H 129904 TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov • TABOR je last in vestnik Zveze D. S. P- B. Tabor •Mnenje Z. D- S. P- B‘. Tabor predstavljajo le članki, ki so .podpisani od glavnega odbora Zveze. • Izdaja ga konzorcij. Predsednik inž. Anton Matičič. • Urejuje uredniški odbor; odgovorni urednik Adolf škrjanc, za lastništvo Ivan Korošec, upravnik Jože Jenko. TABOR es organo de la Confederacion Tabor de los Anticomunistois Eslo-venos Unidos- • Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires Argentina TABOR is the voice of the Confederation Tabor of tbe United Slovene Anticommunists Imprenta: Talleres Graficos Vilko S- R. L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 33-7213 Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 893-310 NAROČNINA: Južna Amerika 500 pesov, odn. enakovrednost v dolarju. U- S- A. in Kanada 3.50 dolarja letno; Anglija in Avstralija 1 funt štedling; evropske države 2 dolarja Naročila, reklamacije in nakazila pošiljajte na naslov upravnika: Jose Jenko, Pedernera 1075, Vlila Madero, prov. Buenos Aires, Rep. Argentina Vse dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: inž. Anton Matičič, Igualdad 1110, Villa Ballester FNGBM, Pcia. de Buenos Aires, Argentina NASLOVNA SLIKA Izvidnica, naprej! Prvi je zdrsnil preko kristalne beline snega> ki je pokrival v komunistični revoluciji trpečo slovensko zemljo, njen vodja. Potem so se zaprašili za njin\ ostali smučarji, izvidnice. Bili so zares „bcli hudiči", pred kateHmi se je rdeča drhal obupano razbežala. Ob spominu na njih svetel vzgled gre naš boj pod drugačnimi okoliščinami z enako junaškim navdudšenjem naprej ■— do iztrebljenja krvavega komunističnega nasilja s svetih tal naše nepozabne domovine! {<» 14“ i'""3 .£> j Mi slovenski smo vojaki, do nehal kipi naš glas.. (Domobranska pesem.) Ensrc-Febrero 1967 BUENOS AIRES Januar-Februar 1967 ZA ttESNICO (01) priloža o s ti obiska soborca Milana Zajca v Argentini je naš tiskovni referent dr. Stanko Kr.ciptr naslovil na soborce širom sveta sledečo poslanico. — Op. ur-)- Naj bo moja prva beseda izraz resničnega doživetja, da lahko med soborci, ki so se nocoj, na predvečer sv- 'Ji h Kraljev leta 1967 zbrali pod strumno streho mojega domovanja v Argentini, pozdravim tudi našega domobranskega heroja Milana Zajca. Povdarjam to zaradi tega, ker sem bil tisti, ki sem enega kd. junija leta 1944 preko množice 60.000' čistih slovenskih src; katera so se zbrala na mogočnem protikomunističnem taboru na Kongresnem trgu slovenske prestolnice, povedal vsemu svetu, ki je hotel slišati, kaj smo bili slovenski domobranci, pozval vse Slovence, kjerkoli so me slišali, k združitvi za slovenskim domobranstvom, pa svoje besede zaključil z opozorilom: če bo ostal eden, bo tisti eden marsikomu zadosti žgoča živa vest! To je namreč naš Milan Zajec. Vrnili so nam ga mrtvi heroji, da bi bil poslej naša živa vest. In prav zaradi tega čutim globoko doživetje ko ga lahko pozdravim med nami. Zato pa tudi izkoriščam priložnost za nekaj besed s prošnjo, da jih naš heroj ponese s seboj za vse bivše, sedanje in bodoče protikomunistične borce, ki jih bo srečal na svoji poti skozi življenje. Nekdo je zapisal: Vsi žgoče želijo imeti resnico na svoji strani; malokdo pa ima toliko korajže, da bi se postavil na stran resnice! Slovenski domobranci so to korajžo imeli. Za dokaz tega danes ni potreba več o slovenskih domobrancih govoriti na dolgo in široko. Zgodovina je že neizbrisno vklesala v svoje večne anale, da so se slovenski domobranci v času krvave zmede s svojini generalom Leonom Rupnikom na čelu postavili na stran resnice- Dvanajst tisoč in več jih je s svojim generalom Leonom Rupnikom na čelu to izpričalo z junaško smrtjo mučencev. — In glejte! Zaradi resnice je njih smrt postala njihova zmaga! In njihova žrtev je postala njih slava za vse rodove do konca časov. Iz tega spoznanja, ki ga tudi slepci ne morejo več zanikati, spričo preglasno kričečih dokazov ne samo v naši domovini, ampak na vseh koncih zemeljske oble, pač ne moremo priti do drugačnega zaključka> kot da je samo nujno, da smo tudi mi, ki smo preko vseh celin posejano senie izkrvavele slovenske generacije, stali v letih zmešnjave pojmov, stojimo danes in bomo stali tudi v bodoče korajžno na strani 'Hjihove resnice. Ker smo jim kljub nevšečnostim, ki so zato šle pi-eko naš, ostali zvesti! Ker smo ne glede na lagodni oportunizem trenutka v luči, ki neugasno žari iz Gaja Junakov na Orlovem vrhu slovenske prestolnice in iz množičnih grobov slovenskih junakov_ jasno videli in jasno gledamo čas in njegove naloge. To smo lahko storili, ker so nam naši mrtvi junaki zapustili neusahljivo dediščino mogočne vesoljne ideje: BOG — NAROD — DOMOVINA! Prezirajoč lagodni oportunizem trenutka, general Leon Rupnik ni priklical slovenskega domobranstva v življenje zaradi enostavne negacije komunizma. Prekaljen v žaru mogočne ideje nam je navzlic neugodnemu okolju pod tujo okupacijo dal slovensko domobranstvo v potrditev ne samo Slovencem, ampak vsemu človeštvu skupnih najvišjih vrednot: BOG — NAROD — DOMOVINA! Slovensko domobranstvo torej ni nastalo in ni bilo pasivni, trpni, zgodovinski čini tel j; slovensko domobranstva je nastalo in bo zato tudi ostaio kot aktivni, tvorni činilec v zgodovinskem razvoju ne samo slovenskega naroda, ampak vsega človeštva, ki proti samim naravnim zakonom, kateri so položeni v njegovo bit, ne more in ne bo moglo, kakor najlepše dokazuje sam komunizem v svojih zmedenih eksperimentih. V kolikor je torej bilo slovensko domobranstvo samo zanikanje, se pravi protikomunistično, je bilo to zgolj zaradi trenutnega okolja, da je komunizem v času tuje okupacijo izvajal revolucijo, to je fizični napad na bistvene vrednote tudi slovenskega naroda, ki jih je naše slovensko domobranstvo branilo. Iz tega pa sledi vsaj dvoje gotovih dejstev: Da je slovensko domobranstvo zaradi samih naravnih zakonov, na katerih temeljijo tri najvišje idejne vrednote človeškega rodu, tudi v času tuje okupacije, ki jo je komunizem pri nas izkoristil za napad nanje, izbralo pravo ;pot, in pa, da slovensko domobranstvo v vetrinjski žaloigri ni umrlo. Vsaj teh dvoje dejstev pa je za nas že zadosti neizbežna obveza. Če smo zaradi tega ne glede na morebitne minljive zamere korajžno stopili na stran resnice, da prvotno branimo v zmedi pojmov skrunjeno čast slovenskega domobranstva in predvsem njegovih mučencev, potem je v posledici naša osnovna dolžnost, da ohranimo njegovo pričujočnost v sedanjosti s projekcijo v bodočnost. Če je namreč zaradi nenehnega dokazovanja, ki ga zapušča vsak dan, ko utone v zgodovino, naše domobranstvo izbralo pravilno pot in če domobranstvo z vetrinjsko žaloigro ni umrlo, potem njegova naloga, njegovo zgodovinsko poslanstvo še ni končano. In če je,.preteklost v sedanjosti učiteljica za bodočnost! — Ne pozabimo tega nikoli! | Zato naš poziv mora biti: Svobodni sveta, združite se! Kakor naše domobranstvo ni nastalo v zanikanje nikogar, ampak je v afirmativnem boju za najvišje vrednote človeške zvrsti klicalo na okope, v tabor proti napadajočemu komunizmu vse Slovence, tako morajo slišati tudi danes naš poziv vsi, ki imajo svoj pogled obrnjen v bodočnost slovenskega naroda. Naloga, ki jo je začelo slovensko domobranstvo pred več kot dvajsetimi leti, in ki še ni končana, se namreč ni spremenila. Spremenile so se samo zunanje okoliščine. Iz obrambnega boja za najvišje vrednote v pre teklosti smo v sedanjosti že prešli v napad za bodočnost. Zato je potrebno, da v imenu tistih, ki so šli za Boga — Narod — Domovino v junaško smrt mučencev, nenehno kličemo: Svobodni sveta, združite se! Naj se nikdar več ne zgodi, da bi še kedaj kdo hodil med nami kot živa vest, ker nismo slišali klica! Nič namreč ni večjega kot vse združujoči ideali, za katere so umrli naši junaki! Vse bomo lahko dosegli, vse težave bomo lahko prebredli, vse nesporazume in protivnosti bomo premagali, najboljše načrte za bodočnost borno lahko uživotvorili samo, če se bomo ob spominu na naše junake, ki so padli v obrambi naših skupnih najvišjih idealov, najprej znali združiti za napad na sovražnike BOGA — NARODA — DOMOVINE l'ako nam Bog pomagaj! BOŽIČKA MISEL Vsem članom organizacije! V času zmed, negotovosti in verske mlačnosti, se človek le z bojaznijo ozira v bodočnost in ss nehote vprašuje, kaj ni to le predokus nečesa kar bo prej ali slej prišlo nad narode, ki se potapljajo v materializmu in nemoralnosti. ‘ Kljub mnogim znakom, ki nas navdajajo z negotovostjo glede bodoč-nosti, je vendar praznile Kristusovega rojstva tista vzpodbudna sila, ki nas navdušuje, da se še bolj intimno skušamo združiti s Kristusom ki je in bo ostal vir veselja, sreče in poguma. Dokler smo povezani s Kristusom, nas zmeda, negotovost ali celo verska mlačnost ne bo omajala v naši zvestobi Njemu, ki je svet premagal. In ako smo povezani z njim, bomo svet premagali tudi mi! Naj nas vse praznik Kristusovega rojstva znova navduši k intimnemu življenju 8 Kristusom, v Kristusu in za Kristusa> tako da bo Kristus središče vsega našega stremljenja in življenja. In to želim vsem članom vsega našega delovanja — in v Njem bomo imeli poroštvo naše zmage! Naj Kristus s svojim blagoslovom spremlja nas vse v Novem letu, da bomo z njegovo pomočjo dosegli to, za kar se trudimo, po čemer hrepenimo in za kar smo pripravljeni žrtvovati, če treba, tudi svoje najdražj.e. Prisrčen pozdrav vsem članom in njihovim družinam! Vdani Fr. Gaber Vsem organizacijam, referentom in članstvu ZDSPB-Tabori Dvaindvajset let zdoma! Dolga doba je to in marsikaj se je medtem spremenilo okoli nasi kot v nas samih. Ob premišljanju na preteklost bomo morda ugotovili, da smo morda tu in tam zanemarili ideale preteklosti in morda celo postali mlačni do naših vzglednikov iz preteklosti. Če tako, fkušajmo to v bodoče popraviti. Gotovo pa je, da ni bilo vse črno v preteklosti. Že samo dejstvo da smo povezani med seboj v svoji lastni borbeni organizaciji je dokaz, da je v nas še dobra volja in iskrena želja živeti za ideale svobode in delovati zato, da bo naš narod nekoč dočakal svojo vstajenje. Ponosni bodimo na našo preteklost, ponosni na naše padle junake in ponosni na organizacijo, ki nas povezuje in ohranja v nas nesebično ljubezen do slovenske domovine. Ta ponos in odločnost ostati tesno povezani v prijateljski organizaciji borcev, nam bosta dajala uteho v jeseni našega življenja. V zadoščenje nam bo, da smo vse svoje življenje bili pripravljeni ohranjati neomadeževan spomin na pomorjene brate. Tudi doma se je v teh letih mnogo spremenilo. Ne prezrimo pa dejstva, da je domovina še danes v suženjstvu komunističnih tiranov in ne pozabimo, da je doma še vedno lepo število naših bivših soborcev, katerih življenje je prav zaradi njih preteklosti zagrenjeno. Pogosto pomislimo nanje, pomagajmo jim kjer in kolikor mogoče, ida bodo mogli vztrajati. Le mi, njihovi nekdanji soborci, jim moremo dati iskrico upanja na boljše dni s tem, ida jim povemo, da držimo skupaj in. da smo pripravljeni storiti vse, kar je v naši moči, da zmanjšamo njihovo gorje. Ob samem pričetku tega novega leta 1967. sklenimo, da bomo še trdneje stali skupaj na braniku za narodovo svobodo. Dvignimo naš glas in kot eden pozovimo ostale Slovence k sikupnim naporom za koristi našega trpečega naroda. V teh mislih še enkrat voščimo vsem in vsakemu posebej srečni1, zdravo in uspešno Novo leto, z željo> da bi vsak od nas nekaj koristnega storil za našo organizacijo v tem letu. Bog živi! France Grum, predsednik ZDSPB »TABOR" JE PRAVIČEN SPOMENIK MRTVIM JUNAKOM IN JASEN KAŽIPOT V BODOČNOST. ZATO NI OD NIKOGAR ODVISEN. ZAVEDAJTE SE TEGA! • ČE HOČETE, DA TAKŠEN TUDI OSTANE, PODPIRAJTE GA Z REDNIM PLAČEVANJEM