Časopis za mladost sploh,
pa tudi za odrašene proste ljudi.
/. tečaj.         10.  Velkiserpana 1848.          6.
Ne obrekuj !
Pred nekimi letmi je na Nemškem neki bogaboječi pravičen duhovnik živel, kteri je v svoji fari pet lutih (hudih) sovražnikov imel. Ker njim ni namreč neke nedopusene pl-ošnje dovolil, so ga brez henjanja (brez nehanja) čer-tili ino preganjali. Neko veliko zakrivlenje mu primislijo, ino ga za tega voljo pri njegovi vi-šiši duhovni gospodski zatožijo. Duhoven se na to lažlivo tožbo, od svojih naprej postavlenih poklican, svoje nedolžnosti veden, neprestrašen pred nje postavi. Duhovno gospodsko je od krivične tožbe svojih sovražnikov prepričal; alj njegovo serce je od tega časa močno ranjeno; on nevarno zboli, ino njegova smertna ura se približava. Sovražniki duhovnikovo bolezen zve-divši, se k njemu podajo, ino ga s tem obe-čanjom, da mu hočejo odvzeto poštenje nazaj spraviti, z ginjenim sercom za odpušenje njemu storjene krivice m-osijo. „Ljubi moji!'f njim bolni duhovnik odgovori, „iz serca rad vam vašo hudobnost odpustim; alj vi mi odvzetega poštenja,
42
ino zapravlenega dobrega imena niste mogočni več nazaj spraviti." To smo mi mogočni, to hočemo ino tudi bomo storili, rečejo duhovnikovi razžalniki. - „Dobro," odgovori bolnik, „ vzemite ta s perjom napolnjeni vanjkuš ali vajšnico, pojdite z njo v cerkveni zvonik ali turen, razrežite jo tam, potlej pa se k meni povernite, ino mi povejte, kaj da se je s perjom zgodilo. Razžalniki to slišavši, zamišleni pred posteljo svojega bolnega duhovnika stojijo, misleči, da se mu v glavi meša, ne storijo pri ti priči, kar on njim veli. Kadar pa spolnijo, od njega popra-šani, kaj da se je s perjom zgodilo, odgovorijo: „Veter ga je raspihal ino raznesel po višinah ino dolinah." „To sim si jaz mislil, da se bo zgodilo," pravi duhoven; „zdaj pa bodite tudi tako dobri, ino mi vso od vetra raspihano perje zopet nazaj v vajšnico spravite. „Tega," rečejo poprejšni duhovnikovi sovražniki, „nismo mi mogočni (v stani) storiti." „Ravno tako," se duhovnik nadalje oglasi, „niste mi tudi odvzetega poštenja mogočni več nazaj spraviti; zakaj glas vaše lažlive tožbe od meni primišlenega zakriv-lenja se je že daleč ino daleč razširil, ino vi nezamorete svoje krive tožbe pred vsemi, kteri so od nje govorili, alj govoriti slišali, preklicati."
Anton, Strajnšak.
Enajsta ura.
Oče so že večkrat djali: „France! nikar mi ne zoblji češinj s kostmi ali košicami vred, ker lete potler, sosebno pa če si z njimi zvečer že-
43
lodec nabašeš, želodec težijo in dostikrat spati ne dajo, dostikrat pa velike bolečine napravijo." Ali Francetu to ni hotlo v glavo, in nazdblje se jih en večer zopet do dobriga. —
Enajsta ura je že tekla; France še-ni mogel zaspati. Kaj mu je bilo? Cešnjeve kosti so ga v želodcu tišale. „Oh!" — je zdihval — 55Bog mi daj vsaj pred enajsto zaspati," in žal mu je bilo, de ni očeta ubogal. Pa kaj mislite, zakaj mu je bilo žal? Ze večkrat je od dekle in hlapca slišal, de prec po enajstih začno duhovi in druge pošasti ali strahovi okrog hoditi in strašiti. Pa vse njegovo zdihvanje je bilo zastonj. Komej enajst odbije, poslane pod streho velik ropot, ravno tako, kakor ko bi bil kdo stare piskre (lonce) pobijal. France