|unak divjine Ameriški roman * , 15 Utihnil je in čakal, ali bo kaj pripomnila. Ker je moKala, je nadaljeval: »Besede, ki jih bom zdaj izgovoril, mi tudi narekuje skrb za vas in jih ne jemljite tako, k-akor da bi se vam hotel vsiljevati za spremljevalca. Verujte mi, da ni prav, da tako sami potujete po teh divjih krajih. Tako potovanje je kveojemu za močnega, utrjenega moža, ne pa za mlado dekle.« Marija je pogledala proti nebu. Njen obraz je bil v mesečini bled. Oči so bile podobne temnim cvetom. Vzdihnila je in bolj sebi ko Eriku govorila: »Srečo iščem. Tenki nitki sledim, ki vodi v preteklost. Iščem listino, iz katere je razvidna moja pravica do Rajskega dola.« • Erik je vrgel drva na ogenj. Nato je dejal, ne da bi pogledal Marijo: »Gospodična Linscott, razpolagajte z menoj! Na uslugo sem vam. Vso svojo zvitost in spretnost pa tudi odločnost in moč bom porabil v to, da dosežete svoj oilj.« Marijine oči so se že privadile poltemi. Hladno je gledala Erika, ki ga je plamen od časa do Casa osvetlil. Njegov obraz je bil odkrit, zaupljiv. Jasne oči so se prijazno svetlikale v siju ognja. Marijin pogled je dolgo počival na mladeničevetn odkritem obrazu. Oči so se ustavile ravno na nosu. Deklica je tuhtala, ali je tudi Erik tako ljubosumen, kakor pravijo o ljudeh, ki imajo tako zraščene obrvi ko on. Potem se je zasmejala zaradi te neumne misli. Tudi Erik se je nasmehnil. Ker je mislil, da Marija razmišlja o tem, ali naj sprejme njegovo ponudbo ali ne, je dejal z ognjem: »Sprejmite mojo pomoč! Name se lahko zanesete v vsakem oziru — tudi v primerih, ko bo šlo za življenje!« Te besede, ki jih Erik dozdaj ni nikdar izgovoril, sn blle na nesrečo podobne besedam, ki jih je bil svoj čar Roger govoril Mariji. Deklica jih je poslušala nekarr, pretresena. Ali so možje vedno m povsod enaki? Vedno isto govorijo, ko hočejo zavesti svojo žrtev? Pred njenimi očmi se je obnovil prizor, ko je z Rogerjsm sedela v gozdu. Z nekim zanosom je poslušala njegove besede, dokler ni snel krinke. Roger je v tistem trenutku postal zanjo oduren, surov, neznačajei; človek. In zdaj se je zgodilo isto. Razlika je samo ta, da je tedaj imela v bližini družbo, ki jo je mogla poklicati na pomoč, zdaj pa sama sedi nasproti Eriku — df^er od liudi. in bo ^-^pr, Idicala na pomoč, če se bc Erik obnašal enako ko Asplet. Skrivaj je otipala samokres, ki se je skrival v podlogi njenega pa.u. Erik se je čudil Marijinemu roolku. Mislil je, da jo je morda žalil s svojimi nenavadnimi besedami. Njegove oči so sledile dekletovi roki in je opazil, da sega po samokresu. V njem je vzkipelo, a jezo je kmalu zadušil. Njen gib se mu je zazdel razumljiv. Spomnil se je na njen položaj. Povs»d je izpostavljena nevarnostim, doživela je bridka razočaranja, tako torej ni čudno, če ne zaupa. »Oprostite,« je začel, »če sem povedal kaj nerodnega. V divjini sem rasel in nisem imel prilike za razgovore z damami. Prosim, ne iščite v mojih besedah nič takega, česar bi se morali bati. Ponovno vas zagotavljam, da Imam pred očmi samo blagor vaše družine. Vem, da imate pravico do Rajskega dola, zaradi tega vam hočem nesebično pomagati, da ga iztrgate iz rok lopovskega nasilneža.