GLAS
LETO XXIII. ŠT. 29-30 (1091-1092)
TRST, GORICA
ČETRTEK, 2. AVGUSTA 2018
NOVI
CENA 1,20 EVRA 
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale
D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46)
art. 1, comma 1, NE/PD
ISSN 1124 – 6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
Uvodnik
Jurij Paljk
Spremembe v
videmski nadškofiji
burijo duhove
  Italiji in tudi pri nas se Cerkev prilagaja
sedanjemu času, predvsem pa se prilagaja
dejstvu, da je tudi v Italiji vse manj
duhovnikov, zato so potrebne posodobitve
ureditve cerkvenih občestev, o čemer smo že
pisali.
Na Videmskem pa je prišlo do korenitih
sprememb, ki so povzročile predvsem veliko
negodovanje med slovenskimi verniki in
duhovniki v Beneški Sloveniji. Msgr. Marino
Qualizza je jasen: “Z reformo Cerkev ne bo več
seme, ki bi bilo vsajeno v našo domačo zemljo
in iz katere bi vzklilo to, kar je značilno za nas”.
Prvega septembra bo namreč stopila v veljavo
pokrajinska reforma videmske nadškofije, ki bo
korenito spremenila dosedanji ustroj dekanij in
župnij. Reformo je zasnoval nadškof msgr.
Andrea Bruno Mazzocato, ki je doma iz
bližnjega Veneta. Ta predvideva krčenje števila
dekanij od zdajšnjih 24 na 8, župnije pa želi
združiti v 56 pastoralnih zvez. Območje
videmske nadškofije je ogromno, sega od
Jadrana do Alp, vsebuje predvsem različna
kulturna in jezikovna izročila. To pisano sliko
sestavljajo italijanščina, furlanščina, nemščina
in seveda slovenščina. Vzroke reforme gre
iskati v pomanjkanju duhovnikov, trdijo vrhovi
nadškofije. Preustroj krajevne Cerkve je zgolj
teoretične narave, ki pa nikakor ne upošteva
raznolike specifike območja.
/ str. 2
V
Pogovor
Ga. Joana Nanut
koordinira
skupino
prostovoljcev
dekanijske
Karitas
v Štandrežu 6
Priloga
Tudi tokrat imamo
v “predpočitniški
številki” našega
tednika prilogo
Bodi človek! 
z zanimivimi
prispevki 9
Obvestilo uredništva
Cenjenim bralkam in bralcem sporočamo,
da se bomo zaradi skupinskega dopusta
vrnili v uredništvo v četrtek, 23. avgusta.
Prihodnja številka bo izšla
v četrtek, 30. avgusta.
Uprava naše zadruge bo zaprta od 13. do
17. avgusta. Voščimo vam lepo poletje!
Foto Manuel Demori 
  minulem letu je
slovensko ban čni -
štvo v Italiji do ži -
velo zgodovinske spremem-
be. Zadružna banka Dober-
dob – Sovodnje se je okto-
bra 2017 združila z Za-
družno kraško banko. O
spremembah, svetovnih
težnjah, pomenu zadruž -
ništva in delovanja te usta-
nove za naše okolje smo se pogovorili s predsedni-
kom bančnega zavoda Adrianom Kovačičem.
Zadružna kraška banka je edina slovenska banka
v Italiji. Zakaj je sploh pomembno, da imamo
Slovenci v Italiji slovensko banko?
V sklopu italijanskega bančnega sistema so za-
družne banke edine, ki jim je uspelo ohraniti
močno vez z lokalnim trgom in imeti posebno po-
zornost na območje.
/ str. 3
Lucija Tavčar
V
www.noviglas.eu
Svezˇ bisercˇek v tem 
vrocˇem poletju
  sebine preda-
vanj letošnje
Drage, ki bo po-
tekala od petka, 31. av-
gusta, do nedelje, 2.
septembra, v Parku
Finžgarjevega doma
na Opčinah, so usmer-
jene v ideje pluraliz-
ma, kozmopolitičnega
doživljanja meje in po-
litične tolerance. Organizatorji so se pri izbiri
letošnjega gesla želeli spomniti na 100. oblet-
nico smrti pisatelja Ivana Cankarja. Na pogovor
smo povabili predsednika Društva slovenskih
izobražencev, Sergija Pahorja.
Stoletnica smrti Ivana Cankarja je spodbuda,
da se navežemo na nekaj, kar je skupnega v slo-
venskem kulturnem, narodnostnem in civili-
zacijskem prostoru.
/ str. 3
Marko Manin
V
J. Godec in R. Pezdir “pod lipami”
O korupciji in
zlorabah
  eliko zanimanja je vzbudilo Poletno
srečanje pod lipami, na katerega sta
Kulturni center Lojze Bratuž in krožek
Anton Gregorčič - tokrat v sodelovanju z revi-
jo Reporter - dne 26. julija povabila predsed-
nico preiskovalne komisije Državnega zbora
Jelko Godec ter ekonomista in strokovnega
sodelavca treh parlamentarnih preiskovalnih
komisij Rada Pezdirja.
/ str. 7
DD
V
  Sergij Pahor 
Nekaj misli 
o Dragi
POGOVOR   Adriano Kovačič
S pogledom, zazrtim
v prihodnost
POGOVOR 
foto dd foto dd foto dd
Svet okrog nas2. avgusta 20182
Povejmo na glas
Da bi prevladala svetla pot
Predlog deželnega svetnika SSk Igorja Gabrovca 
V Svetu krajevnih avtonomij naj bodo
soudeležene tudi dvojezične občine
  edem statutarno dvoje-
zičnih občin iz Tržaške in
Goriške naj izvoli svojega
zastopnika tudi v Svet krajev-
nih avtonomij (it. CAL), je bil
predlog deželnega svetnika
SSk Igorja Gabrovca na seji 5.
stalne komisije deželnega sve-
ta. Svetnik Gabrovec je svoj
predlog utemeljil z dejstvom,
da v zdajšnji zasedbi SKA
(CAL) ni nobenega slovenske-
ga župana ali županje, kar se
večkrat pozna tudi v sklepih
pomembnega posvetovalnega
organa občinskih uprav. “Dvo-
jezične občine predstavljajo
S posebnost našedežele, opredelju-jejo pa jih poseb-
ne potrebe, po-
sebne zahteve,
posebni problemi
in posebne pri-
ložnosti. Zato je
prav, da je njihov
glas prisoten tudi
v organu, ki je ne-
kakšen sindikat
občin v odnosu
do deželne uprave. Zaradi tega
sem predlagal, da pri določan-
ju novih pravil glede sestave
sveta krajevnih uprav deželni
svet sprejme po-
sebno določilo,
ki naj zajamči
minimalno za-
stopanost statu-
tarno dvoje-
zičnih občin in
tako posledično
tudi tistih, ki so
zaobjete v širši
seznam dvaintri-
desetih, kjer je
zgodovinsko
priznana prisotnost slovenske
narodne skupnosti”, je še pou-
daril deželni svetnik SSk Igor
Gabrovec.
  ajvečji verski prazniki nas pravzaprav
vsakokrat spominjajo, da velja naše
življenje uravnavati v smer, ki je dobra
za nas in vse druge. In v tem smislu je versko
sporočilo trdno, vedno dobronamerno ter
polno želja, da bi nam bilo prizaneseno s hu-
dim in bi bila naša pot prijetna in svetla. To
pa pomeni, da bi bila naša notranjost kar naj-
bolj polna vznesenega prepričanja, kako bo-
mo skupaj z drugimi gradili srečno skupnost
ne glede na preizkušnje, ki jih bomo srečevali.
Gradili srečno skupnost v našem najožjem
krogu in v večjih prostorih, torej med narodi
in državami, civilizacijami in drugimi verski-
mi izročili. Da bomo, se razume, v prvi vrsti
izžarevali umirjenost in mir, ki je med vsemi
dobrinami gotovo največja. Mir, ki upošteva
sočloveka in mu želi svoj mir darovati, mir, ki
ceni vsako različnost in drugačnost in ju spre-
minja v medsebojno razumevanje, mir, ki je
edini pravi in zmagoviti odgovor na vse, kar
mu je nasprotno - to so napetosti med ljudmi
in sta kaj hitro mržnja in sovraštvo in kot nju-
na posledica vojne, ki želijo nasprotnika po-
končati brez milosti. Saj vse, kar ni mir, je v
resnici zlo, ki hoče svetu zakraljevati, zlo, ki si
zadovoljno mane roke, kadar izbruhnejo pre-
piri in po možnosti spopadi, in si želi, da bi se
vsi med seboj kar najbolj grobo sprli in si bili
sovražni in bi bilo to sovraštvo kar največje in
bi ubijanje ter pobijanje vsekalo v duše ljudi
tako globoke rane, da bi se še naprej sovražili
iz roda v rod, skozi desetletja in desetletja. In
svetla pot je tista, ki se edina more upreti tem-
nemu v človeku, temnemu v njegovi naravi,
ki je skozi tisočletja uničevala in rušila, po-
končevala in razdirala in marsikje to počne še
danes. Kajti temno v človeku se je vedno bo-
rilo in se bori proti drugemu človeku, se ved-
no bori zgolj zase, pa naj gre za boj posamez-
nika proti drugemu posamezniku, boj enega
nazorskega prepričanja proti drugemu, enega
naroda proti drugemu narodu. Temno se bori
zase krčevito in kruto, je obrnjeno le vase in z
izločanjem drugih nikoli ne preneha in se ni-
koli ne pomiri, ker je pač nasprotje miru, ker
je večno rušilni nemir, ker je z eno besedo zlo.
A od njega je močnejša svetla pot, ki jo vidi in
k njej stremi lepi, se pravi božji del v človeku,
v vsakem človeku, če se le proti svetlobi obrne
in njeno vedno živo vabilo sprejme. In to je
svetloba v prvi osebi, tista svetloba, v kateri
človek postane človeku brat in ni več nasprot-
nikov in v kateri je prostora za vse in nihče ni
odveč in se nikogar ni treba več bati, nikogar.
Zato ni slučaj, da pomiritev najprej nastopi v
tistih, ki se te svetlobe oklenejo, namreč po-
miritev duše in srca, ki je najlepše darilo od
vseh daril, pomiritev, ki je močnejša od drven-
ja sveta, kakršen je danes ta še vedno. Da bi se
potem ta pomiritev širila navzven, do mojega
bližnjega in vseh bližnjih in najbolj oddalje-
nih in od vseh spet do mene nazaj in bo vse
hudo pozabljeno, tema bo premagana, žalost
in tesnoba bosta oddaljen spomin.
Janez Povše
N
Izobraževanje DevelopMENT je
del  projekta “Zastavimo
skupne moči za skupne cilje”,
ki je posvečen spominu na
vsestransko aktivnega Mirka
Špacapana (nosilec projekta:
Krožek Anton Gregorčič,
Gorica). Usposabljanje se rojeva iz želje in
potrebe več mladinskih društev, da izobrazi
mlajšo generacijo kulturnih delavcev, k
sodelovanju pa vabimo tudi vse mlade, od
15. do 25. leta starost i ,  pr ipadnike
slovenskih društev iz Italije in Avstrije.
Tečaj bo potekal od petka, 7., do nedelje, 9.
septembra 2018, v Lužnici (občina Naborjet,
Dom msgr. Faidutti) pod mentorstvom
priznanih trenerjev Mladinskega sveta
Slovenije. Nekaj časa bomo namenili tudi
druženju, debati in spoznavanju okolja.
Izpolnjeno prijavnico lahko zainteresirani
oddajo območnim koordinatorjem.
TRST: Slovenska prosveta – ulica Donizetti
3, od ponedeljka do petka med 8.00 in
13.00;
DEVIN: Lucija Tavčar -
lucija.tavcar@gmail.com
GORICA: Jan Leopoli - jan77l@hotmail.com
KOROŠKA: Simon Rustia -
simon.rustia@gmail.com
Rok prijave poteče v nedeljo, 5. avgusta
2018.
Udeležba je povsem brezplačna, število
prostih mest pa je omejeno na 30 oseb.
Kavcija za prijavo znaša 30 evrov: v primeru,
da se boste tečaja udeležili, bomo znesek
povrnili, v nasprotnem primeru pa ga bomo
pridržali. Za dodatne informacije smo vam
na voljo na telefonski  števi lk i  +39
3467671257 ali na elektronskem naslovu
lucija.tavcar@gmail.com.
Odhod iz Trsta je predviden v petek, 7.
septembra, ob 13.00, iz Gorice pa ob 14.00.
Prihod v nedeljo, 9. septembra, v Gorico ob
17.00, v Trst pa ob 18.00. Natančen urnik in
seznam potrebščin bodo tečajniki prejeli na
elektronsko pošto predvidoma v začetku
avgusta.
Tečaj organizacije kulturnih dogodkov
Prejeli smo
Nekaj misli o
svetišču na Vejni
  e dalj časa premlevam ne-
kaj misli in svojih (lahko
tudi čudnih) pogledov na
Vejno in svetišče, ki je po-
svečeno Mariji, Materi in Kralji-
ci, in to od novembra, zdaj že
oddaljenega, l. 1959, kar pome-
ni, da bo to svetišče praznovalo
prihodnje leto okroglo, šestde-
setletnico delovanja oz. obsto-
ja.
Kako pa gledamo mi (zamejski)
Slovenci na to svetišče
in njegovo zgodovi-
no?
Osebno me vežejo na
Vejno spomini še iz
otroških let, ko smo tja
gnali živino na pašo.
Vejna je bila sestavni
del kontovelske gmaj-
ne in bila, poleg ograd
in njiv, ki smo jih ime-
novali Griže, Starsele,
pri Kalu, skoro idealen
prostor za dobro pašo
goveda, pa tudi koz in
oslov. Vsa ta živina je
danes seveda izginila
in na Kontovelu ni več sledu o
teh živalih, ki so bile še v mojih
otroških letih neobhodno po-
trebne za preživetje naših
družin.
Na Vejno smo prignali živino že
bolj proti poldnevu, saj se je naj-
prej napasla na spodnjem delu
kontovelske gmajne, to je pri
Grižah in Kalu. Na Vejni in
okrog nje je bila pod bori trava
kar visoka in dobra za pašo.
Spomnim se nadvse prijetnega
zvonjenja, ki se je točno ob dva-
najsti uri oglašalo najprej iz
kontovelskega zvonika, potem
pa skoro istočasno iz proseške-
ga, spodaj v Barkovljah, proti
vzhodu pa na Repentabru, v
Zgoniku in celo na Opčinah. Bil
je to pravi opoldanski koncert,
ki ga ne bom nikdar mogel po-
zabiti. Takrat še ni bilo begun-
skega naselja sv. Nazarija ne sve-
tišča na Vejni, bil pa je, kot je še
danes, prelep razgled na ves
Tržaški zaliv. V bližini Vejne so
bili takrat še ostanki druge sve-
tovne vojne, globoki rovi in
Ž okopi, na katere je bilo posta-vljeno protiletalsko topništvo,in kot otroci smo iskali in tudi
našli marsikak vojaški predmet,
celo ostanke granat in patrone
smo staknili in se s temi (tudi
nevarnimi) predmeti igrali, kot
smo vedeli in znali.
Z Vejne, ki je na robu kraškega
sveta, je bil pogled na morje ne-
kaj enkratnega. Ves Tržaški za-
liv, od Piranskega rtiča do Gra-
deža in Ždobe, je bil pod teboj,
in če je bilo nebo povsem čisto,
si videl tja do Benetk. Čudovit
razgled takrat in čudovit razgled
še danes, ko je tam, po nekem
čudnem naključju sicer zraslo
svetišče dokaj čudne arhitek-
tonske oblike. Nekateri so tej
moderni cerkvi prilepili vzde-
vek “likalnik”, drugi “sirček”,
tretji pravijo, da spominja cer-
kev s svojo piramidno obliko na
simbole masonerije oz. po slo-
vensko prostozidarstva. Skratka,
Tržačani in mi domačini nismo
tega svetišča nikdar vzljubili.
Vse do današnjih dni ne in tudi
meni ni jasno, zakaj je pravza-
prav tako. V svetišču samem
imamo Slovenci, tržaški in dru-
gi verniki, svoj stranski oltar, ki
je posvečen svetima bratoma
Cirilu in Metodu, pa se okrog te-
ga oltarja, ki je v spodnjem delu
svetišča, dobimo enkrat na leto
in nič več. Sedanji rektor sve-
tišča Luigi Moro, sicer Benečan
po rodu, se trudi, da bi priva-
bljal tudi slovenske vernike. O
tem sem se tudi sam prepričal,
ko sem na Vejno spremljal av-
tobus slovenskih vernikov iz Sel
na Koroškem, ki so bili nad obi-
skom svetišča resnično nav-
dušeni. Danes je gornji del cer-
kve obnovljen, spodnji del prav
tako, čeprav tu in tam spominja
bolj na muzej kot kakšen sveti
kraj, park okoli svetišča je zgled-
no urejen, tudi nekaj slovenskih
napisov je opaziti, čeprav bi si
osebno želel, da bi bila dvoje-
zičnost točna in zgledna.
Slovenci smo do svetišča
zadržani tudi zaradi nečesa dru-
gega. Nekdanji tržaški škof An-
ton Santin, ki je bil ideator in
pobudnik gradnje svetišča, je
baje mislil ta prostor posvetiti
“Materi Božji, kraljici Italije”, pa
mu to ni bilo dano, ker se je s
posebno spomeni-
co obrnil na Sv. se-
dež msgr. Jakob Uk-
mar, danes naš svet-
niški kandidat, in
najvišjim cerkve-
nim oblastem s svo-
jim izrednim teo-
loškim znanjem dal
razumeti, da to sve-
tišče ne more biti
posvečeno samo
Italiji, ampak tudi
drugim državam in
narodom v Evropi,
in je Sv. sedež pre-
pričal, da je ovrgel
prvotno namembnost in je bilo
tako svetišče posvečeno (sic et
simpliciter!) “Mariji Materi in
Kraljici”. V zadovoljstvo vseh se-
veda, točneje skoro vseh, ker se
nekateri s tem niso strinjali. A
msgr. Jakob Ukmar je to “bitko”
zmagal in mi, slovenski verniki,
z njim.
A danes je to zgodovina in nima
smisla, da bi se na preteklost
vračali, tako kot delamo z dru-
gimi dogodki okrog druge sve-
tovne vojne, o katerih bi bilo
prav, da o njej pišejo resnično
objektivni zgodovinarji, ne pa
politično ali ideološko obre-
menjeni ljudje, ki jim “zgodo-
vinsko” pero služi bolj za obja-
vljanje lastnih političnih tez kot
pa za pravo resnico. To le mi-
mogrede.
Svetišče na Vejni je tam in po-
rušil ga ne bo več nihče, razen
kakega potresa ali nove svetov-
ne vojne, kar si pa seveda nihče
ne želi.
/ str. 13
Drago Štoka
S 1. strani
Spremembe v ...
  eforma pa bo takole preu-
redila ozemeljsko organi-
zacijo slovenskih župnij
in dekanatov: župnije Nadiških
dolin bodo uvrščene v enotno
pastoralno zvezo v sklopu čedaj-
skega dekanata, ki bo zaobjemal
še župnije nekdanje rožaške fo-
ranije. Špetrska dekanija, edina
popolnoma slovenska, bo tako
po 105 letih izginila, kar je raz-
burilo slovenske vernike. Terske
doline bodo postale del dekani-
je s sedežem v Čenti, župnije v
Kanalski dolini in Reziji pa bodo
postale sestavni del nove
ogromne dekanije Tolmeč, ki
zaobjema celotno Karnijo. Preu-
stroj je naletel na številne kritike
s strani slovenskih duhovnikov
in predstavnikov civilne družbe.
Po njihovem mnenju preustroj
nikakor ne upošteva jezikovne-
ga pluralizma nadžupnije. Ured-
ništvo petnajstnevnika Dom,
člani Združenja Evgen Blankin
in Društva don Mario Černet so
videmskemu nadškofu poslali
dokument, v katerem so predla-
gali, naj preustroj upošteva teri-
torialno specifiko slovenskih
R skupnosti na Videmskem, anadškofija tega dokumenta niupoštevala. Msgr. Marino Qua-
lizza, globok poznavalec razmer
slovenskih vernikov na Videm-
skem, je glede preustroja pesi-
mističen. Mnenja je, da je naj-
večja pomanjkljivost reforme v
tem, da ni vzela v poštev smer-
nic II. Vatikanskega koncila, po-
sebej tistih, ki so zgoščene v dru-
gem poglavju in v katerih je go-
vor o Božjem narodu.
“Sam papež Frančišek, izhajajoč
iz teh smernic, trdi, da mora
Cerkev pokazati svoj obraz. Cer-
kev sestavljajo škofje, duhovniki
in verniki. Vsi ti sestavljajo
Božje ljudstvo. Ta reforma ne
spoštuje tega vidika in ne
spošutje zgodovine nadškofije,
ki sloni na oglejskem patriarha-
tu, na oglejskem etosu”, je po-
vedal msgr. Marino Qualizza, ki
je še zlasti kritičen do samega
nadškofa Mazzocata in njegove-
ga samovoljnega upravljanja:
“Gre za vrhovno reformo, ki slo-
ni na klerikalnem tolmačenju
pastoralnih vzvodov. Vsa mnen-
ja, ki smo jih izrekli, vsi naši pre-
dlogi so žal ostali na papirju, saj
jih škof sploh ni upošteval. Iz-
delal je reformo, ki je splošnega
značaja. Lahko bi veljala v kateri
koli drugi župniji v južni Italiji,
v Franciji, Južni Ameriki. Ni
preustroj, ki bi upošteval de-
diščino in raznolikosti našega
območja. Na tak način Cerkev
ne bo več seme, ki bi bilo vsaje-
no v našo domačo zemljo in iz
katerega bi vzklilo to, kar je
značilno za nas”.
Msgr. Qualizza je svoj nedavni
uvodnik v časopisu Dom končal
s pomenljivim stavkom, ki je de-
jansko sinteza kritik in prizade-
vanj slovenskih duhovnikov in
vernikov. Zapisal je: ‘Udejanjan-
je evangelija se ne more omeje-
vati zgolj na pobožno preda-
nost’. Vera je zanj življenje, ki se
udejanja v Cerkvi in posebno iz-
ven nje.
S težavo zapišemo, a bomo, ker
smo to dolžni storiti: msgr. Maz-
zocato ni razumel pomena fur-
lanske in slovenske krajevne
Cerkve, nima torej razumeva-
jočega odnosa do narodnih
manjšin. In to je prišlo do izraza
tudi pri reformi krajevne Cer-
kve. Da je to slabo, ni potrebno
posebej poudarjati, saj nas je
vernikov vse manj, vseh, tudi
Furlanov in Slovencev seveda.
Foto dd
Aktualno 2. avgusta 2018 3
S 1. strani
S pogledom, zazrtim 
v prihodnost
  stočasno lahko trdimo, da so
zadružne banke denarni za-
vodi neke skupnosti, saj se ne
omejujejo na reševanje speci-
fičnih problemov ljudi, ki se v po-
sameznih podružnicah obračajo
nanjo, ampak aktivno sodelujejo
tudi pri reševanju problemov
družin in različnih
družbenih in gospo-
darskih komponent
skupnosti, skrbijo to-
rej za celotno skup-
nost, kateri pripada-
jo. Zato je pomem-
bno, da imamo do-
mačo slovensko ban-
ko, saj nam to poma-
ga, da lahko
razvijamo naše ob-
močje. Domača, slo-
venska banka, ki je
pozorna na naša ma-
la podjetja, spodbuja
investicije in nakupe.
V tem smislu smo
kot banka stalno vpe-
ti v delovanje na ob-
močju, imamo par-
tnerstva z vsemi
našimi organizacija-
mi, skrbimo za celot-
no skupnost, kateri
pripadamo. Uspešno
gospodarstvo pa je eno ključnih
elementov za ohranitev manjšine
kot aktivnega subjekta na ob-
močju. Naša podjetja imajo
močno potrebo po finančnem
razvojnem partnerju, ki jim bo
stal ob strani pri dnevnih in na-
ložbenih odločitvah ter jim bo
pomagal premostiti težavna ob-
dobja.
