PoStni urad Celovec 2 — Verlagspostamt Klagenfurt 2 Izhaja v Celovcu — Erscheinungsorf Klagenfurt Posamezni izvod 1,30 Sil., mesečna naročnina 5 Šilingov Letnik XX. Celovec, petek, 24. septembra 1965 Štev. 39 (1217) Jubilejno 20. zasedanje Glavne skupščine OZN Na sedežu Združenih narodov v New Vorku se je v torek za£elo jubilejno 20. zasedanje Glavne skupščine OZN. Vsa svetovna javnost pripisuje temu zboru 114 neodvisnih držav iz vseh delov sveta zelo velik pomen. Zasedanje se je začelo v slovesno proglašenem „letu mednarodnega sodelovanja", v letu, ko svetovna organizacija slavi 20-letnico svojega obstoja, hkrati pa v času, ko se je položaj v svetu spet nevarno zaostril in so za zagotovitev miru nujno potrebni najodločnejši ukrepi. Zato človeštvo pričakuje, da bo sedanje zasedanje odločno manifestiralo težnjo po miru ter s pomočjo svoje univerzalnosti odprlo poti reševanju velikih mednarodnih problemov. Ženeva spet razočarala Taki in podobni naslovi se na prvih straneh svetovnega tiska v zadnjih letih ponavljajo z neverjetno doslednostjo. Pojavijo se vedno takrat, kadar se v Ženevi po krajšem ali daljšem času pogajanj konča zasedanje razorožitvenega odbora OZN; 'konča zaradi tega, ker so se pogajanja znašla v slepi ulici, ali pa tudi z namenom, da se razgovori nadaljujejo pred drugim forumom. Tudi prejšnji teden so predstavniki sedemnajstih držav (Francija kot osemnajsta članica razorožitvenega odbora spet ni sodelovala) zapustili konferenčno dvorano v Ženevi, kjer so od 28. julija nadaljevali lani septembra prekinjena pogajanja o razorožitvi. Tokrat je odbor svoje delo prekinil pravzaprav iz obeh zgoraj navedenih vzrokov: zaradi dosledne nepopustljivosti na obeh straneh se je znašel v slepi ulici, o vprašanju razorožitve pa bodo razpravljali na sedanjem 20. zasedanju Glavne skupščine OZN. Kakor je še pred pičlimi dvemi meseci pravladovalo v mednarodni javnosti optimistično prepričanje, da bo ob razmeroma ugodnem vzdušju uspelo napraviti vsaj majhen korak naprej v prizadevanjih za dosego sporazuma o razorožitvi, tako danes vlada splošno razočaranje, ker v Ženevi niti v enem samem delnem vprašanju niso dosegli zbližanja nasprotnih stališč. Na tem dejstvu tudi izvenblokovske članice razorožitvenega odbora niso mogle ničesar spremeniti, čeprav so se dosledno trudile, da bi zmanjšale nasprotja med Vzhodom in Zahodom. Ostalo je edino upanje, da bo jubilejno 20. zasedanje Glavne skupščine OZN uspelo ustvariti tako vzdušje, da slovesno proglašeno »leto mednarodnega sodelovanja« ne bo ostalo prazna krilatica, marveč izhodišče za plodna prizadevanja v reševanju odprtih vprašanj. Socialistični mandatarji so zborovali v Celovcu Prejšnji teden so se zbrali v Celovcu socialistični državni poslanci in zvezni svetniki iz vseh predelov Avstrije, pridružili so se jim še socialistični člani posameznih deželnih vlad, socialistični župani deželnih glavnih mest, socialistični funkcionarji zveze mest ter vodilni funkcionarji socialističnih sindikalnih frakcij. Kot gostitelja sta doslej največje zborovanje socialističnih mandatarjev v Celovcu pozdravila deželni glavar Sima in župan Aus-serwinkier. Posvetovanje socialističnih mandatarjev, ki ga je vodil drugi predsednik parlamenta dipl. ing. Wald-brunner, je v prvi vrsti služilo pripravam za jesensko delo v vladi in parlamentu, dalo pa je poglede tudi na glavna načela avstrijske notranje in zunanje politike v primeru, da bi na prihodnjih državnozborskih volitvah zmagala socialistična stranka. V glavnih referatih je bilo govora o kreditni, finančni in davčni politiki, o vprašanjih državnega proračuna, o raznih problemih stanovanjskega vprašanja, o reformi volilnega zakona in o integracijskih prizadevanjih Avstrije, medtem ko je vicekancler dr. Pitter-mann govoril o »Programu za Avstrijo". O velikem pomenu sedanjega zasedanja govori že dejstvo, da je to praktično prvo stvarno posvetovanje OZN po dveh letih, kajti lanskoletna 19. Glavna skupščina OZN sploh ni prišla do pravega dela, še manj pa do sklepov, ker je njeno redno dejavnost hromil spor glede finančnih in ustavnih vprašanj. Zato je tudi dnevni red letošnjega zasedanja nenavndno obširen, saj obsega že zdaj daleč Te dni je bivala na uradnem obisku v Avstriji veččlanska vladna delegacija iz Poljske, ki jo je vodil predsednik poljske vlade Cyrankiewicz, v njegovem spremstvu pa sta bila tudi namestnik zunanjega ministra Naszkowsky in namestnik ministra za zunanjo trgovino Modrizevvski. Obisk poljskega premiera je nedvomno velikega pomena ne samo za bodoči razvoj stikov med Avstrijo in Poljsko, marveč tudi v pogledu na širše odnose in sodelovanje med evropskimi deželami. Predsednik poljske vlade Cyran-kievvicz, ki je pred nedavnim imel važne razgovore s francoskim predsednikom de Gaullom, je za bivšim predsednikom sovjetske vlade Hruščovom prvi premier vzhodnoevropske države, ki je obiskal Avstrijo. Njegov obisk pa je le začetek te vrste, kajti novembra bo prišel v našo državo predsednik romunske vlade Maurer, medtem ko je za december predviden v Avstriji obisk predsednika SFR Jugoslavije maršala Tita. Med svojim bivanjem v Avstriji so si poljski gostje ogledali razne zanimivosti na Dunaju ter imeli razgovore s predstavniki avstrijske zvezne vlade. V uradnem poročilu o teh razgovorih je rečeno, da so potekali v prijateljskem nad sto vprašanj, o katerih bodo razpravljali v prihodnjih tednih in mesecih. Delo 20. zasedanja Glavne skupščine OZN bo kot predsednik vodil italijanski zunanji minister Amifore Fanfani. Prvotno je bil resen kanditat za predsedniško mesto tudi bivši jugoslovanski zunanji minister Koča Popovič, ki je užival podporo velikega števila včlanjenih držav, vendar se je vzdušju ter so se nanašali na vprašanja mednarodne politike in av-strijsko-poljskih odnosov. V zdravicah, ki so jih izmenjali predstavniki obeh dežel, so bili na-glašeni zgodovinski stiki med Avstrijo in Poljsko, hkrati pa je bilo poudarjeno, da imata obe državi tudi danes mnogo skupnih interesov. Skoraj 87 odstotkov od skupno 38 milijonov volilnih upravičencev v Zahodni Nemčiji se je zadnjo nedeljo posluiilo svoje volilne pravice, ko je bilo treba izvoliti nov zvezni parlament. Nedeljske volitve so vzbujale splošno zanimanje ne le v Nemčiji sami, marveč tudi v ostalem svetu, kajti šlo je za važne odločitve: kancler Erhard je nujno potreboval potrdilo svoje politike tako na zunaj kot predvesem napram lastni stranki, socialdemokrati pa so si zastavili nalogo, da si pri teh volitvah osvojijo položaj vodilne stranke. Izid volitev je v bistvu neke vrste »kompromisna rešitev«. CDU/CSU je pridobila 1 mandat, toda FDP kot koalicijski partner je zgubila 19 mandatov; SPD svojega cilja ni dosegla, pač pa je med vsemi strankami največ pridobila na glasovih in mandatih, namreč za 1,376.473 •glasov oziroma za 11 mandatov več nekaj dni pred začetkom zasedanja odpovedal svoji kandidaturi, da pri glasovanju o novem predsedniku ne bi prišlo do nepotrebnega borbenega vzdušja. Kljub temu pa obsega dnevni red skupščine tudi dovolj takih problemov, ob katerih se bo razprava prav gotovo mnogo bolj zaostrila, kot bi bilo želeti za uspešen potek. Treba je pomisliti samo na ameriško intervenicijo v Vietnamu in Dominikanski republiki, spomniti se je treba na indijsko-pakistan-ski spor, v katerega se vedno bolj vmešava tudi Kitajska, končno pa je na dnevnem redu tudi spet vprašanje sprejema LR Kitajske v OZN, da niti ne govorimo o razorožitvi, o kateri je Glavna skupščina razpravljala že na vseh dosedanjih zasedanjih in kljub temu še vedno ni uspelo napraviti odločilnega koraka naprej. Kakšen pomen pripisujejo letošnjemu zasedanju, izhaja ne nazadnje tudi iz tega, da večino delegacij vodijo zunanji ministri posameznih držav, poleg tega pa so tekom zasedanja napovedani še obiski številnih državnih poglavarjev, ki hočejo pred svetovnim forumom zastaviti ves svoj vpliv za sporazumno reševanje odprtih vprašanj. Eden izmed viškov bo nedvomno tudi obisk papeža Pavla VI., ki bo 4. oktobra s sedeža OZN naslovil na svet svojo mirovno poslanico. kot pri zadnjih volitvah. Na podlagi tega izida je pravzaprav ostalo vse pri starem. Socialdemokrati bodo še naprej v opoziciji, Erhard bo spet postal kancler, vendar bo imel precejšnje težave s svojo »malo koalicijo«, ker je v lastnih vrstah navezan na podporo bavarske CSU, katere vodja Strauss brezpogojno zahteva ministrski stolček, medtem ko koalicijski partner FDP o Straussu noče nic slisati. Skupno je pri volitvah kandidiralo deset strank, od katerih pa jih sedem ni doseglo predpisanih 5 % glasov in zato tudi v novem parlamentu ne bodo zastopane. Tri velike stranke so dobile naslednje število glasov in mandatov (v oklepajih podatki za volitve leta 1961): CDU/CSU 15,392.973 — 243 (14,177.734 - 242), SPD 12,711.726 — 201 (11,335.253 — .190), FDP 3,062.948 — 48 (3, 994.069 — 67). „3Cako d&Lgjfr It?” Sicer ni naša navada, da bi v našem listu odgovarjali na izzivanja nepomirljivih šovinistov; njihovi strupeni izlivi so preveč umazani in se njih avtorji sami dovolj jasno deklarirajo kot tisti, ki hočejo za vsako ceno preprečiti, da bi v deželi končno zavladal duh dvajsetega stoletja — duh enakopravnega sodelovanja in mirnega sožitja med narodi. Ob članku, ki ga je v zadnji številki objavilo glasilo koroške FPO »Kdrntner N achrichten«, pa je le treba povedati nekaj besed. Omenjeni list se v članku pod naslovom »Wie lange nochf« z dobro znanim besednim zakladom zgraža nad »predrznim izzivanjem Korošcev«. To izzivanje smo menda zagrešili v našem listu, ker smo se v naši nemški rubriki »Geschehen in Siidkarnten« predrznih za domače kraje navesti poleg nemških označb tudi domača slovenska krajevna imena: ker smo Velikovec poleg Volker-markt imenovali tudi Velikovec, ker smo za Staro vas pri Ženeku navedli poleg Altendorf bei Sonnegg tudi Stara vas pri Zeneku, za Beljak poleg Villach še Beljak, za Logo vas poleg Augsdorf tudi Loga vas itd. Z naštevanjem naših *grehov« bi lahko še nadaljevali, saj jih je omenjeni list v svoji dosledni natančnosti navedel kar cel seznam. Pri tem pisec članka ugotavlja, da gre za čisto nemške kraje«, njihovo slovensko poimenovanje pa da ima namen, prikazati Koroško kot slovensko deželo. Ob koncu svojih duhovitosti se člankar sprašuje: kako dolgo si bomo to še pustili dopasti? Seveda bi na vse take in podobne ugotovitve lahko zelo kratko odgovorili z znanim nemškim pisateljem Remarquom: na zahodu nič novega. Tudi v predmetnem članku namreč ni ničesar novo, vse je že staro in znano, dovoljkrat ponatisnjeno in ponovljeno v nacionalističnem tisku ne le na Koroškem, marveč širom po nemškem jezikovnem ozemlju, kjer povsod so tudi še danes na delu propagandisti nepomirljivega sovraštva do vsega, kar ni nemško. Vendar pa ne bo odveč, če pisca članka in njegove somišljenike opozorimo na nekatera dejstva, mimo katerih nihče ne more, ki ima vsaj še malo posluha za resnico. • Slovenska imena za kraje na južnem Koroškem si nismo izmislili danes in tudi niso nastala šele včeraj, marveč so udomačena in v vsakdanji rabi že dolga stoletja, kakor dolgo pač slovenski rod avtohtono živi na tej zemlji. Treba je samo pogledati v stare imenike in druge uradne publikacije, ki so svoječasno dosledno upoštevale dvojezičnost gospodarske pomoči* nič manj kot 6600 milijonov dolarjev, torej mnogo več kot je za isti namen dala kateri koli drugi državi. Vendar se je tudi Južni Vietnam — kot je to podobno z Južno Korejo, ki je doslej od Amerike prejela že okrog 3200 milijonov dolarjev pomoči, a je kljub temu njen gospodarski položaj danes nadvse kritičen prav zaradi tega, ker pač večji del omenjene pomoči ni bil porabljen za reševanje resnih gospodarskih vprašanj dežele, marveč za vojaške in podobne namene — iz istih razlogov znašel pred vse večjimi gospodarskimi težkoča-mi, zelo očitnimi in otipljivimi ter, kar je še hujše, brez stvarnih možnosti, da bi se dežela iz njih rešila. Inflacija je v Južnem Vietnamu očitna; z njo vred je prišlo tudi do naglega naraščanja cen. Če so prej bili, kot se zatrjuje, glavni predmet razgovorov državni udari, je danes osnovno vprašanje in glavna skrb ljudi, kako sploh živeti. Cene osnovnega prehrambenega artikla — riža — čedalje močneje naraščajo: medtem ko ga je bilo prej mogoče kupiti 