Posamezni izvod 40 grošev, mesečna naročnina 2 šilinga
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
V. b. b.
Kmetijski visokošolski tedni so bili eden najpomembnejših dogodkov ne samo v zgodovini Slovenske kmečke zveze, temveč tudi na razvojni poti kmečkega ljudska Slovenske Koroške.
LETNIK VIL
CELOVEC, SREDA, 20. II. 1952
ŠTEV. 13 (473)
25 milijonov besed
Šesto zasedanje Generalne skupščine je končano. Trajalo je 81 dni. Sej je bilo 666. V tajništvu so natiskali nad 8000 dokumentov v .40 milijonov izvodov. Ce bi jih vezali v knjigo, bi se nabralo 83.000 strani ali 25 milijonov besed. Ce bi dodali še poročila z vseh sej in poročila za tisk, bi naraslo število besed na 684 milijonov.
Na zasedanju v Parizu je bilo 1129 opolno-močenih delegatov, razen njih pa seveda več tisoč njihovih pomočnikov, tajnikov, tolmačev itd. Stroški za zasedanje OZN so znašali 2,359.000 dolarjev, brez stroškov, ki jih je imela francoska vlada s pripravami in nastanitvijo udeležencev.
Polni zapori v Južni Ameriki
Mednarodna zveza za človeške pravice je poslala glavnemu tajniku OZN lrygve Lieu pismo, v katerem protestira proti temu, da je v raznih državah Južne Amerike vec časa zaprtih okoli 30.000 političnih jetnikov. Pismo navaja med drugimi državami Venezuelo, Argentino, Peru, Kolumbijo. Paraguay in Dominikansko republiko.
UNESCO hoče odpraviti nevednost
Glavni ravnatelj Mednarodne organizacije za vzgojo, znanost in kulturo, Torres Bodet, se je na poti v Pariz ustavil v \Vashingtonu, obiskal predsednika Trumana, z njim razpravljal o delu UNESCA in na posebni konferenci, ki jo je imel, napovedal, da bo Mednarodna organizacija za vzgojo, znanost in kulturo s posebnimi šolami nastopila v boju za uresničenje „pete svoboščine” — Svobode pred nevednostjo.
Bodet je predvsem poudarjal pomen sistema središč za osnovno vzgojo, kot jih ima UNESCO že v Mehiki, a jih bo v kratkem ta organizacija ustanovila še v Egiptu, drugod po Srednjem Vzhodu, v jugovzhodni Aziji in drugod po Daljnem vzhodu.
„Naloga UNESCO je, pomagati, da se ljudje sami borijo proti nevednosti, pomagati jim, da čim bolje uporabljajo svoje znanje in da dosežejo intelektualno in moralno solidarnost, na kateri mora sloneti svoboda”, je poudaril v svojem govoru Bodet.
Ribbentropovo premoženje na Koroškem »razlaščeno”
Iz časopisnih poročil smo zvedeli o neki razpravi celovškega ..Ljudskega sodišča , na kateri se je glasila končna razsodba, da vse premoženje bivšega zunanjega ministra Hitlerjeve Nemčije von Ribbentropa, ki ga je Ribbentrop nekoliko pred koncem vojne dal spraviti na neki grad blizu Celovca, zapade v korist Avstrije.
V glavnem je šlo pri tej razpravi za vrsto umetniških slik, katerih današnjo vrednost cenijo na približno en milijon šilingov. Uradno postavljeni zastopnik po Nurnberškem procesu usmrčenega Ribbentropa je s trditvijo, da slike niso bile last Ribbentropa samega ampak le last njegove žene, skušal onemogočiti razsodbo ..Ljudskega sodišča” ter s tem več ali manj podariti to premoženje ženi nemškega vojnega zločinca. Sodišče pa je to mahinacijo odklonilo in razsodilo, da zapade Ribbentropovo premoženje v Avstriji v korist republike Avstrije.
Kot zanimivost v zvezi s to razpravo naj še omenimo, da je v bližini Celovca grad, kjer je bilo premoženje bivšega rajhovskega zunanjega ministra shranjeno, da se obvaruje preč vojnim uničenjem, že iz predvojnega časa last sedanjega šefa angleškega Zveznega urada na Koroškem, gospoda Goschena.
Tržaški Slovenci
pri maršalu Titu
Pretekli četrtek je presednik vlade FLRJ maršal Josip Broz-Tito sprejel na Brionih delegacijo glavnega odbora Osvobodilne fronte za Tržaško ozemlje. Delegacijo je vodil predsednik Osvobodilne fronte Branko Babič. V njej so bili podpredsednik dr. Jože Dekleva in člani glavnega odbora dr. Angel Kukanja, Valerija Kocjančič, Josip Bizjak in Jože Škrk.
Člani delegacije so razložili maršalu Titu sedanjo razmere in težave prebivalstva Tržaškega ozemlja. Posebej so mu podali sliko o nacionalnih, gospodarskih in kulturnih problemih in razmerah tržaških Slovencev ter iznesli njih želje in potrebe.
Delegacija je izročila maršalu Titu z dejstvi podprto in z dokumenti podkrepljeno obširno spomenico ter z nekaterimi konkretnimi pred-
logi prosila za pomoč vlado FLRJ pri reševanju sedanjih težav.
Maršal Tito je izvajanjem delegacije, ki ji je stavil podrobnejša vprašanja o posameznih problemih, sledil z velikim zanimanjem ter pokazal popolno razumevanje za želje delegatov. Maršal Tito je obljubil vso pomoč Osvobodilni fronti v njeni borbi za enakopravnost slovenskega življa z drugimi narodnostmi v Trstu in za splošne demokratične pravice celotnega tržaškega prebivalstva ne glede na nacionalno pripadnost.
Člani) delegacije, ki jim je maršal Tito izročil svoje pozdrave tržaškim demokratičnim množicam in zlasti sorojakom, so bili nato maršalovi gostje na kosilu, ki se ga je udeležil tudi predsednik vlade LR Hrvatske dr. Vladimir Bakarič.
Tu zapostavljanje —
Časopis ..Mednarodna politika” objavlja v svoji zadnji številki' članek pod naslovom: ..Nevzdržno stanje slovenskega šolstva v Italiji” in poudarja, da so napadi na nacionalne pravice Slovencev v Italiji v prvi vrsti naperjeni proti slovenskim prosvetnim ustanovam in da je današnja Italija po vzoru fašizma v zadnjem času organizirala pravi raznarodovalni pohod na slovenske šole. List opisuje žalostni položaj beneških in kanalskih Slovencev, ki nimajo niti ene slovenske šole, in postopke italijanskih oblasti v goriški pokrajini, ki poskušajo na razne načine zapreti slovenske šole in se pri tem poslužujejo celo pritiska na starše ter jim grozijo, da bodo izgubili službe, če ne bodo svojih otrok vpisali v italijanske šole. Znano je — poudarja list — da se namenoma zavlačuje legalizacija slovenskega šolstva s ciljem, da se pridobi na času, da bi se lahko neovirano nadaljevalo z raznarodovanjem.
tam enakopravnost
..Mednarodna politika” našteva nato, kakšne pravice uživa italijanska manjšina v Jugoslaviji in coni B STO, kjer .je ljudska oblast samo lani za nabavo italijanskih šolskih knjig izdala 2.300.000 lir. List zaključuje, da bi italijanski odgovorni krogi, če v resnici želijo izboljšanje odnosov z Jugoslavijo, kot večkrat trdijo, lahko to svojo dobro voljo dokazali samo če bi omogočili Slovencem v Italiji tak kulturni in prosvetni razvoj, kot ga uživa italijanska nacionalna manjšina v Jugoslaviji.
Na sestanku širšega plenuma Šiptarjev avtonomne oblasti Kosova in Metohije v Prištini je bilo ugotovljeno, da albanska manjšina v Jugoslaviji uživa vse nacionalne in kulturne pravice. Sedaj je v Kosmetu in Metohiji 458 šol, nad 40 gimnazij in srednjih strokovnih šol in večje število osemletk, ki jih obiskuje okrog 80.000 učencev in učenk. Pred vojno niso Šiptarji imeli niti one šole v svojem maternem jeziku.
Vatikan se vmešava v politiko Italije
Po nedavnem papeževem govoru o ..križar-skem pohodu za boljši svet” je imenoval Vatikan svojega predstavnika v krščanskodemo-kratski volilni komisiji za Rim. Ta funkcija je bila poverjena vodji rimske župnije Giuseppu Tenziju, ki je dobil nalogo, naj ustanovi organizacijsko središče zaradi ..vskladitve vseh katoliških sil.”
To novo potezo Vatikana razlagajo v Rimu kot odkrito vmešavanje ne le v notranja nasprotja v krščanskodemokratski stranki, marveč tudi v bližnje upravne in politične volitve v Italiji. Sodijo, da bo Vatikan s tem podprl novega predsednika Katoliške akcije, ki meni, da morajo imeti katoličani popolno oblast v italijanskem političnem življenju ne glede na
politično povezanost z ostalimi strankami, ki so doslej podpirale De Gasperija.
