MOSTE, SELO, KODELJEVO
Ta tri nasclja, ki po svoji geografski legi in številnih drugih kazalcih npr. urbanizaciji naselja, gostoti prebivalstva, komunikacijah in drugem prav gotovo v občini Moste-Polje najbulj sodijo v mesto, so še po drugi svetovni vojni kazala vaški videz. Še posebej to velja za Moste. Danes mislimo. da so Moste tam, kjer je obeinsko poslopje, Selo tam, kjer je del Fužin, le za Kodeljevo vemo, kje v resnici je. Misel, da je občinsko posloplje v Mostab, nas jc populnoma zniedla, tako da ne vemo, da so Moste pravzaprav tam, kjer je nekdaj stala znana gustilna »Pri sedmici«, danes pa gostilna »Anžič«, to je nekako med Kajnhovo in Gašperšičevo cesto ter med Ljubljanico in Letališko cesto. To je predel, ki je nosil in v geodetskih kartah mesta še danes nosi ime Moste. Selo je vpeto med Kajubovo cesto in Ljubljanico ter med dolenjsko železnico in želežniško progo Ljubljana-Zidani most. Kodeljevo obsega desni breg Ljubljanice vse od dolenjske železnice do Grubaije-vega prekopa in Štepanje vasi. Pojmi so se kaj lahko pomešali, saj so povojne gradnje te kraje popoinoma spremenilc, tako da tudi njihovim starim poznavalcem ni več jasno, kje je včasih kaj bilo in kam je spadalo. Povojni naseljenci pa sploh vef ne vejo, kjer so pravzaprav IVIoste in kje je Selo, le Kodeljevo je malo bolj razpoznavno. Dejansko so vsa ta nastlja stara s staro geografsko oznako, le pojem Kodeljevo je novejši. Nastal je na podlagi Codellijevih graščinskih razprodaj po prvi svetovni vojni. Tako Moste kot Selo in Kodeljevo pa so bili šele leta 1935 vključeni v mestao občino, torej prikijučeni k tako imenovani »veliki Ljnbljani«.
Moste, pa tudi Selo, se v starih zapiskih omenja šele v začetku 14. stoletja, dosti pozneje od nekaterih drugih okoliških kra-jev. Lastništvo nad njimi je v času deželnih glavarjev Spanheimov (12. stol.) v glav-nem pripadalo šentpeterski župniji, usta-novljeni leta 1163, kamor je v cerkvenem pogledu spadala večina okoliških vasi. Po ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1461 je še istega leta ta ustanova tu dobila svoje posesti in jih ohranila vse do zemljiške odveze leta 1848. Po urbarju iz leta 1496 je irael tu svoje posesti ljubljanski vicedom v višini 2 hubi in pol, kar je zelo veliko in daje misliti, da so se tod razprostirala ob-sežna polja. V istem urbarju ob imenu Moste omenja svobodnjak-kosez, kar je gotovo velika posebnost tega kraja in tudi za tisti čas. Urbar iz leta 1517 znova potr-juje pripadanje več hub cerkvi sv. Petra in kaže na to, da so tega leta gotovo bile tu kakšne razprtije, ki so jih morali urediti tudt v urbarju.
Tudi meščanski »špital« je imel tu okoli leta 1539 svoje posesti, prav tako deželno glavarstvo, ki je vpisano v urbaijih iz let 1500 in 1592. Vsekakor je zanimivo, da je
v petnajstem stoletju imela tu svojo posest celo župnija Vodice. V 16. stoletju so kot tukajšnji zemljiški lastniki zapisani celo nekateri Ijubljanski meščani, npr. Matko Videc, ni pa zaslediti ljubljanskega in oko-liškega plemstva.
Ob zemljiški odvezi leta 1848 so zemlji-ške knjige kazale kaj razdrobljeno lastni-štvo. Tukaj je bila škofijska, kapiteljska, šentpeterska in komendska (nemški vite-ški red) posest, pa tudi posest ljubljanskih meščanov, zlasti v predelu današnjih moš-čanskih tovarniških kompleksov, železnice in letališča. Tu so bili tudi obsežni goz-dovi, boršti in gmajne ter travniki.
