»Glasbena Matica« v Ljubljani.
XXI. leto red. društ. koncertov. Sezona 1912/13. XL. društ. teto.
V nedeljo, dne 14. januarja 1912
/jr
zvečer ob pol osmih
v veliki dvorani hotela „Union“
KONCERT
pod vodstvom koncertnega vodje g. M. Hubada.
Sodelujejo: gospa Pavla Lovšetova, koncertna pevka (sopran). Orkester „Slovenske Filharmonije“ Pevski zbor „Glasbene Matice.“
VSPORED:
1. Anton Lajovic: a) Capriccio. > Svira orkester ,Slovenske Filharmonije“
b) Andante $ pod vodstvom kapelnika g. V. Talicha.
2. a) dr. Gojmir Krek: Bratje, v kolo se vstopimo! ) p„qrni
b) Oskar Dev: Tihi veter od morja ...	( t d • mos.1^1.
c) dr. Gojmir Krek: Barčica.	i ?'bor>P(°]eMm°-sikl.
«?) Josip Michl: Atila in ribič. Balada.	)	»Glas-	Matice.
3. a) Fran Gerbič: Pozimi.	}	v	ur.-	,	•
b) Emil Adamič: Večerna pesem. Pesmi za mešan zbor. Poje pevski
c) Stanko Premrl: Pesem žrjavov. )	„Glasbene Matice.
4. Viktor Parma: Povodni mož. Balada za tenorski in sopranski solo, mešan
zbor in orkester. Besedilo zložil dr. France Prešeren. Sopranski solo poje gospa Pavla Lovšetova, tenorski solo poje g. Leopold Kovač, član pevskega zbora „Glasbene Matice“.
V koncertu se izvajajo same slovenske, izvirne skladbe iz najnovejše slovenske glasbene literature. Lajovičev „Capriccio“ in „Andante“ ter Parmov „Povodni mož“ izvaja „Glasbena Matica“ javno tretjič oziroma drugič. Vseh 7 skladb pa se v koncertu „Glasbene Matice“ prvič izvaja. Skladbe: „Bratje, v kolo se vstopimo!“ „Pozimi“ in „Povodni mož“ so poklonjene „Glasbeni Matici.“
Začetek točno ob pol 8. zvečer. Konec ob pol 10.
CENE PROSTOROM: Sedeži po 4, 3, in 2 kroni, stojišča po K 1'20, za dijake po 40 v., se dobivajo v predprodaji v trafiki gdč. J. Dolenčeve v Prešernovi ulici in na večer koncerta pri blagajni. Besedilo brezplačno istotarn.
1.	Bratje, v kölo se vstopimo!
Bratje, v kolo se vstopimo, roke, srca k zvezi zdaj!
In pri Slavi prisezimo ljubav si na vekomaj.
Ena mati nas rodila, ena mati nas redi, da, Slovenja, mamka mila, vse v ljubezni nas goji.
O
Naj je Soča nas zibala,
Dravski ali Savski tok. vendar le v Slovenji stala zibka vseh je nje otroki
Torej v kolo se vstopimo, roke, srca k zvezi zdaj!
Glasno tu si prisezimo ljubav bratsko vekomaj!
Simon Gregorčič.
O O
2.	Tihi veter od morja.
Tihi veter od morja, pala rosa z javora, vzdramila se ljubica, lepa moja Mandiča.
Vzdramila se ljubica, vzdramile se rožice:
.Dobro jutro, Mandiča!“ jo pozdravi rožmarin, a rudeči nagerlin nagne se ji prav do ust.
Da sem jaz ta nagerlin!
Oton Zupančič.
O O O
3.	Barčica.
Plavaj, plavaj, barčica srebrna, po zelenem morju!
Ej, na barčici sedijo fantje, trije fantje mladi.
Trije fantje mi pojejo pesem, pesmico prelepo:
.Plavaj, plavaj, barčica Srebrna, po zelenem morji.
Tamzamorjem,za zelenim morjem, tam so zlata polja, pa za polji, za poljanami nam šume lesovi.