« V Marijini notranjosti je vladala razdvojenost. Erikove besede so zvenele odkrito, prijateljsko, in bi jim morala verjeti. Spomin na preteklost pa jo je begal. Nekaj časa je razmišljala, potem pa mirno dejala: »Vaše ponudbe ne morem sprejeti. Sama moram izvršiti nalogo, ki sem si jo postavila.« Zavladala je tišina. Erik se je zamislil. Ali ima Marija prav? Ali sme on sam jezditi s tem lepim, mladim dekletom po samotni Sierri Nevadi? Marija tega noče. Toda ali jb sme pustiti samo na nevarno pot? To je nedopustno. Saj ona niti ne sanja o težavah in nevarnostih, ki jo čakajo. Njegova dolžnost je, da pazi nanjo. Preden je spregovoril, da bi ji vse pojasnil, se je oglasila Marija: »Ali bi, mi vedeli povedati, v katero smer je Rotenburg ?« »Rotenburg?« se je začudil Erik. Čez čas se je zvito nasmehnil in nadaljeval: »Gotovo hočete preizkusiti moje zemljeplsno znanje. Rotenburg mora biti kako nemško mesto in bi ga v Ameriki zaman iskali.« Marija je odkimala in odvrnila: »Jaz pa mislim na ameriški Rotenburg.« »Ameriški Rotenburg? V kateri državi pa leži?« »V Nevadi, nekje na robu gore Sierre Nevade.« Erik je nekaj časa molče zrl v Marijo. V njegovi glavi so se porajale različne misli. Morda je kdo zlorabil Marijino neizkušenost in jo speljal na krivo pot? Pred njegovimi o.mi se je pojavil Rogerjev smehljajoči obraz. On? Najbrž. Kdo drug bi mogel imeti z Marijo tajne namene? In kaki so ti nameni? Kak namen ima Asplet s takim zavajanjem? Vprašanja, na katera Erik zdaj ni mogel odgovoriti. Nazadnje je s poudarkom odgovoril: »V tem kraju ni nobenega Rotenburga!« »Mora biti!« je Marija vztrajala pri svoji trditvi. »Poznam vse kraje, vse vrhove in prepade Sierre Nevade, toda kakega Rotenburga nisem videl, niti o njem slišal.« »Pa vendar obstoja. Neki kraj se mora tako imenovati. Morda ni niti mesto, temveč kaka zapuščena naselbina.« Erik je skomizgnil. Marijina trma se mu ni dopadla, še manj pa bajka o ameriškem Rotenburgu. Sklenil je, da se bo pozanimal za zadevo. »Ali bi mi hoteli povedati, kako vlogo igra ta Rotenburg?« je čez čas vprašal. »Čemu bi tajila?« je odvrnila deklica. »Ko je moj dedek bil odkril Rajski dol, je bil Rotenburg sedež pokrajinskih oblasti. V tamošnjih zemljiških knjigah torej mora biti zabeleženo, da je bil Abraham Linscott lastnik Rajskega dola.« »In zakaj se šele zdaj zanimate za ta dokaz?« »Ker sem šele zdaj doznala zanj.« Erik je sumil, da se za vsem skriva kaka zvijača. Nekdo hoče Marijo speljati. »Ta Rotenburg torej hočete najti tu ob Sierri Nevadi?« je čez čas vprašal. »Da, v Nevadi ali v Kaliforniji. Nekje na meji mora biti.« »In sami boste šli na pot?« »Sama! Morda najamem dva spremljevalca, das{ so moia sredstva pičla.« Erik je zmajeval z glavo. »Prepričan sem, da ste žrtev neke zvijače. Odkod ste šele zdaj zvedeli, da so tiste zemljiške knjige v Rotenburgu?« »Tega vam ne povem, ker bi vi morda omajali moje zaupanje. Gotovo vem, da nisem žrtev prevare. Jaz vedno poslušam glas svojega srca in ne potrebujem dokazov.« »To je lepo načelo, toda tvegano,« je odgovoril mladenič. »Četudi vam srce pravl, da niste varani, Jaz vendar trdim, da ste. Prepričan sem, da vam je nekdo postavil past.« »Ne verjamem.« »Dovolite mi, da vam opišem nevarnosti, v katere se podajate. Potem morda sprejmete moje spremstvo.