NAROČNINE • TO JE NAJVEČ IN EDINO, KAR „TABOR“ OD VAS PRIČAKUJE. • JE PREVEČ, ČE JE MANJ, KOT VAS STANE KOZAREC SLABEGA VINA? J- L. KOŠANOV Ob tretji obletnici jeruzalemskega objema Praznik Razglašenja Gospodovega leta 1964 v Palestini. Med množico romarjev, ki obiskujejo Svete kraje, sta tudi dva pastirja, dva modra, dva vladarja: Pavel VI. in Atenagoras. Tudi onadva se hočeta pokloniti Kralju vseh kraljev. Tudi onadva sta mu prinesla darila: zlato — ljubezenj kadilo — spravo in miro — odpuščanje. Oba vladarja, oba pastirja duš se objameta na Kristusovem grobu. Ta objem začenja novo dobo, nov duh zaveje na vzhodu in zahodu. Radovedni svet sprašuje, kaj to pomeni in kakšne so razlike med obema verama? Odgovor je en sam: Katolicizem in pravoslavje imata oba skupen začetek — Kristusa. Nič votč ne iščemo kar nas loči temveč kar nas druži- Od tega zgodovinskega srečanja in objema so pretekla že tri leta. Ekumensko gibanje v katoliški cerkvi je v vsem razmahu. Pred zaključkom 2. Vatikanskega Cerkvenega Zbora katoliški zahod in pravoslavni vzhod prekličeta medsebojno izobčenje. Vrata za dokončen sporazum so odlprta. Srca so pripravljena. Lahko bi našteval nešteto dogodkov, ki potrjujejo, da ekumensko gibanje napreduje in prevladuje v Cerkvi in v vsem njenem delovanju. Toda to ni moj namen. Hočem le dokazati, da je za nas jugoslovanske narode ekumensko gibanje bistvenega pomena; kajti nikjer nista katolištvo in pravoslavje tako pomešana kot pri nas. Ekumensko gibanje nam zato odpira pota do medsebojnega razumevanja, odpuščanja in dokončnega sporazuma. V domovini je zavel nov duh. Ekumenska ideja! prodira in počasi osvaja srca in duša Povečali so se stiki med pravoslavnimi in katoličani. Medsebojni razgovori izmenjave in pomoč so na dnevnem redu. Prevladuje ideja, da smo vsi eno v Kristusu in da se moramo kot bratje drug drugega ljubiti. Višek tega novega navdušenja je pa pokazalo Sarajevo v preteklem oktobru. Sarajevo je mesto, kjer se stikata vzhod in zahod; kjer se mešajo pravoslavje, katolicizem in muslimanstvo, mesto, kjer žive v mirnem sožitju bosanski Hrvati in Srbi. Sarajevo je pokazalo in dokazalo, da sporazum med brati ni nemegoč, če vlada ljubezen. V Sarajevu je umrl pravoslavni nar.škof (metropolit) Nektarije. Njegovo smrt je objokovalo vse mesto. Njegov pogreb je bila zmaga ljubezni, zmaga sloge in bratstva Preko petdeset tisoč Sarajevčanov je spremljalo umrlega metrepolita na njegovi zadnji poti- Katoliški nadškof^ škofi, duhovniki in redovniki skupno s pravoslavnim patriarhom, škofi in duhovniki in skupaj z njimi Reis Ul Ulema in muslimani. Katoliški in mohamedanski Bosanci poslednjič pozdravljajo pravoslavnega metropolita. Zvonovi katoliških in pravoslavnih cerkva se združijo v en sam poslednji triunfalni pozdrav. Ta dogodek jasno priča, da ekumensko gibanje ni utopija in da bratstvo med jugoslovansk.mi narodi ni le prazen romanticizem, temveč stvar- nost, če prevladujeta bratstvo in ljubezen. Sarajevo je torej nova pustaja. ekumenskega in jugoslovanskega bratstva- Domovina je nafda pot zbližanja, domovina je dokazala, da imamo isti začetek — Kristusa in isto mater —-Jugoslavijo. Kaj pa mi, ki smo raztreseni po svetu? Ali smo pripravljeni prevzetij podpirati in razširjati ekumensko gibanje, ki je za nas del našega jugoslovanskega bratstva? Ali smo (pripravljeni objeti brata, ki je druge vere? Če smo res katoličani in z vso dušo Slovenci, tedaj je naša verska in narodna dolžnost, da nas prevzame ekumensiki duh, da zanj delamo in posvetimo vse svoje sile za versko in narodno zbližanje, spravo in pomirjenje med jugoslovanskimi narodi. Nam, ki živimo v Argentini, se sedaj nudi prilika, da z dejanjem dokažemo naše katolištvo v duhu ekumenstva. Bratje Srbi so začeli z akcije za zidavo svoje cerkve v Buenos Airesu- Tudi oni hočejo imeti kraj, kjer bodo lahko v svojem jeziku slavili Boga, istega Boga kot mi, iskali utehe V Kristusu, našem skupnem začetku- Priskočimo bratom na pomoč! Izkažimo se jim hvaležne za vso njihovo skrb za naše pregnance med vojno in dokažimo jim, da smo res pravi katoličani, poslušni nasvetom in sklepom Cerkve! Vsak od nas naj po svojih močeh položi svoj dar Bogu, Narodu in Do movini na oltar! In IScsetla iv mvso »osialtt Večno lepa „sveta noč“, angelsko petje... in druge slovenske melodije, kakršnih ni nikjer na svetu se bodo zopet razlegale po slovenskih domovih od oceana do oceana in znanjale rojstvo Gospodovo. ...Doma pa bo tišina, praznikov ni, le pritajena molitev naših staršev se bo dvigala k Bogu za one, ki jih ni več in za nas, ki smo daleč od doma. .. Tudi naše misli bodo morda poromale (preko oceanov, ko se bomo na Sveti večer zbrali ob jaslicah. V skrivnosti te Velike noči bodo združene naše misli in blizu bomo drug drugemu. Molili bomo za one, ki so odšli v večnost, za naše sirote za ostarele in zapuščene matere in očete — za prijatelje. Združimo bratje naše misli in naše molitve v mogočni Magnifika: kralju miru in ljubezni in ga prosimo, da nam da mir, iki ga svet ne more dati in blagoslov, da bomo mogli vztrajati in ostati eno. . . Ob teh mislih želimo vsem članom in njihovim družinam ter prijateljem, blagoslovljene božične praznike ter sreče, miru in uspehov pri skupnih naporih v Novem letu! Glavni odbor DSPB—Tabor Pavle Borštnik * SLOVENSKI * * NARODNI GRB (KRATKA ŠTUDIJA) Kaj je grb? Grb je razpoznavno znamenje ali simbol, ki se je iz predzgodovinski!! časov obdržal vse do današnjih dni. Posebno se je razširil v srednjeveški viteški dobi, ko so vitezi na plašč, ki so ga nosili preko oklepa (coat of arms) in na svoje zastave in prapore slikali svoja simbolična znamenja, grbe, po katerih so jih prepoznali gledalci na viteških turnirjih, odnosni so jim mogli slediti v bojih njihovi vojščaki. Iz teh razpoznavnih znamenj se je grb razvil v tradicionalen simbol te ali one plemiške rodovine ali kraljeve hiše. Pri tem so bili kot simboli uporabljani geometrijski liki, živalske podobe, podobe gradov, na katerih je gospodarila omenjena rodovina, pa tudi podobe vsemirskih teles: sonca, zvezd in zlasti — lune. Pri slovanskih narodih se grb ni nikdar preveč razširil; pač pa jih je polna zgodovina germanskih, romanskih in zlasti še anglosaških plemiških rodovin. Obdržal pa se je grb vse do modernih časov in danes ima vsaka država na svetu poleg svoje zastave in himne tudi svoj državni, odnosno narodni grb. Slovenski narodni grb Slovenci smo dobili svoj narodni grb šele leta 1918, po zedinjenju Srbov, Hrvatov in Slovencev v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ob tej priliki je bil sestavljen trodelen državni grb, v katerem smo bili prvič kot narod zastopani tudi Slovenci, ki smo dotlej poznali le deželne grbe Kranjske, štajerske. Koroške, Primorske im Trsta. Ta grb torej, Id je bil sprejet leta 1918, je služil kot simbol slovenskega naroda v Jugoslaviji vse do leta 1941; dejansko pa je po zasedbi Jugoslavije in kasneje v protikomunistični emigraciji prišel do še vse večje veljave in popularnosti. Šele zadnje čase so se zaslišali gotovi pomisleki proti temu grbu, češ da je polmesec, ki ga vsebuje, — muslimanski in zato za katoliški slovenski narod nesprejemljiv. V javnost so ti pomisleki prišli pred nekaj leti, ko je pokojni škof dr. Rožman ob priliki Slovenskega dne v Clevelandu mimogrede izjavil, da so bile v celjskem grbu, ki je služil za osnovo slovenskega grba v Jugoslaviji, prvotno štiri zvezde, da pa so odgovorni ljudje takrat eno od teh zvezda odstranili in dodali — muslimanski polmesec. Škof sam je še isti dan dodal, da on sam nima zato nikakih dokazov, da pa so mu to povedali drugi, pa je stvar mimogrede omenil. Iz te pripombe torej je zrasla misel, da bi kazalo to vprašanje podrobneje preučiti, saj med zdomskimi Slovenci ni bilo moči najti človeka, ki bi ga poznal do kraja. Poleg tega so se tudi ,po tem slišali glasovi o „muslimanskem polmesecu"; in v najnovejšem času ena od slovenskih zamejskih publikacij na svojem ovitku celo prinaša svojo zamisel ..pravilnega" slovenskega grba — brez „muslimanskega polmeseca". Polmesec kot heraldičen simhril Polmesec v kateremkoli grbu seveda prikliče v spomin muslimansko vero; zlasti še zai tiste narode, u so kdajkoli prišli v st.k s Turki ali Arabci. Vendar je tako površno pripisovanje po.meseca muslimanski simboliki zgrešeno; saj je luna skupno s soncem in zvezdami od nekdaj zanimala človeški rod ter mu služila tudi za navd h v umetnosti, literatur i, pa tudi v heraldiki, kot imenujemo znanost, ki preučuje nastanek in razvoj grbov. Predvsem je treba ugotoviti, da ima muslimanski polmesec popolnoma določeno lego: v grbih ali zastavah muslimanskih narodov je vselej upodobljen v pokončni stoji, v obliki velike črke C. Oba roga muslimanskega polmeseca sta ostro zakrivljena in se skoraj dotikata. Nekatere muslimanske države imajo ob stikališču obeh robov še peterokrako zvezdo. Egipt je n- pr. imel od svoje samostojnosti do združenja s Sirijo v Združeno Arabsko Republiko ob stikališču obeh rogov polmeseca tri peterokrake zvezde; torej kombinacijo, ki je skoraj enaka slovenski, le da so zvezde peterokrake in da stoji polmesec pokonci, v tradicionalni muslimanski stoji črke C. Ni pa polmesec nikak monopol muslimanskih držav ali vere. Najdemo ga na številnih viteških grbih srednjeveške dobe, v starih podobah (prim.: Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 389), v podnožju apokaliptične Matere Božje, v ilustracijah vrh Dantejevga pekla; dalje v grbu Leona XIII, skupno z zvezdo. Od modernih ustanov pa imajo med drugimi polmesec v svojem grbu tudi tako odlične institucije kot Catholic University of America, marylandski Mount St. Mary College, Seton Hall Uiniversity; redovnice; reda Sh. Joseph of Carondelet pa imajo V svojem grbu poleg drugih elementov tudi čisti ..muslimanski" polmesec s peterokrako zvezdo. To je le nekaj površno nakazanih primerov, da je polmesec popolnoma sprejemljiv v številnih nemuslimanskih ustanovah. Heraldične knjige pa nam nakazujejo, da se je polmesec sam, kot sestavni del grbov, pojavil v času križarskih vojna. Iz enega ali drugega razloga, ki ga ni bilo mogoče odkriti brez temeljitega raziskovanja, so polmesec enako kot križ uporabljali zlasti angleški križarji, imajo pa ga v svojem kraljevskem grbu tudi angleški kralji Rihard L, Henry III. in John I, ki so vsi vladali za časa križarjev. Značilno je tudi da je polmesec sestavni element grba angleškega pristanišča Porthsmouth, od koder so se križarji vkrcavali za potovanje v Sveto deželo. Angleški admiral Cloudsley Shovel ima v svojem rodbinskem grbu tri polmesece v spomin na zmago nad turško floto za časa križarskih pohodov. Iz istih virov je tudi razvidno, da se je polmesec pojavil na turških zastavah sredi 15. stoletja. Turki so po vsej priliki uporabili ugrabljene križarske zastave za svoja znamenja in tako je polmesec polagoma postal njihov simbol, kasneje pa tudi simbol muslimanske vere in drugih, muslimanskih držav. Polmesec v slovenski heraldiki V slovenskih deželah polmesec seveda ni nikaik tujec. Ljudje so ga pa« še predobro poznali za časa turških vpadov; kasneje pa je bil sprejet v eni ali drugi kombinaciji v raznih grbih in znamenjih. Kot samostojen razpoznaven znak je n. pr. medeninasti polmesec služil avstrijskim deželnim brambovcem po prvem vpadu Napoleona v slovenske dežele leta 1808. Predvsem pa je seveda polmesec poznan iz grba Kranjske, kjer je rdeče—belo šahiran razpet preko prsi modrega avstrijskega orla. Ta kranjski polmesec imajo v celoti ali samo polovico v svojih grbih vsi ljubljanski, škofje do nastopa Jugoslavije. Polmesec in zvezda pa sta tudi sestavna dela gibov mest Kamnik in Ormož. Za časa ilirskega gibanja, v Napoleonovem