kazal, da je poleg zavednega katoličana tudi velik narodnjak. Dokazal je to najprej v boju za pravice hrvatskega jezika v šoli, ki ga je izvojeval po triletni borbi L 1908 v prid hrvaščine. Dokazal je to z borbo za glagolsko bogoslužje in s sistematičnim delom za izboljšanje izobrazbe glagoljaške duhovščine, kateri je ustanovil znanstveno podlago s »Starcslovansko Akademijo« na Krku. Dokazal je to s svojim nastopom za majsko deklaracijo. Dokazal pa tudi s svojim odločnim obnašanjem o priliki italijanske okupacije svoje škofije, s katerim si je nakopal pregnanstvo in bržkone tudi prezgodnjo smrt.
Kako resno je pojmoval zedinjenje Jugoslovanov, nam pričajo besede iz enega njegovih člankov izza časa borbe za samostojnost, ki še danes veljajo v polnem obsegu in bi bilo prav, če bi se jih zavedla vsa jugoslovanska javnost: »Naši računi nas bodo privedli samo takrat do pozitivnega rezultata, če se v zavesti tega dejstva (germanske ekspanzivnosti na vzhod) prenehamo cepiti in se vsi brez razlike strnemo proti skupnemu sovražniku, kajti kakorkoli bi se sicer ločili po svojih nazorih, imamo le vsi eno skupno domovino. Stari kristjani so bok o bok s pogani prelivali kri za rimsko državo, čeprav jih je nepremostljiv prepad delil od njih. Sovražnik dobro ve, kako pospešuje njegovo delo izvajanje načela: Divide et impera! Z neslogo in cepljenjem mu prihajamo nasproti in mu pomagamo pri njegovih namerah; s tem vršimo posel grobokopov lastne domovine in lastne bodočnosti.«
Tudi »Dom in Svet« je v svojih začetkih v nekem oziru dete Mahničevih idej. Mahničev način kritike umetnosti in literarnih proizvodov mu je bil skozi dolga leta vodilno načelo; zato je tem bolj dolžnost, da se ga naš list, ki je stopil medtem že v zrelo moško dobo, spomni kot se z ljubeznijo spominjamo  dragih učiteljev iz  mladostnih  let.
MAHNIČ - SLOVENSKI
LISTKAR.                  Dh I. PREGELJ.
Listkarstvo je slovstvo, ki ga beleži zgodovinar slovstva pod posebnim poglavjem. Razvilo se je iz novejšega evropskega časopisja kot slovstvo pod črto v posebne vrste slog in se kot tako razvijalo in uveljavljalo ob časovno leposlovje (E. Sue, A. Dumas) in ob starejši francosko-angleški esej (Montaine, Macaulav). Listkarsko leposlovje je služilo knjigotržnim namenom: vezalo te naročnike in odjemalce lista. Listkarski esej pa je služil predvsem neprisiljenemu razpravljanju dnevno zanimajočih vprašanj vsaktere vrste, je bil torej poljudni, lagodno zgovorni (kozeristični) in duhapolni (l'esprit), duhoviti razgled po slovstvu, umetnosti, okusu in modi, deloma s prav jakim humorističnim,  satiričnim in polemičnim podzvo-
kom: vseskozi krepko orožje v boju za dnevno važna vprašanja v rokah gotovih pisateljskih »problematičnih narav« in idejnoneustaljenih razdobij, ko se je slovstvo uslužilo časovnim dogodkom v zmislu »političnih« slovstev (Mlada Nemška, L. Borne, H. Heine). Baš iz listkarskega pisateljevanja so zrastle sijajnosti imen: Saint-Beuve, Carlvle, Gottschall, Harden i. dr. Baš listkarsko slovstvo je neskončne važnosti za raziskovatelja po kulturni zgodovini, ker je kot izrazito časovno slovstvo prava zakladnica snovi za spoznavanje okusa in duše v dobi in občinstvu, pa najsi je zdaj časovni ključni roman (Samarov i. p.), zdaj polemična invektiva proti gotovi kulturni osebnosti ali ideji, zdaj groteskna satira, za-vratnooster dovtip, persiflaža, parodija ali celo časnikarska politična in osebnostna nesramnost. Meje, kje prehaja listkarstvo v okvir lepe umetnosti, slovstva in slovstvene zgodovine, določuje estetika. Termine časovno senzacionalnih listkar-skih enot pa beleži zgodovina narodove politike in kulture, iz katere potem neposredno zajema in oblici pravi umetnik v svojih zgodovinskih, socialnih in kulturnih umetniških vrstah, v drami in romanu.
