S2   83   VSk
Dobri ljudje
16. Očetovsko Ijubeče srce.
rW*$sffibog rokodelec, Jakob po imenu, je imel ženo mišmm 'n ^'r' °tfoke, ^i 1'^ ie kljub svoji marlji-fl^Hi vosti in varčnosti Ie težko preživljal. Ko je ^Jpg^/ pa nekoč nastala velika draginja, je prišel v največjo zadrego. V družini je zmanjkalo ži-veža, a Jakob ga pri najboljši volji ni mogel preskr-beti. Ves obupan hodi po ulicah mesta, v katerem je biva!. Tu sreča svojega znanca, ki je bil ravno tako ubog kot on. Ta zapazi njegovo potrtost ter ga vpraša, kaj da mu je. ,Oh, ubog-a moja žena in moji otroci!" vzdihne Jakob. ,,Že od včeraj opoldne nirnajo več niti grižljaja kruha, in jaz ne vem. kako bi jim ga pre-skrbel,   ker   ne  morem  dobiti   dela  in  zaslužka."
nSam dobro veš, da ti jaz ne morem pomagati, ker sam nič nimam, a povedati ti hočem, kako si moreš sam pomagati," mu reče znanec. »Tam v bližnji ulici je nekdo, ki se uči kri puščati. Ta daje vsakemu go-tovo vsoto denarja, ako si pusti kri puščati, — žilo odpreti."
Jakob se je sicer bal takega puščanja. Toda lju-bezen do žene in otrok, mu prežene ves strah. Ne po-mišlja se dolgo, marveč takoj se napoti k dotičnemu zdravniku, da si žilo odpreti na eni roki ter prejme od njega določeno vsoto. Ko pa izve, da si more na isti način še pri drugem zaslužiti denar, gre tudi k temu. S prejetim denarjem pa hiti ves vesel k peku ter kupi kruha. za svojo družinico. — »Ljubi otroci, ljuba žena!" zakliče ves vesel, ko stopi v sobo, ,dal sem si kri puščati, da vam preskrbim kruha; vaša be-da mi je skoraj potrla srce!" Potem jim pove vso zgodbo. Žena in otroci ga s solzami v očeh obja-mejo ter se mu zahvalijo za toliko ljubezen. O, kaj premore prava Ijubezen očetovskega srca!
Bogoljub, J. Berthier
J
Stf   84   E3
17. Usmiljen otrok.
O slavnem misijonarju lgnaciju Knoble-harju, ki je bil rojen 6. julija 1819 v Škocijanu na Dolcnjskem, se pripoveduje iz njegovih otroških let to-le:
V Škocijanu se je nastanilo 1. 1830. nekaj stotnij vojakov. V hiši kleparja Knobleharja je stanoval en desetnik in dva prostaka. Pred odhodom pravi de-setnik gospodinji: nMati, tu imate kos mesa, naredite z njim kar drago; mi ga ne potrebujemo." Oospo-dinja se ni branila ler se zahvalila za kos, ki je tehtal pet funtov. V tem se približa ,,Nacek", tako so naziv-ljali domačega enajstletnega sinka, ter pocuka mater za predpasnik. nKaj pa je zopet, sitnež?" ga hoče odgnati mati. — ,,Mati, ati smem nesti malo mesa ko-čarici I.?"
Mati, radodarna in blaga žcna, takoj privoli, saj ga ni bilo reveža, ki bi bil šel prazen od te poštene hiše. Zlasti je imela žena to lepo navado, da je izro-čala milodare po rokah živahnega Nacka.
Nacek je dobil dobršen kos ter izginil urnih ko-rakov. Čez dobre pol ure prisopiha nazaj, s posebnim zadovoljstvom. nNo, ali si dobro opravil?" ga vpraša   •* mati. —   .Mislim,   da  sem   prav   napravil,"   odgovori   ^ deček. nNobenega ni bilo doma; ker so bila vrata le priprta, sem pa le smuknil noter. Razrezal sem meso na  dva   kosa;  manjši kos sem vrgel v lonec z vodo ter pristavil k ognju, da bodo kočarica in njeni otroci imeli kaj jesti, ko dojdejo domov. Mislim, da sem prav storil, kajne, mati?"
»Dobro si jo pogodil," dč skrbna mati. ,,Toda meso brez prikuhe ni posebno dobro. Vzemi še malo nalupljenega krompirja, nekoliko ječmenčka in zelenja ter vrzi vse v lonec."
Nacek vesel teče z novimi darovi, da čimprej opravi posel skrbnega kuharja.
Kmalu nato pride kočarica, vdova s tremi otroci, domov. Kako se začudi, ko vidi, da ogenj plapola na ognjišču, v piskru pa vre pošteno kosilo, kakršnega že ni imela od Božiča sem.

                                                                                  
Sa   85    PS
Pa ta sveta ljubezen v mladem srcu blagega dečka je bila le takorekoč milobna zarja, ki je kazala le prve svetle žarke one plamteče ljubezni, ki mu je dala pogum, da je posvetil svoj trud, svojo učenost, svoje zdravje, svoje življenje duševni miloščini prete-žavnega misijona v vroči Afriki.
18. Zgodovinar iz naših dni.
Vrli francoski pisatelj, ki je popisal življenje Ka-tarine Sienske, pripoveduje iz svojih otročjih let to-le:
nKo sem bil še majhen otrok, so me jemali moja mati na kolena in vlivali v moje srce resnice svete vere; posebno so goreče priporočali ljubezen do bliž-njega in zatrjevali, da je treba v osebi ubožca si mi-sliti prečastitljivo osebo našega Gospoda Jezusa Kri-stusa. In s koliko spoštljivostjo smo nesli ubožčku kos kruha a!i majhen dar v denarju! To je bilo že veliko poplačilo za našo pridnost celega tedna. Oni iztned nas. ki je bil najpametnejši in je najbolje znal. kar se je bilo treba nauČiti, je imel to čast, da je smel deliti malo miloščino in spremljati mater po vaških kočah. Ako smo si že zelo zaželeli kako igračo, ki je bila žc zdavno obljubljena, so nam rekli mati: nAli bi ne dali te vsotice ubožcern? ..." in odrekli smo se se z veselim srcem. Navadno smo bodili sest na kame-nito klop, ki je bila pred hišo poleg glavne ceste: in v svoji otročji vernosti smo gledali, niso li ti bledi obrazi ubogih prosjakov podobni Križanemu na slo-nokoščenem križu v materini sobi, in naši zvedavi pogledi so jih še dalje spremljali, ko so zavili po stezah našega gforovja. Vsak dan smo obiskali neko sveto gospo, plemenito po umu in srcu, ki jc itnela svoj grad vedno odprt revežem; stara dekla, po imenu Serafina, je imela v oskrbi te imenitne goste. Vselej smo ji radi kaj pomagali, da smo jo mogli izpraševati o dogodkih teh gostov, ki so se zdeli tako časlitljivi našim srcem. O sladki spomini krščanske otroške dobe, ali bi vas bil mogel pozabiti?" ...              J. Berthier