in zaničljivim krohotanjem . 
»Stoj, tribun!« zakliče desetnik Sabi n in si briše gosti prah iz oči : »Ali ne vidiš, da so ti judovski lisjaki postavili znotrajdrugo obzidje, dočim so naši ovni dosle jprebili samo prvo? « 
Desetnik je govoril resnico. Janez iz Gishale je bil v treh tednih, ko so Rimljan i gradili svoje nasipe, sezidal na notranj i 
strani drugo, ravno tako močno obzidje ,ki je bilo oddaljeno od prvega samo nekajkomolcev. Razvaline in še stoječi deli pr­vega obzidja so bili zdaj Rimljanom tak o na poti, da se jim je zdelo skoraj nemo­
goče, približati svoje oblegalne stroje dru­gemu obzidju. 
»Prinesite lestvice!« veli Lucij i n 
vztraja pogumno s peščico mož na svo­jem mestu v varstvu svojega ščita. 
Treba je bilo silno napora, preden so vojaki spravili težko, na koncu z železo m 
okovano napadalno lestvo čez kupe raz­valin in zapičili njeno ostrino v obronk e drugega obzidja. Kakor bi trenil, stoji Lu­cij na prvem klinu in se oprezno dvig a kvišku. Sledi mu hrabri desetnik Sabin in tudi temu se posreči prispeti do vrha. Toda ko hoče stopiti na obzidje, mu iz­podrsne in mož 'omahne z razbito glavo v strmo globočino. Ta nesreča je vojake tako oplašila, da ne upa nihče več sledit i zgledu svojega poveljnika, ki ostane zat o osamljen na vrhu. Zato jarnejo klicati tud i Lucija, naj se vrne in reši ; in res mu ni ostalo drugega, kakor vdati se sovražni­kom ali pa nastopiti pot navzdol, ki je bil a mnogo nevarnejša kakor navzgor. Bil j e srečen slučaj, da se je zdrav in nepoško­dovan vrnil med svoje vojake . 
Tit je gledal njegovo drzno početje z začudenjem in takoj prihitel na lice mesta , da mu pošlje pomoč, bodisi tudi osebno . Kajti poveljnik se je s svojo hrabrostjo lahko meril z najsrčnejšimi junaki v svoj i vojski. Dokl je prepozno ; obzidje je bilo že tako močno zasedeno od sovražnikov, 
da se mu je zdelo nespametno poizkusit i drugi napad. Tako se je moral Tit zado­
voljiti s tem, da je pohvalil tribunovo srč­nost in pokaral neodločnost drugih voja­kov, ki so si pustili iztrgati iz svojih rok ž e skoraj pridobljeni venec zmage . 
Tribun Lucij Mav si je bil za slučaj, če bi ostal napad na trdnjavo brez uspeha , izmislil nov načrt za osvojitev tempelj­skega griča. Sklenil je, da se bo po podze­meljskem rovu splazil v trdnjavo. Ko se je Tit vlegel k počitku, je poiskal tribu n svojega prijatelja desetnika Marcija iz dvanajste legije ter se posvetoval z nji m to tem naklepu. Stari vojščak je sicer spr­va nepovoijno odkimaval in jel navajat i svoje pomisleke proti temu načrtu, češ d a ni bil svQie žive dni nikdar prijatelj krt a 
njegovega temnega kraljestva in se j e rajši bojeval pod milim nebom . Če pa j e Lucij trdno prepričan, da bo po 'podzemelj­ski ,poti prišel sovražnikom za hrbet in s e tako polastil zakletega gradu, mu je pri­pravljen svoje stare kosti ponuditi v to nevarno podjetje. Zatrjuje mu, da mu bo-do njegovi vojaki radi pomagali pri del u jn bo pregovoril še dva druga desetnika , 'da mu bodeta dala svoje moštvo, na razpo­lago. 
»Izvrstno! Trije tako srčni desetnik i tridesetoTica rimskih korenjakov b o lahko kos našemu načrtu!« odgovori tri­
bun . »Ako se nisem uštel v računanju in ako bomo pod zidovjem iztaknili doho d do tistih sovražnih rovov, ki so razdrl i naše prve nasipe, se nam bo nakana po­srečila. Po, podzemeljskem hodniku bomo brez posebnega truda napadli in ,posekal i straže, ker nas za hrbtom niti ne slutijo . Poklicali bomo svoje prednje straže i n vztrajali v boju, dokler ne zasedejo obzid­ja in ne prihite na pomoč. « 
»V ta namen hočem vzeti s seboj boj ­ni rog,« pripomni desetnik . 
»Da le lopat in krampov ne pozabite ! Te bomo najbolj potrebovali ; kakor sem 
prera'čunitl, se moramo preriniti najpre jkakih dvajset komolcev vzporedno z zi­dovjem, da pridemo do starega rova . « 
»Vse to bomo oskrbeli, tribun! V en i uri bomo stali pripravljeni ob vhodu v rov,« odgovori Marcij . 
In res so se možje po, dogovorenem 
času sešli na ,označenem mestu. Tribun pove stražnikom, ki so čuvali vhod, geslo . Poznali so' tribuna sicer že prej, ker so ga često videli ob strani Titovi, in zato ga puste zdaj mirno svojo pot . 
Takoj ob vhodu prižgejo, svetilke in kmalu so na koncu rova. Pot jim zapira velikanska groblja zidu, kakor je bil Luci j 
pričakoval ; orjaški kamni tičijo s konce m še vedno v zidovju, tako da zijajo na obeh straneh vrzeli ; in te odpirajo možem do­
hod do,nadalnje poti. Tudi to je tribun slu­til, mu je bilo znano, iz kako ogromnih kamnov je zgrajeno' ono zidovje . 
»Da bi bilo le še v starem rovu tako ! 
Mislim, da daleč ,od tod na desni stra­ni !« pripomni Lucij in veli, naj nadaljujejo rov vzporedno z razvalinami zidovja. 
»Ali bli ne bilo bolje, če kopljemlo na 'notranji strani zidovja?« vpraša Marcij . »Na zunanji strani nas bodo morda oviral i kupi razvalin, ker se je najbrže tudi ta m zidovje sesedlo! « 
Lucij pomišlja nekaj časa, potem p a reče : »Prav imaš, MarcW Zdi se mi var­neje, če prodiramo na notranji strani! « 
Tako pričnejo iznova delo in ga krep­ko nadaljujejo. Rov je samo toliko širok,'da se more preriti skozenj posameze n mož. Luciju je sreča mila ; niti zidovje ni­'ti kamenje ga ne ovira na poti in kmal u stoji s svojimi tovariši 'ob vhodu v Elea­zadev podzemeljski hodnik. 
»Hvala Bogu!« dé Lucij, ko se e 'splazil z drugimi vojaki vred v prece j in višji hodnik in se zravnal pokonci , »Dolgo smo delali in pozno mora biti! « 
»Mislim, da je napočil čas med drug o in tretjo nočno straž'o,« odvrne Marci" . »Biti mtora več! Najbrže se že svita! « pripomni drugi desetnik. 
»Ako se že dani, moramo 'odložiti 
svojo nakano do naslednje noči! Največj a 
Zadnji dnevi Jeruzalema. 45 
nespamet bi bila, ako bi se pri belem dne­
vu trideset mož spustilo v boj s tisoči sov-Tažnlkov! « 
Po kratkem posvetovanju sklenejo poslati do vhoda v rov l molža, ki naj b i 
obenem sporočil Titu vse Lucijeve uspe­he, kolikor si jih de v tem času mogel pri ­boriti s peščico mož. Ni jim treba dolg o čakati odgovora ; kmalu se vrne sel in na­znani, da bo ravnokar nastopil čas tretje nočne straže, in da je poslal k Titu nekega stotnika, da mu č'imprej poroča o vsem ,kar se je zgodilo. 
»Dobro!« dé Lucij. »To je ravno naj­
pripravnejši čas za nameravani napad ! Možje, pogum velja! Srčno za menoj ! Trdnjava je naša! « 
»Da bi bili le kaj kmalu iz tega nepri­jaznega gnezda in bi mogdl iznova krepko dihati, potem bi mi takoj odleglo!« se to ­laži Marcij . 
Toda popolnoma nepričakovan do­godltiaj je prekrižal drzno nakano Rimlja­nov. 
Pikre besede, s katerimi je Tit ošte­val svoje vojake, ker niso pri napadu ta­koj sledili Luciju po lestvi', so slednje sil­no pekle. Ničesar sluteč o tribunovem na­črtu in njegovih uspehih, se je zbrala dvajsetorica najsrčnejših mož, vzela s se ­boj rimskega orla in trobentača ter skic­
nila ponoči naskočiti obzidje, ne da bi 'o tem obvestila kakega častnika . 
Nekako ob 3. uri zjutraj, ko s,o se od 
boja in dela izmučeni Galilejci vdali slad­kemu spanju, se >jim posreči osvojiti (ob­zi)dje. Neznatna peščica čuječih stražniko v se ne more braniti in je kmalu brez moči. Rimski trobentač zatrobi v svoj rog, vo­jaki zasadijo srebrnega orla vrh Antonij e in takoj jim hitijo čete iz bližnjega tabor a ,na pomoč. Prekasno se je zbudil Janez i z Gishale in prihitel na obzidje, da bi prepo­dil sovražnike. Rimljani vztrajajo, prodi­rajo in se množe od hipa do hipa. Prične se krvava, a tudi odločilna bitka. 
Tat je osebno prihitel na botjiš'če in kmalu je zadnji Galilejec moral dati trd­njavi slovo. Dokaj časa stoji sreča na strani Rimljanov, tako 'da so si že pri ­borili dohod do stopnic, ki vodijo iz An­tonije do bližnjih tempeljskih dvorov. Bo­jišče postaja vedno ožje in ob jutranje m svitu se postavi v bran ozkemu krdelu Rimljanov toliko Judov, da si celo Tit n e upa dalje. 
»Zaman bo naš boj,« kliče vQiakom , »ako si ne priborimo širšega prostora! Prodirati moramo v široki vrsti! Cereal ,ti boš čuval ta čas dohoda do tempeljskih dvorov, dočim bomo mi rušili obzidje ! Čudim se, da ne 'opazim nikjer tribuna Lu­cija Flava! Ali ga ni nihče videl ?« 
45* 
Videl ga ,ni nihče in Tit se jame, ne­koliko užaljen zaradi tribunove odsotno­sti, odpravljati v tabor. Tedaj mu pokaže neki stotnik klopčič vojakov, ki se je so­vražniku za hrbtom prerival sernintja i n si ravnokar osvojil dohod do velikih tem­peljskih vrat . 
»To so Rimljani,« se začudi Tit in poizkuša ves presenečen natančneje spo­znati pogumno četo . »In pri Herkulu! Ti­sti veliki, plavolasi junak, ki.] seka s svo­jim mečem kakor kak bojni bog, ni nihč e drugi kakor Lucij Flav! Kako se tie mogel splaziti sovražnikom za hrbet, to mi je več kakor uganka! Zdi se mi, da mu pre-de zelo huda. Moramo ga rešiti! Zariti se moramo kakor klin med sovražnike, d a pridemo do niega! « 
Hrabri Tit bi se bil najrajši kar sa m 
postavil na čelo svoji četi, da ga ni odvr­nil od tega opasnega koraka modri Ce­real. Kljub temu postaja daljava med Lu­cijem in rešilna četo od 'hipa do hipa ožja . Kakor klasje žanjejo rimski mečii obupan e Jude, s krvjo je preplavljena pot, po ka­led si sekajo Rimljani dohod do Lucija i n njegovih stiskanih tovarišev. Težke so iz­gube tudi na strani Rimljanov in samo že­lezna odločnost in velika spretnost v bo­jevanju pribori končno rimskemu orlu kr­vavi venec zmage ter rešil Lucija in nje­govo domalega uničeno peščico, pogube . 
Tit odpre osebno Luciju oprsni ,oklep in mu ponudi vode, katero so prinesli vo­jaki iz tabora v svojih Marnih. Še nikdar 
v svojem življenju ni b 1 priča tolikega junaštva, kakršno je opazoval danes z lastnimi očmi, ko je videl mojstrski napa d tribuna Lucija. Slednji je prihitel na bo­jišče samo četrt ure prekasno . Slišal' 7e pod zernl'o bojni rog, ki je klical prijate­lje in sovražnike k orožju raz obzidje An­tonije, ali odhod iz Eleazarjevega podze­meljskega hodnika so mu zabranjeval a močna vrata iz trde hrastovine. Pretek:o je precej časa, preden so njegovi tovariš i razsekali (desko za desko, in ko so , pla­nili na prosto, je bilo že prepozno, da b i se bili prerinili skozi premočne sovražn e 'čete v Antonijo k svojcem . Tedaj +je Lu­c;j spoznal, da ne bo kos sovražnikom , ako ne pride pomoč, in je brez upa n a zmago pričel boj s pobesnelimi Judi. 
Tit je pohvalil njegovo izredno srč­nost ter ga v dokaz svoje posebne naklo­njenosti imenoval za poslanika . »'Ko si osvojimo Jeruzalem, te bo doletela pole gtega čast, da boš spremljal moj voz, ka­dar se bo vršil slavnostni pohod po Apij­ski cesti v Runu !« 
Dvaindvajseto poglavje . 
Pogin se bliža. 
Razen Tita sta opazovala odločiln i boj, katerega je bojeval Tribun Lucij Flav s svoja četo med templjem in Antonijo, š e dva druga gledalca : Lleazar in Tamara. Tempeljskemu glavarju je rana v kolenu , katero mu je bil zdrobil in strl kamen i z sovražnega metalnega stroja, zadnje dn i prizadela nepopisne bolečine. Onemoge l se je zvijal na svojem ležišču ter zaman pričakoval ozdravljenja. Tamara in Ra­hela, ki sta stale neprenehoma ob postelj i nesrečnega moža, sta se trudile na vs o moč, da bi ga pridobile za sveti krst in re­šile njegovo dušo, Toda njuni rešilni po ­izkusi niso, imeli drugega uspeha, kakor da so, povečali bolnikovo razdraženost. Tako je hiral od dneva do dneva . Kljub temu j e velel tisti dan, ko je divjal med templje m in Antonijo odločilni boj, naj ga dvignej o in nesejo vrh tempeljske strehe, odkode r bo navduševal svoje rojake k pogumnosti in srčnosti. Ondi je gledal zmagoslavno prodiranje sovražnikov in sramotni be gsvojih rojakov, opazil je tribuna Lucija in bil kar ob pamet, ko je spoznal zahrbtni napad svojega največjega sovražnika me d Rimljani. Napel je vse moči, pograbil lok in puščico, da bi jo pognal tribunu skoz i srce, toda bil je preslab ; omahnil je neza­
vesten na svoje ležišče. Bojni hrup in rož­ljanje orožja, ki mu je z bojišča donelo n a uho, je tako razburilo njegovo bolno do­mišljijo, da je kmalu tudi samega sebe vi ­del v bitki. Neprestano se je boril z Luci­jem in ga prebadal z mečem, toda ob vsa ­kem udarcu se je pobral tribun s tal, stopi l svojemu sovražniku na tilnik in mu raz­česnil črepinjo. Eleazar se grabi za glavo in prosi svojo navzočo ženo Rahelo z mi­lim glasom, rekoč: »Rahela, zloži mi na dvoje razklano glavo skupaj, vsaj tak o dolgo, dokler ne porinem še enkrat svo­jega meča Rimljanu skozi srce! Riu, kak o me igo možgani! Rahela, tebe prosim i n ne Tamare, ki se vedno postavlja predme , da čuva mojega sovražnika s svojim last­nim telesom, tako, da ga ne morem nikol i prav zadeti! Na — glej, zadel sem ga, toda že spet se pobira s tal k 
Žalostno posluša Evzebij, ki so ga med tem iznova poklicali k bolniku, to blod­njo, napol blazno govorjenje . Nato, pristo­
pi k bolniku, in ko se prepriča o utripanj u žile, vpraša navzoči ženski, če je mož kajzaželel prejeti sveti krst . Priznati mu mo­rata, da je doslej silovito odbil vsako nju­no prošnjo in ni hotel o tem nič slišati . 