Glasilo republikanske stranke „Voce Repu-blicana” odkrito graja to vmešavanje Vatikana v politično življenje države in se vprašuje, proti komu naj bi bil naperjen ..križarski pohod”, o katerem je govoril papež.
Rim. — Italijanski časopis ..Corriere della sera” poroča, da so generala Gambarro, bivšega šefa italijanskega ekspedicijskega korpusa v Španiji, ponovno sprejeli v službo. Razen tega so temu fašistu priznali 10 milijonov lir kot nadomestilo za plačo, ki je ni prejemal od junija 1. 1945.	( '
IXaš pozdrav ..Mlademu rodu
Na Koroškem imamo posebno odredbo o tako imenovanem dvojezičnem šolstvu, v katerem naj bi se otroci poleg nemškega jezika učili tudi materine govorice — slovenščine. Zal pa je ta odredba za veliko število dvojezičnega ozemlja ostala do danes več ali manj le na papirju in se skrajno pomanjkljivo izvaja. En vzrok za ta nedostatek je med drugim dejstvo, da naša šolska mladina že leta zaman čaka na potrebne šolske knjige za pouk v slovenskem jeziku, čeprav odredba jasno določa njihovo izdajo.
Sicer je po zadnji vojni izšlo nekaj takih knjig, bile pa so v najkrajšem času razprodane in se sedaj pogosto dogaja, da ima v celem razredu knjigo učitelj sam in le v najboljših primerih jo ima na razpolago tudi še neznatno število učencev. Seveda pod takimi pogoji ne more biti govora o zadovoljivem napredovanju pouka in so to pomanjkljivost izrazili predvsem učitelji na dvojezičnih šolah sami, ki pač najbolj čutijo in občutijo težkoče pouka brez. knjig.
Da odpomore temu pomanjkanju, je starosta
slovenskega učiteljstva na Koroškem in zaslužni borec za naše narodne pravice, šolski ravnatelj v pokoju Franc Aichholcer začel izdajati z nekaterimi učitelji na dvojezičnih šolah list za koroško mladino ..Mladi rod”, katerega prva številka je ravnokar izšla. . Že s to prvo številko se je ..Mladi rod” častno uvrstil med ostalo mladinsko periodiko in si bo gotovo takoj osvojil srca na.šg šolske mladine, za katero je v prvi vrsti namenjen. Na okusno opremljenem ovitku vidimo dve sliki iz najlepše mladinske knjige koroškega pisatelja Prežihovega Voranca ..Solzice”, ki jih je naslikal akademski slikar France Mihelič. Dvajset strani čtiva nas seznani z bogatim domačim narodnim blagom, predstavi pa nam tudi slovenske pisatelje, med njimi Franceta Bevka in pesnika-velikana Otona Župančiča s prekrasno pesmijo o Cicibanu, ki posluša očetovo uro.
„Mladi rod”, tiskan v tiskarni Mohorjeve družbe v Celovcu, je sicer res še mlad, saj je začel komaj živeti, toda že njegov prvi korak, ki ga je napravil v življenje, je krepak in mnogo obetajoč. In gotovo bo uspešno hodil svojo pot, pot učitelja, prijatelja in posredovalca; porok za to mu je njegov izdajatelj, izkušeni vzgojitelj in ljubitelj naše mladine. Zato smo prepričani, da bo novi mladinski list, ki ga je Zvezno ministrstvo za pouk na Dunaju odobrilo za uporabo na dvojezičnih ljudskih in glavnih šolah kot učni in učilni pripomoček, pomagal premostiti največje težave pri slovenskem pouku, posebno še, če se ga bodo tesno oklenili vsi šolarji, pa tudi učitelji našega ozemlja. Glavni namen novega lista je v tem, da dvojezičnim šolam posreduj© primerno čtivo za pouk v slovenskem jeziku in mlademu človeku pokaže poleg domačega gradiva tudi lepote slovenske besede in literature. Na ta način bo postal močna vez med učiteljem in učencem, prav tako pa bo zbliževal in združeval tudi slovensko in nemško govorečo mladino v skupnost strpnega prijateljskega sožitja ter tako ustvarjal zdrave in trdne pogoje za medsebojno razumevanje, za uspešen razvoj v deželi.
Velika in mnogostranska, nadvse plemenita je naloga, ki jo je prevzel „Mladi rod”. Mi ga z vsem srcem pozdravljamo in mu želimo na njegovi nadaljnji poti mnogo uspeha.
ZDA in Japonska pripravljata vojaško sporazum
Ameriški poslanik Rusk in japonski minister Okazaki sta v enem svojih razgovorov pripravila besedilo novega sporazuma, ki ga bodo podpisali skupno s sporazumom, ki določa položaj ameriških čet na Japonskem po končani okupaciji.
Kakor se je izvedelo v vlad |ih krogih, predvideva novi dogovor podrobnosti o sodelovanju ameriških in japonskih oboroženih sil ▼ primeru, da bi bila Japonska napadena od zunaj, ali pa bi v notranjosti prišlo do revolucije. V obveščevalnih političnih krogih pripominjajo, da vsebuje japonsko-ameriški vojaški dogovor za skupno obrambo sledeče določbe: 1. v primeru napada ali revolucije bi ameriške čete na Japonskem imele polno svobodo akcije, t. j. ne bi bile vezane na določila v upravnem dogovoru; 2. v primeri napada bodo japonske oborožene sile kolikor mogoče pomagale pri obrambi države v polnem sodelovanju z ameriškimi oboroženimi silami, japonski viri pa se bodo uporabili v največji meri; 3. v primeru revolucije bo Japonska zaprosila ameriške čete, naj nastopijo, vendar pa bo vojaške operacije ameriških in japonskih sil vodil vrhovni poveljnik ameriških sil; 4. v ta namen bodo ustanovili japonsko-ameriški obrambni odbor.
Ne ve se še, ali bo dogovor podpisan popolnoma ločeno od upravnega dogovora, ali pa bo dodan k temu dogovoru v obliki protokola.
Kmetijski visokošolski tedni - trajna pridobitev
Prvi teden kmetijskih visokošolskih tednov SKZ je bil z vsestransko zadovoljivim uspehom zaključen v soboto, 9. februarja. Celili pet dni — v Pliberku celo 6 dni — so odličui strokovnjaki in pravi ljudski predavatelji bivali sredi našega kmečkega ljudstva, ki je z naraščajočim zanimanjem sledilo njihovim izvajanjem ter živo posegalo v razgovore, ki so predavanjem sledili.
Ni pretirano, če rečemo, da so se kmetijski visokošolski tedni razvili v pravi kmečki parlament, kajti naši kmetje so prvič pričeli v širokem krogu sami razmotrivati vsa težka vprašanja borbo za gospodarski obstoj in napredek ter ogorčeno ugotavljali pristranosti agrarne politike v Avstriji, prav posebej pa na Koroškem. Iz tega širokega spoznanja pa se je med našim kmečkim ljudstvom tudi močno utrdilo spoznanje potrebe samopomoči in zaupanja v združene lastne sile v premagovanju naporov posameznikov. Kdor je prišel enkrat, se je če je le mogel — udeležil vseh predavanj, veliko pa jih je bilo, ki so privabili k predavanjem še svoje sosede.
Tudi drugi teden kmetijskih visokošolskih tednov je navzlic spremenjenim krajevnim okoliščinam stal v znamenju iste privlačnosti in zanimanja s strani našega kmečkega ljudstva. Drugi teden je bil namenjen krajem, kjer 6e naše ljudstvo doslej še ni v toliki meri priborilo do spoznanja, da je strokovna izobrazba in znanje osnova vsakega kmečko-gospodar-skega napredka. Zato je po teh krajih še bolj presenetila obilna udeležba, ki se je pokazala že pri prvih predavanjih. Tako se jo zbralo v Skofičah, kjer je pripravljal in vodil predavanja predsednik PO SKZ tov. Lovro Kramer, 45 mladih in starih kmetovalcev in gospodinj iz okoliških vasi Škofič, Št. lija in Loge vesi. To število je upoštevanja vredno, ker kmetijski zbornici je v Skofičah uspelo na svoje predavanje privabiti kvečjemu 5 do 6 ljudi.
* V Št. Jakobu v R., kjer je bil s pripravami poverjen odločni pobornik za kmečko skupnost Janko Janežič, se je dnevno zbiralo 36 do 50 kmetov in kmečkih fantov od Pečnice in Rožeka do Dragožič in Podgorij. Kateri koli predavatelj je prišel s predavanja v št. Jakobu, vsak je vedel samo povedati, da so Št Ja-kobčani željno in hvaležno sledili predavate-Ijem, ki jim jih je posredovala Slovenska krneč-
Steinacher — Sneg kidat!
Zdelo se mi je, da mi tako doni v ušesih glas koroškega varnostnega direktorja Stossier-ja, ko sem v „Volkszeitung“ od zadnje nedelje bral njegov poziv koroškemu ljudstvu.