Trije fantjn, trije fantje mladi nimamo domovja, ne družine, pa domovje naše zdaj bo onkraj morja
Oton Zupančič.
4.	Atila in ribič.
Balada.
Razsut je in požgan Oglej, kralj Atila drvi naprej ko burja ob obali, mori, požiga, pali . . .
„Naj vidi tudi tod zdaj svet ob Adriji za mano sled !
Vse v moji je oblasti odslej, vse v moji lasti!
A kar se mi postavi v bran, pogine naj še tisti dan!
Porušite! požgite! po poti vse pobijte!“
In dalje, dalje ko vihar divja ob morju hunski car.
Pred njim ljudje bežijo,
za njim vasi gorijo,
pred njim je strah, drget, trepet,
za njim je opustošen svet
in mesta v razvalinah,
gradovi v podrtinah . . .
Prijaha Atila nekoč pred portič ribiški pod noč.
Sedi na iskrem vranu, pa gleda po pristanu.
Na nebu mesec plameni in morje pljuska in šumi.
Star ribič sak izpira, pa v Huna se ozira .. .
O
„He, starec, ali te ni strah pred mano? Ne trepečeš plah?
Veš, kdo sem? Gospodar tvoj, kralj Atila ! Vladar tvoj!
Če mignem, tudi tvoj pristan izgine brž pod morsko plan, in ti se zgrudiš v krvi, ne zadnji, niti prvi!“
„Kaj, ti si Atila!? ... To znaš?
Z uničevanjem se bahaš?!
Poteui jaz več umejem !
Zato se ti le smejem !
Haha, le smejem!
Kdor le podira, ne bojim se ga, še manje ga častim!
Le kdor ustvarja, zida, junak je tak kaj prida!““
„Imej svoj čoln in svoj pristan! Imej življenje, modrijan edini, ki na hoji ga bojni slišim svoji!“
In dalje, dalje ko vihar divja ob morju hunski car; pred njim ljudje bežijo, za njim vasi gorijo, pred njim je strah, drget, trepet, za njim je opustošen svet in mesta v razvalinah, gradovi v podrtinah.
A. Aškerc: „Jadranski biseri.“
O O
5.	Pozimi.
Le padaj, padaj beli sneg,	Saj letos sem te le vesel,
zapadi dol, zapadi breg ...	ne bom te kakor lani klel,
na bregu malo hišico	ko hodil sem iz dola v vas,
in notri sladko ljubico!	sem truden delal v breg si gaz.
Saj čakal sem te pretežko, in pusta čakal sem s tebo!
Pred pustom jo na dom peljam iz dola je nič več ne dam.
I. N. Resman.
6.	Večerna.
Solnce se je skrilo za visoke gore, tihi sen odeva log, dobravo, bore.
Zvonček le je čuti, mesec z neba seva, v lesu drobni slavec milo pesem peva.
Solnce se je skrilo za visoke gore, tihi sen odeva log, dobravo, bore.
Po maloruskem Mlake — O. Zupančič.
O O O
7.	Pesem
Mi jadramo v pekoče južne kraje: od severa ledenega življenja zamorjenega poslavljamo se danes prepevaje!
Mi jadramo čez gore in čez vode: naprej do juga strastnega, življenja vseoblastnega, tje do kipečih bujnih sil prirode !
Mi ne poznamo ozkih mej in ne zemlje postave, z vetrovi se bojujemo, z valovi popotujemo, naš cil žaru razbeljene brezmejne so puščave!
Mi gremo tje, mi gremo tje, kjer zemlja nima meje
žrjavov.
vse leto neprenehoma, žareče neutehoma razbeljeno planjavo tam nebeško solnce greje.
Mi gremo tje, mi gremo tje, kjer žolti lev kraljuje: v objem življenja potnega, v odsev neba dobrotnega, kjer vedno novo iz grobov življenje se dviguje!