času in kasneje ob „Po,-mladi narodov" leta 1848. pa je bil na Slovenskem poznan tudi nekak ilirski grb, sestavljen iz zvezde in polmeseca, kot ga je imel v svojem grbu hrvatski ban Jelačič, o katerem bomo še govorili. Zvezde Drugi sestavni del slovenskega grba so tri zlate zvezde na modrem polju, vzete iz enega dela grba Celjskih grofov. Celjani, ki so bili znani ipo svoji okrutnosti, bojevitosti in razuzdanosti, so ta grb podedovali po nemški plemiški družini z gradu Heuenburg na Koroškem> po naše Vovbre. Ta družina je izumrla leta 1322 in njeno dediščino so prevzeli takratni gospodje Žovneški, kasneje Celjski grofje-Celjani so svoje ambicije pričeli razvijati v času, ko je v Avstriji že bila na površju rodbina Habsburžanov, katerim so bili Celjani najnevarnejši tekmeci za avstrijski cesarski prestol. Zato se je zdelo nekako naravno, da so Celjani iskali zaslombe na jugu, med hrvatskim, slavonskim, pa tudi bosenskim plemstvom in na vzhodu pri Madjarih. Tako se je Herman I. poročil s Katarino, hčerko bosenskega kralja Tvrdka. Njuna hči se je poročila z enim od goriških grofov, druga pa s poljskim kraljem Vladislavom. Tretja hči. Barbara, pa se je celo poročila s cesarjem (Sigismundom, a jo je ta zaradi razuzdanega življenja zavrgel. Hermanov sin Friderik je poročil Elizabeto Frankopansko ter se je kasneje zapletel v ljubezensko razmerje z nesrečno Veroniko Deseniško, hrvatsko plemkinjo iz Zagorja, ki jo je dal stari Herman ubiti. Friderikov sin Ulrik pa je poročil Katarino Branko-vičevo, hčer srbskega despota Brankoviča. Kljub številnim družinskim nesrečam in sramotam pa je celjska zvezda vse bolj blestela, dokler ni poslednji Celjan Ulrik II. 9. novembra 1456-končal pod bodali ljubosumnih Ogrov v beograjski trdnjavi. širjenje celjskega vpliva proti jugu je zavedlo zgodovinarje v mnenje. da bi se iz njihove rodovine razvila nekaka-bodo.Sa jugoslovanska država. Zgodovinar Kos pravi o tem takole: (Stran £20 Zgodovina slovenskega naroda) •••>' Celjanov ni v njihovi polit.ki gnr.lo nikako nacionalno raz.-položenje, marveč zgolj stremljenje po ustvaritvi čimvečje sile lastnega rodu, ki,- je. bilo prav tako lastnp politiki Harbsburža -nov, Luksemburžanov in drugih dinastičnih rodbin tiste dobe. Celjski grofje se imenujejo po Celju, gradu in kraju, ki je takrat pripadal rimsko-nemški državi. Zaradi tega so tudi Celjani, vkol.kor viri sploh o tem govore — Nemci.'Kot take jih označujejo nemški ogrski, srbslki, poljski in dragi viri. ’ .»Sv .!• Kljub temu pa bi bilo mogoče trditi, da bi se Celjani s čašam preko svojih rodbinskih vez-i razvili v neko hrvatsko plemiško družino; o kakem slovenstvu Celjanov seveda ne more biti govora. Je pa prav ta povezanost Celjanov s hivatskimi, slavonskimi in bosenskimi kraji in rodbinami igrala veliko vlogo pri sestavljanju novega slovenskega narodnega grba in odločilno pripomogla k temu, da z njega žarijo tri zlate celjske zvezde. Kako smo Slovenci dobili svoj narodni grb' Po zedinjenju 1. decembra 1918 si je nov grb najprej izdelala kraljevska hiša Karadjordjevičev. Srbijo in Hrvatsko sta v tem grbu predstavljala njuna zgodovinska grba, Slovenija pa je bila predstavljena s kranjskim orlom. Ta grb kraljevske hiše je ostal do propada kraljevine in so ga uporabljali tudi vsi dvorni dobavitelji. Kdo je odločal pri sestavi tega grba, danes ni več mogoče ugotoviti. Dejansko je ta grb v rabi še danes. Uporabljen je na pismu, ki ga je nedavno razposlala -kraljeva dvorna pisarna v Monte Carlu. Slovenski, to je spodnji del ščita, je izpolnjen s kranjskim orlom. Ta grb je bil očitno sestavljen po načelu, da je neka vladarska hiša enostavno dodala grb nove posesti k svojim dosedanjim grbom. Veliki grb hiše Habsburg ima n- pr-56 posameznih grbov združenih v enega samega. Grb dinastije Karadjordjevičev je torej prvi od treh grbov, s katerimi smo -bili Slovenci predstavljeni v Jugoslaviji. O novem državnem grbu je sklepala -prva seja vlade Kraljevine Srbov Hrvatov in Slovencev dne 7. decembra 1918 v Beogradu. Na tej seji je bil predložen načrt za grb, ki sta ga izdelala univ. prof. Miloje Vasic in arhitekt Pera Popovič. Naletela pa sta na težave prav pri slovenskem grbu, ker tega seveda ni bilo, v nasprotju z dobro poznanim srbskim in hrvat-skim grbom. Iz fotokopije Službenih Novin št. 229 z dne 14. oktobra 1922, ki vsebuje uradno poročilo komisije za izdelavo državnega grba, so razvidni koraki, ki so pripeljali do jugoslovanskega državnega grba in do slovenskega še posebej. Komisija je najprej sklenila, da za osnovo grba Kraljevine SHS vza- me g b,kraljevine. Srbije, kot je opisan v .členu 3. zakona o grbu kraljevine Srbije z dne 20i 'julija 14182. Temu srbskemu grbu, ki vsebuje na štiri dele z belim križem razdeljen ščit, s cirilsko črko S v vsakem kvadratu, je bil dodan hrvat^ki zgodovinski grb šahovskega polja. Stoječa drug poleg drugega, sta srbski in hrvatski grb narekovala, da bo slovenski grb pod, njima, in sicer v konici novonastalega trodelnega ščita. Izdelanih j^ bilo pet skic, kako naj bi se ta ščit razdelil na tri enake dele. Slednjič je bil sprejet načrt, po katerem sta srbski in hrvatski grb na dnu zaokrožena, slovenski Pa izpade v obliki nekakega trikotnika, ki ima zgoraj tri konice in eno spodaj. Ko je bila tako dosežena razdelitev ščita na tri estetsko sprejemljive enote, je nastalo vprašanje, s čim izpolniti slovenski del grba- Tozadevni odstavek v že omenjei številki Službenih Novin pravi sledeče: Z grbom Slovenijfc je šlo malo težje, ker ni enotnega grba za vso to deželo. Grba Kranjske (orel, ki ima preko prsi rdeČe-belo razdeljen polmesec), ki je gi'b njihovih zatiralcev, Slovenci niso hoteli, temveč so izbrali na modrem polju belo peterokrako zvezdo z belim polmesecem. ( Ta grb ki je bil nato ma vladni seji 28. februarja 1919 sprejet za grb Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, je bil uporabljen na uradnih dokumentih in publikacijah; proglašen pa ni bil, ker je bila takrat država še brez ustave. Poročilo Narodne in Univerzitetne knjižnice v Ljubljani pravi o tem Srbu sledeče: Od Slovencev tedaj verjetno ni nihče sodeloval, ker je grb, ki so ga predlagatelji izbrali, imaginarni, to 'je namišljeni ilirski grb znan iz srbskih in hrvatskih heraldičnih del 18. stoletja. Predno se dotaknem vprašanja slovenskega sodelovanja pri sestavi tega grba, se moramo ustaviti še pri vprašanju ilirskega grba. Polmesec z zvezdo je v resnici bil namišljeni ilirski grb ter ga je imela v svojem grbu rodbina Jelačičev. Iz fotokopije tabele 55. knjige „D-ei: Adel von Kroatien und Slavonien“ je razvidno, da je rodovina Jelačičev ob povišanju na grofovski stan leta 1854 v svoj grb dodala modro polje, preko katerega teče rdeče—belo šahirana proga. Nad to progo je bela šestero-kraka zvezda, pod progo pa bel polmesec. Ban Jelačič je bil za svoje usluge avstrijskemu dvoru tudi na Slovenskem silno priljubljen in je bil ta njegov kr>'b gotovo poznan med Slovenci. Najdemo ga tudi na Jelačičevem goldinarju iz tiste dobe in na Jelačičevi vojaški kapi. (Prim. dr. Mal, Zgodovina slov. naroda, str. 826, 829). Dr. Mal piše, da je bila takrat na Slovenskem močna akcija za združenje s Hrvatsko, da o Vrazovem literarnem ilirstvu niti ne govorimo. 'Pri odločanju o tem grbu pa je bil ilirski motiv uporabljen samo kot geometrijska kombinacija. Iz skice št. 6. in št. 7., objavljene na 3. strani ^-e omenjenih Službenih Novin, je namreč razvidno, da je bil polmesec v slovenskem grbu razdeljen na šahovska polja vzet torej iz kranjskega grba. Ta razdelitev pa je bila pri dokončni obliki grba izpuščena, ker bi bil tak grb preveč načičkan. V ilirskij odn. Jelačičev motiv polmeseca z zvezdo je torej komisija vstavila rdeče—beli polmesec kranjskega orla, pa mu nato iz estetskih ozirov odvzela rdeča polja in tako smo dobili na modrem polju belo peterokrako zvezdo z belim polmesecem. To je bil torej drugi grb, s katerim smo bili Slovenci predstavljeni v jugoslovanskem državnem grbu od 7. decembra 1918 pa do vidovdanska ustave 28. junija 1922, ko je stopil v veljavo dokončno izdelani grb. Zdaj se povrnemo k vprašanju, če in kdo od Slovencev je sodelova: pri sestavi tega grba. Na strani 4 Službenih Navin št. 229 z dne 14. oktobra 1922, je objavljana fotografija podpisov članov vlade, ki so ta grb sprejeli na seji 28. februarja 1919. Na skrajni levij ločen od vseh ostalih ministrskih podpisov, je podpis podpredsednika ministrskega sveta — dr. Korošca. Dr. Korošec je torej kot najvidnejši predstavnik Slovencev v Beogradu, vodja večinske stranke v Sloveniji in katoliški duhovnik za razpravo o tem gibu vedel; verjetno je do gotove mere pri njej tudi sam sodeloval ter je nato s svojim podpisom potrdil ta grb na vladni seji 28. februarja 1919- Iz uradnega poročila, ki pravi, da so si Slovenci izbrali polmesec z belo peterokrako zvezdo, je torej razvidno, da so pri izbiri sodelovali tudi Slovenci in z gotovostjo, lahko sklepamo, da sta to bila vsaj dr. Koroštec in dr. Žerjav, ki sta še pred prvo sejo vlade prispela iz Švice v Beograd. Dokončna oblika grba Grb> ki je bil sprejet 28. februarja 1919, se je sicer uporabljal na vseh uradnih publikacijah, ni pa bil uradno proglašen za državni grb, ker so bilo še v teku priprave za prvo ustavo Kraljevine SHS. Kljub temu se je proti temu grbu, odnosno proti njegovemu slovenskemu delu že takrat pojavila gotova opozicija s precej podobnimi argu menti, kot jih slišimo danes. Koncem leta 1921, predno je prišlo vprašanje grba na dnevni red v odboru, ki je razpravljal o ustavi, je v ljubljanskem „Slovencu“, zgodovinar dr. Josip Mal objavil dva članka, v katerih je razpravljal o tedanjem in. bodočem slovenskem narodnem grbu. Dr. Mal je zavrnil tedanjo obliko grba, češ da je nastal iz nepoznanja razmer, ker Napoleonova Ilirija ni imela svojega grba. Polmesec sam pa da je bizantinskega izvora in so ga od Bizantincev prevzeli Turki, kasneje pa razni slovanski narodi in je nato prešel v grbe številnih jugoslovanskih mest. Dr. Mal tudi zavrača mnenje, da je polmesec vzet iz kranjskega grba, češ, da ima kranjski orel preko prsi le prsno prepono in ne polmeseca. To mnenje je vsekakor zmotno, ker uradni vir Kaiserthum Oesterreich, Tafe! 5, str. 8, pravi, da nosi kranjski orel preko prsi „eine Mond-Sichel“, to je — lunin (krajec. Jasno je tudi, da je dr. Mal pisal omenjena članka ne da bi si ogledal že omenjene skice, iz katerih se točno vidi, da j,e bil poli. mesec v resnici vzet iz kranjskega grba. Člankar je nadalje mnenja> da bi mogla Slovence v Jugoslaviji predstavljati le kranjski modri orel in štajerski srebrni, dvorogi leopard na žele. nem polju. Ker ,pa bi bilo neprimerno,' da bi tako sestavljen grb, to je srbski m hrvatski, dobil še dvodelen slovenski gib, predlaga, naj bi bde za slovenski grb sprejete tri celjske zvezde na modrem polju. Dr. Mal nadaljuje Ji že znanimi argumenti, da so Celjani nekoč vladali skoraj vsemu slovenskemu ozemlju, da so bili hrvatski bani in v krvnem sorodstvu s srbskimi m bosenskimi vladarji. Ton člankov dr. Mala in ;pa vsa dtbata) ki je sledila v ustavnem od-boru, kaže na osnovno stremljenje vseh oseb, ki so se takrat ukvarjale s tem vprašanjem, namreč: poudariti čim bolj slovensko povezanost z jugom. Tri tem je prav dr. Mal spregledal pomembno dejstvo, da so se Celjani razvijali kvečjemu v hrvatsko, ne pa slovensko plemstvo. Tako torej je pisal zgodovinar dr. Mal o tem vprašanju in to je po najboljših ugotovitvah tudi edini primer javno izraženega mnenja nekega zasebnega Slovenca o tej zadevi. Odločati o tem pa dr. Mal seveda ni mogel v nobenem pogledu. V ustavnem odboru v Beogradu so o grbu razpravljali 18. in 19. be-bruarja 1921. Vlada Nikole Pasica je predložila dotedanji