334
Narodno-gospodarske stvari.
Zoper cigane in za cigane.
„Novice" so uže večkrat govorile o nadlogah, katere posebno kmetje po deželi trpijo po ciganih, in so povdarjale potrebo, da bi vlada po kaki postavi zabra-nila deželam to veliko nadlogo kmetijstva. Naj poved6 danes, kaj tudi dunajska ,,Landw. Zeitg." o tej zadevi piše:
Prva sramota za sedanji vek je to, da se še zdaj, ko se svet tako rad z napredkom in omiko baha, klatijo po svetu družine, brez omike, ki tudi brez vsega dela žive" , in to so c i ga ni. Ta rod je hud davek, pa le za kmsta, za meščana ne, ker mest se cigani ogibajo. Davkar se prikazuje v ciganih v čveterih podobah: berač, prerokovalec, konjski barantač in tat.
Cigan berač je pač silno nadležen, pa vendar ne še tako nevaren, ker tudi veliko ne dobi; vendar je tudi ne mala nadloga in s svojim vedenjem pohujšljiv posebno za mladino, ker sramožljivosti niti po imenu ne pozna. (Pri nas je razen tega še nekak strah za male otroke, katerih se je marsikateri uže tako vstrašil uma-
335
zanega in razcapanega cigana ali ciganke, da mu je to na zdravji škodovalo.)
Cigan barantač a konji je uže nevarneji, ker špekulira na mošnjo kmetiČevo. Vesti nima nobene, razen tega je pa tudi prav konjederec in živalsk trinog. Kupi kje kako kljuso, potem jo žene daleč proč , predno jo postavi na somenj, jo ,,odebeli" z mišico (arsenikom), da se debela vidi, ali pa jo priveze na kol pa jo tepe, kolikor more, vsa druhal pa upije, da uboga žival strahu skače; na somnji potem teče, da se je z bičem le pritakneš, in kupec misli, Bog ve, kako živahno ali debelo žival je kupil, pa le prekmalu spoznd, kako grdo je bil ogoljufan.
8 prerokovanjem ali vedeževanjem se pečajo večidel le ciganke in navadno jim gre zopet le ženski spol na limanice. Celim narodom ali deželam ta sleparija pač res ni nevarna, vendar v družinskem življenji take babure store marsikaj hudega, prines6 v marsikako družino kolikor toliko nesreče, sreče nikoli. Davek, ki ga za to jemljo, ne tišči naroda, pač pa posamezne ro-dovine in lahkoverno ženstvo; možki rod jim ne gre tako lahko na limanice.
Najhuji davek kmetu pa je cigan tat. Nobena stvar ni varna pred njim , on krade vse, kar more, posebno perutnino, perilo, ki se zunaj suši, poljske pridelke v hiši in na polji, sadje, razen tega pa drva v hosti, s katerimi si kuha in za gorkoto kuri. To uganja tem lajse, ker se ga kmet resno lotiti prav ne upa — boječ se, da bi mu ne zažgal ali ,,zaeoprai", ker po nekaterih krajih pripisujejo ciganom še zdaj neko čarovniško moč. Večkrat se tudi prigodi, da ciganska družba stori kako večo tatvino, če se za to ugodna prilika najde (kar se je predlanskim na Dolenjskem res pripetilo).
Preteklo stoletje so uže poskušali, ta iz Indije izgnani rod trdno naseliti in navaditi na tukajšnje šege. Nekaj se je to posrečilo na Sedmograškem, v Alzaciji in med Magjari, kjer živi več ciganov naseljenih, ki se pečajo večidel s kotlovinstvom in kleparstvom. Cesar Jožef II. je to poskusil na Ogerskem, odkazavši ciganom selišČa. Pa čez zimo so ostali v kočah, brž pa, ko so se zbudili tiči, so tudi cigani pobrali svoja kopita in potegnili jo po svetu, nazaj jih ni bilo več.
Tudi pozneje, v sredi tega veka, je poskusila vlada navaditi cigane rednega življenja, ter je zahtevala od deželnih vlad primernih nasvetov. Takrat so neki kot edino pomoč priporočili to, da bi se ciganom otroci jemali in v primerno odgojo dajali; pa to ni obveljalo, ker se ne vjema z ljudoljubjem in sedanjimi kulturnimi razmerami, in ker bi se bili utegnili cigani maščevati s tem, da bi bili začeli zopet drugim otroke krasti, kakor nekdaj.
Morda se pa kaj tacega vendar da doseči na drugem, milejšem potu. Da bi se cigani silili, svojo deco v šolo pošiljati, na to še misliti ni. Prvič se cigan zmiraj po svetu vlači, drugič bi nečedni ciganski otroci z drugimi po šolah ne mogli sedeti, ker bi jih ti med seboj ne trpeli (kakor na pr. vlaški otroci v Gorjancih, ki sami nimajo nobene šole , ne morejo hoditi v katoliško šolo na Suhoru , ker jih zavoljo nečednosti drugi med seboj ne trpe). Tedaj bi bilo iz ciganov sedanjemu veku primerne ljudi narediti le na ta način , če bi se za njihove otroke napravile posebne odgojevalnice, v katere bi ciganom otroke s silo jemali, če bi jih stariši ne hoteli prostovoljno dajati. Za take zavode bi ne bilo treba velikanskih novih poslopij, tudi ne posebnih učiteljskih moči, marveč napravili bi se prav poceni v poslopjih, katerih zdaj po vseh deželah kaj praznih stoji. Do 14. leta bi bil ciganski otrok v taki šoli, v kateri bi se moral pač res razen navadnih šolskih predmetov še kaj praktičnega učiti, da bi bil vsaj za poduk v ka-
kem rokodelstvu pripravljen; če bi bil bistra glava, bi potem še lahko više šel v šolah.
Ker imajo cigani se poseben talent za glasbo (mu-ziko), bi se jim morala dati prilika , tudi v tej stroki izobraziti se. Kedar bi iz takih šol bili izpuščeni, bi se najbrže ne poprijeli zopet ciganstva, ampak bi postali človeštvu koristni in odločili se za tak ali tak stan, posebno še, ker bi bili odvajeni vlačugarstva. — Se ve, da tu zopet nastane vprašanje: „kdo bo vse to plačal?" Al če država vzdržuje tolike čete nepotrebnih vojakov in za nje daje toliko milijonov , bo uže za odpravo te tako hude nadloge kmeta dobila kje kake krajcarje in tudi kmet sam bo rad kaj dal, če bo le gotov si tega, da ciganov več ne bo videl.
To so misli članka, katerega smo mi le nekoliko posneli, pa pridjali še, kar se tiče naših slovenskih dežel. Naj pristavimo temu pa še dogodbo, katero smo pred kratkem brali po več listih in ki nekako čudno ilustrira izobraženje ciganov.
Bogata magjarska gospd je vzela lepo cigansko dekle seboj v Pariz ter jo tam dala izobraziti prav po više gosposki, da je bila po vsem za visi stan odgojena. Ko je bila stara 17 let, je nekega dne kar zmanjka, da se ni vedelo, kam je zginila. Cez nekoliko časa dobi gospd pismo iz Ogerskega, v katerem se jej mlada gospodična zahvaluje za vse prejete dobrote , pa jej naznanja, da je šla nazaj med svoje, ker ji cigansko življenje bolje vgaja, ko redno in obilno mestno, kateremu se nikakor ne bi mogla popolnem privaditi. ,,Goni naravo iz sebe z vilami , vendar se bo zopet vrnila" — je latinsk pregovor, ki se najbolj vresničuje pri ciganih.