PoStnlna plaCana v gotovini Oddajna pofita Domžale »KRES«, GLASILO SLOVENSKIH FANTOV, GLASILO ZVEZE FANTOVSKIH ODSEKOV V LJUBLJANI. — Izhaja 1. vsakega meseca. — Izdaja in tiska Misijonska tiskarna, Groblje - Domžale (predstavnik Jožko Godina, Groblje, p. Domžale). — Urejuje Slavko Tršinar, Ljubljana. — Za uredništvo odgovarja Jožko Godina, Groblje, p. Domžale. — Rokopisi se pošiljajo na naslov: Uredništvo Kresa, Ljubljana, Vodovodna 24. — Uprava: Misijonska tiskarna, Groblje, p. Domžale. Čekovni ral.: Misijonska tiskarna (z značko »Kres«) štev. 15.730. — N a r o č n i n a : letno din 20, pod skupnim ovitkom din 18. Anže Povest. — Norveški spisal Bjfimstjeme Bjornson. — Poslovenil Ivan Čampa. Prvo poglavje. Med dvema pečinama je ležala velika glo-bčl; počasi je tekel po tej globeli čez prod in kamenje obilen gorski tok. Visoko in strmo sta sta se pčli steni na obeh straneh, tako da je bila ena od njih popolnoma gola; v neposredni bližini toka pa je stal, tako tesno ob njem, da ga je voda preplavljala vsako pomlad in jesen, svež gozd najrazličnejšega drevja, ki je strmel v vis in predse in se ni mogel širiti ne naprej ne nazaj. »Kaj deš, kako bi bilo, če bi pokrili pečino?« je dejal brin nekega dne proti hrastu, ki mu je bil bližji kot vsa druga drevesa. Hrast se je ozrl navzdol, da bi videl, kdo govori; nato se je znova zagledal v pečino in molčal. Gorski tok se je poganjal tako silno, da je postal popolnoma bel; burja je vdrla v globel in tulila po skalnatih razpokah. Okorno se je sklanjala gola pečina tja čez In zmrzovala. — »Kaj deš, kako bi bilo, če bi pokrili pečino?« je dejal brin proti smreki čnstran. — »če naj se kdo loti tega, potem se moramo prav mi,« je odvrnila smreka; segla si je v brado in se nato ozrla po brezi tja čez; »kaj deš ti na to?« — Breza pa je najprej zamišljeno premerila pečino od podnožja do vrha, ki se je s tako težo sklanjal nad njo, da je na videz komaj mogla dihati. »Pa dajmo jo v imenu božjem,« je dejala breza in zdaj jih je bilo že troje; pa so tako začeli pokrivati pečino. Brin je prednjačil. Ko so se že vzpeli kos poti, so naleteli na vres. Brin se je obnašal, kot bi hotel mimo njega. »Nikar, s seboj ga vzemi,« je dejala smreka. In vres jih je spremljal. Kmalu pa je začelo brinu drseti. »Vime se zagrizi!« je dejal vres. Brin je storil tako; in kjerkoli se je pokazala le majhna špranja, tja je vtaknil vres svoj prst; in kamor je bil le-ta vtaknil šele prst, tja je položil brin že celo roko. In dalje, vedno dalje so se vzpe- njali, smreka s težavo sicer in breza prav tako. »Blagoslov bo pa le,« je dejala breza. Toda pečina je začela tuhtati, kakšni črvi bi utegnili biti vendar to, ki se vzpenjajo po njej. In ko je nekaj stoletij premišljala o tem, je poslala doli neznaten potoček, da bi pogledal. Bilo je na pomlad, ko voda narašča, in potoček je veselo čopotal, dokler ni zadel ob vres. »Ljubi, ljubi vres, mar me ne moreš spustiti skozi, saj sem še tako majhen,« je dejal potoček. Vres je bil v grozanski stiski, le dvignil se je in se mučil dalje. Potoček je smuknil pod njim in curljal dalje. »Ljubi, ljubi brin, mar me ne moreš spustiti skozi, saj sem še tako majhen.« Srepo je pogledal brin; ker pa ga je vres spustil, je moral kajpak tudi on storiti tako. Spet je čopotal potoček pod njim in tekel dalje, dokler ni končno prispel do ondot, kjer je stala smreka. »Ljuba, ljuba smreka, mar me ne moreš spustiti skozi, saj sem še tako majhen?« je dejal potoček in poljubil smreki nogo tako nežno in sladko. Vsa sramežljiva je postala smreka in ga spustila mimo. Breza pa se je vzravnala, preden je potoček kaj dejal. »Hi, hi, hi,« je dejal potoček in rasel. »Ha, ha, ha,« je dejal potok in rasel. »Ho, ho, ho,« je dejal potok in podrl vres, brin, smreko in brezo in jih nosil na svojem hrbtu med 'visokimi bregovi gor in dol. Pečina pa je mnogo stoletij skrbela in premišljevala, če se tistega dne ni smejala. Očito kot na dlani je bilo dovolj: pečina se ni pustila pokriti. Vres se je tako jezil, da je spet postal čisto zelen in potem je šel dalje. »Le svežo moč je treba ohraniti,« Je dejal vres. Brin se je nameril nekoliko više, da bi pogledal za vresom, in dolgo je ostal tako potuhnjen, dokler si ni končno docela opomogel. Počohljal se je po laseh, se znova odpravil na pot in se zagrizel tako zelo, da je bil prepričan, da mora skala čutiti, »če nočeš ti mene, hočem pa jaz tebe.« Smreka se Je nekaj časa opotekala po prstih, da bi se prepričala, če so še celi, šele nato stopila na eno nogo, ki je bila tudi nepoškodovana, in potem na drugo, s katero je bilo prav tako, in končno je stala na obeh nogah. GLASILO SLOVENSKIH FANTOV - 1938 - St. 1 „1 n imenuj njegovo ime Jezus 1“ (Lk 1, 13.) Ime Jezus, ki ga je Marija po angelovem naročilu dala novorojenemu betlehemskemu Detetu, pomeni Odrešenik. V vseh časih človeške zgodovine je nastopalo mnogo ljudi, ki so hoteli biti, ki so veljali in morebiti tudi v resnici bili rešitelji iz raznih nevarnosti, nesreč in zablod za posamezne ljudi, za stanove, za narode,- za države. Toda le eden je Odrešenik vsega človeškega rodu, Odrešenik sveta, eden edini, Jezus Kristus. Namen in pomen njegovega prihoda na svet, smisel njegovega trpljenja in smrti je odrešenje človeštva. Kristus je naš Odrešenik, ker je za nas popolnoma zadostil božji pravičnosti. Izvirni greh je bil odpad človeštva od Boga, prostovoljni umik v svojo onemoglost, beg na svoja samočlo-veška pota. Zaradi Adamovega greha je človek postal nesposoben, da bi dosegel svoj končni namen. To pa je odrešenje po Jezusu: rešitev iz tega zla, vzpostavitev in začetni, od Boga zamišljeni načrt, kakor pravi sv. Pavel: »Ko smo bili sovražniki, smo bili z Bogom spravljeni po smrti njegovega Sina.« Kristus je naš Odrešenik, ker nas je odrešil greha, sužnosti hudobnega duha in večnega pogubljenja. Izvirni greh je porušil harmonijo vesoljstva. Odrešenik jo je zopet in za vedno upostavil in s svojim neskončno zadostilnim in zaslužnim dejanjem za vse človeštvo in za vse čase dal možnost, da človek zvezo z Bogom dobi, ohrani in izpopolnjuje. Človek more ponovno v sebi zrušiti ta nadnaravni red, uničiti podobo božjega otroka, a odrešenje je ustvarilo možnost, da se zopet povrne k veri in kesanju in prerojenju iz žive vode zakramentov. Saj spokornemu srcu neprestano done besede: Glej, Jagnje božje, ki od jemlje grehe sveta! Kristus je naš Odrešenik, ker nam je zaslužil mnogo milosti in večno življenje. »Od njegove polnosti smo vsi prejeli tudi milost za milost.« (Jan. 1, 16.) »Bog pa, ki je bogat v usmiljenju, nas je zavoljo prevelike ljubezni, s katero nas je ljubil, oživil s Kristusom vred, da bi skazal v prihodnjih časih obilno bogastvo svoje milosti po dobrotljivosti proti nam v Kristusu Jezusu« (El. 2, 4.—7.). Zato pa imamo zanesljivo upanje, da bomo prišli v svetišče večnosti po Kristusovi Krvi. Namen Kristusovega prihoda na svet je torej naše odrešenje in po njem dosega našega zadnjega namena — večno zveličanje. Zato je Jezus naš Odrešenik predvsem v nadnaravnem redu. Ne pomagalo bi nam veliko, če bi bilo samo zunanje življenje uravnano po Kristusovih zapovedih. Za pravo srečo je treba duše preurediti. To pa je mogoče le z milostjo, ki nam jo je Kristus zaslužil. Odtod pa izvira za nas dolžnost, da se Kristusa oklepamo v prvi vrsti od nadnaravne strani, da hodimo k sv. daritvi, da prejemamo pogosto Kruh močnih, da ne zanemarjamo molitve, skratka, da živimo iz žive vere. In to hočemo ob jaslicah Kristusu zatrditi in po tej poti hoditi k njemu — kot svojemu edinemu Odrešeniku. France Jesenovec: Vera in narodnost V idejnem boju, ki ss danes ta dan bije v svetu med komunizmom in fašizmom na eni strani, pa med krščanstvom na drugi strani, se postavlja prečesto prav na prvo mesto med drugimi tudi vprašanje: ali vera ali narodnost, ali naj damo prvo besedo veri ali narodnosti, ali naj delovanje današnjega človeka kot posameznika ali pa kot člana človeške družbe in organizacije vodita vera in Cerkev ali pa narodnost? Kristjani, in še prav posebno katoličani poudarjajo kot prvo vrednoto vsega človekovega delovanja in nehanja vero in Cerkev, različni fašizmi pa stavijo narodnost kot svoje najvišje in glavno vodilo svoje skrbi za človekovo dobro na zemlji. Ker je to vprašanje zares življenjske važnosti za vse in za vsakega posebej, mora nanje znati pravilno odgovoriti tudi vsak slovenski fant in to ne le za svoje osebno in zasebno življenje, marveč tudi za svoje javno delo, za svoje stike s prijatelji kakor tudi z nasprotniki vere in Cerkve, ki ju vsak slovenski katoliški fant mora vedno in povsod braniti in zagovarjati. Preden podrobno izvedemo svoje nazore o vprašanju vere in narodnosti, si je treba pobliže ogledati mnenja komunistov in fašistov