V zgodovini smo imeli veliko več
slovenskih bank, žal je zdaj ostala
samo naša, zato se borimo, da bi
v naslednjih letih ohranili naše
poslanstvo in delovali naprej
skladno z našimi vrednotami, kot
piše v 2. členu statuta: to so vred-
note podjetniške etike, trajno-
stnega razvoja, stika z območjem,
družbene integracije in solidar-
nosti, ki jih zasledujemo pri vsa-
kodnevnem opravljanju naših za-
družnih aktivnosti.
Katere so glavne prednosti za-
družništva?
Zadruge ne razdelijo dobička, to
pomeni, da ves proizvedeni do-
biček ostane v premoženju zadru-
ge. Bogastvo, ki ga ustvarjamo,
ostaja na tem prostoru, ne samo
zato, ker je velika večina naložb
za razvoj gospodarstva namenje-
na lokalnim skupnostim, ampak
tudi zato, ker je premoženje pod-
jetja dobrina za celotno skupnost.
Prednost je tudi v tem, da je la-
stništvo zadruge razpršeno. Ljud-
je, člani, podjetja in organizacije
so lastniki te zadruge, kapital ni
koncentriran v rokah ene ali ne-
kaj oseb ali nekaj podjetij. V za-
drugah velja načelo “ena glava,
en glas”, vsak član ima pravico do
enega samega glasu ne glede na
soudeležbo pri kapitalu. Zdaj, ko
smo se združili, imamo več kot
3400 članov, ki so v glavnem pri-
padniki naše manjšinske skupno-
sti.
Po zakonu moramo tudi 95 %
naših posojil podeliti na ob-
močju, kjer ima banka sedež in
svoje podružnice. Smo prisiljeni
delati v našem prostoru, in to je
bistveno za območje.
Člani so torej lastniki banke.
Glede na to, da smo predvsem
v minulem letu tako pri dežel-
nih kot državnih volitvah lah-
ko opazili, da se jedro
I manjšine ne odloča več na po-dlagi svoje narodne pripadno-sti, mislite, da lahko to dolgo-
ročno vpliva tudi na prihod-
nost banke?
Slika, ki je izšla z letošnjih volitev,
terja zelo tehtne premisleke, saj
ni več nobenega avtomatizma, da
slovenski volivci volijo za sloven-
ske kandidate.
Pri naši banki je včlanjevanje iz
leta v leto večje, še zlasti potem
ko smo uvedli projekt ZKB Mladi.
Pozitivno je tudi, da gre pri večini
naših novih članov za mlade. To
pomeni, da skrbimo za prihod-
nost naše zadruge. A tudi v
bančništvu ni avtomatizma. Da
bo Slovenec posloval s slovensko
banko, je nujno, da je pristop pro-
fesionalen, da nudiš kakovostne
produkte in servise, da si konku-
renčen z ostalimi bankami in da
vneseš v svoje delovanje inovacije
in dodatne servise.
Isto mora veljati za naše organi-
zacije, za naše šole, za naša
društva, v katerih moramo poleg
zavesti o narodni pripadnosti nu-
diti kakovostne storitve. V politiki
je isto, saj se moraš stalno soočati
s svojimi volivci in jim skušati nu-
diti konkretne rešitve.
Za vaše člane tudi zelo lepo
skrbite.
Člani predstavljajo največje boga-
stvo banke. Poleg tega, da so la-
stniki zadruge oz. subjekti, ki de-
finirajo njene strateške usmeritve,
so hkrati njeni upravitelji, stranke
in zlasti priče njene uspešnosti.
Zadruga mora delovati v korist
svojim članom. Poleg tega, da
mora imeti član boljše pogoje pri
poslovanju z banko, je pomem-
bno, da je član tudi soudeležen
pri delovanju bančne zadruge.
Zaradi tega prirejamo področna
srečanja, izlete, v zadnjih dveh
mesecih smo imeli zelo uspešne
večere za podjetnike, bodisi v
Trstu kot v Sovodnjah. Študen-
tom in dijakom podeljujemo šti-
pendije, za katere bo letos veljal
nov pravilnik. Uspešno izvajamo
projekt ZKB Starter, imamo sku-
pino ZKB Mladi, ki skrbi za mlade
člane do 35. leta. Imamo bančno
revijo Skupaj, ki izhaja dvakrat na
leto in v kateri poročamo o
našem delovanju bodisi na
bančnem bodisi na socialnem
področju.
Naše vrednote skušamo na ra-
zlične načine približati našim čla-
nom. Med drugim smo izredno
ponosni na naše socialno delo-
vanje. V minulem letu smo pode-
lili okoli 220.000 evrov podpor
športnim in kulturnim
društvom, šolam, župnijam, ne-
katerim gospodarskim realno-
stim in organizacijam, ki izvajajo
prostovoljno delo.
Kljub dolgotrajni krizi je banka
vztrajno vzdrževala povezavo z lo-
kalno skupnostjo, ker globoko
čuti družbeno odgovornost do
svoje skupnosti, do našega pro-
stora. Če nam ljudje zaupajo svoje
prihranke, je prav, da tudi mi zau-
pamo našim ljudem in našim or-
ganizacijam, s tem da jim poma-
gamo.
Kako ocenjujete pomen pod-
jetnikov v naši sredini?
Pomembno je, da ohranimo ne-
ko gospodarsko jedro, da damo
priložnosti mladim za gradnjo
njihove prihodnosti tu pri nas, za-
to moramo tudi stalno negovati
dobro kadrovanje. Kot sem že
omenil, je gospodarstvo eden
ključnih elementov za ohranitev
manjšine kot aktivnega subjekta
na območju. Zelo dobro sodelu-
jemo s Slovenskim deželnim go-
spodarskim združenjem in s
Kmečko zvezo. Vsa naša strategija
pa mora biti usmerjena naprej, v
cilje, ki si jih želimo doseči čez 5
let ali 10 let. Zaradi tega bomo,
skladno z zgodovinsko vlogo lo-
kalne banke, vedno podpirali ti-
ste pozitivne pobude, ki so na-
menjene krepitvi lokalne ekono-
mije in kmetijstva.
V minulem letu se je Zadružna
banka Doberdob – Sovodnje
spojila z Zadružno kraško ban-
ko. V tem zgodovinskem tre-
nutku se v zamejstvu veliko go-
vori o spajanju. Kateri so pogo-
ji za plodno spojitev?
Naši zadružni banki sta se za ta
korak odločili po premišljeni
preučitvi in poglobitvi, saj sta ra-
zumeli, da je prišel čas, ko je po-
trebno združiti naše najboljše
moči, da bo banka še bolj učin-
kovita, profesionalna in konku-
renčna na tržišču. Svet se okoli
nas naglo spreminja. V bančnem
svetu in tudi v zadružnem
bančnem sistemu je nastopil čas
za nov zagon in za velike spre-
membe, zaradi tega sta se obe slo-
venski banki odločili, da skupaj
pišeta novo poglavje svoje pri-
hodnosti.
Pri spojitvah je pomembno, da se
v pripravljalni fazi pripravi poglo-
bljena analiza tega, kaj uspe dve-
ma organizacijama doseči, če de-
lata samostojno, in katere cilje bi
jima uspelo doseči v primeru
združitve. Pomembno je, da
ohraniš svoje vrednote, a tudi, da
nudiš kakovostne storitve in da si
vedno bolj profesionalen in ino-
vativen pri lastnem delovanju.
Nujno se moraš vprašati, ali ti to
uspe narediti ali je boljše, da
združiš najboljše moči s sorodno
organizacijo? Potem je potrebno
narediti tudi ekonomsko in fi-
nančno projekcijo za naprej, ana-
lizo stroškov in analizo prihodnje
organiziranosti. Na koncu pa bo
tržišče določilo, ali si na pravi po-
ti, če ohraniš svoje končne upo-
rabnike, če so zadovoljni s tvojim
delovanjem itd.
Kako so člani iz Goriške reagi-
rali ob združitvi?
Na začetku so bile nekatere
nevšečnosti, saj so goriški člani
morali zamenjati številko računa,
kartico, home banking, toda zdaj
lahko rečemo, da smo zadovoljni
s potekom združitve.
/ str. 20
S 1. strani
Draga, prostor
svobodnega razmišljanja
   rijatelji, rečem vam
besedo iz srca: veruj-
mo! Ker le v veri je
moč in zmaga in odrešenje”! Be-
sede, ki jih je Cankar izrekel v
enem izmed svojih zadnjih govo-
rov v Trstu, se naslanjajo na vero.
Za tisto, kar delamo, sta potrebna
vera in upanje, da ima to,
kar počnemo, neke trajne
posledice. V tem smislu se
navezujem tudi na 70.
obletnico Slovenske pro-
svete v Trstu, ki jo bomo
praznovali tudi na letošnji
Dragi.
Kot ste omenili, v le-
tošnjem letu slavi tudi
Slovenska prosveta po-
memben jubilej.
Takrat je skupina Sloven-
cev in Slovenk znala izrazi-
ti to vero prav z ustanovit-
vijo Slovenske prosvete, ki
je imela ključno vlogo pri
obnavljanju slovenske kul-
ture po dvajsetletni
fašistični tiraniji in narod-
nostnem preganjanju.
Želeli so izraziti tisto vero v
trajne vrednote kulture,
duhovnosti, narodne za-
vednosti in seveda tudi ve-
re v demokracijo. Kljub te-
mu da je bilo članov takrat malo,
da niso imeli sredstev, da so imeli
proti sebi veliko močnejši tabor,
da simpatij niso pobirali skoraj
nikjer, je vendar ta vera zmagala.
Kako ocenite dejstvo, da se
Draga dogaja že več kot pol sto-
letja?
Draga je po toliko desetletjih tra-
jen element v naši skupnosti. Mi-
slim, da je ta vera navsezadnje
zmagovita, in to dokazujeta Draga
in tudi Slovenska prosveta.
So se po vašem mnenju usta-
novitelji Drage zavedali, da
ustvarjajo tako dolgotrajen in
pomemben načrt?
Gotovo ne. Oni si niso mislili in
niti mi pri Društvu slovenskih
izobražencev, ko smo prevzeli to
dediščino, nismo upali, da bodo
učinki tako dolgotrajni in da bo
Draga živela še danes. Kljub temu
da smo bili v manjšini, da nismo
imeli sredstev, da nas je bilo malo,
je bila vendarle ta izbira zmago-
vita. Dali smo glas disidentom v
Sloveniji v tako imenovanih
svinčenih letih; delali smo v
časih, ko smo imeli vse proti.
Ožigosali so nas kot nasprotnike
socializma, da smo fašistoidni, da
smo zaprti. Menim, da je bila
med vsemi manjšinskimi ustano-
vami Draga edina, ki je bila naj-
bolj odprta do vseh.
Lahko opredelimo Drago kot
pluralističen forum Slovencev?
Na Dragi so predavali že marxisti,
brezverci, ateisti kakor tudi seveda
verni ljudje, v iskanju neke du-
hovnosti v naši skupnosti. Plura-
lizem je vrednota, za katero smo
se vedno bojevali.
Organizatorji Drage so vedno
ostali zvesti izvornim načelom:
svobodi, krščanstvu in demo-
kraciji.
Svoboda, demokracija, narod-
nost, vera. Vera tudi v smislu
opredeljenosti za krščanstvo. Mi-
slim, da nismo nikoli izstopali iz
tega; naša javnost nas je nagraje-
vala, nam je bila zvesta in nam je
sledila. Naši cilji so bili vedno zelo
jasni, v duhu pluralizma in dialo-
ga smo skušali govoriti z vsemi in
dali smo vedno vsem besedo, v
iskanju tiste osnovne ideje.
Se spominjate prvih težav, ki
“P ste jih doživeli pri pripravah na“nevarno” Drago?Seveda, udbovci so nam sledili.
Draga je bila prostor, kjer so se
zbirali ljudje, ki so mislili drugače,
kot je bilo takrat uradno do-
ločeno v takratni uradni Sloveniji
in tudi v slovenski javnosti v Ita-
liji. Večinski delež je skušal ustvar-
jati vtis, da vsi trobijo v isti rog.
Medtem ko to ni bilo res, kajti mi
smo bili razglašeni. Naš glas je bil
alternativen oblasti tiranij in
enoznačni oblasti. Zato smo
vzbujali zanimanje pri takratni
oblasti v Sloveniji, ki je iskala mo-
rebitne disidente tudi v naših
vrstah, med našimi obiskovalci,
diskutanti in predavatelji.
Takrat so mrgoleli tisti informa-
torji, ki so bili zraven. Nekatere
smo celo poznali in nekateri so ja-
sno povedali, da morajo poročati.
Takrat je bilo pač tako. Saj niso bi-
li vohuni, bili so informatorji in
mi smo jih tolerirali. Čeprav smo
za nekatere točno vedeli, smo jih
pustili, da gledajo, da po-
slušajo in poročajo.
Draga je bil in je še prostor
svobodnega mišljenja, od-
govarjanja in diskutiranja.
V času, ko v naših obmejnih
državah ni več totalitarnih
režimov, katero je sporočilo,
ki ga želi danes javnosti po-
sredovati Draga?
Težko je govoriti o
zdajšnjem položaju v Slove-
niji, kjer imamo že skoraj tri-
deset let demokracijo. Mi
smo mnenja, da se ta družba
še ni popolnoma osvobodi-
la posledic totalitarizma. Ta
režim je bil res totalitaren,
nadzoroval je vse, kar je bilo
takrat aktivnega v Sloveniji.
Tako je totalitarizem v Slo-
veniji nadzoroval tudi delo-
vanje Cerkve. To sicer velja
za vse totalitarne režime,
shema je vedno ista. Verjet-
no je v naravi totalitarnih
režimov, da se poslužujejo takih
sredstev.
Po vašem mnenju, katere naj
bi bile posledice, ki jih je režim
pustil za seboj?
Totalitarizem v Sloveniji je bil ta-
ko popoln, da se je vrinil v vse pla-
sti življenja. Hvala Bogu, ob de-
mokratizaciji ni prišlo do krvave-
ga obračunavanja in nasilja!
/ str. 14
Kristjani in družba2. avgusta 20184
  a predavanju, ki sem ga poslušal
z naslovom Cerkev in današnja
govorica, je bilo povedano tudi
tole: “Cerkev je v dirki za ostalim svetom
ostala daleč zadaj in govori jezik, ki mu
nihče noče ali ne more prisluhniti. To
ni jezik, ki bi mu manjkalo sodobnega
izrazoslovja; to sploh ni pomembno. Te-
mu jeziku manjka gotovosti in vere, da
povemo tisto, kar je res”!
Vsak jezik je živ in se tudi razvija. V jezik
prihajajo nove besede in nekatere besede
se same od sebe izločajo, ker jih ne upora-
bljamo več – pravimo jim anahronizmi. Be-
sede, ki na “novo vstopajo” v neki jezik,
pridejo danes izredno hitro. Ne mislim tu
na tuje besede ali tujke, ki jih v pogovoru,
še zlasti med mladimi, kar mrgoli, ampak
na besede, ki so se znašle v pogovornem je-
ziku zaradi stroke, pravimo jim strokovne
besede, ki jih rabijo v posameznih strokah
in se ne dajo prevesti ali zanje niso poiskali
ustrezne slovenske besede.
Sam bi povedal svojo izkušnjo, ki ni rečeno,
da drži. Ko molim ob Sv. pismu, si navadno
vzamem čas tudi za normalno branje te
knjige. Priznam, da ima najnovejši sloven-
ski prevod Sv. pisma izredno veliko besed,
ki jih ne rabimo ali pa jih ne poznamo, celo
jih sploh nismo nikoli slišali. To pa so lepe
slovenske besede, ki so jih pripravljalci Sv.
pisma na “novo prinesli iz pozabe”. Ko to
tako odkrivamo, je zelo prav, če te besede
zapišemo, da se nam ne “izmuznejo iz spo-
mina”. S tem bogatimo osebni jezikovni
zaklad, istočasno pa še odkrivamo lepoto
našega jezika. Teh na novo odkritih sloven-
skih besed je v zadnji izdaji Sv. pisma kar
nekaj.
Če se ozrem na gornjo trditev, v kateri pisec
pravi, da ni pomembno sodobno izrazo-
slovje, bi se z njim ne strinjal. Jezik je v Sv.
pismu izredno bogat in poln prispodob, ki
pa jih razlagalec, pa tudi bralec, mora poz-
nati. Prav te manj poznane jezikovne tvor-
be je velikokrat treba “posodobiti” ali pa
na primeren – preprost način povedati po-
slušalcem, da bodo lažje dojeli smisel, ki ga
imajo posamezni odlomki Svetega pisma.
Za to je potrebno precej truda, pa tudi vsaj
nekaj osebnega znanja.
Drugi del zapisa pa se glasi: “… temu jeziku
manjka gotovost in vere, da povemo tisto,
kar je res …” Tu pa smo v neljubi zagati.
Kdaj čutimo, da oznanjevalec govori goto-
vo ali to, kar resno misli? Preprosto, če iz
njegovega oznanjevanja izhaja njegovo pre-
pričanje. On veruje v to, kar govori! Možno
pa je, saj je tudi oznanjevalec Božje besede
človek, da lahko tudi kaj pove, kar ni res ali
kar ne drži. To se lahko dogodi, če je nase-
del zadevam, ki niso za vero bistvene, ali
pa če govori o temah, o katerih je premalo
informiran, ali celo napačno infomiran.
Cerkev, na splošno, oznanja Božje spo-
ročilo, ki je namenjeno vsem, vernim in
nevernim, tistim, ki si vzamejo k srcu tudi
kakšno “težjo besedo”, kot tudi tistim, ki
jih takšen način odbija. Res pa je, da Božjo
besedo oznanjujemo v živem jeziku, zato
moramo ta jezik tudi obvladati ali se vsaj
potruditi, da ga poznamo.
Star način, kako naš osebni jezik, še zlasti
materni, osvojimo in tudi posodobimo,
je branje novejših literarnih del. Če kdo
jezik plemeniti samo s televizijo ali z go-
vorico z radia, potem je normalno, da bo
jezik pri njegovem oznanjevanju šepal,
ali preprosto povedano: “Govoril bo mi-
mo poslušalcev …”
Tu pa smo se ujeli v zanko, ki je vsem poz-
nana. Glasi se: “Ali sploh bereš in kaj be-
reš”? Če bodo v naši Cerkvi oznanjevalci
imeli za pomembnejše, da mešajo beton
ali pa da čebljajo ob kavici in tortici, če ne
presedijo (nekateri tudi preležijo) pred te-
levizijskimi ali računalniškimi zasloni, po-
tem bo verjetno pisec gornjega citata imel
prav.
Drugače pa bi ga opozoril: “Zelo težko je
Božje oznanilo posodobiti in ga posredo-
vati vsem, ki ga poslušajo. Vedno bo kdo,
ki tega oznanila ne bo razumel, bodo pa
tudi takšni, ki se jih bo Božje oznanilo do-
taknilo”! Tega si vsi želimo. Čeprav pri
vsem tem modrovanju ostaja Milost, ki po-
slušalcu dopusti, ali besedilo Božje besede
sprejme ali pa gre po svoji krivdi ali
površnosti mimo njega!
Ambrož Kodelja
N
Trst / Razstava o papežu Piccolominiju
Bil je povezan s
slovenskim življem
  rinc in grof Silvij Enej de
Piccolomini sodi med naj-
večje humaniste 15. stolet-
ja. Bil je tesno povezan s slo-
vensko Cerkvijo, njenim
ozemljem in življenjem.
Silvij Enej je bil po rodu iz To-
skane. Luč sveta je zagledal 18.
oktobra 1405 v nepoznanem
kraju Corsigniano pri Sieni v
obubožani plemiški rodbini.
Kasneje je študiral v Sieni in
Firencah ter postal tajnik kar-
dinala Domenica Capranica.
Kot humanist se je v osebnem
življenju rad predajal uživan-
ju, a seveda ni pozabil na vred-
note plemiškega stanu. Jezi-
kovne spretnosti in politične
veščine so ga privedle do tega,
da je leta 1442 postal tajni
zaupnik cesarja Svetega rim-
skega cesarstva Friederika III.
Habsburškega. Leta 1445, ko
mu je bilo štirideset let, je pre-
jel mašniško posvečenje. Kot
izvrsten diplomat in duhov-
nik je vodil razna pogajanja
P med Svetim sedežem in cesar-stvom. Lahko bi rekli, da je nje-gov duh odražal renesančni slog:
bil je humanist, diplomat, geo-
graf, etnolog in zgodovinar.
Na Tržaškem je ostal zapisan v
zgodovini, ker je bil od leta 1449
do leta 1459 tržaški škof, hkrati
pa papeški nuncij za avstrijske
dežele na habsburškem dvoru.
Leta 1453 je dobil za komendo
župnijo sv. Pankracija v Starem
trgu pri Slovenj Gradcu. Ko je bil
imenovan za tržaškega škofa in
kneza, je obiskal tudi slo-
venske kraje, v Bregu, na
Krasu in na Vipavskem.
Kot kardinal je bil med
ustanovitelji ljubljanske
nadškofije, ki jo je kasneje
kot papež 6. septembra
1462 potrdil z bulo, izda-
no v rojstnem kraju Pien-
zi. V Ljubljani se je
počutil zelo dobro, saj se
je kar trikrat vrnil na
obisk.
Turški vpadi so v tistem
obdobju predstavljali re-
sen problem, tako da je
Piccolomini začel obliko-
vati misel o obrambi
krščanske Evrope. Leta
1459 je v Mantovi sklical
vse evropske kneze in jih
pozval k skupni obrambi
proti Turkom. Priznani
zgodovinar Johannes
Helmrath je Piccolomini-
ja imenoval celo za očeta
evropske misli in evropske iden-
titete.
Tržaški renesančni muzej, ki de-
luje pod okriljem mestne knjižni-
ce “A. Hortis”, je letos Piccolomi-
niju posvetil posebno razstavo, ki
želi radovednim obiskovalcem
predstaviti tržaške renesančne bi-
sere, ki so vezani na Piccolomi-
nijevo obdobje. Razstavo so to-
krat postavili v mestni knjižnici,
v palači, ki se nahaja v ulici Ma-
donna del Mare št. 13 in je od-
prta od ponedeljka do sobote, od
9. do 13. ure in popoldne od 15.
do 19 ure. Vstop je prost; možni
so tudi vodeni ogledi s kuratorko
razstave, gospo dr. Sirugo, po pre-
dhodni rezervaciji (tel. 040
6758184).
MAN
Pripovedna poročila o vstajenju
Poleg izpovednih obrazcev o vstajenju so v Novi
zavezi zapisana tudi pripovedna poročila o tem
dogodku, najdemo jih pri svetem Pavlu in zlasti
v evangelijih. Ta poročila so kasnejšega nastanka
in vsebujejo različna izročila, nekatera dajejo več
poudarka Jezusovim prikazanjem v Galileji, dru-
ga v Jeruzalemu.
Evangelist Matej piše o prikazanju Vstalega
ženam pri praznem grobu, pozoren je tudi na Je-
zusova prikazanja učencem v Galileji. Luka po-
roča samo o jeruzalemskih prikazanjih, pri Jane-
zu so prikazanja v Jeruzalemu in v Galileji. Mar-
kov evangelij se je prvotno končal na mestu, ki
opisuje, kako so žene zapustile grob in zbežale,
ker so se bale.  (16,8) Razlagalci Svetega pisma so
prepričani, da so v drugem stoletju pripojili Mar-
kovemu evangeliju najpomembnejša izročila o
vstajenju, skupaj s poslanstvom apostolov za oz-
nanjevanje po vsem svetu.  (Mr 19,9-20) Marko
omenja, kako so prišle žene h
grobu, da bi mazilile mrtvega
Gospoda, toda njegov grob je bil
prazen, srečale so prikazen an-
gela, ki jim je naročil, naj spo-
ročijo Petru in učencem, da bo
šel pred njimi v Galilejo. O Je-
zusovem prikazanju Petru govo-
ri starejše poročilo, ki je zapisa-
no v Prvem Pismu Korinčanom.