In tako čakajo okrog ranjenca in mo­lijo. Tamara je doslej trepetaje spremljal a z očmi vsako kretnjo Lucijevo, ki se je poizkušal rešiti s svojo četo k Rimljanom, toda ravno v odločilnem trenutku, ko so si rimski meči priborili pot do njega in ga re­šili, je imela z Eleazarjern toli!ko posla, d a ni opazila njegove rešitve. Sele, ko po­tihne boj. pokliče Natanaela, ki je od dale č opazoval krvavi prizor, in ga vpraša, kak­šna usoda je doletela stotnika, ki se je bo­jeval osamljen sredi Judov. Mladenič mi­sli, da govori Tamara o stotniku, ki je z Antonije hitel Luciju na pomoč, in pravi : »Boril se je kakor lev ; toda slednjič je pa ­del in njegovo truplo so vrgli z drugimi mrliči vred čez obzidje v Kedronsko do ­lino.« 
Mladenič ni slutil, kako strašno, so ra­nile njegove besede Tamarino srce. 
»O, dobri Jezus,« stoka deklica, »mi­slila sem, da sem Ti že zdavnaj daroval a 
to žrtev, zdaj pa čutim, da je bila moj a duša še vedno udara Luciju! Zahvalje n bodi Gospod, da je prestal vse trpljenje ! In zdaj pokliči kmalu še svojega otroka k sebi in ga reši stiske, ki nam preti od vse h strani !« 
Medtem, ko daruje Tamara Bogu 
svoje bolečine, nastane kroginkrog n)e novo žalovanje. Napočil je bil pravkar čas jutranje daritve in doslej še ni nikdar v templju izostala vsakdanja daritev . Tudi danes, ko so se sovražniki polastili Anto­nije, se je zbralo na tisoče ljudstva k jutra ­nji daritvi. V templju vlada sveta tišina, vse pričakuje nestrpno pričetka sveteg a opravila. Tedaj se prikaže zbor duhovni­kov z raztrganimi svetimi oblačili, s spo­kornimi plašči in pepelom, potrešenim n a glavo, in se postavi med oltar in svetišč e ter naznani zbranemu ljudstvu, da v Je­ruzalemu ni mogoče najti nobene žival i več za daritev. Nato se zgrudijo duhov­niki v svetem strahu na svoje obličje i n kličejo : »Prizanesi, o Gospod, prizanes i svojemu IjEdstvu in ne izroči nas v zasra­movanje v roke poganov! « 
V svetišču in njegovih preddvorih vlada toliko žalovanje, kolikršno se še n i nikoli dvigalo proti nebu z gore Morije . 
Tudi tisti, ki so zbrani na tempeljski strehi, jamejo zdihovati in žalovati, bodis i Judje bodisi kristjani ; tudi kristjani pro­sijo, da bi se približal konec ali vsaj olaj­šanje strašne sodbe božje. Tu, sredi splo­šnega žalovanja, se zbudi tudi Eleazar i z svojih blodenj. »Kaj je to? Čemu jokat e vsi? Ali sem morda že umrl in sem ob­sojen v bivališče večne žalosti? Toda ne , saj še vedno ležim vrh tempeljske strehe in tamle na Antoniji vidim rimskega orla ! 
— Naj ga zadene prekletstvo! Zarad i tega pač lahko žalujete! « 
»Poloffia se nas je žalost in groza, ker so nastopili dnevi, katere je angel Gabrije l 
ob času večerne daritve napovedal pre­oku Danielu, rekoč : »Po dvaingestdese­
tih tednih bo Kristus umorjen ; in ne bo njegovo ljudstvo, ki ga bo zatajilo . In ljud­stvo s prihodnjim vojvodo bo razdejalo 
mesto in svetišče in njega konec bo raz ­dejanje in po končani vojski je odmenjen a pustota . In sredi tedna bo prenehal a klavna in jedilna daritev ; in v templju bo gnusoba razdejanja in razdejanje bo tra­jalo do končanja in konca. « 
Tako je govoril Lvzebij, ne toliko bol­
niku kolikor navzočemu ljudstvu . »Kaj hoče povedati s temi besedam i Danielovimi ?« vpraša Eleazar Rahelo. 
»Vsakdanja daritev je danes prene­hala, kakor je napovedal Daniel . Zato ža­lujemo in tožimo, ker mora tudi gnusob a razdejanja brez konca v kratkem čas u priti,« odvrne Rahela. »O da bi ti vsaj po tem spoznal svojo zmota ! « 
»Daritev prenehala! Tega so krivi Rimljani! O kaznuj jih za to, brezbož'tvo ! Zlasti njega — njega, ki mi izkuša vsak
hip iznova razčesniti črepinjo! Že zopet ;l e tu — proč, Tamara, da ga zadanem ! « 
»Zanj ni več pomoči!« pripomni ža­lostno 1vzebij. »Spet se bori v svojih blodnjah. Izročiti ga moramo božjem u usmiljenju. Tudi mi se moramo, pripraviti na smrt, otroci moji, kajti pogin, katerega je angel Gospodov napovedal v templju , ne more biti več daleč.« 
Triindvajseto poglavje. 
Tempelj gori. 
Bilo je 17. julija, ko se je zalesketal vrh Antonije srebrni rimski orel, in prav istega dne je prvič izostala v templju ju­tranja daritev. Tit je nadaljeval obleganje s strastno naglico. Pričakovati je bilo, da vsak hip izbruhnejo v taboru kužne bo­lezni, ker je bilo ozračje okrog Jeruzale­ma prenasičeno s trohnobo in gnilobo ne ­pokopanih mrličev. Vrhtega sta Simo n ben Gora in Janez iz Gishale spričo toli­kih izgub, ki so zadele Jude, združila svo­je čete in bati se je bilo še hujšega in trdo­vratnejšega odpora sovražnikov. FlavijJožef poroča, da je stal roparski glavar z bičem v roki za svojimi vojaki, da bi m u nihče izmed njih ne pobegnil z bojišča . 
Z obilno krvjo je moral rimski po­veljnik Cereal namočiti vsako ped ozem­lja, preden je prišel neposredno do tem­plja. Sila močno tempeljsko zidovje m u je zastavilo pot ; celo najmočnejši steno­lomi so bili daleko prešibki, da bi ga oma­jali ali predrli . Zato je uporabil Tit zadnj e sredstvo, s katerim si je upal pridobiti nadaljnih uspehov ogenj . Ukazal je na­grmaditi pred severnimi tempeljskim i vrati orjaški kup lesa in jih uničiti z ognjem. Vsled silne vročine so se jele sre­brne plošče, s katerimi so bile zavarovane 
dragocene deske iz cedrovine, topiti, i n vrata so bila porušena. Takoj nato so vo­
jaki tleče tramovje pogasili in odstranil i ter odložili napad na prihodnji dan. 
Tesnoba in zbeganost, besnost i n 
obup so zavladali v notranjščini svetišča . Na tisoče in tisoče ljudstva se je trlo v obeh velikih preddvorih in napolnilo vs e 'hodnike in prostore do zadnjega kotička . Tu so trepetali ne samo Galilejci, njih vo­ditelj ben Giora in najizbranejši vojaki , ampak nešteta množica, ki je izkušal a rešiti svoje od bede in gladu izglodane ude v hišo božjo . Največ jih je prišlo z upanjem v srcu, da se bo zdajpazdaj iz­vršil čudež, katerega je napovedal laž­njivi prerok, in se bo prikazal Gospod z neba, rešil svojo hišo in ugonobil vse so­vražnike. »Še danes bodete videli veli­častvo Gospodovo v njegovem templju ! « je hrumel nekoč strastni Meir po jeruza­lemskih ulicah. »Še danes bo, prišel (»­spod od juga in naš Bog z gore Faran ! « Tudi danes ponavlja prerok, ki mu sije i z oči blaznost, z visokim in trepetajoči m glasom svojo prerokbo. »Čemu stojite tu­kaj in dvomite?« se zaganja v vojake, ki strmijo obupani v goreča tempeljska vrata. »Zdaj, zdaj bo prišel Gospod in ma­ščeval božjeropno početje, katero so, za­krivili ti psi v njegovi sveti hiši. Jaz sam se bom maščeval, govori Gospod! Jaz 
sam bom položil v stiskalnico svoje so­
vražnike! Rdeča so moja oblačila od vina njihove krvi! Jaz sam se vojskujem zo­per vse, srd daje moči moji pesti, jaz sam jih bom iztrebil z obličja zemlje in ni ga , ki mi bo, pomagal! Tako govori Gospo d po svojem hlapcu Izaiju! Odložite tore jsvoje orožje, iznebite se svojih mečev ! Kajti Gospod sam bo, prišel in se bojeval ! Prišel bo z Edoma ! 
Tako hrumi blazni prerok in tek a med množicami ljudstva ; kmalu se mu 
pridruži več drugih, katere sta beda i n obup prav tako, privedla do blaznosti in ki strmijo zdaj proti nebu in jugu ter kli­čejo : »Pridi, pridi, Sveti Izraelov!(( Drugi pa se ozirajo v zastor svetišča in pričaku­jejo nestrpno, kdaj se bo odmaknil in kda jse bo zgodilo nekaj strašnega, ki bo v zadnjem hipu rešilo stiskane množice. -­
ob tem času so se v celici Gazit š e enkrat zbrali voditelji upornikov k posve­tovanjem in se zdaj prerekajo v neumorn i naglici, dolžeč drug drugega, kaj se je za ­mudilo in zagrešilo, da si Rimljani iščejo vhoda v tempelj celo z ognjem . 
»Rajši svetujte, kaj naj storimo, ka­kor kaj naj bi se zgodilo, bedaki!« se raz ­buri Simon ben Giora. »Predlagam, da planemo iz templja in se prerinemo do gornjega mesta, kjer se bomo lahko š e 
dalj časa branili. Herodov grad je močan 
in stolpi iipik, Fazael in Mariamne so nepremagljivi. Ondi je tudi živeža za ne­kaj sto mož, ki bodo lahko vztrajali vsa j še nekaj tednov . Dalj časa Rimljani itak ne bodo mogli ostati sredi kupov mrliče v v Jeruzalemu . « 
»Svetišče pa naj pustimo v rokah po­ganov?« zahrumi Janez iz Gishale. »Kajtakega more svetovati samo podlež, ka­kor si ti, ki mu cela sveta vojska ni ničesardrugega kakor povod, da lahko br& skrb i mori in ropa. « 
»Ha, čujte Cralilejca!« odgovori ro­parski načelnik. »Kdo pa je pokradel svete posode iz tempeljskih zakladnic in jih da l preliti? Najbolje bi bilo, ako bi ti zlato š e žareče vlili v žrelo! Dobro, le brani s svo­jimi Galilejci tempelj, Antonija je itak vsled tvoje lenobe izgubljena! « 
»Kdo bo branil tempelj, ko ga bo Go ­spod sam branil?« zbesni zdaj Meir, ki j e pridrvil v posvetovalnico . »Kakor uniču­joči plamen se bo utaboril okrog nas i n mi borno hodili po ognju kakor Ananija, Azarija in Mizael po ognjeni peči v Babi­lonu! Pridite, pridite in poglejte, kako pri­haja Gospod! Na ognjenem vozu in na perotih viharja bo pridirjal k nam! Ze gre --« 
»Da, prišel bo na oblakih neba z ve­
liko močjo in veličastvom, kakor je bi l sam napovedal, ko je stal pred sodnim 
stolom in sem kot veliki duhovnik raz­
trgal svoje oblačilo, rekoč : ,Boga je pre­klinjal!' Tedaj ste vsi klicali : ,Smrti je vreden! Na križ z njim!'« 
Mož, ki je s temi besedami nenadom a stopil v posvetovalnico, je bil stari Kajfa. Ko so jeli Rimljani z ognjem razdirat i srebrna tempeljska vrata, je hitel Qiezi, k i 
je še vedno oskrboval in čuval blazneg a moža, k bolniški postelji Lleazarjevi, da bi mu ta dovolil izpustiti Kajfo v mesto, ker bi sicer poginil v razvalinah gorečeg a templja. Eleazar je še zmerom ležal v ne ­zavesti in zato je Natanael namesto svo­jega brata odgovoril staremu služabniku : »Le izpusti ga, Giezi, da ne bo živ zgorel , in ga varno pelji v mesto! Tudi jaz, Rahe­la in Tamara bodemo kmalu šli odtod . Zato lahko pustiš ključ v zapahu, kjer s e pride do podzemeljskega hodnika . Evze­bij pravi, da bo Lleazar še danes umrl, i n takoj ko bo mrtev, bodemo zapustili tem­pelj .« Qiezi je snel blaznežu verige, da b i ga popeljal v mesto ; toda kakor bi trenil se mu je starec izvil iz rok in planil po stopnicah navzgor. Tu je zagledal pred seboj nekdanjo, posvetovalnico in takoj s o oživeli v njem stari spomini ; dozorelo j e v njem prepričanje, da je še vedno veliki duhovnik, in zato je stopil z resnimi in dostojanstvenimi koraki med zbrane sve­tovalce. 
Svojo visoko in ponosno postavo, nosi danes krepko pokonci. Njegova široka glava z dolgimi belimi lasmi), ki mu raz­
mršeni venčajo vela senca in razkuštran o brado, ki mu sega do pasu, bi bila vredn a častitljivega očaka, ako ne bi žarel po d košatimi obrvmi v zakrvavljenih očeh ogenj blaznosti. Dasiravno nosi na sebi samo umazane in razcapane cunje, jih ogleduje in urejuje v umetne gube s tolik o resnostjo in tolikim dostojanstvom, kako r bi bile dragoceni škrlatni plašč velikega duhovnika. Ko stopi v posvetovalnico, hit i naravnost proti prestolu velikega duhov­nika ter ga zasede . Prestrašeni se umak­nejo svetovalci na desno in levo in sredi splošne zmešnjave in divjega vrišča na­
stane mahoma svečana tihota . 
»Kaj je to, o čimer se posvetujete? « Prične čudni starec. »Zakaj se mi umikat e tako bojazljivo? Čemu je izostalo spoštlji­vo in vdano pozdravljenje, katerega je sicer Kajfa tako vajen? Saj še ni davno ,odkar smo bili zbrani na tem kraju, k o sem vam s tega prestola svetoval in po­magal iz zadrege, rekoč : ,Bolje, da umrj e en človek, kakor celo ljudstvo! Križajte ga! Sicer bodo prihrumeli Rimljani te r nam vzeli mesto in svetišče!' In bili st e pametni, sledili mojemu nasvetu in klicali : ,Njegova kri naj pride nad nas in nad naše otroke!' Halla, kako smo bili vsi pametni! 
Da bi le ne prišel na oblakih neba! Toda prišel bo, prišel, prišel! Nikomur ne borno tega povedali; saj lahko prikrijemo vso stvar, kakor takrat njegovo vstajenje . Vsem, ki ga bodo videli priti na oblakih 
neba, bomo dali denarja in nihče ne b o pripovedoval tega okrog! Ali čujete? To vam svetujem! Denarja! Denarja! Ka jnam pa potem more kljubovati ubogi Na­zarenec? Da, če bi bil imel denar, bi g a bili radi priznali za Mesija! Prosim vas, poslušajte _vendar svojega velikega du­hovnika! Cemu bežite odtod? Morda pri­de vkljub temu na oblakih neba . 
Tako govori Kajfa s slovesnim, tod a hripavim glasom, medtem ko se svetoval­ci in veljaki pehajo skozi vrata ter pustij o blaznega velikega duhovnika samega . 
»Zaklenite ga,« kliče zadnji izmed njih pri odhodu, »da ne pride nesrečne ž med ljudstvo in ga še bolj ne razburi s svojimi strašnimi besedami.« In služabnik je zasukal ključ v vratih ter odšel. 
»Blazen veliki duhovnik! Prišel j e 
kakor nalašč med to drhal blaznežev!« s e norčuje razjarjeni Simon ben Qiora. Nato zbere naglo svoje pristaše pred vzhodnim i tempeljskimi vrati in klič'e : »Kdor bi se rad rešil v gornje mesto, srčno za menoj !« Potem ukaže odpreti na stežaj velika bro­nasta vrata in plane na čelu svojih voja­kov kakor besen proti Rimljanom . 
Zadnji dnevi Jeruzalema . 
Morda je bil to najljutejši boj celeg a obleganja . Kakor zid stolč Rimljani mož ob možu in se pri prvem spopadu niti n e zganejo ; kroginkrog templja odmevaj o udarci mečev in bojni krik. Tit poveljuje z vrha Antonije svojim četam . Ko se jam e umikati pehota, ji pošlje na pomoč konje­nico. Tu se vrne prekanjeni ben Giora s svojimi pristaši proti templju. Tit pokliče svojo konjenico z bojišča sin tedaj planej o sovražniki iznova proti Rimljanom, topo t v podobi klina, drve čez kupe mrličev proti jugu in zahodu in se srečno prebijej o do mostu, ki veže tempeljski hrib z gor-­njim mestom. Isto pot nastopi tudi Jane z iz Gishale in mnogo drugih bojevitih mož ,vendar ostane še vseeno na tisoče ljud­stva v tempelju, zlasti takih, ki ne maraj o ločiti svoje usode od usode hiše božje . 