100 kg za 900 južnovietnamskih pia-strov ( po uradnem kurzu je 60 piastrov 1 ameriški dolar), se je zdaj cena dvignila na 1600 piastrov in še stalno narašča. V osrednjih pokrajinah Južnega Vietnama ter v nekaterih gorskih predelih, ki so zaradi uničenih poti in razrušenih prog malone odrezane od glavnega dobavitelja Sajgona, pa je treba za omenjeno količino riža plačati celo 2400 piastrov. Podobno je z ostalimi življenjskimi potrebščinami. Nekaterih stvari, potrebnih za življenje, je vedno manj, drugih, kot na primer soli in premoga, se sploh ne dobi; če so slučajno na razpolago, pa je njihova cena domala nedosegljiva. Nasprotno temu so povprečni zaslužki delavcev nizki in komaj zadoščajo za najbolj skromno prehrano navadno zelo številnih družin. Gospodarska kriza se je posebno zaostrila tekom zadnjih dveh let, odkar so prišli na oblast generali. Še prav posebno dramatičen ton pa je dobila v zadnjem času, ko je sedanji južnovietnamski premier general Ki, očitno ne vedoč, kje bi našel izhod iz gospodarskih težav, hkrati pa želeč si na cenen način pridobiti zaupanje in naklonjenost prebivalstva, objavil pravcato vojno proti »nepoštenim trgovcem«. V trenutnem položaju to nikakor ni pomenilo najbolj modre poteze, kot se je kmalu pokazalo, kaj je dejansko pomenila vojna napoved kitajskim trgovcem, ki so tako v Južnem Vietnamu kot v nekaterih drugih deželah med trgovci najbolj številni, gospodarsko najmočnejši in politično najbolj povezani. General Ki, oboževalec Hitlerja in njegovih metod, hkrati pa očiten analfabet, kar zadeva poznavanje gospodarskih vprašanj, je ne glede na to enostavno pristopil k izvajanju svojih drastičnih ukrepov. Nekega dne je poklical k sebi najuglednejše kitajske trgovce in jim zagrozil, da bo dal ustreliti vsakega tridesetega, če se cene riža ne bodo znižale v teku tedna. Rezultat tega dramatičnega sestanka je bil, da so kitajski trgovci objavili bojkot. Od kmetov so enostavno prenehali kupovati riž in samo po sebi je razumljivo, da riža ni mogoče prodajati — ne za drag denar ne poceni — če ga ni. Že tako silno dragi riž se je še bolj podražil, ker ga je pač vsak dan manj. To pa za Južni Vietnam ni ravno neznatna stvar, kajti riž in guma sta najvažnejša izvozna artikla dežele. Rezultat omenjenega bojkota trgovcev: medtem ko je Južni Vietnam leta 1963 izvozil še 322.000 ton riža, se je ta količina lani zmanjšala na komaj 48.600 ton, letos pa ga sploh niso več izvažali, marveč je moral Južni Vietnam nasprotno od Amerike nabaviti okoli 100.000 ton riža. Želo podoben pa je položaj tudi pri drugih izvoznih artiklih. Razume se, da je vse to, še posebno pa vojaški izdatki, imelo odločilen vpliv na južno-vietnamskc finance. Proračunski stroški so leta 1963 znašali 27 milijard piastrov, leta 1964 že 37,11 milijarde, letos pa celo 46,57 milijarde piastrov. Nasprotno pa narodni dohodek daleč zaostaja za temi številkami: leta 1963 je znašal 11,97 milijarde, lani 12,81 in letos 13,57 milijarde piastrov. Proračunski primanjkljaj torej kljub izdatni dolarski pomoči raste iz leta v leto — leta 1963 je znašal 5,46 milijarde, lani 16,5 in letos celo 22 milijard piastrov. Za sedanji težki gospodarski položaj v Južnem Vietnamu morda niso krivi samo gene- Avstrija in Evropska gospodarska skupnost Prihodnji torek se bodo v Bruslju spet nadaljevala pogajanja med predstavniki Avstrije in Evropske gospodarske skupnosti; na dnevnem redu bodo vprašanja institucij in harmonizacije gospodarske politike. V poučenih krogih računajo s tem, da bodo razgovori trajali teden dni. Tako iz dnevnega reda kakor iz predvidenega časa pogajanj je razvidno, da tokrat ne bo šlo za važne odločitve. Takih v doglednem času tudi ni pričakovati, kajti EGS je v svojem delu še vedno ohromljena in bo verjetno trajalo še precej časa, da bo ministrski svet EGS spet lahko sprejemal načelne sklepe. O odnosih med Avstrijo in EGS je prejšnji teden govoril tudi zunanji minister dr. Kreisky na celovškem zasedanju socialističnih poslancev, kjer je nakazal težave, s katerimi se srečujejo evropske države pri svojih prizadevanjih za integracijo. Hkrati pa je dejal, da so vsekakor dane možnosti za na primer z združitvijo EGS in EFTA, kar bi ustanovitev večje gospodarske skupnosti, ustvarilo skupno tržišče za 270 milijonov Jugovzhodni sejem v Grazu od 2. do 10. oktobra S svojo 60-letno tradicijo najstarejša avstrijska sejmska prireditev — Jugovzhodni sejem v Grazu — bo v kratkem odprla svoja vrata za letošnjo jesensko prireditev. V času od 2. do 10. oktobra bo na 140.000 m-velikem razstavišču prikazalo svoje proizvode blizu 1400 razstavljavcev iz 36 držav sveta. Kakor se je na primer koroški sejem specializiral in mednarodno uveljavil kot Avstrijski lesni sejem, tako velja graški sejem za največjo prireditev gradbenega gospodarstva v Avstriji. Poleg tega daje velik poudarek železarski industriji, kmetijstvu in gospodarstvu ter tujskemu prometu, razumljivo pa so zastopana tudi razna druga gospodarska področja, kot so med drugim pohištvo, elektroindustrija in vinarstvo. Med tujimi državami sta s kolektivnimi razstavami zastopani Češkoslovaška in zlasti Jugoslavija, ki ima tudi na graškem sejmu svoj stalni, moderno urejeni paviljon. Obširno poročilo o letošnji sejemski prireditvi v Gradcu bomo objavili v prihodnji številki. ljudi. Pač pa bi bila faka integracija možna le na gospodarskem področju, medtem ko pogoji za politično rešitev tudi danes še niso dozoreli. Govoreč o odnosih Avstrije do EGS je minister Kreisky pudaril, da je Avstrija vedno jasno povedala, da polno članstvo v EGS zanjo ne pride v poštev, marveč je treba doseči posebno pogodbo. Da ne bi bila izključena iz integracijskih prizadevanj, je postala Avstrija članica EFTA. Pri tem si ni delala nobenih iluzij, toda njeno članstvo se je dobro obneslo. Medtem ko je avstrijski izvoz v EGS med leti 1959 in 1964 narasel od 12,4 na 17,9 milijarde šilingov, pa je ta delež na skupnem izvozu padel od 49,3 na 47.5 °/o; nasprotno pa izvoz v EFTA ni narasel samo od 2,9 na 7,1 milijarde šilingov, marveč se je tudi procentualno dvignil od 11.6 na 19,2 %. Če poleg tega še upoštevamo, da je avstrijska trgovska bilanca z EGS posivna za 10,7 milijarde šilingov, medtem ko je z EFTA izravnana, potem dovolj jasno vidimo pomen tega razvoja. Na drugi strani pa tudi Avstrija čedalje močneje čuti diskriminacijo, ki jo izvaja EGS nasproti EFTA. Zato bo treba doseči z EGS pogodbo, ki bo Avstrijo ščitila pred takimi diskriminacijami. „V Bruslju bomo zaradi tega nadaljevali s pogajanji, vendar ne bomo dopustili, da bi si naši partnerji delali kakršne koli iluzije o tem, kaj je za nas sprejemljivo." Kako daleč sega diskriminacijska politika EGS nasproti EFTA, je razvidno tudi iz poročila, ki ga je predstavnik EFTA prejšnji teden objavil v Ženevi. Skupni izvoz članic EFTA se je v prvih sedmih mesecih tega leta povečal za 7 odstotkov, medtem ko se je v prvih sedmih mesecih tega leta povečal za 7 odstotkov, medtem ko se je njihov izvoz v države EGS dvignil samo za 1,9 %>. Nasprotno pa je uvoz držav-članic EFTA iz držav-članic EGS v istem času narasel za 9 odstotkov. Tudi Amerika ,odkriva4 vzhodne dežele Do pred nedavnega je v mnogih zahodnih državah, posebno pa v Ameriki, veljalo za največji »greh«, če se je kdo zavzemal za gospodarsko sodelovanje z vzhodnimi deželami. Toda v zadnjem času je prišlo tudi v tem na-ziranju do bistvenih sprememb celo v Ameriki. Seveda ne zaradi tega, ker bi bili merodajni ameriški činitelji morda spremenili svoje poglede na Vzhod, marveč jih je k sodobnejšim pogledom enostavno prisilil razvoj: nekatere zahodne države — predvsem Anglija in Francija — so namreč spoznale, da slepa pokorščina ameriškim poveljem njihovemu gospodarstvu samo škoduje. Proti volji Washingtona so navezale gospodarske stike z vzhodnimi deželami in kmalu se je pokazalo, da je njihovo sodelovanje rodilo lepe uspehe. Ravno ti uspehi pa so hončno odprli oči tudi določenim krogom v Ameriki, ki so lepega dne ugotovili: če bomo še naprej stali ob strani, si bodo pač drugi osvojili tržišča. To spoznanje je privedlo do tega, da so ameriški gospodarstveniki, katerim so mnogo bolj važni dobički kot pa politični nazori, vzeli pobudo v svoje roke in navezali prve gospodarske stike z nekaterimi vzhodnimi državami. Prva med njimi je bila Poljska, s katero vzdržuje Amerika zdaj že kar precej obsežne trgovinske odnose; lani je znašala skupna vrednost te trgovine približno 210 milijonov dolarjev. Pa tudi z Romunijo je Amerika lani podpisala trgovinsko pogodbo, vendar je blagovna me- rali. Tako vsaj mislijo nekateri gospodarski strokovnajki, ki pa hkrati poudarjajo, da so ravno generali zelo lahkomiselno trošili in še danes trošijo državna sredstva, ne da bi pri tem upoštevali zelo skromne državne dohodke. To so delali in še danes lahko delajo, ker ni bilo nikogar, ki bi se jih upal zadržati, ko so segali v državno blagajno. V Južnem Vietnamu danes namreč nimajo niti ustave, niti parlamenta in zakonov, ki bi predpisovali, kdo in kako lahko uporablja državna sredstva. njava na tej relaciji trenutno še zelo omejena. Prejšnji teden je ameriška vlada poslala na Poljsko in v Romunijo prvo trgovinsko delegacijo, v kateri so strokovnjaki za metalurgijo, električne napeljave, kemično industrijo, plastične mase, kmetijstvo in druga gospodarska področja. Ta odločitev je vzbudila v Ameriki številne komentarje, ki opozarjajo na politični in gospodarski pomen tega sklepa. Vplivni ameriški listi poudarjajo, da izraža sklep željo ameriške vlade, da bi na tem področju tekmovala z državami vzhodne Evrope. Hkrati pa v tej zvezi izražajo upanje, da se bo po pogovorih s Poljsko in Romunijo po vsej verjetnosti povečala trgovinska menjava Amerike tudi z drugimi vzhodnimi državami. V Jugoslaviji bodo ustanovili investicijsko banko Predvidoma 15. decembra lefos bo v Beogradu ustanovna skupščina Jugoslovanske investicijske banke, ki bo ustanovljena v skladu z novim bančnim zakonom. Tiste delovne organizacije, ki bodo ustanoviteljice te banke, bodo morale vplačati po 500 milijonov dinarjev kot ustanoviteljski polog; s to vsoto si bodo zagotovile en glas v skupščini banke, torej v njenem najvišjem organu upravljanja. Po en glas v skupščini pa si bodo lahko pridobile tudi druge delovne organizacije, čeprav ne bodo ustanoviteljice banke, pač pa bodo morale v banki deponirati najmanj 750 milijonov dinarjev za obdobje treh let ali 625 milijonov dinarjev za dobo petih let. Banka bo plačevala delovnim organizacijam za njihove vloge obresti v višini 4 do 5,5 %, od kreditov, ki jih bo dajala, pa bo pobirala obresti v višini od 6 do 7 odstotkov. 