o tej stvari. Komunizem je izšel iz Marksovega dialektičnega materializma, torej iz nauka, ki o njem čitatelji Kresa že zadosti vedo, zlasti to, da je iz svojega mišljenja in delovanja za socialno blaginjo današnjega človeštva povsem črtal vrednote, kakor so Bog, vera, Cerkev, posmrtno življenje, da je nasprotno začel oznanjati nauk o popolni človeški sreči na zemlji, ki jo je treba uresničiti za vsako ceno, čeprav s prevrati in poboji. Tako nam je povsem razumljivo, da je začel komunizem, ki je izšel iz pravkar omenjenega marksističnega nauka, najbolj divji in najgnusnejši boj preti vsemu, kar je krščanskega, božjega in svetega, pa je na svoj oltar postavil tako imenovani kolektiv, družbo in državo, ki jo mora voditi in upravljati najnižji sloj — proletariat. Sodobni fašizmi pa so izšli iz gospodarskega in miselnega ter svetovno nazornega liberalizma, ki sicer ni v splošnem začel tako umazanega odkritega boja proti Cerkvi in veri, a ga je vendarle tudi vrgel s prestola, na katerega je postavil boginjo narodnosti. Za fašizme je začetek in konec vsega zemeljskega prizadevanja sreča In blagor naroda in države, ki ima povsod prvo besedo, pa se ji mora zato posameznik povsem podrediti in ukloniti. Zato mora posameznik narodu in državi žrtvovati vse svoje sposobnosti in moči, in to predvsem zaradi tega, da bo narod rastel in da bo postala njegova, država svetovni imperij, svetovna vladavina, ki se ji morajo pokoriti vsi majhni in slabotni naročjih ki po mnenju tega fašizma sploh nimajo pravice do svojega življenja in obstanka. Sprva je bila vera in religija temu liberalizmu postranska stvar, ali kakor so re-kali, povsem zasebna stvar vsakega posameznega človeka. Tako uči tudi slovenski liberalizem še dandanašnji. Pravi fašizem pa je v najnovejšem času tudi v.tem pogledu postal odločnejši in bojevitejši, hoteč pomesti z vsemi cerkvami in ustvariti nekako »Narodno religijo«, narodno ali rasno vero, ki naj nadomesti odstranjeno krščanstvo. Iz povedanega je jasno, da oba, fašizem in komunizem, stavljata na prvo mesto državo, fašizem še posebej narodno državo, kajti komunizem vsaj načelno narodov sploh ne priznava, ampak se izreka ža neko megleno internacionalnost. Kljub'temu pa za oba, posebno še za fašizerii, ki se je porodil iz liberalizma, ki tudi na Slovanskem še danes životari, lahko brez dvoma trdimo, da sta postavila ha svoj oltar narodnost, vero pa sta vrgla v staro ropotarnico. Slovenki fantje so kot katoličani na nasprotnem bregu. Saj smo v našem fantovskem glasilu, zlasti pa na številnih taborih v preteklem poletju neštetokrat glasno in odločno poudarili svoje katoli-čanstvo in svoj klic Povsod Boga in Dš-vico Marijo, ki je kot oporoka velikega vladike dr. Jegliča zapisana na prvem mestu v življenju in delovanju vsakega našega fanta. Zato nam ni treba na dolgo in široko dokazovati zgrešenost načel z onega brega. Je pa nekaj manjših in. podrobnejših ugovorov, ki mora biti nanje pripravljen katoliški slovenski fant;, da bo znal nanje odgovoriti, kadarkoli bi mu jih zastavil kak znanec od onstran. Pravijo, da je naše načelo, da bi bila vera največja in prva vrednota človeškega življenja in da bi bilo zato treba vse človekovo delovanje in nehanje meriti z več-nostnimi merili, popolnoma zgrešeno. Pa pravijo še* da je na zemlji vendar prem.no- go stvari, ki jih ne moremo meriti z več-nostnimi merili ali pa da bi prišli do po-vs?m napačnih zaključkov, če bi tako storili, na primer: ali naj kmet orje z lesenim ali železnim plugom, ali naj vozimo po desni ali po levi strani ceste, tega, pravijo, vendar ni mogoče meriti in odrejati z večncstnimi m e rdi. Res, takih stvari tudi mi ne bomo merili z večnostnim merilom. Takile primeri so preveč iz trte izviti, neresni in nesmiselni ugovori. Če mi trdimo, da moramo vse meriti z večnostnimi merili, bi dosledno res da lahko vzeli tudi takele primere, toda vedeti je treba, da mi to vse pojmujemo predvsem duhovno, versko, bože, stvarno pa le toliko, kolikor je v nujni zvezi z božjim in duhovnim. Železni ali leseni plug pa vendar take zveze nimata. Tak ali drugačen plug je vendarle samo sredstvo za večji ali manjši napredek človeške omike. Ta pa za zveličanje naših duš nikakor ni nujno potrebna. Saj je vendar nenapreden ali zaostal človek v svojem srcu lahko mnogo boljši, plemenitejši in bolj veren kot tako imenovani modemi napredni človek. Zato je človek na nižji stopnji omike lahko mnogo bližji srečni večnosti in Bogu kakor pa človek visoko kulturnega in civiliziranega dvajsetega stoletja, ki v Bogu in svetosti prav malo napreduje, saj je te večnostne vrednote skoroda že popolnoma pozabil ali zavrgel, češ da so to bajke iz temnega srednjega veka. Nasprotniki torej trdijo, da je narodnost za nas zemljane važnejša od vere, češ da je narodnost višja zemeljska dobrina, ker je to lastnost in dobrina skupine ljudi, ki jo imenujejo narod, medtem ko je vera po njihovem mnenju izključno le stvar posameznega človeka. In ker je posameznik manj kot celota ali skupina, zato jim je vera tudi manj kot narodnost. Tak nazor je pravilen samo za .tistega, ki ne ve ali noče vedeti, kaj je človekov namen na zemlji, je pravilen le za tistega, ki noče več priznavati, da je vse stvarstvo, torej tudi človeštvo, izšlo od Boga in se bo po končani zemeljski poti zopet k Njemu vrnilo. Mi pa, ki to izpovedujemo in priznavamo, moramo sebi dosledno tudi trditi, da je vera in religija sploh najvišja vrednota, vrednota visoko nad vsemi zemeljskimi dobrinami, ker nas vodi v stik z najvišjim Gospodarjem in Stvarnikom vseh stvari in vrednot, v stik z Bogom, ki je začetek in konec vsega življenja, vseh bitij, vsega stvarstva na zemlji, nad njo in pod njo. Ugovarjajo nam dalje, češ da mi sami trdimo, da je katoličanstvo bistven del slovenskega 'narodnega značaja in da s tem sami priznavamo, da je tb katoličanstvo samo del višje celote, višje Vrednote, ki je v tem primeru slovenska narodnost. Približno tako res trdimo. Zraven tega pa tudi vemo, da je katoličaristvo obenem še prevažen kulturen činitelj tudi dolge dolge vrste drugih narodov,; skoro vseh narodov na naši zemlji, pri' katerih so imeli katoliški misijonarji večji uspeh. Zatorej tudi vemo, da je katoličanstvo vesoljna sila, ki objema vse narode^ pa jih je mnogo že in jih bo mnogo še preživela od Kristusa pa do konca sveta. Saj Vemo, da je to poroštvo dal katoliški Cerkvi sam njen božji Ustanovitelj. i >< j - i d S tem pa smo že zadeli na zelo važen razloček v gledanju na vero in1 narodnost med nami in nasprotniki. Mi namreč pojmujemo katoličanstvo kot ustanovo, ki jo vodi tolažnik sveti Duh, medtem kb vidijo svobodomisleci v nji le navadno organizacijo človeškega izvora. Tako pojmovani cerkvi bi seveda v resnici ne mogli priznati kake večje prednosti kot katerikoli drugi organizaciji, na primer športni, stanovski, narodni. Ce bi bila rimsko-katoliška Cerkev samo človeška ustanova, bi na vse zadnja res lahko dali narodnosti prednost pred njo vsaj za to zemsko življenje. Ali tu gre še za zelo važno zamenjavanje vere in veroizpovedi. Vera je namreč odnos človeka do Boga, Stvarnika in Sodnika, vsaka veroizpoved, razen katoliške, pa je zares le organizacija vernikov, ki izpovedujejo eno in isto veroizpoved po določenem obrazcu. Ker pa ima samo rimskokatoliška Cerkev tudi večnega vodnika, svetega Duha, in .tako kot edina veroizpoved hrani v sebi še vedno nepokvarjeno božje izročilo, zato nikakor ne gre, da bi jo postavljali v isto vrsto z drugimi veroizpovedmi, kakor to delajo svobodomiselci seveda le iz tega namena, da potem lahko napravijo napačne sklepe, ki naj podpro njihovo zmotno mnenje o veri in narodnosti. Taka, kot jo razumemo mi, je Cerkev zares del, bistven in najvažnejši del našega slovenskega narodnega značaja, zato ker prav ta Cerkev daje slovenskemu narodu pečat večnosti. Krščanstvo je namreč našemu narodu dalo kulturo, globoka vera je daia Slovencem moč in silo, da so se lahko uspešno tisoč let upirali tu cem, katoliška vera bo naš slovenski narod pripeljala tudi čez prag smrti v srečno večnost. Pravkar pa smo zadeli na zadnji ugovor nasprotnikov, da bi bila vera važnejša od narodnosti. Nasprotniki namreč pravijo, da mora Cerkev gledati le na to, da umrjočo dušo pocdinca reši za večno kraljestvo, češ, še nikdar se v zgodovini človeškega rodu ni zgodilo, da bi se bil kar cel narod hkrati preselil v nebesa. Tudi ta ugovor je nesmiseln. Zapisati ga more le tisti, ki ne ve, kaj je mistično telo Kristusovo, kaj je cerkveno občestvo in kaj pomenijo besede: da smo Očeta enega sinovi. Da Cerkev ne skrbi le za posameznika, ampak ker je vesoljna in apostolska, tudi za vse narode na zemlji, je nam dobro znani nauk. In če se cel narod hkrati ne preseli v večnost, se pa