Kakor so razni vladni in drugi funkcionarji v teh dneh „snežne katastrofe" pozivali prebivalstvo mest in vasi, naj se stavi na razpolago za prostovoljno delo, da ne bi v snegu obtičal ves promet v deželi in z njim tudi preskrba večjih mest, tako se je smatral tudi gospod varnostni direktor za dolžnega, da pozove pa ne vse ljudstvo Koroške, ampak samo gotovi del, namreč samo takozvane »domovini zveste Korošce."
Da se pod t6m imenom zbirajo (oziroma so se nekdaj zbirali, kajti danes ni nič več slišati o BHS-u) koroški neofašisti pod Steinacherjc-vim okriljem, vemo iz preteklih let. Danes jih pa Stossier kliče in poziva — morda samo zato, da bi spomnil svet na klavrno dejstvo, da le še nekje životari kopica nepoboljšljivih, organiziranih v druščino »domovini zvestih". No, pa saj tokrat res nič nimamo proti temu pozivu. Naj le gredo sneg kidat tudi Steinacher in njegovi »domovini zvesti*, bodo vsaj enkrat v življenju opravili koristno delo, namesto da bi uganjali svoje sicer poklicno hujskaštvo!
Samo malo boljša navodila bi jim moral dati gospod Stossier. Ne bo ravno držalo, ko pravi, da bo uspeh le, če bodo »vsi skupaj stali . Jaz mislim, da bodo že morali prijeti za lopate in res sneg kidati, ker če bodo samo »skupaj stali", se katastrofalna prometna situacija ne bo nič zboljšala.
Zgleda pa vso tako, da gospod Stossier menda ne zna dajati boljših navodil. Saj v svojem pozivu sam pravi, da je eksekutjvi že dal navodilo, naj „z nasvetom in dejanjem" povsod priskoči, kjer bo potrebno. Z dejanji — to že, ampak kako mislijo dati snegu dobre nasvete, da bo morda sam šel povsod tam proč, kjer je njim in nam napoti, to mi pa pri najboljši volji in pri najživahnejši fantaziii ne gre v glavo ... ! No ja, gospod Stossier bodo že vedeli, saj so vendar varnostni direktor.
—or.
ka zveza, ter stvarno in resno razglabljali o svojih skupnih vprašanjih.
In v Zmotičah: Spodnji Ziljani so kljub veliki zaposlenosti z vožnjo lesa prišli in najoddaljenejših krajev — od Št. Lenarta do Spodnjega Dobja — prihiteli v Zmotiče, kjer jim je prvi dan kakor na srce govoril prof. ing. Jože Levstik ter odprl pred njimi široka obzorja edino pravilne poti za drobno kmečko posest, kakor je naša. Diskutantov na njegovo predavanje ni manjkalo, ki so z Ziljanom svojstveno stvarnostjo prilagojevali izvajanja predavatelja na svoje domače razmere.
Drugi teden visokošolskega tedna je obetal isti uspešen razvoj udeležbe in potek kakor prvi teden. Toda v sredo je pričelo snežiti in ni hotelo nehati, dokler ni bil ustavljen sleherni promet, da ljudje niso več mogli zapustiti svojega doma. Vse do takrat so prihajali ljudje na predavanja, predavatelji pa so se — čeprav včasih z večurno zamudo — priborili do posameznih krajev. Še v četrtek, ko so zapad-ni kraji Slovenske Koroške bili pokriti z 60 do
PREMALO ZDRAVNIKOV NA SVETU
Po zadnjih statističnih podatkih je število zdravnikov na svetu po vojni znatno naraslo, vendar pa jih skoraj povsod še vedno primanjkuje. Pomanjkanje zdravnikov je zlasti občutno v zaostalih deželah, pa tudi v najbolj kulturnih jih je še premalo V Franciji pride en zdravnik na 1700 prebivalcev, v Angliji na 720, v ZDA tudi na 720.
Kaj se godi v Burmi?
Predstavnik državnega departmana je izjavil, da bi ZDA želele, naj bi dala burmska vlada pobudo in zahtevala, naj se pošlje preiskovalna komisija Združenih narodov na področje ob kitajsko-burmski meji, kjer so baje skupine kitajskih nacionalističnih vojakov. Omenjeni predstavnik je izjavil, da so v Was-hingtouu dobili britansko noto, ki zahteva to preiskavo, niso pa dobili nobene podobne note od burmanske vlade.
Žrtve korejske vojne
Vojna na Koreji zahteva poleg velikih gmotnih tudi mnogo človeških žrtev. Njih število je doseglo že 1,907.400.
Od začetka severnokorejskega napada do 31. decembra 1951 so izgubile oborožene sile Združenih narodov nad 300.000 mož, na nasprotni strani pa je padlo nad 1,600.000 mož, od tega dobra polovica kitajskih vojakov ali tako imenovanih »prostovoljcev". Na strani Združenih narodov je imela največje izgube korejska republika, in sicer blizu 193.000 mož. ZDA so izgubile okrog 104.000 vojakov. Velika Britanija okrog 3000, Turčija nekaj nad 2000, Belgija in Luxemburška po 159, Francija 867, Grčija 354, Nizozemska 343, Avstralija okrog 700, Kanada 648, Kolumbija 131, Abesinija 176, Nova Zelandija 59.
Preganjanje Židov v kominformskih državah
Obveščeni izraelski krogi poudarjajo, da v vzhodnoevropskih državah zapirajo Žide. Po nedavnih aretacijah Židov na Češkoslovaškem so tudi v Romuniji aretirali veliko število cio-nistov. Obtožili so jih zvez z organizacijami, ki so delovale z zahodnimi državami. Med zaprtimi romunskimi Židi je tudi nek uslužbenec izraelskega poslaništva v Bukarešti Obenem se je izvedelo, da so predsednika bivše cioni-stične federacije v Romuniji obsodili na 20 let ječe.
Zasedanje izvršnega komiteja Zavezniškega sveta
Na svoji zadnji seji je izvršni komite Zavezniškega kontrolnega sveta za Avstrijo razpravljal o odredbi vlade glede na ustanovitev carine prostih predelov v Avstriji, ki bi bili pod nadzorstvom krajevno pristojnih finančnih uradov. Pod pretvezo, da avstrijska vlada to odredbo oziroma njeno potrebo ni zadostno utemeljila, se je sovjetski zastopnik njeni odobritvi s strani zavezniškega sveta zoperstavil.
Razun tega je izvršni komite v imenu Zavezniškega sveta poslal avstrijski vladi ponovni opomin, naj čim prej nadomesti v Avstriji trenutno še veljavne zakone bivšega Nemškega reicha z novimi avstrijskimi zakoni.
80 cm visoko novo odejo snega, je n. pr. v Skofičah čakalo na predavatelja nad 30, v Zmotičah — kamor je predavatelj dospel šele s triurno zamudo — pa 20 kmetovalcev. Zadnji dan — to je v petek — pa je morala odpovedati vsa dobra volja. Predavatelji so se s svojih predavanj v četrtek vrnili po 16 ur dolgem potovanju v Celovec šele v petek zjutraj. Kljub temu so hoteli na svoje mesto, toda sneg je še padal, prometne možnosti pa so v celoti odpovedale.
Toda tudi tako obupno vreme ni moglo zadržati predavateljev .— dekana prof. Sadarja, prof. Jelačina in dr. Vomerja, — da izpolnijo svojo nalogo tudi še v Zahomcu pri Ziljski Bistrici, ki je bil tako rekoč v snegu zakopan. V sredo namreč se je pričel visokošolski teden v tem delu Zilje, ki je od koroških agrarnih krogov najbolj zapostavljen. Tukaj je visokošolski teden SKZ brez dvoma odigral najodličnejšo vlogo, saj je pokazal Ziljanom edino pravilno smer kmetovanja. Ker so bili kmetje čez dan zaposleni s kidanjem snega iz streh, so bila predavanja zvečer, udeležila pa se jih je vsa soseščina.
Kmetijski visokošolski tedni so prav zaradi tega eden najpomembnejših dogodkov ne samo v zgodovini Slovenske kmečke zveze, temveč tudi na razvojni poti kmečkega ljudstva Slovenske Koroške. Ljudstvo je to spoznalo in jih ne bo pozabilo. Pokrajinski odbor Slovenske kmečke zveze pa je na svoji seji ob zaključku sklenil, da jih bo ponovil vsako zimo.
Valentin Podgorc —
Te dni je dopolnil prelat msgr. Valentin Podgorc 85 let. Življenje jubilanta je bogato truda in dela v službi svojemu ljudstvu, predvsem našemu kmečkemu človeku. Zato poznajo prelata msgr. Podgorca do zadnje vasi koroški rojaki, poznan pa je tudi širom vse slo-
Pri otvoritvi »Naše knjige"
venske zemlje in pri narodu-sosedu kot mož, ki se v svojem nastopu ni bal odločne besede za pravice svojega ljudstva.