ves prestrašen pod odejo šine in se križa. — Zdej skoči nekaj sred stropa, se začne po njem metati, praskati in pa kakor s kamnam ali kladvam gori terkati. Od konca je mislil, de je morde mačka; pa s kom bo mačka terkala? Tresel se je ko šiba na vodi, in trepetajoč je Boga prosil, ga vsiga hudiga rešiti. Vse zastonj; zakaj čez malo časa — tresk! — skoči pošast izpod strehe in razsaja po veži — pride clo do vrat, — terči z močjo po njih, de se odprd, in se privali — o joj! — pod Francetovo posteljo. —
France, ki je mislil, de ga bo duh ali strah zdej zdej za pete ali pa še clo za glavo zgrabil, jame (začne) na ves glas vekati. -t- Oče in mati se pri ti priči zbudita in pod Francetovo posteljo ropotanje zaslišati hitro luč upišeta. Oče
44
zapro vrata, vzamejo v eno roko luč, v drugo svojo palico in pogledajo, kaj de je. — Ne ravno velika, štirinogata, černa žival z dolgim repam —¦ glave niso mogli zagledati — v kotu tiči, čudno renči in z nekako terdo rečjd po tleli terka. Mater je že začelo skorej strah biti; oče pa vender le serčno dregnejo s palico pod posteljo, tako, de popisana žival izpod nje šine — ravno materi v boso nogo, in jih terči s čudno glavo brez gobca in brez oči, de so zajeknili. Oče zdej bolj na tanko pogledajo, kaj de je. — Res je. bla mačka, kakor je France pervič mislil. S čim pa je terkala, s čim mater tako v nogo vdarila? Poslušajte! Domača mačka je zvečer iz piskrica na ognjišu mleko ispila; piskric je bil pa tako majhin, de je mogla glavo noter posiliti. Potem pa, ko je mleko izpila, ji ni blo moč glave vun izvleči, nej je otresala z njo in po piskricu praskala, kakor je hotla. S tem piskricam na glavi je bla ko slepo kure po štengah ali stopalfcah pod streho prišla, ter se s piskricam do enajstih na enim koncu hiše vpirala in dekle strašila ,v potem pa na drugi konc prima-hala, kjer je France ležal. Tukej je bla med stare piskre in čepinje zabredla, kar je bil veliki ropot. Se piskrica znebiti, je po njem s sprednjima nogama praskala in z glavo stresajoč s piskricam večkrat ob strop terčila. Zadnjič se je, ker ni nič vidila, brez de bi se bil piskric ubil (zakaj mačka vselej na noge pade), na vežo prekucnila, tako oslepljena se v hišne vrata zaletela, in ker so bile slabo zaperte, v
45
sobo (čimer) prirušila. — Potem, ko so oče mački piskric iz glave potegnili in jo enekrat s šibo primazali, so jo Francetu pokazali, de je vidil, de je bla res domača mačka in nobeden duh. — Ko bi bli pa oče vedili, kaj de je bil France zoper njih svarjenje storil, bi bla goto'vo tudi šiba sapela; tode zadosti je bil pokorjen z nepotrebnim straham,. potlej pa še z velikimi bolečinami, ki jih je mogel zavolj svoje ne-ubogljivosti prestati. —
Otroci! ubogajte starše, ker vam le dobro želijo j učite se pa tudi iz te povesti, de ponoč-nih duhov in pošast ni; zakaj še vselej, kader se so hotli ljudi prepričati, kaj de straši, so našli namesto duha kakšno žival, večkrat tudi kako mertvo reč ali pa kakiga človeka, ki jih ni nalaš ali pa tudi nalaš iz ¦ slabiga namena strašil.   Pa  tak  hudobnež je  zasluženo  plačilo
vselej   prejel.  —                                   J, Navratil.
Nekoliko  od nekdajnih   Turških  vojsk v naših krajih.
(Dalje.)