grb, nakar se je pričela debata- Prvi se je oglasil k besedi slovenski poslanec dr. Bogumil Vošnjak, ki je pred leti umrl v Washingtonu. Poudaril je, da slovenski grb, ki je bil dotedaj v rabi, ni nikak pravi slovenski grb v heraldičnem smislu, •čeprav ga zvezda spominja na celjske grofe. Vendar je predlagal, naj ta grb ostane, toda v opisu naj ne bo navedeno, da je to slovenski grb. Nato je govoril slovenski poslanec prof. Anton Sušnik, ki je v svojem govoru skoraj dobesedno ponovil argumente dr. Josipa Mala iz člankov v ..Slovencu" ter je predložil za slovenski grb tri srebrne šesterokrake zvezde na modrem polju. Zdaj se je oglasil v debato hrvatski poslanec dr. Matko Laginja in ob tej priliki so padle tiste besede o muslimanstvu, ki so očitno ostale v spominu nekaterim, ki so te dogodke osebno doživljali, a so jih tekom let pač postavili na napačno mesto. Dr. Laginja je priznal upravičenost argumentov prof. Sušnika odn- dr. Josipa Mala, vendar je predlagal, naj v grbu ostane polmesec z zvezdo, ker ima že več jugoslovanskih mest to kot svoj simbol (!), obenem bi bil pa tudi simbol jugoslovanskih državljanov muslimanske vere. Torej zopet želja Po čim tesnejši povezavi Slovenije z jugom. Ključna beseda pri tem je seveda: — obenem, istočasno. V izvajanju dr. Laginje torej ne gre za neko zahtevo, mij se polmesec vstavi v grb kot simbol muslimanov, ker je v tem grbu že bil skoraj dve leti, pač pa je govornik samo podal še en argument več, zakaj naj bi ta grb ne bil odstranjen. ' Iz debatriih zapisnikov ni nikjer razvidna nikakšna zahteva po nekem muslimanskem simbolu; tudi je naivno misliti,' da bi se katerakoli narodnostna, politična ali verska skupina zadovoljila s takšnimMzastopstvom v državnem grbu. Bilo bi namreč iz vseh' ozirov mnogo lažje, če bi Iržavni grb razdelili na štiri dele in določili enega za muslimanski grb. Jasno pa je, da je polmesec z zvezdo muslimane spominjal na njihov simbol, dasiravno je ta polmesec raztegnjen in je bolj podoben ladji in. .čeprav ne stoji v tradicionalni muslimanski, pokončni stoji. Srbski poslanec Ljuba Jovanovič, ki je sodelovat tudi pri sestavljanju prvega grba, je nato v imenu poslančev radikalne in'’demokratske stranke, ki so bili takrat v vladni koaliciji, predložil novo obliko grba, ki naj ma v spodnjem delu ščita kot slovenski grb: na modrvm polju tri zlate šestero-krake zvezde in bel polmesec. Ta predlog, ki je upošteval mnenja dr. Vošnjaka, prof. Sušnika in dr. Laginje, je torej vzel kot heraldične elemente slovenskega grba tri zlate, šesterokrake zvezde iz celjskega grba (štajerska) in bel polmesec, to je kranjski polmesec brez rdečih polj (Kranjska). Minister za ustavo Milorad Trifkovič je ta predlog odobril v imenu vlade in v tej obliki je novi grb izglasovan tako v ustavnem odboru, kakor tudi v plenumu ustavodajne skupščine. V izredni izdaji Službenih Nevin z dne 28. junija 1921, je ta grb opisan kot slovenski grb. Na podlagi tega opisa v ustavi je ministrska seja pod Pašičevim vodstvom dne 3. maja 1922 izbrala dokončno skico grba, ki je bil nato razglašen 14. oktobra 1922 v Službenih Novinah št. 229. Na istem mestu je objavljena fotografija uradnega grba in pa podpisi članov vlade. Od Slovencev je odlok o novem grbu podpisal Ivan Pucelj, ki je bil v Pašičevi vladi poljedeljski minister. Ljubljansko poročilo zaključuje, da slovenski del starega državnega grba samostojno ni bil nikdar v uporabi; vsaj uradno ne. še danes pa stoji na vrhu ilirskega stebra pri Križevniški cerkvi. Zaključek Zaključna pripomba, da ta grb še stoji vrh Napoleonovega stebra pri Križevniški cerkvi v Ljubljani, je značilna. Vprašanje grba gotovo ni neko bistveno, načelno vprašanje. Zato je popolnoma nepotrebno dlakocepsko govorjenje o ..muslimanskem" polmesecu, ko pa stoje nad njim tri zvezde, ki so po svojem liku Davidove, to je židovske zvezde in predstavljajo grb nemške plemiške rodovine Heuenburg. Po istem načelu bi morali Slovenci opustiti tudi svojo sedanjo zastavo, ki je bila gotovo prej ruska kot slovenska; sramovati pa bi se morali tudi svoje narodne noše, ali vsaj njene najbolj popularne, gorenjske oblike, saj ni nič drugega, kot varianta nemške, alpske narodne noše. Četudi pa ss ta slovensi-i grb uradno ni nii.odar uporabljal samostojno, so ga vendar uporabljale v uradni ali stilizirani obliki prav različne ultra-katoliške organizacijeK ki so hotele prav s tem simbolorp poudariti svoje slovenstvo v času, ko je Jugoslavija plavala v integčsilnih Vodah. (>N- pr. na znaku Slovenske dijaške zveze; v stilizirani obliki pa tudi na neštetih poluradnih dokumentih in listinah-) Isti grb so na svojih rokavih nosili tudi vojaki -in, zlasti častniki Slovenske armije Jugoslovanske vojske izven Domovinej v taborišču Eboli in drugod po Italiji. In isti grb je bil uporabljan kot simbol slovenstva na neštetih prireditvah begunskih organizacij širom sveta. Morda je na mestu vprašanje, če je ta grb res najbolj prfiheren in posrečen. Ali ima neko resnično in simboliciio vščbino za' Slovence? Celjske zve.de ge vol e o plemstvu, ki bi morda dosfeglo mnogo ugodnejše zedinjenje slovenskih in hrvatskih pokrajin. Kranjski polmesec s svojimi polji naj bi predstavljal slovensko-hrvatiko Vojno krajino. Gledano z nekega držav-nostnega vidika pa se zdi, da bi mo-gtil biti nek primernejši simbol samo š.j knežji kamen Gosposvetskega piolja. Na njem sedeč je namreč slovenski svobodnjak izročal oblast v roke svobodno izbranih slovenskih knezov. Vsako odločanje o tem ali katerem koli drugem grbu pa mora seveda fc'ti prepuščeno narodu doma in ne kateri koli organizaciji ali celo posamezniku v zamejstvu. Kakšen je torej slovenski narodni grb? O tem vprašanju sta razpravljali dve ustanovi. Ustavodajna skupščina Kraljevine SHS in njej odgovarjajoča ustanova Ljudske republike Slovenija pod komunističnim režimom. Če pa te slednje ne priznamo, potem je odgovor samo eden: slovenski narodni grb sestoji iz modrega ščita, na kate-*om so razporejene tri zlate, šesterokrake zvezde, ena zgoraj' in dve spo-čiaj; pod zvezdami pa bel polmesec. Viri: Gruden-Mal: Zgodovina slovenskega naroda. Kos, Zgodovina slovenskega naroda. Arhiv Narodne in Univerzitetne Knjižnice v Ljubljani. Službene Novine Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, 14. 10. 1922-Der Adel von Kroatien und Slavonien, Library of Congress, Washington. Kaiserthum Oesterreich, Library of Congress, Washington. Koenigreich Preussen, Library of Congress. Washington. Homanie of Heraldry, Cleveland Public Library. Bncyelopedia Američana. ,,America", Jesuit weekly, New York. Staedte-Wappen von Oesterreich-Ungarn, dr. Karl Lind, Cleveland Public Library. E. <0. Kdo je kolaboriral? Pričujoči prispevek naj služi kot vzpodbuda, da ne smemo nehati z razkrivanjem komunističnih laži, ki še vedno preprav-Ijajo svet. — Op- ur. Ves čas revolucije in po njej se komunisti trudijo prepričati sve^ kako so protikomunistični Slovenci, predvsem v'S in domobranci, sodelovali z okupatorjem in mu pomagali. V neki meri se jim je to tudi .posrečilo, kajti prav zaradi te propagande je bila protikomunistična vojska izdana, narod pa pahnjen v rdečo sužnost. Kljub strahotnim posledicam uspele rdeče propagande, te komunistične „obsodbe“ demokratičnega naroda še vedno ne drže. Zaman kdo čaka, da bo režim doma spregovoril resnico. Svobodni svet je po 20. letih sicer prišel do medlega spoznanja, a Tita še vedno prikazuje kot nekakega bajeslovnega junaka in ga podpira, ker ga je sram priznati zločine, ki jih je rdeči režim izvršil s posebno pomočjo zapadnega, svobodnega in demokratičnega sveta. To je nekako „uradno“ stališče komunističnega režima in zapada in ne smemo pričakovati, da se bo kar čez noč spremenilo. Na nas slovenskih protikomunistih pa je, da to mišljenje rušimo in na njegovo mesto postavljamo trdno zgradbo resničnega dogajanja med revolucijo. V tem prizadevanju nam je v pomoč veliko stvari- Tako je g. Jakov V. Lj.otič v štev. 7/66 Tabora prepričevalno utemeljil nujnost protikomunističnega odpera — ker je zapad jugoslovanske narode in med temi naš slovenski narod zaradi trenutnih 'sebičnih korist: zavrgel in ga prepustil na milost in. nemilost trem okupatorjem in rdečim krvnikom povrhu. V isti številki je izvleček iz zapuščine bivšega posl. nemške manjšine v Jugoslaviji Wilhelma Nuenerja, ki opisuje, kako so vsi vodilni (Komunisti v Jugoslaviji tesno sodelovali z Nemci, niti eden pa se ni boril proti Nemcem. Kdo more najti podobno izdajstvo pri četnikih ali domobrancih? Ni jih bilo... Na procesu v Ljubljani je sam gen. Roesener izjavil, da Nemci domobrancev nikoli niso imeli za lojalne nemški vojski, ker so se ti borili samo proti komunistom v Sloveniji in so bili Nemcem sovražni, že samo po tej izjavi bi moral ves svet spoznati, da je zavzel napačno stališče, in da je bila tudi prisega prisiljena formalnost, ki protikomunistične vojske ni niti za korak približala Nemcem in jo je še manj odvrnila od zapada Kljub temu pa se celo med našimi ljudmi najdejo koristni kalini, ki hočejo uopovedadti, da so po „prisegi“ Zavezniki poznali samo še Tita. Znano je tudi, da so ob italijanskem razpadu komunistični partizani Italijanom obljubljali vso svobodo umika, če jim predajo VS. Ista igra se je ponovila ob koncu vojne, ko so Nemcem jamčili nemoten prehod preko Jugoslavije, če razorože protikomunistično vojsko in jim jo predajo. V obete slučajih je šlo za uničenje idejnega nasprotnika. Morda bo bodočnost pokazala, kakšno ceno so komunisti plačali za vrnitev SNV, četnikov in drugih skupin. Ali je bila to Koroška, ali pa Goriška s Trstom? Vse zgornje bi lahko imenovali visoko politiko komunistične zaro-te. Prav tako vidno pa je bilo vsakdanje sodelovanje komunistov z okupatorjem. Nekateri so že opisali dogodke iz svojih krajev; naslednje vrstice pa naj povedo, kako je bilo tik pred Ljubljano; Bil sem član VS na Brezovici pri Ljubljani. Italijani so nam dovolili patrolirati samo v neposredni bližini postojanke, po vasi Brezovici in v Radni. V Podsmreko smo imeli prepovedano. Nekega večera pa smo na svojo roko postavili zasede tudi tu. Nismo dolgo čakali, ko so trije neznanci po gozdu prignali dva vola, ki sta bila namenjena komunistom v Ljubljani ali pa samim Italijanom. Znano je tudi, da so se v Gorjančevi gostilni sestajali italijanski oficirji in komunisti, ki so prihajali iz Dolomitov. Spomladi 1943 smo spet odšli na „svojo“ patrolo po Tržaški cesti skoro do Dolgega mosta pred Vičem. Nazaj grede so nas iz bunkerja ustavili Italijani in nam zagrozili, da bodo prihodnjič na nas streljali. Rekli so tudi, da sami skrbe, da na njihovo področje ne stopi noben komunistični partizan. Kakšna je bila njihova „skrb“, lepo kaže dogodek, ki je sledil komaj štirinajst dni po tem. Nekega jutra sem opazil dobrih sto metrov od hiše, naravnost čez polje in travnike zelo shojeno stezo. Ko bi sto konj gnal po njej, trava in zemlja ne bi bila tako steptana. Pri nekem jarku, kjer so skakali čez, sem našel tudi tri „nasekane“ ročne granate. Steza je prečkala železnico nekaj sto metrov od fašističnega bunkerja. 