« Mladenič je nato začel zgovorno opisovati težave takega pota in nevarnosti, ki prežijo na samotnega popotnika. Marija je zvesto poslušala. Gotovo bi bila srečna, če bi imela neustrašenega spremljevalca. Toda tudi Erik ni drugačen ko drugi. Njeno dušo je še vedno razjedalo razočaranje, ki ji ga je prizadel Roger Asplet. In Erik? Ali ni imel razmerja z Anito? Ali ni uprizoril zaradi nje pretepa v Brienovi gostilni? In kdo je ta Anita? Če je Marija na vse pomislila, jo je prevzela žalost. Zakaj !aže tudi Erik? Zaka.i jo tudi on hoče prevariti? Anitl Orloga je gotovo govoril isto ko njej. Tudi Anit-o ,ja tako ljubeznivo gledal ko njo. Marija bi se najraje skrila od sramote, ko je mislila na to. In srce je vendar gbvorilo za Brika! A vkljub temu je ostala odločna. Pred njo stoji ta mladenič, z udanostjo v pogledu. Toda ali ni bil Roger ravno tak? Verjela mu je, zaupala vanj in bila prepričana, da je zaljubljen vanjo. In Roger se je čez noč spremenil. Zvijačno je izvlekel iz nje skrivnost in hcče ugrabiti posest, do katere imajo ona in njena brata pravieo. Globoko je vzdihnila. E_rik je opazoval Marijo, medtem ko je zamišljena strmela v ogenj, a je ni motil. Marfjine duše ni pretreslo toliko razočaranje, ki ga je čutila zaradi Rogerjevega izdajstva; bolj je bil ranjen njen ponos. Deklica ni imela o Ijubezni tako plitvih pcjmov, kakor večina deklet v njenih letih. Ona je videla v ljubezni najvišjo stopnjo nesebičnega sožitja in je smatrala, da ljubezen obvezuje človeka za več, kakor katero koli drugo čustvo. Ljubezen je obljuba zvestobe, ki veže do groba in celo onstran groba, medsebojna vdanost in vedna pripravljenost na medsebojno pomoč. Mislila je, da ljubezni ni mogoče hliniti, da srce ne more lagati. Prišlo pa je razo.aranje. ki je poparilo njeno srce ko slana nežno cvetlico. Srce seje zaprlo in zdelo se je, da se ne bo hotelo več odpreti. Marija je skoraj zasovražila mladeniča, ki jo je gledal tako udano. DomiSljala si je, da je že dovolj oborožena zoper vsako moško vsil.ievanje. Sklenila je, da ¦ ne bo več poslušala ljubavnih izjav. Zdaj pa si je mo-' rala na tihem priznati, da ta človek dela nanjo globlji vti^ kakor si je želela. To je v nasprotju z njenim sklepom. Kako pride ta človek do tega, da vzbuja v njej dvom? Kak namen ima s tem? Če bosta še dolgo sedela skupaj, bo začel govoriti o takih rečeh, ki hladijo zgoče srčne rane in vzbudijo zanimanje mladega dekleta. Take lastnosti kaže, ki je ne morejo pustiti hladne. Toda ali so te lastnosti pristne? Zakaj se tako boji zanjo? Zakaj je noče pustiti same na, pot? Zdelo se ji je, da že ve za odgovor, ki bi ga prejela na ta vprašanja: ker vas ljubim. In ona se je bolj bala tega odgovora ko vseh nevarnosti, katere ji je Erik opisal tako živo. Zakaj možje ljubijo? Ker ženska lepota vzbudi v njih taka čustva, ki njo po vsem tem, kar je bila doživela z Rogerjem, strašijo. Ne, ne! Ne bo dovolila, da bi jo Erik spremljal. Najbolje bo, da se ne bosta več videla in to bo dosegla najlaže tako, če bo s svojim neizprosnim vedenjem Eriku za vedno vzela pogum, da bi ji izpovedal svojo ljubezen. Ko je v mislih prispela do te to-ke, je nenadoma vstala in, ne da bi pogledala Erika. hladno dejala: »Prosim, spremite me v mesto. Predolgo sva že tu.« Mladenič se je dvignil. S škornji je razbrskal in poteptal ogenj. Nato je stopil pred Marijo, zastrmel v niene oči, ki so se v mesečini skrivnostno svetlikale, in odvrnil: »Kakor želite, gospodična Marija. Toda ne vem, ali bom še imel priliko za razgovor z vami.