Zgodovinskega in slovstvenokritičnega pregleda o slovenskem listku še nimamo. Kar imamo, je gola bibliografičnost v Glaserju in Šlebingerju. Izrazito v luči listkarstva je mimogrede razmotri-val Jurčičev in Kersnikov podlistek Prijatelj. To je pa tudi vse. Zato ni lahko izreči o kateremkoli slovenskem listkarju končnoveljavne ocene. Opaziti je sicer že davno pred rojstvom slovenskih političnih dnevnikov (Slovenski Narod. Slovenec, Edinost) gotove vrste slovenskega listkarstva v dopisništvu Novic i. dr. Ta prvi potopisni (M. Verne) listek je povzročil in rodil klasičnost Levstikovega »Popotovanja« in Erjavčeve rahle satire. S Stritarjem in po njem, ki ni le stvaritelj naše klasične, poljudne abstraktne proze, pa se je javil že odločno okus tujega feljtona bodisi v raznih pismih (Pisma iz Rusije, Pisma iz Zagreba, Listi iz Italije itd.), bodisi v neprisiljeni poljudni esejistiki (Ogrinec, Erjavec) »obrazov«, pogovorov (Stritar) in celo listkarske satire (Levstik, Stritar). Po rojstvu slovenskega političnega časopisja so se v široko in dolgo poslužili Levstik-Stri-tarjevih oblikovnih pridobitev podlistkarji Slov. Naroda, Slovenca i. p. in ustvarili nekaj tipike (periodičnost n. pr. Nedeljskih pisem i. p.) v življenju slovenskega feljtona, kateremu je podlegel celo sijajni epik v Jurčiču in vzrastel nekak klasi-čar v Baptisti-Kersniku.
Iz te tradicije je razvil svoj svojstveni in čudovito senzacijski listkarski glas veliki popularizator katoliške misli na slovanskem jugu — kladivar dr. Mahnič, Pojavil se je sploh kot člankar in list-kar. Vzrastel pa je oblikovno naravnost iz Stritarjevih jezikovnih in stilističnih pridobitev in je to posredno sam priznal, ocenjujoč velike književne zasluge svojega učitelja (Dvanajst večerov str. 143 si.), kateremu je vzrastel kot srdit in kolerično-enoten grajalec, Mahnič je sicer nastopil, razliku-
28
joč se od toliko drugih učencev Stritarjevih, popolnoma brez vsake pisateljske in stilistične ambicije. Spoznati je moral že zgodaj, da pravega pisateljskega talenta ni v njem. Kot bojevnik za načela in čisti katoliški duh v Slovencih, kot mirno motreči modroslovec, teolog in vzgojnik se je obrnil v prvi vrsti proti idejni pogubnosti v slovenskem slovstvu in se v ta namen poslužil najpripravnej-šega orožja in najmanj prisiljene oblike — listka v dnevnem časopisu »Slovencu«, odkoder se je pozneje preselil še in tudi kot listkar v svoj »rogo-borni« »Rimski Katolik«. Listkarsko slovstvo Mah-ničevo, ki ponekod prehaja v člankarstvo, na drugi strani pa v polemično ali kakorkoli drugače invektivno dopisništvo, je mogoče približno točno razvrstiti pod gotove tipične oblike. Tu so a) listki v leposlovni, epski obliki deloma satiričnogroteskne vsebine (Indija Komandija, Zadnji samotar, Iz dnevnika Štefana Hodulje, Ahasverus, večni jud, Iz dežele pritlikov-cev, Potres v »peklu«, Silvestrova noč v »Narodni tiskarni«), .deloma vzgojnonovelistične kakovosti (Akademija 19. stoletja, Vničeno življenje), b) listki poljudnorazpravne oblike, deloma v dialektični dialogiki Platona (Dvanajst večerov, Dodatek L), deloma v pisemskem pogovoru (Pisma o vzgoji, narodnosti-i. p.), c) listki v obliki slovstveno-knji-ževnih študij in esejev (Gregorčič, Poezije II,, A. Aškerc, Balade in romance, Vošnjak, Pobratimi, Levstik, Zbrani spisi L, II. itd.), č) listki šaljivo-satiričnih »obrazov« (Cilindrova stoletnica, Meta-morfoze Mateja Krišpina iz pruskega kraljestva, Božji volek, satirično komentirano pismo ženske i. p.), d) potopisni listek in e) poslanice (dijaštvu i. dr.).