Velikonočna prikazanja Vstale-
ga so opisana v osmih opisih,
pet opisov se nanaša na uradne
priče, to je zbrane apostole, tri
pa na posamezne učence ali
majhne skupine. Prvi dve od
prvih sta se zgodili v Jeruzale-
mu, druga v Galileji. Pri prikazanjih v Jeruzalemu
so značilni trije elementi: Pobudo ima vstali Kri-
stus, ki se pojavi nepričakovano med učenci, nje-
gov pristop je preprost in domač, tako kot so ga
bili navajeni učenci srečati, ko je živel med njimi.
Drugo značilno znamenje je priznanje Vstalega.
Učenci ga prepoznajo kot tistega, ki je živel med
njimi v zemeljskem življenju. Pri tem je pomem-
bno, kar vidijo in slišijo, Marija Magdalena ga je
prepoznala po njegovem glasu.  (Jn 20,16) Ko ga
spoznajo in se srečajo z Vstalim, jim da nalogo
in poslanstvo oznanjevanja vesele novice do kra-
jev tedanjega sveta. Pri galilejskih izročilih je pri-
sotna drugačna struktura, predvsem je močneje
naglašen vidik njegove presežnosti, dostojanstva
in češčenja ter naloge, ki jih zaupa učencem.
Zanimivost pripovednih poročil je v tem, da po-
ročajo tudi o Jezusovih prikazanjih ženskam. V
judovskem izročilu so smeli samo možje nastopiti
pred sodiščem kot priče, pričevanje žensk je vel-
jalo za nezanesljivo. Evangeljske pripovedi se ne
čutijo več vezane na judovsko pravno strukturo,
zato morejo imeti ženske celo odločilno vlogo
pri srečanju z Vstalim. Ta poročila poudarjajo, da
so žene stale pod križem in ostale do kraja zveste
Kristusu. Zato je bilo tudi njim namenjeno prvo
Kristusovo prikazanje. Žene vedno odpirajo vrata
Gospodu in gredo z njim v vstajenje. V treh pri-
povedih o srečanju z vstalim Kristusom v Apo-
stolskih delih sta značilna prisotnost luči, ki ga je
obsijala, in glas, ki je govoril v hebrejskem jeziku.
Sijoča luč je bila podobna, kot so jo videli učenci
na gori Tabor, po Jezusovi besedi se je poistovetil
s preganjano Cerkvijo, ki ga je sprejela in mu je
podelila poslanstvo apostola narodov.
Pri prikazanjih, ki jih posredujejo evangeliji, je
Vstali kot človek, takšen kot drugi ljudje in vendar
drugačen. Hodi z učencema v Emavs, Tomažu
dovoli, da se ga dotakne, pri Lu-
ku si da prinesti celo kos ribe,
ki jo zaužije, in s tem predstavi
svojo telesnost, čeprav ni pre-
prosto isti človek, kot je bil pred
smrtjo. Njegov nastop vzbuja
pozornost, da ga učenci takoj
ne prepoznajo, tako je pri dveh
učencih, ki sta šla v Emavs, pri
Mariji Magdaleni na veliko-
nočno jutro in pri učencih, ki
so lovili ribe na Genezareškem
jezeru. Po določenem času ga je
prepoznal apostol Janez, potem
pa si ga ni upal nihče vprašati,
kdo je, po duhovnem uvidu so
vedeli, da je Gospod.  (Jn 21,12)
Tudi njegov prihod je skrivnosten, pride pri za-
prtih vratih, stopi med učence, potem nenadoma
izgine. Ni vezan na zakonitosti telesnega, tudi ne
prostora in časa, čeprav je bivajoči in stvaren.
Če bi ljudje izumili vstajenje, potem bi bil pou-
darek na Jezusovi popolni telesnosti, toda on
ostaja drugačen in istoveten. To so resnična
srečanja z Vstalim in Živim, ki ima telo na nov
način in ostaja telesen. Jezus ne pride iz sveta
mrtvih, je živ, in vendar presežen glede na svet.
Tu se srečujemo s tremi prvinami: Vstali se jim je
prikazoval, govoril je z njimi in obedoval. S tem
je na novo pritegnil učence v občestvo s seboj in
z Bogom. V moči njegovega trpljenja in vstajenja
morejo vstopiti v to živo skupnost. Njegovo no-
tranje bistvo morejo odslej videti v obhajanju
evharistije, ki nadaljuje obedovanje Vstalega s
svojimi učenci na zakramentalen način.
ZAKAJ PRAV JEZUS? (33) PRIMOŽ KREČIČ
Dragi rojaki, lepo vabljeni na jubilejno 30. romanje treh Slovenij na
Svete Višarje, ki bo letos 5. avgusta. Pridružite se nam prvo nedeljo
v avgustu na Svetih Višarjah, kjer se bodo že 30. leto zapored
srečale tri Slovenije: matična, zamejska in izseljenska. Na vrh Svetih
Višarij se lahko odpravite peš po romarski poti ali pa z gondolo.
Program: 10.30 – predavanje pravnika in politologa prof. dr. Dejana
Valentinčiča z naslovom “Vsi smo Slovenci, več nas združuje, kot
ločuje”. 12.00 – slovesna sveta maša, ki jo bo skupaj z izseljenskimi
in drugimi duhovniki daroval murskosoboški škof dr. Peter Štumpf.
13.00 – po maši bo na ploščadi za cerkvijo kratek kulturni program,
ki ga bosta z glasbo obogatila Vokalna skupina Cantate Domino in
Kvartet klarinetov Godbe ljubljanskih veteranov.
Dogodek organizirata Rafaelova družba in Zveza slovenskih
izseljenskih duhovnikov v Evropi. Romanje sofinancira Urad Vlade
RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Če se želite udeležiti romanja treh Slovenij na Svete Višarje s
programom enodnevnega romanja, se lahko obrnete na Agencijo
Trud. Več informacij na: trud@druzina. si ali 01 360 28 20.
30. Romanje treh Slovenij na Sv. Višarje
Božja beseda v vsakdanji govorici
Poslušalca se more
Božja beseda dotakniti
Tednik Famiglia Cristiana proti Salviniju
Evangelij naj ostane
kompas kristjana
  zadnjih časih smo priče skrb
vzbujajočemu porastu
rasističnih in ksenofobičnih
izpadov. Desničarski politiki, ki se
uveljavljajo in krepijo na več ravneh,
v javnem življenju žanjejo vedno več
odobravanja. In mediji prinašajo
vesti o dogodkih, ki jih ne smemo
podcenjevati.
V takem vzdušju je italijanska
Cerkev prejšnji teden ostro reagirala
na prezirljiva in zaničljiva
protimigrantska stališča ministra
Mattea Salvinija. To so že storili
papež, škofje, pogumnejši
duhovniki in redovniki, redovnice
in nekateri zavzeti laiki. Zdaj pa še
osrednji katoliški tednik Famiglia
Cristiana, ki je prejšnji teden izšel z
naslovnico, na kateri je na veliko
pisalo “Vade retro, Salvini”. Ne gre
za ideološki ali politični napad, so
pojasnili uredniki. S podobnimi
besedami je Jezus posvaril Petra, ko
mu je rekel: “Stopi za menoj, satan”,
ker ni mislil na to, kar je Božjega,
ampak na to, kar je človeškega, piše
evangelist Marko. Pri tedniku so
želeli poudariti že večkrat izražena
stališča italijanske Cerkve: v prvi
vrsti stališče Italijanske škofovske
konference, ki je dejala, da v
migrantski krizi lahkih rešitev
seveda ni, ni pa mogoče reševati
zadeve na agresiven način in s toni,
ki so v nasprotju z evangelijem. Ni
sprejemljivo, da politik govori o
udobnem križarjenju, o zaprtju
pristanišč, ko imamo pred sabo
ljudi, ki se utapljajo v morju, ki
bežijo pred nasiljem in smrtjo: to je
gotovo eno temeljnih stališč. Jasno,
da je v Evropi treba najti pravo
ravnovesje in primerno obliko
sodelovanja med državami
članicami, toda pred bratom, ki na
dramatičen način išče pomoč,
vernik nima alternative: mu ne
more zapreti vrat, mu ne more
odgovarjati z nasilnimi toni. Vsako
nacionalistično stališče je v
nasprotju z duhom evangelija. Pa
naj nam je to všeč ali ne. Evangelij
naj ostaja edini kompas kristjana!
In vendar se je s platnico tednika
strinjal le del italijanske Cerkve, saj
je Petrova barka v tem trenutku
glede migrantskega vprašanja zelo
razdeljena. Mnogi žal nasedajo
populističnim politikom, ki vihtijo z
rožnimi venci in z ostrimi besedami
grozijo tem, ki bi radi sneli križe s
sten javnih uradov. Ko pa človek v
stiski potrka na vrata, mu jih ne
odprejo. Toda križ je znamenje
upora proti nasilju, krivičnosti in
smrti. Križ govori o ljubezni do
sovražnika in brezpogojnem
sprejemanju. Tisti, ki jim evangelij
nič ne pomeni, naj zato naredijo
korak nazaj!
Danijel Devetak
V
Kristjani in družba 2. avgusta 2018 5
  estna knjižnica Izola to poletje
gosti razstavo popotniških fo-
tografij Nataše Hostnik z na-
slovom Portreti. Izbrala in predstavila je
obraze ljudi iz Vzhodne Turčije, Indije,
Nepala in Etiopije. Da bi bralcem bolje
predstavila to zanimivo popotnico, nje-
ne izkušnje in razmišljanja, sem ji posta-
vila nekaj vprašanj, na katera je z vesel-
jem odgovorila.
Nataša, bi se nam najprej predstavila?
Od kod prihajaš, kje si zaposlena in
katera so tvoja zanimanja?
Zadnjih deset let živim v Dolu pri Lju-
bljani, kot otrok pa sem živela v Mo-
ravčah pri Gabrovki. Vmes sem delala in
študirala večinoma v Ljubljani. Delam
na področju financ in kontrolinga v
mednarodnem podjetju, a sem se po štu-
diju ekonomije odločila še za študij na
Pedagoški ter Teološki fakulteti, ker sem
že zdavnaj začutila, da so področja teh
dodatnih študijev bolj za mojo dušo.
Kot praviš, te s področja ekonomije,
kjer si tudi magistrirala, vedno bolj
vleče v delo z ljudmi, tako v social-
nem kot v psihološkem smislu. A na
to so te najprej opozarjali tvoji naj-
bližji. Kako, da tega talenta nisi sama
že prej prepoznala pri sebi? Kaj te je
oviralo? In kako je prišlo do preboja?
Moji starši so me nekako usmerili na
ekonomsko šolo, čeprav se spomnim, da
sem si kot otrok želela biti učiteljica oz.
početi kaj v zvezi z umetnostjo. Glede
na to, da smo imeli v bližini doma takrat
dve uspešni podjetji, se je zdela ekonom-
ska šola najbolj perspektivna in smisel-
na izbira. A podjetji so žal čez nekaj let
zaprli in tako sem razmišljala o delu v
Ljubljani. Ob delu sem še študirala in ta-
ko so leta tekla nekako v tej smeri do
mojega prvega daljšega potovanja.
Nataša, menda si veljala za urejeno
poslovno žensko, v visokih petkah
itd. Ko si začela potovati, pa si svoj stil
spremenila. Je to prilagoditev okolju,
ki ga zahteva potovanje, odkritje
udobja, sproščenosti ali (še) kaj dru-
gega?
Nekatere sem menda res presenetila, da
sem si znala stvari na hitro poenostaviti.
Izhajam s podeželja, zato sem se tudi po
letih Ljubljane kar hitro znala prilagoditi
tudi težjim razmeram in mogoče še sa-
ma sebe presenetila. Sicer smo hodili v
mojem otroštvu na morje v prikolico,
potem pa dolgo časa nisem kampirala
in nikoli nisem bila samo v šotoru. Malo
sem bila skeptična, kako mi bo spati pod
milim nebom in brez pripomočkov, a
sem se kar hitro privadila. To, da si do-
ločene stvari poenostaviš in se manj
obremenjuješ, pa seveda pride tudi z le-
ti.
Kdaj in kako si začela potovati?
Po Evropi sem potovala že prej kar nekaj
let. Prvo daljše potovanje pa sem si pri-
voščila kot nagrado za končan magiste-
rij. Odločila sem se za kampiranje na za-
hodu ZDA. Žal so mi izgubili prtljago, ki
sem jo dobila šele po sedmih dneh. Tako
sem bila vržena v vodo in se nekako
naučila plavati. Na zahodu ni veliko
trgovin, zato si nisem mogla na hitro na-
baviti, kar sem potrebovala, saj sem po-
tovala s skupino in ni bilo časa. Poleg te-
ga so vsak dan obljubljali prtljago in ta-
ko sem iz dneva v dan čakala ter se po-
skušala znajti. Ni bilo lahko kampirati
brez vsega. Sopotniki so mi nekaj poso-
dili, nekaj nujnega sem kupila in nekako
prebrodila en teden z veliko črno vrečko
za smeti, ki mi je nadomestila potoval-
ko. Čez pol leta sem šla v ZDA še službe-
no in ponovno ostala brez prtljage štiri
dni in tako se počasi navadiš tudi na
“poenostavljeno”, a meni takrat še težje
življenje. Če ni druge izbire, se pač pri-
lagodiš.
Bi nam lahko naštela države, ki si jih
že obiskala?
Nimam se za veliko popotnico, to je re-
lativno. Bila sem v približno petdesetih
državah, vendar nikjer več kot tri tedne
zaporedoma, saj zaradi moje službe to
ni bilo možno. Šla sem s Transibirsko
železnico od Moskve do Pekinga, vmes
pa me je kot prva manj razvita država
ganila Mongolija. V spomin so se mi
najbolj vtisnili še Etiopija, Indija in Ne-
pal, saj sem bila ganjena z več vidikov.
Zelo sta mi pri srcu Japonska in Južna
Koreja. Če bi se vračala, ne bi izbrala več
Dubaja in Amerike, a enkrat je tudi to
lepo videti. Vrnila
pa bi se na Japon-
sko.
Katere države pa
bi še želela obi-
skati?
Zdaj imam druge
prioritete v življen-
ju, bi si pa želela
kdaj obiskati še Av-
stralijo, Namibijo
in kako državo
Južne Amerike.
Kaj te na poto-
vanjih najbolj
pritegne? Nara-
va, kulturna de-
diščina, navade,
kulinarika, ljud-
ska umetnost,
ljudje?
Zagotovo zdaj že
vem, da me najbolj
pritegnejo ljudje.
Zanima me tudi
umetnost, navade in kulturna dediščina.
Narava me je pritegnila na Islandiji, ven-
dar se mi ni tako vtisnila v spomin kot
npr. neki dogodek v Etiopiji.
Na potovanjih si odkrila tudi fotogra-
fijo. Povej nam, prosim, kaj o tem.
Na potovanju v ZDA sem spoznala cel
kup dobrih fotografov z velikimi, takrat
meni še nepoznanimi kamerami. Prija-
telj mi je potem nekajkrat posodil fotoa-
parat in tako se je začelo. Udeležila sem
se nekaj seminarjev ter se včlanila v
Društvo popotnih fotografov in fotore-
porterjev. Tako sem se spontano tudi po-
novno zbližala z umetnostjo, ki me je že
kot otroka navduševala. Posledično vsa-
ko leto vidi človek več in te včasih pre-
seneti, kako te to nadgrajuje in bogati.
Kako si izbrala temo za razstavo v Me-
stni knjižnici Izola?
Na potovanju po vzhodni Turčiji sem
spoznala slikarko, ki me je nagovorila za
včlanitev v Likovno društvo 2002. Žal
sem zaradi mnogih obveznosti bolj ma-
lo slikala, se je pa nad mojimi fotografi-
jami navdušil vodja likovnega društva
Matjaž ter me zadnja leta spodbujal k
razstavi. Na dodatnem študiju pa sem
spoznala Špelo, ki je zaposlena v Mestni
knjižnici Izola, in tako me je še ona
začela nagovarjati k razstavi, najprej v
njihovi knjižnici. Tako da lahko rečem,
da mi ljudje odpirajo pot, in verjamem,
da se vse zgodi s kakim namenom.
Si že kdaj prej razmišljala o razstavah?
Prej nisem razmišljala o razstavah. Mo-
goče o slikanju, ko se upokojim, to pa je
tudi vse.
Kako pa so ti blizu potopisna preda-
vanja? Verjetno se ti je nabralo
ogromno fotografij in veliko bi lahko
povedala o svojih popotniških
doživljajih in izkušnjah … Morda
načrtuješ tudi kaj v tej smeri? V
knjižnicah so obiskovalci vedno vese-
li potopisnih predavanj.
Velikokrat sem bila na potopisnih pre-
davanjih. Malo za-
radi morebitnih
potovanj, malo pa
kar tako za splošno
razgledanost in kot
zanimivost. Lahko
bi sicer kaj pripra-
vila, vendar sem
zaradi fotografi-
ranja žal mnogo-
krat preslišala ra-
zlage vodičev o
drugih značilno-
stih držav. Sem
bolj vizualni člo-
vek in hkrati per-
fekcionist, zato bi
mi vzelo dosti
časa, da bi se spet
poglobila v vse po-
datke posameznih
držav. Kakšno bi že
lahko predstavila,
vendar na splošno
želim pri tej razsta-
vi predvsem spodbuditi ljudi, da si upajo
iti na potovanja. Mnoga potovanja so že
cenejša kot tedenski dopust na
Hrvaškem.
Si članica Društva popotnih fotogra-
fov in tudi članica Likovnega društva
2002. Si od fotografije prišla k slikar-
stvu ali je bilo obratno?
Najprej sem začela malo več fotografirati
in nato sem spoznala še slikarje ter se
jim pridružila. A za kake večje slikarske
dosežke bo treba še veliko vaditi in
počakati.
S skupino, s katero si bila v Etiopiji,
se še vedno redno srečujete. Kaj vas je
po tvojem mnenju tako povezalo?
Načrtujete še kakšno potovanje v Etio-
pijo?
Menim, da je velikokrat za povezavo so-
potnikov odgovoren vodnik. Zdi se mi
pomembno, da naredi v prvih dneh kak
dogodek, da se sopotniki na kratko
predstavijo. Seveda je odvisno tudi
od drugih dejavnikov. Ja, res je, da
smo “Etiopijci”, kot se imenujemo,
'fajn' skupina in še se srečujemo.
Veliko je dolgoletnih popotnikov,
vsak ima kako zanimivo zgodbo,
kar še dodatno obogati človeka.
Pravijo, da sem zelo komunikativ-
na in odprta oseba, tako da po vsa-
kem potovanju vedno ostanem v
rednem stiku z vsaj nekaj ljudmi.
Tako se širi krog znancev tudi za
potovanja, vendar, kot smo
opažali, se redko zgodi, da bi se
zbralo več ljudi za ponovno poto-
vanje. Imamo namreč različne žel-
je, katere države bi obiskali, ra-
zlične možnosti glede dopu-
sta, denarja … Vendar pa se v
tej skupini dogovarjamo za po-
novno potovanje v Etiopijo, saj
smo pred leti v glavnem videli
le južni del, zato bi si želeli
ogledati še ostalo.
Tvoja potovanja niso zgolj tu-
ristična. Resnično so popot-
niška, rada se srečuješ z ljudmi in s
tvojih fotografij se vidi, da si z njimi
vzpostavila neki zaupen odnos. Bi
morda o tem kaj povedala?
Od nekdaj me zanimajo ljudje. Naj-
bolj otroci in starejši. Rada se jim na-
smehnem, jih fotografiram, če so te-
mu naklonjeni, in jim velikokrat tu-
di pokažem fotografijo na fotoapa-
ratu, kar jih še posebno razveseli.
Veliko ljudi je zelo veselih, da so
prav oni izbranci za fotografiranje.
V Etiopiji sem z njimi igrala namiz-
ni tenis, postavljala šotor, jim laki-
rala nohte. Tako so bili navdušeni
nad tem, da sem lakirala nohte tudi
po dve uri, in tudi starejši gospodje
so čakali na kak polakiran barvast noht.
Žal pri potovanjih v skupinah ni vedno
veliko časa vzpostaviti kak globlji odnos,
vendar za hitro popotniško fotografiran-
je je dovolj, da začutijo, da si prijazen,
odprt ter naklonjen. Poskušala sem biti
dostopna in nevsiljiva ter nisem fotogra-
firala za vsako ceno.
Sodelovala si na več skupinskih foto-
grafskih in slikarskih razstavah. Med
drugim si razstavljala na portoroški
Fakulteti za turizem. Kakšna je bila ta-
krat tema vaših fotografij?
Včasih se udeležim kakega fotografskega
in slikarskega projekta, da se prisilim kaj
ustvariti. Tema je bila slovenska kultur-
na dediščina. Na slovenskem veleposla-
ništvu v Berlinu smo predstavljali Slo-
vence. Fotografirala sem slikarja Matjaža
Stoparja, ki slika 250 žensk iz Lju-
bljane. Zanimive so mi teme na
projektih, a žal velikokrat nimam
časa za udeležbo.
Boš v prihodnje lahko povezala
znanje ekonomije, smisel za
umetnost, čut za človeka, njego-
ve stiske in njegovo veličino?
Upam. Lepo postavljeno vprašanje,
ob katerem se prav ustavim s svo-
jim razmišljanjem, kako se vse to
da res povezati. V prihodnosti bi se
rada dotaknila predvsem drugega
dela in ekonomijo obdržala samo
toliko, kot bo nujno potrebno. Štu-
dija na Pedagoški in Teološki fakul-
teti sta mi dala izzive za delo v pri-
hodnosti, vendar je to za zdaj še sa-
mo pri ideji.
Sredstva, ki bi jih obiskovalci da-
rovali ob ogledu tvoje razstave v
izolski knjižnici, si želela name-
niti društvu Sonček in v dobro-
delne namene. Lahko poveš kaj
več o tem?
Osebno poznam fanta s cerebralno
paralizo in posledično, kako težko
je dobiti sredstva v Sloveniji. Zato bom
namenila 70 % od darovanih prispevkov
Sončku – Zvezi društev za cerebralno pa-
ralizo Slovenije so. p., 30 % pa bo na-
menjenih za pomoč Etiopiji in ta del bo
tja osebno odnesla prijateljica, ki v tam-
kajšnji sirotišnici dela kot prostovoljka.
Lahko pa se prostovoljni prispevek na-
kaže tudi neposredno na transakcijski
račun Sončka: 02085-0017410410 pri
Novi Ljubljanski banki.
Na odprtju tvoje razstave v Izoli se je
razvil zanimiv pogovor o tem, kaj je
popotniška fotografija, in o tem, ali
imamo pravico vdirati v življenje do-
mačinov, jih fotografirati, presojati,
soditi ali spreminjati njihov način
življenja. Tvoj pogled na to?
Se strinjam, da pretirano poseganje na
katerokoli področje ni dobro, vendar
menim, da nekateri tudi že pretiravajo
glede varstva osebnih podatkov. Sama
sem to najbolj začutila, ko smo šli kdaj
fotografirat živali v kak naraven park in
sem se zamislila nad smislom trume tu-
ristov, ki lovijo v svoj objektiv živali. Mo-
tili smo jih namreč z glasnim govorjen-
jem, še bolj pa s kakimi hrupnimi čolni,
avtomobili … Zato fotografij živali niti
nimam, ker se mi ni zdelo primerno. Na
neki način je podobno z ljudmi, vendar
v primeru, da se kdo ni želel fotografi-
rati, sem takoj upoštevala to željo, in kot
sem že prej omenila, sem pristopala pre-
vidno, s prijaznostjo in spoštovanjem.
Mnogokrat so bili celo zelo veseli, da
sem izbrala prav nje, in jim zato tudi po-
kazala fotografijo.
Sama prihajam iz kraja, ki so mu po
drugi vojni namenili turistični razvoj.