« . Vprašujoče jo je gledal in čakal na odgovor. Marija je sklonila glavo in skoraj šepetaje odgovorila: »Ne boste imeli prilike.« »Potem vam moram zdaj povedati, kar mi teži srce!« je hlastno dejal mladenlč. Marija je odkimala in rekla hladno: »Ničesar nočem slišati in zahtevam, da me pustite pri miru na moji poti.sc »Ne morete zahtevati od mene takega, kar nasprotuje moji vesti,« je odgovorll Erik in jo je zgrabil za roko, da bi jo pridržal s silo. Mladenič je bil tako razburjen, da ni opazil, kako so se Marijine oči sovražno zabliskale. Skoraj drhte je nadal jeval: »Vkljub vsem mojim svarilom hočete iti v divjino. Ponavljam vam, da boste izpostavljeni taklm nevarnostim, o katerih se vam niti ne sanja. Vi in jaz sva si na jasnem, da imate nasprotnika, ki ne izbira sredstev za dosego svojega cilja. Vi branite posest, ki jo on hoče ugrabiti. V tej neenaki borbi potrebujete pomoč!« Umo^knil je. Prodirno je zrl Marijo. Ona mu je vrnila pogled. Potem se je trpko nasmehnila in odgovorila: »Vi se mešate v moje zadeve, ki jih seveda gledate s tujimi očmi. Hvala lepa za vse, kar hop>tf> r.ame stornl! Hvala za sočutje in skrb! Toda ponavljam, da moram ostati sama. Nočem, da bi me vi spremljali!« Erik se je nasmehnil in mirno odgovoril: »Marija, nočem se vam vsiljevati. Le to bi želel, da bi vzeli s seboj nekaj zanesljivih mož, ki bi jih jaz izbraL Imam na primer dva covboja, za katera v polni meri odgovarjam. Noel in Slim sta najsijajnejša fanta v vsej Nevadi. Če vas bosta ta dva spremljala, boste varni, v kolikor je seveda mogoče govoriti o varnosti pri takih pustolovščinah. Noel in Slim raje umrjeta, kakor da bl vas izpostavila nevarnosti.« Marijo so mladeničeve besede presenetile in ganile. Konec torej vendar ne bi bila ljubavna izjava? Potem pa se je spomnila na Rogerjevo zvitost. Erik si jo hoče pridobiti najbrž po ovinkih. Stresla je z glavo in odločno odvrnila: »Na tej poti nočem imeti spremljevalca! Pustite me torej pri miru in pojdite!« Erik je utihnil, ker je slutil, da ne bo nlč dosegel. Marijin glas je bil tako trd in hladen, da mu je vzel upanje na uspeh. Pri vsem ga je mučilo vprašanje, zakaj je Marija taka? Take kratkovidnosti ji ni pripisoval, da ne bi spoznala, da se res podaja v veliko nevarnost. Cemu torej odklanja vsako pomoč? Ali ga sovražl? Toda zakaj? Molče sta stopala drug ob drugem. Brik so je od ?asa 'jo ?asa zagledal v Marijin obraz. Na njom je hotel brati njeno razpoloženje. Ni imel uspeha. Obraz je bil hladen, brezizrazen. Mladenič bi rad govoril, a si ni upal. Nekajkrat je že odprl usta, a neki strah mu jih je spet zaprl. Tako sta prispela do gostilne. Marija je naglo iztegnila desnico. Erik je z obema rokama prijel drobno, ozko roko, toda Marija mu jo je takoj iztrgala. »Z Bogom!« je dejala nekam tuje. Skočila je proti vratom, da bi hitro smuknila v hišo. Erik ji je zastavil pot. »Marija,« je dejal s prosečim glasom. »Poslušajte me trenutek!« Dekle je obstalo in ga pogledalo. »Ali smem vsaj pripraviti vse potrebno za to nevarno pot?« »Ne!« je trdo odvrnila. Oditi je hotela, toda Erik ji je spet zastavil pot. »Marija, ne morem pa ne morem dovoliti, da bi se Bami podali na pot! Ponovno vas prosim, vzemite s seboj tista moža, ki sem ju bil prej omenil!