Še prav v okusu starejšega anekdotnega sloga je bil priobčil Mahnič v »Kresu« (1881) črto »Kako je Kobencelj na Dunaj sir nosil?« Morda je bil to spisek, ki je nastal še v dijaških letih, ko je Mahnič spisoval in urejeval domači list »Vrt«. Istega leta pa je začel priobčevati Mahnič prav listkarsko neprisiljeno in periodičnopisemsko oceno o učni snovi na srednji šoli, in sicer v latinščini, (Paedagogica. Fol. period. 1881—1886). 1884 pa se je javil v »Slovencu« s svojo prvo slovensko listkarsko senzacijo, z »I n d i j o K o m a n d i j o« (ponatis v »Rim. K.« L). To je »povest« v 11 pismih z običajnim pisaiteljevim uvodom. Vsebinsko je satira. Mahnič v njej zasmehuje evangeliji svobode, bratstva in enakosti (»o stoletnici francoske revolucije Slovencem v spomin«!), Rousseauja in njega slovenskega popularizatorja Tončka Koludrovčana-Luči-slava-Stritarja, ki se je bil iz zapadne dežele vrnil kot nov evangelist v Komandijo oznanit svoje pravo pokolenje (Kancijan-Kant, Fichte-Smerekar, Schelling-Šitnik, Hegel-Igel-Jež, Rusov [Rousseau], Poltine [Plotin] i. p.). Nadalje bije Mahnič po de-scendenčni teoriji (prerok z Večernih otokov, oče Mrkovec), po Cabetovem komunizmu (in sinu kapitalizmu — Ovbe Žakelj), po hegeljanskem in tabor janskem narodnjaštvu (Komandski dom) in so-kolstvu (skakalnice), po »sanjaštvu«, ki je odstavilo  »nebeške strahove«,   po Schopenhauerjevem
(Stritarjevem) »bratstvu z živalimi« itd. Ta Mah-ničeva satira, ki ni sicer vzbudila splošne pozornosti,1 je Mahničevo listkarsko najboljše delo, je tudi snovno in motivno obudila poznejši Tavčarjev pamfleit »4000«. Mahnič jo je napisal pod vidnimi vplivi Stritarjeve »Devete dežele«, in sicer zavedno polemično.
Mahničev dovfip ni sicer baš neposreden, zahteva gotovo obzorje, ki ga povprečno bralci političnih dnevnikov nimajo. Vendar pa je neoporečna logika Mahničevega grotesknonazornega risanja (parodistično povzemanje govorništva 80, let) in pripovedovanja, ki se završiči v katastrofi »novih razmer« s tem, da otroci rastejo v čudno ne-avtoritativnost in osli nočejo vpiti a i, Mahničev »esprit« je deloma stritarjanstvo (lune grdi obraz — »človek se mora čuditi, kako se morejo naši pesniki vanjo zaljubljati«, narodni pilarji — ki izdelujejo pile, da bodo ž njimi pesniki svoje pesmi pilili i, p,) in diši po »olju«,
Druga satirična listkarska povest Mahničeva je »Zadnji samotar« (Slovenec), Godi se ta »izvirni roman« na Goriškem za Jožefa I, in papeževega prihoda v Gorico, Snovno je vzrastel iz S e b, Brunnerja (Die Mvsterien der Aufklarung in Oesterreich), de Segurja in Leva Taxila (Les Freres Trois-Point, Les Soeurs Maconnes, Le Culte du Grand Architecte), Vekoslav V i -g e n j s k i (nekak simbolni psevdonim Mahničev) je glavni junak v romanu, kjer nastopajo groteskni tipi zida Ivana Mostovskega (Ben Saruk Mena-hem), masona Kazanovskega (pustolovec Časa-nova), jožefinca župnika Luka pri Volkih, komisarja Geravsa v Kobdilju i. p. Umetniško dramatične sile roman ne kaže, kakorkoli sicer veže ponekod čudno eksotična snov in nekako strahotno romantično vzdušje. Osebnosti »junakov« pa so komaj malo telesne in govorijo popolnoma netipiziran, nekarakterističen govor. Sicer je »Zadnji samotar« satira na jožefinstvo in židovsko masonstvo. Zgodovinsko ozadje je zajel M. najbrž iz Morellija. Epične strnjenosti v povesti ni prav nič in najmanj v dramatičnem smislu zapletka in razpletka.