Msgr. Podgorc se je rodil 14. februarja 1867 kot sin kmečkih staršev pri Sv. Neži pri Velikovcu. V Velikovec je hodil tudi v nemško ljudsko šolo. Gimnazijo in bogoslovje je študiral v Celovcu in bil posvečen v duhovnika leta 1890. Nato je šel na študij gospodarskih vprašanj v Nemčijo, potem pa kaplanoval v Pliberku in na Višarjah. Dolga leta je bil vzgojitelj v celovškem Marijanišču in profesor ve-ronauka ter, pridigar v Celovcu. Leta 1929 je postal stolni kanonik.
Prelat Podgorc je mnogo svojega časa žrtvoval za izobrazbo svojih rojakov ter bil sotrud-nik skoraj vseh predvojnih slovenskih listov. Veliko pažnjo pa je posvečal tudi opozarjanju nemških sosedov na razmere in krivice, katerih teža ga je mnogokrat gnala k peresu in pisanju tudi v nemškem časopisju. Spisal je tudi dolgo vrsto verske literature in znano delo »Domači zdravnik" na podlagi izkušenj župnika Kneippa. Ta knjiga je doživela šest naklad in nekdaj ni manjkala v nobeni slovenski kmečki hiši. Msgr. Podgorc pa je bil tudi organizator literarnega udejstvovanja v Celovcu, ko je v letih 1907 do usodnega leta-1920 bil tajnik Družbe sv. Mohorja. V teh letih je štela
Rim. — Italijanski parlament je sprejel zakonski osnutek o zvišanju najemnin. Po tem predlogu se bodo najemnine zvišale za 25°/o z letošnjim letom. Za nadaljnih 25°/o pa se bodo najemnine zvišale s pričetkom 1. 1953.
Tel Aviv. — Izraelska vlada je sklenila razvrednotiti svojo valuto. S tem hoče preprečiti inflacijo, ki nastaja med drugim tudi zaradi dotoka tujega kapitala.
Berlin. — Kominformistična stranka Vzhodne Nemčije je odredila preiskavo o delovanju ministra za težko industrijo Fritza Selbmanna. Obtožujejo ga, da ni uporabljal sovjetskih proizvodnih izkušenj v večini jeklarn Vzhodne Nemčije.
New Delhi. — Kitajske oblasti v Tibetu so sklenile, da bodo vse ozemlje Tibeta razdelile na upravna področja. Pančen Lamo, ki se je nedavno vrnil v Tibet, bodo postavili za administratorja zahodne cone.
Tunis. — Osem glavnih nacionalističnih strank Severne Afrike je v Parizu ustanovilo »fronto za enotno akcijo Severne Afrike". Izdali so skupno poročilo, ki poudarja, da so njih interesi isti in da bo nova fronta proučila položaj v Tunisu, Maroku in Alžiru.
Beograd. — Veljko Mičunovič je bil postavljen za pomočnika ministra za zunanje zadeve vlade FLRJ.
petinosemdesetletnik
ta družba med svoje literarne delavce tudi Ivana Cankarja, Ksaverija Meška, F. S. Finžgarja in druge znane mojstre slovenske besede.
Največje zasluge pa si je prelat Valentin Podgorc, la je politično hodil sicer vedno svoja pota, pridobil kot organizator slovenskega zadružništva na Koroškem. Delal je v družbi s prvima početkoma našega slovenskega zadružništva na Koroškem, ustanoviteljema prve koroške in najstarejšo kmečke zadruge v današnji Avstriji, »Št. Jakobske posojilnice v Rožu" dr. Valentinom Janežičem in župnikom Francem Treiberjem. Zanimivo je, da je postal tedanji mladi kaplan Podgorc že kar ob vstopu v celovško Hranilno in posojilno društvo na občnem zboru dne 3. aprila 1895 njegov predsednik in to do leta 1933 nepretrgoma, ponovno pa spet od leta 1949 do danes, ko še vedno neverjetno čil in podjeten vodi slovensko kreditno zadrugo glavnega mesta dežele.
Zadružuik Podgorc je bil prvi, ki se je na Koroškem zavedal mogočne osnove, ki jo nudi dobro organizirano denarno zadružništvo kmečkemu gospodarstvu lahko na vseh drugih področjih. Zato se je z vso vnemo lotil osnovanja blagovnega zadružništva. Njemu gre v prvi vrsti zasluga pri ustanovitvi Gospodarske zadruge v Sinčivasi, ki je pod njegovim vodstvom že leta 1899 zgradila v Sinčivasi svoje prostorno in ponosno skladišče, dolga leta center cvetočega odkupa kmečkih pridelkov.
Prva svetovna vojna je docela zaustavila lepi razvoj njegovega dela v Sinčivasi. Nasilno raztrganje nekdanje skupnosti z zadružnimi ustanovami v Ljubljani ter pustošenje po Volkswehru pa je uničilo cvetoče slovensko zadružno podjetje popolnoma. In vendar Podgorc ni odnehal. Iznova je navduševal zadružnike in spet se je pričelo delovanje v Sinčivasi. Ponovno so sledila tudi razočaranja in udarci, dokler nacistično nasilje ni zadušilo zadnjih sledov nekdanjega slovenskega zadružnega gospodarjenja ne samo v Sinčivasi, marveč tudi po vsej ostali Slovenski Koroški.
Nekako nanovo zaživel pa je tudi sivolasi prelat Podgorc, ko so ga naši zadružniki ob ponovni vzpostavitvi razdejane svoje Hranilnice leta 1949 spet izvolili za svojega predsednika.
Koroški Slovenci in posebno slovenski zadružniki smo prelatu msgr. Podgorcu dolžui zahvalo. Upravičeno je on bil prvi, ki je prejel najvišje odlikovanje naše zadružne organizacije »Dr. Valentin Janežičevo diplomo" za izredne zasluge v našem ljudskem zadružništvu.
S skromnimi darili so počastili našega zaslužnega zadružnega starosto ob dopolnitvi 85. leta življenja tudi nameščenci naših gospodarskih organizacij Zveze slovenskih zadrug in Slovenske kmečke zveze in mu v imenu vseli i koroških slovenskih zadružnikov izrazili voščila in željo: Še na prav mnoga leta!
IICMSGBHGII
BLATO
Sreda, 20. februar: Sadot Četrtek, 21. februar: Feliks Petek, 22. februar: Sv Pctr. s.
SPOMINSKI DNEVI
22. 2. 1782 — Rojen prvi prczident ZDA, Jurij Washine;ton —	1788 Rojen filozof
Arthur Schoppenhauer — 1810 Rojen skladatelj Friderik Chopin, ki je napisal prvo skladbo s sedmimi leti in javno nastopil, ko je bil star osem let — 1944 Padel pri Šoštanju partizanski pesnik in borec Karl Destovnik Kajuh.
Pater Josue Šarvicelj umrl
V bolnišnici v Lienzu je pretekli teden umrl frančiškan pater Josue Šarvicelj. Pater Šarvicelj je bil koroški rojak in mu je zibelka tekla v Podravljah, kjer je bil rojen pred 70 leti. Oče Janez Šarvicelj je bil ugleden kmet in znan kot romar v Jeruzalem, Rim in Lurd. Dva njegova brata sta padla v prvi svetovni vojni, eden izmed bratov je bil zdravnik v Schtve-chatu, brat dr. Matko Šarvicelj pa je koroškim Slovencem znani odvetnik na Dunaju. V njegovem rojstnem kraju živi samo še sestra Eliza.
Pogreb pokojnega patra je bil dne dne 10. februarja 1952 na mestnem pokopališču v Lienzu ob navzočnosti njegovih redovnih sobratov, številne svetne duhovščine, bližnjih sorodnikov in ostalega prebivalstva. Pogrebne svečanosti je opravil pater gvardijan.
Pater Josue Šarvicelj je bil kot dijak v Celovcu v Marijanišču in je študiral gimnazijo. Leta 1900 so je odpovedal vsemu posvetnemu in vstopil v frančiškanski red. Kot duhovnik je deloval v mnogih samostanih na Koroškem, ■Solnograškem, Tirolskem in v Nižji Avstriji in nazadnje v Maria Scholin, Salzburgu, Telfsu in Lienzu. V Telfsu je tudi pred dvema letoma praznoval svoj zlati redovniški jubilej, leta 1955 pa bi praznoval petdesetletnico maš-niškega posvečenja. Pokojni pater je bil sila delaven in je slovel kot odličen pridigar in za-željen spovednik.
Čeprav redovnik, ki je vzel svojo odpoved vsemu posvetnemu, ženi in premoženju, zelo resno in se kot frančiškan vsega daroval svojemu redovniškemu življenju, nikakor ni izgubil stika z življenjem in njegovim dogajanjem ter je do svoje smrti živo nosil v sebi zavest zavednega koroškega Slovenca. Vedno se je zanimal za življenje koroških Slovencev in dokaz njegove globoke zavednosti in zanimanja za usodo svojih rojakov je dejstvo, da je bil kljub temu, da so ga obdajali samostanski zidovi in redovniška halja, med prvimi ^naročniki ..Slovenskega vestnika" in mu je ostal zvest do svoje smrti, še več, naročenih je imel pet izvodov ..Slovenskega vestnika", ki jih je razpečaval pri svojih rojakih, ki jim tudi ni ugasnila iskra zanimanja za koroške Slovence. Tak je bil frančiškan pater Josue Šarvioelj, ki je nosil vse življenje v svojih prsih zvesto slovensko srce.