nasprotno seli polagoma, dokler ne bo ves tamkaj. In prav to je, kar katoliška Cerkev želi in hoče, da bi bil v nebesih ne le ves narod, ampak da bi bilo tam gori vse človeštvo. Saj je že Kristus rekel apostolom in učencem: Pojdite in učite vse narode in kr-ščujte jih... Ni pa dejal, naj gredo in uče le tega ali onega posameznega člove- ka! Ta ugovor verskih nasprotnikov prav temeljito ovrže tudi Kristusova napoved o vesoljni sodbi. Ali ne bo takrat Sin božji zbral v dolini Jozafat vseh narodov in jih sodil ? Saj je sodba posameznika vendar zgodi takoj po smrti poedi-nega človeka! Tako, dragi fantje, odgovarjajte na ugovore, češ da je narodnost višja dobrina od vere. Dostikrat boste slišali, še večkrat pa tudi v slovenskih listih brali take in podobne ugovore, pa lahko že iz teh kratkih besedi spoznate, da vsi ti ugovori stoje na precej šibkih nogah. Za katoliškega fanta, ki veruje v Boga, ki ve, da je človek na zemlji le zato, da si zasluži večno veselje, ki ve, da vsakemu človeku na ti zemeljski poti pomagajo le božja milost in sveti zakramenti, za njega ni in ne more biti nobenega dvoma, da je vera važnejša vrednota od narodnosti. Jože Cukale: Za Boiič Kako bi ti povedal v tako daljo , nocoj to noč besedo o božiču, ko se je bati, da mi kdo med potjo pretrga tiho misel o božiču. Podajva tja se v betlehemske kraje, kjer svetle steze nama spo naproti, po njih drsijo naj božične misli; i tam nihče naju ne premoti. V daljavi hlev ubog sloni ob griču in v njem, nebeška milost, božje Dete, vsem bolnim dušam čudeže razdaja, obriše tudi nama težke misli. Če ti ne pojdeš, pojdem sam po strmi poti, težki poti, vendar le pojdi z mano, saj nasproti sto zvezd sijalo bo pred Jezusom . . . Peter Križman: Ob prazniku st. Družine Pokvarjena in pozunanjena evropska J omika gre zavestno za tem, da vse človeško življenje zgradi samo »tostransko«. Zanikuje vse, kar je nadzemeljskega, božanskega, večnega. Tudi kar se družine tiče, skuša uveljavljati prav ista načela. Saj ji odreka celo pravico do obstanka. Moderni svet se je najprej sprl s Cerkvijo, seveda prav tako tudi z vsakim drugim verstvom, in ni dolgo trajalo, da so je odrekel veri v Boga, ki jo je človeštvo kljub vsem zablodam vse čase imelo za glavno osnovo človeškega življenja. Na tem novem temelju brezverstva in brezboštva je bilo treba preurediti vse odnose med ljudmi. K temu sta vodili dve poti: Prva si je postavila za cilj poedinca. Človek naj vse odnose do sveta uravna izključno samo glede nase, vse naj meri le po sebi. To je tako imenovani moderni individualizem. Družina, ki je po svojem bistvu že družba, osnovana na medsebojnih dolžnostih in pravicah, ki so jo vsi narodi tudi v verskem pogledu imeli za nekaj svetega, po tem modernem nazoru postane prazen pojem in se mora sama v sebi zrušiti, ne predstavlja, nobene vrednote več, je lupina brez jedra. Za to pojmovanje življenja značilne besede, ki jih je zapisal človek, ki je bil na vrhuncu moderne kulture, zagovornik individualizma, Nemec Aleksander von Humboldt: »Nisem zato ustvarjen, da bom družini oče. Prepričan sem, da je norec in grešnik tisti, ki vzame nase jarem zakona. Norec, ker s tem vrže od sebe svobodo, a zanjo ne dobi ustrezajoče odškodnine; grešnik pa zato, ker daje življenje otrokom, a jim ne more zagotoviti sreče na zemlji. Preziram človeštvo v vseh njegovih slojih in sem mnenja, da bodo naši potomci še mnogo bolj nesrečni kakor mi, in nisem grešnik, če se po teh svojih nazorih ne brigam za potomstvo, to je, za nesrečnike.« Druga pot, individualistični povsem nasprotna, ne izvira od poedinca, ampak od skupnosti, množice, pri kateri poedinci ali poeaine skupine 'nimajo nikakih pravic. Vse pravice in dolžnosti, vse delo služi skupnosti vseh. To je moderni kolektivizem, do zadnjih posledic izveden v komunizmu, zlasti v ruskem boljševizmu. Ta nazor ne gleda v družini le besede brez vsebine, marveč naravnost sovražnika, ki ga skuša pobiti in uničiti z isto silo in mržnjo kakor Cerkev in vero. Za kaj gre pri tem, nam bodo najbolj jasno povedale J besede nekega nemškega komunista: »Družina s svojo tradicijo privatne lastnine, s svetovnim nazorom individualizma, z načeli egoizma, se je zgodovinsko že preživela. Revolucija ji izpodmika .tla in jo dela brezsmiselno, socialistična doba jo kratko in malo nič več ne potrebuje, ne ve kam z njo, ne potrebuje njenega delovanja in ne njenega blagoslova. Namesto družine nastopa skupnost kot nova družba. Pod koraki razvoja se je družina razbila v ruševine in zdaj se združuje v novo, širšo celoto. Tako imenovano družinsko življenje je brez smisla. Oče nima pravice gospodariti nad otrokom in mati ga ne more več vzeti v zakup kot svojo osebno lastnino. Čas, ko so roditelji mogli reči: to je naš otrok, z njim naredimo, kar hočemo! je minil. Otrok pripada vsem! Nihče ne bo materi otroka surovo vzel. Nihče ne bo nasilen in ne bo žalil plemenitih teženj. Krvne vezi tisočletne tradicije se bodo zabrisale samo z največjo nežnostjo in z najobzirnejšo previdnostjo, če je to neizogibna zahteva razvoja. Ta razvoj je tu in otrok bo last družbe.« Vsekakor je to strahovit dokaz, kako je z današnjim modernim kulturnim razvojem, globoko padla družina in smisel zanjo. Čuditi se moramo, kako sploh morejo nastati .taki strašni načrti, še bolj pa se moramo čuditi, kako ljudje te načrte skušajo uresničiti z neko zagrizeno resnostjo. Takega rušenja družine se more lotiti samo popolno nepoznavanje pravih, globljih socialnih sil. Uničiti družino bi se reklo toliko, kakor zamašiti vrelec ljubezni do bližnjega, vrelec socialne ljubezni; reklo bi se opustošiti duše odraslih v njihovem najglobljem bistvu in človeka ponižati globoko pod žival, ki bo vedno obdržala svoj prirodni gon. A ni tako, kakor misli pokvarjeni, Bogu in samemu sebi odtujeni človek. Družina je starejša kakor država, pravice družine so častneje in močnejše kakor pravice družbe. Družina je izvor vseh socialnih sil, ki državo podpirajo in jo delajo močno. Preosnova današnjega sveta se torej mora pričeti v družini, šele potem bomo ozdravili državo in družbo sploh. Najprej moramo ozdraviti družino težkih ran, katere ji je zadala moderna doba. A kako se nam je lotiti resne prenove, to nam je pokazal že pred dva tisoč leti Kristus v času, ko je družina tudi zelo napredovala na poti svojega propada. Bilo je takrat, ko so Kristusu stavili vprašanje o razdružitvi zakona, ki jo je Kristus odločno odklonil. In že v Sv. pismu beremo, da bo »človek zapustil očeta in mater in bo živel s svojo ženo.« Ze tu je naznačen zakon kot nekaj trajnega, svobodno sklenjenega, kar je Kristus potrdil z besedami: »Kar je torej Bog združil, te-,ga naj človek ne loči.« (Mt 19,7). Pot do obnove družine je torej: povratek k njeni svetosti, trajnosti, vernosti, nerazdružlji-vcsti. Ali ni bilo kot nekaka potrditev te poti, ko so takoj na to prišle k Jezusu žene s svojimi otroki, da jih blagoslovi? Ali ni bilo to kakor nekakšna zahvala ženskega spola in otroškega sveta in obenem prošnja, naj jih še naprej brani in ščiti ? In če je Kristus otroke ljubeznivo blagoslavljal, jih je s tem prištel v novo družino, posvečeno in prenovljeno. Ko je ob isti priliki k Jezusu prišel bo-.gati mladenič in ga povpraševal za višjo .stopnjo popolnosti, ga je Jezus napotil k visokemu idealu prostovoljnega uboštva in siromaštva, ki bo tudi imelo Svoje poslanstvo: veliki božji družini, Cerkvi kot božjemu kraljestvu, so potrebni poedinci, ki se bodo za to veliko božjo družino žrtvovali in se odrekli svoji zemeljski družini. Čeprav so množice v današnji dobi spet prispele na rob prepada, čeprav so se oddaljile od resničnega in pravega vzora družine, je vendar še veliko število onih, ki se Kristusu niso izneverili in so zmožni, da izvedejo ponovno obnovo človeške družbe po Kristusovih načelih. Na to pot obnove v Kristusu vedno glasneje kličejo okrožnice novejših rimskih papežev, posebno se zato prizadeva sedanji sveti oče Pij XI. (O vzgoji; o zakonu; o socialnem vprašanju in najnovejša: o komunizmu). V luči teh okrožnic na kratko preglejmo krščanski nauk o družini. Bistvo in oblika. Družina je po človeški naravi utemeljena življenjska in duhovna družba očeta, matere in otrok. Sloni pa na zakonu, ki je po svojem bistvu dogovor med možem in ženo, in ta dogovor ustvarja dosmrtno in neizpremenljivo stanje z vsemi socialnimi in pravnimi posledicami. Med kristjani je ta naravni zakonski dogovor obenem tudi zakrament, to je: krščanski zakon ustvarja tudi nadnaravno življenjsko skupnost s Kristusom, z Glavo mističnega telesa Kritusovega; po ti svoji naravi dobi zakon nadnaravno posvečenje in tako je omogočeno, da opravlja svoje velike naloge bodisi za tostransko, bodisi za večno življenje. Obstanek družine