Danes se k nam zgrinjajo take
množice turistov, da se še gibati ne
moremo neovirano po naših ozkih
ulicah. Kaj imajo od turizma navadni
ljudje, ne vem, vem pa, da marsikoga
motijo hrupne prireditve na odprtem
v poletni sezoni. Kakšen je tvoj po-
gled na množični turizem?
Verjamem, da ni lahko v poletnih me-
secih živeti ob morju, vendar nimam iz-
kušenj s tem. Še vedno pa se mi zdi, da
je razvoj turizma za mnoge možnost za-
služka in predstavlja ugodnejše življenje,
saj vpliva tudi na sam razvoj regije. Hkra-
ti turisti prinesejo tudi kake navade,
šege, svoj jezik …, kar tudi obogati ljudi,
ki jih gostijo. Verjetno bi si na vzhodu
ali jugu Slovenije želeli vsaj delček tega,
žal pa ni takega povpraševanja in se mo-
rajo zato voziti zelo daleč dnevno v
službo. Tako da mislim, da množični tu-
rizem še vedno prinaša več dobrobiti kot
negativnih plati – je pa vsekakor treba
paziti na okolje, se prilagoditi in načrto-
vati trajnostne rešitve soočanja z rastjo
obiska. Naša Primorska vsaj nima turi-
stov vse leto, kar je tudi prednost v pri-
merjavi z nekaterimi drugimi destinaci-
jami sveta.
Nataša, bi nam želela za konec še kaj
povedati ali položiti na srce?
Moja razstava bo naslednja leta krožila
še po drugih mestih in zato ste vabljeni
na ogled. Upam, da koga navdahnem za
fotografijo, dobrodelnost in morebitno
potovanje v prihodnosti – predvsem iz-
ven ustaljenih in poznanih (evropskih)
držav. Naj se ljudje ne bojijo potovati, saj
to vsekakor širi obzorja, doprinese nešte-
to izkušenj, dogodivščin in še marsikaj
drugega ter obogati življenje. Celo na
vročem jugu Etiopije sem videla turiste
iz Nemčije, ki so imeli v povprečju vsaj
80 let. Potovanja človeka predvsem du-
hovno obogatijo; prinesejo pa tudi
vztrajnost, iznajdljivost, razgledanost,
prilagodljivost, samozavest, pogum …,
kar pa koristi na vseh drugih življenjskih
področjih.
Predvsem pa se turisti po nekaj potovan-
jih v manj razvite države večinoma še
bolj zavedajo, kako lepo in enostavno
življenje ima večina ljudi pri nas.
Hvala za pogovor in zaupanje. Veliko
sreče in uspehov še naprej!
ŠP
M
Mestna knjižnica Izola
“Portreti” – popotniške fotografije Nataše Hostnik
Goriška2. avgusta 20186
S štandreško dekanijo na Sv. Višarje in
Barbano
Štandreška dekanija vabi na poletni romanji. V ponedeljek, 27.
avgusta, bo romanje na Sv. Višarje. Sv. maša bo v Marijinem svetišču
ob 11. uri, vodil jo bo nadškof msgr. Alojz Uran “za blagoslov naših
družin”. Cena za avtobus, žičnico in kosilo znaša 45 evrov.
Romanje na Barbano bo letos v soboto, 15. septembra. Ob 16. uri bo
odhod čolna iz Gradeža, ob 17. uri sv. maša, litanije in procesija;
letos bo vodil novomašnik “za duhovne poklice in blagoslov v novem
šolskem letu”. Cena za avtobus in barko znaša 15 evrov. Vse večerne
maše na to soboto, 15. septembra, odpadejo.
Na obe romanji se lahko vpišete kar v Štandrežu do 11. avgusta: od
ponedeljka do petka med 8.30 in 12. uro. Tel. št. 0481 21849.
Bogata zgodovinska razstava o Karlu I. v
župnijski dvorani v Podturnu
V Gorici je od 1. do 16. avgusta 2018 na ogled bogata zgodovinska
razstava, posvečena 100. obletnici avstro-ogrskega cesarja Karla I.
v Goriški pokneženi grofiji; razstava nosi naslov Carlo primo
l'Imperatore della pace a Gorizia (Karel I., cesar miru, v Gorici).
Razstava se osredotoča na obdobje vladanja zadnjega habsburškega
vladarja v času nasilne prve svetovne vojne; letos poteka natanko
100. obletnica njenega tragičnega konca.
Obiskovalci razstave bodo lahko spoznali obdobje odraščanja Karla
I., pa tudi pomembnejše dogodke iz njegovega življenja, kot na primer
poroko s kneginjo Zito iz družine Burbonov Parmskih, spremembe,
ki jih je doživel, ko je po atentatu v Sarajevu postal prestolonaslednik,
smrt cesarja Franca Jožefa I., Karlovo ustoličenje za cesarja in
apostolskega kralja leta 1916, obdobje prve svetove vojne,
izgnanstvo in razglasitev za blaženega s strani papeža Janeza Pavla
II. Cesar Karel je sredi izjemno hudih časov prve svetovne vojne
uvedel obširno in vzorno socialno zakonodajo, ki je ščitila šibke sloje.
Njegovo ravnanje je po strašni vojni omogočilo prehod v nov red
brez državljanske vojne, a kljub temu je bil izgnan iz domovine.
Med najbolj dragocene eksponate, ki so razstavljeni na razstavi,
spadajo originalna cesarjeva artilerijska oficirska uniforma, cesarjeva
črna oficirska kapa, cesarjev rožni venec, s katerim je vladar med
obiskom raznih
bojišč prve svetovne
vojne molil za mir, ter
nazadnje cesarjeva
posmrtna maska, ki
je bila narejena na
otoku Madeira na
Portugalskem, kjer je
Karel I. umrl in kjer je
dobil kraj večnega
počitka.
Karel I. je globoko
spoštoval vse narode
monarhije in kljub neizkušenosti čutil voditeljsko dolžnost, ki mu je
bila dana. Poleg ostalih jezikov cesarstva je tekoče govoril tudi
slovenski jezik. Na razstavi so na ogled tudi številni izvirni fotografski
posnetki iz različnih zgodovinskih arhivov, med katerimi velja
izpostaviti privatni arhiv Otona Habsburškega – cesarjevega
prvorojenega sina. Poleg dokumentov v nemškem in italijanskem
jeziku so na razstavi prisotni tudi dokumenti v slovenščini, ki so
vezani na cesarja Karla in obdobje prve svetovne vojne; te je po
Deželnem spomeniškem varstvu dal na razpolago zgodovinski arhiv
rodbine Pangerc – Pongracz iz Doline pri Trstu. Prisotni si bodo lahko
ogledali tudi zgodovinski video posnetek, ki je leta 1917 ovekovečil
cesarjev obisk v Trstu.
Razstava je postavljena v župnijski dvorani župnije v Podturnu v
Gorici in jo organizira Center za ohranjanje in ovrednotenje ljudskih
tradicij (Centro per la conservazione e la valorizzazione delle
tradizioni popolari Borgo San Rocco) v sodelovanju s Fundacijo
Coronini Cronberg, Občino Gorica, Deželnim spomeniškim varstvom
Ministrstva za kulturo, Srednjeevropskim inštitutom Josip Pangerc,
Molitveno zvezo blaženega cesarja Karla z Dunaja in drugimi
ustanovami. Razstava je odprta vsak dan od 19. do 23. ure; vsak
dan bo ob 21. uri vsem obiskovalcem na voljo voden ogled. / MAN
Kratke
  Joana Nanut 
Delam, ker vidim, da je
potreba
POGOVOR   ospa Joana Nanut je v
Štandrežu zelo zavzeta in
dejavna laikinja, steber
župnijske skupnosti. Na več “fron-
tah” je v prvi vrsti, ko je treba kaj
narediti. Med drugim je koordi-
natorka dekanijske Karitas, kjer,
kot pravi, so dobra ekipa in dobro
sodelujejo.
Začnimo: eden največjih da-
rov, ki jih imate, je morda ta,
da ste izredna delivka obhajila.
To je zame zelo pomembna stvar.
Izredna delivka sem že nekaj let,
sicer nisem sama, je tudi ga. Anica
Pavio. Delivki sva postali na pova -
bilo župnika, g. Karla Bolčine. Ob -
hajilo deliva pri nedeljski maši, ob
sobotah pa ga nosiva starejšim
osebam, tistim, ki ne morejo več
prihajati v cerkev. Zelo lepo je vi-
deti, kako naju ljudje čakajo z od-
prtim srcem. Posebno lepo se mi
zdi, da jih lahko obiščemo in jim
prinesemo obhajilo. Konec kon-
cev so sami in nas prav ča kajo.
G
Duhovnikov je vedno manj,
vaš župnik je tudi škofov vikar
za slovenske vernike, vodi širšo
pastoralno enoto in ima še dru-
ge obveznosti. Ko njega ni, v
župniji vodite tudi besedno bo-
goslužje.
Da, tudi to. V tednu, ko je bil g.
Karlo nedavno odsoten, sva se
vrstili z Anico: vodili sva besedno
bogoslužje in delili obhajilo. Dru-
gače to delamo samo občasno, ko
ima on kakšne obveznosti ali če
nima izrecno kakšne maše za po-
kojne.
Veliko let ste peli tudi v cerkve-
nem zboru.
Da, že od otroških let, ko nas je
vodila ga. Elvira Chiabai in ko je
bil župnik Jožef Žorž; minilo je že
precej let. Potem so se zvrstili dru-
gi dirigenti in organisti, kot Maks
Debenjak, Ivo Bolčina, Bogomir
Špacapan, nato Valentina Pavio,
vse do danes, ko sta na koru Ti-
ziana in Silvan Zavadlav. Mislim,
da sem začela pri petnajstih letih.
Letos ne hodim več na kor zaradi
zdravja, dostop do njega namreč
ni zelo preprost za osebe, ki imajo
težave z nogami.
Zelo ste navezani na Lurd.
V Lurd hodim z Unitalsijem 12 oz.
13 let. S slovenskimi romarji z Go-
riškega je začel zahajati tja msgr.
Franc Močnik. Mene je privabila
gospa Renata Tomsič iz Sovodenj.
Pred 12 leti je slovenske romarje
začel voditi g. Miro Šlibar. Nastala
je kar lepa “slovenska sekcija”, ki
se je pridružila italijanski skupini.
Pred leti je bilo tudi čez sto romar-
jev; zadnje čase število upada, le-
tos jih je bilo okrog 50: eni so šli
z vlakom, drugi z letalom. Romar-
jev je vedno manj: da smo napol-
nili en vlak in eno letalo, se je le-
tos združilo kar šest sekcij Unital-
sija: Videm, Trst, Gorica, Sloveni-
ja, ki je povezana z Gorico, Adria
in Vittorio Veneto. Pred leti so ro-
marji samo naše škofije napolnili
cel vlak. Zdaj je kriza …
Finančna ali morda tudi du-
gačna?
Tudi verska. Starejši umirajo,
mlajše Lurd očitno dosti ne zani-
ma ali pa nimajo denarja za to. V
Štandrežu po zaslugi g. Karla ljud-
je radi pomagajo mladim, ki bi se
radi udeležili romanja. Pred leti
jih je bilo kar nekaj, pa tudi de-
kleta so hodila. Zdaj vztraja samo
še en fant; drugi si je letos zlomil
roko, tretji bi tudi prišel, pa je za-
radi izpitov ostal doma.
Osebno sem v Lurd vedno hodila
kot animator. Vodila sem romanja
slovenskih vernikov, morala sem
prevajati, voditi skupino in jo ko-
ordinirati. Saj romarji imajo tudi
program, so pa navajeni, da jim
sproti poveš stvari in jih vodiš. Že
dve leti se v Lurd vozim z letalom,
letos sem se odločila zadnji trenu-
tek. Opazila sem, da vedno več
Slovencev gre z letalom, zato je
tudi tam potrebno prevajati in vo-
diti skupino.
Že dve leti me na vlaku nado-
mešča hči Cristina. Ljudje so ve-
seli z njo, so jo pohvalili. Začela
je “za šalo”, sedaj pa ji je to všeč.
Prišla je namreč, češ da mi bo po-
magala, ker sem imela nekaj
zdravstvenih težav; navsezadnje
se je navdušila. Njena služba je ta-
ka, da veliko sedi, na romanju pa
je zelo dinamično, mora veliko
teči.
Zdaj pa glavno poglavje: deka-
nijska Karitas. Od kdaj deluje?
Že prej je bila župnijska. Karitativ-
na dejavnost v naši župniji deluje
že več desetletij. Že g. Žorž je kdaj
pa kdaj dal torbo hrane komu, ki
je kaj potreboval. Začelo se je ta-
ko. Kam gredo trkat reveži? Na
cerkvena vrata seveda. Delo g.
Žorža je nadaljeval g. Karlo. Zbi-
rali so se enkrat na teden, poma-
gala je neka gospa in delili so tor-
be hrane, ki jo je kupovala župni-
ja. Kasneje je prišlo do oblik na-
biranja in deljenja hrane, ki jo je
dajal sklad Evropske unije. Tudi
mi smo se vključili v to. Vsako le-
to znova smo se morali vpisovati
v ustanovo Agea. Še vedno nam
kaj dajejo, so pa vedno bolj strogi,
ker je denarja vedno manj. Dajejo
fižol, mleko, olje, konzerve ipd.
Pred časom so dajali pršut ali sir,
a to se dogaja vedno bolj pored-
koma. Pred kratkim so nam dali
melone, pozimi jabolka. Vse to
moramo vpisovati, ko nam dosta-
vijo. Vedno več je papirjev in bi-
rokracije...
Od kdaj ste vi zraven?
Pred menoj so bili drugi. Jaz so-
delujem okrog deset let. Skoraj
dve leti imamo sedež v središču
Štandreža, v svetlo modri stavbi v
bližini župnišča, na drugi strani
ceste. Prej smo bili tri leta v So-
vodnjah, še prej v sedanji stavbi,
kjer je nekoč bila stara kmetija in
je zato bila potrebna temeljitih
popravil.
Kdaj je odprt sedež?
Odprti smo ob petkih med 16. in
17.30, sicer pa prostovoljci priha-
jamo že prej, da kaj pospravimo
in pripravimo. Na sedež prihaja-
mo tudi med tednom, ko nam
nosijo blago, da potem to spravi-
mo. Enkrat na mesec prinesejo
hrano Agea iz Vidma.
Kdo vam prinaša oz. daruje
hrano?
Naši ljudje so čudoviti, zelo veli-
kodušni, bodisi ko podpirajo mla-
de za Lurd bodisi ko prispevajo za
Karitas. V štandreškem marketu
imamo nabiralnik, v katerem
ljudje ob nakupovanju kaj pustijo
za nas; prav tako v Sovodnjah. Ob
zahvalni nedelji, okrog sv. Marti-
na, poteka posebna nabirka hrane
za dekanijsko Karitas pred cerkvi-
jo. Ob koncu novembra tudi mi
sodelujemo pri splošni nabirki
prostovoljnega združenja Banco
alimentare.
Kaj nudite?
Imamo hrano, pa tudi obleke,
čevlje, igrače. To nam dajejo ljud-
je, ki prinašajo cele torbe stvari, ki
jih več ne rabijo. Dosti stvari tudi
zavržemo, ker niso vedno primer-
ne. Kar se tiče oblek, ljudje
sprašujejo največ za otroke.
Kdo sploh prihaja iskat pomoč
na Karitas?
Naši ljudje sprašujejo bolj po hra-
ni kot po oblekah. Priseljenci
sprašujejo predvsem po oblekah,
pa ne za ženske, temveč predvsem
za otroke. Ženske morajo namreč
imeti svoja, dolga oblačila. Zdaj
prihaja k nam tudi veliko zamor-
cev: najraje imajo pisane obleke,
tudi oni najraje za otroke; nekate-
ri sicer imajo otroke tu, drugi pa
ne in zato obleke pošiljajo domov.
Nekateri imajo po dve ali tri žene,
zato imajo tudi lepo kopico otrok
in vse jim pride prav. Priseljenke
so zelo zahtevne: preden vzamejo
kakšno obleko, jo večkrat pregle-
dajo z vseh strani...
Je več priseljencev ali naših lju-
di?
Zadnja leta je seveda več priseljen-
cev, so pa tudi naši, taki, ki imajo
nizko pokojnino, ki nimajo do-
volj plače ali so brez službe, taki,
ki so sami in nimajo nič …
Prihaja tudi kdo iz Slovenije?
Iz Slovenije trenutno prihaja en
oče, ki ima veliko otrok. Ker ima
veliko družino, mu moramo dati
dosti.
In vaščani?
Ne, vaščani ne. Ljudje prihajajo iz
bližnjih vasi oz. iz mesta. Ljudje
iz Štandreža samo pomagajo. So
res pridni, pomagajo denarno ali
pa direktno s hrano.
Med ljudmi, ki prihajajo iskat po-
moč, so taki, ki nas redno obisku-
jejo, pa tudi taki, ki se vračajo od
časa do časa, tudi po nekaj letih.
Vsakdo mora biti registriran, o
vsakomer moramo imeti shranje-
ne različne podatke in dokumen-
te, kot npr. dovoljenje za prebi-
vanje, pokazatelj ekonomskega
stanja ISEE itd. Za tako delo je tre-
ba imeti čas in primerne sposob-
nosti. V naši ekipi imamo upoko-
jenega karabinjerja, ki si je vzel k
srcu ta vidik našega delovanja in
že nekaj let skrbi zanj. Možne so
namreč kontrole in paziti mora-
mo, da imamo vse urejeno. Zlasti
kar se tiče hrane Agea, so bolj stro-
gi in zahtevni, saj so pred leti
menda našli nekoga, ki je preje-
mal blago in ga nato preprodajal
… Ker je darovano, je treba to dati
samo tistim, ki so resnično po-
trebni; ti pa morajo dokazati, da
so res potrebni.
Kdo to preverja?
Pri nas je za to zadolžen g. Karlo,
ki se z vsakim novim gostom po-
govori, mu nato da potrebne pa-
pirje itd.
Moram reči, da vse skupaj postaja
vedno bolj zapleteno in zahtevno,
kar se tiče doku-
mentov, pa tudi
ljudi, ki so ved-
no bolj sitni.
Morda ni ved-
no lahko imeti
opravka z ljud-
mi v težavah. Je
potrebno veliko
potrpljenja?
Da, potrebnega
je veliko po-
trpljenja, z ljud-
mi v stiski ni
vedno lahko de-
lati. Nekateri so
prijazni in se tu-
di zahvaljujejo,
drugi pa so tudi
prezahtevni in
zbirčni. Mi pa
lahko damo le
to, kar imamo.
Koliko je prosto-
voljcev?
Pred časom nas
je bilo več, zdaj
nas je ostalo
pet. Pri delitvi
hrane so Giuseppe, Ludvik in ga.
Ana; pri oblekah sva ga. Mariza in
jaz. Prihajali so tudi drugi, vsakdo
pa seveda ima razna opravila oz.
lahko tudi zboli. Imamo tudi ne-
kaj pridnih moških, ki se drugi
četrtek v mesecu vozijo s furgo-
nom g. Karlota iskat blago v skla-
dišče v industrijsko cono v Vi-
dem.
Imate kakšne stike s škofijsko
Karitas?
Pred časom smo hodili na njihove
sestanke, zdaj je tega manj. Ko jim
kaj ostaja, nam tudi dajo. Naša
stvarnost je v primerjavi zelo ma-
jhna. Oni skrbijo za dosti več lju-
di.
Kaj pa s Karitas v Sloveniji?
Nekaj smo imeli. Ko smo odprli
sedež v Sovodnjah, je prišla zra-
ven ga. Jožica Ličen, ki jo poznam
in zelo dobro dela. Imam
občutek, da v Sloveniji imajo dru-
gačen sistem, delajo na visoki rav-
ni.
Za konec: zakaj vse to delate?
(Ga. Joana se posmeje; op. p.) Ne
vem, zakaj to delamo. Morda za-
to, ker smo pač v Cerkvi, ker vi-
dimo, da je potreba. Ker nas du-
hovnik vpraša. V začetku je bilo
tudi veselje, z leti začenja biti na-
porno. To delam tudi zato, ker
sem tak tip, ki se rad vključuje v
različne dejavnosti. Delam, kjer
je potreba. Če jaz in drugi laiki v
župniji oz. pastoralni enoti vse to
delamo, je zasluga našega župni-
ka. On nas je izučil, nas je “pori-
nil”, da smo se lotili enega ali
drugega. Ko je študiral v Benet-
kah, smo morali marsikaj sami
ukreniti. Velikokrat nas tudi poh-
vali, ko pravi: “Mirne duše lahko
grem kam, ker župnija gre na-
prej”! Res. Mi seveda ne spovedu-
jemo, ne vodimo pogrebov itd.
Po potrebi pa lahko vodimo be-
sedno bogoslužje, če gospod tako
odloči, in delimo obhajilo. V
župniji imamo tudi mlade ani-
matorje, ki skrbijo za otroke; v av-
gustu bo tudi poletno središče.
Marsikaj imamo! Za vse to hvala
gospodu Karlotu!
Danijel Devetak
Pred sedežem dekanijske Karitas; tretja z desne ga. Joana
Karel in Zita ter prestolonaslednik Oton
Goriška 2. avgusta 2018 7
  Rado Pezdir in Jelka Godec
O korupciji, zlorabah in
drugih nečednih poslih
POLETNO SREČANJE POD LIPAMI 
  odčeva je bila prvič v
našem zamejstvu, Pez-
dir, znan tudi kot razi-
skovalec udbovske ekonomije
in arhivov, pa je v zadnjih dveh
letih pred našo javnostjo že
večkrat obelodanil različna
ozadja finančnega delovanja
paradržavnih struktur. Z gosto-
ma se je tokrat pogovarjal
časnikar Andrej Černic,
odličen poznavalec stanja du-
ha in gospodarskih afer v ma-
tični domovini in pri nas.
Pod košatimi lipami na dvo-
rišču Kulturnega centra je bil
govor o “razumevanju genea-
logije slovenske finančne kri-
ze”: o korupciji in zlorabah v
slovenskem javnem zdravstve-
nem in bančnem sistemu, ra-
kavi rani Slovenije. Veliko je bilo
povedanega o nečednih poslih in
preplačani medicinski opremi, o
bančnih luknjah in odtekanju de-
narja v zasebne žepe ter drugih
žgočih temah v Sloveniji in za-
mejstvu.
Godčeva in Pezdir sta pred lepo
množico - navzočih je bilo okrog
130 oseb, v veliki večini iz bližnjih
krajev Slovenije - najprej sprego-
vorila o zadnji, najbolj aktualni
aferi v javnem zdravstvu: o otroški
srčni kirurgiji v Ljubljani, kjer so
zaradi odhoda kirurgov morali
začeti najemati tuje kirurge, kar
seveda veliko stane slovenske dav-
koplačevalce. Ta primer je samo
odraz stanja v slovenskem zdrav-
stvu in odraz dela ministrice za
zdravje Milojke Kolar Celarc oz.
vlade v odhajanju, je zatrdila
Godčeva. Vlada je dala na mizo v
DZ zakon, s katerim dovoljuje
zdravnikom iz drugih držav, da
delajo v Sloveniji “brez pregleda
strokovnih znanj”, kar “se mi zdi
nedopustno”! V Slovenijo priha-
jajo za teden dni ameriški ali
G
španski zdravniki, ki so plačani
več kot slovenski... Ravno tako ak-
tualna tema v času nastajanja no-
ve vlade je NLB in njena prodaja.
Ni več ekonomsko realno, da bi
NLB ostala v državni lasti, je med
drugim komentiral Pezdir. “Še po-
sebej ni več realno, da, ko gremo
na volitve in izvolimo politike,
posredno izvolimo tudi direktorja
uprave NLB, kar se je masivno do-
gajalo predvsem v levih vladah”.
Omenjeni temi močno vplivata
na oblikovanje nove vladne koa-
licije. “Vsi, ki mislijo resno, bodo
prve spremembe naredili na teh
dveh področjih”, je dejala
Godčeva. Ne morejo se norčevati
iz stvari, ki so resne! Slovensko
zdravstvo je treba odpreti konku-
renci in mu tako dvigniti kako-
vost, je prepričana. To je ključno!