V mirni vasi pod Libičem, na Blatu, ki sestoji iz treh vasi Spodnjega, Srednjega in Zgornjega Blata, živi pošteno slovensko ljudstvo, ki je ohranilo šege in navade našega pristnega kmečkega doma. Glavna skrb jim je ohranitev kmečkih domov, podedovanih iz roda v rod. Poleg tega pa jih odlikuje pristna in prirojena slovenska gostoljubnost in vsakdo se med temi odkritimi vaščani, do malih izjem, rad pomudi in prerešetava z izkušenimi gospo: darji problematiko naše vasi, našega gospodarstva, socialna in narodnostna vprašanja, ki zadevajo nas vse.
Mirna je vas Blato in dnevi potekajo v radosti iri veselju, delu in skrbi za vsakdanji kruli ter v prijetni soseski domačnosti. Blačani delijo med seboj radost in tudi bridkosti, ki so v življenju neizogibno. Veselijo se uspehov in lahko rečemo tudi sreče svojega soseda, v enaki meri pa delijo tudi težave in težke ure, ki katerega koli prizadenejo in si radi med seboj pomagajo.
Zadnje dneve preteklega tedna so Blačani po gazeh v visokem snegu hodili škropit staro Srienčno mater, ki so jo pretekli četrtek položili na mrtvaški oder. Dalje časa že je Srienče-va mati, ki je bila prej vsekdar živahna, prožna in sveža, bolehala in pretekli četrtek je zaspala za vedno.
Iskreno in odkrito sožalje velja preostali in težko prizadeti Srienčevi družini, ki je šele pred malo leti izgubila svojega mladega gospodarja Lovrota Kušeja, ki po napadu nahujskanih pobalinov ob priložnosti, ko se je vračal z neke slovenske prireditve v Pliberku, ni več okreval. Lovro Kušej je bil zet pokojne matere.
Srienčevo mater so poznali blizu in daleč, spoštovali in cenili so jo vsi zaradi njene prijaznosti, gostoljubnosti in zgovornosti. Življenjska pot Srienčeve matere ni bila z rožami postlana in pretrpeti je morala, kakor vsaka mati, mnogo bridkosti. V prvi svetovni vojni ji je padel mož in težko breme gospodarstva in vzgoje še majhnih otrok, Juste, Lonce, Nežke, je padlo na njene rame. Ko je Justa dorasla se je poročila z Lovrotom Kusejem, možem na pravem mestu, in složno so gospodarili do njegove prerane smrti in mati Srienčeva se je veselila rasti svojih vnukov in s svojo globoko slovensko zavestjo vplivala tudi na narodno vzgojo priraščajoče nove generacije. Z vidnim veseljem in tiho srečo je spremljala razvoj mladega naraščaja. Srienčeva mati je svojo slovensko narodno zavednost vedno in povsod pokazala. Ni bilo slovenske prireditve v Šmihelu, Pliberku, Vogrčah ali Rinkolah, ki bi jo zamudila in ne bi je obiskala. In še več, ponosna je bila na kulturno sodelovanje svojih hčera in vnukov, bodisi pri gledališki predstavi ali pevski kulturi. Ni jim branila te dejavnosti, nasprotno, veselila se je, čeprav to delovanje večkrat ni bilo v korist domačemu gospodarstvu, toda te žrtve je rada podarila v prid slovenski stvari.
V globokem snegu se je vil v nedeljo dopol-
dne žalni sprevod iz Blata na šmihelsko pokopališče, kjer so Srienčevo mater položili k zadnjemu počitku. Naj si v miru spočije v domači slovenski zemlji,, ki jo je ljubila do zadnjega dne!
DOBRLA VES
Vso prvo polovico meseca februarja je nagajal sneg in snežna površina je rasla iz dneva v dan. Skoraj smo se bali, da z našim ..zamete-nim vlakom" nikamor ne bomo mogli, kakor se celo naš „fikej“ iz Železne Kaple na progi do Siliče vesi ne more premikati, d oda naših navdušenih mladih igralcev sneg ni dal. Do pasu so gazili v snegu in hodili k vajam, ko so se pripravljali za igro ..Zameteni vlak , s katero so nas lioteli za pustni čas razvesiliti in razvedriti, ker igra je veseloigra in polna humorja ter za ta čas prav primerna.
Dne 16. t. m. je bila prireditev. Po pozdravnem uvodnem nagovoru se je zastor dvignil in prizor za prizorom se je odigraval pred občinstvom, ki se je kljub težavni poti zbralo v Narodnem domu v prav lepem številu. Igra je izzvala mnogo zabave in zdravega smeha ter so se gledalci za urice dvignili iz sive in moreče vsakdanjosti in se spet enkrat sprostili vseh skrbi. Živahno ploskanje je nagradilo igralce za njihov tmd. Igrali so prav dobro, morda je bilo nekoliko pomanjkljivosti v tem, da sta nastopala kot igralca tudi režiser in še-petalec, kar je seveda težko združiti v eni osebi. Morda je glede udeležbe nekoliko vplivala tudi neutemeljena kritika igre ,,Morje" v nekem listu. Ni pa to dosti motilo, ker ljudje znajo vendarle s svojo glavo misliti in sami vedo, kaj je prav in kaj ni prav.
Prireditev je uspela dobro in Slovensko prosvetno društvo „Srce“ spet lahko zapiše v svojo kroniko pomemben popoldne v svojem delovanju.
Po igli je bila še v gostilni pri Maleju pustna veselica z godbo, plesom in neprisiljeno prosto ljudsko zabavo.
SLOVENSKA FIZKULTURNA ZVEZA NAZNANJA
Druga prireditev smučarskih skokov v St. Janžu v Rožu, ki je bila načrtovana za 9. marca 1952, bo predvidoma že dne 2. marca 1952.
Prireditev je preložena paradi tega, kor so mednarodni skoki, ki bi morali biit dne 16. februarja na Stražišču pri Celovcu, preloženi na 9 marca.
Mladina v Št. Janžu se naproša in poziva, da se z vso požrtvovalnostjo založi za dober | uspeh prireditve. Ostalo prebivalstvo pa se naproša, da po potrebi dobrohotno postreže s j prenočišči.
V četrtek, 21. februarja 1952, od 18.30 do ■ 19.00 ure bo v celovškem radiu
LITERARNA ODDAJA v spomin Lovrota Ktiharja-Prežihovega Voranca.
Ravnatelj celovškega muzeja dr. Gotbert Moro petdesetletnik
Dne 18. t. m. je obhajal ravnatelj celovškega muzeja dr. Gotbert Moro petdesetletnico svojega rojstva. Dr. Gotbert Moro je bil rojen v Šmohorju. Njegov oče Hugo Moro je bil šolnik in pesnik in tudi njegov sin Gotbert se je kmalu začel zanimati za zgodovino in domo-vlnoznanstvo. Študiral je realno gimnazijo v Beljaku in se potem posvetil zgodovini in zem-Ijepisju na univerzi v Cruzu.
Leta 1927 je nastopil svojo prvo službo kot učitelj na gimnaziji v Celovcu. Kot mlad profesor si je zaradi svojega prikupnega značaja, obširnega znanja in pedagoške spretnosti osvojil srca učeče se mladine. Leta 1941 je postal profesor na celovškem učiteljišču. Leta 1939 je prevzel uredništvo časnika zgodovinskega društva „Carinthia 1“, ..Arhiva za domovinsko zgodovino in krajepisje‘ . Njegova zasluga je, da je pomen lista dvignil v strokovnem svetu. Število naklade se je dvignilo in k sodelovanju je pridobil številne ugledne sotrudnike.
Velike zasluge ima dr. Gotbert Moro v položaju vodje celovškega muzeja. Dovršil je obnovitvena gradbena dela na muzejskem poslopju. Nova zgradba je spričevalo njegovega okusa za umetnost in ljubezni do stvari. Z umetniškim okusom so opremljeni prostori in razdeljene zbirke. Deželna vlada ga je zaradi njegovih zaslug v jeseni preteklega leta imenovala za ravnatelja muzeja in ga razrešila profesorskih dolžnosti, da se more popolnoma posvetiti svoji nalogi.
Slovenska prosvetna zveza naznanja:
Prireditev igralske skupine na Bmci z igro: „Peg, srček moj" pri Prangerju v Zmotičah
je dne 16. in 17. februarja zaradi neugodnega vremena izpadla in je preložena na soboto, dne 23. februarja 1952 ob 20.00 uri in nedeljo, dne 24. februarja 1952 ob 14.00 uri.
ŽELEZNA KAPLA
Veliki snežni zameti so zahtevali smrtno žrtev. V petek, dne 14. februarja, dopoldne so našli v lepenski grapi mrtvega posestnika Janeza Maleja iz Lepene. Kakor so ugotovili, se je Male podal prejšnji večer iz Železne Kaple na pot proti domu. Verjetno je, da se je hotel med potjo utrujen vsled naporne hoje, odpočiti in je pri tem zmrznil. Kakor znano, je od-počitek v snegu v takem primeru zelo tvegan. Tudi zdravnik je ugotovil, da je Male zmrznil in zaradi tega umrl.