Ta čas so, si rimske čete osvojile z a hrbtom odhajajočih sovražnikov vzhodno tempeljsko pročelje, znamenita korintska vrata, ter vdrle moreč in besneč v no­tranjščino svetišča. Vse, kar je živega, bodisi mlado ali staro, pada pod ostrin o njihovih mečev. Celi kupi mrličev pokri­vajo marmorni tlak tja do oltarnih stopnic, vse je preplavljeno s krvjo, ki teče v širo­kih curkih skozi vhode v preddvor. 
Medtem ko opravlja na vzhodu mo­rilni angel] svoje krvavo delo, se razširj a na severu, sprva samo neznatni požar vedno dalje. Tam sol nedavno prej še ved­
no gasili rimski vojaki goreče tramovje , ki se je sesulo na kupe, ko so razdrli sre­brna vrata. Ko so si pa rimske kohort e skozi korintska vrata osvojile tempelj, s o Judje, docela obupani, še enkrat poizkusil i napad in se zagnali črez ognjene razva­line proti gasilcem . Ta predrznost je ne­kega rimskega vojaka tako razkačila, d a je popadel goreče poleno, stopil svojem u tovarišu na rama in ga treščil skozi lino proti prostorom, ki obdajajo Najsvetejše. Ogenj se je oprijel lesa, ki je bil tamkajnakopičen in pripravljen za žgavni oltar ,lizal sprva v malih plamenčkih krog sebe,nato pa s silno močjo bruhnil v sosednje prostore. Med judovskim ljudstvom je na­stala silna zmešnjava ; množice, ki so ube­žale rimskim mečem, - so se zagnale s strašnim krikom proti ognju, da otrnejo goreči tempelj. 
Bilo je ravno sredi opoldanske vro­
čine desetega avgusta. Tedaj so naznanil i poslanci Titu, da je tempelj v plamenu. Takoj je odhitel s poslanikom Lucijem i n drugimi podpoveljniki na kraj, kjer se j e razširjal požar. Ni trajalo dolgo in rimsko vojaštvo je bilo zbrano okrog templja do zadnjega moža, tako močno se je zbudil a v njih radovednost in želja po plenu . 
»Najbrž gre samo stranski del po­
slopla,« pravi poveljnik Luciju . »Kar tako 
46* 
naglo ne bo orjaška stavba v ognju ! Ogenj moramo udušite ! « 
»Zaman se boš prizadeval, da bi s e ne izpolnile Gospodove besede!(( odvrn e Lucij . 
Ravnokar je razsajal požar po pred­
dvorih, a že sikajo krvavo rdeči zublj i tudi na severni strani svetišča na prosto. Mogočni oblaki dima zagrinjajo, čimdalje bolj vso okolico. Vendar stoji pravi tem­pelj še zmerom nedotaknjen v svoji veli ­čini in krasoti. »Moštvo naj se postavi v vrsto, tako da bo doseglo studenec n a severni strani mesta!(( veli Tit in ponavlj a svoje povelje od gruče do gruče . »Rešiti moramo tempelj, to je moja nepreklicn a volja!« 
Toda med divjin-i vriščem morečih i n ropajočih vojakov ter smrtnim krikom stiskanega ljudstva ostanejo vsi Titovi ukazi brezuspešni . Nihče se več ne zmen i za poveljnika . Srd, besnost in krvavo ma-ščevanje je prevzelo razkačeno moštvo . 
Z žalostnim srcem spoznava Tit, da pri toliki zmešnjavi in stiski ne bo mogoče oteci templja in izpolniti dane obljube . Boriti se mora kakor navaden vojak, pre-den pride stopajoč črez mrtva trupla i n mlakuže krvi, v tempelj . »Kolik blesk, kolik sijaj!« vzklika presenečen, ko ogle­duje prekrasna darila, obešena po zidovih,lesketajoče stene, pokrite z zlatimi plo­čarni, velikanski lestenec, vinsko trto nad vhodom v svetišče z orjaškimi zlatimi grozdi, sedmerorogljati svečnik in zlato mizo oglednih kruhov, katero je samo nje ­na teža obvarovala ropaželjne roke . »Kolika stavba, koliko bogastvo!« po­navlja Tit. Ko tako občuduje lepoto in sijaj h .še božje, izjavi navzočim poveljni­kom, da hoče še enkrat poizkusiti njen o rešitev. 
»Prekasno!« pravi Cereal . »Gospod, ali ne vidiš, kako že sika plamen izpo d onih vrat? Le nekaj trenutkov še in ogen j bo , v sredi templja! « 
»Pri Jupitru! Medtem ko se mudim o tukaj, so pobesneli vojaki podtaknili ogenj tudi drugod! Zdaj vidim, da se zemljan zastonj bori zoper usodo! Lucij, skoro b i verjel, da je bil oni Jezus iz Nazareta več kakor navadni človek! Njegove besede s e bodo vendarle uresničile! Poizkusimo re­šiti vsaj to zlato mizo in oni sedmero­rogljati svečnik in sploh vse dragocenosti ,kolikor je mogoče!« 
Potrt, skoraj obupan se vrača rimski mogotec iz templja. Cereal in Lucij uka­žeta najzanesljivejšim vojakom odnesti i z svetišča mizo oglednih kruhov, kadiln i oltar in svečnik. Samo to in ničesar ve č ne morejo rešiti. Kajti plamen se je oprijel ravnokar veličastnega ostrešja nad njiho­vimi glavarni in se jel ovijati okrog raz­
sušenih brun iz cedrovega lesa. Kmalu 
prične curljati zlato, s katerim so bile pre­vlečene strešnice, v žarečih kapljah n a Rimljane. 
»Vun! Sicer srno izgubljeni!« klič e desetnik Marcij. »Skoda! Kako rad bi utrgal zlati grozd, lki visi na vinski trt i tam gori! « 
»Saj bi ga itak ne dosegel!« se nor­
čuje nekdo izmed njegovih vojakov . »Le pomisli, sedemdeset komolcev visoko s e vzpenja ona žlahtna rastlina! Dovolj je , ako si zapomnimo to mesto! Zlato born o lahko našli v pepelu, ko se bo ohladilo . Proč, proč, vročina postaja neznosna, ogenj že liže okrog nas! « 
»Čudim se teži tega svečnika! Nise m mislil, lda imajo, Judje tukaj toliko množin o zlata nakopičenega! Zal, da moramo tako naglo odtod! « 
»Že zdaj vidim svoje rojake, kako s e bodo čudili tem dragocenostim, ko jffi bomo nesli v slovesnem sprevodu po Ri­mu! Jasno mi je, zakaj so bili rimski bo­govi vedno tako zavistni judovskem u Bogu! Takih darov niti naš cesar ne po­klanja svojim domačim bogovom!« 
Med temi in sličnimi pogovori hit é vojaki proti izhodu. Lucij se ozre še en­krat na prelestno krasoto hiše božje, k i odseva zdaj še lepše v žaru opoldanskeg a solnca. Tedaj pribobni izpod ostrešja nad 
Najsvetejšim' veliko ognjeno bruno in se 
ujame na četverobarvnem zagrinjalu . V istem trenotku je dragocena tkanina v plamenu ter se pod težo bruna raztrga n a dvoje, tako da frčijo goreči kosci daleč naokoli. 
S solzami v očeh beži Lucij iz sve­tišča, v katerem je moral gledati tolik o gnusobo razdejanja . 
Štiriindvajseto poglavje . 
Med življenjem in smrtjo, 
Zelo vznemirjen čuje Natanael ob po ­stelji svojega brata Eleazaria in posluš a divji vrišč, ki odmeva iz preddvora žena v oddaljeno bolniško sobico . Ta 'se nahaja poleg bivališča tempeljskega glavarja, po ­tem ko je padla Antonija v roke sovraž­nikov. Kajti na tempeljski strehi, odkoder ,so napadali gorečniki drzne Rimljane, ni bilo več prostora za bolnika. Noč in dan so švigale smrtonosne pušice z višav n a zmagovite sovražnike, ki so vrfšeli po ,osvojeni Antoniji in ,nastavljali svoje 'ste­nolome ob 'prvo obzidje templja. Eleazar je sicer rotil svoje rojake, naj ga puste umreti pod mil+im !nebom spričo sovražni ­kov, prosil je celo : »Vrzite trle na napa­dalce, da bom še umirajoč ugonobil ka­+kega sovražnika!« Toda nihiče ni hotel ugoditi besedam napol blaznega povelj­nika, marveč so ga prenesli v !zatohlo , ozko sobico pod razbeljeno streho . 
Tu. leži zdaj večinoma v nezavesti, le zdajpazdaj ga prebudi neprestano butanj e in grmenje ovnov in stenolomov, talko da mu gre skozi mozeg in kosti. Evzebij se ne more (dovolj načuditi, da se more nje­gova železna narava tako dolgo upirat i 'strupu, ki se mu je razlil iz gnoječe se ran e po vseh žilah . 
»Danes najbrž ne (bo več učakal ve­čera,« pravi duhovnik na jutro 10 . avgu­sta, ko se mudi poslednjič pri njem . »Dajte mu zaužiti nekaj teh kapljic, im če se mu morda vrne zavest, tedaj ga lahko še en ­krat poizkusite pridobiti 'za sveto vero in prejem !svetega krsta. Dokler človék živi, nam še !ni treba obupavati . Rahela je to­liko zanj pretrpela in premolila: morda .omeči Gospod v svojem preobilnem uSrn'i ­.ieniu ravno zategadelj njegovo zakrk­;njeno srce. Ako bi pa vajini !poizkusi le še razdražili njegovo srditost, ga pustit a (za vselej v miru . « 
Tako odide EvzebW po svojem navad ­nem potu v mesto, kjer bi rad obiskal i n potolažil še mnogo drugih bolnih in umi­
rajočih meščanov. Tamaro bi rad vzel s seboj; toda devica se izgovarja, češ da je obljubila Eleazarju stati 'ob strani do 
zadnjega diha in mora vrhutega vztrajat i tudi (pri dobri Raheli v teh bridkih 'posled­njih urah. Nato odideta ženski, utrujeni od 
dolgega nočnega bdenja, v sosednji hram ,da se nekoliko odpočijeta. Grmenje napa­dalnih strojev je potihnilo in za hip je za ­(vladala kroginkrog precejšnja tihota . Na­tanael naj bi ji zbudil, ako bi opazil na bol­niku znamenja zavesti . 
Nekako eno uro trajata mir in tihota . 
Tedaj prične na dvoru žena bučati šu­meti. »Rimljani so podtaknili ogenj ! « čuj e Natanael in plane prestrašen k oknu . Ta­koj nato prihiti Giezi in potrdi strašno no­vico. Kaj storiti v tej sili? Šele ko je od­šel stari služabnik, da reši ben Kajfo, s e dorn 'isll mladenič, da mu je pozabil naro­čiti, naj poišče nekaj zanesljivih prijatelje v Eleazarjevih, ki abi rešili umirajočeg a strašne smrti v ognju . On sam in (slabotn i ženski si ga ne upajo spraviti po stopnicah navzdol. Tako bega dokaj časa brez svet a in pomoči od postelje do (okna, od okna d o postelje. Naenkrat opazi, da so se bolniku poteze močno izpremenile . 
»O brat, brat! « zakliče Eleazarju, »al i me poznaš 'zdaj? Gorje nam, v templj u so podtaknili ogenj ! « 
»Natanael, vode, podaj mi vode — 
mene žge ogenj!« stoka umirajoči . »Kajhrumi ljudstvo? Požar? Ali res gori hiš a 
božja?« 
»Da, tako sem +slišal, toda ostani mi ­Ten! Ljudstvo bo požar pogasilo ; ali pa grem iskat nekaj mož, da te spravWo n a varno. Pokličem naj še Rahelo in Tamaro , 
+čujeta ob tvo,ji postelji +dotlej, ko s e vrnem z nosilci. Čemu +se spet vznemir­jaš? Saj pridemo v pravem času ! « 
'Kmalu potem klečita ženski zopet o b ismrtni postelji bolnikovi, ki je iznova za­tisnil oči ter je videti mnogo mirnejši . Na­tanaeil odhaja, da poišče pomoči . »Ako brat umrje, preden se vr,nem,« jima na­roča,zapuščajoč sobico, »tedaj (me n i treba čakati, glejta, da se rešita . Znan vama je oni zapah v Elealzarjevern hram u poleg celice Gazit, odkoder lahko (bežita dd podzemeljskega hodnika. Ostanita 'ondi +ob vznožju stopnic, da vaju dohiti m ter varna pokažem pravo, POt. « 
Dolgo+ časa čakata ženski zaman, d a bi odprl Lleazar oči. »Umrl nama bo kar tako,« jame plakati Rahela. 
Tedaj završi 'z{dola~j +silen hrum in boj ­ni krik. Judje so napadli sovražnike, d a se prebijejo v gornje mesto . »K!dor +se hotč e 'rešiti, srčno za menoj!« jima doni na uho glas ben Giore, kateremu sledi nepopise n jok in stok. 
»Usmiljeni Bog, kaj nas še čaka!« s i misli Tamara. »Rimljani prodirajo v sve­tiš+če!« 
Tu priplaka v bolniško sobico sivo­lasa Fenena s tremi tempeljskimi devica­mi, ki so ji e'dine ostale zveste do zadnje­ga. »Vse se izpolnjuje, karkoli je napove­dal Gospod!« vzklika lpreplašena starka . 
»Pogani hrume v njegovo svetišče ka­men ne bo ostal na kamnu ! « 
»Dobra mati Fenena, zahvali Boga , 
da te je poklical s tvojimi hčerami k sveti veri in svetemu krstu! Mi vsi srno prero­jeni iz vode in Svetega Duha In smemo upati v Kristusu dobrega in usmiljenega sodnika!« Tako tolaži Tamara plakajoč'o starko. Zdajci 'zavrisne zdolaj množica v smrtnem strahu, začuje se 'strašni krik : »Požar! Tempelj gori! « 
Tamara prebledi in pravi : »Beži, ,do­tbra mati., beži s svoi'imi hčerami! Hiti na ­,glo proti južnemu delu svetišča, kjer naj­tdeš v hramu poleg posvetovalnice zapah do podzemeljskega 'hodnika! Leti po stop ­picah navzdol in počakaj na njihovem vz­nožju, ,da pride Natanael, ki vas bo oteli « 
»In ti hčerka moja? Ali ne misliš uteči ognjenim valovom?« vpraša Fe­nena. 
»Tudi jaz pridem, ko me oprosti Go ­spod mojih dolžnosti. V tej prebridki uri 
ne 'smem zapustiti Rahele in umirajočega poveljnika. Molite za nas in zanj!« 
»Torej naj te blagoslovi 'Gospod za vse, kar si 'mi izkazala dobrega! Pošlje naj ti svetega angelja, ki je pihal ina tr i (mladeniče v ognjeni peči prijeten hlad, ta­ko da so se izpre'hajaU v plamenih kako r v pišu božajočega vetriča! « 
Tako blagoslavlja starka ter hiti. Od­tod, da otme sebe in svoje tovarišice. Za­man prigovarja Rahela devici, naj se pri­druži Feneni. »Dovolj je, da ostanem tjaz pri Eleazarju, dokler ne pripelje Natanael 
iPomoči!« ji pravi. »Reši svoje mlado živ­ljenje ! « 
»Ne Rahela, raj'ša reši sebe! Saj veš, rda fti ubogi bolnik vse odreče, česar ga prosiš, dotčim je napram imeni precej lju­beznivejši! Dovoli, lda ostanem jaz pr i njem in poizkusim rešiti njegovo dušo! « odvrne Tamara. 
