kuMfiinz* akvenskem pesniku povezala s plastmi filozof-" e§a in metafizičnega dojemanja univerzalnega koz-mosa in kaosa. Kosovelove pesmi vsebujejo najrazličnejše motive. Vedno znova vdira vanje občutek samote, utrujenosti, razočaranj. Iz tujega sveta strmi na tiha kraška polja, a tudi na Krasu je samota neznosna. Nenadoma zagledamo bele kraške poti v drobnem jesenskem dežju, ko so jutra siva, ko bori ne šume in le ptice brinovke vztrepetavajo in vzletavajo. Pesniku se zazdi, da le te trdožive in skromne krajške ptice čuvajo to-svojevrstno in starodavno slovensko zemljo, vidi jih, kako same lete preko sive jesenske pokrajine, a kruti človek jih zasleduje in ubija. Druga pesniška podoba prikazuje osamelo kraško pokrajino, brez latnikov, sadeži so že obrani, vas je zavita v nočno meglo, le tu in tam še sveti luč in prasketa ogenj. Ljudje sede ob ognjišču, še bor vreščeče vztrepeta, ko se mu skuša približati. Le v vročih, brezveternih nočeh, ki jih popisuje v neki drugi pesmi, v nočeh, ko v vinogradu med brajdami žari listje in zori grozdje, pozablja na tesnobno osamljenost. Vedno znova se bori proti socialnim krivicam in politični zaostalosti, sluti bližnjo smrt, a jo z vizijo nove duhovne preobrazbe sveta in človeka, kot je to vidno tudi v pesnitvi ,,Rdeči atom“, skuša prerasti. Isti, iz pesimizma rastoči in v novo življenje upajoči optimizem se med drugim kaže tudi v znameniti pesnitvi ,.Tragedija na oceanu*1. Popolnoma novotarske načine je Kosovel odkril v javnosti dolgo nedostopnem pesniš-kem delu ,,Integrali“, ki je pred kratkim izšlo tudi v nemškem prevodu Wilhelma Heiligerja pri založbi dr. Rudolfa Trofenika v zbirki Literatura Slovenica v Miinchnu. Nekaj pred smrtjo je Kosovel še zapisal: ,,Kdo je bil? - On! - Bil je človek. Med nami živi s svojim nevidnim glasom, med nami hodi s tiho mislijo, s temi belimi kamni, s tem drevjem živi. Med nami je on, človek neumrljivi, in samo misli, te zemeljske misli, so žalostne, da ga ni.“ Te poglobljene besede se lepo nanašajo na njega samega, na pomembnega slovenskega pesnika z nadsloven-skim razmahom, na njega, ki je komaj 22-leten 27. maja 1926 usahnil v Tomaju. Svojevrstni in izvirni pesnik Srečko Kosovel pa ni zanimiv le za ožje slovenske rojake; vedno bolj zna govoriti tudi v drugih jezikih še vedno aktualne duhovne in politične misli. LEV DETELA ustvarjalci ska Junija in julija letos je dirigiral dva koncerta argentinskega Državnega simfoničnega orkestra. S prvim je dejansko začel letošnjo simfonično sezono tega najmočnejšega argentinskega instrumentalnega organizma. Vodstvo je letošnje koncerte pripravilo v državnem dramskem gledališču Cervantes. Šijanec, ki je redni ustvarjalni član v glasbenem odseku Slovenske kulturne akcije že od njenega početka, je v argentinskem glasbenem življenju poznan z umetniškim imenom Mariano Drago. Na prvem koncertu je dirigiral: Guillerma Graetzerja (argentinski skladatelj) simfonično pesnitev „Sedem prenesrečnih kraljičen"; J. Brahmsa Koncert za violino in orkester, kjer je kot solist nastopil violinist Julian 01evsky; za sklep pa globoko Borodinovo 2. simfonijo', verjetno največjo glasbeno stvaritev ruskega mojstra. Koncert je bil dogodek za Buenos Aires, ne samo, ker je z njim Državni simfonični orkester začel letošnjo koncertno sezono (dokaj pozno — kot smo' v Glasu že poročali, se je redna muzikalna in gledališka sezona dejansko začela že aprila), marveč ker je dirigent segel za prvo predstavitev tega orkestra po izredno zahtevnem sporedu. Kritika je enoglasno z velikimi in strokovno dognanimi priznanji pozdravila ponoven Šijančev nastop. O Graetzerjevi pesnitvi, ki so ji osnova stari španski dvorni plesi, je kritika poudarila, kako je „Drago poustvaril ljubko ozračje, ki ga razstira skladatelj, s prefinjenimi poudarki, dosegel pravšno zvočnost in z njo pridvignil žlahtno razgibanost te očarljive muzikalne stvaritve". J. Brahmsa violinski koncert, ena najtežjih in najzahtevnejših partitur visoke glasbene romantike, je bil središčni del večera. Kritika ugotavlja, da je Šijanec ,,pri veličastni Brahmsovi stvaritvi v Julianu OIevskyju našel odličnega virtuoza, ki je dokazal, da ne samo do dna pozna, temveč tudi z dirigentom, kot je Drago, zmore poustvariti zahtevno in čez vse težavno partituro z resničnim estetskim doživetjem za avditorij". Z Borodinovo 2. simfonijo, je zapisano, je ..dirigent znova povedel orkester v dosežke, ki so prepričali; več: iz njegove interpretacije je žehtelo resnično veselje. To osebnostno zavzetost je znal Drago z orkestrom prenesti tudi v poslušalce z neverjetno komunikativnostjo". Ob koncu julija je Drago Marijan Šijanec dirigiral tudi 4. redni simfonični koncert istega