zagotavlja zvestoba in pa pokor- nost vsem postavam, ki jih narekuje življenje in krščanska vera. Družina je po svoji osnovi pekaka gospodarska družba, ki skrbi za življenje svojih članov in za njihove potrebe. Na ti osnovi se najlaže gradi družina kot družba duha in kulture. Družina je naprimer-nejša šola za izobrazbo otroka, bodisi v telesnem bodisi v duševnem pogledu. Družina otroka najlepše postopoma uvaja v življenje in v naloge, ki jih življenje zahteva. Na ti osnovi in v skladu z njimi morejo kasneje graditi tudi drugi činite-lji: Cerkev, šola, država. Družina je najboljša vzgojna družba, ki vcepi v srce mladega človeka osnove pravega človečan-stva, mu budi prvo samozavest in pomaga preko prvih težav. Predvsem pa ustvari družina neko skupnost duš med starši in otroki: v družini delujejo zavestno ali podzavestno najgloblje in najbolj iskrene sile ljubezni, razumevanja in potrpljenja; najbolj pa se pokaže visoki in lepi smisel žrtve: teh počel izven družine ne srečamo nikjer v toliki meri in nič jih ne more nadomestiti. Tudi očetovstvo in materinstvo v družini ne daje samo, ampak tudi prejema. Prav zato ker si otrok sam prav nič ne more pomagati, budi Vedno nove očetovske in materinske moči, stavlja tisoče halog, ki zahtevajo spretnosti, znanja, samoobviadanja; otrok se pa zahvaljuje s tem, da staršem dela veselje. Po ti vzgoji v družini se otrok usposablja za življenje in delo v bolj splošnih družbah, kakor sta: narod in država. Posebno poslanstvo dobi družina v Cerkvi in po Cerkvi. V nji se otrok rodi, nji ga dajo, da prejme krst, milosti in nauk za življenje. Prav v tem so starši na poseben način »kraljevsko svečeništvo« in tako je družina cerkev v malem, starši pa prevzemajo del učiteljske in vladarske službe. Krščansko bogoslužje je ustvarilo v Obredniku posebne blagoslove za krščansko družino (za zaročence, dom, mater, otroka). Današnje nevarnosti. Idealna oblika družine, kakor smo jo zgoraj orisali, je danes prišla v velike neprilike in nevarnosti, ki ji resno ogražajo njeno bistvo in delovanje. Tu so najprej gospodarske neprilike: tesna stanovanja, neprimerna za telesno zdravje in moralno vzgojo; brezposelnost, Slab položaj očeta kot poglavarja družine. Zato družina lahko hira tudi v svoji notranjosti. Čudne kulturne in družabne prilike navdajajo svet z željo za nekim razkošjem, ustvarjajo umetne življenjske potrebe in zahteve, ki družine ne morejo zadovoljiti; pretirana gojitev spor- ta in preveč razvito društveno življenje danes trga družino, da niti ob skromnem odmoru ne more živeti skupno. Toda za družino so danes mnogo bolj nevarni čudni, naravnost prevrnjeni nazori. Religiozni duh v družinah je skoraj docela zamrl. Namesto da bi starši vzgajali otroka za močnega in zavednega kristjana, se trudijo mnogokrat samo za to, da bi iz otroka naredili človeka, ki bo po zunanje močan, ki bo koristen za družabno življenje, Celo v tako imenovanih krščanskih družinah je izginil smisel za molitev, izginil čut zia moč svetega zakona in za . zakonske dolžnosti; manjka torej prav tistega, kar je v današnjih težkih časih za družino najbolj potrebno oporišče in najizdat-nejša pomoč (zakramentalna milost!). Tako se tudi v krščanske družine neopazno vtihotapljajo nazori brezboštva in komunizma, ki na vse načine širita svoje pogubne nazore, »svobodno ljubezen«, zavestno ubijanje sramežljivosti pri mladini, razredni boj in mržnjo, zanikanje vsake, bodisi družinske ali cerkvene avktoritete. Neverjetno je sovraštvo, ki ga do družine goji komunizem, posebno seveda še do religiozno pojmovanega krščanskega zakona. Vse so poskusili, da bi to sveto in trdno ustanovo izpodbili. Slednjič so se komunisti sami znašli na ruševinah, ki so jih nagromadili sami (»brezprizorniki« v Rusiji!) in danes hočejo ustvariti neki novi zakon, ki bo tudi nekaj stalnega, ki pa mu ne bo temelj Bog, marveč državna policija. Nova okrožnica pravi o tem: »Komunizem, ki proglaša osamosvojitev žene, odtrga ženo iz domačega življenja in od skrbi za otroke in jo potegne v javno življenje v isti meri kakor moža, ko skrb za ognjišče in otroke podeljuje družbi.« Mati se po porodu mora čim prej vrniti na delo, otrok se pa preda javnim ustanovam, dokler ne bo sposoben, da sam sodeluje v javnem življenju. Posledica tega materialističnega nauka je nujna bojna napoved Bogu. Enciklika to pojasnuje: »Prvič v zgodovini imamo pred seboj hladno pojmovano in skrbno pripravljeno borbo človeka proti vsemu, kar je božjega. Komunizem je po svoji naravi protireligiozen in ima vero za opij ljudstva, ker verska načela, ki govore o posmrtnem življenju, proletarca odvajajo od težnje, da bi dosegel zemeljski raj, ki je na tem svetu.« Tako hoče komunizem zabrisati v človeku božjo sliko, ki nam jo je vrnil učlovečeni Sin božji, in hoče človeka navezati le na grobo snov. To je pohod proti našemu odrešenju, to je vojska proti Bogu; to pomeni obsodbo človeka na tem in na onem svetu. Ako se ti napadi na družino , posrečijo, potem je neizogiben pogin vse-I ga naroda, kajti zdravje in moč naroda je i osnovana na prvi življenjski organski ce-, lici, ki je družina. Družino bomo branili na močni osnovi božjega zakona, naravnega in od Kristusa , potrjenega. Ta obramba se bo ravnala ; pač po nevarnostih, ki smo jih zgoraj ; omenili. Zato tudi Cerkev danes nepre-j stano kliče vse na delo, da se socialno-| ekonomske prilike spet pravično urede, da se tako družini omogoči nemoten raz-I voj in pravo družinsko življenje. Z vsemi sredstvi je treba zopet poživiti pravega j družinskega duha, da v družinah zopet začne cveteti krščansko življenje. In za tb i bomo našli načelne smernice v preučava-nju sodobnih papeških okrožnic. Iz vsega povedanega sledi, da je družina od Boga v naravni red postavljena ; ustanova; je naravni, po božji volji nastali organizem. Prav do istega pridemo, če pomislimo na ljubezen in zvestobo, ki jo morata že po naravi gojiti zakonska, ki sama zahteva nekaj trajnega, da se i med seboj spopolnjujeta; dalje, če pomislimo na medsebojno ljubezen med otroki in starši, ki jo more zadovoljiti samo ožja | družinska vez, ki vsako tujo osebo nujno izključuje. Do istega zaključka nas pri-! vede tudi dejstvo, da je od vseh živih bitij najbolj potreben vzgoje otrok, da ta vzgoja traja dolgo, in da je nihče ne more tako i uspešno opravljati kakor starši, ki so z otrokom v stalni življenjski skupnosti, v svetišču družine, pod vodstvom ljubezni, roditeljske avktoritete in otroške poslušnosti. Družina je torej ustanova, ki ni osnovana samo na naravni ljubezni in naravnem nagnjenju, marveč je obenem tudi etična ustanova, ki to naravno ljubezen dvigne, dvigne pa tudi človeka, da prav zaradi te ljubezni svobodno izpolnjuje višje zakone, ki jih narekujeta Bog in njegov zakon. Zgodovina družine. Ker je ustanova družine tako globoko ukoreninjena v sami človeški naravi, je naravno, da družino srečamo v zgodovini pri vseh narodih in v vseh časih. Zanimivo je pa pri tem prav to, da je družina vselej bila navezana na religiozno življenje. Kakor hitro je pri kakem narodu verstvo propadlo, je propadla tudi družina. Kako je bilo z družino v prazgodovini? Po naziranju komunistov v tem času sploh ni moglo biti družine, ki 'je »proizvod kapitalističnega razdobja«; na svetu je vladala nekaka spolna mešanica, o kaki »morali« ni bilo govora. Po znanstvenih ugotovitvah je pa to samo- hotna trditev brez podlage in neresna pripovedka. Znanost je ugotovila, da je bila prvotna pradružina, ki je obstajala dolga tisočletja, monogamična (mcž je imel eno ženo) družina z visoko razvitim družinskim čutom. Načelno je bil zakon do smrti nerazvezljiv. Žena je možu enakopravna družica; v prazgodovini žena možu nikakor ni bila sužnja, kakor je bila pozneje v mnogo višjih kulturah. Zanimivo je pri tem, da vsa prakultura, vsi znanstveno dokazani izsledki .te dobe kažejo na en sam prvotni zakon, ki je bil vsaj posredno dan in postavljen od Boga, ki je potem dal družini obliko, ki naj bo obvezna ne samo za ta prvi par, marveč za vse človeštvo in za vse čase. P. W. Schmidt, ki ima največ zaslug, da so se ta vprašanja razjasnila, pravi, da nam prazgodovina nudi zgodovinski dokaz, da je Bog Stvarnik, ki se je prvim ljudem razodel, jim dal zakone moralnega, družabnega in religioznega življenja, obenem jim je pa dal tudi zakon z monogamično, trajno obliko. Družina ni torej samo od narave in njenih svojstev, marveč je potemtakem od Boga hotena ustanova. Jasno je, da s tem pade bajka komunizma, češ da je družina nastala šele v kapitalističnem razdobju, ko imamo vendar že v prazgodovini, ko je bilo gospodarsko življenje še na najprimitivnejš; stopnji, družino z jasno, močno, monoga-mistično obliko. Pa tudi kasnejši kulturni razvoj govori proti komunizmu