0$! ROKCO) svecu LJUBLJANA. — V sredo se je v Ljubljani začelo šesto redno zasedanje avstrijsko-jugoslovanske mešane komisije za vprašanja maloobmejnega prometa med abemi državami. Na dnevnem redu je vrsta nadaljnjih olajšav v tem prometu in bomo o doseženih sporazumih obširno poročali po končanem zasedanju. KdLn. — Nemški industrijski institut v Kdlnu ugo fovlja, da se je svetovna trgovina v zadnjih 15 letih potrojila. Po istih podatkih zavzema zdaj drugo mesto Zahodna Nemčija (leta 1950 je bila še na petem mestu], katere zunanja trgovina je lani dosegla vrednost 800 milijard šilingov. Na prvem me- stu je Amerika s 1200 milijardami šilingov v lanskem letu, v zadnjih 15 letih pa se je njena zunanja tr- govina podvojila. Velika Britanija, ki je leta 1950 zavzemala še drugo mesto, je lani padla na tretje mesto, Francija pa s tretjega na četrto mesto. OSLO. — V dobro obveščenih krogih menijo, da bo letošnja Nobelova nagrada za mir podeljena organizaciji Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo FAO, katera bo s tem dobila visoko priznanje za njena prizadevanja v boju proti lakoti. PARIZ. — Pri letošnjih predsedniških volitvah v Franciji, ki bodo meseca decembra, bo kandidiral tudi nekdanji notranji minister Francois Mitterand, vodja tako imenovane demokratične in socialistične odporne unije. Mitterand uživa podporo francoskih socialistov. LONDON. — Britanska laburistična vlada je prejšnji teden predložila svoj novi gospodarski načrt, ki predvideva odstranitev sedanjih gospodarskih težav in porast narodnega dohodka za 25 odstotkov do leta 1970. Svoj cilj hoče vlada doseči s povečano produktivnostjo in boljšim izkoriščanjem delovnih rezerv, kar bi povečalo konkurenčnost britanske industrije na svetovnem tržišču. Letni porast narodnega dohodka naj bi znašal 3,8 %, kar bi bistveno izboljšalo sedanjo zunanjetrgovinsko bilanco Velike Britanije. DUNAJ. — Zvezni prezident Jonas je povabil sovjetskega predsednika Mikojona na uradni obisk v Avstrijo. S tem je obnovil povabilo, ki ga je izrekel že prejšnji prezident dr. Scharf, ko je leta 1959 bival na uradnem obisku v Sovjetski zvezi. VATIKAN. — Takoj ob začetku sedanjega zasedanja vatikanskega koncila je prišlo do ostrih nasprotij, ko so razpravljali o načelih verske svobde. Posebno odločen zagovornik verske svobode je bil angleški kardinal Heenan, ki je dejal, da je strpnost eno najbolj značilnih znamenj današnjega časa in mora tudi krščanska vera biti vera bratov, zgrajena na medsebojni ljubezni. Zato mora sedanji koncil sprejeti soglasen in nedvoumen proglas, da katoliška cerkev pospešuje popolno svobodo in polno strpnost verskih idej na vsem svetu. SAN FRANZISKO. — Ameriški državni podtajnik v zunanjem ministrstvu George Bati je 'izrazil svojo zaskrbljenost nad trenutnim političnim položajem v zahodni Evropi, kjer »razbijaške sile” ogrožajo prizadevanja za integracijo. Z opozorilom na politiko francoskega predsednika de Gaulla je Bali dejal, da je dobil vtis, da so prvič po 15 letih razbijaške sile bolj odločno na delu kot sile enotnosti. CASABLANCA. — Ob zaključku nedavne konference najvišjih predstavnikov arabskih dežel so podpisali skupno sporočilo, ki predstavlja sporazum o arabski solidarnosti. Arabske dežele so se med drugim obvezale, da se bodo prizadevale za arabsko solidarnost v boju za arabsko stvar in zlasti za stvar Palestine; da bodo spoštovali suverenost vsake arabske dežele ter njihovo notranjo ureditev in da se ne bodo vmešavali v notranje zadeve drugih orabskih dežel; da bodo v informacijskih sredstvih ustavili medsebojno napadanje in da bodo varovali nedotakljivost nacionalnih ozemlj arabskih dežel. MOSKVA. — Med nedavnim obiskom vzhodnonemške partijsko-državne delegacije v Sovjetski zvezi so najvišji predstavniki obeh držav razpravljali o medsebojnem sodelovanju, mednarodnem položaju vključno vprašanja evropske varnosti ter o vprašanjih mednarodnega komunističnega in delavskega gibanja. Predsednik vzhodnonemškega državnega sveta Wal-ter Ulbricht je ob tej priložnosti dejal, da je mir 20 let po drugi svetovni vojni spet ogrožen. Izrekel je priznanje Sovjetski zvezi za njeno pomoč vietnamskemu ljudstvu ter izjavil, da Vzhodna Nemčija povsem soglaša s Sovjetsko zvezo, da je treba poiskati pot, kako bi se zoperstavili imperialistični agresiji in vzpostavili mir tako na vojaškem kot na političnem podrčju. RIO DE JANEIRO. — Brazilija je na začetku tega leta dolgovala drugim državam 3.156 milijonov dolarjev, kar predstavlja skupno vrednost vsega brazilskega izvoza v dveh letih in pol. Največji upnik Brazilije je Amerika. Trideset odstotkov vrednosti letnega izvoza gre za odplačevanja dolgov, ki so resno breme za brazilsko gospodarstvo. SARAJEVO. — Na nedavnem kongresu slavistov Ju-goslovije, ki je zasedal v Sarajevu, so obširno razpravljali o najvažnejših problemih zgodovine jugoslovanske književnosti, o normah književnega jezika in o pouku književnosti. WASHINGTON. — Predsednik zunanjepolitičnega odbora ameriškega senata William Fulbright je izjavil, da je bila ameriška intervencija v Dominikanski republiki velika napaka, kakor je napravila Amerika napako tudi že lela 1961 na Kubi. Izrazil je prepričanje, da Amerika ni in ne bo sovražnik socialne revolucije v Latinski Ameriki, marveč je omeriški predsednik ukrepol na podlagi napačmih nasvetov in zato tudi ni sam kriv za intervencijo. GRAZ. — Pred graškim porotnim sodiščem se je v ponedeljek zočel proces proti skupini obtožencev, ki so obdolženi, da so v letih 1961 do 1964 zbirali in dobavljali orožje in razstrelivo ter izvajali dinamitske atentate na Južnem Tirolskem. Proces bo predvidoma trajal štiri tedne. PRAGA. — Vicekancler dr. Pittermann je na povabilo podpredsednika češkoslovaške vlade obiskal mednarodni velesejem v Brnu, kjer si je gledal tudi nekatere tovarne. Na obisku sta ga spremljali tudi žena in hčerka. Učenje tujih jezikov pot do sporazumevanja med narodi »Mladi rod« j e stopil v 15. letnik KUKU D ROKI ne Mednarodna zveza socialističnih vzgojiteljev se je na svoji letošnji 14. konferenci v Bruslju bavila predvsem z vprašanji učenja jezikov, zavedajoč se, da je znanje več jezikov najboljša pot do sporazumevanja med narodi. Glavni problem, o katerem so na konferenci razpravljali socialistični vzgojitelji iz vseh delov Evrope, so bile možnosti, kako bi premostili težave, ki jih pri sporazumevanju med narodi povzroča pomanjkanje splošnega jezikovnega sporazumevanja. Možnostim boljšega jezikovnega sporazumevanja med narodi in za to potrebnim sodobnim učnim metodam so bili posvečeni tudi vsi glavni referati, ki so jih imeli priznani strokovnjaki iz raznih dežel. Narodi sveta, ki živijo pod »nevarnim varstvom* atomske bombe, čutijo bolj kot kdaj koli prej potrebo po medsebojnem razumevanju. Govorjeni jezik je nedvomno eden izmed pogojev za poglobitev tega razumevanja, kajti tudi naša doba je doba govorjene besede. Velike tehnične iznajdbe, hi se poslužujejo govorjene besede, kot na primer radio in televizija, so življenjske pogoje in človeške odnose, mnogo bolj preoblikovale kot pa iznajdba tiska. Pouk živih tujih jezikov je zato treba obnoviti, kajti dosedanje metode so privedle le do nezadostnih ali povprečnih uspehov. Vsak jezik je treba najprej govoriti, poleg tega pa mora jezikovni pouk v prvi vrsti služiti evropskemu in mednarodnemu sporazumevanju. S tega vidika učenje tujih jezikov ne sme več biti predpravica posameznikov, marveč mora biti omogočeno vsem učencem. Učenje tujih jezikov pa se mora pospeševati tudi na drugih področjih pouka, kajti učenci moralo biti seznanjeni s tujimi civilizacijami, da bodo znali pravilno ocenjevati svet okoli sebe. Na podlagi teh ugotovitev so na konferenci sprejeli posebno resolucijo, v kateri poudarjajo važni pomen učenja tujih jezikov kot sredstva za zbližan je in sporazumevanje med narodi ter zahtevajo uvedbo obveznega pouka vsaj enega tujega jezika že v osnovni šoli. Z začetkom šolskega leta je izšla tudi nova številka »Mladega roda” — šolskega lista za koroško mladino, ki je s tem stopil v 15. leto izhajanja. Ob vstopu v jubilejni petnajsti letnik je nedvomno na mestu, da znova opozorimo na veliki pomen, ki ga ta list zdaj že toliko let igra pri vzgoji naše mladine. S tem, da ga je prosvetno ministrstvo odobrilo za uporabo na dvojezičnih ljudskih šolah in na glavnih šolah dvojezičnega ozemlja na Koroškem ter za slovenski jezikovni pouk na srednjih šolah in na srednjih učnih zavodih Koroške, je »Mladi rod" postal neke vrste »uradno glasilo” šolske mladine na južnem Koroškem. Zato ne bi smelo biti šolarja, ki v svoji šolski torbi poleg drugih učnih pripomočkov ne bi imel tudi »Mladi rod”, saj mu je le-ta dragocena pomoč pri učenju slovenskega Kakšna bo šola leta 2000? Kako bo poskrbljeno za splošno in strokovno izobrazbo mladih ljudi ob prelomu tisočletij? S temi in podobnimi v prašanji se je bavila tudi skupina ameriških vzgojiteljev, arhitektov, inženirjev in izvedencev za učila, ki so pripravili zanimive načrte, kako si predstavljajo šolo bodočnosti. Po teh načrtih naj bi nastala s tehničnega vidika pravcata »deveta dežela« elektronskih naprav, televizijskih oddaj, filmov in magnetofonov, skratka nekaj, kar ne ibi bila samo šola, marveč ustanova, v kateri bi se lahko usposabljalo in izpopolnjevalo kakih 60.000 ljudi. Šola prihodnosti bi obsegala vse od otroškega vrtca do fakultet, odprta bi bila vseh 24 ur dnevno in vseh 52 tednov na leto. Tako rekoč pod eno streho naj bi bile osnovne, srednje in visoke šole, knjižnica, umetniški zavod in muzej, zdravstveni centri in bivališča. Po zamisli ameriških strokovnjakov bo šola leta 2000 'dokaj nenavadna zgradba. Nad poslopji z dvoranami za gledališke predstave, koncerte, predavanja, razstave in zborovanja jezika, hkrafi pa fudi bogat vir poučnega in zabavnega čtiva. Nova številka je namenjena mesecema september in oktober ter vsebuje vrsto sestavkov o jesenskem delu na polju, nadalje pravljice in pripovedke, članek o materinem jeziku kot dragoceni dediščini, domoznanske sestavke in prispevek iz »jezikovne delavnice", poročila o športu in osvajanju zraka ter stalno rubriko mladinskih dopisov; seveda pa tudi uganke, pesmice in mnogo lepih ilustracij. Starši! Preskrbite svojemu otroku »Mladi rod”. Posamezna številka stane samo 3 šilinge. Dobite ga lahko v knjigarni »Naša knjiga" v Celovcu, Wulfengasse, ali pa ga naročite na naslovu: Mladi rod, Klagenturt, Postamt 2, Posffach 45. ter za oddih se bodo dvigali trije stolpi, visoki do 150 m in v različnih višinah medsebojno povezani s hodniki. Mnogonadstropni »stolpi učenosti« bodo imeli humanistične in naravoslovne oddelke ter kulturni center. V tistih delih stolpov, ki bodo brez oken, se bo mladi rod lahko nemoteno posvetil učenju določenih predmetov, vzdolž vse višine stolpov pa bodo razporejeni balkoni in terase, kjer se bodo študentje lahko razgibali po napornem študiju. V poslopjih zraven stolpov bodo laboratoriji za poskuse in ateljeji, v katerih bodo v besedi in sliki snemali učne programe, ki jih bodo potem hranili v elektronskem centru. Šolska knjižnica ne bo hranila knjig, temveč magnetofonske in mikrofilmske posnetke; tako rekoč s pritiskom na gumb bo študent naročil to ali ono poglavje v določeni strokovni knjigi. Elektronske naprave bodo pošiljale učno gradiv naravnost v razrede. V posebnem poslopju naj bi se predšolski otroci počasi navajali na šolsko skupnost. Šola prihodnosti bo imela tudi muzej, živalski in botanični vrt ter športno dvorano s premično streho. Najbolj nenavadna naprava, ki jo bodo uporabljali študentje leta 2000, je tako imenovana »študijska krogla«, neprozorna celica, ki bo imela približno dvometrski premer in ki jo bo mogoče postaviti tudi v domači hiši. Dijak ali študent se bo zaprl v to kroglo in bo brez motenj študiral po najnovejših metodah. Na radijsko-televizijskem sprejemniku bo lahko spremljal oddaje z vsega sveta. V svoji -študijski krogli s klimatičnkni napravami bo imel mikrofon, magnetofon, slušalke, majhno filmsko platno, elektronski računalnik, za svetlobo občutljivo pisalno mizo, razmnoževalni aparat, pisalni stroj in stol s premičnim sedežem. Seveda ta šola ne bo namenjena samo otrokom, marveč tudi odraslim. Delovni teden bo znatno krajši, zato bodo imeli tudi odrasli precej več časa za izpopolnjevanje v poklicu in^ za nadaljnje izobraževanje. Na posebnih tečajih naj bi šola prihodnosti usposabljala do-raščajočo mladino tudi za druge dolžnosti in naloge, kot so družinsko življenje, odgovornost v družbi in podobno. 0 Letoinji .Teden avstrijske knjige” bo prirejen v času od 22. oktobra do 1. novembra. V tem okviru bodo po vseh deželnih glavnih mestih velike knjižne razstave, v manjiem okviru pa tudi v Številnih drugih mestih in krajih Avstrije. 0 Na umetniškem festivalu britanskega Common-wealtha, ki se je prejSnji leden hkrati začel v mestih London, Cardiff, Liverpool in Glasgovr, bo do 2. oktobra v okviru najrazličnejših prireditev sodelovalo okoli 1300 plesalcev, pevcev, igralcev, pesnikov, slikarjev, kiparjev in filmskih strokovnjakov. 0 Komorni zbor iz Innsbrucka, ki si je na zadnjem mednarodnem tekmovanju pevskih zborov v Arezzu osvojil dve drogi nagradi, bo spomladi leta 1966 gostoval na Madžarskem, kamor ga je povabil institut za kulturne odnose s tujino pri madžarskem prosvetnem ministru. 0 Od 26. septembra do 2. oktobra bo v Dar es Sa-lamu mednarodni kongres o afriški zgodovini, ki ga bo pod pokroviteljstvom tanzanijske vlade organizirala UNESCO, specializirana organizacija Združenih narodov za kulturo, znanost »n prosveto. Poleg predstavnikov afriških dežel bodo na kongresu sodelovali tudi delegati iz Velike Britanije, Francije, ČeSkoslovaSke, Indije, Vzhodne Nemčije, Poljske, LR Kitajske, Amerike, Sovjetske zveze in Švice. 