Ali ste že obiskali knjigarno
»Naša knjiga"
v Celovcu?
Izbrana zaloga slovenskih knjig
IVAN MATlClC:
ffleč	zemlje
PRIPOVED VASI
13
„Hoch dem Kaiser und Vaterlande! je zarezal mogočen glas. Vse se je ozrlo: na pragu je stal gospod Šporn, dostojanstven in resnoben.
„Hoch, hoch!" Vse se je pognalo v navdušenje.
Pred Jozeja je stopil žandar: „Solort oin-riickcni" Gledal ga je skoro preteče.
Jozej je pohlevno salutiral in kar krenil.
Spornova hiša je plamtela v samem ognju, podžgana kri je prekipevala, razvnel se je bes, iskra se je vžgala... Otave pa so bile mirne, docela tihe. Jozej je omahoval skozi vas, nikogar ni bilo na poti. Tu je reval pes, tam se zadrl petelin. In Jozej je stopal proti domu, kakor utrujen od dolge poti. V soncih mu je vrelo in ni mogel zbrati misli. V bluzi je še čutil njeno toplino, vonjal še po njenem vonjavem milu. Pa čipke so mu šinile pred oči, bele čipke ... še nikoli ni videl tako lepih . .. Globoko ga je zabolela sladka tegoba. Bele hlačke, visoke nogavice, vonj mila, rože, objemi, poljubi pa zvonki smeli... Samo to, vse drugo se mu je zdela bedarija. Ljudje so siti
dobrot pa zavistni. Tulijo kakor obsedeni, samo da bi ga pregnali, prav zato revsajo. Skobci, biki, pijanci! Le bevskajte, ali on se bo vrnil, še nocoj mora k nji, prav na divan, četudi koga poboža z bajonetom. Vprašati jo hoče, kako misli: zares ali se samo šali? Mora vedeti, preden odrine na manever. Pa si jo bo kar položil v naročje, nič več se ne bo bal in rok ne bo skrival, ne nog, kar vse ji bi priznal. Saj je vsa njegova ... in tako zala . . .
„Auf!“
Jozej se je zganil, nekdo ga je sunil iz sanj. Po Vrbnikovih vratih je razbijal žandar. Za-revsal je dvakrat, trikrat — pa so zaškripala. Vrbnik je stopil z leščerbo iz veže. Žandar ga je glasno nagovoril, mu pomolil papirje in nefcj naročal. Kakor udarci kladiva so padale besede v vežo, županu je zatrepetala v roki svetilka. Narahlo se je odprlo okence izbe, prikazal se je bel obraz, čisto bled: gospodična učiteljica je plašna pogledala doli, samo hipen pogled, in se je zopet skrila, uganila je zlo-kobo noči. . . Jozej je buljil iz teme, oči so se mu širile bolj in bolj. Iz vseh kotov so zarev-sali psi, petelini udarali s perutmi — in vas se je zganila, tresnilo je iz jasnega v noč . .. Vrb-nikovo bebše se je skobacalo iz hleva; Bog ve, kdo ga je prebudil: pasji lajež ali konja, ki sta zarezgetala. Sij luči je vrgel ob hiši senco žan-darja. Rjavce je gledalo to senco pa pokukalo izza vogla: žandar je zabijal žebelj, kakor bi žigosal hišo. Pa jc gledal Rjavce roko. kako je padala na zid, samo roko in srebrno porto na
rokavu, plakata ni videl. Prevrgel je oči na čelado, pikačo pa buljil... Ril je starikav otrok.
..Vojna!" Strahovito je zasekalo na Otave. Kakor bi se prelomila zemlja. Bil je komaj dan, pa je bilo soparno, zoprno kakor v gneči. Ljudje so namerjali na delo, pa se so vrnili sredi pota; bilo jih je strah: obesil se je zlodi sredi polja. Vojna! Kakor bi ne bilo na vsem božjem svetu nikakega dela. pa bi ljudstva mendrala polje, ljudje poganjali nad zrelo klasje hudo uro. Vojna! Ljudje so strmeli, a ne verjeli. Kar tako, brez vsega, zastran tistega strela doli? Ljubi Bog, saj je cesar blag. pravičen kakor samo zlato; spričo tiste nesreče ne bo kar razmlatil vsega klasja. Je bila pač božja volja in cesar ji je vemo vdan. Ne, vojne ne bo! Svet se ni skregal z ajdovim kruhom.
Vojna! Zakrknjeno je tiščalo k tlom, trdovratno rezalo globlje in globlje v zemljo in kri. . . pa bilo strupeno kakor pes na gobcu. Sama beseda je bila strašna in ogromna, veličastna in porazna. Usmiljeni Jezus! Morda bodo vprašali gospoda župnika, prosili škofe, papeža, sam cesar mu je vdan. Ne, do vojne ne more priti, papež jo bo ubranil. Ves svet mu bo hvaležen. Tako sijajno zori rž, jutri jo bodo želi pa peli hvalnico kakor še nikoli. Cele mernike jo bodo dali vlx>gajme, ker jim je prizanesla huda ura in ni bilo polje pomendrano.
„Krieg!" Spornova druščina se ni razšla. Bolj in bolj je ras’a pa se gnala skozi vas. Ošti-nov se je odpravljal. Mati je vila roke, kropila
sina z blagoslovljeno vodo, zdaj na glas molila, zdaj pljunila psovko na zakrknjeni svet. Oštin pa je stal kar miren, samo otresal z glavo, kakor po krivem obsojen n^ temnico, a ni verjel. Sin ju je tolažil: saj ne bo nič, manever bo, saj ve, ves regiment bo vežbal ob Muri, so pravili, jeseni, ko bo minila žetev. Po manevrih pride zopet ali o Božiču. V tej veri je odhajal. A je' bil prepaden, korak težak kakor še nikoli, Za njih se je utrgal Rutarjev. Na rami je tiščal kofer, mati je zaječala na pragu; za trenutek je obstal, kakor bi ga popadla bolečina, a se je zagnal naprej. Pred Šmoncevo hišo ga je popadlo znova; Mojca je ihtela v kamri. Mahnil ji je v slovo in se nasmehnil, saj je videl same rože. Stopil je dalje liki bi se motal iz bodičevja, noge težke, od samega svinca. Šel je mimo kovačeve gruče pa zavriskal, nalašč, iz gole jeze; mimo žandarjev je stopal mrk in jih ni pozdravil. Iz Vrbnikovega kota je planil jok: Mohor se je poslavljal. Žihrov je nesel na klobuku pušeljc, velik kakor snop, pa vriskal bled, govoril nič. Tu in tam je okleval okrog hlevov gospodar, odpraviti se ni mogel...
Vojna! V župnijsko hišo sta stopila zaudarja. V imenu postave! Silan je vklonil glavo, ali žandar je zarožljal z verižno petljo. — Hvala, ni treba tega, saj bo mirem — Ne, postava je postava. — Moj Bogi — Ruhe! — Petlja je padla na zapestje pa sta ga segnala ven. Fric je naježil obraz in planil iz gruče: „Verrater!" je zarevsal v Silana. Ta je osupnil: kako, saj ni bilo nikoli Žale besede med njima? „Pfui!"
Gradiščanski Hrvatje
V	Gradišču (Burgenland) najmlajši zvezni pokrajini avstrijske republike, ki je pred nekaj časom proslavljala 30-letnico združitve z Avstrijo, živi med 300.000 prebivalci tudi okoli 40.000 Hrvatov. Oni ne živijo kot poseben otok v nemškem jezikovnem področju, temveč se nizajo v nemškem jezikovnem prostoru posamezni hrvaški predeli.
Kako so Hrvati prišli tako visoko na sever?
Pred 3 ali 4 stoletji, ko so Turki napadli Srednjo Evropo in nekajkrat celo prišli pred Dunaj, so tudi oropali in poklali prebivalstvo področja sedanjega Gradišča. Deloma pa je prebivalstvo te pokrajine že prej pobegnilo proti zapadu.
V	istem času se je slično dogajalo na Jadranski obali, kjer so najemni soldati beneške republike pobijali in ropali hrvaško prebivalstvo. Oni so takrat pregnali na tisoče hrvat-skih kmetov. Na svojem umiku proti severu so prišli preganjani tudi na področje sedanjega Gradišča. Tam so našli prazne hiše in so se naselili v njih. Še danes vse narodne pesmi gradiščanskih Hrvatov opevajo morje.
Zelo zanimivo je, da so se pod vlado madžarskega režima do 1921. leta gradiščanski Hrvati v precejšnji meri prostovoljno ponemčili medtem, ko se je asimilacija v zadnjih 30 letih avstrijske vladavine skoraj ustavila.
Nova uprava je otvorila nekaj hrvaških šol v vseh mestih s hrvaško večino pa tudi v onih, kjer predstavljajo znaten del prebivalstva. V teh šolah poučujejo nemščino samo kot dodaten predmet, dočim je pouk v hrvaščini.