in proti tako imenovani evoluciji, na kateri je komunizem zgradil ves svoj sistem. Čim bolj je namreč napredovala zunanja kultura, tem bolj se je duševna in etična kultura odstranjevala od svoje pravilne poti. Namesto prvotne vere v enega Boga nastopi vera v mnogo bogov, mož je imel mnogokrat več ženi, žena več mož. S tem je seveda največ trpel položaj žene v družini kakor tudi v družbi. Zena ni bila več mati in kraljica v družini in v domu, marveč postane sužnja možu in kot taka predmet preziranja; vzporedno s tem izgine tudi obzir in spoštovanje do otrok: saj imamo med pogani še danes pogosto ubijanje in izpostavljanje otrok. Krščanstvo je dalo družini še novo svetost — zakrament svetega zakona. Tako je krščanstvo nasproti razdiralnim silam poganstva in samoljubja postavilo novo trdnjavo, ki kljubuje vsem strastem, vsem zunanjim sovražnikom, pa naj se pokažejo kot mogočni nasilniki ali kot države ali tudi kot ostro začrtani svetovni nazori. Danes spet živimo v času, ko hočejo brezbožne sile v najširših slojih omajati trdnost, svetost in zdravje družine. Kaj bi postalo iz človeškega rodu, če se tem temnim silam posreči ubiti družino in na njeno mesto postaviti »svobodno ljubezen«? Nastopila bi splošna pokvarjenost, pravo barbarstvo in človeški rod bi propadel. Katoliška Cerkev kot mistično telo Kristusovo hrani v sebi skrivnostne, božje preporodne sile za ohranitev in ozdravljenje družine. Glas Kristusovega namestnika kliče k temu obnovitvenemu delu ne samo Cerkev in njene duhovne pomočnike, ampak vse številne čete vernikov, apostolov katoliške akcije. A Cerkev nas ne vodi za krvavordečo zvezdo, za katero gredo danes blazni milijoni, marveč obrača naš pogled za svetlo zvezdo delavske svete Družine v nazareški hiši, kjer je sam bcž.i Sin preživel največji del svojega življenja. Emanuel Kolman: t) zimi Nocoj bom sanjal topli sen: o soncu, ki ob zori sc vrne kakor svetli kralj. Noč sama je na gori in gleda v širni speči svet, le veter je prijatelj njen, le zvezde sestre blage. — O pridi, pridi topli sen. tu hlad je, tu je zima, povej mi tiho pravljico o soncu, ki je daleč, n daleč, daleč za goro! Jože Dular HRASTI »Na sveto ime svojega patrona v nebesih vas prosim, da kupite moie hraste. Prav taki so, kot jih želite. Nič vam ne bo hodilo v kvar, ravni so kot sveče, kleni in zdravi. Tudi konji se ne bodo pretegnili, saj je prav blizu ceste. Prosim vas, pri peterih ranah Kristusovih vas prosim, da jih kupite od mene. Mesce dni bo, odkar sem zadnjikrat tiščal goldinar v rokah. Zena je bolna, otroci raztrgani in lačni, bolezen sili vanje, dajte, recite, da boste kupili pri meni...« Stari Skopec se je pretegnil na stolu. Natlačil si je lončeno pipo, jo prižgal in puhnil dim pod strop. »Kaj čvekaš, Brajevc, in cviliš, kot bi se grehov otresal v spovednici!« je trdo udaril po mizi. »Ni me volja, da bi te poslušal! Izbiral in kupoval bom tam, kjer se bo meni ljubilo!« »Saj nič ne rečem,« je boječe tipal Brajevc, »ampak mislil sem, mogoče bi pa le mimogrede stopili v moj del, ko boste šli jutri v Podljuben.« »Kje pa imaš svojo hosto?« je malo mirneje vprašal Skopec. »Nad Kalom, zraven Boršta.« »A tista je tvoja?« se je začudil in pomislil. »Ze vem kje, približno. No ja, ne rečem nič, mogoče se bom pa le oglasil, če mi ne bo vse skupaj preveč od rok. Doma bodi, ne bom te čakal in lovil okrog, če morda le pridem. »Bom, počakal vas bom,« je veselo dejal Brajevc, pograbil klobuk in odropotal iz sobe. »Kaj je pa spet ta hotel?« je vprašala žena Skopca, ko je čez čas stopila skozi vrata. »E, nič posebnega, radi hrastov gre. Prodajat jih je prišel.« »Pa ga boš menda spet navil in oplah-tal, kot je tvoja navada? Martin, ne sili zmerom v krivi dobiček. Pošteno mu plačaj, kot bodo nanesli hrasti. Prigol.,ufani denar ne bo hiši v prid. S kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo, so dejali ondan župnik v cerkvi.« »Molči, žena, in ne vtikaj se v stvari, ki ti ne gredo v skrb! Drugim pridigaj, če ti jezik ne strpi za zobmi! Mene pa pusti! Kaj se ti razumeš na kupčijo? Na vsaki veji, na vsaki grči vise krivični ali pravični, kaj to meni mar! Ce bi bilo po tvoje, bi že davno na mojem svetu pel boben. Kaj misliš, da sem se zastonj pehal vse življenje, mar misliš, da tesači in oglarji zastonj delajo zame v hostah? Prebito se motiš. Krivičen vinar prinaša srečo, njega se drže obresti kot drvarja smola.« »Martin, krivično govoriš, Bog bo udaril našo hišo!« »In če jo, kaj te to briga! Jaz sem gospodar, z mano se bo spoprijel, kdor se bo zaletaval v grunt.« »Martin, molči vendar! Zunaj čakata drvarja z Brezove rebri. Pravita, da drvarji prosijo, če bi jim odpustil nedeljsko delo.« »Kaj, se že spet tod okoli potika drvarska svojat? Mar nisem naročil po hlapcih, naj ne prihajajo k meni pred prvim?« »Ti sam veš, kaj si naročil,« se mu je žena umikala in poklicala drvarja. »No, kaj bi vidva?« je revsknil vanju, ko sta stala pred njim. »Radi nedeljskega dela sva prišla,« je starejši obotavljajoče vlekel iz sebe besedo. »Pravijo, da ne bodo delali v nedeljo. Rajši v noč malo potegnejo. Nedelja je le dan Gospodov.« »Kaj, dela se branijo, topoglavci? Predobro jim je, premalo jih držim in preveč plačam! Kaj ne vedo, da so ob kruh, če jim vzamem delo? Kdo pa še kupčuje z lesom v ti dolini razen mene? Preobžrli so se dobrega, pa ne vedo, kaj bi še zahtevali!« je kričal Skopec, vstal in trdo stopal po sobi. »Kaj pa vidva?« se je čez čas obregnil ob drvarja. »Sta za ali proti?« »Na dan Gospodov le ne škodi počivati,« je odvrnil starejši. »Pa tudi koristi ne bo imelo tisto delo in bežjega blagoslova tudi ne.« »Vprašam vaju, ali sta za delo ali proti delu?« je kričal Skopec. »Nobenega opletanja na stranpota nočem! Zinita!« Drvarja sta molčala. »Poslušajta me, če se vama ušesa ne smilijo,« je preudarno govoril. »Z nikomer se ne bom prerekal in z vama tudi ne. Samo te moje besede jim povejta. Naj izbirajo: cvenk v žepu in meso v piskru, ali pa prazen trebuh. Sta razumela?« Drvarja nista rekla besede, samo pokimala sta in z jezo v srcu zapustila Skop-čevo hišo. * V nedeljo so spet v rebri lajale sekire kot po navadi. Ljudje, ki so pod hribom hodili k maši, so zmajevali z glavami in kleli Skopca. Drvarjem ni bilo zamere. Saj si je marsikateri najel človeka, da je namesto njega treskal po deblih, medtem ko je sam hitel za slabo uro v cerkev. Če bi odnehali; bi Skopec najel Hrvatov in domačim ljudem bi šel kruh po vodi. Stari Skopec je že zarana odšel z doma in hodil po rebri od drvarjev dp drvarjev. Včasih je postal pri gruči in z besedo usekal premražene delavce: »No vidite, saj človek tudi s polenkačo lahko časti Boga. Ni mu sile, da bi zmerom kleče plazil pred oltarjem.« Možje so molčali, nihče mu ni odgovarjal. Delo to pot res ni imelo pravega odrinka. Debla so bila poledenela, sekire so odskakovale ob grčah. Skopca to ni skrbelo. Videl je, da so se mu uklonili, in to je zadosti. Dva drvarja je izbral in mahnil z njima mimo Podljubna naravnost do Brajevca. »Hej, žena, kje imaš moža?« je zakričal Skopec v zakajeno vežo, ko je z drvarjema priropotal po nerodni poti pred Brajevče-vo bajto. »Joj, kaj, vi ste, pa nas res niste pozabili?« je hitela žena in s predpasnikom brisala stol. »Sedite, ne bo vam škodilo, pot je strma,« mu je ponujala sedež za mizo. »Le sama sedi in moža pokliči!« je neprijazno dejal Skopec. Pa ga ni bilo potreba. Brajevc je že prikolovratil iz izbe. »Pri škornju se mi je odtrgal podplat. Ali bi ne posedeli malo, da ga pribijem nazaj? Jera, vina natoči, da ne bodo gospod stali brez pijače.« »Brajevc, kaj ti nisem rekel, da me čakaj? Prav zdajle moraš pribijati. Do tvoje hoste bo še držalo! Vina pa ne bom pil, ker je mrzlo in bi si še kri prehladil.« Drvarja sta ga neverno pogledala, bajtar je skočil v raztrgane škornje in vsi štirje so odšli po bregu navkreber. »Kje imaš hosto?« je čez malo časa vprašal Skopec. »Še dva streljaja< odtod. Zraven Boršta. Vidite/tamle,« je kazal Brajevc z roko. »Saj nisem slep, kaj mi moliš svojo lopato pred nos! Toda daleč je. Vožnja požre. Tudi najlepših hrastov ne morem dobro plačati v taki dalji.« »Saj je precej onkraj ovinka cesta«, se je ustrašil Brajevc. »Tisto že, tisto, toda, kaj pa, če hočem po tej strani zvoziti les v dolino?« »Zakaj so pa potlej zgradili cesto na oni strani?« »Vprašaj jih, Brajevc, ni to meni mar! Samo povem ti, da po ti strani vožnja do- sti vzame. Potem tudi drevo v rebri ni mnogo vredno.« Brajevc je vedel, kam meri Skopec. 'Rad bi mu že zdaj zbil cene, ko hrastov še videl ni. Nič mu ni odvrnil, po pameti je pa le preudarjal, da se mu ne sme prehitro podati, če bo z lesom preveč silil pod ceno. Ko so prišli v hosto, so se precej spravili na delo. Skopec je izbiral hraste ;in štel, drvarja pa sta s sekirami zasekavala znamenja v debla. Dobro uro so že lazili vprek po hosti; ko so se ustavili na majhnem hribcu. »Zadosti jih bo zdaj, Brajevc. Osemdeset, natanko osemdeset hrastov. Slabi so in črvivi...