»In bi rada zanj in z njim vred umrla ? O, prepusti meni to žrtev ! « »Glej, ni ti prevelika ta žrtev, in vendar se Eleazar ni ,nikoli odzval tvoj i 
jjubezni, ldočilm je rajši meni 'ponujal 'svoj e srce in svojo ljubezen, ki je seveda nise m smela dopustiti. Zato pa zdaj toliko rajša ,žrtvujem zanj svoje življenje kakor je tudi naš Gospod dal svoje življenje cel o za sovražnike. « 
Tako izkušata plemeniti ženi preko ­siti druga drugo s svojo vellkodašnoso , 
,dočim razsaja tempeljski požar z vedn o strašnejšimi koraki naokrog . Na tempelj­skem dvoru je iznoya zavladala precejšnja 
tihota, boji in morije so minule . Le v sme­
ri iod Naljtsvetej'šega se čuje divje tpraske­tanje plamena in udiranje tramovja, in k o ,se Tamara za hip 'ozre proti oni strani , vidi, kako se napenjajo rimski vojaki, d a bi izvlekli sedmerorogljati svečnik iz tem­plja. Drugi se trudijo krog zlate miz e oglednih kruhov in zdaj — kdo, neki j e plavolasi častnik, ki podi ropa:željno drhal ,iz svetišča — obrnil je svoj obraz proti (dvoru žena — Lucij, oči je niso varale . 
Za trenutek pozabi devica navzočeg a bolnika in svoj bedni položaj, srce ji bij e ,tako močno, da se mora oprijeti nastavk a ,ob oknu. Kaj storiti? Ali 'naj ga pokliče ? Ali naj zdirja k njemu in ga prosi, da po­,nese umirajočega na svojih rokah iz go­rečega poslopja? On bi prihitel in ji iz­polnil prošnjo! Dovolj je plemenit drl vrhu ­tega kristjan! Toda tu ji šine na misel ,da bi Eleazar ob pogledu na svojega so­vražnika s svojim srdom udušil v seb i vsako plemenitejše čuvstvo in kako b i njegova duša, 1očivša se s sovraštvom ,od tega sveta, mogla stopiti pred svojega Sodnka, ko stoji 'pisano : »Kakor drevo pade, tako ostane ležati« ? 
Ne, ona se ne drzne v tem odločilnem trenutku poklicati Lucija . 
Tamara spremlja lepo postavo svoje ­ga ljubljenca, dokler ji ne izgine izpre d 
,oči. »Odšel yje! Nikdar več ga ne bom vi­
dela! Gospod, sprejmi moj dar ter s e 
usmili te neumrjoče (duše k 
Tal
ko moli Tamara in se obrne proti 
bolnikovemu ležišču. Eleazar leži še zme­rom, kakor bi spal »Požar ,se lbliža, a Na­tanaela še vedno ni!« toži devica Raheli . ,»Daiva mu nekoliko kapljic zdravila! Ne­mara bo Gospod blagoslovil najin poiz­,kus!« 
Komaj okusi Eleazar zdravilo, že od ­
pira svoje trudne oči; -njegov pogled je bi­stregi in mirnejši, kakor kdaj. Najprejspozna Rahelo, ki še vedno kleči ob njem,odkar mu je podala 'zdravilo . 
»Rahela,« dé poveljnik toda z gla­
som, kakršnega ni bila vajena čuti iz nje­govih ust, »Rahela — hvala! « 
Nehote rji zalijejo solze oči in ginjen a pol',ubi njegovo mrzlo roko, ki tava po odeji nemirno semintja . »O Eleazar, vedno sem mislila ddbro o tebi! Odpusti mi, d a Li nisem mogla življenja bolj osrečiti !« g a (prosi dobra žena 'ponižno. 
Umirajoči zgane svojo glavo in 'prav i čez nekaj 'časa: »Ne ti, jaz sem si razdrl svojo srečo! Moj ponos, moj srd! O kolik o (sem zakrivil tudi inapram tebi! Odpusti mi! « 
»Bog naj ti vse odpusti, kakor ti jaz fiz srca odpuščam, moj dobri Eleazar! « vzklikne žena ter ga ;poljubi na čelo, ka­mor se je usedel že smrtni pot . »In Bog ti 
bo odpustil, ako se okleneš v zadnji uri njegove roke, s katero ti ponuja svojo mi-Jost.« 
»Ah, ah, ali smem upati kaj takega? Jtnel sem tako strašne sanje ; zdelo se m i je, da gori tempelj, moj ded, ki je s smrtj o Nazarenca zakrivil prekletstvo' nad naš o 
.hiša, in 'oče sta stala 'sredi plamena. Izku­šala sta me potegniti v žerjavico. Klical sem na pomoč in se ozrl na~kviiš'ku. Toda, 
o groza! Zagledal sem, kar je moj ded ti-sočikrat ponavljal, Nazarenca na oblakih neba in ta mi je žugal z očmi kakor blisk i +in kazal s prstom knjigo, v kateri so bile zapisane vse moje pregrehe zoper tebe , zoper nedolžno kri Galilejca Menahema ,zoper oskrunitev teemiplia, moja 'ošabnost in nevera. — nebotične gore grehov ! In tedaj sem obupal v svojih sanjah te r pahnil samega sebe čez glavo v ogenj i n pogubljenje. Toda ti in Tamara ista se kr­čevito oklenili mojih rok in me nista pu­stili pasti. In ko sem se zbudil, si klečal a ob moji strani . K'. e je Tamara? Ali je tud i ,tu.kaj?« 
Tamara je stala ob 'moževem vzglav­ju, ko se je zbudil, ter se takoj Oddaljila ,za nekaj korakov, ko je opaziila z veseli m 
,začudenjem s kakšnimi besedami je nago­voril svojo zvesto ženo. »Nespametnica, « si misli zdaj sama pri sebi, »mislila sem ,da je meni odločeno rešiti njegovo 'dušo! 
Ne, ne, to je Rahelino opravilo, ki je v 
svoji ponižni ljubezni leta in leta noč in dan molila zanj !« — Ko pa vpraša umi­rajoči tudi po njej stopi poleg njega in pravi : »Tukaj sem, Eleazar! « 
Bolnik obrne vanjo svoje gasneče oči in pravi : »Kje? Ne morem te razločno vi ­
leti; mrači se. Ah, to je tvoja gorka roka ! Ne izpusti več moje tdesniee v znamenje ,da mi odpuščaš! Tudi zoper tebe se m strašno zagrešil! Videl sem zapisano v oni knjigi! — Toda kanj postaja tako, za­,tohlo in soparno? Kaj hrumi zdolaj ljud­stvo? Ali ni to prasketanje ognja? Ali /nemara že zopet sanjam? « 
»Ali naj mu povem?« zašepeče Ra­hela. 
Uho umirajočega, tisti čut, ki navadno še vedno živi, četudi tie opešala moč oči , je vprašanje ujelo in umelo . »Hloč'eta mi nekaj prikriti — Zdaj že vem — požar — tempelj gori — in vMve, vidve vztrajat a pri meni, ,da 
»Da rešiva tvojo duršo,« ga prekine Tamara, ki je spoznala, da bo vsak hip ,izdahnil. »JEleazar ali veruješ, da e pri­,šel Mesija? Da je Jezus iz Nazareta « 
»On je bil Mesiia!« odvrne umirajoči 
s poslednjimi močmi. »Leta in leta — sem se boril — zoper Njega! Zdaj — zdaj se vdam!« 
»Bog bodi zahvaljen!« vzklikne Ta­mara. »Urno, Rahela, krsti ga! Umira, umira!« 
drhteč',o roko obliva Rahela glavo svojega moža in izgovarja zakramentaln e besede. Samo enkrat še lzagrgra tem'pelj­4ski glavar in njegova duša stoji pred sod-Mm stolom božjim . . 
»Zdaj ne smeva izgubiti niti trenutk a 
več,« sili Tamara potrto in ido solz ginje­no vdovo, »zdi se mi, da razsaja ogenj že pod nama in krog naju. Ali ne čutiš, kako je razbeljeno ozračje? In to tukaj, ali ,n i 'dim, ki sili skozi špranje semkaj? O 'Bo g'proč, proč odtod ! « 
Zarnan se trudi Natanael ob tem ča­su, da bi poiskal kakega prijatelja svo­jega brata. Gorečniki so deloma pomor­jeni, deloma 'pa so zbežali z ben Gioro čez most v gorenje mesto . Da bi se izognil neusmiljenemu klanju, ki divja krogin­krog njega, smukne mladenič v kot po d nekimi karnenitimi stopnicami . Na lastne oči mora gledati iz svojega skrivališča , kako padajo žene in otroci pod rimskim i meči ; siromak trepeta po vsem životu in smrtna tesnoba mu stiska srce, dokle r mu. doni na uho obupno vpitje na pornaga­n e in pojemajoče grgranje umorjencev . Dolgo trajajo morije in brezsrčno divja­nje rimskih vojakov ; šele ko zavlada v templju tihota, si upa Natanael izpod stop-
Zadnji dnevi Jeruzalema 47 
nic ter jame premišSevati, kako bi reši l 
svojega umirajočega brata, njegovo ženo in Tamaro . V trdnem zaupanju na božjo pomoč izmoli prelepi devetdeseti psalm, s katerim se izroči varstvu svojega an­gelja variha, in stopa strahoma mimo Tnr­Ilčev proti preddvoru žena . Od tu se ozre skrivaj izza orjaškega stebra proti oknu , kjer -umira EleazaT, ter zagleda Tamar o 
— njegovo bistro oko ga ni varalo — ki je v tem trenobku odstopila od okna. Strah in trepet ga navdajata, ko vidi, ka­ko daleč se je razširil požar, odkar je za ­pustil Eleazarjevo bolniško sobico. Tedajje videl na tisti strani samo neznaten obla ­ček dima, zdaj pa bruha tudi tam veličast­na stavba svetišča proti nebu rdeče og­n4ene valove, ki se razgrinjajo v svoj i grozoti z vedno večjo naglico po pozla­čenih svodih hiše božje . 
Kdo naj izrazi in popiše čuvstva, v katerih trepeta srce Natanaela, ko spo­zna, da so njegovi dragi izgubljeni? Bra t Eleazar, doka in ponos svetega mesta, do­bra Rahela in plemenita Tamara, vsi s o zapisani smrti, strašni smrti v ognju . Ko vidi, da bi bili vsi njegovi rešilni poizkusi zaman, sklene rešiti vsaj svoje mlado živ­ljenje in beži s solznimi očmi iz templja. Toda kmalu zagleda mladega beguna nek i rimski vojak in ga hoče kratkornalio po­mandrati na tla, (kakor je storil že z kdove 
koliko drugimi. Natanael ga prosi na ko­lenih, naj se ga usmili in mu prizanese . V 
tem hipu zgrabi brezsrčno roko morilca železna pest in od zadaj se oglasi strogi, zapovedujoči glas, rekoč : »Sramota, da preganjaš z mečem napol doraslega mla­deniča! Poberi se odtod! Dovolj krvi j e teklo! « 
Natanael se zgrudi k nogam svojega rešitelja in mu jeclja besede hvaležnosti . Ko pa se ozre kvišku ter zagleda njego v lepi obraz s plavimi kodri in njegove pri­
jazne, prijateljske oči, spozna moža te r vzklikne : »Stotnik Lucij ! « 
»Da! Kako me poznaš ?« vpraša Lu­
cij, ki je ravno zapuščal tempelj . »Nekoč sem te videl, ,ko te je mojbrat pripeljal vjetega na svoj dom, in Be­njamin in Tamara sta pozneje tako čest o 
govorila o tebi, da te nisem mogel poza ­biti,« pravi Natanael . Toda takoj nada­ljuje rekoč : »O Lucij, tebe pošilja Bog in njegovi sveti angelji! Pomagaj nam! Reš i nas! Ali vidiš tam gori 'ono okence? Tam se bori moj brat s smrtjo in Rahela in Tamara sta še zmerom pri njem, dasi­ravno bodo vsi trije zda'pazdaj v ognju . « 
»Tamara, hčerka 'rab ja Sadoka? « vpraša Lucij presenečen. 
»Da, Tamara, sestra Benjamina, do­bra Rahela in pa moj brat . Toda čemu najti govorim o svojem bratu, usmilil se ga 
47* 
itak ne bodeš, ker je tvoj sovražnik ! Usmili se vsaj žen'a, ki še nista nikdar Rimljanom skrivile lasu ! « 
»Naj si bo tudi tisočkrat moj sovraž­nik, moramo, ga rešiti, če je še mogoče,in tudi obe ženi ; toda kako ?« vzklikn e Lucij Plav. 
»Vem, da bo najin trud zaman, tod a 
pojdiva vse eno! Močan si, gospod, in ko­renjak! Z božjo pomočjo morda vendarl e kaj doseževa ! « 
Bojazen, s katero govori. Natanael, j e 
žal upravičena. Tisti del poslopja, kjer b i najhitreje dospela do svojih dragih, se j e že zdavnaj ogrnil v neprodirne oblake di-ma. Iz preddvorov, hodnikov in posamez­nih nadstropij švigajo naokrog ognjene kače, sikajo od okna do, okna in se z ne­dopovedno naglico oklepajo razrušenega tramovja. Samo 'precejšnjega dela vzhod ­nega krila še niso zagrnili uničujoči valov i ;ognjenega morja in tudi gladka, ravna streha je na tisti strani in v smeri proti severu nedotaknjena. Lucij se spomni, d a so Judje s te strehe obsipali sovražnik e z jatami puščic in se ob nevarnosti vselejposkrili pod tamošnjim ostrešjem. Torejmorajo odtod voditi navzdol stopnice al i kaj sličnega. Natanael potrdi Lucijev o slutnjo ter pravi, da so res ,na severni strani neke stopnice, po katerih se pade prav do Eleazartjeve bolniške sob :ce. 
Preslabo je pero, da bi popisalo ovir e in težave, s katerimi sta se morala boje­vati Lucij in Natanael, gredno sta, izmu­
čena in skoro omamljena 'od vročine, pri ­spela visoko vrh tempeljske strehe . Celo med rimskim vojaštvom, ki se gnete n a širokem preddvoru poganov, glava o b glavi, mož ob možu, ter strmi kakor oka­menelo v pretresljivi prizor gorečega sve­tišča, se č'u',ejo klici občudovanja in stra­hu, ko, zagleda drzna rešitelja v tej ne­varni višini. 
Nekoliko korakov prod tempeljski m 
pročeljem so postavili vojaki srebrneg a rimskega orla ter mu darujejo kadila, ta­ko da se dviga odtod proti nebu neznaten oblaček dima, ločim se nad templje m okrog nebotičnega plamena valijo nepre­gledne kope umazanega dima. Krog po­ganskega znamenja stoije v polkrogu pod ­poveljniki s Titom na čelu . »Lucij! Pos l a­nik Lucij!« vzklikne Cereal osupel, ko g a opozori desetnik Marcij, naj pogleda drz­ni postavi, ki sta ob tem času splezali v tako visočino. 
»Pri Jupitru, on je!« se začudi Tit . »Kako neki je mož dospel tja gori in kaj,neki išče tod? Najbrž ga je prignala gor i kaka krščanska bedarija, ki je v zvezi z njegovim verskim naziranjem. Sicer ga imam za jako sposobnega, srčnega in v vsakem oziru zanesljivega poveljnika, ki 
je navzlic svoji veri zvesto vdan cesarju. Moramo ga rešiti.« In poveljnik zavpij e 
z vso močjo svojega glasu : »Lucij Plav,pridi na kraj, da te rešimo ! « 
Poslank čuje njegove besede, po ­zdravi Tita in kaže z roko proti lini, ki j e najbliž'a Eleazarjevi sobici. Ne meneč se za svarilne klice in opomine svojih tova­rišev drvi naprej, se ovije v svoj voja­
ki plašč, nastavi predse ščit in zdrkn e po stopnicah navzdol . Ko mu udari v obraz dušljivi puh in razbeljena sopara, zakliče Natanaelu naj ostane na mestu, sam pa se pripravi na smrt in hiti prot i >označeni sobici. Nemirno utripa rešitelj u srce, 'ko tipa v strastni naglici po vratih , ali takoj na to mu zadoni na uho , iz niz­kega, z dimom prenapolnjenega hram a slaboten ženski glas, rekoč: »O Bog! Po­moč, pomoči « 
‘»Urno, beži z menoj na streho! Kj e je ranjenec? « 
»Eleazar je mrtev! Toda Rahela — glej — v nezavesti — o Bog, tudi z menoj je pri kraju! « 
Lu.ci'eva roka prime napol omedlelo Tamaro in k) nese vrh strehe na prosto . Samo za hip postaji poslanik, da bi dihni l vase svežega zraka, nato se vrne v nagli h 
skok h skozi razbeljeno ozračje (ter reš i tudi Rahelo. Že se veseli skrivaj svoj e zmage in srce se mu širi od radosti, ko zre 
pred seboj tako dragi mu osebi, kateri j e ()tel strašne, a gotove smrti. Natanael ga roti, na,j podviza svoje korake, da bod o 
čim prej na varnem . Vsi štirje hitijo proti oni strani tempeljske strehe, koder st a poprej prišla rešitelja, da bi odtod ube­žali navzdol ter dospeli na prosto. S stra­hom opazi Natanael, kako se tudi tu iz po­sameznih nadstropij valijo ogromni ste­bri dima in kako postaja pod njihovimi nogami kovinasta streha čimdalje bol jvroča. Lucij prebledi. Nato stopi, iskaje druge rešilne poti, na kraj strehe ter vidi pod seboj tisočero množico, ki se gnet e še vedno po širokem preddvoru ter m u kliče in ga vabi z rokami. Vojaki mu ka­žejo široki pomol nad pročeljem, kamor bi nemara dosegle njihove lestve. Toda ta je tako globoko pod Lucijem, da bi ga mogel doseči v skoku samo najspretnejš i in najpogumnejši skakalec. Pokaže ga Tamari in njej se ne zdi ta pot nemogoča , ko preti od vseh strani neizprosni pogin . Ali o Raheli ni moči misliti take drznosti . Zato prosi navzoče, naj le poizkusijo svojo rešitev, njo samo ,pa naj prepustijo svoj i usodi. 
