VRLI BRATEC
".''3   |Xoldne je že odzvonilo. Peč v kotu je dihala prijetno topioto i
'' J^M   1       P° širnem razredu. Večina učencev je že odhrumela domov
E2!f!raK^^^^^—    in se v pretrganih stavkih v mrazu pogovarjala o onih
fggBBSHBH|    tovariših, ki so danes ostali  še v šoli,  dasi jako ne-
^^m ig?&š>A.-rLe*[am    ra(jj   Zamudili so namreč  začetek pouka,  ker  so  se
^^^k         •          t     drsali spotoma v šolo  ter pozabili  na gladkem ledu,
da ura teče in ničesar ne reče . . .
Med drsalci je bil tudi Vrbanov Mile — Bogumil.
Jako ubožnih staršev je bil, a marljiv dečko kakor so vsi Vrbanovi otroci. Vendar je moral danes sedeti z drugimi neredneži, ki jim zapor v šoli ni bil nenavadna kazen. Pa kaj bi dalje premotrivali stvar, ki je bila Bogumilu skrajno sramotna! A bilo je tako in predrugačiti se ni dalo več. Priložnost ga je zavedla in sedaj ga boli glava po slabi tovarišiji, pa tudi — srce. Njegova krivda je bila očitna; za grehom pa pride pokora, mora priti.
Bogumilu pa ni bilo hudo samo zaraditega.
Kaznjenci so sicer vsi resnega lica vršili odkazano delo, nekaterim se je lice celo kremžilo na jok, a Mile se je kar topil v solzah.
MV kazen in nadomestilo za izgubljeni čas", pravi gospod učitelj, nmorate izdelati še to in to!"
Mile zažene glasan jok, dočim so ostali tovariši mirno izdelovali po-daljšano nalogo.
Učiteljev strogo resni obraz se nabere v še resnejše gube:
,,To je kazen za vašo lahkomiselnost, za vašo — ne — —"
,,Ne bom več, nikdar več," hiti Mile. nGospod učitelj, pustite me domov, lepo prosim. Ne bom nikoli več!"
,,To upam, da se poboljšaš. Sploh se mi zdi čudno, da si tak tudi ti, Vrbanov, ki —"
Mile zajoče na ves glas. Smilil se je celo tovarišem, ki so se molče spogledali, češ: kako mu je hudo — zaradi brata!
J^sST^ .   _                   ~*    250   *«-....                                 I^H
Deček se zopet ojunači.  Vstane in prosi milo:   »Gospod učitelj! Jaz  H
moram domov,  da ne zamudi šole tudi moj brat,  ki hodi sem popoldne."   ¦
Učitelj se začudi:  ,,AU se ti dozdeva,  da je tako  lahkomiseln kakor    ¦
si bil ti?"                                                                                                 1
,,Ne, gospod!  Brat čaka mene doma  —  ne more v šolo,   dokler ne    m
pridem."                                                                                            .                m
MZakaj ne more?"                                                                              ¦
Med učenci nastane slovesna tišina.   Vsi so vedeli,  kaj pove Mile,  a    I
niso vedeli, kaj ukrene učitelj.                                                                     I
Nekoliko  časa je molčal Vrbanov Bogumil.    Morda se je hipno sra-    ¦
moval ali je pa mislil, kako bi lepše položil v resnico besedo. Tudi součenci    I
so mislili, da ga je sram; potem pa le pravi: ,,Moj brat čaka mene doma,    m
da obuje moje črevlje.   Bos ne tnore,  a oba imava  samo en par črevljev,     I
Smo tako ubožni ..."                                                                                1
Učitelj   pogleda pomenljivo  ostale součence.  Zjasni se mu resno lice     1
in mila dobrosrčnost   tnu zasije iz očesa, ko reče počasi:   ,,Vrbanov,  ti si     I
vrl bratec! Sedaj viditn,   kako resničen je tvoj kes:  ne  le,  da je tebi   žal    I
današnje nepravilnosti, ti se celo bojiš, da bi je ne ponovil tvoj mlajši brat.     I
To je lepo, moj Bogumil, to je prava krščanska ljubezen. Le pojdi domov     ¦
in posodi bratcu črevlje.  Bog daj,  da bi vedno tako rada podpirala drug     I
drugega!"                                                                                                   1
Vrbanov se začne odpravljati olajšane duše, a ne prav hitro. Sočutno     I
se je oziral po součencih: želel je,  da bi tudi le-ti občutili njegovo srečo.     1
To kmalu izpozna učitelj  in veli:  ,,Vi  pa, Vrbanovi  sošolci,  pomnite,  da     I
zasluži  njegova blagosrčnost najtoplejše in očitne pohvale, zglednega pla-     1
čila.  Zato ste danes zaradi njega tudi vi vsi oproščeni zaslužene kazni, če     I
obljubite moški, da ste po lastni krivdi danes zadnjič zamudili šolo".             I
Tega ni bilo treba ponavljati.                                                               1
Burja je dihala zunaj svojo ledeno sapo, v dve gubi sključeni so hiteli      1
zaostali kaznjenci po ledeni cesti domov. Vsem se je mudilo, zakaj kazalec      I
na cerkveni uri se je dvigal že od polene naravnost k trem četrtim, in roji      J
popoldanskih otrok so se že zgrinjali v šolo.                                                I
Vrbanov Bogumil je potreboval do doma  malone četrt ure.   Podvizal      I
se je,  da so  ga komaj dohajali tovariši.  Večina je molčala,  ker se jim je      I
zdelo najbolje, če ničesar več ne govore o tem, kar so doživeli danes.           1
Bogumil je tudi doma povedal vse odkritosrčno, zakaj je bil kaznovan      1
in kaj se je zgodilo potem. In tudi oče mu je velikodušno pregledal kazen.      I
Deček je pa molče sezul   črevlje in jih nesel   čakajočemu   bratcu za peč,      ]
kjer je čakal prav nestrpno, da pohiti v šolo.                                                1
Bogumilu   se  je   srce   smehljalo veselja,   ko   je   videl,   kako   urno je      i
bratec ubral pot  za  drugimi  součenci.   Sam je potem   sedel k peči in za-       ]
dovoljno užil borno kosilce.                                                                          I