90 LET POSLANCA CIRILA STANIČA
»Vsak projekt je suhoparen, če nima opisa«
»Poglejte to ograjo - le kako so mogli postaviti kaj takega! In ta cesta, te luže, to je sramota!« mi je pred leti kritično razkazoval enega ne posebno urejenih kotičkov Ljublja-ne Ciril Stanič, nestor slovenskega gradbeni-štva, projektant in kritični ocenjevalec da-našnje urbane anarhije. Njegovemu ostremu očesu ni ušlo nobeno križišče, noben ploč-nik, noben most. »To bi lahko zgradili tudi drugače...,« so se mu sproti utrinjale boljše rešitve, pa čeprav je vedel, da je boj proti urbanemu neredu kakor boj s polipom: ka-kor mu odrežeš eno lovko, mu zraste druga.
Ciril Stanič je zraščen z Ljubljano. Že 62 let živi v stari biši na Gerbičevi 22, ki je hkrati postala tudi njegov projektantski biro in arhiv. Ob obisku glavne in odgovorne urednice Naše komune Janje Domitrovič in podpisanega neposredno pred obeležitvijo njegove 90-letnice, nam je neumorni grad-benik in publicist razkazal staro poslopje. Nič posebnega na prvi pogled, prostori kot toliko drugih v Ljubljani, razen v podstreš-nem delu, kjer delavci prav zdaj vlivajo so-bam nov, sodobnejši videz.
»Ciril bo šel nazaj na svoje podstrešje,« se je šalil čili starec in se kot mladenič zavihtel po stopnicah. V zajetnejši podstrešni sobi je njegov kabinet. Manjša soba zraven je spre-menjena v arhiv. Vsepovsod načrti, skice, mape, članki. Skupaj hrani kakih 390 načr-tov, lepo razvrščenih po temah in abeced-nem redu. Projekt Barje, karavanški pre-dor, Karlovški most, projekti v Črni gori, le česa se ni lotil neugnani gradbenik. Ceprav je njegova poglavitna stroka promet in zve-ze, se je Ciril Stanič lotil tudi ekologije, komunale, fizkulture. Posebej ima ločena uspešna in neuspešna dela, priznana in ne-priznana.
»Projekt je suhoparen, če nima opisa,« meni Ciril Stanič in pravi, da prav zdaj dela selekcijo svojih člankov, posejanih po najra-zličnejših časopisih. Kakih 250 se mu jih je nabralo s sliko (načrtom), kakih 300 pa brez. Na vprašanje urednice Janje Domitro-vič, koliko njegovih predlogov se je uresniči-lo, je jubilant odgovoril jedrnato: »Morda jih je bilo realiziranih kakih 35 odstotkov, 65 odstotkov pa ne.« Posebej je pohvalil Našo komuno, brez katere da ti članki najbrž ne bi ugledali dneva. Morda bi jih uspel objaviti le kakih 430, morda 40 odstotkov. »Prav Naša komuna si je pred leti dovolila zapisati, da je Vzhodna obvoznica vprašljiva,« je de-jal. »Če bi zdajle zložil vse svoje članke na
CirilStanrtsjrojo aestro Maro m uredako Naše-komune r troji detovni sobi.
kup, bi bil kup visok vsaj 80 centimetrov. Vse ne bo šlo v monografijo, če pa bi dobil'; založnika, bi izdal to Člankarijo (v knjigi), tako kot je izhajala,« je navrgel Ciril StaniČ.
V obsežno Staničevo gradivo se je zako-pala posebna strokovna komisija (pomaga ji tudi njegova sestra Mara Stanič), ki priprav-lja na Magistratu posebno retrospektivno razstavo velikega gradbenika (od leta 1926 ¦ do danes). Nekaj pa bo objavljeno tudi v monografiji.
»Komisija me je začela »štopati«, naj ne bom preveč samokritičen. Je pa v arhivu veliko stvari, ki so za Ljubljano in Slovenijo pomembne.« Strogemu Staničevemu očesu ni ušel prav noben delček Ljubljane.
»Poglejte, zdajle Ljubljana že dvajset lket
ni zgradila niti enega samega objekta mesto-tvorno. Nobenega hotela, nobene garaže... - Hotel Holiday Inn ne diha z Ljubljano, diha za Unionom... NUK bi morali prestaviti na , Langusovo... Tudi naš občinski center je nemogoč, v sami špici je, zadušen v prome-tu, nima potrebnih predprostorov... In za-me je samo še vprašanje časa, kdaj bo nasta-lo jezero na Barju. Zadnjih dvesto let, odkar je Gruber zgradil prekop, se je Barje posed-lo za dva metra in pol. Samo kar sem jaz živ, se je posedlo za meter. Tako se je znižalo, da »držimo« zapornice, da se še ni znašlo pod vodo... Nivo Ljubljanice je meter in pol pod projektom. Skozi vso Ljubljano imamo podporne zidove, da Ljubljanica iz-
gleda kot jarek. Dejansko je le še odvodni kanal, ni več reka. Odpelje le še kakih 150 kubičnih metrov na sekundo. Tako Ljublja-nico kot Gruberjev prekop bi bilo treba poglobiti.«
Ciril Stanič ima s svojega okna kot na dlani Ljubljanski grad z bližnjo okolico. Ze "vse življenje je nor na hribe. Koliko planin-skih koč je zgradil ali popravil. Že dolgo okuša tudi mik ribištva. Vsako sredo pa jo mahne v Partizan v Tmovo, ki ga je sam projektiral, na urico telovadbe. Skrb za zdravje in čilost sta že od nekdaj njegova prioriteta, pa čeprav se večkrat pošali: »Pa saj že itak predolgo živim.
BRANKO VRHOVEC