Sogovornika sta še z drugimi kon-
kretnimi primeri uokvirila aktual-
no politično stanje v Sloveniji in
prikazala svoje poglede na sedanji
kočljivi trenutek. Nato sta podala
podrobnejši pregled svojega dela
v preiskovalnih komisijah s prika-
zi nekaterih obravnavanih prime-
rov. “V vladah zadnjih 4-5 let ni
bilo politične moči za dejanski
pregon bančnega kriminala”, je
dejal Pezdir. Ne policija ne tožil-
stvo nič ne storita niti spričo ned-
voumno dokazanih kaznivih de-
janj, mnogi primeri so dejansko
“nedotakljivi”. Zato so seveda na
dnevnem redu velike težave pri
pridobivanju dokumentacije in
pritiski, ki jih doživljajo v preisko-
valni komisiji. Kljub vsemu so
našli ogromno primerov in jasnih
dokazov, “in vendar se nič ne pro-
cesira”. Najbolj šokanten je bil pri-
mer pranja iranskega denarja, ko
“je nekdo pritisnil na gumb in so
se vse institucije na hip iz-
ključile”...
Zanimivo je bilo tudi to, kar je
Godčeva povedala o zaslišanjih
(med drugim: “Kriminalisti so me
podučili, da to niso zaslišanja,
temveč pričanja”). Po koncu prei-
skovalne komisije so jo krimina-
listi “večkrat obiskali”, tako da
“sem glavna tarča tistih, ki bi mo-
rali to biti”. Torej pričanja so bila
različna, pred njo so se zvrstili tudi
“samozavestni, arogantni, ne-
sramni, taki, ki so včasih preveč
povedali, pa so čez minuto ugo-
tovili, da so se sami zaklali”, pa do
Janeza Zemljariča, nekdanjega po-
litika in direktorja SDV, ene večjih
sivih eminenc v slovenskem go-
spodarstvu: “To je bilo zame na-
jhujše, najslabše za-
slišanje, kar sem jih iz-
vedla. Zemljarič je zelo
dobro odigral svojo vlo-
go”, predsednica komi-
sije na to ni bila pripra-
vljena. Presenetil jo je s
svojo “igro nemočnega
gospoda” (rojen je leta
1928), ki vprašanj ne
sliši in ničesar ne ve, ne-
prestano pa je udarjal po
mizi. Marsikaj zanimi-
vega je Godčeva poveda-
la tudi o drugih
“pričah”.
Poseben poudarek sta
gosta namenila NLB-ju
in hčerinskim bankam
v tujini, pa tudi osred-
njemu delu parlamen-
tarne preiskovalne ko-
misije, aferi o zasoljenih žilnih
opornicah. Najpomembnejši do-
bavitelj le-teh slovenskim bol-
nišnicam je bila namreč farma-
cevtska družba Mark Medical, ki
je bila do leta 2015 v lasti goriške
finančne družbe KB1909, ki je bi-
la tudi večinska lastnica Mladine.
Pezdir je povedal, da še naprej ra-
ziskuje “tisti veliki črni fond vseh
črnih fondov slovenske zgodbe
vzporedne ekonomije na
Tržaškem. To bo krona našega ra-
ziskovanja”. Omrežje, ki je vdrlo
v slovenski bančni, medicinski in
medijski sektor, je tako zapleteno,
“da se ti zmeša, ko to preučuješ.
Toda na koncu ti je jasno, kaj ti
fantje delajo: denar premetavajo
z enega konca na drugega,
puščajo dolgove in vse skupaj lik-
vidirajo, tako da zadeva 'izgine'
in potem to ponavadi plačate vi,
na naši strani pa mi”.
Srečanje se je končalo s pokušnjo
vin števerjanskega vinarja Ivana
Vogriča, ki je po predavanju vsem
prisotnim zaželel: “Nalijmo si
čistega vina”!
  azumeti rezultate na na-
grajevanju mednarodne-
ga zborovskega tekmo-
vanja Seghizzi je vsako leto izziv.
Hitro naštevanje vseh rezultatov
in lestvic za vsak posameznen
zbor v polfinalnem in finalnem
delu s številom nagrad in oznako
kategorije (črka in številka) je za-
gotovo način za bliskovito opra-
vljanje institucionalnih dolžno-
sti, ki so za občinstvo najbolj
dolgočasne. Zborovodje se na-
stavijo za sliko s kupom priznanj
v rokah, ki jih bodo kasneje
razčlenili, za gledalce pa bi bilo
čisto dovolj, da bi jasno razumeli
le, kdo so prvi trije uvrščeni v
R vsaki kategoriji. Bolj tradicional-no in jasno pa je nagrajevanje zaveliko nagrado Seghizzi, ki jo je
letos prejel filipinski zbor Imu-
sicapella, dobitnik prve nagrade
v kategoriji s sodobno glasbo.
Med tremi azijskimi zbori (Fili-
pini, Indonezija) je bil zagotovo
najzrelejši po kakovosti glasov in
izvedb, z umetniškega vidika pa
je največjo muzikalnost pokazal
italijanski moški zbor Novecen-
to iz Veneta, ki je pod vodstvom
Maurizia Sacquegne predstavil
originalne programe in oseben
pristop k moškemu petju, z iz-
vrstnimi izvedbami in uravno-
vešenim zvokom v velikem gla-
Obvestila
Občina Sovodnje ob Soči
obvešča, da bo odvoz
kosovnih odpadkov iz
gospodinjstev ukinjen do
vključno ponedeljka,  6.
avgusta 2018.
“Ta mali moj svet” je naslov
razstave akvarelov in ol j
Andreja Kosiča, ki so jo odprli
v četrtek, 19. julija 2018, v
palači Locatelli na trgu 24.
maja v Krminu. Razstava bo
na ogled do 26. avgusta.
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško sporoča, da bo
društveni sedež v Gorici na
korzu Verdi 51/int. zaprt od 1.
do 31. avgusta.
Ob 30. Romanju treh Slovenij, ki
bo v nedeljo, 5. avgusta, na
Sv.  Višarjah,  organizira
Kulturni center Lojze Bratuž
avtobusni prevoz. Dogodek
prirejata Rafaelova družba in
Zveza slovenskih izseljenskih
duhovnikov v Evropi. Ob 10.30
bo na programu predavanje
pravnika in politologa dr.
Dejana Valentinčiča z
naslovom “Vsi smo Slovenci,
več nas združuje, kot ločuje”,
ob 12. uri bo slovesna sveta
maša, po maši pa nastop
Vokalne skupine Cantate
Domino in Kvarteta klarinetov
Godbe ljubljanskih veteranov.
Odhod je predviden ob 7. uri s
parkirišča Kulturnega centra
Lojze Bratuž, vrnitev pa proti
večeru. Za informacije in
rezervacije 0481 531445 ali
info@centerbratuz.org
Knjižnica D. Feigel bo do 7.
septembra 2018 odprta od
ponedeljka do petka, od 8. do
16. ure. Zaprta bo od 13. do
17. avgusta 2018.
Družine z majhnimi otroki (do
približno 10. leta) so vabljene
na letovanje v koči sv. Jožefa
v Žabnicah (3.  -7.  8. )  in
duhovni vikend v Logu pod
Mangartom (31. 8. – 2. 9.) v
organizaciji Skupnosti družin
Sončnica in s sodelovanjem
Mladinskega doma. Info in
prijave na tel. +39 329 749
8194 ali +386 31 523 963 do
15. junija.
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško prireja v soboto, 4.
avgusta, tradicionalni piknik z
izletom v Rezijo za ogled
muzejev Rozajanski dum in
brusačev. Sledilo bo družabno
srečanje v hotelu Carnia.
Vpisujejo po tel .  0481-
884156 (Andrej F.), 0481-
20801 (Sonja K.) ,  0481-
882183 (Dragica V.), 0481-
78138 (Sonja Š.). Prvi avtobus
bo odpeljal ob 7.30 iz Gorice s
trga Medaglie d'oro/Goriščka
z običajnimi postanki pri vagi
blizu pevmskega mosta, v
Podgori  pri  telovadnici ,  v
Štandrežu pri lekarni in na
Pilošču. Drugi avtobus bo
odpeljal ob 7.30 iz Doberdoba
s postanki na Poljanah, v
Sovodnjah pri cerkvi in lekarni
in na Pilošču, od koder bosta
nadaljevala pot v Rezi jo.
Organizatorj i  pr iporočajo
točnost.
SSO sporoča, da je v avgustu
goriški urad odprt za javnost
od torka do četr tka po
običajnem urniku.
KCLB v sodelovanju z Galerijo
Ars in Galerijo Rika Debenjaka
iz Kanala ob Soči pripravlja za
jesen 2018 spominsko
razstavo o tržaški slikarki Eldi
Piščanec. Zato se obrača na
zasebnike, ki imajo v lasti dela
Elde Piščanec, s prošnjo, da
bi jih dali na razpolago za
obdobje razstave. Informacije
na tel.  (+39) 0481 531445,
pon. - pet. od 8.30 do 12.30
al i  po e-pošt i
info@centerbratuz.org.
“Male oglase” najdete na
našem por talu
www.noviglas.eu.
Darovi
Ob obletnici smrti inž. Petra
Merkuja daruje žena Mirella
Merku' 100 evrov za Novi glas.
RADIO SPAZIO
Vrata proti vzhodu
(od 3. 8. 2018 do 9. 8. 2018)
Radijska postaja iz Vidma
oddaja na ultrakratkem valu s
frekvencami za Goriško 97.5,
91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,
103.9 Mhz;  za Kanalsko
dolino 95.7, 99.5 Mhz; za
spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz;
za Karnijo 97.4, 91, 103.6
Mhz; na internetu www.
radiospazio103. it. Slovenske
oddaje so na sporedu vsak
dan od 20.00 do 21.00.
Spored:
Petek, 3. avgusta (v studiu Niko
Klanjšček):  Zvočni zapis:
posnetki z naših kulturnih
prireditev - Glasba iz studia 2.
Sobota, 4. avgusta (vodi Ezio
Gosgnach): Okno v Benečijo:
oddaja v benečanskem,
terskem, rezi janskem in
ziljskem narečju.
Nedelja, 5. avgusta: ponovitev
oddaje Okno v Benečijo.
Ponedeljek, 6. avgusta (v studiu
Sanja Vogrič)
Torek, 7. avgusta (v studiu
Matjaž Pintar) :  Utr inki  v
našem prostoru - Glasbena
oddaja z Matjažem.
Sreda, 8. avgusta (v studiu
Danilo Čotar): Pogled v dušo
in svet: Granatno jabolko,
tisoč zdravilnih semen - Izbor
melodij.
Četrtek, 9. avgusta (v studiu
Andrej Bavcon): Četrtkov večer
z glasbo -  Zanimivost i ,
obvestila in humor.
sovnem razponu. Zbor
je prejel prvo nagrado v
kategoriji z roman-
tičnim programom. Ze-
lo dobro se je uvrstil tudi
drug italijanski zbor, in
sicer vokalna skupina
The Blossomed Voice
(Piemonte), ki je ob
nagradi v rene-
sančnem programu
prispela tudi na tretje
mesto najpomem-
bnejše lestvice za Ve-
liko nagrado. Letošnji
nastopi v kategorijah
z ljudsko, pop in
črnsko duhovno gla-
sbo niso posebno
navdušili: prvo nagra-
do je prejela barvitost
idonezijske tradicije s
študentskim zborom
ITB iz Bandunga, medtem ko sta
prvo mesto v črnsko duhovnem
in v pop programu prejela ro-
munski študentski zbor Aletheia
in filipinski zbor Imusicapella.
Zborovsko tekmovanje je bilo
vrhunec razvejenega glasbenega
programa, ki se je pričel s festi-
valom Seghizzinregione (kon-
certi komorne in zborovske gla-
sbe na deželnem območju) in se
je nadaljeval z oživitvijo prilju-
bljenega tekmovanja komorne
glasbe, ki je privabil kar 41 ude-
ležencev iz enajstih držav. Med
mladimi solopevci je slavila
ukrajinska sopranistka Olha Viy-
tiv. Nagrajeni solopevci so po
podelitvi priznanj nastopili s
koncertom v avditoriju obno-
vljenega sedeža društva Seghiz-
zi.
PAL
57. zborovsko tekmovanje Seghizzi
Dobitnik velike nagrade je
zbor Imusicapella
Andrej Černic, Jelka Godec in Rado Pezdir (foto dd)
Kultura2. avgusta 20188
Gradec / Še en pomnik našim rojakom  
Nov nagrobnik majorja Andreja
Komela pl. Sočebrana
  ne 9. julija je
potekala na
šentpetrskem
pokopališču v Gradcu
slovesnost v počastitev
majorja Andreja Komela
pl. Sočebrana, 1829-
1892. Ta naš rojak doma
iz Solkana, vseskozi za-
veden Slovenec, je bil
poklicni častnik. Med
leti svojega službovanja
je sestavil več kot dvaj-
set, v slovenščini napisa-
nih vojaško strokovnih
knjig. Zato velja za ute-
meljitelja slovenske vo-
jaške terminologije.
Prva, Bojna služba, je
izšla l. 1872 v Celovcu.
L. 1876 je izdal tudi slov-
nico slovenskega jezika
za potrebe nemških oz.
neslovenskih častnikov.
Le-ta je v teoretičnem
pogledu v posamezno-
stih prekašala tedanje
slovenske slovnice. L.
1879 ga je cesar povzdi-
gnil v plemiški stan; sam si je iz-
bral naziv Sočebran. Opisano Ko-
melovo delovanje je pogojil pred-
pis tistega časa, ki je določal, da
morajo častniki enot, v katerih je
več kot 20 odstotkov moštva do-
ločene narodnosti, obvladati njen
jezik. To se je nanašalo tudi na re-
gimente, v katerih so služili Slo-
venci.
Na slovesnosti v Gradcu je avstrij-
ska vojaška godba intonirala him-
ni obeh držav, ministrica za
obrambo Andreja Katič je pregle-
D
dala enoto avstrijske garde,
sledili so govori, za tem
položitvi vencev h Kome-
lovemu nagrobniku. Le-ta
leži ob glavni pokopališki
poti. Projektiral ga je arhi-
tekt Marko Lavrenčič iz Vi-
pave.  (Štiri poševno za-
maknjene kamnite plošče
na vrhnjem delu nagrob-
nika simbolizirajo plapo-
lanje zastave). Komelov re-
lief v bronu je delo kiparja
Mirsada Begiča. Besedilo
dvojezičnega napisa,
izklesano v zlatih
črkah, je sestavil prof.
dr. Tomo Korošec, av-
tor v stroki zelo cen-
jene Komelove bio-
grafije. Pobudnik po-
stavitve nagrobnika
in koordinator pro-
jekta sem bil podpi-
sani. Njegovo izved-
bo je omogočilo Mi-
nistrstvo za obrambo
RS.
Nagrobnik Andreja
Komela je tretji v zad-
njem času v Gradcu
postavljen pomnik
našim rojakom. Naj-
prej jezikoslovcu,
zgodovinarju, etno-
grafu Karlu Štreklju
(l. 2014); nato, fe-
bruarja letos primari-
ju, komponistu Ben-
jaminu Ipavcu, za kar
je najbolj zaslužen prof. dr. Ludvik
Karničar, profesor na graški slavi-
stiki, od lani dopisni član SAZU.
No, omembo zasluži še dvoje-
zična plošča na fasadi palače stare
graške univerze v zgodovinskem
jedru mesta, postavljena v spomin
na Janeza Nepomuka Primca,
vodjo najstarejše stolice sloven-
skega jezika, ustanovljene l. 1811.
Za konec predajmo besedo prof.
Korošcu. Spominja se, da se je l.
1993 srečal s polkovnikom mag.
Helmutom Hutterjem ob njego-
vem uradnem obisku na sloven-
skem obrambnem ministrstvu.
Takrat ga je opozoril na pomen
delovanja majorja Komela. Kmalu
za tem mu je poslal polk. Hutter,
samoiniciativno, “goro fotokopij
iz personalne mape majorja Ko-
mela”, ki jo hrani dunajski Vojni
arhiv. To pa je bila dobra spodbu-
da, da se je lotil pisanja Komelove
biografije.
Ivan Martelanc
DROBCI DOMAČE ZGODOVINE (27)
Jože Kukec (1)
Na pokopališču v Postojni je pokopan eden
najbolj vnetih in drznih borcev za slovenstvo
na Primorskem v obdobju po prvi svetovni
vojni. “Tukaj počiva Jože Kukec - legendarni
junak - tigrovec - padel nad Uncem v spopa-
du z italijanskimi fašisti - vse mine, a narod
in resnica ostaneta”, piše na nagrobnem spo-
meniku, ki so ga leta 1996 postavili občani
Postojne. O Jožetu Kukcu je Anton Stegel na-
pisal: “Rojen 27. 1. 1894 v Postojni, Tržaška
c. št. 100, sin malega kmeta iz družine z 11
otroki, izučen soboslikar in pleskar. Avstro-
ogrski vojak na ruskem bojišču. Po 1. svetov-
ni vojni se je takoj vključil v boj Primorcev
proti italijan-
skemu okupa-
torju. Bil je
organizator
odpora in načelnik ORJUNE na Pivškem ter
izvrševal atentate in vodil napade na vse, ki
so ogrožali slovenski narod. Padel v borbi
proti fašistom kot heroj dne 2. 9. 1930. Pred
smrtjo je ubil dva fašista in enemu odgriznil
uho. Pokopan na pokopališču v Postojni dva
metra od mrtvašnice vzdolž zidu”.
Septembra 1930 je v Trstu potekal prvi
tržaški proces proti mladim slovenskim ro-
doljubom. Ozračje je bilo naelektreno in ita-
lijanski varnostni organi so izvajali ostrejši
nadzor tudi na meji. 2. septembra je prišlo
do oboroženega spopada med pripadnikom
Orjune (Organizacije jugoslovanskih nacio-
nalistov, ki je bila pravzaprav uradno raz-
puščena leta 1929) Jožetom Kukcem (morda
v sodelovanju s še enim borcem) in patruljo
italijanskih miličnikov. Padla sta sam Kukec
in miličnik Romano
Moise' iz Tržiča, medtem ko je bil
miličnik Giovanni Caminada hu-
je ranjen. Prva časopisna poročila
niso bila povsem jasna niti glede
samega kraja, v katerem se je zgo-
dil spopad. Pisal je časopis Slove-
nec 3. septembra 1930: “Dva nez-
nanca sta hotela prekoračiti me-
jo. Ko ju je dobila patrulja treh
italijanskih miličnikov, so zahte-
vali, da se legitimirata. Onadva
pa sta potegnila revolverje in
streljala. Pri tem sta bila ubita en
miličnik in en civilist. Kakor se
pripoveduje, je bil ubiti civilist
Kukec, na čigar glavo je bila v Ita-
liji razpisana nagrada 10.000 lir.
Pri njem so našli revolver, patro-
ne, daljno-
gled in zemljevid. Dogo-
dek se je izvršil 200 me-
trov od meje. /… / Agen-
tura Stefani poroča, da je
prišlo okoli poldne pri
Škocijanu do oborožene-
ga spopada med fašistično mejno patruljo in
dvema Orjunašema. Poveljnik patrulje je na-
padel enega Orjunaša in ga ubil, dočim je
drugi zbežal v gozd. /… / Begunca so zasle-
dovali s policijskim psom. Orjunaša sta bila
italijanska državljana in sta hotela zbežati čez
mejo”. 4. septembra Slovenski narod piše,
da “se je incident pripetil nedaleč od Postoj-
ne pri Slivnici” in nadaljuje z opisom doga-
janja na prvem tržaškem procesu: “/… / med
včerajšnjo razpravo je prispelo poročilo o in-
cidentu na meji, pri katerem je bil eden mi-
ličnik ustreljen, eden pa hudo ranjen. Po-
ročilo je prinesel fašistični oficir, ki ga je
izročil predsedniku tribunala generalu Cri-
stiniju. General Cristini je prečital sprejeto
poročilo, ki je napravilo na vse prisotne
izredno globok vtis. Pismeno poročilo je ge-
neral Cristini nato izročil tožilcu, da ga pri-
ključi ostalim sodnim spisom tega procesa.
Takoj nato so bile ojačene vse straže v dvo-
rani, v predsobah in pred sodno palačo, čla-
ne tribunala pa spremljajo pri prihodu in
odhodu iz sodne palače posebni oddelki ka-
rabinjerjev, miličnikov in posebnih agen-
tov”.
Tukaj počiva Jože Kukec - legendarni junak - tigrovec - padel nad Uncem v spopadu
z italijanskimi fašisti - vse mine, a narod in resnica ostaneta”, piše na nagrobnem
spomeniku, ki so ga leta 1996 postavili občani Postojne enemu najbolj vnetih in
drznih borcev za slovenstvo na Primorskem v obdobju po prvi svetovni vojni.
Dimitri Tabaj
Tedenske novice, 11. septembra 1930:
“Vodja postojnskih jugoslovenskih
nacionalistov je izgubil življenje v
spopadu s fašistično obmejno stražo v
Slivnicah pri Postojni. Po italijanskih
vesteh je bil ustreljen od fašističnih
miličnikov, po drugih vesteh pa si je
končal življenje sam, ko je spoznal, da
bi drugače zaradi dobljenih hudih ran
živ padel v roke miličnikom”.
Italijansko ministrstvo za notranje zadeve obvešča
goriško kvesturo o “zločinskih dejavnostih” Orjune in
Kukca.
Miličnik in črnosrajčnik Romano Moise' je padel
pod Kukčevimi streli. Bil je pripadnik oddelkov, ki
so zagotavljali varovanje italijanskih meja med
potekom procesa proti “slovanskim teroristom”
(bazoviškim junakom). Vir: ARCHIVIO CENTRALE
DELLO STATO, Mostra della Rivoluzione Fascista,
Archivio fotografico, Album 102, negativo 16144.
Italijansko ministrstvo za notranje
zadeve in prefekture so policijskim
organom posredovali več
fotografij Jožeta Kukca.
Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta že vrsto desetletij prireja
v poletnem obdobju poletne seminarje za vse pevce, ki si želijo
izpopolniti svojo pevsko tehniko, in seveda tudi za organiste, ki
igrajo po cerkvah tržaške škofije. Do zdaj so prepotovali že vso
Slovenijo, saj je vsako leto lokacija drugačna. Letos se bodo
odpravili na Štajersko, točneje v Dobrno, kjer se bodo od 5. do
11. avgusta v tamkajšnjih termah naužili pozitivne energije ob
kakovostnem glasbenem izobraževanju.
Letošnji seminar nabožnih in posvetnih pesmi bo vodila prof.
Damijana Božič Močnik, ki spada v sam vrh slovenskih dirigentov.
Vzporedno bo potekal tudi tečaj za organiste. Orgelsko tehniko
bo letos izpopolnjeval priznani ljubljanski stolni organist prof.
Gregor Klančič.
Kot na va dno bodo dopoldnevi namenjeni glasbenim vajam, med -
tem ko se bodo udeleženci tečaja v popol dne vih odprav ljali na
izlete, na katerih bodo spoznavali kulturnozgodovinske
zanimivosti Dobrne in okolice. Poletni seminar predvideva tudi
nekaj uradnih trenutkov, na katerih bodo tečajniki nastopili.
Prvi bo v farni cerkvi na Dobrini, kjer bo v četrtek, 9. avgusta,
potekal koncert orgelske glasbe v izvedbi tečajnikov seminarja.
V petek, 10. avgusta, pa bodo pevke in pevci v isti cerkvi zapeli
pri sveti maši. Sklepni del seminarja bo potekal v hotelu, kjer
bodo pevci postregli še z nekaterimi posvetnimi pesmimi, s
katerimi se bodo zahvalili mentorjem in sodelujočim.
Lansko leto so tečajniki vadili peto mašo, ki jo je napisal oče
Srečka Kosovela. Letos pa so se organizatorji za liturgični
program odločili za Venturinijevo peto mašo, posvečeno
Bazoviškim junakom, ki jo je revidiral Ivan Arh. Učili se bodo
tudi nekatere Marijine pesmi.