Mi gremo tje, kjer bujna kri po žilah se pretaka : oči se ognja bliskajo, poguma srca vriskajo, življenje neutešeno z nemirno silo čaka!
Dr. L. Lenard.
8.	Povodni mož.
Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele, al’ lepše od Urške bilo ni nobžne, nobene očem bilo bolj zaželjene ob času nje cvetja dekleta ne žene. — Ko najbolj iz zvezd je danica svetla, najlepši iz deklic je Urška bila.
Mnog’tere device, mnog’tere ženice oko je na skrivnem solze prelivalo, ker Urški srce se je ljubega vdalo: al’ ljubih bilo je nji vedno premalo. Kar slišala moških okrog je slovet’, skušala jih v mreže razpete je vjet'.
Je znala obljubit’, je znala odreči, in biti priljudna in biti prevzetna, mladenče unemat’, bit’ staršim prijetna, modrij in zvijač je bila vseh umetna; možake je dolgo vodila za nos, ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos.
Na starem so trgu pod lipo zeleno trobente in gosli in cimbale pele, plesale lepote z Ljubljane so cele v nedeljo popoldan z mladenči vesele; bila je kraljica njih Urška brhka, plesati ni dolgo nje volja bila.
Jih dokaj jo prosi, al’ vsak’mu odreče; prešerna se brani in ples odlašuje, si vedno izgovore nove 'zmišljuje.
Že solnce zahaja, se mrak približuje, že sedem odbila je ura in čez, ko jela ravnat’ se je Urška na ples.
Al’ ker se ozira plesavca si zbira, zagleda pri mizi rumeni junaka, enac’ga pod solncem mu ni korenjaka, želi si plesati z njim deklica vsaka, — omrežit’ ga Uršika lepa želi zaljubljeno v njega obrača oči.
To videt’ mladenič, se Urški približa: „Al’ hot’la bi z mano plesati ?
Kjer Donava bistri pridruži se Savi, od tvoje lepote zaslišal sem davi; že Uršika zalal pred tabo sem zdaj, že Uršika zala! pripravljen na raj!“
To reče in se ji globoko prikloni, sladko mu nasmeje se Uršika zala: „Nobene stopinj’ce še nisem plesala, da čakala tebe sem, res je, ni šala; zatorej le hitro mi roko podaj, lej, solnce zahaja, jenjuje že raj!“
Podal ji mladenič prelepi je roko, in urno ta dva sta po podu zletela, ko da bi lahke perotnice imela, bila bi brez trupla okrog se vrtela; ne vidi se kdaj da pod noga udar’, plesala sta, ko bi ju nosil vihar,
To videti, drugi so vsi ostrmeli, od čudeža godcem roke so zastale. — Ker niso trobente glasova več dale, mladenča noge so trdo zacep’taie:
.Ne maram, ne maram za gosli, za bas, strun drugih, ko plešem, zapoje naj glas!“
So brž pridrvili se črni oblaki, zasliši na nebu se strašno gromenje, zasliši vetrov se sovražno vršenje, zasliši potokov derečih šumenje, prič’jočim po koncu so vstali lasje, — oh, Uršika zala, zdaj tebi gorje!
„Ne boj se, ti Urška! le hitro mi stopi, ne boj se,“ ji reče, ,ne boj se gromenja, ne boj se potokov ti mojih šumenja, ne boj se vetrov mi prijaznih vršenja, le urno, le urno obrni pete, le urno, le urno, ker pozno je že!“
„Ah majhno postojva, preljubi plesavec! Da jaz se oddahnem, da noga počije.“ ,Ni blizu, ni blizu do bele Turčije, kjer v Donavo Sava se bistra izlije; valovi šumeči te Urš'ka žele, le urno, le urno obrni pete!“
To reče, hitreje sta se zasukala, in dalje in dalje od poda spustila, na bregu Ljubljan’ce se trikrat zavila, plesaje v valove šumeče planila.
Vrtinec so vid’li čolnarji dereč; al’ Uršike videl nobeden ni več. —
Fr. Prešeren.