Državnega orkestra. To- pisma Barine risbe v Arkovi ..Ljubezni po pismih" so s svojo lapidarno lepoto spet vzbudile v meni staro, staro željo, ki jo sicer zaupam aerologu, umetnici sami pe se je ne upam omeniti: Ko bi kdaj hotela narisati — zame, in prav v tem je težava, ker je umetnica tako visoko nad menoj, ki sem le eden izmed 600.000 ljudi na sivozeleni ravnini tokijske periferije — narisati kakšno hišo v Argentini, kjer bivajo Slovenci. Morda med divje lepimi gorami. Ali pa na neizmernih pampah. Ali pa ob starodavno nemirnem morju. Kjerkoli. Za poseben spomin. Če se kdaj srečaš z ljubeznivo umetnico — bodisi med 307.804 kvadratnimi kilometri Velikega Buenos Airesa, ali pa med 2,700.889 kvadratnimi kilometri Argentine, oboje je možnost, — prosim, zagotovi jo, da te risbe ne nameravam pozneje prodati. Oni dan sem govoril s sorodniki slavnega japonskega slikarja Luka Fudžita; lahno melanholično so mi pripovedovali, kako so šli iskat - zdaj mrtvega -slikarja mladostne risbe k ljudem, ki jim jih je bil naklonil ob tej ali oni priložnosti; šli so jih iskat, da si jih izposodijo za metropolitansko razstavo, pri kateri da bo treba drago marijan šijanec krat so bile v sporedu tele skladbe: Chaussonova simfonija v g-molu, op. 20; „Niz tangov", argentinskega modernista Astorja Piazzole; pa Lizstova „Ogrska fantazija" za klavir in orkester; v tej je pianistični del odigrala priznana argentinska pianistka Ana Maria Mucciolo. Da je Drago v koncertni del tokrat vnesel Chaussonovo simfonijo, mu kritika šteje v veliko odliko; poudarja celo, da je njena izvedba v Šijančevi poustvaritvi prav gotovo med najvišjimi dosežki letošnjega simfoničnega koncertova-nja v prestolnici. Simfonija je verjetno med najbolj prepričljivimi skladbami Chaussonovega genija, skladatelja, ki je estetsko in formalno naslednik simfonične šole mojstra Cezarja Francka. Vse premalo uvrščajo v koncertne sporede to veličastno muzikalno stvaritev. Ob Šijančevi izvedbi opozarjajo kritiki prav na preveliko odsotnost odlične francoske poromantične simfonične zakladnice sploh na koncertih v Argentini. O Šijančevi izvedbi je zapisano, da je „Drago s svojo taktirko pri izvedbi Chaussonove partiture dokazal izredno prefinjeno poznanje tega simfoničnega teksta, ki ga je uspel predstaviti z nenavadnim osebnim zanosom". Ob Lizstovi Ogrski fantaziji pohvali kritika briljantno pianistično tehniko in prednašanje solistke, „ki se je ubrano družila z nenavadno uravnovešenostjo Šijančeve interpretacije". Drago Marijan šijanec je z obema koncertoma, pred svetovno javnostjo znova izkazal svoj bogati in izredni glasbeni talent. Je zaželen in iskan pa visoko cenjen dirigent argentinskih, pa tudi drugih južnoameriških orkestrov; priznan muzikolog kot pedagog na Državni univerzi v La Plati, vrsto let dirigent opernega in simfoničnega orkestra. v La Plati. A hkrati vneto sodeluje tudi pri slovenskih koncertnih, posebno polifoničnih podvigih bodi z lastnimi skladateljskimi zapisi, bodi z moderno glasbeno pisavo zapisanimi slovenskimi narodnimi in ponarodelimi. Svojemu ustvarjalnemu članu, dirigentu Šijancu k letošnjim dosedanjim ustvarjalnim dosežkom Kulturna akcija z zadoščenjem čestita! Želimo mu, da v polnosti svoje glasbene ustvarjalnosti še in še predstavlja slovensko kulturno prisotnost v velikem svetu: po naših umetnikih in znanstvenikih, ki so se znali uveljaviti pred svetovnim zborom, nas bo svet poznal in cenil. Po drugem ne! n j vladimir kos aerolog z urednikom S to objavo sklepamo pismo-aerolog pesnika VLADIMIRA KOSA, iz Tokia, uredniku Glasa. namestiti policijo zaradi prevelike vrednosti razstavljenih del; šli so jih iskat in jih niso več našli dovolj, ker so baje risbe in slike končale lepega dne na smetišču kot nepotreben papir.. . Tudi če moja želja ni drugega kot Tomaža Moora stanca o sončnici, ki se pod večer še enkrat obrača k soncu, naj bodo te vrstice izraz občudovanja Barine umetnosti. Poštar mi je spet prinesel Vestnik (Noticiero), tokrat št. 9-10. Zveselil sem se ponatisa Avgusta Horvata ,,Kje nas čevelj žuli?" (Staranje in bodočnost emigracije. Družabna pravda. 