Upravno sta Moste in Se!o po upravni razdelitvi leta 1817 spadala v občino Za-log. Moste so bile podobčina. Kasneje se je občina Zalog razdrobila, nastali sta ob-čina Polje in pa samostojna občina Moste, ta pa je leta 1935 v celoti prešla v ljubljan-sko mestno občino.
Mesto in Selo sta se skozi čas dokaj različno razvijala. Ves srednji vek, pa tudi pozneje, na obmoiju Moste ne zasledimo nikakršnih zgodovinskih znamenitosti, npr. gradov, dvorcev, cerkva, kapel. Mo-
ste so ostale kmečke vse do preloma sto-letja, ko se je tu zaradi bližine železnice pojavila prva industrija. Leta 1906 je na-stala znana kemična tovarna za predelavo boksita v aluminijske izdelke, leta 1921 Saturnus, leta 1940 Izolirka. Po drugi sve-tovni vojni je siedil nagel razvoj industrije s postavitvijo novih tovarn, toplarne. že-ležniškega tovornega kolodvora in urbani-zacije, zlasti z gradnjo novega stanovanj-skega naselja Fužine leta 1975. Ta nova urbanizacija je Moste kot prvotni pojem popolnoma izbrisala. V kraj so prišli dose-Ijenci, zlasti z juga nekdanje Jugoslavije, ki so se le stežka vživeli v novo okolje. Tu je tudi največje strnjeno naselje prebivalcev iz Srbije v Sloveniji; (skoraj šest tisoč) jih je. Ta nasilna jugoslovanizacija je ustvarila napetosti, ki se bodo prav gotovo kazale ob političnih in gospodarskih nesoglasjih s sosedi ali s tistitni kraji, od koder to prebivalstvo izhaja.
Precej dmgačen je bil razvoj Sela, vsaj v zadnjih dvesto letih. Zaradi ugodnega toka Ljubljanice, ki je imela v tistih časih večji poraen, so tu v 18. stoletju jezuiti iz Trsta zgradili svoje letovišče, kot piše v kronikah tedanje dobe. Sam mislim, da je moralo biti poslopje postavljeno še v druge naraene, saj velikost zgradbe go-tovo ne upravičuje gradnje samo za leto-višče. Znano je, da je tu v tem času že stal mlin, ki so ga potem kranjski deželni sta-novi preuredili v tovarno sukna. Z njim so oskrbovali graničarje v vojni krajini.
Kmalu zatem je tovarna prešla v last družine Desselbrunner in zaposlovala tudi do 1000 delavcev. Postala je največja to-varna sukna v Avstriji. Finančno si je dru-žina tako opomogla, da je kupila tudi so-sednjo jezuitsko graščino. Sukno pa so poleg dobav za vojsko, izvažali že na bene-čansko, Bližnji vzhod in v balkanske de-žele.
Napoleonove vojne so prizadele tudi to trgovino in tovarno skoraj uničile. Tako so leta 1817 na dražbi prodali tovarno in graš-
čino Antonu Maliču, ta pa je iz tovarne spet uredil mlin za mletje moke, ki jo je prodajal daleč naokoli, tudi v Trst. Vodne razmere za mlin niso bile ugodne, zato so jezove podrli in nastala je majhna tovarna salam, ki pa je bila pozneje preseljena na Vič. Leta 1887 je poslopje kupila Kristina Bemard in ga nato podarila konventu kar-meličank. Te so tu zgradile samostan. Po zadnji vojni so le-tega podrli, saj je stal na dokaj neprimernem mestu za razvoj cest. Graščino pa je dal Anton Malič že leta 1820 v najem vojski. Ta jo je leta 1854 odkupila in v njej uredila žrebčamo. Tu je ostala do razpada Avstroogrske leta 1918, potem jo je prevzela vojska kraljevine Ju-goslavije, od nje pa jo je leta 1937 odkupila mestna uprava in v njej uredila deško vzgojni zavod ali kakor so mu rekli, pri-silno delavnico. Po vojni je graščino prev-zela vojska, leta 1969 pa so v njej za svpje potrebe uredila prostore podjetja.
V predelu Sel ob Ljubljanici stoji nekda-nja Mergenthalerjeva usnjarna, ki se je pozneje razvila v tovarno Teol.