« »Hvala. Nočem vaših mož!« Erika je zbodlo pri srcu. Zadušil Je bolečino in nadal jeval: »Potem pa mi vsaj to dovolite, da poišČem nekaj drugih izkušenih, zanesljivih mož.« Njegov glas Je bil proseč in drhteč, toda Marije ni omehčal. Skoraj surovo je odvrnila: »Nisem otrok! če bom potrebovala pomočnike, si jih bom sama poiskala.« Pri tem je skoraj jezno pogledala Erika, kakor da bi mu tudi s pogledom hotela prepovedati nadaljnje vmešavanje v njene zadeve. Erik je zardel. Njegove potrpežljivosti je bilo konec. Razburjeno je dejal: »Gospodična Marija, zaman me pošiljate proč! Ne bom šel in vi morate sprejeti mojo pomoč.« »Varate se, če tako mislite!« »A jaz ne dovolim, da bi sami potovali!« »Morda se hočete poslužiti enakih sredstev ko Roger Asplet?« Erik je spet zardel. Marijine besede so ga žalile. Ogorčeno je rekel: »Marija, ali se ne sramujete takih besed? Kdaj sem vam dal povod zanje?« »In vi se ne sramujete nasilnogti, s katero me hočete prisiliti k pokorščini?« »Marija, vi me ne razumete. Obrekujete me.« »Ali se čudite mojim besedam? Morda ste pozablli na to, na kakem glasu ste? Svoj čas ste bili moj prijatelj in jaz sem zaupala v vas. Svarili ste me pred Aspletom in jaz nisem imela prav, da vam nisem verjela. Prisegam vam, da bi vas bila kleče prosila za odpuščanje, ker sem bila krivična nasproti vam. A vi ? Kaj ste storili, ko ste odšli od mene? K Aniti Orloga ste tekli. V Zlati jami ste jo po ulicah iskali in ko ste zvedeli, da je v Brienovi gostilni, ste šli tja. Tam ste se iz ljubosumnosti pretepali zaradi nje. Zdaj ste prišli k meni in želite, da bi zaupala v vas. Ne morem! Bojim se, da bi me zadela enaka usoda ko prl Rogerju. Nočem vaše pomoči — to je moja zadnja beseda. Vi me ne boste prisilili, ne boste zlomili moje moči. Z Bogom!« V naslednjem trenutku je izginila v hiši in zaprla vrata za seboj. Erik je molče strmel za Marijo, dokler ni izginila. Njegov obraz je bil trd in mračen. V očeh je žarel zlovešč plamen. Take žalitve še ni doživel, kakor zdaj od strani Marije Linscott. Zlobne čenče je vzela za dejstva. Verjela je obrekovanju, ki se je o njem širilo. Morda ga smatra celo za živinskega tatu ali za Rogerjevega razbojniškega tovariša? Erika še nihče ni tako žalil ko zdaj Marija Linscottova. Če bi bil to storil moški, bi čutil njegove trde pesti. Toda Marija je ženska. Ne more se maščevati, toda teh besed ji nikdar ne bo pozabil. Enkrat ga je že ponižala; tedaj ji je odpustil. Tega ji pa ne more odpustiti. Kako visoko jo je cenil, ona pa smatra njega za navadnega koristolovca in pretepača. Tega ni zaslužil, ker se je nasproti njej vedno pokazal plemenitega. Govorice ga sicer predstavljajo v slabi luči, toda ne bi jim smela verjeti. Saj jih je njegovo vedenje postavik) na laž. Čim bolj je mladenič premleval te misli v sebi, tem bolj je vrelo v njem. Rogerja bi zadavil, če bi ga zdaj dobil v roke; prepričan je namreč bil, da ga je on najbolj obrekoval, da bi ga s tem onemogo.il pri Mariji. Namen se mu je posrečil. Toda kako more ona še zdaj verjeti njegovim besedam? Saj se je vendar prepričala o Asplotovem hinavstvu in njegovi zlobi! Eriku se je zdelo, da bo ob pamet, če bo še dalje razglabljal o teh rečeh. Konec je hotel narediti tem