1972) — neke vrste potrdilo k temu, kar sem bil zgoraj zapisal o vsej slovenski brezdomski skupnosti. Daši me g. Horvat v začetku eseja navaja kot nek ekstrem gledanja na emigracijo — „rajši bi videl realnost drugačno" str. 205; g. esejist misli na moj članek v Meddobju Xj2 -zaključuje z ugotovitvijo, da ni treba pripisati staranja celotni emigraciji (prav zaradi česar tudi jaz nisem in še nočem priznati fatalnosti njenega konca): „Zamujeno se res težko nadomesti, lahko pa začnemo in skušamo popraviti naše pomanjkljivosti... Začnimo.. . Ne pričakujmo... ponovno izkrcanje ali pomoči namišljenih zaveznikov- Delajmo... brez prepirov in sumničenj." Našim mladim brezdomcem „dajmo vzgled ponosnega in zdravega Slovenca, da znamo živeti v bratski slogi. To pa., kar se velikokrat dogaja, ubija slovensko zavest v mladih ljudeh in so resnični heroji tisti, ki kljub temu vsemu še čutijo in mislijo slovensko." (Str. 209) In pogumno in jedrnato ugotovi: „. . . komunističnega režima ni mogoče istovetiti s slovenskim narodom. Ta režim je prišel s pomočjo nasilja in ga bo prej ali slej tudi konec. Narod bo živel. Ta narod na slovenski zemlji so... tisoči in tisoči tistih, ki se vsako nedeljo zbirajo v božjem hramu in združijo z nami v duhovno občestvo.. . Zakaj nekateri dvomijo v njihovo vero in slovenstvo?" (Str. 208-9). Naj dodam še to, kar sem bral v razpravi „Človeška narava in družbeni red" (Human Nature and the Social Order. Napisal jo je Ch. H. Cooley in izšla je pri Schocken Books v New Yorku 1964): Medčloveško izkustvo je stvar predstavne zmožnosti, ne fizičnih stikov... So ljudje, ki se lahko vživijo v nekaj ljudi in nekaj knjig in doumejo ogromno več kot pa še tako pisano življenje brez pravega vživetja... In tisti, ki pravijo, da je mogoče okusiti življenje le z obiski različnih krajev in z različnimi prijemi vsakdanjosti, se vdajajo samoprevari nerazvitih misli... Uravnovešena duševna moč pa se kaže v tem, da človek sočloveka resnično globoko doume, se lahko vanj zmeraj dovolj vživi. . . . Da, čim manj se človek more vživeti v človeka, tem bolj se bliža živalski stopnji življenja." (Str. 139-141) če moreš, dragi Nikolaj, podčrtaj s tiskarskim rdečilom zgoraj navedeno besedo „knjig“, kar zadeva življenjsko funkcijo Slovenske kulturne akcije. ONI dan sem bral v potopisu Tango (izpod peresa G. Mi-kesa, v Londonu 1961, pri Andre Deutsch), da so Argentinci žalostni ljudje, „ker jih njih slavni tango k temu navaja... Rad imam argentinski tango," toži avtor, „ritem, melodijo, toda če bi se mu vdajal več kot trideset minut, bi me vleklo v samomor." Je res tako hudo? Pa naj dodam svojo lastno drobno tožbico: z izjemo Papeževih pesmi se zdi, da ni nikogar, ki bi slovensko pel o argentinski zemlji, ki mora imeti - kakor vsaka zemlja - v obrazu vsakdanjosti čudovito lepe poteze. Tako dolgo že pišem ta aerolog, da sem pozabil šteti dneve. Sicer pa je spet japonski večer z vetrom od morja, le čudno, da se morje zdi tako strašno daleč od vseh teh z drobnimi lučkami mežikajočih stavb. Baje je v mestih trikrat več stanovanjskih hiš kot pa po vaseh in trgih; celotno število stanovanjskih hiš in hišic je približno 29 milijonov. Čim bolj se večer umika noči, tem rahlejši je svit nad celotnim mestom. Tam, kjer živim jaz, pa so velike prerije teme: posamezne luči jo še poudarjajo. Da Te ne bom dolgočasil, Ti zapišem še eno pesem, ki jo lahko imenuješ LADJA IZ KAMNA NA MORJU LUČI Veste, da češplje japonske cveto v Jdmašta na gričih z nasadi. Belozelenekasto. Ruso-temno. In s pikami pisma pomladi. Slavček nemirno rjavih oči: ne boš več izvoljenke klical? Kaj te plašijo med dalj penami oblakov plavuti rezila? Meščeva zvezda prijadra zvečer do češpelj, do vetra, do mene. Drugi ljudje se smehljajo v prezir, češ, stene so iz kamnov zgrajene. V nočnih valovih srebrno blesti, ob gričih zibaje počiva. V češplje in v veter in v moje oči pozdravov z vesoljstva naliva. Veste, ko češplje na gričih cveto, prebiramo pismo pomladi: noč da bo vsem sporočila z nočjo. . . posebno samotnim med nami. Slavček nemirno rjavih oči: zakaj si naenkrat utihnil? S hribov pod snegom izvoljenke ni? Morda te pa išče med njimi? Tiho se ladja obrača domov in sidro se trga s poljubi. češpljini cveti pokrijejo krov in mrtvega slavčka peruti. Pesem sem napisal v obliki cvetoče češplje. Japonski slavčki pojo že februarja1, a le od zore do večera. Tisti verz o ljudeh, ki „se smehljajo v prezir", se nanaša na Japonce (in druge), ki govore o „demitologizaciji“ mesca - pa pozabljajo, da je zdaj tema še lepša pod svetlobo, ki si jo kamnita zvezda hodi izposojat za nas. Jamašta — pravzaprav Jamašito, a vsak izgovarja ime teh gričev brez ija —, kako'poldrugo uro z avtobusom iz Tokia, od nekdaj slovi po razsežnih oranžnih nasadih, ki pa so februarja, ko je ponavadi sneg na gorovju Hakone na obzorju, skoraj popolnoma skriti pod valovi tisočev in tisočev češpelj. Cveti dišijo kakor najboljše japonsko žganje. Morda se čudiš, da nisem zgoraj med manjšine pri nas prištel rod Ainu. M. Inez Hilger je živela nekaj časa med njimi, potem pa 1. 