Jaz, pa ti, pa židana marela
Iz Ijudske pesmi se je izraz za pripravo z ročajem in zložljivo streho, ki nas varuje pred soncem, še največkrat pa pred dežjem, prerinil v naš vsakdanjipogovorni jezik. »Židana marela« je sestavni del gorenjske narodne noše, skozi stoletja pa je bila človekova spremljevalka. Najprej je bil pri Kitajcih, Egipčanih in Asircih v uporabi sončnik, vendar /e za vladarje in druge odličnike. Nad gospodarjevo glavo so ga držali sužnji ali siužabniki. pač glede na družbeno-ekonomsko ureditev.
Danes držimo to nadvse praktično pripravo nad svojo glavo seveda kar sami in se z njo varujemo pred nadlež-nim dežjem. Sonca imamo tako ali ta-ko premalo. Vsaj v Ljubljani.
Na vsem lepem dežnika ne moreš razpeti...
Dežnik je - pokvarjen. V občini Cen-ter (pa tudi v vsej Ljubljani!) imaš na izbiro le dve možnosti: t da stopiš do Dežnika na Mestnem trgu ali pa zavi-ješ na nekdanjo Sv. Petra cesto, ki so 30 leta 1952 poimenovali po začetniku slovenskega knjižnega jezika in slov-stva, Primožu Turbarju.
2e trideset let se torej imenuje Tru-barjeva cesta in že polovico te dobe je na številki 13 obrtna delavnica (ali obratovalnica, kakor pravimo sedaj), v kateri mojster Matej Barbalič poprav-lja dežnike (in seveda tudi sončnike). Popravlja jih hitro, zanesljivo in - po-ceni. Dolgočasno črne moške dežnike, pa enobarvne in pisane žeriske dežni-ke, s kovinsko ali leseno konico, z ukrivljenim ali hruškastim ročajem -kar pa zanj sploh ni pomembno. Po-membna je namreč vsebina - kakor pri vsaki stvari. In to je pri dežniku ogrodje.
Videz (največkrat) vara
Še posebno za ženske velja (tako vsaj pravi mojster Barbalič in ne vem, zakaj mu ne bi verjeli), da kupujejo dežnik predvsem k plašču ali obleki. Da se le barva in vzorec dežnika uje-mata z oblačili ali pa modnimi dodat-ki, čevlji ali torbico - in že ga kupijo. Kakšno je ogrodje, tega sploh ne po-gledajo. Kako pa naj človek sploh ve,
katero ogrodje je kakovostno, ko tega še trgovci ne znajo pojasniti?! Nasploh pa mojster Barbalič ugotavlja, da ima-jo ženske dežnikov več kot moški, kar je povsem razumljivo, saj so nosile že v 18. stoletju takratne dame k vsaki obleki drugačen dežnik.
Razkaže mi ogrodje navadnega, zlož-ljivega dežnika, staro že skoraj dvajset let. Ko bi nanj napel blago, bi ga last-nik lahko s prMom uporabljal še celo desetletje! Sedaj pa dobi večkrat v ro-ke povsem nov dežnik s čisto zanič ogrodjem. Stranki skuša to razložiti, vendar največkrat naleti na gluha uše-sa. Še vedno se namreč splača »inve-stirati« v dežnik, zamenjati celotno ogrodje, če naj se potem lastnik dežni-ka in mojster Barbalič ne bi spet kma-lu videla.
Vseh nadomestnih delov ni mogoče dobiti
Največ delov, ki jih potrebuje za po-pravilo dežnikov, izdela mojster kar sam. Težava pa je seveda v tem, ker je toliko različnih tipov dežnikov - ljudje jih pogosto kupujejo v tujini, ker so ga pozabili vzeti s seboj na pot, ali zaradi modne muhavosti. Kakorkoli že - že sicer zahtevno popravilo je s tem, še bolj oteženo.
Zgodba zase so dopisi, s katerimi se je večkrat obrnil na naše tovarne dež-nikov. Niti odgovorili mu niso, kaj šele priskočili na pomoč z deli, ki jih nujno potrebuje. Nehote se vsili primerjava s tujo firmo, ki na dopis hitro odgovori in takoj pošlje potrebne nadomestne dele za dežnike - če jih le ima na zalogi - čeprav s tem nima nikakršnega do-bička.
Dežnikarstvo je obrt, ki je marsikje sploh ni...
Nikogar ni, ki bi se spomnil in začel spodbujati razvoj dežnikarske obrti. Nikakršnega posluha ni zanjo, saj ni donosna kot, recimo, »kava-bari«, ki rastejo Jcot gobe po dežju po vsej Ljub-ljani, ne le v Centru.