»Ali si upaš doseči pomol ?« vpraš a Lucij Natanaela . 
Mladenič se ozre z bojaznijo v globo­čino in pravi : »Poizkusi ti prej, potem t i sledim tudi iaz! « 
»Ne! Ti moraš .odgovori Lucij. Povedal ti bom, zakaj. Splezati mo­
raš k Rimljanom in izročiti Titu te vrstic e katere bom zapisal. Poveljnik mi bo po,­slal na pomol krepkega moža in nato bo­mo poizkusili rešiti tudi ženi . « 
V naglici napiše poslanik nekaj be­
sedi na voščeno ploščico, ki jo e hranil v žepu svojega plašča, ter jo izroči Natana­e1u. »Zdaj se pa nikar več ne obotavljaj ! Glej, kako se podi proti tnam plamen! Sa­mo tvoja hrabrost more rešiti nas vse! « 
»PraV!« odgovori Natanael . »Rimljani me bodo sicer sesekali na kosce ; morda jim potem pride v roke tvoje pismo in va s rešijo. Pozdravljena, Tamara, pozdrav­
ljena, Rahela! Najbrž se ne vidimo več ! Čuj me, angel] varih, in posodi mi za hi psvoja varna krila! « 
Natanael se izpusti v globočino fin ob ­leži na kamenitem ipornolu na nogah in rokah. 
»Ali si se hudo poškodoval?« zakliče Tamara z vrha. Natanael prikrije utaj i bolečine ter se ozre s prisi14enin-1 smehlja ­jem kvišku. Potem se plazi proti lestvi, ki so jo 'prislonili vojaki in ki sega malon e do njega ter poizkuša doseči njen vrhnjo klin. Tamara medli od strahu, ko vidi mla­deniča viseti med nebom in zemljo, in tud i Lucij trepeta za njegovo življenje . 
'Toda Natanael srečno doseže lestv o (in je kmalu na tleh . Takoj nato ga peljej o pred Tita, kjer mu izroči voščeno ploščico . Poveljnik jo vzame in čita : »Ako me lju­biš, dragi Tit, mi pošlji semkaj desetnika Marcija, ki naj prinese s seboj močno, ka­kih dvajset komolcev dolgo vrv . Rad bi otel življenje dveh oseb, ki sta dragi rno­jemu srcu. « 
»Že zopet neka krščanska posebnost ! Mož postavlja .v nevarnost svoje življenje , da bi rešil dvoje Judinj, doč'irn jih je n a ,tisoče popadalo pod našimi meči ter za­dostilo srdu in pravičnosti naših užaljenih bogov! Toda vseeno emu hočem uslišati prošnio!« pristavi poveljnik napol v jezi , dočtim občudu,je v srcu plemenito in po­žrtvovalno ravnanje krščanskega vojaka. 
'Desetnik Marcij spleza po, lestvi na pomol in vrže Luciju vrv. Poslanik izpu­sti previdno ženski po vrvi do Marcija in 
jima konečno sledi tudi sam. Odtod jim pomaga lestva, tako da stoje slednjič v preddvoru na varnem . Tit, ki je pričako­val Lucija ob vznožju lestve, mu dovoli,da sme z Natanaelom in ženami takoj od ­iti v tabor. 
Ternpel'ski požar je ob tem času v 
svoji divji veličastni grozoti narastel do 
vrhunca. Z vseh koncev in streh hiše bož­
je pra.sketajo proti nebu ognjeni stebri, k i 
prekašaio drugi drugega po svoji veli­
kosti in yvisoč',ini. Goreča bruna grme skoz i razdejane (oboke in padajo skozi vsa nad­stropja, tako da je tudi v podzeme'jskih hramih, kjer so nakopičeni zakladi vsak e vrste, kmalu vse v ognju in pepelu . »Zdelo in videlo se je, kakor bi gorel ves tem pelj­ski hrib iz svojih korenin,« pripoveduj e Flavij Jožef. Med divjimi in neukrotljivim i silami velikega požara pa odmeva tiso­čeri krik in stok, tisočero žalovanje lin lo­kanje. 
Komaj (od' de Lucij z Natanaelom i n ženami v bližnji tabor, zagledajo vojaki 
visoko nad tempeljskim pročeljem, v či­gar ostrešje se je ravnokar zajedel požar , sivolasega starčka . Bil je blazni Kajfa . Ubežal je iz posvetovalnice in se izkuša l oteti pred ognjem na str,-'ho, kjer teka zda jbrez sveta in pomoči semintja. Pretres­ljivo odmeva med prasketanjem (ognja nje­gov 'hripavi glas, strašno je videti, kak o si nekdaniá veliki duhovnik v obupu in smrtnem strahu ruva razkuštrano brad o in roti nepregledno množico, ki se rog a njegovi čudni postavi, na;j mu prihiti na pomoč. Ko vidi, da je ostal zapuščen in b o moral umreti tako strašne smrti, teda jmahne s svojimi pestmi proti ljudstvu i n potem proti nebu ter trešči z glavo navz­dol v bučeči vrtinec ognjenega valovja . 
Petindvajseto poglavje . 
Zopet v Betaniji. 
Ko sporoči Benjam`in svojemu očetu : »Tempelj gara !«, mu Tahi ne more ver­jeti. »Tit mi je obljubil, da bo ostalo sve­tišče nedotaknjeno, in jaz sem mu zago­tovil v ta namen skoro vse svoje imetje, « pravi Sad,ok prestrašen . Potem hiti s svo­jim sinom pred tabor, in ko opazi, kako se iznad temoljeve strehe dvigajo vedn o gostejši oblaki dima in kako, narašča pla­men, raztrga svoje oblačilo, Si potrese na leme pepela in dobo časa ne more ukro­titi svojega srda in obupa. Tudi Benjamin ima solzne oči in ihti z očetom na ve s glas. Toda njemu božja sodba ni prišl a tako nepričakovano . 
»O oče!« plaka deček, >kako prav j e irrwl Jezus, da se je zjokal nad Jeruzale­mom ,n njegovim templjem! Lucij mi j e pripovedoval, da je stal mili Od rešenik na tem kraja. ko je pretakal solze nad ne­hvaležnim mestom, ki je pomolilo prerok e in poslance božje, in je potem -v. c natanč­no napovedal svojim učencem, kar se zda jgodi pred našimi očmi. O oče, oče, po ­glej, kako divja požar! Zdaj moraš ko­nečn3 pi iznati, da je ljubi JeztXs oznanje­val samo čisto resnico . Ali čuješ žalo a.­nje ? Prav do naju doni krik in žalos4,<, 
In les, pogled na goreči tempelj omehča slednjič celo trdovratno upi ranje in ustavljanje rabljevo. Mož je v svoji duši skoro strt in uničen. V tej pregrenki žalosti se vrže na kolena in kliče prot i nebu, rekoč : »O Bog, Bog mojih očetov ! Usmiljenje, milost! Moje srce čuti, da se j e bi ezbožno upiralo neštetim dokazom, zla­sti -vstajenju in čudežem, s katerimi bi m e bil rad prepričal o svojem Sina .Je711su Kristusu! Gospod, Gospod, jaz verujem ! Pomagaj moji omahljdvi veri! Ne kaznu jme po meri rnoji'h hudobij, temveč deležen naj bom velike sprave, katero, je zaslužil Jezus na križu vsem skesanim grešni ­kom! « 
Tako ihti rabi in s solzami veselj a moli z njim vred tudi Benjamin . Tedaj pošlje Gospod spokorjenemu možu kot za­gotovilo svoje prizanesljive ljubezni veli­
ko in nepričakovano veselje . Po stezi, ki pelje iz mesta v tabor, prihajajo poslanik Lucij, Natanael in dve ženi . 
Benjamin spozna najprej svojega pri­jatelja, ki stopa za korak oddaljen pred poslanikom . »Oče!,< dé rabiju, »to je Nata­nael, sin Ananov, ki sem ga pustil pri Ta­mari na Marijinem domu . Nihče drugi ni,kakor on, dasiravno je med tem časom zelo, shujšal, in dobri poslanik Lucij g a vodi za roko . Ali kdo sta tisti ženi, ki sta se ravnokar prikazali izza skale? Obe sta zakriti — oče, oče, to sta Tamara in ple­menita Rahela ! « 
Veselje nenadnega svidenja je skora j preobilno, za vznemirjeno in ginjeno srce Sadoka. Njemu in njegovima otrokoma n e gre beseda iz grla ; vsi trije plakajo o d radosti ter se objemajo in šele naslednj i dan, ko, zaključi, Tamara pred očetom dol-go povest svojih doživljajev, se izkuša Sadok zahvaliti rešitelju svoje ljubljene hčerke, seveda bolj s solzami kakor z be­sedami . 
Ob tej ugodni priliki se Luciju pa č večkrat vsiljuje misel., da bi poprosil ra­blja, naj ga združi s Tamaro ; ali vselejstanovitno izbije iz glave ta mamljiva va­bila. »Spričo, gorečega templja in nepopis­nega gorja, ki še vedno vlada po Jeruza­lemu, bi ne bilo lepo, snubiti,« si misli sam pri sebi. In res, iz oči device sije sveta resnoba, tako da mine dokaj dni, preden more Benjamin izvabiti s svojimi nagaji­vimi dovtipi z njenih usten prvi smehljaj . 
Vrhovni poveljnik dovoli Luciju, da 
sme odpeljati svoje varovance v zapušče­no domovje v Betaniji, s katerim se je biti seznanil poslanik ob onem usodepolne m velikonočnem prazniku . Tu čakajo odsle jv neskaljenem miru osvojitve gornjeg a mesta in nadaljne usode svojih dragih, k i so §e zmerom v nesrečnem Sionu . Bere­nika sicer vabi ženi, naj jo spremita v Ce­
zarejo, kamor se namerava vrniti v svoj i razdraženosti in ne-volji, ker je kljub nje­nim željam pogorel tempelj. Ali Tamara 
in Rahela se čutita dolžni, da uljndno od ­klonita vsako tako vabilo ; ne upata si talk o daleč" od mesta, v katerem bodo morda njuni .
' znanci še potrebovali njune pomoči . 
Med tem časom nadaljujejo Rimljan i obleganje gornjega mesta z velikimi uspe ­hi. Simon ben Giora in Janez iz Gishal e sta pripravljena izročiti sovražnikom me ­sto, toda pod pogojem, da smejo ženske i n otroci svobodno oditi . Toda Tit neče čuti 
o pogajanju niti besedice in veli tudi gor ­nje mesto, obdati z nasipi ter prisloniti ob njegovo obzidje razdirajoče stenolome . Tako ima tudi Lucij, čigar pomoči in svet a se poveljnik zdaj posebno rad poslužuje, noč in dan dovolj opravka. 
Vkljub ternu preostane Luciju semin­tja prosta urica, ko lahko svobodno polet i v Betanijo, kjer zasije na vseh obrazih veliko veseije, kadar vidi Benjamin priha­
jati svojega prijatelja na mirno dvorišče . Skrbne roke žena so osamljenemu domov ­ju v kratkem času nadele dokaj prijazno in vabljivo lice . Tudi stari Sila, ki le biva l od meseca aprila v grobni votlini Lazarja, se je slednjič prikazal na dan . Mož se Benjaminovemu trkanju in klicanju dolg o časa ni hotel odzvati, tako , da je mislil de­ček, da je starec v zapahnjeni votlini naj­
brže umrl ali pobegnil kam drugam . 
Zato pokliče na pomoč Natanaela in tak o odvalijo kmalu njune krepke roke težki kamen na stran. Sele zdaj se oglasi v kotu starčevo mrmranje, tako globoko in tu ­robno, da bi mlada junaka rajrajše popu ­stila vse skupaj in zbežala v hišo. Toda slednjič se bojazljivi, Sila vendarle izval i iz svoj,ega brloga ter si upa iti celo v hišo ,seveda ko se je trdno, prepričal, da ni da­leč naokoli nobenega Rimljana. Le svetinj , ki jih je ču-\, med tem časom pri sebi, si ne upa prinesti iz svojega skrivališča, če ­tudi ga navzoči prosijo na vso mtoč, najjim jih pokaže samo za kratek trenotek . »Dobro, so skrite, kjer so,« se izgovarj a vsiljivim prosilcem . »Nikomur drugemu li h ne bom izročil kakor Evzebiju ali pa škof u Simeonu ! « 
Ko zopet sedi stari vrtnar nekega dn e po ,dolgem času brezskrbno, za mizo in s e krepča z mehkim kolačem, ki ga je posta ­vila predenj skrbna Rahela, ter pokuš a kupico vina, prihiti Benjarnin v sobo, re­koč : »Lucij gre, toda danes ga spremlj a tudi neki rimski vojak! « 
Komaj izgovori Benjamin te besede , že stoji kupica nezaupljivega vrtnarj a 
prazna, idoč'im je izginil kolač pod širokim i gubami njegovega plašča . Ves prestraše n in zbegan plane Stila iz sobe ter si ne pusti dopovedati, da je Lucij eden najzaneslji­
vejših prijateljev. »Rimljani so Rimljani l<< zamrmra starec, zbeži skozi vrtna vrata 
in smukne v svoje čudno skrivališče . 
Lucij je danes pripeljal s seboj deset­nika Marcija, kateremu je pri gradnji na­sipov kamen težko pohabil desnico . »Pri­pel'jel sem ti starega znanca,« pravi stot­nik, obrnjen proti Tamari. »Zdaj se ti po­nuja zopet lepa prilika, da se odlikuješ kot bolniška strežnica, zato bo pa Marcij za 
plačilo čuval vašo hišo nasilnih in ropa ­željnih vojakov. Saj se ga ..še spominjaš, ko srno se prvič videli ? 
Seveda ga pozna Tamara in zato g a vsa hiša pozdravi kot dragega gosta . Me d 
tem ko obvezuje mladenka ranjenčev o desnico in mu jo polaga v mehke povoje , pripoveduje Lucij najnovejše dogodke, k i so se pripetili med zadnjim 'obleganjem . 
Nečloveška beda, ki stiska že tak o dolgo uboge oblegance, je zadnje dni pre­koračila svoje najskrajnejše meje. »Tita samega spreletava groza, kadar se domi­sli gorja, ki ga je nakopal temu mestu, i n trdi, da so vse to zakrivile hudobije me-ščanov in kazen božja . Ravno včeraj nam je pripovedoval strašen slučaj. Siromašna žena, zblaznela od lakote in pomanjkanja , je zaklala svojega lastnega otročiča ter spekla malega mrliča na ognjišču. Ko j e zadišala pečenka, so pridrli v hišo, roparji ben Giore, ji zagrozili z meči in zahtevali 
zase pripravljeno jedilo. Z blaznimi pogle­di stopi mati pred nasilneže, vzame gro­
zotno jed ter jo postavi prednje, rekoč : »Ce sem jaz jedla, tudi vi ne bodete tak o tenkočutni, da bi se branile ! « 
»Grozno, grozno!« vzklikalo poslu­šalci. »Ali še ne bo konca teh strašni h cini ?« 
»Kmalu pride konec . Jutri bodo, po ­
slednjič zabobneli ovni ob jeruzalemsk o obzidje in ta boj bo zadnji, odloč(lni. Oble­ganci se vojskujejo in upirajo raz obzidje s skrajnimi in poslednjimi močmi. Vse je že izglodala lakot . Toda, kar sem ti hotel povedati, Benjamin : od včerajšnjega dne­va nisem mogel opaziti nobenega golob­čka več na oni hišici, ki nam je vsem zna­na. Zdi se rn:, da sem še predvčerajšnjim videl dvojico ; tudi danes sem pazil na on o stran, toda videl nisem ničesar. « 
»O joj!« se užalosti. Benjamin, »Roda je najbrže vse poklala! « »Ali pa so jih pomorili gladili roparji s 
puščicami in ubili tudi Pavlina, njegovo mater in obe služabniei,« pripomni Nata­nael. 