1971 izdala izčrpno študijo z naslovom „Pri Ainu. Rod, ki izginja". Pravi, da je „žalostno, a nespremenljivo dejstvo", da je sedanji rod — zadnji. Japonsko občestvo jih je absorbiralo; kot Japoncem so jim tudi visoke službe na voljo, če se znajo zanje kvalificirati. Mladi japonski Ainu da se že pridno šolajo. Na 1841 metrov visoki gori Zao sredi severne Japonske vsak februar severovzhodniki ustvarjajo pošastne figure iz snega, podobne bitjem z drugih planetov. Spominjajo me na platnice prenekaterih japonskih povesti znanstvene fikcije - Japonci jih na platnicah preprosto označajo s SF (Science fiction). Istočasno cvetijo oranžno-rumenka-sti mesečki na polotoku Boso južno od Tokia. Na jugozahodnem otoku Kjušu, pri starodavni otoški prestolnici Dazaifu pa sredi pomladne zelenine rdečkastobelo žarijo tako polni češpljevi cveti, da se zdi, da bi na zemljevidu moralo stati „ostanki raja"... V lahnem loku se pno živordeče lakirani mostiči nad leno vodo ribnikov. Med zelenino, cvetje in griče v ozadju se vrivajo tempeljske zgradbe. Slog kipi iz narave, nekako sam sebi zadošča. A meni niso všeč tempeljski maliki. Tudi v drugi polovici 20. si,o-letja se jim Japonci še klanjajo. Vsaj v tistem praktičnem japonskem duhu, ki računa z možnostjo skrivnostnih, več kot navadnih sil. Eden od templjev v Dzajfu stoji v čast božanstvu modrosti, od januarja do februarja se zgrinjajo tam okrog študentje in študentke, da si, za vsak primer, kakorkoli zagotovijo uspeh pri sprejemnih izpitih v višjo šolo. Včasih namesto študenta ali študentke uzreš mamo ali očeta, ki napol premražena, s sklenjenimi rokami in lahno sklonjeno glavo stojita pred malikom. Že skoraj pred 2000 leti je sv. Pavel pisal Korinčanom: „Se spominjate? Kako vas je nekoč, še nekristjane, vleklo in vleklo k nemim malikom?" (1 Kor 12, 2) V primerjavi z dejanskim poganstvom zablešči Jezusova resnica na: poseben način. Resnica in ljubezen. Resnica ljubezni. In ljubezen resnice. Je sv. Pavel mislil tudi na Dazajfu, ko je molil za Efežane: „Da bi vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, izvor slave, naklonil duha modrosti"? (1, 17) Upam, da nas ne bo več letos obiskal zimski podtropični ciklon, ki ima grdo navado, da se z rumenkastim prahom in včasih s snežinkami zapodi skozi Tokio - ljudje mu pravijo Tajvan-bozu, po naše Tajvanski porednež ali pa Tajvanski bonec. Baje je tako imenovan po zgodnjepomlad-nih viharjih klasičnega obsega okrog Tajvana, kakih pet letalskih ur iz Tokia. NAJIN aerolog moram končati - februar, ki ga v moderni japonščini imenujemo preprosto nigacu, drugi mesec, odhaja. Čez petdeset dni je velika noč. naročnina za gl as ska - 2. polletje \ 97 6 Naročnina za drugo polletje tega letnika Glasa Slovenske kulturne akcije je 600 novih pesov (julij -december 1976) samo za naročnike v Argentini, ki smo jim januarja določili le plačilo prvih šest številk. Za inozemstvo je naročnina nespremenjena: 5 dolarjev za vse leto. Cankarjevo leto BEŽNA KRONIKA O OSREDNJA PROSLAVA V LJUBLJANI Slavnostna počastitev 100-letnice rojstva Ivana Cankarja je bila v Ljubljani v soboto, 8. maja 1976, v dvorani Tivoli. V imenu predsedstva Jugoslavije in jugoslovanske kompar-tije je govoril Edvard Kardelj, o liku Ivana Cankarja pa podpredsednik Akademije znanosti in umetnosti, akademik dr. Bratko Kreft. Prvi je Cankarja predstavil politično, razumljivo da po komunistični šabloni, kot predstavnika slovenskega proletarskega naroda... kot revolucionarja delavskega razreda, socialista...“ po leninističnem rezu. Kot umetnika in socialistično etičnega kritika in upornika ga je pokazal drugi. Oba govornika komunistične manjšine sta, razumljivo, sklepala počastitvene besede z že obrabljenim in več kot dolgočasnim neprepričanjem, da je Cankar „produkt slovenskega delavskega (komunističnega) gibanja"; ni ga mogoče ločiti ne kot kritika ne kot umetnika od materialističnega socializma. . . Tudi tendenčno, a manj politikantsko je bil zastavljen drugi del proslave: uprizoritev nove dramatizacije Hlapca Jerneja, ki jo je posebej za to priložnost zapisal dramaturg Primož Kozak, režiral pa Jože Babič, medtem ko je dal scenični okvir predstavi na dvonivojskem eliptičnem prizorišču Peter Skalar. Po poročilih o uprizoritvi, po zasebnih poročilih nekaterih gledalcev, pa tudi po dokaj bogatem fotografskem gradivu moremo sklepati, da je bila predstava formalno kvaliteten gledališki dosežek; tudi svojski dogodek v zgodovini slovenskega gledališčen ja: prireditelji so uspeli v isti predstavi prvič združiti igralke in igralce vseh slovenskih poklicnih gledališč. Nastopilo je 48 igralcev in igralk, študentje ljubljanske igralske akademije, otroci iz Pionirskega doma in člani folklorne skupine France Marolt. Jerneja je predstavil igralec Polde Bibič. Višek predstave, so zapisali kritiki, je bil v požaru Sitarjeve domačije, ki ga je režiser upodobil s plapolanjem