« i »Posekajte jih, pa boste videli, da So zdravi, od prvega do zadnjega,« mu je upadel Brajevc v besedo. '• »Sekali jih bodo drugi, ni to moje delo!:« se ga je otresel Skopec. »Osemdeset hrastov, koliko češ zanje?« »Nisem zveden v lesnih cenah,« se je branil bajtar. »Vi povejte, koliko bi nanev slo vse vkup.« »Po deset goldinarjev za deblo, eno k drugemu,« je dejal Skopec. »Premalo se mi vidi«, je oni ugovarjal. »Hrasti so zdravi ko dren; ondan je kupec iz Črnomlja ponujal petnajst goldinarjev za vsakega.« »Zakaj pa si potlej opletal okrog mene? Onemu bi predal, če ti je z denarjem silil v bajto.« »Ni se oglasil pri meni, drugi so mi pravili. Pa težko je s človekom, ki ga ne poznaš in ti nazadnje še denar unese,« se je odvijal Brajevc. »Zadnjič te vprašam: koliko češ za vse to?« je zinil oblastno Skopec in zamahnil z roko naokoli. »Devetsto mi dajte,« še je opogumil bajtar. »Dobro, ne bom silil pod ceno, pa tudi zapomni si dobro, kar si dejal. Devetsto za vse to!« je še enkrat trdo poudaril. »Vidva sta pa priči, da bosta vedela, če se bo kdo od naju izmikal dani besedi. Na roko, Brajevec, in jutri pridi po denar.« Udarila sta si v roke in drvarja sta zadela sekiri na ramo. Daleč za hostami Je v globeli vabil zvon k zadnji maši. * Drugi dan je Brajevc šel po denar. Vseh devetsto je doma razpoložil pred začudeno ženo in otroki. Obutve in obleke bo treba, hlev je že dve leti prazen in dobro bi bilo, če bi zdajle stopil na Drgonja sela in kupil tisto kozo, ki mu jo je pred mesecem ponujal Anžnik. Spet bi bilo mleka pri hiši. Računala sta z ženo in premikala po mizi umazane papirje in svetle kovance. Nazadnje jima je na vse strani primanjkovalo. Glavno se bo pa le odrinilo. Tako, sta ugibala Brajevc in pjegova žena. Za kratek čas staživelai brez večje skrbi, vse do takrat, ko je butnil v bajto stari Dren iz Ljubna in jima povedal, da seka Skopec vse odkraja in še gabrom in brezam ne prizanaša. Brajevc je drvel v svojo hosto in hotel ustaviti morijo drevja. Pa se mu ni posrečilo. Drvarji so zmigali z rameni in odgovarjali: »Ne moremo, Brajevc, žal nam je, če si v pravici. Skopec je ukazal tako, z njim se zgovori.« Bajtar se je zapodil po bregu, za njim so lajale sekire. Kot bi se mu zadirale v živo meso, tako mu je bilo. Zadihan in moker je butnil v Skopčevo hišo. »Gospod Skopec, nikarte!« je zaprosil, ko je videl, da; bogatin še z očesom m trenil, ko je. vstopil. »Ne sekajte mi vse ho-ste! Saj veste, k^j sva se domenila,« je hitel bajtar. »Jaz vem, jaz,« je zvito in resno dejal Skopec, »samo ti imaš vražje kratko pamet.« . »Devetsto goldinarjev ste mi dali za one hraste, ki Ste jih sami izbrali. Tako ste mislili tam gori v hosti.« »Kaj budajiš človek?. Ža vse tisto, kar raste tam okoli, sem takrat rekel. Ti si mi udaril v roko, kaj še češ?« ga je Skopec tiščal v precepu. »Drvarja bosta vedela drugače«, se je domislil Brajevc. »Nič drugače kot jaz,« ga je kratko zavrnil in vstal od mize. »No, bomo videli. Tona! Tona!« je kričal in trdo hodil po sobi. Na vratih se je prikazala žena. »Onadva drvarja pokliči, ki sta v Pod-ljubnem zaznamovala hrašte tega človeka.« »_Ne vem, katera misliš?« ga je vprašujoče gledala žena. »Vprašaj na dvorišču, se bosta že sama javila!« je naglo odvrnil. »To pot si se urezal, Brajevc,« se je pomilovalno nasmehnil bajtarju, ko je žena odšla. »Ne poznaš Skopca! Skopec drži besedo in če je ti nočeš, zakaj pa so potem sodnije po mestih. Aaa . ..? Si vzel to stvar v premislek, Brajevc? Sodnija ni zato na svetu, da drži prekrižane roke. Pravico ti bo utepla V glavo, če je sam nočeš razpoznati.« Brajevc je molčal, bolečina mu je za-gnetla besedo v grlu. Drvarja sta stopila v sobo. »No, kaj nisem takrat na tistem hribču rekel, koliko zahteva za vso? Pa je hotel devetsto goldinariev. Mar ni tako?« se je obregnil ob starejšega. »Tako bo nekako, natanko pa niste dajali nič.« , »Kupci nikoli ne čvekajo čez mero,« ga je ostro zavrnil Skopec. »In ti? Si slišal takrat moje besede?« se je obrnil k drugemu. »Ne vem, če so do črke natančne. Govorili ste, koliko hoče za vse tisto. Ampak tisto govorjenje se lahko drugače tolmači,« »Samo na en način je prav!« je kričal bogatin. »Vsak drugi je napačen! Besede stoje!j Kako si jih tolmačijo kmečke bu-tice, ni moja stvar. Si razumel, Brajevc? Priči govorita zame!«. Bajtar se je zrušil na kolena in s povzdignjenimi rokami prosil skozi solze; »Usmilite se, Skopec, otroke imam in bolno ženo. Hosta je bila moj edini denar.. Drevesa sem predal, če sem rabil za davke, iz hostc sem potegnil goldinarje, če so bili otroci bosi in je bolezen prišla v hišo. Kot Boga vas prosim, prenehajte s sekanjem! Ali pa vsaj kak stotak navrzite za ono drevje, če mislite, da je pravica reS na vaši strani.« »Ne bom nič navračal, Brajevc! Kar je, je! Tebi gre skrb, da premisliš, preden blekneš in udariš v roke.« Brajevca je premagalo. Kot otrok je vpil in tolkel po tleh. Vse krivice in obtožbe, ki so se v dolgih letih nagromadite nad skopuhovo glavo, mu je sedaj vrgel v obraz. »Če je pravica na svetu, vas bo Bog udaril! In če bo vam prizanesel, bodo vaši otroci trpeli za očetove grehe.« »Molči!« Skopec se je zagnal vanj. »Vr-zita ga ven!« je ukazal drvarjema. Naj zunaj laja, če ga je volja!« Brajevc je za trenutek odskočil in na-to s pestmi navalil na Skopca. »Na pomoč! ' Zgrabita ga in treščita skozi vrata! Zamašite gobec svinji nemarni!« je kričal bogatin in se umikat | pred razjarjenim bajtarjem. Kot mački I sta se prihulila od zadaj drvarja, mu spod«-j bila noge, ga vzdignila in treščila venkaj. Krvav in prašen se je pobiral Brajevc j na dvorišču. Solze so mu silile v oči in kot pijan je omahoval po cesti. I : \ : i • • -/•.'• . / t.\ • ! , ir >■." Na spomlad je smrt pobrala Skopca. Bil je bolan na želodcu in najboljši zdrav-: niki v deželi mu niso mogli rešiti življe-| nja. Ljudje so pravili, da ni mogel jesti ! in je zato umrl od lakote, j Prav tisto leto je izbruhnila vojska. Dva sinova je imel stari Skopec in oba sta od- Sla na fronto. Starejši je padel na gali-Škem bojišču, manjšemu pa se je sredi vojnih grozot omračil um. Po vojni se je sesulo Skopčevo premoženje. Goldinarji so izgubili svojo vrednost, kos za kosom se je odrobljal od posestva. Nihče ni vedel, kako se je to prav za prav zgodilo. Nazadnje je ostala samo hiša in dvoje njiv. In nekega dne je sodnija vrgla mladega Skopca na cesto. Vilko J. M. O marksizmu Zakaj govorimo o marksizmu? Ker ob študiju našega krščanskega socialnega programa moramo spoznati naše nasprotnike. Potrebno je pa še tudi iz drugega vzroka. V nanašnjo družbo je marksizem s svojim materialističnim pojmovanjem tako globoko padel, da opažamo lahko očitne posledice tega vsak dan. Potrebno je torej, da marksizem nekoliko natančneje spoznamo, da ga bomo poznali tudi po nauku, ne samo po besedi. Oglejmo si najprej nekoliko življenje očeta marksizma, nemškega Zida Karla Manca. Rodil se je Karl Marks 5. maja 1818 v Trieru na Nemškem. Oče mu je bil odvetnik in nemški Zid, a mati nizozemska Židinja. Leta 1824. je prestopila vsa družina v protestantizem, toda družina in njena miselnost je ostala kljub temu židovska. Za Zida se je Marks tudi štel. Znano je, da se je njegova hči večkrat sklicevala na svoje židovstvo in se z njim postavljala. Marksova vzgoja je bila popolnoma brezverska in Marks sam je ostal vse življenje dosledni ateist — brezverec. Svojo mladost je preživel v aristokratski in buržujski družbi in se je s 25. leti oženil s hčerko pruskega vladnega svetnika plemiča von Westphalena. Ker mu ie pruska vlada odbila prošnjo za filozofsko stolico na univerzi v Bonnu in mu s tem uničila življenjsko pot, je začel boj proti oblastem. 1842 je prevzel uredništvo lista »Rheinische Zeitung«, toda oblasti so ga začele zasledovati in pobegnil je v Pariz, kjer je ustanovil 1843 s Ruge-om znano edicijo »Deutsch-franzosische Jahrbii-cher«. V Parizu se je Marks spoznal z Bakuninom, Feuerbachom in s Friderikom Engelsom, ki mu je postal že največji tovariš in najbolj vnet sodelavec. Kmalu nato se je preselil v Bruxelles, odkoder odide Zaradi dolgov, ki jih je delal po gostilnah in trgovinah. Tako je slaboumni sin starega Skooca zadel na ramo harmoniko, ki jo je nosil še njegov ded. Po krčmah in sejmih je hodil ter igral za denar in pijačo. Pozno ponoči se je vinjen opotekal po cesti. Harmonika je rezko cvilila in psi so se trgali na verigah. Ljudje pa so govorili: »Nekaj pravice je vendarle še na svetu.