Prosvetni program pa predvideva Vrabčevo Kaj ti je deklica in
še nekatere Harejeve pesmi.
Tudi letos so neutrudni organizatorji poskrbeli za prevoz skoraj
sedemdesetih prijavljenih udeležencev. Avtobus na pevski
seminar bo odpeljal v nedeljo, 5. avgusta, ob 14. uri iz središča
Opčin takoj po krožišču proti Sežani. / MAN
Poletni seminar ZCPZ Trst
BODI ČLOVEK!, LETNIK 8, ŠT. 2
PRILOGA TEDNIKA NOVI GLAS
LETNIK XXIII., ŠT. 29-30 (1091-1092) / TRST, GORICA
ČETRTEK, 2. AVGUSTA 2018
Stražar pravi: “Prišlo bo jutro, četudi je noč!” (Iz 21,12)
BODI
ČLOVEK!
  dobi, ki je čedalje bolj korektna - v
družbi politično, v Cerkvi tudi
cerkveno, obstajajo tudi neke vrste
“mantre”, ki se stalno ponavljajo, vsekakor
vedno, kadar se kdo s čim ne strinja.
Seveda se nekateri ne strinjajo in ne
strinjamo s tistim, kar se v
anglosaksonskem svetu imenuje
“mainstream”. Tisto, kar se v takšnih
primerih vedno, ampak zares vedno, sliši,
pa je, da je take nestrinjajoče se ljudi strah.
Človek se potem res vpraša, ali se vseeno
ne bi ti krogi, ki so vedno in povsod za
neke novosti, tudi sami raje izmislili kaj
novega oz. bili vsaj malo izvirni. Zanimivo
je torej v družbi in Cerkvi to, da vsekakor
ni mogoče, da bi se določen del ljudi
enostavno naveličal nekih zadev, da smo
prišli do, kot je lepo dejal papež Benedikt
XVI. glede bogoslužja, “do meje še
znosnega”, le da smo to mejo očitno že
presegli. Vsekakor je zanimivo, kako se
dogaja vedno ena in ista nezrelost, ko
iščemo nekega “zunanjega sodelavca”, če
se nekoliko po novinarsko izrazimo, kar
pomeni, da je vedno kriv nekdo drug. Tako
približno so se izgovarjali med drugo
svetovno vojno in po njej nemški vojaki
(Wehrmacht), kjer so seveda bili krivi
drugi njihovih zločinov, saj so oni “samo
ubogali”, ker naj ne bi imeli izbire, a
dejstva govorijo drugače. To je torej vedno
en in isti kliše, ki pa ga zasledimo zlasti pri
otrocih, ko je za neumnosti vedno kriv
bratec ali sestrica, nikdar mi sami. Teh
strahov potem nastane
ogromno, današnja
družba, sploh medijski
svet, dejansko deluje na
podlagi teh strahov oz.
na podlagi ustvarjanja
teh strahov, tudi pri
tistih, ki teh pravzaprav
sploh nimajo, temveč le
skušajo uporabiti še nekaj zdrave
kmečke logike in razuma, glede na
to, da živimo tudi v krizi le-tega. V
takšnih primerih se sicer ustvari tudi
hipokrizija, etimološko gledano, a o
tem morda na kakem drugem
mestu. Tako je nekaj strahov tistih,
da, če si tradicionalen, se nujno
vračaš nazaj, če npr. zagovarjaš
tradicionalno družino, naj bi se
vračali v sam mitični “srednji vek” -
morda pa bi lahko naredili
referendum za vrnitev v le-tega...
Naslednji strah je v tem, da, če ne
sprejmemo treh milijonov
migrantov, bo Evropa izumrla,
verjetno zato, ker bi bilo preveč
enostavno preprečiti tri milijone
splavov na leto ali tudi spet le
zagovarjanje tradicionalne družine,
kar bi spet dvignilo rodnost in, kar
je tudi zanimivo, porok in krstov,
kar je tudi ena takšna zanimivost, v
tem primeru cerkvena. Tudi je
narobe, če se želi, da droga pač
ostane ilegalna, ker se v družbi
nekateri še vedno zavedamo, da
tisto, kar predlagajo kot “lahke
droge”, niso nobene lahke droge, saj sta
lahki drogi, seveda v zmernih količinah,
zgolj kava in čaj, ostale droge so pa bodisi
težke bodisi smrtne. Vsekakor si v teh
primerih na strani mafij in preprodajalcev,
ki naj bi v vsakem primeru uspevali. Pa
smo spet pri neki nezrelosti, ko se noče
zadev več imenovati z njihovim imenom,
pa se je treba nečemu, če tega že ne moreš
premagati, pridružiti. Stvari, ki bi bile zle
same po sebi, ni več. Zanimivo, da zdaj
tudi v Cerkvi mnogi trdijo tako, čeprav so
se še pred nedavnim strinjali s sv. Janezom
Pavlom II.. A ja, pozabil sem - živimo pač v
politično-cerkveni korektnosti.
Poleg tega pa so, vsaj za zdaj še,
vprašanje pa je, kako dolgo še,
tisti, ki so blaženi in sveti, tudi
že mrtvi - če pustimo ob strani,
da so nemalokrat bili mrtvi v
marsičem že tedaj, ko so bili
živi. Za živ (ali mrtev) primer
lahko, recimo, vzamemo
okrožnico bl. Pavla VI.
“Humanae vitae”... Zanimivo
je tudi, da, če voliš določenega,
se bo gotovo vrnil fašizem,
kakor se bodo tudi vrnili, in
sicer zagotovo, rasni zakoni, če
podpiraš nekoga drugega, ali
morda istega. V svoji zanimivi
knjigi “Misliti drugače”
(Pensare altrimenti) mladi
filozof Diego Fusaro (ki je “moj
letnik”) kot zanimivost navaja
tudi prav ta antifašizem brez
fašizma. Vsekakor lahko
vidimo, da nas je nekatere v
družbi in Cerkvi strah, ker je
strah vedno druge. Pred
kratkim sem bral neki
komentar, ki mi je le še potrdil
tisto, kar sem že veliko časa
vedel in kar že veliko časa
vemo tisti, ki naj bi nas bilo
strah (v cerkvenih krogih smo
navadno taki zelo evangeljsko
označeni!). Dobil sem namreč
potrditev, da se določena
družba začne bati oz. jo začne
biti strah tedaj, ko se odpove
svojim koreninam, ko torej nima več
trdnih tal pod nogami. Tam je bilo nekoga
strah, če rečemo s prispodobo, “črnega
moža”. Spet podoba iz otroštva. V
glavnem, strah je druge. Drži kot pribito,
ni kaj!
Andrej Vončina
V
Kratek pregled stanja družbe
Kdo se (ne) boji
strahu?
  a duhovnih vajah za najstnike sem
izvedel zanimiv poskus. Tik preden
so prvo jutro navalili na priljubljeni
lešnikov-čokoladni namaz, sem jim pod
obraz pomolil izjavo o škodljivosti tega
namaza za zdravje. Drobni tisk so
seveda z naglico preskočili, takoj
podpisali in se lotili sladkega greha.
Seveda zato niso videli zanke, ki se je
poleg slame o potencialnih reakcijah
skrivala v drobnem dopisu: da se
namreč s podpisom odpovedujejo
kosilu. Morali bi videti osuple obraze,
ko so opoldne na mizi pred seboj dobili
samo kruh in vodo. Čeprav nevede, so
svoje kosilo prodali za sladki namaz.
Seveda so mi potem tisto podpisano
pogodbo takoj izvlekli iz rok in jo pred
mojimi očmi raztrgali. Vse, da bi prišli
do kosila, do ljubega kruhka, v imenu
katerega so malo prej nekaj, česar niso
poznali, z vso vehemenco podpisovali.
Poskus je uspel, čeprav bi veliko raje
videl, da ne bi. Nad rezultatom sem se
dokončno zgrozil. Če sem prej še mislil,
da smo tudi v kriznih časih vendarle
sposobni kritičnega razmišljanja, sem
uvidel, da se nazadnje vse ustavi pri
fiziki, pri konkretnosti človekovega
trebuha.
Menda so na tak način Egipčani
prepričali Izraelce, da so ostali v domovini
suženjstva. Ko so jim dajali opravila, ki jih
nihče ni maral, ko so jih obravnavali kot
živali, ko so jim nazadnje klali otroke, niso
zbežali iz te grozljivosti, niti se jim niso
uprli, niso povzdignili svojega glasu. Ne, za
kumarice in čebulo so prodali svojo
prihodnost, varnosti in gotovosti so
prostovoljno prepustili svoje dragocenosti,
svoje vrednote so prodali za pest orehov.
Tako so ostali tam, kjer so bili, sužnji pod
svobodnim soncem, pili so kri svojih otrok
in si basali čevapčiče v goltanec. Suženj si
namreč takrat, ko se namesto za tisto, kar je
prav, odločiš za tisto, kar ti bolj koristi. Pa
četudi so razlogi za to še tako tehtni. In tega
je danes tule pod Alpami morda še več kot
tiste dni v Egiptu. Saj nekako razumem. Svet
nas je navadil živeti v vati, v udobni
varnosti. In vate se človek hitro razvadi.
Poleg vsega vata veliko stane. Vedno več.
Ne pravim, da med nami ni več nič svetega,
ne, nismo zlobneži, nismo svetoskrunci,
nasprotno, prepričan sem, da je v nas nekaj
velikega, lepega, zlatega in svetlega. Dejal
pa bi, da so naše vrednote kot ptice
zaklenjene v zlate kletke utilitarizma.
Ničesar, kar ni v našo korist, ne bomo
počeli, za nič, kar bi nam lahko škodilo, se
ne bomo borili. Vendar prav ta strašljiva
pasivnost naše načrte, dejanja in življenje
spravlja v tiho nezadovoljstvo, skrito nekje
zadaj, globoko v nas, v tišini pred večernim
počitkom, ko ugasnejo ekrani in luči, tako
prikladni, da zamotijo vtis o človekovi bedi.
Človek, ki nima ničesar, za kar bi se boril,
tudi nima pravega smisla. Zato je razmislek
o tem, za kaj se bomo v svojem življenju
borili, za kaj bomo zastavili svoje ime in
svoje življenje, če bo treba, nujen za obstoj
človeka. In ta razmislek ne bo nič kaj
kompliciran, toliko bolj težak pač. Vendar
bo dovolj že to, da bi bili ob težavah in
vprašanjih, ki nam jih na pladnju
vsakdanjika nosijo tako mediji kot naši
otroci, sposobni druge besede. Prve, pri
kateri se zmotimo, in druge, v kateri
priznamo svojo napako.
Marko Rijavec
N
Razmislek o modernem suženjstvu
Zlata kletka utilitarizma
“Dobil sem namreč potrditev, da se določena družba začne
bati oz. jo začne biti strah tedaj, ko se odpove svojim 
koreninam, ko torej nima več trdnih tal pod nogami.” 
Bodi človek!2. avgusta 201810
  ivimo v potrošniški družbi.
Tržišče zahteva vedno nove
artikle, nove in nove
reklame, vedno novo prebujanje
človekovih potreb in želja.
Utemeljitev: človek si zasluži
dobro počutje na telesni,
duševni in duhovni ravni.
“Pojdi, kamor te srce vleče”. Na
vsak način je potrebno uveljaviti
pravice, ki temeljijo na čustvih
in impulzih. S tem je človek
povsem “zvaljan” na
potrošnika.
Ta miselnost, ki je zmotna,
vključuje tudi prepričanje, da se
mora tudi Bog podrediti
zahtevam potrošniške
ideologije. Cerkev, ki je
staromodna, ki je prežeta z
raznimi škandali, ki ima zelo
nizek družbeni “reiting”, ki se
ne prilagaja modnim muham, je
tako rekoč izločena izven igre
oziroma se je iz igre izločila
sama. Nekateri menijo, da
duhovniki sodijo v zakristijo.
Drugi so bolj širokogrudni in
menijo, da je Cerkev še vedno
družbenokoristna ustanova.
Spet drugi vero izkoriščajo v
folklorne namene. Nekateri so
Kristusa zožili na enega izmed
moralnih učiteljev in gurujev.
Nekateri Cerkvi priznavajo celo to,
da je kritična vest družbe. Večina
pa je do vere in Cerkve
indiferentna. Niso niti za niti
proti; preprosto, Cerkev jih ne
zanima. Zavračajo vsako
avtoriteto. Ne zavračajo le
rimokatoliške Cerkve, da bi se
pridružili Lutru, Islamu ali kakšni
drugi nekrščanski religiji. So proti
vsaki instituciji, hočejo biti
povsem svobodni in nevezani.
Toda pozor! Vsaka stvar ima dve
plati. Če živimo v dobi
individualizma in zahteve po
polni avtonomiji človeka, zakaj se
ne bi smeli avtonomno odločiti za
pripadnost Cerkvi? Tipičen primer
“post-krščanske svetnice” je sv.
Mati Terezija. Če se v t. i. “post-
moderni” družbi vsak sam odloča,
zakaj se ona ne bi smela odločiti,
da pobira umirajoče na kalkutskih
ulicah? Zakaj se posiljene sirske in
iraške ženske ne bi smele odločiti
za rojstvo nasilno spočetih otrok,
ki sami niso krivi, da so bili
spočeti? Zakaj kristjani ne bi smeli
v restavraciji pred kosilom na glas
moliti?
Kristjani verujemo v edinost Svete
Trojice, v odnose. Smo res lahko
povsem svobodni, ko smo
nevezani in neodvisni? Ali pa je to
zgolj lažna svoboda “opranih
možganov”, ki je v službi
modernega suženjstva egoističnim
interesom, potrošništvu in
umazanemu profitu redkih
posameznikov? Mar ni prava
svoboda in samostojnost v tem, da
svobodno stopamo v medsebojne
odnose in v odnos z Bogom?
Nikakor ne gre za to, da bi zatrli
svoja čustva, svoj razum, svojo
duhovnost in svoje telo.
Nasprotno, da se oklenemo
Kristusa, je potrebno razviti svoj
razum, moč čustev, vse telesne in
duhovne potenciale.
Če je sv. Mati Terezija iz Kalkute
pokazala, da je mogoče ravnati v
nasprotju z obstoječim stanjem,
koliko bolj tako lahko ravna tudi
Bog? Jezus se lahko razodeva na
različne načine. Kdo smo mi, da bi
mu določali meje in ukazovali?
Zakaj se ne bi smel učlovečiti?
Zakaj se ne bi smel prikazati sv.
Marjeti Mariji Alacoque? Marija se
je prikazala v Lurdu, kljub
ateistični in laicistični ideologiji
takratnega časa. Ni se ozirala na
politično korektnost in ideologijo
framasonskih lož. Vedno znova je
naša obveščevalna služba, ki nam
že vnaprej, tako kot v Fatimi,
sporoča Satanove zvijačne načrte.
Še bo na svetu zanimivo!
Potrošniška družba pravzaprav
ponuja naveličanost in dolgčas.
Njena ideja še zdaleč ni genialna.
Genialnost omogoča le različnost;
različnost med moškim in žensko,
različnost med delovnim tednom
in nedeljo, neskončna različnost
med Bogom in človekom. T. i.
“dolce vita” je pognala v propad
že mnoge civilizacije. Morda
lahko do neke mere
manipuliramo s človekom in z
naravo. Kakšno življenje je, če
smo nespoštljivi do gozda, ptic,
rib in srn? Smo res srečni, če
imamo druge za norca? Je to
dosežek?
Z Bogom pa ne moremo
manipulirati. Boga ne moremo
uničiti! Pobožanstvenja ne
moremo doseči zgolj s svojimi
prizadevanji. Vere si ne moremo
izmišljati sami. Potrebno je stopiti
pod križ in prisluhniti, sprejeti
resnico. Resnica je zanimiva in
lepa. Kristus je lep. Prava vera je
lepa.
Bogdan Vidmar
Ž
  letu, ko se je začela prva
svetovna vojna, je Gilbert
Keith Chesterton napisal
svoj zanimivi antiutopični roman
“Leteča krčma” (The flying inn). V
njem si na predvečer vojne
predstavlja, da je Otomanski
imperij osvojil britanskega in
seveda vsilil šeriatsko pravo. Slika
je tako zanimiva, ker je zadeva
neverjetno preroška in kliče na
čase, v katerih smo. Irski
pomorščak Dalroy tako ostane
brez ljubljenega piva oz. alkohola
nasploh. Lord Ivywood pa je tisti
državni birokrat, ki se je spečal z
novimi oblastniki, po načelu, da,
če ne moreš proti njim, bodi pa z
njimi. Ivywood se tako po novem
udinja muslimanskim oblastem
samo zato, da bi ohranil svoj
stolček, torej svoje pomembno
mesto. Muslimani seveda
napravijo ukrep, da izkoreninijo
alkohol, kar seveda oblasti
razložijo po svoje, da namreč tako
koristijo najnižjim slojem
prebivalstva, ki bodo tako
prihranile. Alkohol je seveda samo
Chestertonova pretveza, da bi
obračunal s t. i. “naprednjaki”, ki
se od dobrih sto let niso nič kaj
spremenili, zato ima “kralj
paradoksa” lahko preroško delo.
Norčuje se iz tega naprednjaštva
ali 'progresizma', če uporabimo
današnjo tujko. Progresizem je
tisti arogantni, “znanstveni”,
hierarhični, pa seveda tudi
levičarski pristop, ki je značilen za
povojno zahodno družbo, zlasti
od konca šestdesetih let 20.
stoletja naprej, še bolj zaostren pa
je postal prav v 21. stoletju.
Chesterton je lepo rekel, da je:
“Naloga naprednjakov v tem, da
nadaljujejo z delanjem napak”.
Veliko Britanijo tako kontrolirajo
Turki, ki so zmagali v vojni, kjer je
poveljeval “največji od turških
bojevnikov, strašni Oman Paša,
enako poznan po svojem pogumu
v vojni, kakor po svoji okrutnosti
v mirnih časih”. Nadzor
prevzamejo tudi nad policijo, vse
bolj pa dobiva veljavo “neki
eminentni turški mistik”, neki
Misysra Ammon, ki zagovarja
islamske šege, kot npr. prepoved
svinjskega mesa, prepoved
upodobitev, to, da si je treba sezuti
čevlje in jih pustiti pri vhodnih
vratih, in seveda prakso
poligamije. Najhujši ukrep pa je
seveda tisti glede alkohola, ko
Oman Paša ukaže, naj uničijo
vinograde in prepovedo alkoholne
pijače. Philip Ivywood,
naprednjaški državni
birokrat, tako izda
zakon prepovedi
uživanja alkoholnih
pijač, vendar z eno
izjemo: vse krčme, ki
bodo zunaj imele napis,
pa da slednji še ne bo s
strani oblasti
odstranjen, a se bo tudi
to kmalu zgodilo, pa
seveda dve najbolj
znani krčmi, ki pa sta,
normalno, rezervirani
za tiste, ki so bolj enaki
od ostalih, torej za
parlamentarce in
oblastnike. Vsi ostali
“pubi” morajo namesto
piva in whiskeyja
gostom ponujati
limonado, čaj oz.
“saracenske pijače”, kot
jih imenuje Chesterton.
Dalroy se tako pri
Ivywoodu pozanima,
ali je zadeva zares taka: “Torej
bom lahko, kjerkoli bom našel
napis krčme, ki ga policija
dovoljuje, vstopil in spil kozarec
piva, ki ga prav tako dovoljuje
policija”?. “Da, če boste še dobili
napis krčme, vendar pa upamo, da
jih bomo kmalu odstranili vse po
vrsti”. Kaj se zgodi? Dalroy izruje
iz zemlje napis krčme, ki ga pritrdi
na voz, s katerim potuje po Veliki
Britaniji in ponuja
alkohol, in sicer čisto
legalno in v skladu z
zakoni – napis je
namreč veljaven.
Počasi se ob njem
začnejo zbirati
somišljeniki in tako
počasi nudijo zanimiv
odpor proti krivičnim
oblastem in
opozarjajo otopelo
družbo ljudi, ki jim
slepo sledijo in se tako
zlahka odpovedo
svojim koreninam.
Sčasoma pride do
upora Britancev,
najprej proti
Ivywoodu, potem pa proti Turkom
samim. Oman Paša tako obleži
mrtev, obrnjen proti Meki, krčme
pa se spet lahko normalno
odprejo. Chesterton seveda nikdar
ne predstavlja lahkega branja,
potreben je podvig, vendar pa že
govori o tovarišiji naših časov med
levico in islamisti, o fenomenu, ki
ga še do leta 1980 v Evropi
praktično nismo poznali. Tudi
Ivywood ima islam za “veliko
religijo” in za “religijo napredka”.
Poziva tudi k popolnemu
poenotenju krščanstva in islama,
kar bi poimenovali “Chrislam”, to
pa je termin, ki ga v
anglosaksonskih deželah resnično
zasledimo dandanes! V knjigi
imamo tudi trendovskega
duhovnika, ki poziva k temu, da bi
v katedrali sv. Pavla postavili novi
simbol tega, “neke vrste dvojni
emblem... kombinacijo križa in
polmeseca”. Pustimo genialne
Chestertonove opazke glede
določenih muslimanskih navad
glede žensk in stopimo k tistemu,
kar je genialno napovedal za našo
dobo. Ivywood pravi: “V stoletju
ali dveh bomo lahko videli, kako
islam povsod podpira
prizadevanja za mir, znanje in
reforme”. Zanimivo, kako Lord
vidi “Azijo v Evropi”, ravno to, kar
se z migracijami tudi dogaja in se
je v določeni meri že zgodilo, še
pred tem pa ne samo z
migracijami, temveč s
propagiranjem Azije. Tisto, kar je
genialno pri Chestertonu, ni to, da
bi krivil islam za vse skupaj, kar je
morda napaka določenih v naših
časih, temveč krivi po eni strani
našo naprednjaško družbo, v
bistvu pa evropskega človeka, ki je
iz svojega srca izkoreninil
krščanskega Boga. Lahko, da bo
kdo zaradi tega užaloščen, a
krščanski Bog ni isti kot
muslimanski, a povejte to našim
vrlim naprednim silam. V končni
meri Chesterton pokaže na to, da
je islam slab le toliko, kolikor je
slabo krščanstvo – slab je, ko
nasprotuje pravicam in
svoboščinam Zahoda. Chesterton
namreč posredno pove, da je pravi
resni odpor tudi tisto pravo
življenje za človeka, to pa je
krščanstvo, a tisto pravo, ne
liberalno, progresistično,
modernistično in še kakšno.
Vprašanje je namreč, koliko časa
bodo Britanci lahko svobodno pili
pivo v svojih krčmah, preden bo
prišel drug zavojevalec.
Andrej Vončina
V
Leteča krčma, islamizem in družba
Chesterton je že vse
napovedal!
Vere si ne moremo izmišljati sami
Je Bog naš ujetnik?
Gilbert Keith Chesterton
Bodi človek! 2. avgusta 2018 11
  a ljudi mlajših generacij Bog
sicer obstaja, vendar nima stika z
življenjem in je oddaljen. Pravijo,
če bi bil naklonjen ljudem, bi bil
pravičen, ne bi bilo toliko hudobije na
svetu, predvsem pa ne bi imela tako
velike moči, da jo neredki zamenjajo za
dobro in delajo slabo brez sramu.
Zakaj Bog molči ob tolikih krivicah v
zgodovini in ne kaznuje tistih, ki
uničujejo cele skupine in narode?
Verniki bi morali vedeti, da je Bog
dober, izvir vsega dobrega, je tudi
smisel sveta, saj zgodovina in vse
dogajanje korenini v njegovi ljubeči
Previdnosti. Nekateri načini takega
vpraševanja in razmišljanja morejo
postati molitev, v drugih primerih ne
razmišljajo ali se zaprejo v strah,
obtoževanje ali celo nasilje.