mislim. Obrnil se je in trdo odšel. Tega seveda ni vedel, da je stala Marija v sobi pri oknu in ga opazovala. Ni videl, kako si je pritiskala roko na srce. Ni videl njenih solznih oči. Če bi Erik nekoliko bolj poznal žensko naravo, bi moral vedeti, da je Marija Linscott dosti več eutila do njega, kakor je on slutil, in da je zaničevanje, ki ga je čutila nasproti Aniti Orloga, izviralo iz njene ljubosumnosti, katere Se niti ni zavedala. Toda Erik ni poznal ženske duše. In tudi Marija ni poznala same sebe. In ravno zaradi tega sta se ločili poti dveh ljudi, ki bi morala skupaj hoditi, in trenutno se je zdelo, da se ta pota ne bodo več srečala. 10. Robin, predstojnik in edini uradnik pošte v Hillu, je ravno odgrnil zavese in začel čitati brzojave. Brzojavni aparat je neutrudljivo ropotal. Ko se je Robin čez. čas slučajno ozrl skozi okno, je zagledal ljubko žensko po- stavo, ki se je bližala poštnemu poslopju. Vstal je in šel k oknu. Ker je služilo okno obenem za vrata, ga je vljudno odprl. Dekle je pozdravilo in vstopifo. Na Robinovo začudenje se je obiskovalka brez vsakega uvoda takoj začela zanimati, ali pozna mesto Rotenburg in ko je dobila nikalen odgovor, je vprašala, ali je kdo v zadnjih tednih dal na ime Marije Linscott dve sto dolarjev. Robinu ni bilo treba dolgo razmišljati. Bil je mlad, zdrav človek in je imel dober spomin. Ta primer pa mu je sploh živo ostal v spominu, ker je imel precej dela s tistim denarjem. Ko je odgovoril pritrdilno, mu je pokazala Marija odrezek tiste nakaznice, s katero je denar dobila, in vprašala: »Poznate to pisavo?« »Seveda jo poznam,« je odgovoril Robin. »Saj je to vendar moja pisava!« Marija ga je začudeno in razočarano pogledala ter vprašala: >Vi ste mi poslali dve sto dolarjev?« Robin se je zasmejal ko kak poreden fantek in odgovoril: »O, ne! Veste, stvar je precej zanimiva. Nakaznico sem bil jaz napisal, denar pa je dal neki tujec« »Ste ga poznali?« je hlastno vprašala Marija. »Ne. Indijanec je bil, katerega prej nisem bil videl.« »Indijanec?« je začudeno ponovila deklica in zmajala z glavo. »In vi ga res niste poznali?« je čez čas dodala. »Ne. Bil je nenavadna prikazen. Na sebi j€ imel ostanke neke uniforme. Za klobukom je imel pero. Svoj čas je najbrž služil pri poro.eval.kem oddelku ameri.ke vojske. Po mojem mnenju mora biti potomec indijanske poglavarske družine. Nekdaj je bil rod Apačev, ki so prebivali v severnem delu Mehike, zelo mogočen. Njihovi poglavarji...« Mož se je tako ogrel za pripovedovanje, da je Marija slutila, da ne bo kmalu nehal. Zato ga je prekinila z vprašanjem: >Vi ste torej izpolnili nakaznico? Zakaj?« »Indijanec me je naprosil. Ni imel desne r«ke in ni mogel pisati. Roko je bil izgubil pri neki nesreči. Sicer pa najbrž ne bi znal pisati, četudi bi imel desno roko. Veste, Indijanci...« Spet se je hotel razgovoriti, toda Marija ni bila radovedna na njegovo razpravo o Indijancih. Nestrpno je vprašala: »In mož ni povedal, od kod je?« »Ne. Želel je, naj sebe napišem za odpošiljatelja, češ da je njegovo ime zelo dolgo in nerazumljivo. Jaz sem izpolnil njegovo željo. Seveda nisem mogel vedeti, da bo njegovo ime igralo kako važno vlogo.« Marija je potegnila iz usnjate torbice, ki jo je imela pripeto ob pasu, star pisemski ovitek in ga pokazala poštarju. (Dalje aledl)