Tudi Selo je popolnoma pozidano tako, da je izgubilo vso nekdanjo podobo. Med zgradbami se tu in tam še najde nekaj starih hiš, ki pa so bolj ali manj slabo vzdrževane tn kraju niso za zgled. Tu je bilo po vojni postavljeno tudi občinsko poslopje, a občina se imenuje po nekdanji občini Moste, ne pa po kraju, v katerem stoji.
Kodeljevo je dosti manj prometno kot sta Selo in Moste. Tu so v glavnem za-sebne hiše, ki imajo vse vrtove. Pozidavati so ga začeli po prvi svetovni vojni na par-celah, ki jih je začel razprodajati grof Co-delli. Pravi razmah pa je Kodeljevo doži-velo po vojni, saj je bilo grašfinsko zem-ljišče nacionalizirano, ljudska oblast pa do novih gradenj širokogrudna. Tako je na tem območju zraslo veliko naselje lepo urejenih zasebnih hiš.
Ime je dobilo Kodeijevo po lastnikih graščine, ki še danes stoji tu sredi parka. Graščino, ki se je prej imenovala Thurn, je leta 1701 kupil Peter Anton Codelli, ki je prišel iz Bergama. Rodbina si je z ženi-tvami in trgovanjem pridobila izredno bo-gastvo. Velika posestva in gozdove je imela okoli Besnice in Štange, pa tudi v vaseh na desnem bregu Ljubljanice. Ce-
sta na Urh se je nekdaj imenovala Codelli-jeva cesta. Ta plemiška rodbina ima velike zasluge tudi za slovensko kulturo. saj so bili meceni številnih kulturnih projektov. Poleg grašfiine so tu leta 1734 zgradili ka-pelo, ki jo je poslikal mojster Franc Jelov-žek. V njej so še zdaj občasne razstave in prireditve. Leta 1945 je družina zbežala pred partizani v Avstrijo, tu pa je bila nekaj časa partijska šola, nato pa internat. Zdaj domuje v njej več podjetij. Oglasili pa so se tudi dediči. saj na Dunaju še živi hčerka zadnjega grofa, Roberta, grofica Livija, ki je bila tu rojena 1. 1926 in je lansko leto tudi obiskala kraj svojega roj-stva.
Vsi ti kraji, ki jih opisujem v zadnjem delu svojega podlistka, so se v občini v zadnjih štiridesetih letih najbolj spreme-nili. Izgubili so nekdanjo podobo slabo naseljenega ljubljanskega predela in se spremenili v visoko urbano mestno nase-lje, ki živi življenje mesta in podeželje vidi le občasno. Občani se srečujejo, a se ne poznajo, so tujci, zaprti drug pred drugim. Ni več tistih medčloveških odnosov, ka-kršni so bili včasih. Mesto je spremenilo ljudi, postali so bolj trdi, nedostopni. Čas podeželske idile Most, Sela in Kodelje-vega je za vselej minil...
Ob koncu podlistka se zahvaljujem šte-vilnim znancem in prijateljem aii samo naključnim sopotnikom, ki so me ob bra-nju dobrohotno opozarjali, mi svetovali in pomagali pri opisu krajev, ki sem jih pred-stavil. Da je imel podlistek resnično velik odmev, pove dejstvo, da so me ljudje ob neštetih približnostih spraševali za opise krajev, mi pisali in po telefonu spraševali o dogodkih, ki jih opisujem. Ob tem sem spoznal žtevilne Ijudi, ki so posredno ali neposredno povezani z dogodki. ki jih opi-sujem. Vsem tem lahko povem, da bom podlistek strnil v knjigo, ki že nastaja, z vsemi pripombami in spremerabarai, ki so nastale v času pisanja.
Kot vir za podlistek sem uporabljal tako občinske kot krajevne kronike, časopis NsK, kronike župnij in posameznikov, Kroniko slovenskih mest, zgodovinske knjige in sploh vse. kar sem si na tem področju pridobil v zadnjih dvajsetih letih. Vsem, ki so mi pri tem svetovali in mi prisluhnili, najlepša hvala.
EDVARD SVETEK