Srečanje z zlom in hudobijo
Predvsem je za današnjega človeka
zlo velika neznanka, preprosto ga
odmisli, nevtralizira. Je mar zlo
ustvarilo Boga ali ga zaustavilo, mu
pokazalo, da nima kaj početi ob
naporih znanosti in določenih
miselnih krogov? Zakaj Bog ne
pokaže, da vodi zgodovino, ali se
mu zdi, da nima več kaj početi na
svetu in ga ljudje ne upoštevajo?
Mnogi trpijo, se borijo, nekateri
bežijo proč od naporov, celo v
blaženo smrt ali za dolgočasno
umiranje.
Ko sem vprašal mlade o smislu
njihovega življenja, kaj jih žene
naprej in kako se soočajo s šibkimi
točkami v življenju, z bolečino,
hudobijo, neuspehi, so rekli, naj jih
pustim pri miru, ker nočejo
razmišljati o temi. Želijo uživati ali
preživeti trenutek in odmisliti vse
drugo.
Srečanje z bolečino
Določena zgodovinska obdobja so
še posebno zaznamovana z
bolečino, hudobijo in
preizkušnjami, v drugih se te težave
ne kažejo v tej meri, vendar je dobro
biti pripravljen, ker za debelimi
kravami nastopijo suhe kraje in
modrost v tem času je
nenadomestljiva. Tam se pokaže
kakovost duhovnega življenja in
budnosti. Nekateri se zlomijo, drugi
zažarijo s svojim darom in
pripravljenostjo. Vsekakor pa je treba
preseči prepričanje, da zlo prizadene le
hudobne in se spraševati, zakaj se je to
zgodilo. Sirahova knjiga spominja, da
skušnjave in preizkušnje zadenejo zlasti
tiste, ki hodijo na pot za Gospodom.
(Sir 2, 1-6) Vsak kakovosten skok v
življenju je povezan z naporom,
opredelitvijo, marsikdaj tudi z bolečino
in nasprotovanjem.
Jezus je jasno povedal, da nesreče niso
nujno povezane z osebno krivdo in
grehom, toda dogodki, ki jih
doživljamo, nam lahko pomagajo
odpirati oči in se spreobrniti.  (Lk 13,1-
5) Gospod ni zanikal obstoja in teže
hudobije, ta spremlja življenje in ga
ovira. Pomembno pa je brati tek
zgodovine in se v njem pravilno
odločati. Mnoga znamenja časa kažejo
naraščanje hudobije v odnosih med
ljudmi in družbi. Danes je svetovni mir
na zelo tenkem ledu. Nekatere
napovedi govorijo o težkem konfliktu,
ki je pred nami. Temeljno vprašanje ni
obstoj zla, ampak to, da ne pademo v
njegove roke, da ne začnemo z njim
misliti, delati, čutiti.
Bog stopa v zlo in bolečino
Na paradoksen način stopa Bog v
človeško bolečino in zlo, da bi prav iz
tega svojega nasprotja prinesel moč za
izhod in osvoboditev. Z mnogimi
razodevanji v svetu je želel in želi
pokazati, da to ni nekaj normalnega na
svetu. Zlo ni isto kot dobro, nahaja pa
se v odnosih in pri posameznikih, ki
nanj pristanejo. Za oblikovane vesti bi
moralo biti dobro merilo delovanja in
presojanja pri ljudeh. Svet je ustvarjen
kot dober, urejen, lep. Zlo pa ni samo
pomanjkanje dobrega, ampak je upor,
zavračanje življenja, odnosov, sprave.
Posebnost razodetja v krščanstvu je, da
se je Bog približal človeštvu tam, kjer
ga je zavračalo ali se skrivalo pred njim.
Zato se je približal v stanje človeške
bolečine, ki jo je povzročila hudobija.
Stopil je v stanje, ki ni normalno in
proti naravi, človeku in Bogu. Tako je
postal v tem stanju drugačen in ga
hudobija in smrt nista mogla ujeti ter
osvojiti. Bog življenja je tako pristal v
smrti, kot je zapisal sveti Irenej.  (Proti
herezijam, IV, 20, 7)
V tišini greha in smrti je postal glas
vseh, ki so brez glasu, predvsem pa glas
proti laži in nasilju, živi proti vsem
mrtvakom. Sveto pismo pravi, da se je
spustil k umrlim in neodrešenim v
podzemlje, da bi jih popeljal k Očetu v
nebeško slavo.  (1 Pt 3,19) Prav tako se
je razodela strašna stvarnost pekla, ki je
dokončen in brezpogojen upor Bogu in
njegovi resnici. Protestantski teolog Jür-
gen Moltmann je zapisal, da ne ob-
tožujmo Boga za trpljenje na tem svetu,
ampak v imenu Boga protestirajmo
proti trpljenju in tistim, ki ga počenja-
jo.
Nekateri so prepričani, da so človeške
korenine slabe in z negativnostjo
gledajo na življenje. Namesto da bi se
borili proti njemu, stopijo vanj in ga
širijo naprej. Bog nas ne rešuje na tak
način, ne manipulira s stvarjenjem, da
bi odpravil zlo, ampak premaga zlo, da
stopi vanj in ga v svoji ljubezni strpi do
kraja. Na križu se je iz nakopičene
hudobije, ki se je postavila proti najbolj
Dobremu, porodilo odrešenje po
ljubezni in odpuščanju. Jezus je na poti
trpljenja ohranil notranjo zbranost in
postal Jagnje, ki se je žrtvovalo za svet.
Njegova zvestoba in dar življenja sta
bila močnejša od zla. Predvsem pa
pokorščina Bogu, ki je največja daritev
in smrtni udarec zlu. Zlo ga je
prebodlo, prelilo njegovo kri, vendar ga
ni zastrupilo in umazalo.
Bog trpi s človekom
Ko nas vprašajo, kje je naš Bog,
odgovorimo, da je na križu. Ko je prišel
na svet, da bi nam prinesel življenje,
smo ga zavrnili in umorili, on pa je to
hudobijo spremenil v dar novega
življenja. Janez Pavel II. je zapisal, da se
ni zgodilo odrešenje po trpljenju,
ampak je bilo odrešeno samo človeško
trpljenje. (Apostolsko pismo
Odrešenikovo trpljenje) Človeško
trpljenje je postalo trpljenje Boga, ki ga
je prevzel nase. Vanj so povzeta vsa
človeška trpljenja, v Kristusu nam je
Bog blizu na človeški način in sotrpi z
nami. V Kristusu se je razodel obraz
Boga, ki ne rešuje z močjo, ampak s
šibkostjo in trpečo bližino.
Ne samo, da je v Kristusu Bog stopil v
človeško trpljenje in ga spremenil v dar
odrešenja od vseh oblik suženjstva in
neživljenja, ampak je s tem trpljenjem
tudi blizu trpljenju sveta. Veličina
njegove ljubezni je v ponižanju in
izpraznjenju na raven drugega,
ubogega, reveža, nasprotnika,
zasvojenca. Medtem ko se druge religije
rojevajo s tem, da nosijo pred močnega
Boga človeško nemoč, Kristus razodeva
Boga ljubezni v njegovi žrtvi in ljubeči
šibkosti. Tam spreminja trpljenje v
ljubezen in odrešenje. Veliki trpin
Bonhöeffer je zapisal, da Sveto pismo
vodi človeka k nemoči in trpljenju
Boga, samo trpeči Bog. Samo trpeči
Bog more pomagati ljudem, ki so v
eksistencialni ter duhovni stiski.
Krščanski človek tako sprejema svojo
poklicanost, deli Božje trpljenje v
odnosu do sveta, ki je brez Boga.
Kristjani smo poklicani k sočutnosti, da
delimo trpljenje Boga v življenju sveta.
S tem se izročamo Bogu in svoje
življenje združujemo s Kristusom, kar
je v duhu njegove molitve v vrtu
Getsemani in na križu. Če se nam zdi,
da nam Bog ne pomaga, moremo vsaj
pomagati Bogu v trpljenju za svet. Tako
moremo kljub bolečini in temi odkriti
vsaj košček Boga v nas in njegovo moč,
ki spreminja trpljenje v dar ljubezni.
Najbolj težke točke življenja lahko
postanejo priložnost za pomoč Bogu v
njegovi skrbi za svet. Ta zvesta bližina v
ljubezni postane dejavnost in
sočutnost. Sveti Pavel pravi: “Zdaj se
veselim, ko trpim za vas ter s svoje
strani dopolnjujem v svojem mesu, kar
primanjkuje Kristusovim bridkostim,
in to v prid njegovemu telesu, ki je
Cerkev”.  (Kol 1,24)
Rojevanje življenja
V tem smislu se moramo za mnoge
velike korake v zgodovini obrniti k
ženskam, pri katerih se vedno začne
novo življenje. Po grehu in padcu
prastaršev je bila napovedana žena, ki
bo rodila nov zarod in premagala
zlobo.  (1 Mz 3,15) V Izraelski
zgodovini sta bila rojstvo in
osvoboditev povezana z rojevanjem
nekaterih žensk. Čeprav so Egipčani
zahtevali, da babice pomorijo vse
hebrejske dečke, so nekatere Hebrejke
rodile, preden so prišle babice, in
ohranile svoje otroke. Hebrejke niso
bile kot Egipčanke, bile so polne
življenja in ga želele ohraniti. Zelo
pomemben je odprt odnos do življenja.
Že po naravi ne morejo matere zatreti
novega življenja, potem ko so ga toliko
časa nosile pod svojim srcem. V
sodobnem svetu se odvija nasprotna
miselnost, po kateri morajo umreti vsi
nepopolni in nezaželeni otroci. Do
nedavnega smo še srečevali
mongoloidne in podobne otroke,
danes taki otroci ostanejo v hišah
smrti. Mar niso delali podobno nacisti,
ko so hoteli obvarovati čisto arijsko
raso?
Za življenje je bila odprta Mojzesova
mati. Ne poznamo njenega imena,
vendar je vse naredila, da je ostal pri
življenju sin, ki ga je rodila. Po Božji
previdnosti je prišla k Nilu faraonova
hči in poskrbela za tega otroka. Dala ga
je materi v oskrbo, da ga je potem
poslala na dvor. Mojzesova sestra
Mirjam je budno pazila na svojega
bratca, ki je ležal v pletenici na reki.
Posredovala je med faraonovo hčerko
in dojiljo, ki je bila Mojzesova mati.
Faraonova hčerka je našla otroka in se
zavzela zanj. Pri tem je pokazala svojo
materinsko skrb in pogum. Vedela je,
da je bil deček hebrejskih staršev,
vendar je bila odločitev življenja bolj
pomembna od državnih zakonov v
Egiptu. Podoba faraonove hčerke kaže,
da more Bog narediti dobro iz slabega.
Iz istega poslopja, kot je prišlo naročilo
za smrt, je prišla tudi pripravljenost za
rešitev in življenje.
Vse te in še mnoge druge žene kažejo
veliko odprtost za življenje, da je
njihova občutljivost do življenja
podoba Božje dobrotljivosti in
usmiljenja do
človeštva. Ta
ljubezen je ohranila
toliko življenj, v njej
je pogum za dobro
in odprtost za
življenje, ki je dar
od Boga. Vrhunec
na tej poti
predstavlja Marija,
ki je sprejela Božjega
Sina na svet in
pripravila obnovitev
življenja na vseh
ravneh. Po njem se
je ustavilo
zastraševanje
hudobije in smrti,
ker je s svojo
podaritvijo
premagal vse oblike
neživljenja.
Bog namreč na
skrivnosten način
vodi dogajanje
zgodovine, še
posebno tedaj, ko se
mu ljudstvo odpre
in sledi njegovi volji. Pomembno bi
bilo, da bi tudi današnje babice in vsa
ginekologija poslušala Boga in ne zgolj
sebičnih odločitev staršev, ki se bojijo
imeti še enega otroka ali jim je spočetje
prekrižalo njihove ekonomske načrte.
Za to so tudi v današnjem času
potrebni preroki in osvoboditelji. V
vseh časih kliče in budi take osebe.
Pogosto se vidi, da se njegovi predlogi
ne skladajo s tistimi, ki želijo krojiti
javno mnenje v smeri razpuščenega
uživaštva in lenobe. Vendar se mora
vsaka generacija odločiti, ali mu bo
sledila ali pa bo izbrala kulturo smrti in
zamudila svoje zgodovinsko
poslanstvo. Otroci so v vseh časih,
zlasti pa še danes, izraz življenja, vere in
upanja. Božja slava se razodeva po živih
ljudeh, ki izpolnjujejo njegovo voljo, je
zapisal sveti Irenej. Sveti Gregor iz Nise
pravi, da Božja previdnost deluje tudi
po tistih, ki so jo hoteli ovirati. Mojzes
je bil močnejši od zakonov smrti, ki je
hotel pomoriti hebrejske dečke. Po tej
previdnosti je ostal pri življenju,
dosegel visoko izobrazbo in mogel
kasneje izpeljati ljudstvo v svobodo.
(Mojzesovo življenje, II, 308) Bog je
skrivnosten, vendar učinkoviti
sodelavec vseh pozitivnih dejavnosti v
zgodovini. Deluje po vseh, ki se pustijo
voditi Duhu ljubezni. Babice so
obnavljale življenje, faraonova hči je
rešila Mojzesa, reka Nil je pri tem
pomagala. V tem se razodeva ironija
zgodovine, ki kljub tolikim nasprotjem
izpolni Božje načrte in ohranja
življenje. Včasih tudi nasilje in krutost
sprožita odločitve za osvoboditev in
izhod. Najhujše je uspavanje v nemoči,
majhnih užitkih in splošni
zaslepljenosti.
Rešeni iz smrti
Mojzesova mati ni več mogla skrivati
dečka doma, zato je vzela košaro iz pa-
pirusovih listov, jo premazala s katra-
nom in vanjo položila dečka, da je pla-
val med ločjem v Nilu. Hebrejsko ime
za košaro (tebat) je isto kot za ladjo.
Noe je zgradil ladjo, da je po njej rešil
živali in človeštvo. Tudi Mojzes je bil
rešen iz vode, kar pomeni njegovo ime.
Kdor je osvobojen smrti, more postati
rešitelj drugim. Neprestano se moramo
boriti s teminami, odtujitvami in
smrtjo, da bi mogli zaživeti polno,
osvobojeno življenje, kar je v krščan-
stvu kultura krsta.
Mojzes je v izraelski zgodovini tisti
mož, ki je sodeloval z Bogom, čeprav se
je kregal z njim, dvomil, se otepal svo-
jega poslanstva, ga je vendar sprejel in
izpolnil. Moral je izstopiti iz vrste, iz
varne anonimnosti pustinje in iti pred
faraona, posredovati za ljudstvo in ga
odločno izpeljati v svobodo. Na tej poti
je videl velike čudeže in potem hodil z
ljudstvom po puščavi od oaze do oaze,
dokler niso drugi prevzeli tega vodstva.
Če preberemo Mojzesovo ime z druge
strani, dobimo ime Boga. Mojzes je de-
lal in živel v imenu Boga. Bil je njegov
poslanec, po njem je Bog govoril,  (3
Mz 12,8) dihal je njegovo Besedo osvo-
boditve v času, ko se je zdelo že vse iz-
gubljeno in da je Bog oddaljen.
Živeti poslanstvo preroka
Mojzes je imel enkratno poslanstvo v
zgodovini odrešenja, podobno ga ima
tudi vsak človek. Ob Mojzesovi izkušnji
moremo pogledati na svoje življenje in
delo, ki ga opravljamo. Živimo v času
kulture smrti in uživaštva. Na mnogih
ravneh pristajamo na smrt, ne le pri
zakonih, ki podpirajo prekinjanje
nezaželenih nosečnosti. Sicer se
imamo za solidarne, vendar ljudi, ki jih
ne želimo, ker so drugačni in
obremenjujoči, puščamo daleč stran za
ograjami naše komodnosti in ne
želimo, da bi motili naše grenko sladko
uživanje.
Mojzesa je ohranila pri življenju
njegova mati, varovala ga je sestra,
faraonova hči ga je vzela k sebi na dvor
in ga pripravila za veliko poslanstvo.
Tako kot Mojzes smo dolžniki
mnogim, ki so nas pospremili v
življenje in nam stali ob strani, da smo
odrasli in začeli delovati. Te
zgodovinske poti so zanimive in
poučne, kažejo na sodelovanje z
Bogom, ki ni pozabil na človeštvo. Ko
se zdi, da vera nima več moči in Jezus
ni odrešenik, da krščanska vera ne vodi
v svobodno prihodnost, nas spodbuja
izkušnja ljudi iz zgodovine odrešenja,
da gremo naprej proti Rdečemu morju
in po čudežu prehoda v puščavo, da bi
se prečistili v določenem obdobju za
novo življenje v domovini. Vsak, ki
stopi iz vrste in spregovori, mora
računati na nasprotovanje in
zasmehovanje, vendar drugače ne gre
naprej.
Mojzes je bil človek globoke vere in
verske izkušnje, pogovarjal se je z
Bogom in z njim oblikoval svoje
predloge rešitve. Ob tem pa se je tudi
kregal in boril. Morda je bil v veri bolj
trden in močan oče Abraham, vendar
je bila Mojzesova vera kljub temu trdna
in dejavna. Prav zato je tako blizu
sodobnemu človeku, ki se krega, bori,
išče. Pri tem pa mu manjka izročitve.
Mojzes je bil kljub šibkosti pogumen,
mehak in vztrajen, da je šel naprej tudi
tam, kjer po človeški pameti ni bilo
rešitve. Upanje ni zelena pot, kjer vse
gladko teče, ampak neprestana hoja, ki
jo Gospod podpira. On tudi postavlja
cilj. Karl Rahner pravi, da je pogum
tesno povezan z vero v Boga kot
Drugega. Človek je poklican, da
svobodno zaupa drugi svobodi in je ne
sprejme kot nekaj nevarnega, ampak
kot tisto, kar rešuje. Po drugem smo
rešeni, sami smo izgubljeni.
Vera je povabilo k premiku, izhodu, k
tveganju. Nedejavna vera se zasedi in
obnemore. Le v odprtosti za izhod
moremo zaupati Gospodu, da nas bo
peljal v življenje in nam stal ob strani.
Veliko ljudi se nam bo pridružilo, ker
življenje ne more zaostati. V veri
moramo živeti dve dejanji zaupanja:
sebi in Njemu, ki nam prihaja naproti.
Človek, ki pomaga Bogu v sebi, se
odpre tudi njegovi pomoči. Tako more
postati njegov pomočnik pri
osvoboditvi in obujanju življenja.
Primož Krečič
Z
V tišini greha in smrti je postal glas vseh, ki so brez glasu
Kako danes sodelovati z Bogom?
Aktualno2. avgusta 201812
  bjavljamo dopis gospo-
da Alda Jovana, v kate-
rem avtor dopolnjuje tri
prispevke našega cenjenega sode-
lavca g. Andreja Vončine o seku-
larizaciji. V zapisu avtor želi po-
dati objektivnejšo osvetlitev pro-
blema sekularizacije.
V miselno nekoliko preskaku-
jočem diskurzu nas Andrej
Vončina (A. V.) v svojih treh pri-
spevkih, objavljenih v Novem
glasu 10. maja, 17. maja in 2. ju-
nija, vodi okoli zanj nekakšne
idejne “vrele kaše”, ki je v svetu
in tudi med nami pridobila ime
“sekularizacija”. Navedel je tudi
pomene te besede, ko se je beseda
“sekularizacija” uporabljala v do-
ločenih ožjih okvirih; kot oznaka
za začasen izstop iz redovniškega
življenja oz. za vračanje cerkvene
lastnine v lastništvo “sveta”. Da-
nes “sekularizacijo” razumemo
mnogo širše: kot proces, sesta-
vljen iz več tokov, ki se nam v di-
namikah življenja človeštva kaže
vedno bolj kot nekak univerzalen
proces, povezan z religijami oz. z
ideologijami. Prav ste prebrali; se-
kularizacija ne zadeva samo reli-
gij, temveč tudi ideologije. Oboje
so pravzaprav istega reda.
Skušal bom odgovoriti na njego-
va izvajanja o sekularizaciji, ker
menim, da je v zmoti glede nje.
Njegove neposredne navedbe
bom pisal ležeče.
Kaj je pravzaprav “sekularizaci-
ja”? Pomene, ki jih je beseda se-
kularizacija dandanes pridobila,
ne moremo izvajati samo iz po-
mena besede “saecularis” v smi-
slu sveta oz. posvetnega, temveč
tudi v pomenu veka, to je daljše
dobe, za katero so stari latinci
prav tako uporabljali besedo “sae-
culum”. Saj se še spomnimo “sae-
cula saeculorum”, s pomenom
“na veke, vekov”. Poenostavljeno
rečeno: “Ni samo svet naredil
'svete' reči posvetne, tudi čas jih
je spremenil”. Seveda ne čas in
svet sam po sebi, temveč v svetu
in času delujoči človek.
Andrej Vončina v svojih prispev-
kih ne pojasni bistva procesa se-
kularizacije, temveč skuša ta pro-
ces ideološko/religijsko diskvali-
ficirati. Navaja npr.: “Do definici-
je našega procesa (sekularizacije -
m. o.) pridemo postopno. Če je
komu všeč ali ne, je treba dejati,
da je sekularizacija zlasti in predv-
sem svojevrstna vojna, in sicer re-
volucionarna, zato pa tudi pod-
talna ali pritlehna. Vsebuje seve-
da tudi t. i. propagando, a je ta le
vrh ledene gore…”
S sekularizacijo poveže laičnost
oz., kot se izrazi: mit “laičnosti”.
“Laičnost” je po njegovem kon-
cept, ki je nastopil, kot posledica
sekularizacijskega procesa, saj je
vedno tako, da revolucionarji pra-
vo “orožje”,  (ki ni nujno le vo-
jaško, v smislu pušk, bomb in ra-
ket) uporabijo šele potem, ko so
gotovi svoje zmage. Zanimivo!?
Očetje II. Vatikanskega koncila v
Dogmatični konstituciji o Cerkvi
(Lumen gentium- C) v 4. poglav-
ju s povsem drugačnim spošto-
vanjem govorijo o laikih v Cerkvi.
Ali smo prišli v čas, ko odnos, do
laikov v Cerkvi oz. družbi, lahko
opredelimo kar osebno volunta-
ristično?
Moti ga tudi “dialog”. V svojem
2. prispevku (Novi glas 17. maja
2018) navede: “…Če torej pogle-
damo sredstvo razprave, potem je
tisto, kar je pomembno, to, da se
razpravlja. Tu je pomembna
ključna beseda novega jezika, ki
je “dialog”. Važno je torej “imeti
dialog”, “biti v dialogu”… Jasno,
O
Odmev na tri prispevke g. Andreja Vončine v našem tedniku 
S kot Sekularizacija! Kako je s tem?
da niso važne vsebina, resnica, re-
sničnost, temveč le še “dialog”.
Namen ni priti do nečesa, do ne-
kega cilja, temveč samo to, da se
ima “dialog”. Ta brezciljnost je pa
še ena vsebina sekularizacije, ki
že kaže na njeno definicijo, torej,
kaj sekularizacija je”. In nadaljuje:
“Sekularizacija je pomik do-
ločene družbe iz takšne, ki je te-
sno poistovetena z verskim pogle-
dom na svet in človeka ter goji to-
vrstne vrednote, ki jih jemlje
za del lastnega bistva, do tega,
da za svoje sprejme nereligioz-
ne ali celo proti verske vredno-
te in posvetne (sekularne) in-
stitucije. Na kratko – središče
ni več Bog, temveč svet”.
Rektor Doma katoliške prosve-
te v Tinjah na Koroškem g. Jože
Kopeinig izdaja informativno
revijo Dialog in poudarja po-
men dialoga. V vsakem
občestvu, verjetno še posebno
v verskem, je dialog nujno po-
treben. Seveda moramo biti
sposobni dialoga in tudi od
nas je odvisno, ali smo v dia-
logu uspešni.
O zgoraj citiranem odstavku, v
katerem Andrej Vončina vse-
binsko opredeli sekularizacijo,
pa je potrebno nekaj več reči.