»Te je gotovo že zdavnaj lakota al i kuga spravila s sveta,« jame tarnati Ra­hela. 
»Cuval jih bo Bog in njegovi sveti an­geli,« izkuša tolažiti Tamara . »Pavlina m i 
je nekoč pripovedovala, da ji je napove -
Zadnji dnevi Jeruzalema . 48 
dala Mati Gospodova, da bo bolnica pre­živela bedo in stisko teh dni in šele po osvojitvi mesta zapustila to solzno dolino . Upajmo, da so ž njo vred tudi vsi drug i ostali še živi . O Lucij, ne) morem te dovol j prositi, da jih takoj sprejmeš v svoje var­stvo, kadar boste vdrli v mesto . « 
»Tudi če bi ne bil kristjan, bi to zah­teval od mene čut hvaležnosti .« odvrne poslanik. »Toda kje naj iščem 1vzebija in njegovo blago ženo Salomo ? 
»V Davidovem poslopju, kjer je po­stavil Gospod Zakrament ljubezni — ne b o 
jih treba iskati daleč odtod. Ah, pa saj ne poznaš one hiše, ko , nisi bil nikoli tam . « 
Benjamin in Natanael sta v svojem navdušenju takoj pripravljena pomagati Luciju kot vodnika po osvojenem mestu . 
Toda poslanik pravi, da Rimljani ni­kdar ne puste tako mladih in ne ;zkušeni h ljudi preblizu obzidja in si bo že sam zna l 
na ta ali oni način pomagati iz zadrege . 
»Toda molite ta čas,« pripomni posla­nik, »da ne pride moja pomoč prekesno. Kajti povelje, katero je ukazal danes Ti t razglasiti vojaštvu, je strašno kruto in kr­vavo. Zapovedal je vse upornike, katere bodo zasačili z orožjem v rokah, pribiti na križ lin pomoriti vrhutega vse bolne in sla­botne. Izmed mož in mladeničev pa bo iz ­bral najlepše in najkrepkejše za svoj slav­nostni vhod v rimsko mesto. Vsi ostali 
prebivalci, možje in žene, bodo morali od ­iti v Egipet kot državni sužnji v ondotn e rudokope, ali pa bodo prodani na ladje ko t 
vesljači in opravljali težka dela pri zidanj u javnih poslopij. Vsakdo, ki še ni dosegel sedemnajstega leta, bo prodan v sužnost . « 
»Strašno, strašno !« se zgražajo na­
vzoči. 
»Ali ne moreš omehčati Tita, da bi ne ­koliko omilil svoje povelje?« vpraša Ta ­mara. 
»Trudil sem se na vso moč, toda za ­man. Tit je pravi, pristni Rimljan in po­gan, o krščanskem usmiljenju ne najde š niti sledu v njegovem srcu,« odgovori Lu­cij. »Priznati moramo, da je blazna trdo­vratnost judovskega ljudstva silno razto­goti'la poveljnika in njegovo vojaštvo . ,čas usmiljenja je minul,' tako je zaklical po­veljnik zboru duhovnikov, kri so ga ob čas u tempeljskega požara prosili milosti, ter jih nato ukazal zaporedoma usmrtiti . « 
Rabi Sadok vpraša, ali bi ne bilo mo­goče z večjo vsoto denarja omiliti krva­vega povelja ; poslanik mil odgovori, da j e povelje že razglašeno posameznim legijam in ni pričakovati kake izpremembe. Nato se vrne Lucij pred obzidje, ostali pa priča ­kujejo s strahom nove šibe božje, ki im a zdajpazdaj udariti zadnje ostanke upor­nega judovskega ljudstva . 
48* 
Drugi dan spremljata Benjamin i n Natanael desetnika, s katerim sta tako j sklenila zaupno prijateljstvo, vrh Oljske gore. Pred njihovimi očmi leži v nižav i razgrnjeno sveto mesto. S počrnelih in osmojenih zidov porušenega templja s e dvigajo tuintarn proti nebu lahni oblačk i dima. »Žerjavica pod pogoriščem je š e zmerom tako vroča,« pravi Marcij, »da smo morali ustaviti delo, ko smo v pepelu brskali in iztikovali po zlatu, dasiravno so se že kar na površju prikazale obilne kepe te žlahtne kovine . Vročina je bila tako silna, da so popokali celo marmorni stebri in ni ostalo na njihovem mestu ni­česar drugega, kakor veliki kupi kuha­nega apna. « 
»Do pičice tako, kakor je bil napove­dal Gospod, ko je rekel : ,Resnično vam povem, kamen ne bo ostal na kamnu, k i ne bo razdejan',« pripomni Natanael . 
Ob zahodnem tempeljskem obzidj u stoji še vedno na stotine bojnih strojev , ki bruhajo iz sebe kamenje, kopja in pu­
ščice, tako da hité v velikanskih lokih črez strehe in ulice v gorenje mesto, do­čim grme na severni strani, zlasti ob rib­jih in Lirajmovih vratih, neprestano ovn i razdira-vei in se zaganjajo ob močno ob­zidje s toliko silo, 'da odmevajo njihovi udarci prav do Oljske gore. Kakor mrav­lje mrgole Rimljani ob nasipih, za njimi 
pa stoje v bojnem redu legije, vsak hip pripravljene, da planejo skozi kako vrze l 3 mesto. 
Toda to obleganje in napadanje ne 
traja dolgo časa ; naenkrat potihnejo n a tempeljskem dvoru metahnki in tudi ste­nolomi na severni strani prekinejo svoje razdirajoče delo . 
»Kaj je to?« vzklikne Marcij . »Glej, tam pri ribjih vratih! Judje cajejo znamenje s palmovimi vejicami ! « vriska Benjamin . »Najbrže prosijo milosti in bi radi od­prli sovražnikom mestna vrata,« odgo­vori Marcij. »Pri Herkulu! Ze doni bojni 
rog! Vojaki zapuščajo nasipe in se valij o 
3 gostih trumah proti vratom! In jaz ubo­
žec sem si moral ravno na predvečer tega slavnega dne pohabiti desnico! bi pre­hud udarec za poštenega vojščaka, če b i moral s tega mesta gledati, kako si del é njegovi tovariši obilni plen! Vrnita se lo­mov, otročaja ; jaz sam pa pohitim v mesto, nemara bom tudi z levico ujel ka k masten kosec za nagrado! « 
»Tudi midva! Tudi midva!« prosit a 
dečka. »Pokazala ti bodeva najbližjo pot 
3 mesto! « 
»Naj bo! Toda nikdar daleč proč o d mene! Najmanjša lahkomiselnost vaj u lahko spravi ob življenje in prostost,« ju 
posvari desetnik in zdirja v naglih skoki h navzdol, tako da ga komaj dohitevat a mlada spremljevavca. 
Ko čujeta Simon Ben Giora in Jane z iz Gishale novico, da so meščani odprli vrata sovražnikom, se polasti tudi nj u strah in obup. Galilejec se izkuša zateči v podzemeljski hodnik, ki vodi proti templju ,roparski poglavar pa najde skrivališče v obokani kleti Herodovega gradu, odkoder upa priti skozi tajni rov pod zidovjem n a prosto. V ta namen vzame s seboj kopače ,da bi lažje pobegnil s svojim ropom. Toda 
črez nekaj dni se oglasi v njih lakota in jih prižene iz skrivališč ; Tit veli uporn a poveljnika premaganega mesta vkovati v verige, da ga spremljata in poveličujeta pri njegovem slavnostnem vhodu v rim­sko prestolnico. Ko opazijo nimli pristaš i svoja voditelja v tako bednem položaju, pomečejo orožje stran in jamejo prosit i milosti. 
Prepozno! Na stotine jih popada ž e 
pri mestnih vratih pod neizprosnimi meči, potem pa se vali krvava reka pogina čez trge, ceste in ulice. »Zmaga, zmaga! « In ume množice Rimljanov po ulicah . »Smrt sovražnikom Rima, smrt sovražni ­kom njegovih bogov k Te in naslednje ure zró tako grozotne morije in tako strašno maščevalnost, da poroča zgodo ­vina o njih s studom in gnusom in jih za­tegadelj pisatelj te povesti rajši zamolči svojim čitateljem . 
V Marijini hišici kleči ob tem usod.­nem času Pavlin ob smrtni postelji svoj e matere in poleg njega obe služabnici i n stara Saloma . 
Zarana zjutraj so opravili svojo obi­
čajno skupno jutranjo molitev . Nato sta prigrulila skozi okence zadnja preostala golobčka, ljubki in pohlevni živalici, jel a tekati in poskakovati po odeji Pavlinin e postelje ter jo prosila drobtinic ; te posta­jajo zadnje dneve čimdalje redkejše . Smehljaje gleda bolnica nedolžno in za­upljivo dvojico. Tu pristopi Roda ter seže po golobčkih, rekoč : »Ne morem kaj z a to, ali lakota je huda in ta dvojica na s morda še nekaj dni ohrani pri življenju. « 
Pavlina pa razprostre svoje snežno 
bele, trepetajoče roke nad njima in reče : »Ni treba! Stiska se bliža koncu! Danes mi je v sanjah namignila Mati Gospodova ! Zelo mi vstrežeš, ako greš ter pokliče š ! vzebija! Prosi ga, naj vzame s seboj tud i sveto popotnico in sveto poslednje olje ! Dnevi bridkosti so minuli, večnost je blizu ! « 
»O dobra gospa, danes se rni zdi š trdna in sveža, kakor že zdavnaj nisi bila, « odgovori Roda. Ali ko se pazljiveje ozre 
v njeno bledo obličje, odide takoj iz sobe 
ter zašepeta nekaj besedi Pavlinu, naka r 
odhiti mladenič po duhovnika . 
Komaj je končano sveto opravilo, ž e doni po cestah rimski bojni rog, pijan o zmagoslavje, pctmešano, nepopisliivim smrtnim trepetom preganjanih meščano v pa odmeva prav do tihega Marijineg a doma. »Pogum, zaupanje!« šepeta umira­joča gospa, da bi osrčila navzoče . »Bo gin njegovi sveti angelji so čuvali to do­movje do današnjega dne in ga n3 bodo zapustili v zadnji uri . Čuva in brani naj va s Bog vse, vse! Zlasti pa izkušaj ti, mo jdragi Pavlin, ohraniti venec zmage, ki t i je že pripravljen v nebesih! Mir Gospo­dov naj kraljuje med vami in nad vsemi , ki so svete volje! Slava Bogu na viša­vah! Amcn . « 
S temi besedami sklone bolnica glav o 
ter zatisne svoje trudne oči za vselej . 
Evzebij in Pavlin klečita še vedno o b mrliču zatopljena v molitev, ko zabobn e na hišnih vratih votli udarci in zahtevaj o sirovi in zapovedujoči moški glasovi, najse jim nemudoma odpre. Pavlin poljubi še enkrat roko svoje umrle matere ter se po ­križa na čelu z odrešilnim znamenjem ; nato odide pogumno proti vratom . Pre­strašeno kriknejo ženske, ko jih odpre in se vsujejo v mirno domovje vojaki z go­limi meči . 
»V imenu božjem vas rotim, spoštujt e mrliča, ki je ravnokar izdihnil i« pros i Pavlin odločno . 
»Kdo pa, misliš, da smo, da bomo tre­petali pred smrtjo?« tulijo raztogoteni Rimljani. »Smrt je naše rokodelstvo in 
to bodete ti in tidve čarovnici takoj lahko poizkusili! Toda prej nam še izroči de­nar, ako ne, te bomo pognali z najhujšimi mukami na drugi svet! To je že od nas marsikdo občuti'l! « 
Že hoče brezsrčni ropar izpolniti svoje grožnje in jame neusmiljeno klestit i ubogega mladeniča, ko se iznova cdpro vrata in vstopi krepak in širok voj§i''ak z obvezano desnico. »Vi ste zgrešili prava vrata, tovariši !« zakliče prišlec . »Prav je, da krotite upornike in skubite bog'.-ttine ! Ali v tej hiši ne bodete našli ne prvi: ga ne drugega in vrhutega so njeni premo;valci pod mojim varstvom ! « 
»Oho, desetnik Marcij !« se začudij o nasilniki. »In ti se drzneš nam zapovedo­vati? Ali bi se rad pričkal z nami? Pa s e udarimo z meči, če se ne misliš takoj po ­brati svojo pot! « 
»Ha, strašliivci! Ker vidite, da n e 
morem sukati desnice, vam tako narašča greben! Toda le sem — pa se pomerim o kar tako!« vzklikne Marcij in se nasloni ob steno, da bi mahnil z mečem . 
Zdajci vrisne zunaj jasen mladenišk i glas : »Lucij, Lucij! Urno semkaj, roparj i 
grozijo Marciju!« Čez nekaj hipov pri­drvi na dvorišče jezdec in poslanik LucijMav, skoči bliskoma s konja. Kakor bi ši-nil, se razpršijo napadalci, ko ugledaj o Lucija, ki hiti z Benjaminom in Natanae­lom v hišo. 
»Ali vidite zdaj, da nas brani božj a roka in dobri angelji ?« vzklikne duhovnik 
Evzeb,j, dočim bi Sara najrajša omedlela od veselja, ko zagleda pred seboj svojeg a bivšega varovanca, ljubljenega Benja­mina. 
Tako so kristjani rešeni sovražnega nasilja, vsaj za prvi hip ; kajti pred zmage pijanimi in razposajenimi vojaki jim cel o poslanik ne more zagotoviti popolneg a varstva. Zato veli poklicati iz tabora kr­
ščanske vojake, s katerimi je nekoč služi l pri stotniji kaznjencev, da zavarujejo ta čas Marijino hišico . Potem pa spremlj a Evzebija v dvorano zadnje večerje, kje r -vzame duhovnik iz skrivališča dragocen i Gospodov kelih, da ga otme iz Jeruza­
lema. 
Zopet se nagiba solnce k zatonu in 
poslednjič padajo njegovi zlati žarki n a sveto mesto . Prebivalci Marijine hišice in njeni gostje so zbrani na vrtu pod stari m in častitljivim smokvinim drevesom, kje r so položili žalujoči, a tudi veselo upajoči umrlo Pavlino k zadnjemu počitku, ter s e pripravljajo na odhod . Zemeljskih zakla­dov jirn ni treba jemati na pot. Edini za­klad jim je dragoceni kelih, katerega va­t uje duhovnik pod gubami svoje oblek e in ki se jirn zdi več kakor vse zlato i n srebro. Samo Benjamin vjame za slovo pohlevna golobčka, katerega je otela do­brotna roka rajne Pavline žalostnega po ­gina, ter ju varno zapre v kletko, da ju po ­nese za spomin iz svetega mesta. Tako 2,apušča mala četica kristjanov, sprem­ljana od krščanskih vojakov, ki se nis o marali udeležiti prelivanja nedolžne krvi , mirno gnusobe in razdejanja osvojeno i n strto judovsko prestolnico. Ravnokar pri­-21ga dobrotljiva roka Stvarnikova na jas­nem nebesnem svodu migljajoče zvezdice ,ko dospejo begunci na dvorišče mirneg a 
domovja v Betaniji. 
Drugi dan zapove Tit slavnostni na ­stop vsega rimskega vojaštva ter deli me d najpogumnejše bojevnike obljubljena da­rila. Ni nam treba iznova povdarjati, d a zavzemajo med odlikovanci poslanik Lu­cij, desetnik Marcij in mnogi drugi kr­
ščanski vojaki tudi zdaj častna mesta . Končno ukaže poveljnik razkopati vs e mestno zidovje in ga nasuti tako enako­merno, da ne ()stane niti sledu o posamez­mh poslopjih ; samo trojica veličastnih , nepremagljivih stolpov Herodovega gra,­
dti, Hipik, Fazael in Mariamne ostanej o nedotaknjeni. To naj bi bilo zadostilo kra­ljici Bereniki, ker ni mogla rešiti templja . Seveda vidi tudi v tem dogodku njeno ča­stihlepno in lahkoverno srce zagotovilo , da se bodo vresnič'ile njene sanje o ce­sarski kroni . Toda previdni Tit je drugač­nega mnenja in ne čuti nikakega veselja, da bi se poročil z oholo Azijatinjo, ki j e pri njegovem vojaštvu, zlasti pa pri nje­govem modrem in preudarnem očet u skrajno nepriljubljena. Vsiljivka mu sice r kljub vsemu njegovemu preziranju sledi v lepih nadah v Rim, ali tu mora slednji č vendarle priznati, da so bile mamljive sli­ke egiptovske vedeževalke samo laž i n sleparija . 