rdeče osvetljenih rok, med katere vržejo Jerneja - v njegov revolucionarni ogenj. Ponovili so predstavo tudi 10. maja. Prireditev iz dvorane Tivoli, ki je bila docela zasedena z uradnimi delegacijami iz vse Slovenije, tudi iz zamejstva, so prenašale vse televizijske postaje v Jugoslaviji. Uradno so našteli čez 6000 udeležencev. PROSLAVA V NOVEM MESTU Cankarjev stoletni rojstni dan so počastili uradno tudi po vseh drugih slovenskih mestih in trgih. V Novem mestu so v Jarčevi študijski knjižnici odprli razstavo Cankarjevih knjig, prvih ponatisov in prevodov: izkazalo se je, da je Cankar preveden v hrvaščino, italijanščino, francoščino, nemščino, danščino, finščino, esperanto, češčino, slovaščino, angleščino, madžarščino, ruščino, bolgarščino, albanščino in celo v kitajščino. Klub dolenjskih študentov je pripravil večer slovenske poezije, posvečen Cankarju in Ketteju. Osrednja proslava z Večerom Cankarjeve besede je bila v Novem mestu v začetku maja. Pripravila jo je skupina igralk in igralcev ljubljanske Drame. V ZAMEJSTVU Iz tržaških in goriških listov smo zaznali, da se je slovensko zamejstvo na Goriškem, Primorskem in Tržaškem s prizadevnostjo lotilo proslavljanja Cankarjeve stoletnice. Počastitve so bile po vseh večjih slovenskih središčih od Trsta do Gorice, po okoliških trgih in vaseh. Povsod združene s primernimi nagovori, ki omenjajo Cankarjevo prisotnost v našem času, pa hkrati tudi z izbranimi recitacijami Cankarjeve besede. Slovenska prosveta in Župnijski domovi na Tržaškem so v nedeljo, 9. maja, pripravili v Finžgarjevem domu na Opčinah nad Trstom „Tabor ob Cankarjevi stoletnici", kot „po-klon umetniku in učitelju pokončnosti". Počastili so ga s pesmijo združeni pevski zbori; z besedo o njem, ki jo je spregovoril pisatelj Saša Martelanc; pisateljevo živo besedo pa so posredovali članice in člani Slovenskega in Radijskega odra. Na slovenski srednji šoli Ivan Cankar pri Sv. Jakobu v Trstu so proslavo združili z odkritjem pisateljevega kipa, ki ga je izdelal akad. kipar France Gorše (o tej Goršetovi stvaritvi smo poročali v junijskem Glasu). V Kulturnem domu v Trstu je bila 29. aprila okrogla miza na temo „Ivan Cankar, nacionalno in delavsko vprašanje". Sodelovali so pisatelj Boris Pahor, sindikalist Boris Gombač in POČASTITVAH CANKARJEVE STOLETNICE V DOMOVINI IN V ZAMEJSTVU prof. Samo Pahor. Večer so pripravili Slovenski delavni ljudje v Italiji. V Društvu Slovenskih izobražencev na Donizettijevi ulici je bil poseben večer v čast Ivanu Cankarju. Na večeru, ki je bil doslej v vrsti letošnjih najbolj obiskan, je predaval univ. prof. dr. p. Vladimir Truhlar DJ o svetovnonazorski poti Ivana Cankarja. Predavatelj si je osvojil trditev Izidorja Cankarja iz Ljubljanskega zvona 1932, češ da so bile miselne osnove marksizma Cankarju tuje. Zanimivo, da se je s to ugotovitvijo v tisti dobi strinjal tudi Josip Vidmar. Uradna slovenska komisija za Cankarjeve proslave v Ljubljani pa je seveda tudi v zamejstvu pobudila vrsto tendenčnih, na marksistično melodiko ubranih Cankarjevih nroslav v Trstu, v Celovcu, na Dunaju, tudi med zdomci v Miinch-nu. V Trstu je o Cankarju študentom govoril Josip Vidmar. Na dunajski proslavi, ki sta jo pripravila slovenski in avstrijski Pen klub z recitalom odlomkov Cankarjevih del, ki so jih brali slovenski in avstrijski igralci, je govoril dr. Bratko Kreft. Med koroškimi Slovenci je bila osrednja po ljubljanskem marksizmu žegnana proslava v Celovcu. Med drugim je obsegala tudi: otvoritev slovenske knjigarne (ljubljansko časopisje poroča o nji kot o edini slovenski knjigami na Koroškem - docela prezre starodavno in še vedno« sveže živo knjigarno Mohorjeve družbe v Celovcu; kot da so ljubljanski marksisti šele letos zanesli prve slovenske knjige na Koroško!); počastitev stoletnice na slovenski gimnaziji, prireditve slovenskih koroških študentov, pa gostovanje Drame NG iz Maribora s sedmimi recitali Cankarjevih del. Koliko so ljubljanski mednarodni marksisti uspeli s proslavo slovenskega Cankarja med sezonskimi delavci in zdomci na Bavarskem, nimamo poročil... NA VRHNIKI Na Vrhniki, v Cankarjevem rojstnem kraju, je bila 10. maja v obnovljeni dvorani Cankarjevega doma počastitev pisateljeve stoletnice. Govoril je podpredsednik skupščine SRS pisatelj Beno Zupančič. Nastopila sta domača pevska zbora, gledališčniki ljubljanske Drame in Mestnega gledališča pa so uprizorili odlomke iz Hlapcev. RAZSTAVA V MARIBORU Ob 60-letnici osnovne šole Ivan Cankar v Mariboru so za pisateljev stoletni rojstni dan odkrili spomenik na zavodu. Isti dan je Univerzitetna knjižnica v Mariboru v avli odprla razstavo „Ivan Cankar v Mariboru". V Staršah so pevski zbori z Dravskega polja pripravili v počastitev Cankarjeve stoletnice koncertno srečanje. „NAŠA BESEDA 76“ V CELJU Letošnja predstava amaterskega gledališkega ustvarjanja iz vse Slovenije — 9. po številu - je bila posvečena 100-letnici Cankarjevega rojstva. 