14. januarja 1943 so partizani odgnali Koglarjevega Andreja, Peklaj Ivana in KuDar Jožeta. Vse tri so čez dva dni pobili na Toškem čelu. Neke noči v februarju so spet pridrveli v vas in izropali vse protikomunistične hiše. Pri Koglarjevih so rekli, da je to zato, ker jim je Andrej pobegnil in se gotovo skriva doma. Tedaj so postavili zasedo v Gorjančevi meji, petdeset metrov od Tržaške ceste. Značilno je, da je bilo ob istem času na Tržaški cesti na tisoče italijanskih vojakov z oklepniki in topovi. Ustavili so se pred Kopavnikom. Ko so partizani ropanje končali, so v meji oddali rafal iz mitraljeza in se umaknili s težko obloženimi vozovi proti Stranski vasi. Italijani so se tedaj brez strela kot na povelje umaknili nazaj proti Ljubljani. Italijanska pomoč partizanom je bila kot na dlani: dobrovske vaške stražarje so držali na postojanki, sami pa ,so krili komuniste od druge strani 'da jih ne bi iznenadJi stražarji iz Brezovice ali Kršljanovega gradu. Na lastne oči sem videl, kako so partizani 15. januarja 1943 prišli sredi popoldneva skozi Podsmreko in. po Gmajni proti Kozarjam, nekaj sto metrov od njih pa je po Tržaški cesti mrgolelo Italijanov. Isto se je pokazalo že prej, v noči med 18. in 19. jun/jem 1942, ko so partizani na Brezovici morili Mravtjetove. Po izpovedi prič so bili klici na pomoč tako glasni, da so jih slišali ljudje v bližini italijanske postojanke pri Velkavrhu. Italijani se niti za morilske strele niso zmenili, ampak ostali zabarikadirani v bunkerjih, kaikor vedno, ko jim dogovor s komunisti ni že vnaprej obljubljah da nanje ne bo padel noben strel. Prav tako očitno je bilo ob znani ofenzivi v Dolomite, ki je naredila konec »dolomitski svobodni republiki". To je bilo v marcu ali aprilu 194". leta. V noči pred odločilo bitko, ko so imeli vaški stražarji partizane potisnjene pod Belco, so se Italijani umaknili na sektorju prot: Vrhniki in tako partizanom omogočili beg na Notranjsko in v Krim. In vagon municije in orožja, ki so ga partizani prevzeli na V rhovcih pri Vidičevi opekarni? In drugega na Drenovem griču ,pri Vrhniki? Vse to se je moglo zgoditi le, ker je okupator tako »obvladal" položaj proti slovenskemu narodu. Vem, da se je podobno godilo tudi po drugih krajih, če vse to analiziramo, pridemo do resničnega programa OP in toliko opevane borbe komunistov proti okupatorju. KBM* JE TIT«? . Gotovo je že marsikdo slišal trditev, da sedanji Tito ni pravi. O tem sem pred nekako dvemi leti govoril z nekim Hrvatom. Ta je vedel tole povedpti: »Po Hrvaškem se je po vojni veliko govorilo, da vladajoči Tito ni tisti, ki je bil doma v Kumrovcu. (Kumrovac je Titov rojstni kraj) Tam je živela njegova mati, ki ga ni nikoli priznala za sina. Vedno je govorila: ,To ni moj sin... Moj je bil velik, ta pa je majhen in čokat." Pred kratkim sva o'tem govorila z nekim Srbom. Ta je gornje dopo:-nil s sledečim: »Ljudje v Jugoslaviji govore, da je iz Sovjetije prišla neka skupina, ki Jugoslavijo drži pod oblastjo. Baje je pet Titov. Kateri po vrsti je ta, ki zdaj vleče ameriške dolarje in jih pošilja naprej v Sovjetijo, je težko ugotoviti. Gotovo pa je, da sedanji Tito ni pravi. Titu iz Kumrovca je na roki manjkal prst. Sedanji pa ima vse prste. Ljudje vedo tudi to, da so vsi, Id so resničnega Tita poznali, izginili; ni njegove matere, ne sestre ne brata. .." Kaj je resnica in koliko le govorjenje, bo povedala zgodovina. Celotna politika sedanjega režima pa kaže, da mu za narode Jugoslavije ni mar. Z različnimi eksperimenti in ameriško pomočjo sedi na hrbtu teh narodov in jih bije. čudno je, da Amerika ne pogleda v ozadje te politične igre, kateri niti preprosti ljudje ne verjamejo. Pa bo tudi za ameriške politike prišel čas, ko boid'0 spoznali, da so s politiko uničevanja komunizma v Aziji in istočasnim podpiranjem istega v Evropi, redili grobokopa zaenkrat še svobodnega sveta. n e. o. V začetku decembra se je bataljon nastanil za nekaj dni na Veliiu Loki. Od tod so stalno odhajale patrulje proti Zaplazu, Mirni, Trebnjem, Sv. Lovrencu. Od povsod so se vračale z obvestili, da se zbirajo partizani; Še posebno tam v okolici Mirne. Zato smo nekega jutra odrinili precej zgodaj proti Mimi. Predhodnica ki je šla pred' nami je kmalu sporočila, 'Ja je bila partizanska izvidnica na Račjem selu v zvoniku, da pa so jo pobrisali, proden so naši prišli tja. Od tod naprej smo šli še z večjo previdnostjo in v presledkih; kajti na desni je bil gozd, na levi pa tudi grmičevje. Zašičitnice so šle ob obeh straneh. Vendar bi nas vseeno lahko od kod iznenadil sovražni rafal. Pod vasjo Brezovšco je maša predhodnica naletela na partizansko patruljo. Razbežala se je takoj, iko je zaregljala naša brzostrelka. Stopili smo v strelce. Prva četa je šla na levo v hrib, druga na desno; mi pa naravnost naprej v strelcih. Kmalu smo skozi redko grmičevje zagledali vas Bregovšco. Čepela je na mali vzpetini. 'Na levi nad njo je bil hrib, na desni njive in dolina. Ker so partizani že preje čuli brzostrelko, so bili že v pripravnosti. Ko so nas opazili, so takoj odprli ogenj na nas. Ker je bilo. okrog nas nekaj kamenja, smo tam hitro našli zavetje ter tudi mi odgovorili. Med| nami in vasjo je bila čistina. Vedeli smo, da bo treba tisto preteči, ako hočemo priti v vas. Ni preteklo mnogo časa, ko se je oglasil na hribu nad vasjo minome-talec- Vedeli smo, da je namenjeno, nam. Vendar soi bile granate vse predolge in je udarjalo nekje daleč za nami. Ker smo jih mi motili, se je četa na desni strani pomikala naprej, ne da bi jo opazili. Ko so dosipeli dovolj bli: zu čistine, soi začeli naskok proti vasi. Partizani so jih opazili in takoj »krenili orožje proti njim; vendar smo mi s še večjo hitrostjo nabijali po njih, skočili pokonci in začeli teči proti vasi. Ko so partizani to videli, so takoj vedeli, koliko ja ura, potegnili so se nazaj na drugi konec vasi, od koder jim je bil beg mogoč. Vendar so v tem času naši prvi že dosegli vas in začelo se je streljanje med hišami. V takem slučaju je zelo nevarno, da zadene kdo svojega. Bilo ja treba hitro končati; kajti tovariši, kolikor jih ni padlo, so se poskrili po podih in kozolcih, nekateri pa bežali proti vasi Gomila. Ker je bilo v dolino in je bila čistina, so jih naši mitraljezi precej podrli. Na gričku nad vasjo je še vedno bila zaseda. Opazili nismo nikogar. Oglašal ipa se je mitraljez in nas škropil v vasi, tako da smo skakali od hiše do hiše in iskali zavetja pred svinčenkami. Ker ni bilo miru smo morali še tiste pregnati. Umaknili smo se iz vasi- Med njivami, kier je bila ena nižja od druge, smo imeli dobro kritje. Tako smo se plazili naprej proti gozdu. Partizani so nas opazili. Če si le malo privzdignil kapo, je že cel rafal padel v tisto smer. Iz vasi so naši začeli nabijati z minometalcem. To je pomagalo, da so utihnili, mi pa smo so hitro splazili še naprej do gozda, kjer nas niso mogli več opaziti. Vedeli smo, da so še gori. Grmovje je bilo precej gosto; opazili nismo nič. Vedeli pa smo, da nas bodo na hribu preje opazili kot mi njih. Zato smo se z majo previdnostjo pomikali naprej z odprtimi očmi in ušesi; napravili nekaj korakov brez ropota) obstali in prisluhnili, gledali v grmovje nad nami, da bi kje opazili železno cev mitraljeza. Ko pridemo že precej blizu vrha, zareglja na levi strani mitraljez. Pridruži se mu še drugi. Nato še ipušike. Vedeli smo takoj, da jih je presenetila četa, ki je že preje pred vasjo odšla na levo v hrib in tam bila v zasedi-Ko so čuli, da pred njimi še vedno regljajo na nas, so šli naprej in jih tam presenetili. Obležalo je nekaj mrtvih; drugi so bežali v breg, ki se je širil na drugi strani. Od tod smo se pomaknili nazaj v vas in tam ostali skoro do mraka. Potem smo šli precej veselo razpoloženi nazaj proti Vel. Loki. Saj nismo imeli nobenih izgub. Partizanov je bilo več mrtvih in nekaj tudi ujetih. Bila je že trda tema, ko smo dospeli na 'Vel. Loko, kjer smo razen straže, ki je bila tukaj vedno podvojena, vsi dobro spali. Prihodnji idan smo šli zopet v patruljo. Že precej kasno popoldan. V smeri Mirna. Samo desetina nas je bila. Ko smo se bližali po grmovju vasi Račje selo, smo čuli vpitje ljudi in lajanje psov. Ugibali smo, kaj bi to pomenilo. Ko smo končno z veliko previdnostjo dospeli do vasi, so ravno na drugem koncu partizani z ukradenim vozom in blagom pognali iz vasi. Užgali smo po njih z mitraljezom; toda bilo je že predaleč. Pomagalo pa je toliko, da so poskakali z voza in bežali. Ljudje so nam pravili, da so prišli v vas, ukradli konje in voz, pa še blago po hišah. Naročili smo ljudem naj gredo po konje, ki so obstali na njivi, in vrnejo blago tistim, pri katerih so partizani pokradli. Ker se je že mračilo, smo šli hitro nazaj k ostalemu bataljonu. Bila je trda tema, ko smo dospeli na Veliko Loko. ičudno se je nam zdelo, da na koncu vasi ob cesti proti Trebnjem ni bilo zasede; malo naprej tudi straže ne, katera je tam vedno bila. Ko dospemo v hišo, kjer smo za tiste dni stanovali, nam ljudje povedo, da je bataljon odrinil proti Občinam. Nihče ni povedal, zakaj. Da so se na hitro odpravili in odšli; samo to so vedeli povedati. Vedeli smo, da se je nekaj zgodilo; nismo pa mogli razumeti zakaj niso pustili patruljo, da počaka na nas. Hitro poberemo svoje stvari, pa krenemo v smer proti Občinam. Na koncu vasi zaslišimo korake. Umaknemo se za hiše, pripravljeni na strel in čakamo, misleč, kdo bi to bil. Čulo se je več stopinj. Vedeli smo, da so vojaki; toda kdo? Domobranci ali partizani? Slišali smo še kako je nekdo pri vratih sosedne hiše spraševal, če so videdlid kaj partizanov. Oni so odšli naprej po vasi mi pa hitro v drugo smer proti Občinam. Vse skupaj nam je bila uganka. Ko dospemo do velike ceste, se na nasprotni strani v grmovju pod vasjo Korenitka oglasi rezek: „Stoj; kdo tam ?“ Obstali smo kot ukopani Nismo vedeli kaj bi odgovorili. Vedeli smo, da je v bližini postojanka Ob- čine. Vedeli smo tudi, da je naš bataljon nekje v tej smeri. Ponovno vprašanje je bilo: „Kdo tam? Če ne, streljam". Vedeli smo, da to ni šala. Desetar Travnik odgovori: „Domobranci.“ Stražar je bil z odgovorom zadovoljen; vendar je še hotel vedeti, kje smo bili, kdo je naš vodnik, kje se nahaja. Kočno je spustil Travna naprej. Ko mu je še povedal znak razpoznavanja, smo tudi mi lahko šli naprej. (Velikokrat se je primerilo, da nas je ustavil partizan, ko smo rekli, da smo partizani. Med tem smo se pripravili in užgali po njih) V vasi Korenitka, kjer se je naš bataljan nahajal, smo zvedeli, kako je bilo. Dobili so sporočilo, da prihaja od Dobrniča cela partizanska divizija, ki hoče na vsak način uničiti postojanko Občine. Zato so takoj potegnili v to vas, ker je bližja Občinam. Tukaj smo morali kopati zaklone in se pripravljati, ako pride do napada. Zato na nas niso čakali, pač pa so poslali nazaj patruljo, da nas privede semkaj. Zdaj nam je bilo jasno, da so bili tisti, ki smo jih čuli v vasi in bi jih morali srečati, če se no bi umaknili, patrulja, ki je šla po nas. Kmalu se je vrnila) nazaj v strahu kaj se ja zgodilo z nami, ker nas tam niso debili. Prihodnje jutro smo pospravili svoje stvari in se začeli počasi pomikati proti Občinam- Ko smo šli po jarku ob cesti smo slišali, kako je tam nekje pri Knežji vasi začel nabijati minometalec. Kmalu se mu je ipridru-žil še drugi v smeri Krušni vrh. Granata so bile namenjene nam; vendar so bile vse prekratke. Na njive, precej daleč od nas so padale; v razmočeno zemljo, tako da si vselej, ko je udarilov zemljo, čul „čof”, in blato je škropilo naokoli. Mi na vse tisto nismo nič odgovorili. Počasi smo se pomikali naprej napravili nekaj korakov, pa zopet obstali. Kočno je bilo dano povelje: „Da-sno v strelce"; ravno v smeri, kjer so padale mine. Tam je bilo še nekaj čistine. Potem grič in gozd. Grmovje. Na levo od nas pa je bila postojanka Občine. i Ko se počasi bližamo grmovju, je minometalec utihnil. V gozdu je bila partizanska zaseda, katera nas je opazila in užgalai z mitraljezom na nas. Pa to nas ni ustavilo. Kot levj smo se zaprašili v gozd na hrib. Regljale so naše brzostrelke in lajali mitraljezi. Obležalo je večje število partizanov. Od tod smo se pognali na levo proti vasi Kmušni vrh, od koder je še vedno nabijal težki mitraljez. Pa tudi to nas ni ustavilo. Eni so ostali in nabijali v vas, drugi pa tekli proti hišam. Partizani so jo potegnili proti