0 Pri konservatorskih delih v samostanu Studeni so odkrili fresko .Križanje” iz leta 1209. Podoba je bila stoletja izpostavljena neugodnim razmeram, toda že po prvem čiSčenju se je pokazala prvotna barvna lepota. Strokovnjaki menijo, da je najdena freska najlepSi kulturni spomenik srbskega srednjeveškega slikarstva. 0 Delavsko prosvetno druStvo Svoboda SoStanj je s svojo godbo na pihala .Zarja”, orkestrom .Elektra” in vokalnim oktetom pred nedavnim gostovala v Štajerskem rudarskem mestu Trieben. S tem so Šoštanjčani vrnili obisk pihalni godbi iz Tricbna, ki je letos maja priredila koncert v SoStanju in Velenju. 0 Grčija, edina evropska država, ki doslej Se ni imela lastne televizije, je zdaj začela z oddajami poskusne postaje v Atenah. Vsak večer so na sporedu enourne oddaje, ki vsebujejo predvsem vzgojne filme in aktualna poročila. 0 Približno 300 km južno od Lime v Peruju so pred nedavnim izkopali flavto, katere starost so strokovnjaki ocenili na 9000 let. Doslej je za nojstarejSe glasbilo na svetu vetjola neka hebrejska flavta, ki je bila izdelana pred kakimi 5000 leti. »Mladinski forum 65“ Sindikalna mladina na Koroškem tudi letos pripravlja svoj tradicionalni »Mladinski torum”, kakor se imenujejo vsakoletni kulturni tedni delavske mladine. Letošnji »Mladinski forum 65” bo prirejen v Celovcu v času od 13. do 28. novembra ter bo obsegal vrsto kulturno-umetiniških, vzgojnih in družabnih prireditev, katerim se bo pridružilo še več razstav in tekmovanj posameznih poklicev. Poleg tega bo koroška sindikalna mladina v letošnji jesenski in zimski sezoni razvila obsežno vzgojno dejavnost. Za prihodnje mesece predvideva okoli 400 predavanj in drugih prireditev v posameznih mladinskih celicah, kjer bo delavska mladina seznanjena z zanimivimi problemi splošne izobrazbe in posebej sindikalnega gibanja. V načrtu pa je fudi posebna o-srednja sindikalna šola za mladinske funkcionarje. Končno si je sindikalna mladina na Koroškem za letošnjo jesen zastavila nalogo, da v okviru posebne akcije tudi tiste pripadnike delavske mladine, ki še niso vključeni v sindikat, pridobi za veliko sindikalno organizacijo. Knjige — miroljubne odposlanke Čeprav trgovina s knjigami v mednarodni gospodarski izmenjavi še zdaleč ne zavzema vidnejšega mesta (v nobeni industrijski visoko razviti državi izvoz knjig ne presega niti enega odstotka vrednosti celotnega izvoza), se obseg trgovine s knjigami vendar stalno veča. V večini držav se je v zadnjih desetih letih povečal kar za dvakrat. Vedno večji porast izmenjave knjig v svetu pa kaže, da knjiga v resnici postaja vse bolj pomemben faktor v spoznavanju sveta, kajti knjiga kot miroljubna odposlanka lahko zelo koristno vpliva na mednarodne odnose v današnjem svetu. Pri izvozu knjig zavzema med evropskimi državami posebno mesto Nizozemska: od leta 1946 do leta 1960 je vrednost knjig, ki jih je ta država izvozila, narasla od 1,3 kar na 35 milijonov dolarjev. Razmeroma majhna Nizozemska torej izvaža več knjig kot na primer obe veliki evropski državi Francija in Nemčija. Posebno vlogo tudi pri izvozu knjig razumljivo igrata obe svetovni velesili Amerika in Sovjetska zveza. Iz Amerike so leta 1960 izvozili 6,593.000 knjig, medtem ko jih je Sovjetska zveza leta 1961 izvozila okoli 35 milijonov. Knjige, ki so jih izvažali iz Amerike, so bile tiskane v 33 tujih jezikih, knjige, ki so prišle na svetovno tržišče iz Sovjetske zveze, pa so bile tiskane v 32 tujih jezikih. Iz teh podatkov je razvidno, da je knjiga tudi v današnjem času tehnike poleg radia in televizije še vedno zelo važno sredstvo za spoznavanje in sporazumevanje med narodi. Zanimivi načrti za šolo bodočnosti GOSPODARSKO SODELOVANJE MED VZHODM IN ZAHODOM: Avstrija kot primer praktične kooperacije Da je prišlo tudi tukaj do koncepta, je gotovo delna zasluga zavezniških svetovalcev, v glavnem pa je to sad uvidevnosti obeh velikih strank, da mora Avstrija s svojimi gospodarskimi silami razpolagati po lastni presoji, če hoče preprečiti gospodarsko odvisnost od inozemskih koncernov in tudi od inozemske politike. Po tem preudarku je avstrijski parlament leta 1946 sklenil nacionalizacijo avstrijske ključne lindustrije in bank, ne da bi izključil enakopravno delovanje podjetij v privatni lasti ali ga omejil z zakonskimi ukrepi. Od leta 1946 je avstrijsko gospodarstvo deljeno na mešano obliko med docela domači in inozemski iniciativi prepuščenega in v lasti republike se nahajajočega sektorja javnih podjetij, katerih vodilne osebe imenuje vlada. Poleg tega obstoja predvsem na področju agrarnega gospodarstva in mestnega konzuma obsežen kompleks zadružnih podjetij, oskrbovalna podjetja pa so pretežno v lasti občin in zveznih dežel. Delež javnega in zadružnega sektorja v avstrijskem go- spodarstvu je za državo z demokratično vladno obliko izredno visok. Ker pa so podjetja sama organizirana pretežno po enakih načelih družbenega prava kot tista v privatni lastnini in ker se zlasti na področju podržavljene industrije in .bank zasledujejo podobni cilji donosa, delež državne uprave v usmerjanju gospodarstva nikakor ni večji od onega, ki ga trenutno prakticirajo druge demokratične dežele. Če se je v Avstriji gospodarski vzpon odvijal v obsegu in tempu, ki bi bil v prvi republiki nerazumljiv, ne da bi bili doseženi uspehi za delovne ljudi in konzumente, .za pen-zioniste in varčevalce z rasantnim razvrednotenjem denarja zopet uničeni, potem je to uspeh sodelovanja med gospodarskimi partnerji. SPREMEMBA SMERI AVSTRIJSKE ZUNANJE TRGOVINE Samo kratek pregled o pristnem stopnjevanju ter o spremembi smeri avstrijske zunanje trgovine: Vrednost avstrijskega uvoza je 1937 znašala 1454 milijard šilingov, leta 1964 pa 4843 milijard šilingov. Vrednost avstrijskega izvoza je od 1217 milijard šilingov leta 1937 narasla na 3760 milijard šilingov leta 1964. Avstrija je torej imela leta 1937 pasivno trgovinsko bilanco. Njena zunanja trgovina s sedanjimi deželami EGS in EFTA ‘je bila takrat aktivna, z vzhodnimi deželami vključno Jugoslavije in s prekomorskimi deželami pa pasivna. Tudi leta 1964 je ‘bila avstrijska zunanja trgovina močno pasivna, pri čemer pa je v raizliko z letom 1937 v trgovini, z deželami EGS prišlo do najmočnejšega uvoznega viška, ki je po vrednosti ‘Znašal 10,5 milijarde šilingov. Nasproti deželam EFTA je pasiva zunanje trgovine znašala 11 milijonov šilingov, medtem ko trgovina z vzhodnimi deželami vključno Jugoslavije izkazuje izvozni višek 728 milijonov šilingov. S posameznimi trgovinskimi partnerji v območju EGS je bila leta 1937 trgovinska bilanca z Italijo in Francijo aktivna, leta 1964 pa samo še z Italijo. Od dežel EFTA je bila avstrijska trgovinska bilanca 1937 aktivna s Švedsko in Švico; leta 1964 pa izvzemši Veliko Britanijo z vsemi ‘ostalimi deželami. Kar tiče vzhodne dežele vključno Jugoslavije, je bila avstrijska trgovinska bilanca 1937 samo nasproti Sovjetski zvezi aktivna, danes pa je aktivna nasproti Sovjetski zvezi, Madžarski, Romuniji, Bolgariji in Jugoslaviji, medtem ko je s Poljsko in Češkoslovaško pasivna. Po osvoboditvi Avstrije izpod nacionalsocialističnega gospostva je bila republika razdeljena na štiri zasedbene cone, v katerih je vsaka posamezna vojaška vlada vpostavila tudi svoj trgovinsko-politični režim. V času primanjkovanja potrosnega blaga v Avstriji in v drugih evropskih državah so vojaške u-prave usmerjale same na sebi skromen izvoz avstrijskih izdelkov na svoja tržišča ali na tržišča, na katerih so imele poseben interes. Nasprotno pa je s počasnim nastajanjem tržnega gospodarstva bilo vsakokratno avstrijsko odkupno področje usmerjeno predvsem na uvoz iz izvirne dežele zavezniške zasedbene sile. Do maja 1953 sta ‘bila v Avstriji v veljavi dva uradna tečaja ameriškega dolarja. Šele od leta 1959 je vsled naglega naraščanja donosov iz turizma avstrijska plačilna bilanca aktivna, tako da se plačujejo uvozne dobave v konvertibilnih devizah. Šiling velja danes za eno najtrših valut, česar niti pomembna pasiva trgovinske bilance ne more spremeniti, ker je bila doslej z donosi iz turizma in ka- pitalnega prometa ter z uslugami vedno spet izenačena. Končno je Avstrija svoj uvoz daljnosežno liberalizirala. Vlada tudi nima vpliva na dodelitev deviz. V avstrijski zunanji trgovini velja v veliki meri načelo tržnega gospodarstva. Po obsegu skromen, po plačilni sposobnosti vendar zelo cenjen avstrijski trg je trg kupcev. Inozemski producent mora v Avstriji sam najti odjemalca za svoje blago. Žal se tradicionalni in za avstrijsko zunanjo trgovino pred 30 leti tako pomembni partnerji na evropskem Vzhodu še niso mogli odločiti za konvertibilnost svojih valut. Zato morajo svoje potrebe po uvozu kriti najprej na tržiščih, kamor prodajajo svoje blago. Iz političnih razlogov je bilo gospodarstvo teh dežel do nedavnega usmerjeno na trg prodajalcev, vsled česar ni bilo dovolj seznanjeno z navadami trga kupcev. TRGOVINSKI PROMET Z VZHODOM Tržišča v vzhodnoevropskih deželah z okroglo 320 milijoni prebivalcev pa so za uvoz investicijskega blaga široke potrošnje iz drugih evropskih dežel močno sprejemljive, vendar teh importov ne morejo plačati v obsegu, kakor si ga želi prebivalstvo. (Dalje prihodnjič) „3Cak(% cLgU^g- it?“ (Nadaljevanje s 1. strani) cher Alpe*, iz Košute v Karavankah je nastala »Zellertvand«, Vrtača je dobila ime »Dcutscher Berg« itd. itd. Da se za takimi prizadevanji skrivajo zelo določeni in prozorni načrti, je povsem jasno; nikakor pa ni razumljivo, da so se v službo tega očitnega potujčevanja postavili tudi uradni krogi, kakor to žal dokazujejo najnovejši zemljevidi. • Imenovati južno Koroško »čisto nemško ozemlje* ne pomeni le zavestnega zanikanja zgodovinskih dejstev, marveč predstavlja očitno laž tudi glede današnjih razmer. U-radne statistike danes res ne izkazujejo več tistega števila Slovencev, kot so ga ugotavljale pred desetletji, toda prefrigana igra številk posebno v danih pogojih ni in ne more biti verodostojno merilo. Sicer pa načina in rezultatov zadnjih ljudskih štetij nismo osporavali samo mi, v njihovo pravilnost je ravno v najnovejšem času resno podvomil tudi avstrijski strokovnjak za narodnostna vprašanja dr. Thcodor Veiter, ki se je prav zaradi tega podobno kot mi zameril krogom pri »Kdrntner Nach-richten*. Mnogo bolj pristna manifestacija obstoja in življenja nekega naroda kot osporavane številke je nedvomno njegova kultura, je njegovo prosvetno izživljanje. Na tem področju pa koroški Slovenci skozi vso svojo zgodovino izpričujemo toliko življenskc sile, toliko odpornosti in žilave volje, da je tudi najvecje krivice niso mogle uničiti. Nasprotno: svojemu jeziku in svojemu narodu smo ostali zvesti celo takrat, ko so se uklonili številčno mnogo večji narodi, takrat, ko je bilo za to zvestobo treba žrtvovati svobodo in življenje. V letih nacističnega nasilja, ko je bilo z izseljevanjem, zapori in koncentracijskimi taborišči izvedeno najbolj dosledno in hkrati najbolj grozno »ugotavljanje manjšine*, je slov. ljudstvo na Koroškem častno prestalo svoj veliki plebiscit* z junaškim odporom je z orožjem v roki glasovalo za enakopravnost in demokracijo v svobodi in miru. W Pisec članka v »Kdrntner Nach-richten« nam očita, da ponarejamo imena »čisto nemških krajev«. Kako je vendar mogoče govoriti o čisto nemških krajih, kjer že dolga deset- Srečen, kdor zna več jezikov! Bilžovs. — Po vrhovih Karavank se je že pokazal prvi sneg in prišel je čas, ko so odšli tudi letoviščarji. Letos jih je bilo razmeroma veliko tudi pri nas. Mnogo jih je bilo, ki so letos prišli k nam prvič, drugi pa so z veseljem prišli v naše kraje že drugič. Ob slovesu so vsi zagotavljali, da bodo prihodnje leto spet pri nas letovali, ker nadvse jim ugaja lepa raznolika lega naših vasi ter so zadovoljni z lepim mirom v naših krajih. Ne nazadnje pa hvalijo tudi gostoljubnost, prijaznost in odkritost naših ljudi. Slišali so pri nas govoriti drug jezik kot je njihov, ker nikakor nismo skrivali dejstva, da smo Slovenci. Ugotovili smo, da jih to ni motilo, še več, celo želeli so slišati našo slovensko besedo in videti naše običaje. Zaradi tega so nekaj večerov v letošnjem poletju nastopali pevci Slovenskega prosvetnega društva „Bilka" in zapeli vrsto naših slovenskih pesmi. Letoviščarji so z velikim zanimanjem poslušali ubrano našo pesem ter se o njej pohvalno izražali. Neki letoviščar, profesor v Zahodni Nemčiji, se je izrazil o naši pesmi sledeče: Wer