8. maja je v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju nastopilo 13 skupin iz osnovnih in srednjih šol s skupinskimi ali samostojnimi recitacijami Cankarjevih del. Nastop so nazvali „Naša beseda 76". V preddverju celjskega gledališča so mladi ustvarjalci pripravili tudi likovno razstavo svojih del. Ljudsko gledališče v Celju je Cankarja počastilo že v začetku leta z uprizoritvijo njegove farse „Pohujšanje v dolini šentflorjanski" v novi režiji Mileta. Koruna (ne v ponovitvi njegove režije iz leta 1965, kot je pripomnil dokaj neinformirano nek obrobni slovenski zdomski listič; o novi režiji bi se bil kronist lahko prepričal iz kritik o letošnji postavitvi Pohujšanja, ob prebiranju fotografskega gradiva s predstave, pa še ob marsičem, če mu gre za objektivno poročanje; nova Korunova režija je povsod vzbudila pohvalne in navdušujoče kritike, ne pa poplavo „pohujšanja“). Žalostno je, da se ne ljubljanska ne mariborska Drama za Cankarjevih sto let nista predstavili vsaj z eno od sedmih njegovih dram. REVIJE IN LISTI V Sloveniji so Cankarjevi stoletnici posvetili svoje majske številke vsi listi in revije. Sodobnost je 5. zvezek naslovila „Ob stoletnici rojstva Ivana Cankarja". Obsega 114 strani in je v celoti posvečen Cankarju. O njem pišejo Kraigher, Vidmar, Lokar, Bor, Smole, Božič, Štih, Ocvirk, Munda, Bernik, Kos, Moravec, Voglar, Zadravec, Marja Boršnik, Mitrovič, Ldfler-Slodnjak, Pogačnik, Korun in Malina Schmidt. V večinski meri se je Cankarjevemu spominu oddolžil tudi periodik Naši razgledi. Ljubljansko Delo je sobotno prilogo 8. maja v celoti posvetilo Cankarju. Uvodnik je zapisal Josip Vidmar. Ni treba posebej poudarjati, da je vse uradno pisanje ob stoletnici v časopisih, pa tudi v večinskem delu revialnega tiska, prežeto z zaplesnelimi režimskimi zagotovili, da gre pri Cankarju in njegovi umetnosti za pravega marksista in proletarskega (po leninovsko!) umetnika. Z vsem prikazovanjem Cankarjeve stoletnice in z vsem pisanjem o njem uradni slovenski režimski tisk sam sebe bije po zobeh: po eni strani trdi, da je Vrhničan slovenski, očita nekomunistom, zamejskim in zdomskim Slovencem, da si ga prisvajajo in ga tendenčno predstavljajo, po drugi pa ga razglaša za marksista (kar nikoli ni bil), za ateista (ko je bil - dokazano je! - kristjan) in si lasti nad njim monopol, kot da ga je partija napravila za pisatelja, umetnika, človeka! Tudi ljubljanski radio se od 24. aprila naprej klanja Cankarjevemu jubileju: pripravil je vrsto literarnih večerov, kjer ob izranih odlomkih iz Cankarjevih del govori spremno besedo o Cankarjevi prozi dr. Kos. Kako bogato se je Cankarjevega jubileja spomnil verski tednik Družina, smo poročali že v julijskem Glasu. Madinska revija Ognjišče, ki izhaja v Kopru, je v svoji letošnji majski številki Cankarjevi stoletnici posvetila posebno večstransko prilogo v barvnem tisku, z mnogimi ilustracijami, ki so povezane s Cankarjevim življenjem in delom. V daljšem, prikupnem in izredno objektivno napisanem spisu predstavlja revija mlademu slovenskemu rodu preprosto, a miselno globoko orisano Cankarjevo osebnost, delo, posebej pa pomen, ki ga ima za vso slovensko stvarnost. Tudi zdomski periodični tisk se je v večji ali manjši meri poklonil Cankarjevemu spominu. Naštevanje vsega, kar je bilo letos zunaj Slovenije napisanega in natisnjenega o vrhniškem mojstru slovenske besede, bi bilo predolgo. Kot kronisti smo v glavnem registrirali najvažnejša pisanja o njem v domovini, ker so listi in revije iz Slovenije dostopni le prav skromni manjšini zdomcev. CANKARJEVE MATERE so se spomnili konec aprila v njenem rojstnem kraju na Vrzdencu. Pred rojstno hišo v Rozmanovem mlinu je govoril prof. Janez Logar spominsko besedo; s petjem se mu je pridružil mladinski zbor horjulske osnovnice, pa recitatorji z izbranimi Cankarjevimi teksti. Prosvetno društvo Horjul je v krstni izvedbi predstavilo dramatizacijo Cankarjevega „Kurenta“. Besedilo je priredil Marjan Bena, režiral pa je Franc Končan. Zanimivo je, da so edino provincialna slovenska gledališča počastila Cankarja kot dramatika s celovečernimi uprizoritvami, bodi njegovih dram (Ljudsko gledališče v Celju) ali pa z dramatizacijami (Hiša Marije Pomočnice, v kranjskem Prešernovem gledališču). FILM „MARTIN KAČUR" Igor Pretnar je na scenarij dramatika Vitomila Zupana posnel celovečerni film „Martin Kačur", s podnaslovom »Idealist". Scenarij je napisan po Cankarjevem romanu Martin Kačur. Film