Zanimivo je, da uporabljajo hrvaške učbenike za vse predmete in da dijaki ob zaključku šole obvladajo oba jezika.
Po 1921. letu so gradiščanski Hrvatje pričeli igrati pomembno vlogo tudi v političnem življenju. V občinske odbore hrvaških občin so volili svoje hrvaške odbornike in oni so zopet izvolili hrvaškega načelnika za svojega poglavarja. Kljub temu pa ni prišlo do ustanovitve hrvaške stranke, ki bi na volitvah predla- j gala svoje kandidate za pokrajinsko in narodno skupščino. Hrvaški kandidati so kandidirali na listah dveh velikih strank: „Socialdemokrat-ske“ in tedanje „Krščansko-socialistične stranke", ki se danes imenuje „Avstrijska ljudska stranka". V gradiščanski skupščini je od 1922. leta naprej bilo redno 4 do 6 poslancev, katerih materinski jezik je hrvaški. Od 1945. leta je na čelu pokrajine kot pokrajinski poglavar, gradiščanski Hrvat dr. Lorenz Čarali, ki je ponosen na svoje pokolcnje.
Prav tako, kot ostale pokrajine, so bili težko prizadeti gradiščanski Hrvati med drugo svetovno vojno in tudi po njej. Maja 1945. leta
Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Dr. Franc Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava: Celovec, Gasometergasse 10. Telefon 1624/4. Za vsebino odgovarja: Rado Janežič. Tiska: Kiirntner Druck-uud Verlagsgesellschaft m. b. H.. Klagenfurt. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov: Klagenfurt, 2, PostschlieBfach 17.
so jih okupirale sovjetske čete in od takrat pripada to ozemlje sovjetski coni Avstrije. Sovjetski vojaki niso delali ntkakih razlik med hrvaškimi in nemškimi občinami. Ene kot druge so temeljito ropali.
Do druge svetovne vojne je vladal živahen promet med Gradiščem in njegovim vzhodnim sosedom, Madžarsko. Mnogi kmetovalci so
Četrtek, 21. februar:
6.10	Za kmetijstvo — 6.20 Jutranja glasba —
8.30	Pozdrav zate — 10.15 Šolska oddaja — 10.45 Nasvet v življenjskih vprašanjih — 11.30 Pozdrav za mesto in deželo — 11.45 Nasvet v življenjskih vprašanjih — 11.30 Pozdrav za mesto in deželo — 11.45 Za podeželsko ljudstvo — 14.10 Kar si želite
—	14.30 Poročila. Objave, Medigra. Okno v svet
—	15.00 Šolska oddaja — 17.10 Popoldanski koncert — 18.30 V spomin Prežihovemu Vorancit —
19.15	Koncert iz Evrope.
Pelek, 22. februar:
6.10	Za kmetijstvo — 7.15 Pestra godba — 8.30 Pozdrav zate — 10.15 Šolska oddaja — 10.45 Za podeželsko ljudstvo — 12.00 Opoldanski koncert
—	14.30 Poročila. Objave. Komentarji — 16.00 Koncertna ura — 17.10 Popoldanski koncert — 18.40 Športna poročila — 18.45 Kmečka oddaja.
Sobota, 23. februar:
6.10	Za kmetijstvo — 8.30 lz slovenske literarne zakladnice — 10.00 Šolska oddaja — 10.45 Veder dopoldne — 11.45 Za podeželsko ljudstvo — 13.45 Tukaj govori UNESCO — 14.30 Zeli si kaj! —
15.15	Kulturno zrcalo tedna — 18.30 Koncertna ura — 20.15 Športna poročila.
RADIO LJUBLJANA Sreda, 20. februar:
5.30	Pester glasbeni spored — 12.00 Slovenske narodne v priredbi Franceta Marolta in Matije
V Ameriki prodajajo novo zdravilo, imenovano ,.Dormison“, o katerem trdijo, da je zelo zanesljivo uspavalno sredstvo. To zdravilo ni v nobeni zvezi z barbiturati, ki so iz njih večinoma sestavljena sedanja uspavalna sredstva. Ameriške zavarovalnice so izračunale, da zahtevajo barbiturati vsako leto okrog tisoč žrtev. Dveletne izkušnje z novim zdravilom so pokazale, da nima nobenega škodljivega učinka. Celo če vzame človek dvajestkrat večjo količino, kakor je potrebna za spanje, ne čuti nobenih škodljivih posledic.
Novo uspavalno sredstvo so odkrili po naključju. Znanstveniki so preiskovali hormonom sorodno molekulo. Iskali so njeno sestavino z aktivno močjo. Tedaj pa so dekleta iz laboratorija povedala, da novo zdravilo nima kortizonu podobnega učinka. Pač pa so zaspale vse miši, na katerih so ga preizkušali. Potem so
dvolastniki in posedujejo zemljo tudi na Madžarskem. Od 1945. leta naprej pa se je vzhodna meja pretvorila v železen zid. Madžari jo vedno bolj utrjujejo z bodečo žico, minskimi polji in stražarnicami. Prehod preko obmejnega ozemlja pomeni samomor. Zato pa zelo trpi Gradišče, ki je kot vsako obmejno ozemlje, prisiljeno na promet s sosednim teritorijem.
R ADIO-PROGR AM
RADIO CELOVEC
Neškodljivo uspavalno sredstvo
Tomca — 13.00 Iz predalov pionirskega uredništva — 15.30 Želeli ste — poslušajte! — 17.10 Lahka glasba — 17.30 Šolska ura za višjo stopnjo
—	18.00 Umetne in narodne pesmi poje moški zbor društva „France Prešeren" iz Kranja — 18.30 Gospodarska oddaja — 20.00 Linhart: „VcscIi dan" ali „Matiček se ženi".
Četrtek, 21. februar:
5.30	Pester glasbeni spored — 12.00 Operetne in filmske melodije — 13.00 Drobni nasveti — 14.00 Jezikovni pogovori — 14.10 Živahni ritmi in vesele pesmi — 15.30 Želeli ste — poslušajte! — 17.25 Iz jugoslovanskega kulturnega življenja —
18.00	Po različnih plateh o raznih stvareh — 18.15 V valčkovem ritmu — 18.30 Okno v svet — 18.45 Pionirski zbori pojo — 20.00 Domače aktualnosti.
Petek, 22. februar:
5.30	Pester glasbeni spored — 6.35 Gospodinjski nasveti — 13.00 Zanimivosti iz znanosti in tehnike, vmes pester glasbeni spored — 14.00 Melodije vo Vašem okusu -— 15.30 Želeli ste — poslušajte!
—	18.40 Slovenske narodne izvajajo naši ansambli
—	20.00 Tedenski zunanjc-politični pregled —
21.00	„Svct v satiri in humorju".
Sobota, 23. februar:
5.30	Pester glasbeni spored — 12.00 Operni an-scmbli — 13.00 Iz del velikih mojstrov — 14.00 Kulturni pregled — 15.30 Želeli ste — poslušajte!
—	17.30 Partizanski spomini — 17.40 Zvoki iz harmonike — 18.00 Urednikova beležnica in pionirska pošta — 18.30 Narodne pesmi — 19.40 Zabavna glasba — 20.00 O športu in športnikih.
napravili z novim sredstvom štiri sto raznih preiskav in naposled so dobili dorminson, po kemični sestavi trimetril-pentinol-3 Novo zdravilo nima anestetičnega, uiti strupenega učinka in drugi dan po uporabi človek ne čuti no-benega glavobola, kakor pri narbituratih.
MLEKO — MLEČNI KRUH
Francosko kmetijsko ministrstvo dela poskuse z mlečnim kruhom, pri katerem dodajo merki prah od posnetega mleka. Preizkušajo različne mešanice, in sicer od 1 do 20°/» mlečne moke mešane z 80 do 99”/» žitne, kar se pravi, da preizkušajo 20 različnih mešanic od 1 kg mlečnega prahu in 99 kg žitne moke pa do 20 kg mlečnega prahu in 80 kg žitne moke. Knih pečejo v treh različnih pečeh in hočejo ugotovili okus kakor tudi redilnost posameznih mešanic.
kIino = preds:tave
CELOVEC C a r i n t h i a
Od 20. do 21. februarja:
Ladung fiir Kapstadt 24. februarja pravljična predstava:
Freundschaft durch dick und d či n 11 Od 22. do 25. februarja:
Die Geliebtc des Marschalls (barvni film)
Peterhof
20. in 21. februarja:
Die Teufelsfratze Od 22. do 25. februarja:
Unter der roten Robe
KRIVA VRBA
20. in 21. februarja:
Spielholle an der Coldkiiste
BOROVLJE
20. in 21. februarja:
VVolfsbhit
VELIKOVEC
20. in 21. februarja:
Ein Mensch verschsvindet 22. in 23. februarja:
Nacht ohne Sterne
PRIREDITVE ZA POVZDIGO KONJEREJE
Deželna konjerejska zveza namerava leta 1952 prirediti 24 konjerejskih prireditev, med temi nekatere mednarodnega značaja. Prireditve se bodo pričele meseca avgusta in bodo končane prvi teden v oktobru. Prva prireditev bo dne 18. avgusta v Št. Vidu na Glini. Tej bosta med drugimi sledili: 21. avgusta v Šmohorju in 22. avgusta v Bistrici na Zilji. Mednarodne konjske športne prireditve bodo dne 23. in 24. avgusta v Št. Vidu na Glini in nadalje mod drugimi dne 26. avgusta v Gospa Sveti, 27. avgusta v Velikovcu, 28. avgusta v Grabštanju in 29. avgusta v Beljaku. Septem-bersla program bodo zaključili dne 29. septembra v Št. Vidu na Glini.