Kozjeku. Ostali smo v zasedi, nekaj pa jih je odšlo še naprej proti Mali in Knežji vasi, odkoder je bilo slišati poredko streljanje kar ves dan. Popoldan jo primahata dva partizana od Kozjeka prav v vas Krušni vrh, kjer smo mi bili v zasedi. Takoj sta se predala; saj drugega jima ni kazalo. Proti večeru smo krenili proti Mali vasi, kjer je bilo nekaj naših ranjencev. Mahnili smo jo proti Občinam; od tod pa nazaj v Korenitko. Precej utrujeni smo tudi to noč polegli po trdih podih in zaspali, kajti za nami je bil zopet dan borbe in zmage; saj razen nekaj ranjencev nismo utrpeli nobene izgube. H. Z. VMRLS SO ZA ROGA - NAROD - DOMOV ENO F. K. Sis»mini in Dremišišsaniss Vsemogočni me je ohranil pri življenju! Le On ve, zakaj. Prepričan sem, da zato, da povem v svet resnico o strašnem zločinu, ki so ga komunisti storili nad slovenskim narodom s pomoritvijo slovensk h domobrancev. Slovenski človek je trpel vsa leta vojne. Ko so ga preganjali okupatorji in pošiljali slovenske rodoljube v razna koncentracijska tabor.sca Za nameček so se jim pridružili še komunisti. Toda udarec in bolečina, ki smo ju doživeli takrat, ko so Angleži .pod pretvezo in zvijačo izročali slovenske dcmobrance v nemilost komunistom, pa nima para v zgodovini Krvoločnost komunistov je bila tolika da so bili odločeni pomor ti vse proti njim misleče, tudi civilne begunce, če bi jim uspelo 'dobiti j.h v svoje krvave kremplje- Po volji Vsemogočnega smo preživeli tiste krvave dni in danes živini > daleč od rojstne in drage nam domovine v tej ali oni državi kot svobodni ljudje. Kot taki imamo svoje cbvezn sti in naloge do onih, ki so za to našo svobodo izgubili svoje zdravje, padali v borbah ali pa si umiral: mučeniške smrti pod noži morilcev po izročitvi iz Vetrinja. Nikdar in za nobeno ceno ne smemo pozabiti silnih žrtev naših mučencev in nikdar odstopiti od našo borbe proti brezbožnemu komunizmu. Ta boj se bije dalje. Sredi tega boja smo in naša dolžnost je, da s svojimi izkušnjami in možnostmi, ki jih imamo, pomagamo ta boj dobojevati 'do končne zmage. Čez dvajset let že trohnijo kosti naših dragih tam v globoki jami Kočevskega Koga, okrog Teharij v strelskih jarkih, tam v zapuščenem Hrastniškem rudniku v Hudi jami in drugih krajih širom Slovenske zemlje. Njih duše pa so združene pri Bogu, katerega prosijo usmiljenja za naš trpeči slovenski narod in prosijo da bi mi ostali zvesti slovenskim izročilom in idejam, za katere so oni umrli. Nam v svobodi ni sile. živimo v miru in človeku spodobno. Ustvarili smo si 'družine in svoje domove, nismo pa ostali brez obveznosti do svojih družin ter vzgojiti svoje otroke v slovenskem duhu in jim pokazati vso lepoto naše domovine tako, da jih ne bo nikdar sram, da so sinovi in hčere slovenskih staršev. Ti naši mladi morajo zvedeti resnico o naših padlih, da bodo vedeli, koliko so Slovenci žrtvovali v skupni borbi narodov za tako zaželjeno resnično svobodo, še eno obveznost imamo. In ta je ponesti v zgodovino junaška dela vseh onih, ki so v letih 1941—45 padli v gigantski borbi proti vsem sovražnikom našega naroda. ■Ko sem kot eden izmed vrnjenih delil strašno usodo, nisem nikdar mislil, da bom mogel podati zadnja naročila in zadnje spomine onih, ki so tedaj poleg mene umirali, še danes se čudim, kako to, da je ravno meni bilo dano rešiti se iz tiste globoke jame v Kočevskem rogu. Vsega, kar se je tedaj tam dogajalo, ipred jamo in v njej, se živo spominjam in bo ostalo živo v spominu vse dni mojega življenja. Nemogoče bi mi bilo z besedami povedati tedarje dogcdke, ker to se da samo doživeti. Vsakokrat, ko v mislih premlevam tiste strašne dogodke, ponovno doživljam vso grczo predanega slovenskega domobranca. Verjemite mi dragi rojaki, da je to bolečina za sebe. Tako se živo spominjam naše prve postaje v Kranju, ko je komunistični poveljnik od nas zahteval, naj se mu nekdo javi, da ga ustreli. Nihče ni ustregel strašni želji komun,ista_ saj smo stali tam v vrstan mladi fantje, ki smo komaj začeli živeti in spoznavati vrednost ,življenja. Dalje so stali tam možje očetje, katerih misli so bile doma pri svojih družinah. Ker pa je komunistični rabelj le hotel, da prelije mlad'> slovensko kri, so mu tam od vhoda pod stražo prignali mladega domobranca- Učke je imel tesno z žico zvezane na hrbtu in se je v trudnem koraku približeval našim vrstam. Spoznal sem ga takoj, saj sva bila v isti edinki slovenskega domobranstva. Z dvignjeno glavo je z >očmi prešel naše vrste kot v slovo in zadnji pozdrav. Srečala sva se z očmi in razbral sem, kaj bi rad' sporočil, čeprav ni spregovoril - Pozdrav za svoje drage in. nam srečo na naši poti. Njegove ustnice so se enakomerno premikale in razbrali smo, da moli poslednjo molitev k Vsemogočnemu, da ga tvcrejme k sebi. Črni lasje so se mu lepili na ,čelu cb strnjeno kri in videti je bilo, da mu je bila glava polna ran. Stopil jo do njega rabelj v osebi komunističnega poveljnika, kateri mu je .ukazal da se vleže na zemljo. Domobranec Polde poklekne nato pa vpraša: .„Kako? Na trebuh ali na hrbet“. Razjarjen komunist zakriči da na trebuh in ga (pri tem brcne z okovanimi čevlji s tako silo, da Polde telebne z vso silo z obrazom ma zemljo in nato ponovno dvigne svojo glavo kot v vojaški pozdrav nam, ki bomo morali pot nadaljevati, dokler nas končno ne podere krogla morilcev. Ko> je komunist sprožil strel v zrak, smo vsi vedeli, da ho naslednji naperjen v mladega, na tleh ležečega domobranca- Strojno orožje, katerega cev je komunist nastavil na tilnik Poldeta je opravilo svoje strašno delo. Telo je lahno zatrepetalo, nato pa mirno obležalo. Ukazano nam je bilo, da ga pokopljemo tam v kotu taborišča. To je bila ena prvih žrtev našega vrnjenega artilerijskega divizijona-S svojim junaškim zadržanjem nam je dal vzgled kako umirati, ko pride vrsta na nas. Tako, kot mladi Koman Polde, študent iz Ljubljane, so kmalu umirali tisoči in tisoči širom slovenske zemlje. Vsi kot junaki, brez sovraštva, brez obžalovanja in z molitvijo na ustih. Ob teh premišljevanjih in prividih se neštetokrat vprašam, kako to da sem bil jaz deležen tolike milosti, da sem se rešil iz jame Kočevskega Roga. Prepričan sem, da pisem zaslužil mučeniškega venca in da moja borba proti komunizmu še ni končana. Danes mi še vedno zvenijo v ušesih molitve, katere smo glasno molili na kamionih, ko so nas morilci zvezane odvažali iz Dijaškega doma v Kočevju tja do zadnje postaje našega križevega pota do jame v Kočevskem Rogu. Zmerjanje in preklinjanje komunistov se je mešalo med goreče molitve mučencev. Gorjače, .noži, bikovkej opasači in drugi mučilni pripomočki niso mogli zaustaviti goreče prošnje k Bogu in Mariji, katera so prosili: ,.Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo". Daleč smo od njihovih grobov, naši spomini so pa blizu njih, iz naših si c vre molitev in prošnja iV Bogu za pokoj njih duš in to je vse kar imajo naši .pomorjeni. Nimajo ne spomenikov, ne postavljenih križev in ne brlijo sveče ob njihovem vznožju. Tam na njihovih grobiščih so zrasle visoke jelke, katerih korenine segajo globoko v zemljo, morda prav do kosti naših junakov, od koder zajemajo moč za svojo rast in vrhovi teh jelk iz hvaležnosti tiho pošumevajo v vetru hvalno pesem Junakom slovenskega naroda in prišepetavajo slovenski zemlji, da tam počivajo zadnji ostanki tistih ki so padli za Boga — Narod ■— Domovino. P. B. Viškim fantom v spomin Na naslovni strani št. 1-2 „Tabora“ za leto 1966 sem ugledal svojega mladostnega vrstnika in kasnejšega soborca Milana Matjašiča. S puško v roki kleči poleg svojega soborca v vodu za zvezo. „štilčck'‘ smo ga klicali. Bil je postaven fant, kar je razvidno tudi iz slike, ki je preživela vsa ta leta. Vselej vesel in razigran, je bil eden izmed „vogalnikov“, ki smo se včasih zbirali na Tržaški cesti in tam prepevali; tudi še v času italijanske okupacije. Ko so se potem razmere okrog nas utesnile in je bilo treba stopiti na eno ali drugo stran, se M.le Matjašič ni obotavljal. Na ljubljanskem gradu je opravil signalni tečaj v vodu za zvezo pod poveljstvom pokojnega kapetana Kuharja ter je potem do kraja služboval v edinicall in postojankah slovenskega domobranstva. Iz Vetrinja je šel skupno s številnimi prijatelji z Viča .,v 1 talijo". 29daj je spet eno s slovensko zemljo, ki jo je ljubil in branil. Združen pa je tudi z ostalimi vrstniki prijatelji in znanci, ki so v tistih dneh pozabili ipolitična nasprotja preteklosti in skupno z njim legli v grob. Dolga vrsta jih je: Budi Marinčič, zadnji starosta viškega Sokola; Bogomir Kemperle, podstarosta; Milko Marinčič, dolgoletni načelnik; Janez Guštin, Jože Guštin, dva brata akademika; Maks Šarc in Bogo Brodnik, Janez Ambrož in France Mihelič-Balant. Vsi so pripadali četniškemu odredu >ia Grčaricah in položili svoja življenja v letu 1943. Za njimi so se zvrstile vetrinjske žrtve: Marijan 'Pavlovčič (frater Ksa-verij OPM), ki je bil na transportu ranjencev in se mu je življenje izteklo v dosegu zvona brezjanske Matere božje; Ciril Kovač, sodelavec revije „Mi mladi borci"; ing. Rudolf škof, poveljnik tehničnega bataljona; Ivan Jerman, ki je sanjal o oltarju; Tone Prelesnik, signalist na Planini pri Rakeku; Dušan Kogovšek, učiteljiščnik; Jože Varšek, Janezov brat; brata Pirjevca in verjetno še kdo, katerega ime mi je že ušlo. Zrasli so na obeh straneh nesrečne politične pregraje: v Sokolskem domu in v „Društvu“; ko pa je prišel čas, so spoznali ničevost starih razlik in se brez pomislega pognali v boj za nov, boljši svet. Njihova žrtev m bila zaman! Umrli so za Boga — Narod — Domovino! STANE PLESKO V SENCI DOLOMITOV (Konec) Tako je bral v pismu... enkrat, dvakrat. Vsako besedo je premislil, da je pismo znal že na pamet. Potem ga je vzel s seboj v planino. Spet je bral v samoti med drevjem, kjer je bilo toliko miru, da ga je ob midi na dom bolelo v prsih. Dan je pretolkel ibrez jedi. Zvečer je zbral svojo kramo in jo zmetal v kovčeg. Potem je legel r:a pograd. Vso noč ni zaspal. Vse je slišal: vriski fantov so se trgali v Zahomcu onkraj dolina; nekje od Žile se je zaslišala pesem. France je stopil k oknu in se naslonil nanj. Videl je luno, ki je visela nizko nad Stolom i«n plavala proti Triglavu. Zdelo se mu je, da ga vabi in kliče čez gore, domov. France je obrisal solzo, z njim je veaj za kratek hip izginila skrb. Mudilo se mu ni nikamor. Dom in strah pred tovarišijo sta se udarila v njem za dokončno oblast. Oba sta zmagovala in izgubljala; zdaj eden, zdaj drugi. Odšel je v gostilno na koncu vasi; ne zaradi vina, ampak da se zamoti. Ko je tako sedel v gostilni, prisede k njegovi mizi čisto neznan človek. Neprisiljeno pozdravi in se razgovori, kakor da mu je v Radni vse znano. France je začudeno zijal vanj, ga ogledoval od nog do glave, •a se ni mogel domisliti, da bi se bil že kdaj srečal z njim. „Ne poznam te,“ je nazadnje opravičil svoj molk. „Eh! Pri Gorjancu sem služil — me boš pa ja poznal!