Pretresljiva usoda judovskega ljud­
stva in njegovega svetišča je segla cel o trdim Rimljanom do srca. Se isti dan od­ide Tit s svojimi podpoveljniki na kraj , kjer se je pred kratkim časom dvigalo ve­ličastno poslopje hiše bož;e. Na mes tu, kjer se je lesketalo pr:iestno marmorno stebrovje in kjer so blesteli zlati svod i templja, ni ostalo drugega kakor orjaška groblja in kupi sajastih razvalin. V pred­dvore pa so zagnali Rimljani ujetnike, ti­soče in tisoče. Mračen obup jim sije z ob ­ličja ; nekateri preklinjajo zmagovalce , drugi pa se zvijajo v prahu in jih prosijo milosti in usmiljenja . Zaman! Tit ostane 
Pri svojem sklepu, da jih odpelje kot suž­
nike v Egipt ali pa kot veslače na velik e ladje, samo najkrepkejše in najlepše si iz ­bere za svojo slovesno vrnitev v rimsk o prestolnico . V nepreglednih vrstah se po ­mikajo ujetniki, zvezani kakor čeda drob­nice, zasramovani od brezsrčnih vojakov , proti najbližnjemu morskemu pristanišču . Ko se poslednjič ozrejo proti Jeruzalemu 
Jeruzalema ni več ; z zadnjimi oblaki umazanega dima in prahu, ki se dviga iz­nad pogorišča iri poteptanega mesta, kip i proti nebu žalovanje in stok, kletev iri ebup tisočev, ki so prenehali biti izvoljen o ljudstvo. 
Strašno je zadela sodba božje pravic e 
hčer Sionsko . — 
Drugi dan si izprosi Lucij Flav od svojega vrhovnega poveljnika dovoljenje , da sme odpeljati svoje varovance v Geza ­rejo in Antijohijo . Odtod želi odriniti v Italijo, da poizve po svoji materi in sestri, ki sta bili morali bežati pred Neronovi m nasiljem. Tit mu rad dovoli dopust ter g a obenem prosi, naj se zanesljivo udelež i prihodnjo pomlad njegovega zmagoviteg a vhoda v rojstno mesto. »Zahvaliti se ti imam za življenje!« pravi cesar proti kon­cu ; »tudi to vem, kar sem ti pri tisti prilik i obljubil ; ostal bom mož beseda in ne bon i preganjal kristjanov!« Lucij poizkuša tud i 
tu, da bi ga prepričal o božanstvu Jezus.a 
Kristusa. Tit se ne da omehčati, da bi za ­pustil rimske bogove. Slednjič reče po­slaniku : »Ni treba, da bi nastala me d nama razprtija zaradi vprašanja, ali je mo j
*Jupiter ali tvoj Kristus kralj in Gospo d tega sveta! To rij odloči prihodnost ! Zdravstvuj, prijatelj, in na svidenje!« Po ­tem pa še pripomni smehljaje : »Upam, d a mi ne boš zameril, ako te spremljajo n a poti moja srčna voščila, ko boš zasnubi l ono lepo in bogato judovsko deklico, ki s i jo otel iz gorečega templja! « 
Poslanik Lucij zardi in pravi, da si še doslej ni upal storiti tega koraka, in se po ­
slovi od Tita, ki še zmerom kliče za nji m s porednim smehljajem, češ, da se bo tak o junaški rimski poslanik kmalu osrčil za ta korak. 
Lucij ga stori šele v Cezareji, ko izv e 
iz Antijohije vznemirjajoče poročilo, d a ho ondi vsak čas izbruhnilo preganjanj e Judov, in ko rabi Sadok ne ve, kam bi s e zatekel s svojima otrokoma . Poslanik mu ponudi v Italiji novo domovino ter zasnubi Tamaro. 
In tako združi sivolasi Evzebij pre­
srečno dvojico istega dne, ko more pode ­liti v hiši stotnika Kornelija v Cezareji staremu Sadoku zakrament svetega krsta . 
Sklep. 
Na dan zmagoslavnega izprevoda in pe t let pozneje. 
Dne 7. aprila l. 71. po Idr. praznuje Ti t s svojim očetom Vespazijanom, ki je bi l začel krvavi boj zoper Jude, svoje zrna­goslavie. 
Jasno pomladnje nebo boža mesto 
sedmerih gričev. Vsi javni trgi in ceste , po katerih se ima pomikati zmagovita voj­ska na kapiteljski grič, bleste v prelest­nem slavnostnem nakitu . Po njih mrgole neštete trume ljudstva, glava pri glavi zr e skozi okna sijajno ozaljšanih hiš ki cel o strehe posameznih poslorij so zasedene od množice gledalcev . Po Apijski cesti , cesti zmagoslavja, stoje radovedneži p o več ur hoda iz mesta na obeh straneh te r nestrpno pričakujejo izprevoda. 
Ob vrtnih vratcih male hišice, kjer j e 
nekoč gospodinjila gospa Lucina, čakat a že od ranega jutra dve zakriti gospé . 
»Tukaj ne bo jahal kar tako po cesti , 
da bi se nič ne ozrl proti domu, Lucila, « pravi starejša gospa. 
»Seveda ne, mati, ako je le v izpre­vodu,« odgovori mlajša . »Toda, prosim te. nikar preveč ne upaj! Saj nisva poslej ni ­česar več izvedeli o njem, odkar sva po­begnili iz Rima ; čeli sva samo nezanes­
ljivo novico, da se je vrnil k vojski v Pa ­1 estino . « 
»Kako naj bi pa bili v svojem skriva­
lišču v Umbriji kaj izvedeli o Luciiu?« od ­govori Lucina . »Šele nedavno se je raz ­nesla vest, da je Neron umrl in da vlad a Vespazijan. Bivala sva v samotni gozdni dolinici, kakor dva puščavnika in najin a pisma so se najbrže poiz gubila. Venda r pa vseeno upam, da tvoj brat še živi in g a bodeva danes zopet videli. « 
»Dal Bog!« ihti Lucila . »Toda čujva, že done rogovi! « 
»Prišli so ! « zavrisne vzradošeena množica ter valovi nemirno semintja . 
Liktorji, ki pripravljajo bližajočem u se izprevodu prostor, in glasniki, ki ozna­njajo slavo božanskega cesarja in njego­vega sina, stopajo prvi . Za njimi prijaha 
sijajen oddelek konjenice, sleherni jez ­
dec Ima ovenčan blesteči šlem z lavorika­mi . Slovesno in dostojanstveno sledij o senatorji:vsi v snežnobelih togah, in naj ­višji uradniki z znaki svojega dostojan­stva, za njimi pa hite služabniki, ki sejej o rned vriskajočo množic-o nalae' v ta na ­men kovane spominske novce . Eden pad e tudi Lueili k nogam. Mladenka ga pober e ter pokaže svoji materi, rekoč : »Z lavo­rikarni ovenčana glava Titova in na drug i strani žalujoča žena pod palmo.« 
»Iudea capta,« * čita mati napis okoli slike. 
Zdajci zaore iz tisočerih 0'rl klici ne­ukro +i-iive radosti, kajti prikazali so se vo­jaki z vojnim plenom. »Glej, ondi neso prekrasni sedmerorogljati svečnik, ki je gorel v svetišču noč in dan!« vzklikne Lu­cina . »In tista zlata miza, ki jo nosijo vi­soko nad glavami na nosilnici, je najbrže miza oglednih kruhov. In tamle — o mati. mati, velikanski popirni zvitki na zlati h palčicah ali niso to Mojzesova postava in pisma svetih prerokov, ki so, navdihnjen i od Svetega Duha, učili o rojstvu, življe­nju, trpljenju in veličanstvu Sina bož­iega? « 
»Da, hčerka ; toda govoriva bolj nati­borna in rajši po grško, da naju ljudstv o ne bo moglo umeti,« jo svari gospa . »Nju­ne oči spremljajo nato premnoge zlate vi če in skledice iz tempeljskega zaklada , nedopovedno lepe ščite iz čistega zlata i n srebra, katere so bili darovali svetišč u kralji in knezi in ki so doslej kinčali tem­peljske stene, srebrne trombe, ki so na­znanjale judovskemu ljudstvu visoke praz­nike in jubilejna leta, in )edriiič napol ož­gane, z zlatom in z biseri posute trame Najsvetejšega, ki jih nesejo tod mimo. Po-tem prikorakajo vojaki s podobami osvo ­
* »Judeja premagana . « 
Zadnji dnevi Jeruzalema . 49 
jenih palestinskih mest ; vse so pritrjen e 
na visoke droge in kažejo v kričečih bar­vah najljutejše prizore iz obleganja in na-, padanja . Najbolj pa se čudi ljudstvo dvo­jici orjaških podob svetega mesta in gore­čega templja ter ju pozdravlja z viharnim i klici pijanega zmagoslavja . 
Za tem oddelkom slavnostnega izpre­' voda se vrste darilne živali, junci, beli ka­
kor mleko, s pozlačenimi rogovi, čezinče z 
ozaljšani s pisanimi trakovi in svežimi 
cvetlicam ;. Spremljajo jih postavni mlade­
niči in mogočna družba Jupitrovih duhov­
nikov. »Zaslepljenci!« pripomni natiho­
rria Lucila. »Ali ne drvijo duhovniki lav­
no tako slepo v naročje srnrti, kakor sto ­
pa brezumna živina v klavnico?« 
»Pazi, hčerka, pazi! Glej, zdaj priha­
jajo nesrečneži, ki bodo večji del že dan e 
ali pa v naslednjih dneh pokriti s krvjo,( ­
pravi mati. »Mrki možak v kraljevske 
opravi, ki gre vklenjen v prvi vrsti, je go­
tovo kak načelnik Judov . « 
Da, to je nesrečni Simon ben Giora, 
ki se je dal pozdravljati kot Sina Davido ­
vega in ima neizmerno krvi na vesti . Z 
rriračnim obupom na obličju stopa ropar ­
ski poglavar v naročje smrti, ki ga čaka 
na Kapitolu. Ravno tako žalostna in pre­
tresljiva usoda je namenjena tudi Janez u 
Gishale, ki koraka ob njegovi strani . 
Za petami jima sledi Jud, ki so ga oblekli v najlepša oblačila judovskega velikeg a duhovnika. Prsni ščitek in dvanajstoric a biserov bleste čudovito v solnčnih žarkih . Sedemsto najizbranejših mož in mladeni­čev, vsi v prazničnih oblekah, toda uko­vam v težko železje, zaključuje žalostn o skupino. 
»Samo sedemsto za borbe v cirku­
su?« se dela začudenega neki pobalin,»biti bi jih moralo najmanj sedem tisoč ! Ali jih ni ukazal Tit poklati v cezarejske m gledališču svojemu bratu na čast dva tiso č in v Antiohiji še mnogo več? « 
»Tako je!« se mu poroga bližnji so-sed ; »o ti, krvoločna mačica! Ali veš kaj ? Stopi še ti v vrsto, pa jih bo sedemsto in eden ! « 
Bučen krohot pohvali šaljivca. Toda v istem hipu stopijo gruče na prste in ja­mejo tiščati v ospredje ; bliža se zmago­vita in slavljena vojska, bučeča godba i n središče vsega izprevoda, presrečna slav­ljenca. Kakor valovanje morja hrumi me d strastnimi gledalci z vseh sedmerih mest­nih gričev, z vseh trgov in cesta : »Zma­ga, zmaga! « 
»Pazi dobro, da nama Lucij ne od­
ide j« dé Lucina hčerki in srce ji začne burneje biti v prsih . 
Truma za trumo, četa za četo korak a mimo njih, pojoč in vriskajoč vihte vojak i svoja ovenčana pokrivala. Lucija ni vi­
49 * 
deti. Že se prikazujejo nosilci bojnih zna­menj in pretorijanska kohorta, takoj nato 
četverovprežni, pozlačeni voz Vespanzi­jana, prvega slavljenca. Kakor kip kake­ga boga stoji cesar sredi bleska in sijaja,odet z oblačili kapitoljskega Jupitra, s škr­latnim plaščem in zlatovezno togo . 
»Lucija ni zraven« ihti gospa in se kr­
čevito stiska za srce. 
»Morda še pride!(( jo tolaži Lucina . 
»Glej, ondi prihaja še mnogo častnikov n a konjih in voz drugega slavljenca! « 
»Otrok, to so samo najbolj odlikovan i tribuni in poslaniki, tako visoko se pa na š Lucij ni mogel povzpeti . « 
Komaj izpregovori mati te besede, te­daj se ozt e neki konjenik, ki jaha ob Ti­tovem vozu, proti hišici gospe Lucine ; 
hkrati se izvije materi in hčeri iz prs; klic veselja in radosti. »Lucij !« vrisneta obe­dve kakor iz enega grla. Tudi konjenik ji je spoznal in je takoj pri njima. Toda Lucijne more mnogo govoriti, nadaljevati mora spremstvo svojega gospoda do kapitolin­skega griča. V naglici jima imenuje Akvi­lovo hišo, kjer naj bi praznovali presrečn o svidenje, ter odjaha svojo pot, ločim m u polni srce večje in čistejše veselje, kako r ga je deležen njegov oboževani slavlje­nec, dasi mu krasi čelo zlat lavorje v 
venec. 
Na večer tega pomenljivega dneva seznani poslanik Lucij glav svojo mater in sestro s svojo mlado soprogo Tamaro i n njenim bratom Benjaminom . Rabi Sadok,ki nosi odslej kot spomin na hišo, kjer j e piejel zakrament duhovnega prerojenja , ime Kornelij, se pokaže Rimljankama šel e drugo jutro ; dan, ko so Rimljani slavili svojo težko privojskovano zmago nad ju­dovskim ljudstvom in njegovim templjem , je preživel sam zase s postom in molitvi­jo. Toda zdaj so si vsi kot kristjani kako r otroci ene družine in kmalu druži srca medsebojna krščanska ljubezen. Pavlina pozdravljata Lucina in njena hči kot svo­jega starega in dobrega prijatelja. Po­strežljiva Roda, ki je prišla z njimi vre d ‘ Rim, Natanael in Rahela, katere ni ho ­tel pustiti Lucij osamljene v Palestini, tvo­rjo eno samo družino. Veliko, veliko s i vedo pripovedovati : Pavlin pokaže gosp é Lucini Veronikin potni prt, katerega nje­no verno srce kar ne more zadosti poča­stiti, Benjamin prinese kletko z Iepirni be­l mi Marijinimi golobčki. skratka, prve dni ni pripovedovanja ne konca ne kraja . 
Toda rabi Sadok ali Kornelij se klju b tem ne more privaditi šumu velike rim­ske prestolnice. Srce ga vleče v samoto . Zato ga povabi Lucij s seboj v Umbrijo, kjer namerava kupiti v obliž:ju prejšnjeg a 
bivališča svoje matere za celo družino 
pripravno posestvo. Z novci mu ni treb a skopariti, ker ga ob vsaki priliki podpir a imoviti in darežljivi rabi, kateremu se j e zdaj na Titovo prizadevanje vrnilo tud i 
ono imetje, ki je ležalo izza časa Cestija Gala v Antijohiji zaplenjeno . Najbolj uga­ja starčku Trazimensko jezero . Njegova široka, sinja gladina z lahno zaokroženim i bregovi je v marsičem slična Genezare­š'kernu jezeru. Tukaj si kupi krasno, ve­liko posestvo s pristavami, vinogradi in oranžnimi vrtovi ter se preseli še tisto je ­sen s Tamaro in Lucijem, z njegovo ma­terio in sestro in z vsemi ostalimi znanc i na svoje novo domovanje . 