diese Lie-der nicht hort oder nicht horen wiII, den hat der Herrgott gestraft." Mnogi letoviščarji, naj so bili Francozi, Nemci ali Nizozemci, so se čudili, da pri nas govorijo dva jezika ne samo izobraženci, temveč tudi navadni ljudje in otroci. Srečni ste, tako je dejal neki Nemec, ko znate več jezikov. Pri nas je res čudno. Tujec zna in ve ceniti veliko vrednost znanja obeh deželnih jezikov, med nami pa so ljudje-starši, ki odklanjajo prijavo svojih otrok k dvojezičnemu pouku, ne da bi se zavedali, kakšno škodo jim s tem delajo. Dve novi šoli na Koroškem Pomembna bosta ostala v zgodovini graditve šol na Koroškem torek in petek minulega tedna. Lahko ugotavljamo, da je dežela pod socialističnim vodstvom v povojni dobi pokazala razveseljivo zanimanje za gradnje šolskih poslopij, da tako omogoči pogoje za višjo izobrazbo mladine, ki jo zahteva današnji razvoj v svetu. Podgorje v Rožu Ob veliki udeležbi žalnih gostov smo 17. t. m. spremili k zadnjemu počitku daleč naokoli znanega pevca, godbenika in lovca Izidorja O b i 1 č n i k a. Pokojni je dosegel visoko starost 91 let. Zibelka mu je tekla pri p. d. Mežnarju v Bilčovsu. Bil je sin slovenskih staršev, kar tudi nikdar v življenju ni tajil, čeprav ga je tok življenja večkrat peljal v krog drugomislečih. V Bilčovsu je več let opravljal službo organista, kar je nadaljeval tudi še dolga leta po preselitvi v Podgorje. Pokojni je bil do pozne starosti živahne in vesele narave. Rad je pre- ____ , - . ■ ■ i peval tudi slovenske pesmi in v letja in tudi še danes delujejo slo- SVojih mladih letih vodil kvintet, ki venska prosvetna društva? Vsako le- je bjj med prvimi na Koroškem. Goto prihajajo v naše kraje številni tuj- jili so štiri ali petglasno zborovsko ci, ki tukaj preživljajo svoj dopust, petje ter nastopali na raznih sloven-Poleg naravnih lepot spoznavajo tu- skih prireditvah. Zborovodja je^za di ljudi in tisto, kar jih najbolj za- odlično zapete pesmi žel vsesplošno nima, najbolj privlačuje, je domača 'priznanje. Kot vešč godbenik je igral slovenska beseda. Če bi bili ti kraji na različnih inštrumentih. res »čisto nemški*, potem tukaj ne bi bilo avtohtonega slovenskega prebivalstva, potem se tukaj gotovo ne bi razlegala slovenska pesem in tudi ne bi bilo slovenskih prosvetnih društev. Slovenska beseda in slovenska pesem torej dokazujeta, da živijo v teh krajih Slovenci, zato je povsem razumljivo in pravilno, da imajo ti kraji tudi slovenska imena. ® Končno nas še dolžijo, da Koroško potujčujemo in da jo hočemo spremeniti v slovensko deželo. Pake trditve so preveč smešne, da bi jih sploh kdo resno jemal, niti ne tisti, v čigar zvodenelih možganih so se porodile, kajti v njegovem miselnem svetu je vse preveč protislovij, ki jih je zmožna le bolestna domišljija. Pisca članka bi samo vprašali, če morda tudi v naslednjih dveh primerih vidi »potujčevanje in sloveni-ziranje* Koroške: Zvezi slovenskih zadrug je bilo prepovedano odpreti svoje podružnice v pretežno slovenskih vaseh, v katerih pa so bile hkrati ustanovljene nemške zadruge; priseljenec iz Nemčije, ki je na južnem Koroškem zgradil svojo tovarno, prepoveduje v njej domačim delavcem uporabljati domačo slovensko govorico. Takih in podobnih primerov bi lahko navajali še celo vrsto; ponavljajo sc v najrazličnejših oblikah, dogajajo se povsod, kjer žive Slovenci. Ali ob vsem tem ne bi mi mnogo bolj upravičeno postavljali vprašanje: Kako dolgo še? V Celovcu: Spomin žrtev fašizma Na nedavni seji deželnega vodstva Zveze socialističnih borcev za svobodo in žrtev fašizma je bilo sporočeno, da bo 1. novembra letos na celovškem mestnem pokopališču odkrit spomenik žrtvam fašizma. Za postavitev tega spomenika je bilo doslej zbranih 125.000 šilingov, katere so prispevali deželna vlada, občine, zbornice, sindikalna zveza in člani posameznih organizacij. Spomenik bosta izdelala celovški arhitekt dipl. ing. Nitsch in mladi koroški umetnik Valentin Oman. V torek so izročili svojemu namenu novo glavno šolo v Beljaku. Otvoritvi so prisostvovale številne osebnosti javnega življenja. Župan Timmerer je pudaril, da je bilo z zgraditvijo šole, ki obsega najmoderneje opremljene prostore za osem razredov, ustreženo dolgi želji prebivalstva. Predvsem se je zahvalil deželnemu glavarju Simi, ki je imel za gradnjo glavne šole v Beljaku veliko razumevanje. Po dolgoletnih prizadevanjih zastopnikov velikovškega okraja je končno uspelo tako daleč, da so v petek mogli izročiti svojemu namenu zvezno gimnazijo in realno gimnazijo. Solo je otvoril prosvetni minister dr. Piftl- Percevic in v svojem govoru med drugim povedal, da povprečno od 56 avstrijskih u-čencev trenutno le eden obiskuje Slovenska gimnazija v Celovcu ima tudi v novem šolskem letu vrsto problemov Da smo koroški Slovenci živo zainteresirani na lastni srednji šoli, ki nam je bila zagotovljena v členu 7 državne pogodbe, najbolj jasno dokazuje uspešni razvoj slovenske gimnazije v Celovcu. Število dijakov na tej šoli iz leta v leto narašča, ob koncu minulega šolskega leta pa je že tretjič zapustila gimnazijo skupina slovenskih maturantov. Tudi v novem šolskem letu se je število slovenskih dijakov močno povečalo v prvi razred je bilo vpisanih 64 fantov in deklet, cako da mora biti razred spet deljen na paralelki; skupno pa je na gimnaziji letos 375 dijakov in dijakinj. Kljub temu nedvomno razveseljivemu razvoju pa ima slovenska gimnazija tudi ob vstopu v deveto leto svojega obstoja še vrsto nerešenih problemov, ki njeno delo bistveno oteakočajo. V prvi vrsti mislimo tukaj na dejstvo, da šola še vedno nima svojega lastnega poslopja in je torej že deveto leto obsojena na stalni popoldanski pouk. Poleg tega pa je nevzdržno stanje v tem, da si na merodajnem mestu očitno še niso na jasnem na primer glede vprašanja, kdo je pristojni nadzornik. Iz letnega poročila gimnazije za šolsko leto 1964/65 je namreč razvidno, da je šolo še letos marca inspiciral deželni šolski nadzornik dr. Arnold, čeprav to po jasnih določilih manjšinskega šolskega zakona ne spada v njegovo pristojnost. Prav tako pa čaka rešitve tudi zahteva po priznanju dvojezičnosti pri navedbi krajevnih imen v dvojezičnih spričevalih in drugih listinah slovenske gimnazije. To je le nakaj posebno perečih problemov, katerih zadovoljiva rešitev bi Državni gimnaziji za Slovence v Celovcu bistveno olajšala njen nadalnji uspešni razvoj. kakšno višjo šolo, kar pomeni nizko stopnjo avstrijskega šolstva. Deželni glavar Sima, ki je očrtal trenutni položaj šolstva na Koroškem, pa je poudaril da je nujno potrebno zvišati stanje učnih moči, ker je pomanjkanje učiteljstva zelo pereče vprašanje. Uradni dnevi pokojninske zavarovalnice Deželni urad pokojninske zavarovalnice za delavce bo imel v oktobru na Koroškem naslednje uradne dneve; 6. 10. — Šmohor, Uradno poslopje 13. 10. — it. Vid ob Glini, Friesacherstr. 1 14. 10. — Spittal ob Dravi, Lutherstr. 4 20. 10. — Beljak, Kaiser-Josef Platz 1 21. 10. — Wolfsberg, Weyerplatz in sicer povsod v času od 8. do 12. ure. Vse življenje je bil velik ljubitelj narave. Gozd in lov sta mu bila najljubše razvedrilo. Večkrat se je udeležil tudi lova na divje svinje in medvede v sosedni Sloveniji. Tudi tam je s svojim petjem in živahnostjo zapustil kar najboljše vtise. Njegovo srce je prenehalo biti, sina gorjanskih hribov je zagrnila zemlja na pokopališču v Podgorjah. Bodi mu izrečena prisrčna zahvala za vse, kar je dobrega storil tudi svojemu narodu, iz katerega je izšel. VABILO Na Radišah bo v okviru Slovenskega prosvetnega društva koncertiral MOŠKI KOMORNI ZBOR iz Krope Koncert bo v nedeljo, dne 3. oktobra 1965, ob 14.30 uri v društveni dvorani. Vsi ljubitelji lepe pesmi prisrčno vabljeni! Slovenska prosvetna zveza Rute pri Rinkolah Minulo soboto smo na pokopališču v Šmihelu nad Pliberkom položili v grob telesne ostanke najstarejšega občana velike pliberške občine in tudi najstarejšega člana šmihelske župnije. Tik pred izpolnitvijo 98. leta življenja je preminul Miha Kropivnik, p.d. Šrancev oče na Rutah pri Rinkolah. Pokojni oče sc je lahko do visoke starosti veselil izredne telesne in duševne svežine. Poleg gospodarjenja na malem posestvu je bil po poklicu krojač. Do visokih let je mogel vbadati s šivanko še brez očal. V prejšnjih letih je mnogo hodil po »šterah« po bližnji in daljnji okolici, kjer je krojil obleke v zadovoljstvo vsem. Zaradi njegove poštenosti, lepega in mirnega značaja ter stalne pripravljenosti pomagati povsod, kjer je le mogel, so ga vsi cenili in spoštovali. Občudovanja vredno je bilo, da je do nedavnega storil peš vsa pota z Rut v Pliberk in vsako nedeljo v šmihelsko cerkev. Danes niti mladi ne pešačijo. In kar je pomembno: oče Miha je bil vedno zaveden član slovenske narodne družine na Koroškem in v takem duhu sta z ženo vzgajala tudi naraščaj. Poznamo najbolj sina Francija Kropivnika, ki je gotovo po vzgoji očeta postal zaveden prosvetaš, organiza- Borovlje V starosti 62 let je umrl Karl Krebs, delavec v Borovljah. Najbolj tragično je, da je nepričakovano umrl na potovanju v Nemčiji, kjer je obiskal svojega sina. Iz Nemčije je napisal še nekaj pozdravnih razglednic na svoje tovariše v Borovljah. Pokojni ni bil koroški rojak. Pred tridesetimi leti, ko je prišel v Borovlje, ni znal slovenskega jezika, tega se je naučil od svojih sodelavcev v gozdu in tovarni, kjer si je služil svoj kruh. Po svojem prepričanju je bil zaveden in odločen antifašist. Po vojni se je pridruži! slovenskim organizacijam. Lepo za njegov značaj je bila vsekdar izrazita mednarodna solidarnost s slovenskimi delavci in organizacijami, pri katerih je sodeloval tudi kot odbornik. Pokojni je bil odkrit prijatelj znanega podpredsednika Zveze koroških partizanov Urha Olipica-Petra iz Trnj pri Svetni vasi. Pokojnega Krebsa bomo ohranili v trajnem lepem spominu, njegovi žalujoči ženi in otrokom pa izrekamo naše globoko sožalje. Libuče Nedavno tega sta sklenila zvezo za življenje mlada človeka in si obljubila stalno zvestobo. Ženin je bil Fredi Kranjc, nevesta pa Johana M ii 11 e r, oba doma iz zgornjega kraja Libuč. Veselo ženitovanjsko slavje je bilo v domači gostilni pri Marinu, kjer odru‘Slovenskega prosvetnega dru- Priložnosti zelo pri- štva v Šmihelu. To je dobrega očeta P™ne prostore. Razpoložen e je b,-vellka zasluga. lo prijetno prisrčno in razigranos ko Na pogrebnih svečanostih je častno se stevllni Vsvacle vesellh z mla' število žalnih gostov izkazalo pokoj- dim novoporocen.m parom nemu Šrancu zadnjo spoštovanje in Žcl?Jn ,re“> i" *■ gova mati zavedna Slovenka. Pa tudi nevesta je iz dobre poštene družine. Ženin sc je učil pekarske obrti, nevesta pa je spretna šivilja. Oba mlada, marljiva in v zavesti izpolnjevanja dolžnosti, ki jih zahteva življenje, bosta gotovo v sreči in zadovoljstvu korakala po skupni življenjski poti. Ko mladima novopo-ročencema srčno čestitamo, ne dvomimo, da bosta po vzorih svojih staršev vzgajala tudi svoj naraščaj. tor, pevec in igralec predvsem na Oče Miha Kropivnik naj v miru počiva v domači zemlji, žalujočim svojcem pa velja naše iskreno sožalje! Celovec Prejšnji petek smo položili k trajnemu počitku telesne ostanke Janeza Martinjaka. Doma je bil iz Srej pri Št. Jakobu v Rožu, od svojega 18. leta dalje pa je živel v Celovcu, kjer si je služil kruh kot asistent pri raznih zdravnikih. Dosegel je starost 84 let, bil pa je do poslednjega čil duševno in telesno. Kljub dolgemu bivanju v Celovcu je ostal vedno zaveden Slovenec in je to vsekdar tudi dejansko izpričal. Med drugimi je bil tudi zvest naročnik Slovenskega vestnika. Zglednega pokojnika bomo o-hranili v častnem spominu! K O L E D A R Petek, 24. september: Rupert Sooota, 25- september: Kleofa Nedelja, 26. seplember: Ciprijan Ponedeljek, 27. september: Koz. i. Dar Torek, 28. september: Venčeslav Srecfa, 29. september: Mihael Četrtek, 30. september: Hieronim Naši znanci z dvorišča so sklenili, da opu-ste stare zdrahe in skupno pbiščejo luno. Za hišo so znosili na kup dračja ter nanj postavili staro leseno korito. Ponoči pa, ko je že vse spalo, so se odločili za pot. 2e je hotel pes prižgati dračje, ko iz hleva priteče teliček s prošnjo, naj še njega vzamejo s seboj. Precej truda jih je stalo, preden so ga prepričali, da je pretežak in da zanj ni prostora .. . Ko je pes vendarle prižgal dračje, jih je tako naglo odneslo kvišku, da so skoraj popadali. Najprej je prišel k sebi muc in naravnal korito proti luni. Neslišno so zaplavali po nebesnem svodu... Kje spodaj je že bilo domače dvorišče! Kura, ki je prevzela dolžnost, da bo beležila popotne vtise, je svečano nakracala na figov list: »Prvi v vesolju! Razpoloženje odlično! Luna vedno bližje!