“ se je oni široko zarežal, kakor da hoče za ta' svoj smeh nekaj skriti. France je skremžil obraz, obrnil oči v tla, a ni imel moči, da bi i da listajo po grmadah komunistične propagande, za katero bi oblastniki radi »krili svoje zločine in polomije. Po njihovih delih jih boste spoznali. Spoznali boste, da je doma samo ena bistvena sprememba; ta pa je, da je narod vsak dan ubožnejši in vsak dan bolj otopel. Vsak, ki ima danes priliko pregledovati komunistično literaturo, se nehote vpraša; kako dolgo še mislite zastrupljati narod z lažmi in potvarjati zgodovino? Knjiga „Sv. Urh“, v kateri je „tovarišica“ Podbevškova zapi* sala vse nemogoče zločine slovenskega klera, je tipičen dokaz takega potvarjanja- Svetujemo tej navdušeni ,rtovarišici“, da gre v teharsko hosto in v Kočevski rog in potem zapiše, kaj je našla tam- Kadar bo tako storila in iskala resnico, tedaj smo celo z njo pripravljeni na dialog. Slovenci v svobodnem svetu ljubimo svojo rodno grudo in naše zatirane brate in sentre doma, V naših srcih ni maščevanja, toda pozabljenja tudi ne. Zahtevamo pravico in, vedno bomo terjali resnico, in odgovor za zločine. še več terjali bomo svobodo za naš trpeči in zasužnjeni narod. To je naš dialog in naši odgovor tistim, ki govore o zbližanju. J. Š- Trsi marca 1946 Izstopil sem na postaji. Naglo sem preletel z očmi množico. Žene in dekleta s Krasa in Vipavske doline. Nekdo me potegne za rokav. Bil je znanec iz Vipavske doline. „Hitro za menoj." Podvizala sva korake. Prečkala sva nekaj ulic in se znašla v veliki gostilniški sobi. „Počakaj, ako niso šli za nama." Znanec je ogledoval za vrati skozi šipo po ulici. Usedla sva se v kot sobe. „Bilo je najmanj pol ducata oznovcev na postaji. Čakajo kot hijene na svoje žrtve," mi je dopovedoval. ,,Kako je v Italiji?" „Čakamo.“ „In tu v Trstu?" „Komedija. Titovci vprizarjajo demonstracijo. Lahi dvigajo glave." jugoslovanska Titova vojska ne sme ve,č z orožjem v Trst. Zvečer ti pokažem Trst; ssdaj pojdi počivat!" Peljal me je v malo sobico. — Izdajstvo, prevara, umori — koliko mr tv ii — koliko ljudi izgine. V čigavem imenu? V' imenu svobode? Pravica z zavezanimi očmi steguje tehtnico. Pretežka je na eni strani! Spomnil sem se dve leti nazaj. Junija meseca 1944. Po tržaških ulicah so korakale čete slovenskih domobrancev z vežba-nja. Stal sem na pločniku med množico in poslušal: ,,Dom braniti, domobranci naš prelep je vzor!" Četa za četo v kaki uniformah. Zagoreli fantje so strumno korakali. Poleg mene je temnopolti južnjak glasno izrazil: ..Glejte kako shiavi dvigajo glave!" „Tiho,“ sem ga grozeče pogledal, nakar se je izmuznil dalje v množico. Po ulicah Trsta, tistega Trsta, v katerem so Italijani leta 1910 po govoru dr. Ribarja v dvorani mestne hiše v slovenskem jeziku, zahtevali, da se stene dvorane zaradi govora prebelijo, po ulicah istega Trsta je orila slovenska pesem in se jprelivala do morja v sinje valove: „Da re stro ga nam viharji, ne sežgč svetov požarji!" — Stotnik Fajdiga je ponosno korakal na čelu čet s slovensko zastavo. Mesec dni pozneje se je vse razbilo. Sramotna pogodba med nemškim SS generalom slovenskega porekla Globočnikom na eni strani in Izvršilnim odborom OP na Primorskem (med1 drugimi pisatelj Bevk in dr. Vilfan), katero so zalili z briškim vinom in proti jutru složno še zapeli F,Hej Slovenci", je bila na drugi strani naperjena proti prodiranju Slovenskega domobranstva na Primorskem, katero je postopoma izrivalo italijansko oblast iz slovenskih krajev, upostavljalo slovensko oblast, šole in javno upravo. Zgodovina bo izrekla dokončno sodbo ljudem, kateri so se v svojih ambicijskih načrtih posluževali vseh mogočih in nemogočih metod. Bili smo priče pogajanj med Nemci in partizani — bili smo priče razbitja Črnega vrha od strani partizanskih edinic, kjer je padlo preko 80 hrabrih slovenskih primorskih fantov s poročnikom Jakošem na čelu. Pozneje je prišel bataljon Nemcev in tam c^.tal do konca vojne, ne da bi sprožili partizani nanje en sam strel. Bili smo priče dejanja stotnika Mehleta (pozneje komandanta polka slovenske vojske na Koroškem v Vetrinju) kateri bi moral s svojim bataljonom iz Ilirske Bistrice zasesti Črni vrh pred Božičem 1944, pa mu Nemci niso hoteli izročiti težkega orožja. »Fantje, dovolj je eri Črn vrh," je rekel fantom in razpustil bataljon, nakar so Nemci njega in druge oficirje zaprli. Težki so spomini. Težki v premlevanju dogodkov, katere bo skozi drobno sito zgodovine prerešetal čas. V tistih viharnih dnevih, ko veliko ljudi ni vedelo ne kod, :ie kam, so v družbi Gorenjskih domobrancev, štajerske ilegale in Slovenskih domobrancev tudi primorski fantje krenili z ramo ob rami v novo pot s slovensko zastavo na čelu in pesmijo na ustih. Veliko jih je padlo kot kraški borci; v jame; kofl so padali v kočevskih gozdovih, so padali v Tolminskih grapah, v Trnovskih gozdovihj v kame-nitih kraških brinjevih gričih... Kot sinji galebi streme iz ležišča na žarke novega, svobodnega sonca. . . A ni or iški vojaki v beretkah Komunistične revolucije na Srednjem vzhodu in drugod so privedle ameriško vojaško vodstvo do odločitve, da izuri posebne oddelke, ki naj bi pomagali redni vojski v borbah proti komunističnim gverilcem. Te specializirane enote z zelenimi beretkami se baje sisajno obnesejo v revoluciji v Vietnamu. Najmanjša enota šteje 12 mož; med njimi dva častnika. Borci teh enot so sijajno izurjeni za vse mogoče naloge: od radiotelegrafistov, minerjev in padalcev do kirurgov. Toda njihova glavna naloga je sodelovaa z domačini v njihovi borbi proti komunistom. Člani teh enot navadno hodijo na sovražno ozemlje, delajo zasede ter izvršujejo druge akcije informativnega in ofenzivnega značaja. Povprečna starost v teh enotah je 30 let. Deset procentov teh borcev je iz vrst naturaliziranih državljanov, ostali pa so potomci priseljencev. Kjerkoli nastopajo, je vsaj nekaj teh vojakov podobnih domačinom ter znajo tudi njihov jezik. fi o j mi r Gorjup: VPRAŠANJA DOMOBRANCEM — I 1. Domobranci: kje so vaše strnjene udarne visU, moč, ki zU>ma ne pozna? ' • »> Kdo ve kod " ’ • z vami pluse bes zablod! " ; Kje so vaše brzostrelke, bombe, bor beni vaš plamen ' z zublji zvestega srca? ' ■ Kdo je vas' ' " '■ razorožil v mrtev čas? Kje so zmage vaših bojev, vaša pesem, vrisk omenim z jasnim br izgom do neba, ki kot žar živ nas je razvnel vsekdar ? Oh, zakaj ste v Zterf zagrebli naših upov zlate 'brste z muko križanih želja, da vezi •sužnasti nam strete vi? Ali Ms zagon vaš zvezal je prevare pas nesramen, ki s pra/vico se igra kot ves svet bil bi v zankoi zla ujet? O, vi Kristusovi bratje — borci s križi preko ramen, z roso skrivnih solza: > kdo v pohod bojni krene vaš sprevod? Ali ste res bridke žrtve tajnih in usodnih znamenj v tem meddobju brez Boga, ko teme knez v svoj jarem vklepa vse? Vi, ki padli ste v jekleno trde bratomorne prste, v past nasilja in gorja, ko račun silnih pol je v zla tolmun: ali res so naša gozdna brezna vaše strašne krste strtih udov in duha, kraj grozot mručemiških vsepovsod ? Ali rte,s so vaša hladna tmipla skrila prst in kamen in za vas k nam ni cesta nikdar več, ker vas. je pokosil meč? Vi, ki je junaštvo vaših silnih bojev zamolčano pred pravičniki sveta, kot bi v strah bil jxin še vas grobni mah: kaj so res maci prevrata bile bolj od vaših čvrste? Joj, Labo se vse vezla v tisoč zank, slutenj, dvomov, njih ugank! Mar je res krdela vaša. v srdu zlomil brat ko trste, kadar veter zadivja ter sprosti v vihro zvezane moči in je vse na veke vekov brez vstajenja pokopano? 2. Ne, nikdar! V krdelih vdih spijo nove božje sile! Vaša ikra, duh in kri: vse v zaklad zbrano je za svet prevrat! Ko jih sproži reka. časa, v novem, se sproste zaletu »kozi mesta in vasi! Boj na roj vsipal svoj pogum bo v boj! Moč nasilja bo pod njimi padla, zkmljena v trepetu kot bodalo brez osti, ki ni v kvar več nikomfur — in ne mar! Tisti dan fanfare vabe bodo nov čas oznanile, nov red za bolj varne dni! Tistikrat, ko froi bratu brat res brat, bodo dela vaših vrst razlila slavo po vsem svetu, keder Kristus še živi, koder Knez src še On je ter njih vez! Tisti dan bo blagoslovil roke delbvcu in kmetu, njune žuljave dlani, pacal trud njun pravično brez zamud in moža povrnil ženi in dal ženinu dekleta ter obrisal iz oči sled solza, senco rajnega gorja! Tisti dan zastave vaše bodo se v prostost razvile, v zlhto dobo brez vezi, leo bo vsak res na svojem svobodnjak, ter oblast nad našim rodom, vašim trumam izročile, da vaš zbor n-'d njim bedi za naprej v vzvišeni dolžnosti tej! Tisti dan bo zablestel naš narod v vaših zmag lesketu v šir in ddj na vse strani, koder še v srcih čut časti cvete! Oj rte muke muke odrešilne. Bolj ko ste grenke, krvave, bolj ko cvetje ran skeli, bolj ko plug zla bo rezal brezde muk; bolj ko trstnice so naše iz kozarcev vaših pile žolč in vino brez slasti, bolj ko slan kruh nam bil je v hrano dan; bolj ko so obilne vaše siage bojne nas krstile: več je zdravja in moči, bolj krepak je naš kočar in zemljdk, prej pr ivedle bodo nas v vek složnih tvornih sil in slave! II. 1. Bratje, slavni borci, skriti zbori naših mrtvih straž zoper' laž naše dobe, zmes tovarištva in zldbe: ali še gorite, da v boj planete po nove rlane, v bitki vžgane, kot kri rdečo, zmago in prostost rodeče? Ali že so vaše vrste v nov>e bojne polke zbrane, v boj poslane na povelje naroda ter naše želje? Ali še je, vrezan up slovenskih src na vaš rovaš, čist, brett vmž zlih prerokov, \ njihovih slepilnih zvokov? Ali že so vašim rokam strojnice in bombe dane, hrabrim znane, da prevaro zrušite z nje zlobo staro? Ali že pod Triglavom iz sna budi se velikaš kralj Matjaž z vojsko spečo' v vašo zmago, našo srečo? 2. Ali še vas žar razgadnja, bruhniti v boj vso srčnost za prostost, varnost, vero z zvrhano , nam dano meto? Ali v srcih zreli ste za nove tanc, bolečine, njih globine žive, plodne za sejavce domorodne? Ali še vas vžiga slava, veličina domovine — brez tujine, nje\ oklepa kot davečega precepa? Ali pa ste pod zelenimi šotori naših host kot bridkost še dekletu s sanjhmi o lepšem svetu? Ali že uzrli sonca soj ste skoz teh dni temine, čar sinjine) za zastorom nje kot za predi tim tvorom? Ali vaše vrste bodo v vek svobode rešnji most, nam v radost, odrešitev v našo polno dazoritev ? 3. Ta okrutni čas kot rabelj zvezal vaše je pesti, njih moči klene, zrele), da bi varnost nam spočele! Toda kri soborcev naših ni zaman za narod vrela, tla pordela, najsi trnje še prerašča njeno zrnje! Zlijte se v udarne vrste, v silna borbena krdela, čvrsta., cela in pogumna, ki v pohodu bojnem strumna zlo zablod sesipajo v pepel, ko njih moč skozi kri Janez Hren — »civetnik Moža čaka v življenju četvero bitnih dolžnosti: da osnuje dom; da zarodi sina;1 da zasadi drevo; da napiše knjigo. (Stara perzijska modrost' Tabor čuti dolžnost da se spomni svojega člana g. Janeza Hrena, ki je decembra 19GG promoviral na buenosaire.ši univerzi za doktorja prava in socialnih ved. Rodil se je v Ljubljani leta živel pa je na Vrhniki pri družini. Že zgodaj je Janez pokazal zanimanje za učenje, zato se je( vpisal na realno gimnazijo in tam študiral vse do prihoda komunistov na oblast v Sloveniji. Zapust 1 je dem s svojo materjo in sestricama in odšel v veliki, nepoznani svet. kamor komunistična roka ni segala. Že med samo revolucijo doma mu je umrl oče, zato mu je bilo življenje v tujini še težje. Prebil je tri leta begunskega življenja v Italiji. Leta 1948 se je odselil v Argentino in se nastanil v San Martinu, kjer živi še danes. Težko je postati nekaj v tujini! Zlasti še, kadar se mora človek boriti za vsakdanji kruh. Janez pa je premagal vse zapreke in dospel na cilj. Zato smo ponosni nanj, kakor je upravičeno vesela tudi njegova mati) gospa Frančiška, ki ima v hiši kar dva odvetnika: Hčerko gd,č. Veroniko in sedaj Janeza. Janez! Vedno si našel čas za dobro slovenske skupnosti. Udejstvoval si se ipri cerkvenem pevskem zboru v San Martinu, bil dvakratni prednik slov. fantovske zveze (S.F.Z. San Martin), pa celo na odru slov. prosveto tu v Bs. Airesu si se udejstvoval. Vse to potrjuje prisotnost Sloveča, ki ne toži, ampak dela! Zato Ti “TABOR” želi sreče in uspeha na tvoji novi življenjski poti, da bi nikoli ne pozabil na svoj narod, ki je žrtvoval veliko krvi za lepše čase naše drage domovine. Bog Te živi! v boj drvi čez vse prage zlih zapitek v vrh svoje zmage, dn ottta domovina bo naprestol slave sela ter prejela kot kraljica. nam vsem blaga vladarica, žezlo, ki ga priborili, položili ji v dlani boste vi, nje sinovi zvesti z vsemi blagoslovi!