so prvič izvajali 23. aprila letos na državnem gledališkem festivalu Sterijino pozorje v Novem Sadu v Cankarjevo počastitev (poleg recitala Cankarjevih proznih del, o katerem smo pisali v aprilsko-majskem Glasu). Krstno predstavo v Ljubljani pa je film doživel 2 maja letos. Ob premieri je govoril slavnostno besedo književnik Ciril Zlobec. Hkrati so začeli film predvajati tudi po vseh večjih krajih v Sloveniji. Film je že druga stvaritev na Cankarjev tekst. Pred leti so izdelali film po romanu „Na klancu", ki ga ima kritika za največje Cankarjevo prozno delo. (V Glasu smo o tem filmu prinesli daljše poročilo.) IVAN CANKAR IN LIKOVNA UMETNOST so poimenovali razstavo, ki so jo v Ljubljani v Mestnem muzeju odprli konec aprila. Razstava je predstavila vse dosegljive Cankarjeve portrete, ki so jih slikali ali risali njegovi sodobniki. Razstavi je bila pridana še ilustracija Cankarjevih knjig, kot posebna vrednost pa tudi risbe, ki Ph je Cankar sam narisal: znano je, da je bil dober risar, nekaj časa ga je mikal celo uk na slikarski akademiji... Pomankljivost razstave je bila gotovo odsotnost Cankarjeve skicirske, ki jo hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Razstavo je pripravil kustos Mestnega muzeja Franc Zalar ob sodelovanju akad. slikarja Mihe Maleša. Na posebnem mestu je bil gledalcem predstavljen tudi najvernejši Cankarjev portret, risba sikarja Franceta Podrekarja: edino njemu je Cankar 1908 sedel in poziral. Posebnost je bila tudi skica Cankarjevega prijatelja impresionista Ferda Vesela, ki je upodobil pisateljevo obličje, preden so ga prekrili s pokrovom na krsto. SLOVENSKE ZALOŽBE CANKARJU Cankarjeva založba je v počastitev stoletnice svojega pa-trona izdala štiri knjige, ki se posebej nanašajo na Cankarja ali pa so prav njegov tekst. Boris Ziherl je napisal knjigo »Ivan Cankar in naš čas", kjer z marksističnim zagle-dom motri Cankarjevo ustvarjalnost. Josip Vidmar pa knjigo „0 Ivanu Cankarju", kjer je zbral, kot je zapisal, „sko-ro celotno bero mojega petdesetletnega miselnega soočenja s Cankarjevim umetniškim svetom... zbral vse... s čimer se dodanes vsaj do neke mere lahko strinjam". Ob* knjigi sta izšli v zbirki Bela krizantema. V zbirki 100 romanov je pri isti založbi izšel ponatis Cankarjevega romana »Hiša Marije Pomočnice". Spremno študijo je prispeval prof. dr. Janko Kos. Kot miniaturke so v ureditvi Borisa Merharja izšle Cankarjeve »Pesmi" in »Podobe iz sanj". Mladinska knjiga je za stoletnico pripravila množično naklado brošure Ivan Cankar v sliki in besedi. Brošura je izšla kot piva knjiga nove zbirke Obrazi v nakladi 20 000 primerkov. Založba namerja za Cankarjev jubilej ponatisniti v nakladi 2500 primerkov še 7 izbranih knjig Ivana Cankarja v zbirki Naša beseda, ki jih je uredil Josip Vidmar. Ob Cankarjevem jubileju je založba izdala tudi izvirni roman Antona Slodnjaka o Ivanu Cankarju »Tujec". Z njim sklepa pisatelj trilogijo: Prešeren - »Neiztrohnjeno srce1, Levstik - »Pogine naj pes" in zdaj še Cankar. Hkrati je založba pripravila tudi miniaturno izdajo »Beseda Ivana Cankarja", ki jo je uredil Boris Merhar. V zbirki Moja knjižnica pa bodo v Dobrovoljčevi ureditvi izšle Cankarjeve novele »Moje življenje" in »Tuje življenje"; v ureditvi dr. Bratka Krefta pa »Hlapec Jernej in njegova pravica". Mariborska založba Obzorja je Cankarjev jubilej počastila med drugim tudi s posebnim natisom novele Martin Kačur. NA NAGELJ SO POZABILI Na mnogokaj so se spomnili prireditelji uradne počastitve Cankarjeve 100-letnice na Slovenskem, na eno pa so (hote?) pozabili - Cankarjev grob pri Sv. Križu v Ljubljani, ki je hkrati tudi grob naše Moderne: v njem čakajo vsta-njena Murn in Kette, ob strani pa Župančič, je bil na stoletni dan pisateljevega rojstva brez rož, brez krizanteme brez nageljna: ni obveljala tokrat Cankarjeva: »ne bele krizanteme na oguljen frak - rdeč nagelj na kami-žolo". . . V ljubljanskem Dnevniku smo brali 15. maja 1976 kratko obvestilo z naslovom »Cankar brez nageljna", ki ga je podpisal N. N. Za zgovornost kronike o Cankarjevih proslavah doma ga prinašamo v celoti: »Ob proslavljanju Cankarjeve stoletnice, ko smo domislili in si izmislili vse, kar je bilo v zvezi z največjim slovenskim pisatejem, ko so plapolale zastave in so prihajale delegacije z vseh koncev naše domovine in smo prodajali značke z njegovim likom (za preprostega šolarja po dokaj visoki ceni 20 dinarjev) in gledali v tivolski ^dvorani in na TV zaslonih impozantno sceno, in še in še bi lahko naštevali.. . smo pozabili na Cankarjev grob, na njegov zadnji dom med sopotniki Moderne Kettejem, Murnom in Župančičem. Cankarjev grob je ostal brez nageljčka in brez venca." Fostscriptum GLASA: So morda hoteli prireditelji Cankarjevih proslav v Socialistični republiki Sloveniji s to pozabo povedati, da Cankar ni verjel v posmrtnost? Ali da so fantazija njegove v slovenski svet za vse čase zaklicane besede: „... nekje je drugo življenje, kjerkoli; plemenitejše, večje, spoznanja polno življenje. . . Jaz verujem v to drugo življenje — odkod drugače hrepenenje po njem, hrepenenje po smrti, po osvobojenju iz te žalostne ječe!" (Lepa Vida)... - ali 1909, ko poje v sonetu: „... Luč je in Bog je!" o naših knjigah pišejo Smer v slovensko državo je v letošnji 62. številki (15. 