« »Prvi smo,« je ponosno pritrdil pes, privlekel od nekod staro, votlo kost in si jo nastavil kakor daljnogled. »Kaj se bolj blešči: moj puh ali luna z žartki,« je hotela vedeti gos. Toda kura je za-kokodakala v vsemirje: »Glejte, glejte! Luna se nam že smehlja!« Naši potniki so se zastrmeli predse. Res je bila luna vedno bližje. Obraz ji je postajal bolj in bolj okrogel ter nasmejan . . . Ko so se ji dovolj približali, jih je prijazno ogovorila: »Dober večer! Torej ste me le prišli obiskat!« »Prišli smo,« so iz korita odvrnili naši znanci in v zadregi mencali, ko jim je luna pomolila srebrn žarek v pozdrav. Pes bi moral celo prebrati nekakšen govor. Toda z LASTOVICAM Kam letite, kam bežite, drobne ptice lastovice? V tujo tja deželo me letimo zdaj; tam je vse veselo, tam je večni maj. Tam pomlad je večna, a med vas bo prišla zima in pa mraz. Drage ptice lastovice, jaz bi z vami šel, ko imel bi perutnice, ko bi smel. . . neba je priskakljalo toliko radovednih zvezdic, da se je držal kot bi požrl neznansko dolgo kost. Spet je bil muc tisti, ki jih je rešil zadrege. »Darilca smo ti prinesli, draga tetka,« je skladko zamijavkal. »Da, da,« so drugi brž prikimali, veseli, da lahko vsaj nekaj povedo. Toda ko so posegli za darili, jih ni bilo. Pogledali so pujsa in njegov skesani obraz jim je vse razodel. Ogorčeni so se lotili požeruha. Ej, 'bila je sramota za naše dvorišče! Zvezdice so se tako hihitale, da so se kar utrinjale. Vendar je luna brž spet napravila mir. Povprašala je, kaj je novega na dvorišču. Kura je zdrdrala, da je izvalila kar sedem piščančkov, gos pa ji je segla v besedo in se pohvalila, da je sosedov gosak ves nor nanjo. Pes je zamomljal, da rad laja v luno, če ta sveti. Pujs pa je od sramu v tla gledal; kaj neki bi, ko so tudi luna in zvezdice izvedele, kakšen požeruh je . . . Prijetno je bilo kramljati z luno. O marsičem bi se še pogovoril, če bi ne bežal čas tako hitro in se bi ne bilo treba posloviti. Vendar pa so obljubili luni, da jo kmalu spet obi-scejo! Uf, ikako naglo je šlo navzdol! Noben klanec v vasi ni bil tako strm. Dolgo so mahali luni in dolgo so jim tudi mežikale navihane zvezdice. »Prijazne ženske, mar ne.« so se je spominjali naši potniki. . . Nenadoma pa je luno, ko so bili skoraj že tik nad domačo vasjo, prekril črn oblak. »Na desno,« je zavpil pes. Toda muc je obrnil korito na levo, da je onega grdo spodneslo. Razjarjeni pes je zgrabil svoj daljnogled in ga z vso silo zalučal v muca. Ta pa, ne bodi len, je snel s korita strešnik, ki je rabil za krmilo in z njim po psu. Nastal je direndaj, zakaj dvignil se je pujs in zibal korito, da so nihali sem ter tja po nebu. Kuri je odneslo vse figove liste. Gorje, nihče ne bo prebral, kar je bilo napisanega o popotovanju! »Na pomoč! Morilci so med nami,« se je drla gos. Buuuum! Korito je treščilo ob tla. Sreča v nesreči, da so padli na domače gnojišče. Ko so se vendar izkobacali venkaj, otresli s sebe gnoj, so se brez besed, na smrt užaljeni, raz- 2>ec2 in vnuk Živel je starček, star kakor zemlja, napol slep in gluh in kolena so se mu šibila. Pri jedi je komaj držal žlico v roki in juha se mu je razlivala po prtu in obleki. Njegov sin in snaha sta se zaradi tega hudovala in končno je moral stari oče v zapeček. Odtlej je dobival ded hrano v lončeni skledici in še to vselej premalo. Žalostno je pogledoval izza zapečka na mizo in oči so mu zalivale solze. Nekoč pa so se mu tresle roke tako zelo, da ni mogel obdržati niti skledice; padla je na tla in se razbila. Snaha je godrnjala, a starček je molčal in se žalostil. Za majhen denar je kupila leseno skledico in iz te je moral odslej ubogi starček jesti. Ko je nekoč družina sedela pri mizi, je prinesel vnuček deske in jih pričel zbijati. „Kaj boš naredil!" ga je vprašal oče. ..Koritce," je odgovoril otrok, „da bosta iz njega jedla oče in mati, ko bom jaz velik." Mož in žena sta se spogledala, pričela sta jokati in takoj sta privedla starčka izza zapečka k mizi. Od tedaj je ded jedel pri mizi in mlada dva nista bila več huda, čeprav je jed včasih malo razlil po prtu in obleki. Premalo zemlje in preveč Živel je bogat kmet. Toliko je imel sveta, da ga v pol dne ni obhodil, pa mu ga še ni bilo dosti. Imel je soseda; ta je bil siromak. Drugega ni bilo njegovega, nego lesena koča in boren zeljnik; ob meji so mu stale tri visoke, krive češplje. Ta zelnik je bodel bogatemu kmetu v oči. „Prodaj mi zelnik," je rekel sosedu, »ime-ti ga moram, da bo ves svet moj od vode do hriba." Sosed ga je zavrnil: „Ne morem ti prodati zelnika. Kako naj živim brez njega, ki mi daje vsakdanjo hrano!” »Če mi ga ne daš iz lepa, ga boš dal iz grda," je zagrozil kmet. Pa se kmet domisli in gre h gosposki in toži soseda, da mu dela škodo, ker mečejo češplje ob zelniku svojo dolgo temno senco na njegovo — kmetovo — deteljo. Tako ga je tožil, potem pa je vesel svojih naklepov odšel z grajskim pisarjem v krčmo. Šele pozno zvečer se je dobre volje odpravil proti domu, pa ga je zajela na ravnem polju temna noč in zgrešil je pot. Hodil je in hodil. Že davno bi bil moral biti doma, hotelo se mu je že dremati, pa ni vedel, kod ga nosijo trudne noge. Prišel je do sivega zidu, razveselil se ga je. „Tu so ljudje," si je misli, „naprej nisem kos, prosim jih prenočišča." Taval je ob zidu, našel vrata, vstopil, storil nekaj korakov, se spotaknil in padel. šli vsak na svojo plat. Če bi naslednjega dne vsega ne izklepetala gos, bi najbrž nikoli ne izvedeli, kako žalostno se je končal izlet. Luni pa so po mojem že prišepnile zvezdice, naj zlepa več ne pričakuje obiska in ji tudi povedale, kako so se razšli naši popotniki z dvorišča! Dragan Milkovič „Kaj vraga je to?" pravi in tiplje okrog sebe. Otiplje grob, otiplje križ: zašel je na pokopališče. Obide ga groza. Tačas v zvoniku udari kladivo; kmet šteje, našteje polnoči. A kaj je to? Po zadnjem udarcu se začne izmed grobov dvigati, širiti in naraščati skrivnosten šepet, zamolkel smeh, polglasen prepir. Bolj mrtev ko šiv sede kmet na grob in se prekriža. Kar začuje tudi pod seboj iz zemlje glas: „Živec, debelec, ali si mutast? Kdo si, kaj delaš na moji strehi? Govori, da mi ne bo treba vstati in iti gledati" Kmet je zdrknil z groba, pokleknil in trepetaje rekel: „Jaz sem, jaz — krščanski človek, zašel sem, nemara sem preveč pil. Bog mi odpusti ta greh! Pri gosposki sem bil po opravkih zaradi zelnika, ki mi ga sosed noče zlepa dati.” „Ti si, ti? Zdaj te poznam! Glej, glej, sveta imaš premalo, praviš, in se boš še pravdal zanj?” Tako se je zopet oglasilo iz groba, ob tem pa še čuden krohot, kakor da bi kdo grah iztresal. „Revež si, revež in meni se smiliš. Jaz sem bil tudi tak. Nikdar mi ni bilo dosti zemlje. Zdaj je imam pa dovolj! Preveč je imam, v usta mi sili, v nos in ušesa. Veš kaj, ti imaš premalo zemlje, jaz je imam preveč; dajva, menjajva!" Kmet je čutil, kako se pod njim dviga grob, in prešinil ga je smrten strah. Tačas pa je udarilo v zvoniku eno in kakor na mah je po grobeh vse utihnilo. Ko je šel zjutraj grobar dan zvonit, je našel kmeta nezavestnega ob grobu. Prenesli so ga domov in le počasi je okreval. Lasje so mu bili tisto noč osiveli. Z ubogim sosedom pa se je poravnal in mu prepustil del svojega bogastva. Fran Milčinski iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiuiitiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiHuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiii VLADO FIRM: Uskoška nevesta 16. nadaljevanje Iz oči je sršelo. Mesnate roke so zgrabile najbližjega vsiljivca, ga dvignile in ga treščile skozi zaprto okno na grajski vrt. Uskoki so zatulili. Kogar je dobila v objem, ga je stisnila na prsi in zahreščala bi mu bila rebra, da ga ni pred tem varovala mehka gmota. Končno se ji je mali čokati Uskok zaletel v noge, zgrabil za eno in jo spodnesel. Orjaška kuharica Barbara se je zavrtela, se po zraku lovila z rokami in se sesedla na otepajočega malega napadalca, ki se ni mogel dovolj urno izmakniti njenemu goratemu sedalu. Uskoško krohotanje je napolnilo sobo. S težavo so izpod Barbare potegnili tovariša, ki mu je že primanjkovalo sape. Še poprej pa je bil deležen nekaj krepkih Barbarinih zaušnic. Zaman pa so iskali grajsko gospo in njene hčere, ki so že pred tedni odpotovale na češarki dvor na Dunaj. Na grajskem dvorišču pa je med dvema konjema visela mehko postlana nosilnica. Okoli konj se je vrtel Brano in pregledoval vsak jermenček, da bi med potjo ne popustil. Kdaj pa kdaj je pogledal k bolničinemu vzglavju. S težko modrikasto svilo je bila pokrita Dana. Le njen bledi obraz je gledal izpod pokrivala. Nerazpoložen je k Branu pristopil Tudor. „Kako je z bolnico?" je potiho vprašal. „Dobro, sinko, le nekaj dni bo še morala ležati. Sledovi grajskega biča pa so se ji za večno vrezali v telo." Tudor se je nehote ozrl na grajsko okno. Pristopil je k Daninemu vzglavju in ji popravil znojne lase, ki so ji v vetru silili na čelo. Njene oči so se uprle vanj. „Dana," jo je nagovoril in prijel za roko, ki jo je čutil pod pregrinjalom, „ali hočeš z menoj na grad Žumberk?” Danine ustnice so se zganile. Tudor se je sklonil in čez njen obraz je legla senca. V njenem pogledu je ležal odgovor. »Spravimo te na Beli dvor. Stari svobodnjak te čaka." Prikimal je, se nasmehnil in se oddaljil. Brano je mrmraje gledal za njim. Na grajskem dvorišču so se v četverostopu razvrščali uskoški konjeniki. Hrup se je polegel. Uskoki so bili zopet vojščaki. Tudor je pregledoval četo. Vsa, tudi polomljena vrata na gradu so bila na široko odprta. Veter je butal in treskal z njimi. Hlevi so bili prazni. V kaščah se je še dvigal prah. Izpuščeni tlačani so presrečni zapuščali grad groze, za njimi pa sta škripala dva natovorjena voza, namenjena na Žumberk. Konja z nosilnico sta se premaknila z mesta. Oboroženo spremstvo, ki ga je vodil Brano, ji je počasi sledilo. Tudor je zajahal Hasana. S čvrsto roko je krotil nemirno žival. Zrl je za malim sprevodom, ki ga je zaupal Branu, dokler ni izginil skozi grajski vhod po strmini navzdol. Uskoški konji so tekli in kopitali, konjeniki pa so vprašujoče pogledovali svojega poveljnika. Čez grajsko dvorišče je krevsal pohabljeni hlapček, ki so ga izpustili in mu dovolili, da se je prosto gibal po gradu. Staknili so ga globoko zaritega v seno nad konjušnico. Tudor je strogo prepovedal, da bi zažgali grad. Na koncu čete so bili Uskoki, ki so si med sobaricami izbrali neveste, da jih odpeljejo na svoje domove. Ugrabljene neveste so plaho zrle v prihodnost. Njih jeza se je počasi ohlajala. Močne roke so jih dovolj čvrsto držale pred seboj na sedlih, da se jim niso mogle izmuzniti. V uskoškem Zumberku jih bo pop zvezal z možmi, ne da bi povprašal za njih poreklo, privolitev ali ugovore. Stari glavar pa bo zamižat, saj je bil to vojni plen. Na vozičku, ki ga je vlekel en sam konj, so sedeli uskoški ranjenci. Mali plečat voznik, ki je sedel na kozlu, je pokal z bičem. Ko pa se je ozrl, so mu skoraj oči skočile iz jamic. Proti njemu se je zibala debela Barbara; v naročju je nosila velik jerbas, pokrit z belim prtom. Ko je sopihaje odložila jerbas na voz in se oprijela kozla, da se je voz nagnil, se je plečati voznik, ki je že okusil njeno težo, pognal preko nje na tla, se med splošnim krohotom prekopicnil, skočil na zadaj privezanega konja, odpel vajeti in v skoku odjezdil mimo začudene Barbare, ki je s svojimi malimi očmi dobrodušno gledala za njim in nategovala vajeti. Tudor se je nasmehnil in dvignil roko. Četa je odjezdila. »Pripravite še nega konja," je zavpil Tudor, ko je opazoval žival, ki se je zamanj trudila, da bi speljala voz in breme. Nato je odjezdil na čelo. Uskoki so zapuščali opustošeni grad. Le pohabljeni hlapčič je sedel na grajskem vodnjaku in skremženega obraza gledal za ostalimi. Sonce je že zdrselo daleč proti zahodu. Čez Kozjak so se pripodili krpasti oblaki. Veter jih je preganjal, da so rinili drug čez drugega. Divjal je, kakor da bi hotel preglasiti hrumenje hudournika in šumenje Temne vode. Hlad, ki se je dvigal iz mrzle čiste vode, je prijal jezdecem, ki so spremljali nosilnico. Odkar so se ločili od Tudorja, — ta je s četo odjezdil proti Žumberku —, so že dvakrat počivali. Brano je zajel v lončeno skodelo vode in jo prinesel Dani, ki je dremala na medvedji koži, razgrnjeni po travi. Izpod naglavne rute so ji lezli pristriženi lasje. Brano je prisedel k njej. Dobrovoljni nasmeh mu je ležal na obrazu. »Ali ti je že bolje, dekle?" jo je povprašal in jo prijel za žilo na roki. »Je, stari stric. Kje pa je Tudor z vojščaki?" »Odjezdil je v Žumberk k očetu. Med potjo povasuje Sem prijeten gost? Kadar gremo na obisk k novim znancem, nam je navadno nerodno. Ne vemo, o čem naj bi govorili in kako naj se obnašamo, da bomo na gostitelja napravili kar najboljši vtis. Predvsem — bodimo naravni! Ne delajmo se »imenitne« in učene, pač pa neprisiljeno kramljajmo o vsakdanjih rečeh. Kdor rad govori in mu, kot pravimo, »nikoli ne zmanjka štrene«, mora paziti, da ne bo ves čas sam govoril. Novi znanci vas bodo zelo slabo ocenili, če boste že prvič začeli govor takole: »Ali ste že slišali, da se Kranjčeva tepeta?