Preden pa odide Kornelij iz rimskeg a mesta, se posvetuje v neki zadevi z Li­nom, naslednikom sv . Petra, ki mu izroč i važno opravilo ter ga pošlje s Pavlinom k Trazimenskemu jezeru . Ko se poslavlj a od vrhovnega poglavarja kristjanov, vzklikne ves navdušen : »To bodi odslej naloga mojega življenja! Ker sem se tak o trdovratno upiral besedi božji, hočem vse svoje znanje in moči obrniti v to, da se b o beseda božja razširila po vsem svetu ter se ohranila od roda do roda čista in nepo­kvarjena. Sveti oče Lin, pošlji mi v Um­brijo svoje najboljše pisalce, kar jih imaš, čim več, tem bolje. Stanovali bodo v naj­zračnejših in najmirnejših hramih mojega doma, bogato preskrbljeni z vsem potreb­
nim, in jaz sam bom delal z njimi ter jih 
nadziral, da se niti črkica svetega pism a ne h( i7 p rernenila. « 
Tako govori Kornelij in odide, sprem­ljan od papeževega blagoslova, na obal i Trazirnenskega jezera, kjer prične z d v Eajstorico pisalcev za Cerkev tako važn o in plodonosno delo, zvesto prepisovanj e in razširjanje evanvelijev. 
Pet let mine po teh dogodkih. 
Na jeruzalemskih razvalinah se jam e polagoma vzdigovati novo mesto, le pro­stor, kjer se je dvigal tempelj, stoji zapu­
ščen in prazen ; neznatna razvalina te spo­minja slave in sijaja nekdanjega svetišča . Kmalu izgine tudi ta, razpadli bodo nje­govi temeljni kamni, tako da se bo izpol­nila Gospodova prerokba : »Kamen ne b o ostal na kamnu . « 
Častiti škof Simeon se vrne čez nekajčasa s svojo krščansko občino iz Pele v Jeruzalem ter izpremeni dvorano zadnj e večerje, katere temelji so ostali še prece johranjeni, v krščansko cerkev . Tu tolaži odslej svojo čredo, 'ki se sprva le težk o vdaja žalostni usodi svetega mesta . Krist­jani so bili namreč poprej navajeni hodit i skupno z Judi v tempelj molit . »Kako prav je bilo, da je šel Gospod Jezus od nas, da­siravno smo takrat žalovali ter nismo mo­gli umeti! Se bolje pa je za našo Cerkev , da nam je bil Gospodov tempelj odvzet!« 
pravi škof. ' »Kristusova Cerkev je bila , 
dokler je stal tukaj tempelj, preveč odvis­na od stare Mojzesove postave, ki je bil a le predpodoba in priprava nove daritve . Zdaj je prosta teh vezi in se bo veličastn o razširila v duhovni Jeruzalem, ki bo okle­pal ves svet in v čigar sredi bo vladalo Jagnje; ki je zaklano od začetka.« 
Tako tolaži sivolasi Simeon svojo ob­
čino . Vlada jo še dalj kakor trideset let i n konča svoje sveto, življenje s smrtjo n a križu. »Vsi, celo sodniki so se čudili, d a je starček stoindvajsetih let tako srčno i n stanovitno prenašal strašne muke na kri­žu,« nam poroča njegov životopis . 
Evzebiju ni bilo usojeno živeti tako dolgo. V visoki starosti se je nastanil v Betaniji in bil pokopan v Lazarjevi vo­tlini poleg 'svoje pobožne družice Salome, 
poln Čednosti in zaslug. 
Po Italiji in širnem rimskem cesarstv u ,je ui'iva i a Cerkev v tem času in nasled­njih 'pet let, ko sta vladala Vespazijan i n Tit, blagodejen mir. Razveseljiva slika iz te dobe naj zaključi našo povest. 
Na vzhodni obali lepega Trazimen­skega jezera v Umbriji se dv iga sredi ve­
likega posestva v senci cvetočih oranž prijazna rimska vila. Krog vitkih jonskih stebrov njenega dvorišča se povija vinska trta in sredi vrtnega grmičevja šumlja li­čen vodomet. Tu se zbira navadno krdel­
ce belih golobov, si gasi svojio žrejo iz mar­mornega korita in zoba zrna, katera j im 
nasipa rdečeličen štiri eten deček. »Babica, babica!« kliče deček danes častitljivo gospo, ki je ravnokar pri čita­niu nekega rokopisa v bližnji utici napo l zadremala. »Babica, kdaj pride 'o'če? « »Kmalu, Lucilček, in vsi mu bomb šl i naproti, ko se zbudi tvoja sestrica,« od ­vrne gospa ter pogladi malega kuštravč­ka, ki je bil pritekel k njej . »Hej,« vzklikne 'malček in ploskne s svojima ročicama. »Tudi mamica? In teta Cila in Sara in Roda? « (»Seveda, vsi in tudi go'!.'obč'ki lahko poleté z nami, če se jim ljubi . « 
»Ah, ti me ne ubogajo! Venomer le­tajo semintja, ali z nami ne bodo hoteli iti . Toda tisto belo, jagnje, 'katero mi je bi l 
podaril Marci¦j, bom vzel s seboj. Pel'al ga bom na višnjevi vrvici in striček Ben­jamin bo poganjal. Pavlin bo pa doma in Natanael tudi. « 
i»čemu naj pa ostaneta dobri Pavlin in Natanael doma?« vpraša babica. 
'»Pavlin mora pisati in Natanael tu-di,« se odreže modra glavica. »Takoj sko­
čim po jagnje in zbu(di'm obenem tudi Ta­maro, potem pa gremo . « 
»tKa(kor majhen vojskovodja! « si misl i gospa sama pri sebi ponosno'. 
Tu se prikaže na stolpnicah, ki peljejo 
na vrt, lepa ženska postava, držeča v na­ročj'u dražestno, komaj dve leti staro 'de­tece, in takoj vstane gospa ter ji hiti na­'proti . Malemu. Lucilčku pa ?njegova )dve ­letna sestrica, ki je še premlada, da bi s e igrala z n'irn, ni kaj prida mar ; zato, pa toliko veseleje pozdravlja upognjenega starčka z dolgo, sivo brado, ,katerega je cvetoča rnladeni
ka za roko pripeljala iz hiše. »Dedek, dedek!« vzklikne deček, »in teta Cila! Tudi jaz grem z varni in moj e belo jagnje in golobčki bodo , zleteli, z na'­mi, če se jim bo ljubilo. In Rahela, Sara in Roda so tudi tukaj! In celo Natanael in Pavlin! Sta H že dovršila svoje pisanje ? Sicer vaju bo dedek oštel i « 
Ml adeniča sta bila dovršila delo i n zato dedku Korneliju ni treba srditi. Vsi skupaj se veselo odpravijo na pot , ravno ko se nagiba po,polldansko solnce v vsej svoji krasoti proti zapadnirn gričem . Lucij se je bil nekaj dni poprej odzval nuj­nemu povab i lu Tita ter odpotoval v Ri m in zato je Tamara precej v skrbeh, kdajse vrne njen ljubljeni soprog iz mesta. Po­slaniku se doslej še vedno ni bilo posre­čilo, da bi se bil i?znebil državne službe i n vendar bi ga ,mlada žena tako rada -imela pri sebi in otrocih. Kornelij mu je bil dal na pot zaboj rokopisov, katere naj bi iz­ročil papežu, evangelije svetega Matevža, 
Marka in Luka in vsa pisma Pavlova i n 
Petrova, v desetih ličnih prepisih ; zdajpričakuje novih pergamentnih listov in drugih pisaln ;h potrebščin, ida bo nadalje ­val svoje težavno delo. 
Kmalu prehodijo senčnati kostanjevi drevored, ki krasi obalo sinjega jezera i n ,dospe'o do velike rimske vojne ceste ; ni jim treba dolgo čakati pod košatim brest ­jem, kamor so bili sedli, kajti kmalu s e pojavijo na cesti ljudje in Benjamin vzklik­ne : »Je že tukaj! « 
Mali Lucilček zaploska s svojimi ne'ž­nimi ročicami in pravi, dedu Korneliju, ,ki ne more videti tako daleč : »Oče gre! I n Marcij! « 
»Da, ioba prihajata,« pripomni Tama­ra, »toda ne sama : spremlja ju še neki 
rjezdec, kateremu je Lucij prepustil častn o mesto na svoji desnici . Marcij jaha prav skromno za njima . « 
»Kdo, naj bi bil oni tretji? Nazadnj e morda celo Tit — saj res ne vem, kom u ?na j bi prepustil rimski 'poslanik častno me ­sto,« ldé starček KoTnel'j nekoliko prep la-šen. »Če je Tit, je najbolje, da se mu umaknem. Sicer iupam, da sem mu p o božji milosti že zdavnaj odpustil, kar j e zagrešil nad Jeruzalemom, templjem in svetimi posodami, ali vseeno bi mi ne bil o ljubo, če bi se moral 'zopet srečati z njim .« 
»Le ostani tu, oče,« pravi Benjamin . »Ta tu'ec ne more biti cesar, ko sedi tak o ponižno na svoji muli . « 
Medtem se približajo jezdeci naši družbi in 'mali Lucq ček bi rajrajši kar sa m stekel k očetu, da ga ni preplašila častit­ljiva postava tujega 'moža, na katerega zr e Lucij z velikim spoštovanjem . »Tudi ta j e dedek,« pravi deček in smukne sramežlji­vo za materino krilo . 
Lucij pomigne svojim znancem bliž'-i e in vzklikne: »Pridite, prid ite! Danes je 
došla naši hiši sreča, kajti sveti oče Lih ,naslednik Petrov in namestnik Kristusov na zemlji, se hoče nastaniti pri nas . Po­kleknite, da vam podeli svoj blagoslov! « 
Tedaj dvigne Lin svojo desnico ; n 
blagoslavl'a navzoče. Tu se ojunači cel o Lucilč'ek napram novemu »dedku«, čigar oči 'zro nanj tako prijazno in ljubeznivo ,dnu pokaže svoje jagnje in pravi : »Daj, blagoslovi še jagnje! « 
Smehljaje ugodi papež otrokovi proš­
nji in ga opomni, naj se često spominj a ,boižiega Jagnjeta in naj tudi sam postan e krotko in pohlevno jagnje nebeškega Pa­stirja. Nato pele presrečna krščanska dru­žina svetega očeta na svoj 'dom in ga ipo­gosti v veselju svojega srca . 
Pozno zvečer pripoveduje Lucij svoji soprogi, zakaj ga je bil poklical Tiit na svo j dvor. Vespazijan peša od dne do dne in 
ne mo,tie biti daleč dan, ko mu bode bel a žena iztrgala iz rok cesarsko žez ..%o. V tem slučaju ponuja Tit poslaniku Luciju Flav u važno mesto poveljnika cesarjeve telesne straže, ker je prepričan o njegovi ne­omajni zvestobi. Lucij se je bil posvetoval 
o tej zadevi s papežem Linom, ki mu j e prigovarjal, ,naj kar pogumno prevzame t o ;vplivno mesto, ,kjer bi lahko v marsičem ugodno deloval za Cerkev . »Kljub temu nisem hotel reči odločilne besede,« sk,ep a Luc ij, »ker bi rad slišal tudi tvoje mnenje , ljuba Tamara. Kajti žrtev, ki mi j%o na­laga ta služba, bi zadela tudi tebe, mord a še veliko bolj kakor mene samega. Tita se mil seveda ni treba bati ; toda za Titom preži njegov brat Domic'jan, ki kar koprn i po dnevu, ko bo tudi Tita pokosila smrt ,kateremu zdravniki ne obetajo pozne sta­rosti. Domicijan vé, da sem kristjan, i n me 'zategadelj mrzi in črti . Tisti dan, ko bo pre,iel 'vladarsko žezlo, bo podpisan a moja smrtna obsodba . — Tamara, čitam ti že z o%č'i, kaj boš odgovorila; prosim te, premisi dodobra velikost žrtve. Jutri po prejemu svetih skrivnosti vprašaj Zveli­čarja za svet in potem rni povej svoj e mnenje. « 
»Ali smerno upati, da postane Tit kristjan ?« vpraša Tamara . »Težko,« odvrne mož . »Brez poniž­
nosti ni mogoče priti do vere . Kako naj 
je Tit, ki ga svet obožuje, ponižen? Zidaj 
ima vse, česar si more poželeti pogan . Ne­minljiva slava pri poznih rodovih mu je zagotovljena. Flavij Jožef piše njemu v čast zgodovino judovske voske in pove m ti, da kadi svojemu pokrovitelju, kar se dá. Senat mu ravnokar postavlja iz naj ­dragocenejšega marmorja veličasten sla­volok, čigar podobe bodo oznanjale vse m našim po'tomcem njegovo zmago nad Je­ruzalemom. Več svet svojim ljubljencem ne more dati ; pravo nesmrtnost in večn o zmagos avje ponuja samo Kristus svoji m bojevnikom . « 
Lucij pripoveduje še marsikaj o svo­jem potovan,u, kar zbuja Tamarino zani­manje, o rimskih 'kristjanih, o grobni 'ka­pelici, ki jo je "dal Anaklet postaviti n a grobu prvaka apostolov, o razveseljivih 
novicah, ki dohajajo iz 'krščanskih obči nv Španiji, Galiji in ob Renu. »Še nekaj, « pravi slednjič poslanik, »videl sem Dru­zilo. (Knežji hčerki se godi zares hudo, č e sodimo njeno usodo z merilom tega sveta. Izgubila je menda vse svoje imetje, izne­verili so se ji vsi sužnji razen Helene . Toda nesreča ji je "bila v srečo: postala je končno kristjana ter naša mir srca. Po­vabil sem jo bil semkaj in 'prihodnji tede n se lahko -nadejaš, da dospe k nam s He­leno. Mislil sem, 'da boš 'tudi ti vesela tega povabila .« 
»Moj dobri Lucij, veš, da sem vesela , saj ji rnoram biti v marsi čem hvaležna . Kaj pa nesrečna Berenika? « 
(Pusti rajše to vprašanje! Propadala je od stopinje do stopinje! Zadnja nada je , če jo ,priporočimo božjemu usmiljenju ! « 
Drugi dan se vrši v prijazni rimsk i vili tik Trazimenskega jezera velika i n ginljiva slavnost. V najlepši hišni soban i 
opravlja sveti 'oče Lin daritev svete maše. Pavlin mu streže kot levit, Benjam inu in Natanaelu pa podeli papež štiri nižje re-dove ; vsi posvečenci prejmejo iz njegovih rok sveto obhajilo. 
Pri tej priliki so marsikaj tolažil­nih besedi izpregovorile ustnice svetega 
očeta ter vlivale v srca vseh vernikov ,moč in tolažbo. Pavlinu, Benjaminu in Natanaelu pa us iši njih srčne želje : vzel jih bode s seboj v Rim, 'k: er bo Pavlina meseca decembra posvetil v mašnika, 'do-­čim se bosta ostala dva mladeniča pod nje­govim nadzorstvom bavila z bogoslovnimi nauki. Korneliju veli nadaljevati pričeto delo, Lucija pa pregovori, da se končno odloči prevzeti obljubljano službo načel­nika cesarjeve telesne straže. »Ne tajim , da ne bo brez nevarnosti,« pravi Lin ; »toda vojak Kristusov se ne sme ogibat i nevarnosti, kjer se mu ponuja in ob jubl :ja venec zmage. V tej službi' lahko več ko­ristiš Cerkvi kakor med svojo družino. 
Uverjen sem, da sta tvoja plemeni ta so­proga in pobožna mati pripravljeni utrpet i to žrtev.« 
»Z vesel'em,« odgovorita hkrati Ta­mara in gospa Lucina. 
»Morda bo Gospodu dopadljivo, č e tudi same sebe p'Gp'olnoma 'darujemo nje­govi Cerkvi?« vpraša Lucila . 
»Gotovo, in sem tudi docela prepričan , da bo Gospod ozd nas vseh, celo od teg a malčka, ki se zdaj igra z golobčki in jag-n~'jetorn, sprejel daritev, nemara celo kr­vavo daritev . . .« odgovori Lin s solznimi očmi. Bog bo podelil svoji Cerkvi, dok..er bo vladal Tit, nekaj dni neskaljenega miru . Toda Titov brat Domicijan je strupen so­vražn.k Kristusovega imena in nosi v prsih srce Neronovo. Kmalu bodo, zavr­šeli novi viharji in prelite bo še mnog o krvi, preden bo Cerkev zmagala . Da, voj­skovala in borila se bo do konca sveta . Ali zmaga ji je zagotovljena. K r i s t u s je zmagovalec, Kristus j e kralj, Kristus je gospod, neb a in zemlje . » 
Besede papeževe so se i'e. Vsi, katerim so bile narnenie, ne;‘sd. , 4gali , zmagala je Cerkev in ,bo-z,mú-g'oa na veke. ,"- ---'„, 
Kone