Še manj epičnotehnične gotovosti kaže tretji obširni Mahničev satirični listek »Iz dnevnika Štefana Hodulje« (R, K. I, si.). Mahnič nastopa spet kot izdajatelj tujih pisem (Tone od Kala!), ki so dnevnik nekakega kraškega »smejo-čega filozofa« in popotnika v motivnosti slovitega Lesage-a. Vsebina dnevniških listov je karikatura sodobnih slovenskih razmer (s prav očitno doživ-ljenim goriškim miljejem) v šoli, politiki, narodni izobrazbi itd. Stavki kot »a literis rusticis, libera nos Domine«, »o, si cor tuum non esset fatuiim, non crederes f a t u m« i. p. označujejo ost proti pre-^ tirani želji po splošni omiki, proti svetožalju '(Stritar), Groteskni orisi narodne besede, pouka na   gimnaziji in ženski   preparandiji,   slovenskega
1 Prim. Prijatelj-Kersnik VI. (II. III., str. 321): »Vsakdo je vedel, da je ta M. satira veljala v prvi vrsti Stritarju. Morebiti zato, ker Stritar ni bil izrecno imenovan, morebiti zato, ker ni bil več v modi, je šla čisto tiho mimo oči in ušes slov. skrivnih liberalcev.«
29
i
uredništva in dopisništva, politične kandidature in tipičnih kandidatov (dr. Zima, Jošt Drejčič) tvorijo epsko snov dnevnika »Štefana Hodulje«, ki je motivno isto kot starejši Aleševčev »Brencelj« in mlajši »Žane z Iblane«. Krajiše, a v podobnem slogu in načinu pisane Mahničeve satire so še »A h a s -ver, večni jud, stara povestvnovi obliki« v dveh poglavjih, ki se motivno naslanja na »Zadnjega samotarja«, nadalje »I z d e ž e 1 e pritlikovce v«, ki spominja na »Indijo Koman-dijo«. Že pred Mahničevim »Potresom v ,peklu'« in »S i 1 v e s t r o v i m večerom v .Narodni tiskarni'« srečamo podobno snov in obliko v Slovencih (Levstik, Zatoženi samoglasnik). Listka sta krepka sunka proti liberalni tiskarni. V »peklu« je predočil Mahnič smrt duha Hasmodeja, ki mu je ime »spiritus liberalis« in so njegovi sinovi radikalizem i. dr. Spisa sta časovni, politični satiri. V »obrazu« o »B o ž j e m v o 1 k u« (če je Mahničev!) zasmehuje pisatelj liberalno ka-toličanstvo »sinkretizem«^ v verstvu. Vihravost šolskih reform je precej srečno ponazoril Mahnič v »M etamorfozah Mateja Krišpi na«. Prav čedna kozerija je zgodba o stoletnici c i 1 i n d r o v i.
Kakor se je Mahnič v »Indiji« zavedno naslonil na Stritarja, tako je povzel podobno zavedno obliko »romana v pismih« po Stritarjevem »Zo-rinu« in njega epigonih (Tavčar) v svoji »Akademiji XIX. stoletja«, ki je niz pisem iz doživljajev (predvsem le študijskih) slovenskega visokošolca. Motivnost te črte je Mahnič v »Vničenem življenju« epsko poglobil in zaokrožil. Ponatis tega Mahničevega spisa bi bil šoli še danes prav tako nujen ko včeraj, in sicer pretežno kot vzgojno slovstvo.