BOGAT BERAČ
Dunajska policija je pred kratkim ugotovila, da zasluži nekronani „kralj" dunajskih beračev okoli 6000 šilingov mesečno, pez dan — med ..delovnim časom" — nosi na*sebi staro vojaško uniformo, ki je vsa strgana in umazana, ter se izdaja za nesrečnega vojaškega povratnika, čeprav ni nikdar povohal nobenega strelskega jarka. Zvečer, po „delu“ pa se obleče v gosposko obleko in bogato večerja v neki gostilni v krogu svojih prijateljev. — Pred kratkim je dunajska policija polovila skupino kakih 20 prefriganih beračev, ki so priznali, da zasluži vsak med njimi okoli 30 do 40 šilingov dnevno.
POrOLNI SONČNI MRK
Dne 25. februarja 1952 bo veličasten priro-den pojav in sicer popolni sončni mrk. Mrk se bo pojavil južno od Sredozemskega morja in se bo pričel na Atlantskem oceanu in bo prešel v nekaj urah Afriko in Arabijo in bo končno končal v Sibiriji.
mu je pljunil Fric v lice. Bilo je prav pred Oštinovo hišo. Oština je vrglo od okna pa se je upognil in zastokal, kakor bi dobil z betom po glavi. Tedaj je razumel. Ljudje so zapirali vrata prav ko pred grozo, v najskrivnejše kote so se skrili, pred svetom, ki se je prevrgel, zatajil Boga.
• Prišli so še k Vrbniku. Gospod Štih naprej, za njim žandarji in drugi veljaki. Kar z rok so mu sneli župansko oblast, ga ošteli, kakor se spodobi, pa odnesli oblast Špornu. Postava je postava, moral se ji je ukloniti gospod Šporn in prevzeti moč nad Otavami.
Vas je ohromela. Pod neznansko pezo je skrita komaj hropla.
#
Vojna! Kakor kača so se plazili dnevi, kakor megla se vlačili ljudje s polja in na polje, komaj še trohico upa na letino, še trohico vere v žetev... Moški so po večini odšli, vedno starejši pa vedno mlajši so prihajali na vrsto, žandarji so jih kar naprej naganjali pod zastave. Kovača in mesarja je ščitil gospod Šporn, bila sta doma neobhodno potrebna. Enako gospod Stih, čeprav oficir v rezervi; pomagal je gospodu Špornu pri županskih poslih. Bil je navdušen, zgleden državljan skozinskoz. Še bolj Fric: dobavljal je les vojaštvu, zato je bil nujno potreben doma. Otave torej niso izumrle, toda odmirala je vera v posev, blagoslov zemlje izgubljal moč ...
Jozej je pisal. Bog budi zahvaljen! Kje je,
kako mu gre? Oštinka je tipala po listu, zad-bja pošta: številka ta in ta. Samo da je zdrav. Lačen? Zdvojen tudi? Nu, Bog se usmili! Poslala sta mu suhe svinjine in kruha pa toplega perila in gorkih vzdihov. In Rutarjev se je oglasil: po Galiciji se peha pa kolne v pismu. In drugi so pisali, od vseh vetrov so se oglašali, toplo, tožno, hlepeli so po domu ... Pisma so oslajala dom in bojne poljane, vdihavala moči, pisma, sama pisma ..
Špom je bil gospod Otav. Ni bil slab, dober sam na sebi, blag, ali neomajno vdan veličini časa, prepričan, svest si pravične borbe za sveto stvar, cesarju vdan kot bogu. Spomladi je prišlo prvo vojaštvo v vas; Šporn je bil ponosen in mu odprl Otave na stežaj. Bili so iz zgornjega Štajerja, imeli so čisto nove mon-ture. Ljudje pa so Sli za delom na polje, kakor da jih ta reč ne zanima. Mali traven se je že velikemu umikal, delavnih rok le primanjkovalo. Vsake kvatre so jih Tešetali.
Krista pa je šla v cvet. Življenje se ji je kar zasmejalo. Oficirji so se naselili v Špomov dom, sami oficirji, prostakov niti videla ni. V Špomovi hiši se je pričelo življenje, kakršnega doslej ni poznala. Klavir so ji odnesli doli v oficirsko menažo, pa je šlo iz dneva v noč-. Vsak dan kaj novega, čestilcev čez nemoč. Sleherni je bil po svoje zanimiv in drag, doma iz vseh vetrov. In Krista je kolebala od praporščaka do stotnika; nagnila se je zdaj k temu, zdaj k onemu, pravega ni ujela, ni se mogla odločiti, Ker so bili tako zali, čudo brh-
ki, drzki, zdravi. Bila je omamljena, kar jemalo jo je. Majnik se je razbohotil v vsem' svojem čaru. Pa so odšli, noč jih je vzela. Krista se je zakopala v divan in besnela od žalosti. Ni je bilo zlepa doli. Pa so prišli drugi. Prav toliko kot onih, toda ne tako razposajeni, bolj modri, tihi, zakopani vase, vendar brhki tudi. In Kristino jadovanje jc izpuhtelo kakor dim.
Bili so Poljaki. Vse hiše so jih bile polne, hlevi, svisli in vrtovi. Bila jc košnja, pa so kar poprijeli, za prijazno besedo, za mleko ali kruh. Bili so l>edni pa dan se jim je smilil, da bi ga kar tako Bogu ukradli. Kakor da jih je poslal sam Bog na Otave. Ljudje so jih koj razumeli in se čudili, odkod so se vzeli. Še nikoli niso slišali te govorice. Mačkov rovt je zag:bal kakor dosorej še nobeno leto. Pa nikakih norčij, kar moško so jo rezali, kakor bi bili zrasli na Marčkovem rovtu. Bili so razorani, molčeči ljudje, nekateri že posiveli, mladih je bilo malo. Mojca je oživela, bila vzhičena. Kar pričela je besedovanje z nekim mladim. Imajo doma tudi tak rovt? — Ne, takega ni še videl. Tam jc ravnina, sama stepa. — Stepa, kako?
—	Nu, Ukrajina. — Ukrajina? To mora biti daleč. — Nu, Rusin, z ruske meje. — Prvič sliši to ime. Rusin se piše, ka-li? Kako se mu zdi v teh krajih? — Hm, kraji že, ljudje tudi, zemlja jo lepa povsod. — Kako je doma, kaj pišejo starši? — Nima več doma. — Kako?
—	Dom je požgan, očeta so ustrelili, za kočo so ga bili postavili k zidu . . . družino razgnali.
—	Mojca je obstala, strmeča v tla, utonila v
daljo... V gošči je gostolel drozeg, zavijal melodije, mile, bajne, prav kot tedaj, pred leti. Ali Mačkov rovt je bil tako daljni, tuj, v kosah je bilo jadovanje ... Mojca ni več spraševala ne njega ne drugih; bala se je novih pripovedi ... Doma ga je pa iskala, nu, Rusina, tistega tihega. Ponujala mu kruha, mleka pa prijazne besede. Ker je bil tako ubog in tako sam ...
V Oštinovem kotu jih je bilo polno in Oštinka je čebljala kar navzkriž, saj so ji storili, kar je hotela, in bili krotki, same ovce. Morda bi poznali sina, nu, Jozeja? Gori tava po njihovi zemlji pa vedno manj piše. Ne, nihče "a ne pozna, nikjer ga niso videli. Čudno. Morda ga je srečal tasti tam, oni, ki je tako siv in mračen pa nič ne reče, samo gloda jo, gleda. Še njega treba vprašati. Pa so ji raztolmačili njegovo tegobo: izgubil je hčer in ženo. Mili Bože! Pehali so se bili prav v bližini njegovega do-m* T Pa Je Pobegnil. Uro, dve hoda, saj to ni nič, četudi štiri, osem, je bore malo za take dni. Kar prišel je in padci noter: hčer je objemal eden, drugi ženo ... Zakričal je od strahu, hči zbežala okrog bajte. Pa se je zagnal narednik vanj: kje ima dovoljenje? Zaprli ga bodo, ustrelili! Pa so ga kar odgnali, kamor spada, odkoder ga je bilo zaneslo. Še sreča, da ga niso postavili k zidu ... Zdaj pa moli, samo moli. Za hlevom pade na kolena, pod zablano se sesede, bije se na prsi, hrope, joka
(Dalje,