64 Matjaž Kmecl Jože Žohar Ti veš: moj odhod od tod je ena sama bolečina. Ti veš, kako bo dolga pot in kje je ona, druga domovina. Veš, kako samo me pol odhaja, kako me pol za vedno tu ostaja. IZ CIKLA AURORA AUSTRALIS 65 Aurora australis NIČESAR Ničesar ne reče NE REČE 05 koncu poti. Povem mu, da me skrbi njegov molk. Strmi in molči. Ta hrib. Dvigni se voda v oči! Nihče ne bo videl, nihče ne bo vedel, kaj tu koga boli, le ti in v tebi jaz. Ničesar ne reče, ob koncu poti. Strmi in molči. Ta hrib. Ničesar ne rečem, ob koncu poti. Strme in molče odhajam. Nosim ta hrib. IZ VSAKE SENCE KRI Razrila sva rušo nad nama in sama sva šla z oparjeno dušo po negotovo tolažbo pod vznožja gora. Tam nam je vsaka meglica, vsaka najina senčica šepetala, naj vendar ostaneva, ostaneva doma, kjer je iz vsake sence kri kapljala, iz dni, ko sva še tam bila. Kako me zdaj nese ta sila, kako mi zdaj plavajo ribe v očeh, kako me na skalovju razbija ta smeh, ta bes zatajene krvi! Kako me zdaj ljubi ta voda, s kakšnim hladom me jemlje, KAKO KAKO... Jože Žohar kako so namrščeni starci nam mano, kako mi, svojemu tujcu, groze! Kako zdaj potujem v kristalu, kako me prav nič tu ne vara, kako si zaslužim vsak trn, vsak nož, ki po svoje me reže in para! Kako se naj zvežem med hribe, kako naj vodi povem svoje pravo ime, kako naj ostanem, ostanem nerazdeljen, kako naj ne odidem neranjen od nje? NA MEJI Tu sva: ti v meni, jaz v tebi, obenem nobeden v nobenem obenem. Blizu je meja in meja med nama. Še v teh zadnjih trenutkih te pijem, kolikor te morem, a žeja nikakor ne ugasne. Ti se molčeča iskriš, ponujaš mi črne orhideje, ki ne ovenejo, praviš z očmi, niti do še tako daljne, človeku zadnje možne meje. na rod on dan na dno do ran sem v sebi v tebe se zagrebel iz pra skal tvoj utrip sem raz to čil tek temnordečih rek o krog pust inje sem objet s teboj objet v ta žgoči sen pustinje o kje kako je zdaj domovina 66 DO RAN DO RAN Aurora australis svet inja in duh ovna oče vina o lep je ne vidi nas ne ve kako temo poljubljamo kako se v njo izgubljamo o lev inja luna bo le čin njenih men do ran do ran ob molk njen spev o Lepi Vidi špalirji črnih mož žena v pomiku mimo pozlačenih krst otrok o smrt duh ovna mi gremo vsak s svojo za tem njeno sliko med otrple mir ne ne to pir je pod okriljem palm in norfolških cipres skrlup krvi zlo vencev v grenke korenine se zajeda iz krtin pod marmorjem zbor zlo vencev žalostno prepeva o kriza 'n tema o lev inja luna bo le čin njenih men do ran do ran kam niti se množijo spomeniki mini piramide večnih nikoli faraonov livadne table neprebranih knjig s poznanimi imeni in stalnimi naslovi v sveži vezenini rušinih knjigarn 67