« Ali pa: »Pehančičev Luka ima novo ljubezen, pa kakšen je!« Načnite pogovor o otrocih, o knjigah, o zadnjem filmu, ki ste ga gledali, ali o tem, kako preživljate prosti čas itd. Če vam gospodinja kaj ponudi, iz vljudnosti poskusite, nikoli pa ne pospravite na hitro jedi s krožnika ali pijače iz kozarca! Prav je, da gospodinjo pohvalimo. Tudi otrokom posvetimo nekaj ljubeznivih besed. Zamerili pa nam bodo, če bomo dojenčke otipavali in silili majhne otroke, da nas bodo poljubljali. Če naletimo pri znancih na osebo, ki je še ne poznamo, se moramo sami predstaviti, če tega ne stori gospodinja. To je kaj preprosta reč. Takole jo izpeljemo: ponudimo roko, rekoč: »Midve se pa še ne poznava, meni je ime Vera Gorenc.« Nato nam bo tudi neznanka povedala svoje ime. Ko pridete na obisk, sezite v roko vsem, ki so prisotni, ko pa odhajate, je dovolj, če se poslovite samo od gospodinje, ostale pa samo pozdravite. Morda je pogovor prav živahno stekel in se dobro počutite, vendar se morate kot olikan človek najkasneje v eni uri in pol posloviti. Danes, ko vsi tarnamo, da nam manjka časa in ima vsak dovolj dela, je več kot preveč, če smo gostiteljem ukradli urico časa. Uredimo si domačo lekarno Skrbna in razumna gospodinja bo v svojem gospodinjstvu določila primeren prostor za domačo lekarno, kjer bo hranila najpotrebnejša zdravila, zdravilne pripomočke in priprave, da jih ima v slučaju potrebe pri roki. Mnogokrat z domačim zdravilom, ki ga imamo takoj na razpolago in ga pravilno porabimo, odvrnemo ali vsaj olajšamo težko bolezen. V domači lekarni naj bo čimveč zdravilnih zelišč, ki pa morajo biti vsako leto na novo nabrana, dobro presušena in shranjena v čistih vrečicah, ki se dobro zaprejo, ali pa v steklenih kozarcih, ki se tudi dobro pokrijejo. Nanje čitljivo napišemo, kaj hranimo in čemu pomaga dotično zelišče. Vse hranimo na suhem in temnem prostoru. — LIPOVO CVETJE: proti prehladu in kašlju, kadar je treba bolnika dobro spotiti. — BEZGOVO CVETJE: dobro čisti kri. — KAMILICE: čaj iz cvetja je proti bolečinam v trebuhu in želodčnim krčem. Tak čaj je zelo dober za izpiranje vnetih oči posebno pri otrocih. — TAVŽENTROŽA: čaj, ki vzbuja tek in čisti kri. — MALVA: listje in cvet, kuhano v čaju, ima zdravilne moči in je dobro sredstvo za izpiranje ust in grla. — LAPUH: za omehčanje in čiščenje katarja. — LANENO SEME: omehčanje gnojnih turov. — PRESLICA: čaj za odvajanje vode. — BOROVO MAZILO: proti oteklinam. — CINKOVO MAZILO: proti izpuščajem. — GLYCERIN IN VAZELINA: proti razpokani koži. — LISOL IN LISOFORM: razkuževalno sredstvo. — BROM: za umirjenje živčevja. — HOFFMANNOVE KAPLJICE: proti trenutni slabosti; pomešamo jih v vodi. — JODOVA TINKTURA: vsako rano takoj izperemo s čistim alkoholom, nato pa o-krog rane še z jodovo tinkturo. — KRČNE KAPLJICE: proti raznim krčem. — JANEŽEV ČAJ: proti napetosti in koliki, posebno, kjer imamo majhne otroke. — TOPLOMER: za merjenje telesne temperature. — OVOJI OZKI IN ŠIROKI: za povezovanje ran in posameznih udov. — VATA: za čiščenje in mazanje. — LEVKOPLAST — OBLIŽ: za manjše ranice; vedno podložimo kosmič vate in nikdar ne pritrjujemo sam obliž na rano. — KOMBINIRANI PRAŠKI: za glavobol, zobobol in trganje. — ČISTI ALKOHOL: za dezinfekcijo ran; ne namakajmo kosmičev vate ali krpic, pač pa vedno iz stekleničke kapljajmo na kos krpice, ker bomo s tem preprečili nadaljnje okužbe. — RICINUSOVO OLJE IN GRENKA SOL: odvajalni sredstvi. — ŽIVALSKO OGLJE: proti driski; zelo dobro sredstvo proti črevesnemu in želodčnemu katarju. Preden se poslužujemo domače lekarne, si dobro očistimo roke, ker bomo tudi s snažnostjo preprečile nadaljnje bolezni. Marmelada za zimsko zalogo Vzroki in vrste alergije Alergija je stopnjevana občutnost in reakcija organizma na določene snovi. Te snovi se imenujejo alergeni in so predvsem beljakovine, lahko pa tudi druge snovi. V telo pridejo skozi sluznico dihalnih poti ali prebavil, skozi kožo in očesno veznico, lahko pa tudi z injekcijo. Najbolj znani alergeni so: plesen, perje, dlaka, cvetni prah, žitni prah, seno, trobentice, razna zdravila kot kinin, piramidon, jod. Razne jedi kot na primer mleko, jajca, meso, ribe, rdeče jagode, raki, čokolada itd. Tudi snovi, ki nastajajo med presnovo, ter strupi v črevesju in strupi gnojnih žarišč lahko povzročajo alergijo. Ko alergeni prvič pridejo v telo, povzroče nastanek obrambnih telesc. Če se to ponovi, pride zaradi boja med alergeni in obrambnimi telesci do alergične reakcije. Posledice so krči gladkega mišičja, vnetja, izpuščaji, opekline in povišana temperatura. Mesto reakcije je odvisno od vrste alergenov, od načina, kako pridejo v telo in od organizma samega. Alergične so naslednje bolezni: seneni nahod, serumska bolezen, bronhijalna astma, koprivnica, ekcemi, vnetje veznice, motnje v delovanju srca in ožilja, želodčni in črevesni katar, vnetje debelega črevesa, čir na želodcu in dvanajsterniku, revma, migrena, vrtoglavica, draženje možganske mrene. Vse te bolezni pa niso vedno posledica alergije. Tudi pri tuberkulozi se odigravajo alergični procesi. Zanimivo je, da je mnogo več alergičnih ljudi med materialno bolje situiranimi ljudmi. .........min..mini .................m...........................................................................mini..m..immmmmmmmmmmm..............................m Za marmelado lahko uporabimo kakršnokoli zrelo sadje. Nič ne de, če je sadje razpokano ali mogoče že malo nagnito, taka mesta lahko očistimo in izrežemo. Nekaj temeljnih pravil za kuhanje marmelade! ■ Kadar kuhamo marmelado, moramo paziti, da jo bomo kuhale po možnosti v celi, neokrušeni posodi. To posodo uporabljamo samo za vkuhavanje. Tudi kuhalnica naj bo nova in naj služi samo temu namenu. Kako pa je s kuhanjem marmelade? ■ Kuhajmo marmelado takrat, kadar bo štedilnik prazen. Naj ne bo to med pripravljanjem kosila, saj mastni hlapi, ki se dvigajo iz jedil, škodujejo marmeladi. ■ Da nam ne bo treba marmelade predolgo kuhati, lahko, preden sadje pretlačimo, odlijemo sadni sok in ga uporabimo za žele, s katerim pozimi krasimo torte in drugo pecivo. Lahko ga pa napolnimo tudi v steklenice in ga uporabljamo mesto malinovca. ■ Marmelada je kuhana, kadar se kapljica, ki smo jo kanili na hladen porcelanast krožnik, hitro strdi in prevleče s kožico. ■ Preden marmelado napolnimo v kozarce, jih skrbno pomijemo s sodo in dobro oplaknemo z vročo vodo. Poveznemo jih narobe v pomivalno skledo ali na svež prtiček ter pustimo, da se odtečejo in osušijo. ■ Marmelado nadevamo v ogrete kozarce še vročo, da se naredi povrhu kožica. To kožico pokrijemo s celofanom, ki smo ga pomočili v alkohol ali žganje, tako da preprečimo morebitno plesnivost. ■ Napolnjene kozarce zavežemo in opremimo z napisi, da ne bo pozimi nepotrebnega iskanja in odpiranja, preden bomo našli zaželeno marmelado. Ko že zapišemo vsebino, pridajmo še datum vkuhanja. Če smo sadju odlile sok, bo marmelada, ki smo jo pripravile iz preostalega sadja, gosta in jo bomo lahko uporabljale za buhteljčke, za razne sladice in namaze. Na kruhu z ma- ki bo soč- slom pa se bo bolj prilegel džem, nejši in s celimi koščki sadja. Sadje očistimo in operemo ter denemo v večjo posodo. Na kilogram sadja natehtamo kilogram sladkorja, ki ga kar nasujemo na sadje. Pustimo stati v loncu čez noč, drugi dan pa surovo sadje mešamo toliko časa, da se lepo razpusti. To ni nič težko, z veliko kuhalnico bomo hitro gotove. Ko je sadje razpuščeno, pristavimo lonec na štedilnik in neprestano mešamo, da se ne prime ali prismodi, kar se zelo rado hitro zgodi. Ko džem začne vreti, ga kuhamo še pol ure, vročega napolnimo v kozarce, pokrijemo s celofanom in zavežemo. Poskusite! HLEBČKI IZ NASTRGANEGA KROMPIRJA lVi kg krompirja, sol, 4 jajca, 8 dkg moke, 40 dkg masti. Surov krompir olupimo in nastrgamo. Vodo, ki se izloči iz krompirja, nekoliko odlijemo in primeSamo krompirju sol, jajca in moko. Iz tega oblikujemo bolj tanke hlebčke in jih ocvremo na vroči masti. Hlebčki morajo biti krhki in hrustljali. Če stojijo, se zmehčajo in se jim poslabSa okus. JABOLČNI CMOKI Četrt litra mleka, 1 jajce, 50 do 60 dkg moke, 1 kg olupljenih in na kožčke zrezanih jabolk, 5 dkg maičober 5 dkg drobtin, sladkor za posipanje. Iz moke, mleka in jajca napravimo gladko testo in vanj umetemo pripravljena jabolka. Iz zmesi naredimo bolj drobne cmoke in jih skuhamo v slani vodi. Dobra odcejene zabelimo s prepraženimi drobtinami in jih potresemo s sladkorjem. BISKVIT S KROMPIRJEVO MOKO 2 rumenjaka, 15 dkg sladkorja, limonina lupinica, sok ene limone, 2 žlici vode, 12 dkg krompirjeve moke, 3 kovne žličke pecilnega praška, sneg iz dveh beljokov, marmelada ali krema, vanilijin sladkor. Rumenjake vmešamo s sladkorjem, da vse skupaj dobro naraste, nato dodamo ostale sestavine, nazadnje rahlo primešamo še sneg. Testo denemo v dobro namazan in pomokan tortni obod. Pečen kolač prerežemo v dve plasti in ga nadenemo z marmelado ali poljubno kremo, po vrhu pa ga potresemo z vaniljinim sladkorjem. pri svoji nevesti, vojvodovi hčeri Živi! To ti je pravcati fant, hm. Pravšnja za glavarjevega sina.” Dana se je nasmehnila. „Kdo me je rešil striček?" »Rešil? Hm, Tudorja z Uskoki sem popeljal na Gracar turn, pa smo te potegnili zmaju iz žrela.” „Je Živa lepa, stric?” Brano je nerazločno zamrmral, se useknil in obrisal prste v travo. »Na Belem dvoru, Dana, te čaka Kocijanarjev praporščak." Dani se je rahlo obarvalo lice. Naslonila se je na komolce, prijela Branovo roko in presenečena vprašala: .Vid, praporščak?” »Ej, Kacijanarjev vojščak,” je odgovoril Brano in se gromko zasmejal. .Saj ga imaš rada, dekle!" .Vid, Vid," so šepetale njene ustnice. .Zakaj ni prišel po mene?" »Lezi, lezi, nikar ne vstajaj!" jo e opomnil Brano in jo rahlo potisnil na ležišče. Brano se je izognil dekletovemu vprašujočemu pogledu in dejal: »Sedaj poveljuje Kacijanarjevemu oddelku, ki ga je poslal deželni glavar na pomoč plemiški vojski v Novo mesto, da zatro upor okoliških tlačanov." »Pobijal je kmete, Brano, kmete! Mojega očeta so skoraj ubili. Vid!" Zaprla je oči. Dolge trepalnice so se ji orosile. Obraz ji je bledel. Brano jo je zaskrbljeno prijel za roke. »Dana, cesarski vojščak je. Tudi mi Uskoki smo vojščaki. Ubogati moramo ukaze." Umolknil je in skušal uganiti misli, ki so se v tem trenutku menjavale pod njenim bledim čelom. Roka ji je trenutno omahnila na prsi. Brano je vstal in se začel pripravljati na odhod. Pohiteti so morali. Grozili so deževni oblaki. Nekje za gorami je kdaj pa kdaj zagrmelo. Večerna zarja, ki se je le rahlo pokazala, je izginila v nebesni sivini. Murni pa so peli in se kosali s cvrčanjem poskočnih kobilic. 