-------- Milani nas |c obiskal Milan bo prišel iz ZDAj so dejali številni soborci, znanci in prijatelji. Prišel je med nas v Argentino dne 21. decembra leta 1966. Nič se ni izpremenil; zdrav in nasmejan je kot vedno. Novica o njegovem prihodu se je hitro širila po nasslj.h Velikega Buenos Airesa, kjer prebivamo Slovenci. Prišel je soborec junak Milan Zajec, predsednik DSPB TABOKa ter obenem načelnik instoimenskega društva v Clevelandu (ZDA). Milan Zajec, slovenski domobranski junak, kateremu je pred triindvajset mi leti uspelo priti iz množičnega groba v kočevskem Rogu zopet na površje zemlje, da priča o krvavem zk.činu, storjenim nad vojsko slov. domobrancev. Kako Ti gre Milan? Kaj nam poveš o sebi in svojih rojakih iz Clevelanda, Kanade in drugod? Vsa ta vprašanja, s katerimi ga obsipamo prijatelji ter znanci. Vsi hkrati hočemo pozdraviti v naši sredi dragega gosta. Saj je minulo že deset let, odkar si nas zapustil in se preselil na sever. ZSPB TABOR, je v Tebe položil zaupanje, da predseduješ naši organizaciji, ki je ena sama velika slovenska družina, vezana na preteklost in polna upanja v bodočnost. Prišel si med nas v Argentino! V nedeljo za Novo leto smo se zbrali Slovenci od blizu in daleč, da smo slišali Tvojo besedo, ki nam je pojasnila vse, česar nismo razumeli ob filmu, ki predstavlja tamošnjo žalno komemoracijo za pomorjene .domobrance, na lepi in mogočni pristavi Slovencev v Clevelandu. Zares nekaj veličastnega ste pokazali slov. protikomunisti, ko ste se zbrali v velikem številu za počastitev enih, ki so položili na oltar domovine svoja mlada življenja. Po poti, ki vodi h .eapelici, prikoraka s pesmijo na ustih četa preživelih slov. domobrancev. Stisnilo nas je v grlu, ko smo jih čuli. Tudi doma je neštetokrat zaorila čez polja in gričke pesem naših vrlih mladcev. Vsa ljudska srca so pozdravila njih bojno melodijo. Tedaj smo mislili, da nam bo ona zapet vrnila mir. Umazana mednarodna polit/ka pa nam je povzročila solze in kri. Po končani predstavi smo se zbrali okrog miz in govorili o vsem, kar smo videli in slišali. Medtem pa je Milan naredil nekaj posnetkov, da jih ponese rojakom v ZDA. Brž so potekli dnevi soborca Milana med nami. Moral se je vrniti domov. Tik pred odhodom v četrtek dne 5. 1. 1967, je bila seja konzorcija Tabor. Ob tej priložnosti smo posneli na trak naše najtoplejše pozdrave bratski organizaciji Tabor v Severni Ameriki. Za slovo smo se zbrali na velikem mednarodnem letališču Ezeiza kljub veliki vročini, ki pa je nismo čutili, ko smo se poslavljali od Tebe. Zbogom Milan! Pozdravi nam soborce, znance in prijatelje! Milan je utrujen, pa vendar podaja svojo desnico vsem, ki smo ob njem. Na spominski prireditvi v Clevelandu je gospod Zdravko Novak orisal življenje in pmmen generala Leona Rupnika, ustanovitelja Slovenskega domobranstva Iz terase na letališču je borec lovil na filmski trak vso to veliko družino, ki je hotela izkazati pozornost prijatelju Milanu. Že stopa po mostičku na letalo; pomaha nam v slovo. Mi vsi pa mu želimo srečno, srečno pot in toplo snidenje z rojttki v Clevelandu. 20-lelniea smrti gen. Slupniha v Clevelandu Clevelandsko Društvo SPB „Tabor“, je v letošnji jeseni dostojno počastilo spomin generala Leona Rupnika, ustanovitelja Slovenskega Domobranstva. Vsled občnega zbora ZDSPB v Torontu, 4. septembra t- 1., ni bilo mogoče še v Clevelandu izpeljati spominsko proslavo za pokojnim generalom, pač pa je bila 11. septembra v Collinwoodu brana sv. maša za pokoj njegove duše. V nedeljo 13. novembra, pa se je v Slovenskem domu na Holmes Avenue vršila spominska komemoracija. Zvoki trobente so navzoče pozvali k počastitvi pokojnika, katerega slika v nadnaravni velikosti, je stala na primerno okrašenem odru. Ga. Pogačnikova je nato v spremstvu dveh malčkov v narodni noši( pred sliko položila šopek dvajsetih rdečih, 'slovenskih nageljev. Zatem je Ivan Jakomin prebral oporoko pokojnega generala, gdč. Hočevarjeva pa je recitirala generalu posvečeno pesem Marjana Jakopiča. Glavni govor prireditve je imel g. Zdravko Novak, za njim pa sta z odlomkom iz „Tabora“ in recitacijo, nastopila še gg- Ivan Hauptman in Milan Dolinar. Celoten program je bil povezan s primerno glasbo. S plošče pevskega zbora Korotan je zadonela Gallusova ..Glejte, kako umira pravični", koračnica generala Rupnika -ia je zaključila konmemoracijo. TORONTO Na rednem občnem zboru DSPR—-Tabor -— Toronto, Kanala, je b i izvoljen odbor, ki ga vodi predsednik Stane Pleško, tajnik Marjan Novak in blagajnik Ignac Meglič. NIAGARA Na občnem zboru DSPB—Tabor Niagara je bil za predsednika izvoljen Jože Cerar, za tajnika pa Ivan Palčič. CLEVELAND DSPB—Tabor v Clevelandu je imel svoj letni občni zbor v soboto 19-novembra 1966- Novi odbor društva je naslednji: Predsednik Milan Zajec, podpredsednik Franc Dejak, tajnik Hinko Zupančič, blagajnik Žnidaršič Janez; odborniki: Franc Kastigar, Jože Arko in Jože Jakoš; nadzorni odbor: Ivan Hočevar, Jože Lekan in Franc Urankar. ZDSPB TABOR Trenutno najvažnejše delo naše organizacije je akcija zgodovinskega referata. Prosimo, da izpolnite in vrnete vprašalne pole čimprej ter da odgovarjate tudi na vsa vprašanja, ki jih boste morda prejeli. Material, nabran v tej akciji, bo služil kot temelj nekemu bodočemu prikazu slovenske revolucije. Samo Vi, borci, lahko nudite te informacije, zato .ne odlašajte z odgovorom* Ena sama oseba je v domovini napisala preko 600 strani obsegajočo knjigo „Sveti Urh", v kateri je nakopičila laži in domneve o delovanju tamkajšnje domobranske posadke. Kdaj se bomo zganili mi in poskrbeli, da bo zgodovini ohranjena tudi resnica o dogodkih med revolucijo in o zločinih, zagrešenih nad slovenskim protikomunističnim prebivalstvom in nad slovenskim domobranstvom. BORCI! NA DAN! NAŠ GLAS SE MORA SLIŠATI V SVETU! BUENOS AIRES Osebne novice Invalid Anton Petkovšek je hudo obolel in mu želimo čim hitrejše ozdravitve. Jože štefanič iz Tortuguitas je bil operiran ter se mu stanje hitro popravlja. Tuidl njemu želimo, da bi čimprej ozdravel. „Tabor“ se tudi pridružuje čestitkam, ki sta jih ob priliki svoje srebrne poroke prejela gospod Jože Avguštin in gospa Vida. „ Pariz, nov. 1966 Moj muž... dao je odmah nalog svojoj banci, da Vam pošalje deset (10) dolara na ime zaostale pretplate, a ostanak neka služi kao pretplata za iduču godinu. Moj muž je več duže vremena težak bolestnik, ali uvek sa interesova-njem prati Vaš list, koji veoma ceni. S pozdravom M. Cvetkovič (Soproga biv. jugosl. min. pred. Dragiše Cvetkoviča. — Op. ur) Sao Paulo, sept. 1966 Gospod Ceglar ki ga smatramo tu kot našega voditelja, mi je rekel, da je v Taboru izšel članek s sliko mojega moža. Revijo še nisem dobila v roke, ampak smatram za dolžnost, da se Vam zahvalim za pažnjo, ki jo list posveča mojemu pokojnemu možu. Odkrito povedano, on je zaslužil te vr.ti.e, 1 er je neizmerno ljubil našo lepo Slovenijo, čeprav ni bil rojen tam. Ljubil jo je tako, da je popolnoma pozabil, da ni bil rojen tam. •Lahko rečemo, da je bil prvi, ki je začel že v Ljubljani odporno gibanje, pa bil zadnji ki je zapustil to sveto zemljico našo. Bil je idealist dl zadnjega in poštenjak — ponos našega naroda. Ni se prodal — svojo zemljo je branil, ker je bil prisiljen od svojih lastnih bratov in se uprl proti vsemu, kar jemlje svobodo in častno življenje. Bog nam ga je vzel. Zapustil nas je v neizmerni žalosti same, brez sorodnikov. Toda s svojim pridnim delom nam je zapustil skromno pokojnino, s katero računam... Prosim, izročite moje pozdrave g. Evgenu Rupniku in soprogi, g Vuku Rupniku in soprogi, gospej Olgi, soprogi pok. Prezide-nta Rupnika in gospej Kociprovi. Enako se zahvaljujem g. Ivanu Korošcu za ljubeznive pozdrave, ki mi jih je poslal v pismu g. Ceglarju. Sem prijetno ganjena zaradi razumevanja v težkih trenutkih našega življenja. če bi Vas zanimalo kaj več o mojem možu, sem Vam na uslugo. Vdana Elca Bernik Stamenkovičeva Cleveland’. Ohio, nov. 1966 Predvsem: V nedeljo K>- t-m. smo imeli komemoracijo za generalom Rupnikom, ki je lepo uspela, če le utegnem, napišem poročilo. Proslava je bila na Holmes Ave. in je bila lepo obiskana kljub temu, da je bil prekrasen dan; verjetno poslednji te vrste v tem letu. če pa bi bila stvar v Baragovem domu, bi bilo nabito. Manjkale so seveda vse „veličine“... Ob tej priliki bi se rad obregnil ob članek „Spomin na pok. genei-ala Rupnika" v zadnjem Vestniku. Člankar lepo pravi: Ne bomo pozabili... Prav; morda ne v Buenos Airesu, v Clevelandu pa je Mauserjeva zveza tisti dan, 4. septembra, to je točno za 20. obletnico, plesala na Slovenski pristavi... Naj svet to zve! Iskren pozdrav! -ek Cordoba, dec. 1960 Zavedam se tudi, da za mojim zapostavljanjem stoje bolj politični motivi, kot kaj drugega. To se je zlasti jasno pokazalo v begunskih taboriščih Senigallia in Barletta. Sicer pa, kaj bi se človek čudil, saj niso poznali skrupula niti do tako velezaslužnih junakov, kakor je naš nesmrtni general Rupnik. Moj boj je bil iskren, ves prevzet z idealizmom. Veroval sem od začetka, da se borim za novega človeka za novi, pravični red, za pravo demokracijo, za prerod. Nisem hodil po štabih, ne se vdinjal pri političnih veljakih. Služil sem narodu in mu ostal zvest! Toplo Vas pozdravlja Vaš -c -č Bs. As. dec. 1966 Navzsezadnje bo držalo, da smo Slovenci edini Jugoslovani. Drugi so samo to, kar ipo narodnosti so- Hrvati — Hrvati in tudi Srbi samo Srbi. To povsod vidimo. Mi tako radi nosimo na velik zvon vsak primer južnega brata, ki je kaj storil za nas. Koliko pa je Slovencev dalo svojo kri za boj srbskega naroda? In kaj? Kdo jih zaradi tega posebej proslavlja? Tudi vi ste se hvalevredno razpisali ob dvajsetletnici smrti gen. Draže Mihaj-icviča itd. Zato bi pač pričakoval, da se bodo tudi Srbi ob dvajsetletni d našega gen. Rupnika razpisali. Pa nisem zasledil ničesar. Tudi v „Iskri'‘ ne, kljub temu, da ste vi tako lepo pisali o gen. Mušickem. če nisem zadosti informiran in sem v zmoti, prosim, dokažite mi.. . Borčevske pozdrave ) J. Š.. TABOR NI SAMO ŽIVA VEZ MED ZDRUŽENIMI SLOVENSKIMI PROTIKOMUNISTI, AMPAK JE TUDI V VSEJ ZGODOVINI TISKANE SLOVENSKE BESEDE PRVI IN OBENEM NAJCENEJŠI TEČAJ SVOBODNEGA DEMOKRATSKEGA SOŽITJA IN RAZPRAVLJANJA; SAJ ŠE VEDNO STANE MANJ KOT ZAVOJČEK NAJCENEJŠIH CIGARET • PROSIMO, DA SE TEGA ZAVEDATE IN REDNO TER PRAVOČASNO PORAVNATE NAROČNINO. • HVALA! Ga. M. Cvetkovič, Pariš. — Iskrena hvala za naklonjenost. Gospodu soprogu iskreno želimo skorajšnjega in popolnega okrevanja, da bo tako eden izmed pomembnih činilcev v naši skupni borbi za svobodo domovine. Vdane pozdrave. Bralcem. V zamenjavo smo prejeli revijo „The Cross and the Flag“ (Križ in Zastava) ki jo izdaja Christian Nationalist Crusade, p. O. Box 27895, Los Angeles, California, 90027, USA. — Kdor jo hoče prejemati zaradi njenega izrazitega protikomunističnega stališča jo lahko naroči »a gornjem naslovu- Prinaša podatke, ki so nam sicer nedostopni. Sklad za Slovensko zavetišče: Tiskovni, skladd: ga- NN- V. Balester 500— Gliha Viktor, Capital .... 100— Zajc Milan, Cleveland .... 5.000— Lipar P’ranc, Capital 60— Šušteršič Marjan, Cleveland 5.000— Leban Adolf, R. Mejia .... 100— Čuček Janez S- Justo .... 100— Invalidski fond: Dermastja Franc. S- Martin 100— Jerale Janko, Capital 300— Gričar Franc, Moron 800— Žerovnik Jože, Caseros .... 100— Potočnik Matevž, R. Mejfa . 800— N.N., S. Martin 100— ga- N-N., V. Ballester .... 1.000— Erjavec Lojze, S- Justo ... 100— SLOVENSKO ZAVETIŠČE BO DELO VSE SLOVENSKE EMIGRACIJE IN NIHČE NE BO IMEL PRAVICE ZASLUG. VSA PRAVICA BO PRAVICA REVEŽEV, ZASLUGA PA PRIPADA NAŠIM MRTVIM. SLOVENSKO ZAVETIŠČE BO IZGOVORJENI KOT POMOČI POTREBNIM SLOVENCEM IN ZA VSTOP NE BO POTREBNA LEGITIMACIJA.