« preko Pariza v London. Leta 1847. izda skupaj z Engelsom svoje prvo delo »Die Heilige Familie« in istega leta znani »Komunistični manifest«, ki je kratek izvleček vsega poznejšega Marksovega delovanja in nauka. Leta 1848. izda delo »La mi-sere de la phllosophie« (Beda filozofije), ki je odgovor na Proudkovo filozofijo. Ze v Parizu je Marks začel študirati gospodarstvo. Sad tega študija je bilo delo, ki je izšlo leta 1859. z imenom »Zur Kritik der politischen Okonomic«. Leta 1876. je pa izšel prvi del njegovega velikega dela »Das Kapital«, a druga dva dela sta izšla že po njegovi smrti leta 1883. V Marksovi družini je po izjavi dr. Ghctta vladala dedna jetrna bolezen, za katero je podlegel Marksov oče in Marks sam. Marks ni šel v življenje po lastnih izkušnjah, temveč s knjiž 10 znanostjo. Mnogo je študiral že kot mlad fant, kajti v družini so stalno razpravljali o filozofiji, veri in zgodovini. Namesto da bi spoznaval življenje neposredno, ga je spoznaval iz knjig. Radi tega Marks ni imel nikoli stvarnega pogleda na življenje, temveč se je izgubljal v splošnostih in abstraktnostih. Vse, kar je v njem stvarnega, mu je z veliko muko vcepil Engels. Marks si je izbral za geslo svojega nauka —- »De omnibus dubitandum« (o vsem dvomiti!). Bil je popolen skeptik, k čemur je bil nagnjen že po svojem židovskem poreklu. Strastno je sovražil vse socialiste, ki so se imenovali utopisti, in gospodarske strokovnjake, sovražil pa politiko, levico in desnico, m ščanstvo in domovino, predvsem pa Prusijo in Nemčijo. Ni veroval v človekovo plemenitost, čeprav jo je dan za dnem opazoval pri Engelsu, ki je z veliko ljubeznijo milil bedo v Marksovi družini. Zanimivo je, da večina Mar- ksovih del nosi naslove »kritika«, kar gotovo tudi nekoliko označuje Marksov značaj. Marks je bil nemiren, brez notranje sile in moči, da bi dal plodne in praktične ideje — zato je bil tudi — revolucionar. Vse Marksovo življenje je bilo niz neuspehov. Noben list, ki ga je urejeval ali izdajal, ni dolgo izhajal, njegova »delavska internacionala« je nečastno zamrla, sam ni niti doživel revolucionarnega delovanja svojega največjega dela »Das Kapital«. Kje je vzrok teh neuspehov? V tem —1 da ni znal biti stvaren, praktičen, in se znal življenju približati in ga voditi. Marks gleda in opazuje preveč enostransko slabo, nepopolno, osebno in včasih zelo izmaličeno. Zato toliko napačnih podatkov, ki jih je napisal, kar se posebno opaža v zgodovini. Marksov sistem je zgrajen na teoriji stalnega razvoja. A kljub temu se Marks z njim ne strinja, kajti v ta razvoj je vnesel razredno borbo, ki naj pripomore k razvoju nove dobe. Za časa revolucije 1848. leta napoveduje Marks v svojem listu »Neue Rheinische Zeitung«, da bo to končna in splošna svetovna revolucija. Toda do nje sploh ni prišlo. Enako je klical v dobi velike gospodarske krize 1858—1857. Napoveduje z veliko gotovostjo revolucijo, toda revolucije ni in je noče biti. Marks se je v življenju strašno moti’3, zdi se, da se je življenje iz njega ponorčevalo še ob smrti 14. marca 1883, ko je moral oditi iz onega življenja, ki mu je s takšno gotovostjo napovedal revolucijo, ne da bi sam to revolucijo doživel... Socializem je obstajal že pred Marksom, ki mu je samo dal le novejšo obliko: »znanstveni socializem« ali kratko marksizem. Marks je zavrgel vse dosedanje socialne zgradbe in dal socializmu, kakor sam pravi, novo, »znanstveno« obliko in nov način delovanja, ker je uvedel v socializem razredni boj. Marksovo načelo je bilo: »Osvobojenje delavskih množic mora biti delo delavcev samih.« Objavil ga je v svojem »komunističnem manifestu«. Marks je vse svoje gospodarske nazore prevzel od liberalne, torej kapitalistične družbe. Socialne nazore je pa prevzel od svojih socialističnih predhodnikov. Marks sam idejni vsebini socializma ni pridal ničesar svojega in novega. Znani sociolog Spann trdi, da od Marksa sploh ne izvira nobena osnovna misel njegovega nauka. Marksovo temeljno misel o koncentraciji kapitala lahko najdemo že pri an- gleških gospodarskih liberalcih, pa tudi pri Francozih, od katerih omenjam znanega Peguer-a. Končno tudi novi pojem razrednega boja ni nov. Razredni boj poznajo že socialisti Smith, Louis Blanc, Simone. Dialektično metodo je pa Marks prevzel od He-gela, medtem ko ima svoj materializem od Feuerbacha. Nekateri moderni socialisti zelo napadajo marksizem. Znani socialist Labriola pravi v svojem delu »Conception materialiste«: Delo »Das Kapital« ni bila prva knjiga kritičnega komunizma, temveč zadnja velika knjiga bružujske ekonomije.« Marksov učenec Sorcl pa piše v delu »La decomposition du marxime«: »Marksizem je mnogo bliž i politični ekonomiji, ki se imenuje manchesterska kot utopizem.« Od tega torej Marksovo spoštovanje do kapitalizma. Sovraži kmete, srednje sloje, male posestnike in druge, kajti občuduje revolucijo, ki jo je izvedel kapitalizem. Znano je sovraštvo, ki ga je Marks gojil do Slovanov. Trdil je namreč, da smo barbarski narodi, ki smo obsojeni na pogin in nas je treba uničiti v korist splošnega človečanstva. Morda bo tu to sovraštvo najbolj razumljivo! Vsega je namreč bila kriva industrializacija, ki je bila okoli leta 1848. izvedena predvsem na Hr-vatskem, pa tudi drugod, in smo se je mi Slovani tako otresali, ker smo bili vezani na zemljo. Marks pravi v »Kapitalu«: »Okolnost, da je enodnevno delo delavca vredno le polovico tega, kar dnevno proizvaja, je posebna sreča delodajalca, a ni zlo nasproti delavcu.« Vidi se, da se marksizem oddaljuje od starih socialnih šol, kajti zametuje dosledno vsako misel na pravice, ljubezni in bratstva, kajti v maksistični teoriji se razvija vse nujno samo po sebi in zato ni treba, da bi se izpraševali, kaj je boljše in kaj bi bilo treba, temveč je treba vedno misliti le na to, kar je! Marksizem in »znanstveni socializem« se torej loči od prvobitnega socializma, ker zanemarja idejo organiziranja splošne človeške družbe na načelih socialne pravičnosti ne glede na razredno pripadnost. Marks zahteva osamosvojitev enega samega razreda — proletariata in odbija vsak sporazum z buržuazijo. Prav to je pa privedlo do razrednega boja med proletarskim in kapitalističnim razredom. Som-bart imenuje to »duševni pora/, modernega socialnega g.banja.« Ogledati pa si moramo še zadnjo značilnost marksizma — revolucionarnost. (Dalje.) Utop m fUsttidi Živel je v. neti deželi mlad pisatelj, ki se ! mu je zelo .slabo godilo. Bil je v takem pomanjkanju, da si ni mogel najeti niti poštenega stanovanja: zadovoljiti se je moral z majhno kletno sobico v najbolj umazanem delu mesta; ta pa je bila bolj podobna tesni in vlažni jetniški celici kot spodobnemu človeškemu stanovanju. Da je bil v takih razmerah večkrat lačen kot sit, se razume samo po sebi. Pa to še ni bilo najhujše. Bolj kot glad in revščina je mučilo mladega literata to, da s svojimi spisi ni imel prav nikakšnega uspeha. Karkoli je ustvaril, vse to so mu strogi uredniki in kritiki spravili pod nič in vrgli največkrat v koš. Cesto mu je ta ali oni celo namignil, da za pisateljevanje nima talenta. Tisti, ki so poznali njegove življenjske razmere, pa so mu kar odkrito svčtovali, da bi bilo mnogo bolj pametno, če obesi pisateljevanje na klin in se loti kakšne druge stvari, pa naj si bo tudi rokodelstva, ki mu bo prav gotovo prej pripravilo srečo in blaginjo kot neprijazno peresnikarstvo. Mladega pisatelja, ki je bil v dno duše prepričati o svojih izrednih duševnih zmožnostih, pa niti malo ni motilo prerokovanje izkušenih knjižeivnih sodnikov. »Kar naj počakajo še malo!« je večkrat dejal sam pri sebi. »V novelah in pesmih morda res nisem mogel pokazati vseh svojih zmožnosti. Toda tedaj, ko dokončam svoj prvi' veliki roman... trgali se bodo zanj, ko jim ga vržem na uredniško mizo...