6.) objavila kritično poročilo o Mariiana Marolta življenjepis-ni povesti ,,Jože Petko,všek“, ki je lani izšla pri Kulturni akciji. Poročilo je napisal Tine Duh. Predstavljamo našim braveem glavne odstavke. Po predstavitvi knjige in njenega pisatelja, je kritik zapisal: „Svoj prvotni cilj, literarni opis življenja in dela slikarja Petkovška, je Marolt dosegel le deloma; le do poglavij, ko začne v mladem študentu odkrivati prirojeno nagnjenje do risanja in slikanja.. . Zato je Marolt življenjepis pričel kot novelo. V prvih poglavjih je živahno razgiban pripovednik.... ki nam oriše razmere v takratnem Verdu, kjer se je 7. marca 1861 rodil bodoči slovenski slikar Jože Petkovšek. V po vsebini drugem delu in vse do zadnjih poglavij pa se Marolt ni mogel izogniti dejstvu, da je predvsem bil umetnostni zgodovinar. Tako je njegova živ-Ijenjepisna povest iz literarne novele polagoma prešla v znanstveno razpravljanje o umetniku, ki je v slovenskem slikarstvu predhodnik impresionizma. Pa tudi tai Petkovškov razvoj nima oblike konvencionalne znanstvene razprave, ampak je Marolt nastajanje posameznih Petkovškovih slik in portretov in njih slogovno analizo podal v obliki anekdot iz krajev, kjer je slikar iskal izpopolnitve in smeri svoji umetnosti. Marolt je od svojih otroških let rastel v senci spomina na svojega rojaka slikarja in je vse življenje zbiral podatke o njem. Ti podatki pa so prišli do njega, večinoma v obliki anekdot iz slikarjevega življenja; slišal jih je od Petkovškovih sodobnikov slikarjev in od vrhniških domačinov. Morda ima zato vse Petkovškovo romanje po središčih takratnih evropskih slikarskih šol.. . bolj obliko anekdote kot pa novele ali znanstvene razprave. Vendar pa je Marolt plastično opisal slikarjevo bohemstvo. . . njegov odnos do časa ob degeneraciji realizma, domneven vpliv ,nečiste krvi' na njegovo duševno bolezen, ni pa dal svojega mnenja o vrednosti Petkovškove umetnosti in mu tudi ni prisodil mesta v zgodovini slovenske slikarske umetnosti. Življenjepisna povesi Jože Petkovšek je do sedaj najboljša kronika slikarjevega življenja in dela, strokovna geneza in analiza njegovih slik." ZADNJE POVABILO SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA razpisuje v spomin svojega ustanovnega člana leposlovno nagrado dr. Ignacija lenčka 1976 za izvirno prozo: novelo ali črtico z najmanjšim obsegom 10 (deset) tiskanih strani revije Meddobje Za nagrado je naklonjena vsota 600 (šest sto) ameriških dolarjev, ki bo razdeljena v pet nagrad: 1. nagrada 200 dolarjev 2. nagrada 150 dolarjev 3. nagrada 100 dolarjev 4. nagrada 100 dolarjev 5. nagrada 50 dolarjev • rokopise je treba poslati v 2 (dveh) tipkanih izvodih na naslov: Ladislav Lenček - Slovenska kulturna akcija - Leposlovna nagrada 1976 - Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina, do 31. septembra 1976 (datum poštnega žiga). Rokopisi morajo biti opremljeni samo s šifro. Avtorjevo pravo ime in njegov naslov naj bodo v posebnem spremnem pismu, opremljenim z isto šifro. V primeru, da bi isti pisec sodeloval z več deli, mora poslati vsak rokopis v posebnem zavoju. Spremna pisma s pravim avtorjevim imenom bo ocenjevalna komisija odprla šele po podelitvi nagrad. busnos aires, 1. decembra 1975 darovi Bojan Ribnikar, ZDA, 50 dolarjev dr. Franc Puc, ZDA, 5 dolarjev dr. Nikola Pribič, ZDA, 5 dolarjev duhovnik Janez Grilc, Venezuela, 50 dolarjev ga. Zinka Rupnik, Castelar, Argentina, 500 pesov ga. N. N., San Justo, Argentina, 500 pesov Dušan Pip, Olivos, Argentina 1000 pesov Ciril Markež, Bariloče, Argentina, 100 pesov ° o TARIFA REDUCIDA 25 ° CONCESION 6228 - 8Š g < uo R. P. 1. 1328339 GLAS je glasilo Slovenske kulturne akcije. Izide dvanajstkrat na leto. Ureja ga Nikolaj Jeločnik, Zapiola 1723, I D, 1426 Buenos Aires, Argentina. Tisk Editorial Baraga SRL, Pedernera 3253, Buenos Aires, Argentina. Vsa nakazila na: Ladislav Lenček CM, Ramon L. Falcčn 4158, Buenos Aires 1407, Argentina. — Editor responsable Slovenska kulturna akcija (Valentin Debeljak), Ramčn L. Falcon 4158, Buenos Aires 1407, Argentina. - Za podpisane članke odgovarja podpisnik.