4 Vroče poletno sonce se je upiralo v razsušena kraška tla. Dozorelo žito je valovilo v vetriču; ta je bil preslab, da bi pregnal vročino, ki je trepetala v zraku. Med pšenico so pedpedikale jerebice in se lovile kot vaški paglavci na srenjski gmajni. Pred skednjem na Belem dvoru sta stala dorasla fanta iz vasi in pihala vsak v svoj rog, da so se zvoki hripavo trgali iz trobila. V odprtem skednju ju je spremljal prešeren dekliški smeh. Pri Hrastovih so trli lan. Dana je pogledala ven in si otresla belo obleko iz domačega platna, čez pas stisnjeno z modro prepasico. »No, ali bo kaj!" se je porogala fantoma pred skednjem. Pa sta skočila na plan še dva iz vasi in vzela nerodnima godcema rogova iz rok. Bila sta zrezljana iz poldrugega sežnja dolgega kosa ukrivljenega lesa, ki je bil izvotljen in zopet s smolo zlepljen ter ovit z dišečim češnjevim lubjem. Zatrobila sta. Napihnjenih lic sta zrla v zrak in izvabljala plesne zvoke. Na skednju je utihnil dekliški smeh in glasno govoričenje. Slišal si le drsanje lahnih korakov. Redek prah, ki se je prikadil s prostora, je vabil mlada nejevoljna godca, ki nista znala tako pričarati plesnih zvokov kot njuna tovariša, na plesišče. Kup pripravljenega lanu se ni več manjšal s presenetljivo naglico. Mladi ljudje so ga odrinili v kot in pozabili nanj. Ob vratih pa je slonela Dana, zopet rdečelična kot nekoč. Le čez lice se ji je od oči pa do ustnih kotičkov vlekla rdečkasta brazgotina v bridek spomin na grajski bič. Ni plesala, le zrla je v mlade drsajoče in vrteče se dvojice na skednju. V Novem mestu je bil Vid pri deželnemu upravitelju imenovan za pomočnika v modri četi viteške konjenice za veliko hrabrost v boju s Turki in za pomoč pri zatiranju kmečkih uporov v vojvodini Kranjški. V Novem mestu pa so ga mrežile gospodične in hčere žlahtnega novomeškega vicedoma, ki so se oblačile v svilo in nosile na plesih in zabavah na ljubljanskem gradu, ki mu je gospodoval grajski knez Lahemhamski, srebrne šolenčke. Zaprla je oči in videla Vida s čašo v rokah med gospodičnami, ki so glasno občudovale njegovo vojaško postavo, trkale z njim, si ga podajale iz rok v roke in se vrtele z njim po pološčenih tleh plesne dvorane. Odkar je zapustil Beli dvor, od njega ni bilo glasu več. Res je bila hladna z njim in mu očitala bojevanje proti kmečkim upornikom, kar pa je sprejel s surovim smehom brezsrčneža. Iz teh mračnih misli, ki so jo begale in utrujale obenem, jo je vzdramil topot konjskih kopit. Vdihnila je in odhitela proti dvorišču, da nakrmi prašiče. Ko pa se je za trenutek ozrla, je presenečena obstala. Obraz ji je zalila rdečica. S ceste je zavil na dvorišče Tudor. Veselo je pomahal z roko, skočil s sedla, pograbil brhko Dano in jo dvignil v zrak, še preden se mu je mogla upreti. »Ne zameri, Dana,” jo je smeje se poprosil, »vesel sem in srečen, ker si že zdrava. In oče, stari svobodnjak, kako je z njim, dekle?" .Zdrav je,' je odgovorila Dana in prijela mladega korenjaka za roko. »Hvala ti, glavarjev sin, ker si me rešil, hvala ti!" Pri srcu jo je stisnilo. »Glavarjev sin, praviš," se je zresnil Tudor. Zagledal se je v njene oči in ji z roko rahlo šel čez brazgotino, ki se je vlekla preko lica. (Se nadaljuje) . ^3 + mamam Ob treh zjutraj sta dva policaja pripeljala Georgea Carterja v preiskovalni zapor. Celica, v katero so ga potisnili, je bila prazna. Ko so se vrata za njim zaprla, je legel na eno izmed štirih ležišč in si prižgal cigareto. „Kakšna smola," je grenko premišljeval. „Kako skrivno sem pripravil načrt, zdaj pa je splaval po vodi.” Pred nekaj urami, ko so trgovci zaprli svoje lokale, je vdrl skozi zadnji vhod v neko trgovino z žganimi pijačami. Lastnika je zvezal, mu zamašil usta ter ga potisnil v stranišče z zamreženim oknom. Odnesel je čedno vsoto tri tisoč dolarjev in mimogrede pobral še tri steklenice najboljšega škotskega whiskyja. Do tod je šlo vse v redu. In bi šlo tudi naprej, če se ne bi iz trgovine grede zaletel v trgovčevega brata, ki je bil policaj .. . Samo zaradi njega sedi zdaj v zaporu. »Prekleta smola," si je dejal in globoko zavzdihnil. Kako uro, preden se je začelo daniti, so pripeljali v celico novega zapornika. Bil je skrbno oblečen, približno istih let kot Carter in nosil je naočnike. Videti je bi! ves iz sebe. »Kaj pa ste storili, da so vas zaprli?” se je pozanimal George, ki je sam že tretjič tiča! v zaporu. »Ničesar nisem storil. Pričati bi bi moral na sodišču, pa sem jim pobegnil." George je nagrbančil čelo. »Tega ne razumem, prijateljček.” »Vse je zelo preprosto," mu je začel razlagati mož. »Imenujem se Harold Craig. Do pred kratkim sem bil v službi v nekem knjigovodskem biroju v Kansas Cityju. Eni od družb, za katere smo vodili knjige, je načeloval neki Alfred Tulo. Morda ste že slišali o njem?" Georga je debelo pogledal. Če je že slišal o Alu Tulu? To je bil vendar kralj gangsterjev na srednjem zahodu. »Že vem, koga imate v mislih," je dejal in se zarežal. »Nadaljujte." larjev. Pred tremi dnevi sem prišel v to mesto. Danes ponoči, ko sem se vrnil iz nekega bara, pa so me čakali v hotelski sobi trije policaji in me pripeljali semkaj. Dejali so, da bo jutri zjutraj prišel neki policijski uradnik iz Kansas Cityja in me odpeljal tjakaj. Prav zato sem želel govoriti z advokatom. Da bi preprečil svoj povratek." »Zdaj je prepozno, Craig. Noben advo- kat vam ne more več pomagati. Edini človek na svetu, ki vam lahko pomaga iz stiske, sem jaz.” Pol ure pozneje Craig še vedno ni bil prepričan o tem. »Vem zagotovo, da se bo vse dobro izteklo," je silil vanj George. »Razložil vam bom. Najprej bova zamenjala obleki. Dali mi boste tudi svoje naočnike. Po zunanjosti sva si dokaj podobna. Ko bo prišel tisti uradnik iz Kansas Cityja, bom šel z njim, vi pa boste ostali v celici. Prepričan sem, da nihče ne bo opazil zamenjave. Odpeljal se bom torej v Kansas City in šele tam jim bom razkril prevaro. Ker me na tamkajšnji policiji nimajo zabeleženega, me bodo morali po zakonu izpustiti." Craig še vedno ni mogel razumeti. »Toda saj jim bodo od tod sporočili, kdo ste." »Ah, kaj," je odvrnil George z narejeno mirnostjo. »Tukaj bodo dovolj dolgo verjeli, da ste vi George Carter. Ostanite lepo v celici, in ko vas bodo odpeljali k preiskovalnemu sodniku, ki vas bo obtožil roparskega napada, recite, da ste nedolžni. Šele naslednji dan, ko vam bodo dali branilca, pridite z vso resnico na dan." »In kaj se bo zgodilo z menoj? Gotovo me bodo kaznovali, ker sem vam pomagal pobegniti." »Kje neki!" je z veselim glasom vklik-nil George. »Recite, da sem vas do nezavesti premlatil in ste šele mnogo pozneje opazili, da sem zamenjal z vami obleko. Malo neumnega se naredite. Ko bo brani- lec ugotovil, da res niste George Carter, vas bodo izpustili iz zapora." »Hm... ne vem. Bojim se, da iz vsega tega ne bo nič dobrega." »Ali bi se raje odpeljali v Kansas City in se spustili v borbo s Tulom?" je vprašal George z grozečim glasom. Craig je odrevenel od strahu. »Ne, ne, saj nisem bedak. Ne bom se dal ubiti." Ob osmih in trideset minut je prišel policijski uradnik po Craiga. Premeteni Carter, ki je imel na sebi njegovo obleko, mu je rahlo pomežiknil, preden je zapustil celico. »Moje ime je Dovvner," se mu je predstavil policijski uradnik iz Kansas Cityja. Iz žepa je potegnil lisice. »V Kansas se odpeljeva z jutranjim vlakom. Potovanje bo trajalo štirinajst ur. Od vas je odvisno, kako bo potekalo." George se je nasmehnil, ko so zaškrtale lisice. »Z menoj ne boste imeli sitnosti," je dejal vljudno. »Želim samo to, da bi bilo vse skupaj že za menoj." »Rad verjamem," je policist odvrnil z hladnim glasom. »Pojdiva torej! Vlak odpelje čez pol ure." »Kdaj prispemo v Madison?" je vprašal sprevodnika, ki je prišel mimo njunega oddelka. »Deset minut pred postajo me, prosim obvestite. In skrbite, prosim, da naju med vožnjo nihče ne bo motil." V roko mu je stisnil dolarski bankovec. Ko je sprevodnik odšel, je Dovvner snel Craigu lisice. Dovolil mu je sleči suknjič in mu pritrdil desno zapestje ob naslonjalo sedeža. Tudi sam si je slekel suknjič. »Vi ste pa knjigovodja, mar ne?" ga je vprašal Dovvner. »Da, da. Knjigovodja sem." Skoraj bi se bil izdal. »Slišal sem, da knjigovodje dobro zaslužijo." »O, da! Se kar dobro.” »Posebno, če delajo za ljudi, kot je na primer Alfred Tulo.” George se je spomnil, kaj mu je pripovedoval Harold. »Poslušajte, mister Dovvner," je dejal le posredno. Bil sem pač zaposlen v biroju, ki je vodil knjigovodstvo za njegovo družbo." Dovvner je pokimal. »Potem gotovo veste, kaj je bilo zapisano v knjigah, če se Tulo Dobra zamenjava Clark Howard Harold Craig se je odkašljal. »Za njegovo knjigovodstvo sem bil zadolžen prav jaz. Kaj je družba prevzaprav počenjala, ne vem. Brigal sem se le za številke in imena. Nekega dne sta dva kriminalistična uradnika prinesla v biro zame in mistra Tula vabilo na sodišče. Do tega pa kajpak ni prišlo, ker je še isto noč izbruhnil v pisarni požar in so vse knjige zgorele. Čudno naključje, kajne? Drugo jutro sta prišla k meni dva Tu-lova človeka in me povabila k svojemu gospodarju. Mislil sem, da želi Tulo rekonstruirati z mojo pomočjo tisto, kar je bilo v knjigah. Ko sem mu dejal, da se spomnim imen v njegovih knjigah, mi je ukazal, da moram nemudoma zapustiti mesto in naj si ne drznem pričati na sodišču. Rekel sem mu, da tega ne morem storiti, ker je to prepovedano in me bodo kaznovali. Po teh besedah je ukazal svojim fantom, naj mi obtežijo noge s cementom in me vržejo v reko. Pomislite, natanko tako jim je ukazal! In mislim, da bi to tudi storili, če ga ne bi eden od njegovih fantov opozoril, da bi bilo to prenevarno zanj. Tako se je zadovoljil z mojo obljubo, da zapustim mesto, in mi izročil pet tisoč do- Žena v očah pesimista • Žena je glasba. Zakaj le nisem gluh! Fernandol ® Bolj se bojmo ženine ljubezni kot pa sovraštva moškega. Sokrat • Nikoli ne boste srečali žene, ki vam ne bi odgovorila; če bi jo, bi bila brez jezika. Shakespeare • Žena brez sramu je hujša od moškega brez sramu. tang • Dajte ženi deset nasvetov. Držala se bo enajstega — svojega. Heimhoiz • Žena ima risje oči, ko odkriva napake pri drugih ženah. Schiller • Žene lažje prenesejo klevetanje svojih vrlin kot pa lepote in pameti. Fontenelle • Ni vprašanja, ki ne bi dalo ženi povoda za prepir. lovena oooooooooo<>oooc>oc>c>oooooc>o<>c>oooooooooooocxxxx> Donavi — 19.30 Poročila — 20.15 Kralj Nicolo ali Taka je življenje — 22.15 Inozemski odmev — 23.05 Čas v sliki. Sreda, 29. 9.: 17.03 Za mladino — 17.30 Lassie, zgodba psa — 17.55 Za družino — 18.30 Francoščina — 19.00* Slike iz Avstrije — 19.30 Čas v sliki — 20.15 Ure strahu — 21.55 Možje in sile; Hirohito. Četrtek, 30. 9.: 11.00 Šolska oddaja — 11.03 Pot k drugim planetom — 18.30 Angleščina — 19.00 Šport — 19.30 Čas v sliki — 20.15 Izrael v Afriki — 21.00 Re-quiem za nuno, igra — 22.55 Čas v sliki. Petek, 1. 10.: 18.30 Za prijatelja znamk — 19.00 Televizijska kuhinja — 19.30 Čas v sliki — 20.15 Topper gre na popotovanje — 21.35 Summertime — 22.10 Čas v sliki. JUGOSLAVIJA Sobota, 25. 9.: 17.50 Kje je, kaj jo — 17.55 Oddaja za otroke — 18.10 Vsako soboto — 18.25 Obzornik — 18.45 Drama — 20.00 Dnevnik — 20.30 Glasbeni kotiček — 20.40 Sprehod skozi čas — 21.10 Humoristična oddaja — 22.00 Film. Nedelja, 26. 9.: 9.30 Narodna glasba — 10.00 Kme- tijska oddaja — 10.45 Za otroke — 15.00 Tedenski pregled — 15.35 V nedeljo popoldne — 19.00 Mladin»ka oddaja — 19.55 Lahko noč, otroci — 20.00 Dnevnik — 20.45 Zabavno-glasbena oddaja — 21.45 film — 22.15 Poročila. Ponedeljek, 27. 9.: 17.00 Ruščina — 17.30 Govorimo angleško — 18.00 Oddaja za otroke — 18.45 Kuharski, nasveti — 19.15 Šport — 19.40 Pošta — 20.00 Dnevnik — 20.30 Drama — 21.30 Biseri glasbene literature — 21.4S Teleobjektiv. Sreda, 29. 9.: 10.00 V šoli — 16.50 Govorimo rusko —-17Jl0 Učimo se angleščine — 17.40 Tiktak — 17.55 Slike sveta — 18.25 Obzornik — 18.45 Resna glasba — 19.15 Mozaik kratkega filma — 19.45 Cikcak 20.00 Dnevnik — 20.30 Zabovna-glosbena oddoja — 21.30 Kulturna panorama — 22.10 Obzornik. Četrtek, 30. 9.: 10.00 V šoli — 16.40 Ruščina — 17.1G Govorimo angleško — 17.40 Za otroke — 18.25 Obzornik — 18.45 Reportaža — 19.10 Glasbena oddaja — 19.40 Mladinski tednik —■ 20.00 Dnevnik — 20.30 Narodna glasba — 20.40 Ko bi padli oživeli, drama — 21.40 Obzornik. 3% Sonderrabalt tur alle Hochvvassergeschadigten geben wir sofort allen unseren Freunden und Kunden in den Katastrophengebie-ten ftir alle Bestellungen bis zum 1. November 1965. Mit dieser MaBnahme wol-len wir dazu beitragen, allen Hoch\vas-sergeschSdigten ein vvenig zu helfen. Ver- 1 merken Sie auf Ihrem Bestellschein „hochwassergeschadigt“ und senden Sie dlesen oder Ihre Kataloganforderung an das Internationale Gro&versandhaus gr« (Mteimra ,