« In je pisal ta svoj roman s tako vnemo, da ni utegnil misliti na glad in revščino, ne na mraz in svoje raztrgane čevlje. Vse njegovo življenje v tem času je bil en sam čudovito lep in bajen sčn o sreči in slavi, ki mu jo bo prinesel ta spis. In še dalje je sanjal, kako bo temu umotvoru sledila še cela reka drugih njegovih umetnin, ki jih je polno njegovo srce in ki komaj čaka, da jih izlije na papir. In potem bo slaven in bogat bo in v krasni yili v najlepšem koncu mesta bo stanoval. In kar naprej ga bodo obiskovali urednici in ga prosili, naj kaj napiše za njihove liste in mu bodo ponujali bajne nagrade. .. Dš, tedaj bo lepo, tako lepo ... Toda roman mu kar ni hotel preveč izpod peresa, že vso zimo se je mučil z njim, a vendar se mu je potem, ko ga je že zdavnaj končal, zdelo, da mora popraviti še to in ono, da bo delo brez vsake najmanjše hibe. In ko je prišla V deželo pomlad, se mu je zdelo, da I je njegova umetnina končno le popolna. Za zadnje beliče, ki jih je hranil, da plača sta-! npvanje, je šel in kupil najfmejšega papirja ■ in nanj prepisal, kar najlepše je mogel, dol-; ga poglavja svojega spisa. Potem se je od-! pravil, z resnim obrazom položil papirje v torbo in odšel na uredništvo najuglednejšega leposlovnega lista. Tam pa so mu dejali, da ! naj se vrne čez dobrih štirina.st dni, ko bodo delo prebrali in če bo ugajalo, tudi radi od-kupili. — ( I Kot večnost so se vlekli tisti dnevi in nila-i demu literatu, ki je bil kar bolan od nestrpnega pričakovanja, se je zdelo, da nikdar ne bo napočila ura, ko bo šel prodajat svoj roman. Gospodinjo je moral vsako jutro znova zagotavljati, da dobi stanarino v. najkrajšem času, a kljub temu mu je grozila, da ga spodi na cesto. Končno se je nekega dne le odpravil na uredništvo. Bil je v slovesnem razpoloženju, i S torbo pod pazduho in s širokokrajnim klobukom v roki je stopil čez prag velike sobe in pričakoval je, da ga bodo kar najprijazne-je sprejeli. Toda urednikov obraz je bil mrk in v neprijaznih, skoraj zasmehljivih besedah je pojasnil ubogemu pisatelju, ki je bil smrtno bled od presenečenja, da je njegova . stvar brez vsake najmanjše vrednosti in pa naj takih skrpucal več ne nosi k njim, češ ! da se ne utegnejo baviti z neresnimi stvarmi. Ubožcu so se kar tla majala pod nogami, ko je zvedel za usodo svojega romana. Kot v sanjah je stopal brez misli po stopnicah na cesto. Sam ni vedel, kdaj je zašel y park in do smrti utrujen je sedel na klopco, ki je stala ob poti. Ni mu bilo mar za rože, ki so cvele okrog njega, ne za prepevajoče ptičke — bilo mu je, kot da so mu odmrli vsi čuti in vedel je samo to, da mu zdaj na svetu ni več živeti. Njegovo veliko pričakovanje se ni izpolnilo in tako mu ni bilo nobene pomoči več. In ko je tako sedel in premišljal svojo usodo, je dvignil glavo in si z roko popravil črne kodre, ki so mu valovili v vetru. Tedaj pa je nenadoma opazil, da stoji pred njim dostojanstven gospod v črni obleki in s svetlim oilindrom na glavi. Sočutno ga je gledal in čez trenutek, ko je z dovoljenjem prisedel, se mu je predstavil: »TIPOGRAF PIROGEN je moje ime.« I Začudeno je gledal mladi pisatelj tega po-stamega gospoda s kozjo brado. In ni si mogel kaj, da ga v svoji zagrenjenosti ne bi vprašal, če se hote tudi on norčevati iz obupanega človeka. »Ne, satno rešitev iz zadrege vam prinašam,« je Odgovoril ta. »ba govorim brez tičinikov: že dalj časa se zanimam za vas. Natančno poznam vašo usOdo in vem, kaj se vam je pravkar primerilo. Ni ravno phjetno, vem. Toda gospod, tu. je mo,a roka. Ce hočete stopiti k meni v službo, vas zagotavljam, da bo vaše ime v kratkem zasioveio pO tej deželi m po vsem svetu. Toda pogoj vam stavim: da se mi predaste vsega in da nikdar ne boste vprašali, kdo sem in kako sem Izvedel za vas. Zadostuje naj vam samo tO, kar vam bom povedal sam. Sprejmete?« Nemo je mladenič ponudil možu roko. Čeprav se mu je zdelo vse sikupaj nerazumljivo in neverjetno, mu je bil kljub temu pripravljen slediti kamorkoli. V srcu, kjer je bila ugasnila poslednja nada na srečo in slavo, se je nenadoma spet rodila iskra upanja. Slava, slava in denar... — vse, tudi dušo bi dal za to dvoje ... »Pojdiva!« je dejal tujec in pisatelj mu je sledil brez obotavljanja. Kot da san.,a, tako se mu je zdelo, ko je stopil za zagonetnim človekom v razkošno stanovanje, ki je bilo v drugem nadstropju najslovitejšega hotela v mestu. Stanovalci tega hotela so s strahom govorila o tem človeku in bali so se hoditi mimo njegovih vrat, kajti pravili so, da izza njih včasi neznosno zaudarja po žveplu. »Sediva in se pogovoriva dalje,« je dejal kozjebradec. »Skrivnosten se vam zdim, je-lite? Nič zato. Človek brez pokoja sem. Pisatelj, kakršnega še ni imel svet, ki pa mu ni dano, da bi izlil na papir, kar nosi v srcu. Nekdo, ki ima nad menoj oblast, mi brani. Toda srce se ne dd več krotiti. Moram nekomu izročiti svoje duševno občutje. In izbral sem si vas. Vaše ime naj bo tisto, ki bo slovelo na moj račun. Iz dneva v dan boste pisali za menoj, kar vam bom narekoval, in pod svojim imenom boste izdajali, kar bova ustvarila.« ' Strmel je literat nad besedami svojega gospodarja, nešteto vprašanj se mu je porajalo v srcu in mučila ga je radovednost in skrb, kdo je ta zagonetni človek, ki tako samozavestno govori, toda radi pogoja, ki mu ga je prej stavil, si ni upal vprašati ničesar. »Ce mi boste zvesto služili, se mi zdi, da mi bo laže pri srcu,« je pripomnil gospodar. »In razume se seveda, da bo ves denar, ki ga' bodo donašale knjige, vaš. Jaz sam zase imam dovolj in ne potrebujem bogastva.« Takoj drugo jutro sta se spravila na delo. Kozebradec je narekoval h'tro in brez spo-tikljaja, kot bi bral iz knjige. Komaj ga je dohajal pisatelj in roka mu je omahovala od hitrega pisanja. Toda vztrajal je, kajti do neverjetnosti izbrane in začuda lepe besede so se iz gospodarjevih ust prelivale v krasne stavite in ti so se nizhli drug za drugim v silovite prizore in .čudovite zgodbe.. Iz uneva v dan je šlo tako naprej in p.aatelj se je topil v občutju, da bodo take umetnine nosile njegovo ime, Ob teh stvareh je 'šele spoznal, kaao ničevo je bilo vse nekdanje delo ih Ikako po pravici so m d od vračali vse od kra„aj In končno je prišel tisti veliki dan, ko je v blesteči se opremi 'izšla prva knjiga, ki je nosila ime miadega literata. In tedaj se je zgod.lo čudo: čiovek, pred nekaj dnevi še nikomur znan, je na mak postal slaven. Vsi časopisi s prinašali pOrofcila o velikem uspehu njegove knjige in najrazličnejši čitatelji so segali po njej. Nihče ni mogel dovolj prehvaliti velikih vrlin mladega umetnika, ki se je tako nepričakovano uveljavil. In komaj se je poleglo prvo navdušenje, že se je pojavila v javnosti druga knjiga, ki je bila sijajnejša od prve. In tako se je sedaj doga.alo leto za letom: slavni pisatelj je kar bruhal vedno nove knjige v svet. Ob njih so se opajali najrazličnejši ljudje in čudovito so vplivale te knjige nan„e: bogate mestne gospodične so se začele oblačiti tako kot junakinje v teh knjigah in celo njihove pričeske so oponašale, mladi gospodje so se navzemali misli sebi podobnih junakov iz romanov in stari očanci na kmetih so pri pipi tobaka modrovali o razmerah, ki so jih opisovale te povesti, in jih primerjali resničnim razmeram v deželi. In tako je šlo brez konca in kraja in pisateljeva slava je segla daleč v tujino. V najrazličnejše jezike so začeli prevajati njegove spise in mu izplačevali bajne nagrade. V nekaj letih je nekdanji ubožec tako zabogatel, da skoraj ni vedel kam z denarjem. Od bogatega grofa je kupil najlepši grad v tisti deželi in se preselil s svojim drugam vanj. V svoji slavi se je tako prevzel, da ni maral več prenašati njegovega gospodarstva in hotel je postati sam svoj gospod. In čudo: človek, ki se je nekdaj tako oblastno obnašal do svojega pomočnika, čigar ime si je izposodil za svoje umotvore se zdaj niti malo ni branil pokoriti se svojemu podložniku. / Pisatelja že davno več ni zanimalo, kdo je n.'egov gospodar. Vse, kar je vedno znova zahteval od njega, je bilo samo to, da mu je narekoval, narekoval vedno znova. Nenasiten je bil v svojem hlepenju po slavi in bogastvu. Kl ub temu da je imel že sijajen dvor z neštetimi služabniki in služabnicami in kliub temu da je njegova slava že davno zatemnila imena najslavnejš h pisateljev sve-td, je bil nenasiten in hotel je imeti še in še. Nekega dne pa se je zgodilo, da gospod Pirogen, ki je bil sedaj že močno star, ni znal narekovati ničesar več. In razsrdil se je pisatelj In pognal je v svoji nehvaležnosti svojega dobrotnika tja, odkoder je prišel. Brez obotavljanja je stari gospod poslušal pisatelja, ki je postal slaven na njegov račun. Toda preden je zapustil sijajni grad, je s prstom požugal svojemu nehvaležnežu in mu dejal: »Grem, toda vedi, da si se mi predal vsega: z dušo in telesom in takega te bom hotel ob času imeti. Zapomni si, da strup, ki si ga s knjigami sejal med ljudi, ne bo ostal nekaznovan!«--------------- Tedaj pa so se začele dogajati po svetu čudne stvari: od vsepovsod so časniki začeli prinašati poročila o krvavih uporih in bratomornih vojskah, ki so nastali pod vplivom idej, katere so trosile med ljudi knjige slavnega pisatelja. Ljudem ni bilo nič več sveto: ne mogočni carski in kraljevski prestoli ne sijajna svetišča ne človeško življenje. Hotelo se jim je ognja in krvi in uničevanja vsega, vsega ... In ni bilo dolgo, ko se je tudi iv deželi, kjer je bival slavni pisatelj, dvignil tak upor In ljudje so v svojem velikem sovraštvu do človeka, ki jam je nalil v duše strupa, kot za maščevanje navalili najprej na njegov grad, ga zažgali ih porušili do tal, njega samega pa med groznimi mukami usmrtili. Potem pa so divjali naprej in rušili, rušili in požigali in se klali med seboj ... Zgodilo pa se je