S tem bi bil »epični listek« Mahničev izčrpan. Njegov pisemskovzgojni in razpravni, slovstveno-študijski in polemični se v slogu naslanja na Stritarjeve oblikovne pridobitve in je obširneje vsebinsko ocenjen že drugod (čas). Med Mahničevimi »potopisnimi listki« (n. pr. »En dan v Djakovem. Škof Strossmaver« R. K. III 358 si. i. p.) zaslužijo posebne omembe »Spomini iz Pariza« (R. K. III. 40 si.), kjer razpravlja M. v nekaki podčrtani na-meravanosti proti Stritarjevemu »Zorinu« (podobno kakor v članku o »srcu«!) o krščanski in grški umetnosti, in sicer ob prav istih tipičnih umetnostnih predmetih (Murillova Madona, Milonska Venera). Značilno in nepričakovano je M, zaključil svoj spis glede Louvra in Francozov: »Narod, ki zna toliko ceniti umetnijske ideale, ne more biti nego blag narod« (str. 208). Zgled Mahničevega esprija in kozerističnega sloga: »List« je služil že raznim namenom in imel torej razne pomene. Naš oče Adam je hotel z listom zakriti svojo — slabo vest... Pa mi smo hoteli nekaj pisati o »listku«. A spet tega ne moremo, ako ne pišemo v »list«. Lisltek je tedaj deminutivum od lista, je neki privesek k listu. Prav dobro izraža to italijanski »ap-pendice«; slovenski bi se nekako dalo reči: obešalo. Res, v listku urednik obesi in zadrgne vrat marsikomu,   do   katerega   ne   more   v   uvodnem
30
članku. Neredkokrat se zgodi, da se po listkovih romanih ljudje sami obešajo itd. Filistroznoomledni »loči comunes« v M. so n. pr. Buffonov »slog je človek«, tipični tedanji: »lucus a non lucendo« i. p. Mahniča odlikuje v njem rezka jasnost v izrazu in dokazu, kakor si jo je bil privzgojil iz Platonove in peripatetiške šole, široko filozofsko (manj slovstveno!) obzorje in skrajno bojevit časnikarski temperament. Filozofsko širno obzorje nadomešča v tem Mahničevem listku potrebni felj-tonski »esprit«, humor in dovtip mu rasteta v patos žaljenega prepričanja. Nikoli ni in ne more biti Mahnič lagoden kozerist, vedno zopet je težek polemičar, ki se v boju proti »ženstvu« razraste celo do cinično drzkega smešitelja (Marica Nad-liškova!), dočim zna v pogovorih z mladino biti celo v gobovi meji čuvstven (razmišljanja o božičnih praznikih) v okusu velikega Avguština. Ob Stritarjevi filistroznoprazni puhlosti vpliva Mahničev člankarski listek naravnost blagodejno ugodno: človek vidi za njim človeka, tip, ki se je neizbrisno začrtal v zgodbe slov. kulture, potem ko je bil že svojčas iz listkarstva zrastel v aktualno ospredje vsega slovenskega idejnega žitja (Do-datkolog, urednik Rim. Katolika), posital mučenik za svoj nazor v toliki meri, da so njegove »litanije« premagale Napoleonove in je on sam kot »blaženi Tone od Kala« postal epska snov najodličnejšega slovenskega pamfleta.
PORTRET PRIMČEVE      j
JULIJE.                              FR. ŠTELE.
»... podobo gledat'  me device, nebeške nje lepote senco,  sanje goljufoie, v kterih komaj sled resnice, ukaz želj vleče v tvoje domovanje.«
(Prešeren: Sonet M. Langusu.)
Iz citiranega soneta je že zdavnaj znano, da je M. Langus slikal Primčevo Julijo. Tudi od Lan-gusove nečakinje smo vedeli, da je ta večkrat cula iz njegovih ust besede: »Jaz sem Juliko raa-lal.« (Dom in Svet 1904, str. 460. V. Steska: Matej Langus.) Kljub temu pa se do zadnjega nikomur ni posrečilo dognati, ali ta ali kak drug portret Julije še obstoja in kje se nahaja. Nekako pred enim letom pa mi je najprej kanonik dr. Fr. Ki-movec zaupal, da je našel sled Julijinega portreta, ki je last ene njenih hčera, ki se je nahajala takrat na Bledu. Upal je tudi, da mu ga bo mogoče videti in dobiti dovoljenje, da ga objavi. Par mesecev kesneje me je opozoril na Julijin portret, ki se nahaja na Zgoši pri Begunjah, Rud. pl. Andrejka, ki ga je tudi videl, a ni dobil dovoljenja, da ga fotografira in objavi. Nekako istočasno sem izvedel tudi od dr. J. Polca isto. Po posredovanju kanonika Kimovca sem nazadnje vendarle dobil dovoljenje, da sliko lahko fotografiram in objavim v Dom in Svetu, pod pogojem,  da plošče ostanejo