Mojster Matej Barbalič se je odločil odpreti popravljalnico dežnikov na lastno pobudo pred osemnajstimi leti, ko je po vseh ljubljanskih občinah »stikal« za primernim prostorom. Pa so se mu le smejali, nikomur od »pri-stojnih« ni bilo mar, da Ljubljana ni-ma dežnikarja. Krojača ali čevljarja človek že še najde, danes pa v Celju, Postojni in Novem mestu, ki imajoltar nekaj prebivalcev, ni nikogar, ki bi po-pravljal dežnike. Pač - so šušmarji, ki hodijo po hišah brusit škarje in nože, pa še dežnik ti mimogrede popravijo. Ker prebivalcem teh naselij ne preo-stane drugega, so pač prepuščeni na milost in nemilost šušmarjem, za kate-rimi pa ni več kaj popravljati. Da o tem, koliko zaračunajo za svoje »po-pravilo«, sploh ne govorimo!
In tako prihajajo k mojstru Barbali-ču iz Kočevja, Novega mesta, Ilirske Bistrice, Pivke, Ajdovščine in Postoj-ne s prošnjo, naj jim popravi dežnik. Še isti dan. Med najinim pogovorom se je. oglasila Postojnčanka, ki je do-poldne prinesla v popravilo dežnik in že v zgodnjih popoldanskih urah priš-la ponj. Bil je popravljen.
Boj s papirnatim zmajem
Ves čas pogovora ni bil mojster prav nič čemeren, duhovito in, naj tako re-čefn, kot dež je govoril o svojem delu in težavah. Iškrico jeze v njegovih očeh pa je prižgalo vprašanje o more-bitnih spodbudnih ukrepih, ki jih obe-ta novi obrtni zakon, pa občina in še kdo. Jezi ga predvsem to, da pisanje oziroma vodenje knjig ni urejeno ena-ko za vse obrtnike: v eni občini je tako, v drugi spet drugače. Izbirati pa seve-da ne moreš. Ko bi vsaj tistim samo-stojnim obrtnikom, ki delajo povsem sami, omogočili, da se znebjjo riadlež-ne pisarije, kakor so že obljubljali, bi
bil najbolj zadovoljen. Ko bi hoteli po-magati, bi jim prav gotovo lahko.
Ob tem se oba zamisliva na kopico administracije v družbenih storitvenih delavnicah, v servisih: to, kar opravlja mojster Barbalič sam, bi verjetno v spremenjenih razmerah zahtevalo vsaj še dve delovni moči. Nekoga, ki bi sprejemal in izdajal dežnike, pa še dru-gega, ki bi nabavljal material in vodil knjige - tretji bi popravljal dežnike. In vsi skupaj bi imeli, po vsej verjetnosti - izgubo. Mojster Barbalič pa si izgube enostavno ne more privoščiti. Ko bi imel izgubo, bi moral obratovalnico zapreti in oditi, pravi in se hudomušno nasmehne.
Ne čakaj pomladi, ne čakaj na -dež!
. Še nekaj jezi mojstra Barbaliča: to, da ne vemo, kdaj je treba prinesti dež-nik v popravilo. »Pridite k meni, ko bo dež!« mi pravi. »Še vrat ne bo mogoče odpreti, toliko ljudi se bo gnetlo v te-snem prostoru in vsi bodo hoteli, da jim popravim dežnik takoj!!! Tako de-lam tri, štiri mesece v letu toliko, da vsega skoraj ne zmorem več, preostali čas pa se .sončim', čeprav mi ni prav nič do tega. Povsem nesmiselno je, da sprašujem, kje so bili doslej, nešteto izgovorov imajo pripravljenih. Prema-lo časa, ker da so v službah ali pa celo, da nimajo denarja - čeprav nikoli ne računam vnaprej. V treh mesecih (v tem času je namreč treba priti po po-pravljen dežnik, sicer zapade) pa lahko menda vsakdo nabere tiste ,peške' in popravilo plača.« Mimogrede: med-tem je tovarišici, ki je prišla po dežnik, zaračunal za popravilo 25 dinarjev, ona pa mu jih je naštela 250. Šele ko je ceno ponovil, se je tiho nasmejala in pripomnila, da je pri današnjih cenah to pravzaprav smešno malo! Pa še res je!
In - da ne bi v muhastem pomla-dnem vremenu tavali v dežju (ker ste se šele tedaj spomnili, da je vaš dežnik pokvarjen), se raje čimprej podvizajte k mojstru Mateju Barbaliču na Trubar-jevo 13. V miru in temeljito bo popra-vil vaš dežnik, tako da se boste ob pravem času lahko zavarovali pred znanilcem ljubljanske in vseh drugih pomladi.                              .           M. Z.