V letu 1469, ali — kakor eni terdijo — v letu 1471 so prihromeli Turki čez Metliko, kjei^ so zopet strašno rojili, v Novomesto, in so mesto in vse vasi okoli mesta zlo ras-djali. Rušili so naprej proti Ljubljani. Vse vasi, gradove in cerkve blizo ceste so požigali, — ljudi pa neusmiljeno morili 5 vender to leto niso! bili do Ljubljane prišli. Drugo pa (1472) jih je že tudi Ljubljana vidila, pred ktero so si
46
tri velike tabore naredili: perviga pri svetim Krištofi, kjer je Ljubljansko pokopališe, dru-ziga v Šiški, tretjiga pod gradam na P o lan a h. Ljubljančani pa so se serčno branili, in z grada tako s štuki na Turke streljali, de so ti nar veči sovražniki keršanstva kmalo pete odnesli. Tista dva kraja^, kjer so im^li tabore pri svetim Krištofi in v Šiški se še sdej jami imenujeta, in ker so jo Turki od Ljubljaiie ravno velikonočni pondelik tistiga leta pobrisali, so Ljubljančani v ta spomin vsak velikonočni pondelik po poldne potem v jami pri sv. Krištofi zbranim fantičem vanjo jabelka, pomoranče in sladkarije metali, de se je mladost za te reči ter-gala in veselje imela. To metanje pa pomeni, kokd so Ljubljančani imenovano leto na Turka z grada streljali. Še dandanašni se obhaja ta za mladost veseli spomin. Marsikteri fantič se tega dneva veseli. Celi roj jih pride v rečeno jamo iz mesta in kmetov. Včasi se tudi kaka revna deklica pridruži, de bi kako jabelko i. t. d. vjela. To je vpitje, to je smeh, to je veselje, — sosebno kader se pri takim lovu eden verh druziga prekucne! —
(Dalje sledi.)
Pogovor učenika z učenci.
Učenih. Kol ar! povej nam, kako pa se sneg naredi?
Koldr. Če se neizrečeno drobni kančki puha, kteri se je od tal kviško vzdignil, za-volj zlo prehlajeniga zraka sprimejo, potem
47
zmerznejo in tako težki postanejo, de ne morejo več po zraku plavati,  padajo doli in mi pravimo: sneg gre ali sneži. — Tkavc.. Gospod ucenik!   kako  se  pa naprav1 babje pšeno?
V. Bolj mi dopadete imeni solika ali solce, kteri se v dosti slovenskih krajih slišite. — Kaj pa, ko bi ti sam enrnalo pomislil, kako de se soli'k a' ali sol ca naredi? Kdor ve, kako de se dež napravi in pa sneg; tudi lahko vgane, kako se solika ali sol ca.
T. (Misli------misli, potem odgovori):  Bab   —  — fsi
hitro popravi): Solika ali sol ca se naredi, če precej debele kapljice dežja v zraku bolj rahlo zmerznejo.
U. Zadel si jo. Solika ali sol ca se tudi napravi, če se več prav majhnih zmerznenih kančkov v eno zernice sprime. Sprimejo se pa, ker je spodnji zrak, skozi kteriga zmer-znene zernca padajo, moker ali s puham napolnjen.
Mizar. Kako pa toča postane?
17. Kdor ve, kako se dež, sneg in solika ali sol ca naredi; tudi lahko ve, kako' de toča postane.
M. (Malo pomisli in pravi): Toča se naredi, če kaplje dežja v zraku zmersnejo. Če se takih zmerznenih kapelj na potu fpredin do tal pridejo) več skup sprime, je pa toča debeleji.
U. Prav. Debeleji postane tudi točaj ko je l)ila od konca, če se v spodnjim zraku na zmerz-
48
njene zerna toče še več vodenih kančkov primerzne.
T. Kako se pa to zgodi, de takrat dež v zraku zmerzne?
U. Visoko v zraku je /m i ram bolj merzlo, ko pri tleh. To vsak lahko iz tega previdi, ker se sneg in led snežnikov dostikrat celo leto ne stopi. Tudi so taki snežn i k i ali bi djal ledniki, to je strašno visoke gore, ki so z večnim snegam in ledam pokriti, to je, sneg in led na njih se nikolj ne stopi. Iz tega se KOpet vidi, de je visoko v zraku zmiram bolj merzlo', kot pri zemlji. — De pa dež v točo zmerzne, se zgodi, če je zrak poprej gorak, potlej ga pa na enkrat merzli veter prehladi. — Ali ste me vsi razumeli?
Cela šola. Ja.
U. Bližno pot naj tisti vstanejo, kteri bi kaj bolj natanjko radi vedili!
Sme sni c a.
Lukec iz šole domu pride in pravi: Danes so pa bili v šoli sami denarji tepeni. „Kakd to?" vprašajo oče. On: Jože Vinarje dobil eno po plečih, .Krajcar dve prav gorke po roki, Cekin pa tri še bolj gorke za ušesa. „De pa ti ne boš več pravil, kdo de je bil v šoli kaznovan" — so djali oče — „imaš pa tukej en počen g r o š." S temi besedami so mu eno tudi gor k o klofuto dali.
Rozalija l$yer, založnica. J. Navratil, vrednik.