Sekularizacija nikakor ni pro-
ces, značilen za obdobje po II.
svetovni vojni, kot meni A. V.,
ali, da bi bil Martin Luther ne-
kakšen oče sekularizma, kot A. V.
razume francoskega katoliškega
misleca Jaques Maritaina. Sekula-
rizacija je z religijami/ideologija-
mi vedno povezan proces! Vsaj
dva glavna toka tega procesa lah-
ko spremljamo v zgodovini reli-
gij/ideologij. Sicer sta med seboj
povezana, a obenem dokaj avto-
nomna. Na eni strani gre za
trdnost (religijsko/ideoloških) ve-
rovanj oz. religijskih prepričanj
pripadnikov religijskih oz. ideo-
loških skupnosti, ki se v procesu
sekularizacije manjša in izgublja.
Danes iz poznavanja zakonitosti
življenja človeštva vemo, da so re-
ligije kot prvotne ideologije člo-
veških rodov oz. človeških skup-
nosti izraz bioloških sil znotraj
edinic človeške vrste, kar so rodo-
vi oz. druge osnovne skupnosti.
Če rečemo sodobneje, religije so
izraz rodovne oz. skupnostne “bi-
ti” v funkciji preživetja, ohranjan-
ja identitete ipd. Seveda je moč
rodovne “biti”, iz katere izhajata
potrebna “agresivnost” in spo-
sobnost preživetja, ohranitve
identitete in temeljne neodvisno-
sti, ob soočenju z drugimi rodo-
vi/skupnostmi, kot nas uči zgodo-
vina, relativna, četudi je to, nam-
reč, preživetje, ohranitev identi-
tete in podobno, za pripadnike
rodu/skupnosti “absolutum”. Za-
to taka močna vezanost na vero-
vanja/prepričanja rodu/skupno-
sti. Vendar, kot rečeno, moč vero-
vanj in iz njih izhajajočega etosa
je relativna, omejena. V največji
meri je odvisna od moči
rodu/skupnosti, seveda tudi od
medrodovnih/medskupnostnih
povezav. To nam kaže zgodovina.
Narodi/ ljudstva, ki so bili s strani
močnejših rodov/skupnosti npr.
pokristjanjeni ali islamizirani, so
se uklonili moči teh, ki so jih po-
kristjanjevali oz. islamizirali.
Začel se je spreminjati njih vero-
vanjski odnos do starih, domačih
“bogov” in do starih religijskih
obredov. Ti zanje niso bili več ne-
kakšen “absolutum”, kar so pred
tem bili. Postavi se vprašanje:
“Kakšen verovanjski odnos so ta
ljudstva vzpostavila do novih 'bo-
gov', do novih obredov in religij-
skih institucij”?. Nedvomno smo,
glede na tako dinamiko, zamen-
javo starih verovanj z novimi, že
imeli opraviti z določeno vrsto se-
kularizacije. Grkom npr., ki so
imeli zelo izdelan religijski si-
stem, se je pod prevlado Rima pa
tudi dokaj agresivnega krščanstva
njih religijski sistem sesul. Vemo,
da so formalno postali pravoslav-
ci. Toda, kakšno religioznost,
predvsem v smislu, kakšne religij-
ske postavke (dogme) so sprejeli
in kakšne opustili? So intimno
vzpostavili? Nekaj podobnega se
je dogajalo še marsikateremu na-
rodu in ljudstvu. Taka množična
prekrščevanja so s stališča avten-
tične religioznosti zelo vprašljiva
zadeva. Je pa to res, bolj kot ne,
preteklost.
Novodoben upad religijskih vero-
vanj v modernem svetu pa ni po-
vezan z, recimo temu, “religiocid-
nim” delovanjem, predvsem mo-
noteističnih religij, ene proti dru-
gi, kot je šlo pri spreobračanju na-
rodov in ljudstev, temveč za to, da
je razvoj družbe, ki jo imenujemo
modernizacija, zagotovil človeku
več zaščite, varnosti ipd., da po-
sameznik ni več tako osebno vpet
in odvisen od rodu/skupnosti, ki
mu že kot, četudi pasivnemu,
državljanu vse to zagotavlja. Boga
religije, kot mu je bil predstavljen
in oznanjan s strani duhovniških
institucij teh religij, ni več
doživljal kot nujno potrebnega,
saj se je doživljal v tem svetu var-
nega in zaščitenega. Ta vidik naj
bi izpostavljal v svoji knjigi “A Se-
cular Age” (Sekularna doba), izd.
2009, ameriški filozof in sociolog
Charles Tailor, kot razberem iz in-
ternetne predstavitve njegove
knjige. Tailor naj bi videl da-
našnjo sekularizacijo, povezano
predvsem s sodobnim družbe-
nim in osebnim življenjem in ne
kot posledico prosvetljenstva in
ne kot posledico analize religije
po prosvetljencih in njih nasled-
nikih. Tailor vidi, obravnava
namreč predvsem ameriško
družbo, ta problem, kot socio-
loški in povezan s spremembo
mentalitete najprej protestantske-
ga vernika, ki se doživlja v odnosu
do sveta in Boga, recimo temu,
bolj suvereno.
Nedvomno pa obstaja tudi drugi
tok sekularizacije, ki je povezan z
razumskimi uvidi o naravi religij,
o oblikovanju podob Bogov reli-
gij. In v tej zvezi tudi o verodo-
stojnosti oz. o resničnosti takih
verovanj oz. prepričanj. Nič ne bo
pomagalo zaničevanje takih iskal-
cev Boga in “božjega”, kot je bil
npr. protestantski teolog Rudolf
Bultmann, po mnenju mnogih,
eden najboljših poznavalcev
evangelijev, ki je v evangelijih vi-
del predvsem človeško besedo o
Bogu.
Ni potrebno citirati tujih avtorjev.
Pokojni, vrhunski slovenski teo-
log, dr. Vladimir Truhlar, ki se je
zelo prizadeval za uveljavitev du-
ha in besede II. Vatikanskega cer-
kvenega zbora v slovenski Cerkvi,
je v svoji knjigi “Katolicizem v po-
globitvenem procesu” (izd. Mo-
horjeva družba-Celje 1971 v svoji
redni zbirki) v
49. pogl. “Seku-
larizacija sveta”
takole opredelje-
val sekularizaci-
jo. Zaradi neka-
terih njegovih
poudarkov ga
malo več citiram
(tudi njega v
poševni pisavi):
Z desakralizacijo
je v zvezi sekula-
rizacija. V njej
gre za proces, v
katerem so člo-
veška naziranja,
navade, nravi,
družbene obli-
ke, stvari in ose-
be trgajo iz opre-
delitve in zasege
po religiji, po ve-
ri. Izid tega pro-
cesa je neveza-
nost, samostoj-
nost, doraslost sveta v odnosu do
religije.
V Novi zavezi med svetnimi in
ustrezajočimi verskimi območji
(veda – vera, država – Cerkev, to-
stranstvo – onstranstvo kot člove-
kov cilj) ni kakšne prevlade dru-
gega nad drugim ali izrinjanja
drugega po drugem; verska ob-
močja so nekaj čisto drugega kot
svetna in ne morejo stopiti na
mesto svetnih. Od patristike (od
časa pisanja cerkvenih očetov) do
novega veka pa se verska dejan-
stva bore za prevlado nad svetni-
mi in jih včasih skoraj popolno-
ma vsrkajo, použijejo: vera po ta-
kem umevanju vključuje in hkrati
presega vso vedo, filozofija more
biti kvečjemu 'dekla teologije';
Cerkev je del “božje države” (ci-
vitas Dei) in zato nadrejena 'ze-
meljski državi', ki more biti božji
le za »sveten meč«; človekov cilj
je v samoodtrganju od sveta in v
izključni naravnavi na onstra-
nost. Proti takemu gledanju že od
začetka ni manjkalo ugovorov; a
do pravega procesa sekularizacije
je prišlo šele v novem veku, ko so
se prirodne znanosti vse bolj iz-
popolnile, svojo dejavnost vse
bolj razširile, vse več področij in
vprašanj osvetlile ter pri tem
ustvarile vtis, da so izjave vere za
umevanja sveta odveč, če ne
zgrešene (kot v primeru Galilea
in drugih). Podobno se tudi člo-
vekova izključna naravnava na
onstranost izkazala za držo brez
prodorne moči v reševanju raz-
nih tostranskih nalog, kjer so pa
– nasprotno – neverske, tostran-
ske naravnave pokazale večjo
učinkovitost in bolj prepričale lju-
di.
Da ima svet svojo avtonomijo, da
morajo vere, Cerkev, krščanska
etika to avtonomijo priznavati, je
II. Vatikanski cerkveni zbor izrec-
no potrdil …
Bom citiral še enega slovenskega
avtorja. Naš filozof Martin Brecelj
je na Dragi l. 2002 poglobljeno
govoril o odnosu med religijo,
modernizacijo, sekularizacijo; naj
tu za osvetlitev sekularizacije citi-
ram še njegovo mnenje:
“Lahko bi se vprašali, ali sta
krščanstvo in sploh vernost nuj-
no v konfliktu z modernizacijo.
Mislim, da ne. Modernizacija ni
vnaprej nasprotna verskim in
drugačnim svetovnim nazorom,
nasprotno. Bolj je človek razvit,
večje znanje zahteva in ob tem v
večji meri potrebuje tudi odgovo-
re na temeljna vprašanja o izvoru,
naravi in smislu stvari ter s tem o
lastni identiteti. Res pa moderni-
zacija terja, da verski in sploh sve-
tovni nazori sprejemajo načelo
svobodnega in enakopravnega
medsebojnega soočanja, da so
strpni in 'razumni', kot bi dejal
Rawls (Rawls 1996, 48-66, Rawl
2001, 198-233). To je srž sekulari-
zacije. Po drugi strani pa tudi ni
videti razloga, zakaj bi verski in
drugi svetovni nazori ne mogli
sprejemati svobodnega in enako-
pravnega medsebojnega soočen-
ja, zakaj bi morali biti nujno ne-
strpni, dogmatski. Na tej osnovi
se strinjam s Hutingtonom, ko
pravi, da modernizacija ne more
'ipso facto' sovpadati z uvelja-
vljanjem zahodne in sploh
krščanskih civilizacij, pa tudi, ko
pravi, da modernizacija na daljši
rok razpira verstvom nove
možnosti (Hutington 2002, 109-
142). Toda za razliko od ameriške-
ga politologa mislim, da moder-
nizacija ne sprejema vseh verstev
oziroma vseh njihovih pojavnih
oblik, pač pa le tiste, ki so 'razum-
ne', ki tako rekoč izdelajo na zre-
lostnem izpitu sekularizacije”.
(Zbornik DRAGE 2002,142).
V zvezi s sekularizacijo je potreb-
no omeniti tudi dandanašnje re-
ligijsko/ideološko govorjenje o
“relativizmu”, celo o “diktaturi
relativizma”. Beseda relativizem
kot oznaka deluje diskvalifikator-
no in je temeljna poanta uporabe
te oznake nekako apriorno ideo-
loško diskvalificiranje označene-
ga. Problematično pa je, da se
uporablja oznaka relativizem - ne
samo za moralno-etično popu-
stljivost, t. j. za odstopanje od te-
meljnih pravil obnašanja v odno-
su do sveta in do ljudi, kar je de-
jansko hud problem sodobne
družbe, temveč se beseda relativi-
zem uporablja diskvalifikatorno
tudi za označevanje procesov se-
kularizacije, ki tečejo, kot smo re-
kli, zgodovinsko - vekovito v smi-
slu zmanjševanja proklamirane
“absolutnosti” religijsko-ideo-
loških postavk oz. v smislu zgo-
dovinske preobrazbe “absolutne-
ga” v religijah/ideologijah. Seku-
larizacija tu dejansko deluje v smi-
slu relativizacije tistega proklami-
ranega “božjega” v religijah, ki je
v resnici človeško. Sekularizacija
v tem primeru dejansko čisti člo-
vekov religiozni odnos do Boga!
Aldo Jovan
Škofijska karitas Koper
Delovni tabor Streha nad glavo v Bosni
  d nedelje, 29. julija, do
sobote, 4. avgusta, bo v
vasi Priječani v Bosni
potekal delovni tabor Streha nad
glavo. Mojstri in dijaki Škofijske
gimnazije Vipava bodo ob po-
moči predstavnikov
Škofijske karitas Banja
Luka pomagali dogra-
diti hišo družini, ki jo
je poleg revščine dole-
tela še nesreča.
Najprej je bilo dogo-
vorjeno, da bodo po-
magali pri urejanju
doma dvema sta-
rejšima moškima,
vendar se je pojavila
nova, hujša stiska. Oče
je namreč ostal sam s
petimi majhnimi otro-
ki. Pred dvema mese-
cema je 33-letna ma-
ma umrla zaradi infar-
kta, najmlajši otrok
ima 6 mesecev, najsta-
rejša hčerka pa 11 let.
Oče je bil občasno za-
poslen, vendar je zdaj
zaradi otrok doma.
Hiša je v slabem stan-
ju, socialna služba mu
je naročila, da zgradi
vsaj še eno sobo, dru-
gače mu bodo vzeli otroke. Ško-
fijska karitas Koper je iz zbranih
sredstev v postni akciji Ne poza-
bimo že nakazala 8.000 evrov za
O nakup materiala, Škofijska kari-tas Banja Luka je gradnjo žezačela, tako da bodo v tem tednu
prostovoljci postavili prizidek
pod streho.
Škofijska karitas Koper je še iz
časov vojne v Bosni pobratena s
Škofijsko karitas Banja Luka. Vsa-
koletna vseslovenska postna ak-
cija Ne pozabimo je namenjena
pomoči najbolj ogroženim
družinam v jugovzhodni Evropi,
za Škofijsko karitas Koper so to
družine, ki jih predlaga Banja-
luška karitas. Z zbranimi sredstvi
vsako leto nabavijo potrebni ma-
terial, s katerim dijaki
Škofijske gimnazije Vi-
pava in mojstri – pro-
stovoljci pomagajo iz-
brani družini. Od leta
2001 je 28 družin na
tak način dobilo
skromno streho nad
glavo. Poleg tega je v
program Posvojitev na
razdaljo vključenih 55
banjaluških otrok, kar
pomeni, da družine,
skupine ali posamezni-
ki darujejo za otroka po
25 evrov mesečno.
Hvaležnost družin je
velika, vendar cilj de-
lovnega tabora mladih
ni le pomoč, temveč tu-
di izkušnja stisk in pro-
blemov ljudi iz drugega
kulturnega prostora.
Delovni tabor Streha
nad glavo je letos osem-
najsti, v vseh letih se ga
je udeležilo več kot 200
prostovoljcev.
Vodja tabora in kontaktna oseba
je kaplan Škofijske gimnazije Vi-
pava mag. Primož Erjavec, gsm
031 800 160.
Kultura 2. avgusta 2018 13
Oliver Dragojević (1947-2018)
Poslednje slovo legende
dalmatinske pesmi
  nedeljo, 29. julija 2018,
nas je zgodaj zjutraj
prizadela vest o smrti
hrvaškega pevca Oliverja
Dragojevića, ki smo ga Slovenci
imeli za svojega. V našem
prostoru je nastopil velikokrat,
tako na Goriškem kot na
Tržaškem.
Oliver Dragojević je bil iz Vele
Luke na otoku Korčula, kjer je
preživel otroštvo. V Splitu je
obiskoval glasbeno šolo, najprej
se je učil klavir, nato klarinet in
kitaro. Prve vidnejše uspehe je
požel že leta 1963 kot pevec in
klaviaturist splitske skupine
Batali. Na tekmovanju hrvaških
ljubiteljskih pevcev je zmagal z
izvedbo pesmi Yesterday.
Festivalski debi je imel v Splitu
leta 1967, na katerem ni imel
večjega uspeha. Med letoma
1967 in 1972 je nato igral po
zahodnoevropskih klubih,
krajši čas je sodeloval z
Dubrovniškimi trubadurji, s
splitsko skupino More, poleti
leta 1974 pa se je ponovno
pridružil skupini Batali. Od
V takrat je prejel številnenajprestižnejše festivalske indiskografske nagrade, veliko
hrvaških glasbenih nagrad
porin in državno nagrado
Reda Danice hrvatske.
Njegova glasba je bila
sprva močno pod
vplivom dalmatinske
folklore, v 90. letih
prejšnjega stoletja pa je
nekoliko opustil
dalmatinski melos in se
usmeril v globalne
glasbene težnje. Posnel je
številne studijske albume
in plošče v živo. S svojim
glasom, interpretacijami
in emocijami se je
dotaknil številnih
generacij.
Od leta 1974 je bil
poročen z Vesno
Dragojević. Imel je tri
sinove, Davorja, Damirja
in Dina. Ena od njegovih
velikih ljubezni je bilo tudi
morje, ki mu je ostal zvest vse
življenje, dejansko se to odraža
v vseh njegovih pesmih.
Oliver Dragojević je v 71. letu
starosti ob 5. uri v nedeljo
zjutraj umrl v splitski
bolnišnici, leto po tem, ko so
mu diagnosticirali raka na
pljučih. Pri založbi Croatia
Records je ob Dragojevićevem
70. rojstnem dnevu izšel album
Dueti. Vanj je bilo vključenih 17
njegovih uspešnih sodelovanj,
med njimi letošnja uspešnica
Ako voliš ovu ženu, ki jo je
posnel z Željkom Bebekom, ter
skladbi Nije htjela s Kemalom
Montenom in U ljubav vjere
nemam z Gibonnijem.
Prvi večji uspeh je Oliver
Dragojević doživel na slovitem
Splitskem festivalu leta 1974, ko
je prejel prvo nagrado občinstva
s skladbo Ča će mi Copacabana.
Že naslednje leto je v Splitu
nastopil s pesmijo Galeb i ja
skladatelja Zdenka Runjića.
Šanson je postal njegov zaščitni
znak, sodelovanje z Runjićem
pa eden najbolj prepoznavnih
tandemov na hrvaški glasbeni
sceni. Med največje uspešnice
se uvrščajo Skalinada,
Malinkonija, Oprosti mi, pape,
Vjeruj u ljubav, Piva klapa ispo'
volta, Nadalina in Karoca.
Oliver Dragojević je imel
uspešno kariero tudi v
samostojni Hrvaški. V ta čas
sodi tudi njegova izvedba
Cesarice avtorja Zlatana
Stipišića Gibonnija, s katerim je
tudi kasneje veliko sodeloval,
pel pa je tudi skupaj s
slovenskim pevcem Otom
Pestnerjem, italijanskima
velikanoma Sergiom Endrigom
in Riccardom Cocciantejem ter
vrsto drugih.
Že res, da je Oliver Dragojević s
svojo legendarno skupino
  ri Mladinski knjigi je v zbirki Spo-
mini in izpovedi izšla knjiga z na-
slovom Pavel Kunaver – sivi volk, o
njegovi vsestranski osebnosti. Sin Jurij
Kunaver je z njo obudil njegovega vzgoj-
nega duha, ki ga v slovenskem
javnem izobraževalnem siste-
mu, ob 30-letnici smrti legen-
darnega vzgojitelja, močno
primanjkuje, zlasti krščanske-
ga.
Imel je karizmo navduševanja
mladine in odraslih
Legendarni profesor Pavel Ku-
naver (1889–1988) predstavlja,
obenem, začetek navduševan-
ja mladine na področju sodob-
nega skavtstva, jamarstva,
astronomije, publicistike na
Slovenskem v minulem stolet-
ju. Avtor knjige je njegov sin
Jurij Kunaver, kateremu je bil
oče velik vzornik. Prof. dr. Ju-
rij Kunaver (1933) je univerzi-
tetni profesor v pokoju, doktor geomor-
foloških znanosti, ki je svoje študente
navdušil za jamarstvo in planinstvo. Bil
je tudi član 4. jugoslovanske himalajske
alpinistične odprave na Makalu leta 1972
in avtor številnih učbenikov geografije
ter strokovnih in poljudnoznanstvenih
del.
Od Triglava z Abramom k Trentarskim
vodnikom, na Jalovec, Trbiž …
Od 10. do 16. avgusta 1907 se je prvič
srečal s “Trentarjem”, župnikom Josipom
Abramom, ter trentarskima vodnikoma
Moto in Špikom, ko se je podal od Trigla-
va čez Trento na Jalovec in čez Predel do
Trbiža. Takole je zapisal: “Obiskavši Pe-
ričnik, nas je vročega popoldneva sprejel
Aljažev dom, Knafelca, Ivana in mene.
Od tu smo prijazno kimali Triglavu v poz-
drav”. A Triglav mu tokrat ni bil naklon-
jen … Na Kredarici so čakali lepega vre-
mena do popoldneva: “Popoludne nas ni
vzdržalo v koči in Ivan, V. ter jaz smo šli
v dežju na vrh Triglava, kjer smo dobili
dva Nemca. Otožen sem sedel na sivi
pleši našega očaka, ki me je prišedšega
od daleč, tako nemilostljivo sprejel. Koli-
kokrat sem gledal od doma nanj in si
želel zopet priti na ta Slovencem nekako
božanstveni vrh, ki kraljuje vsej Sloveniji.
/... / Pozno zvečer je prišel iz Bohinja g.
Abram in z njim smo se zmenili, da jo
udarimo po maši drugi dan skupaj v
Trento …
G. Abram se je imenoval za našega vod-
nika po Kugyjevi poti. Po peščenih poli-
cah južne stene glavnega masiva Trigla-
vovega se vije ta pot in se nekoliko nad
velikim kotlom, pokritim s snegom in
prodom, obrne k tretji glavi Triglava na
desno. /... / G. Abram me je zbudil iz za-
maknjenja in nas peljal čez Komar in Me-
snič po drzno padajočih stenah proti Zad-
njici. Vsem je krasni razgled in prijetno
plezanje podelilo izborno voljo in vrisk
je sledil vrisku in harmonični ko-o-op
je stoterno odmeval od gladkih sten. In
kaj tudi ne! Saj je bilo srce polno veselja
pri pogledu na krasno divjo Trento ali
na vedno višje stoječe čuvaje Slovenije!
/... / Končno smo dospeli s sten črez
prod na krasne planinske pašnike, ki so
se menjavali s temnimi gozdi. Velediven
pogled nazaj nas je mnogokrat ustavil in
oko se ni moglo ločiti od teh krasnih go-
ra. Pri Krajcarici smo se kajpada pohladili
z mrzlo vodico in prišli ob vedno
naraščajoči Zadnjici mimo malih,
revnih koč trentarskih do Cudra v
Logu. Ker se v Trenti ni ravno bati
tatov, smo zmetali naše “tovore”
(ki niso bili ravno lahki, kar so
pričale otekle rame, moje in Iva-
nove, kajti dijak, ki mora groše po
kotih ogromne mošnje iskati, mo-
ra v nahrbtniku vsak prazen pro-
stor izpolniti) v kot med drva. G.
Abram je šel obiskat svoje Trentar-
je, mi pa zobe plombirat, namreč
v žrebljih. Cuder nam je moral pri-
nesti vse čevljarsko orodje in kla-
diva so zapela. /... / Sonce je zlatilo
gorske vrhove, ko je tu v dolini že
začel nastajati mrak. Dolgo sem
ležal skoraj nepremično in opazo-
val krasni prizor. Slednjič so začeli gasne-
ti nebotični kolosi in le še glava Triglava
se je svetila nad z vijoličasto prosojno
meglo obdano Zadnjico kakor žareča kro-
na in se jasno odbijala od modrega neba.
/... /
Opojen krasote sem šel zopet k tova-
rišema, kjer se je nabrala precejšnja
družba. G. Abram je pripeljal trentarske-
ga župnika, pridružila pa sta se še vodni-
ka Mota in Špik. Vsak je vedel kaj pove-
dati in hitro je minil večer v naročju dra-
gih planin. Ko smo se srčno poslovili od
g. Abrama, s katerim so nas po srečnem
naključju združile gore, žalibog le za kra-
tek čas, nas je kmalu za tem, v mehkem
senu ležeče, zazibalo Sočino žuborenje v
sladek sen”.
Miran Mihelič
P
Jurij Kunaver na predstavitvi knjige
Izšla je Knjiga o Pavlu Kunaverju - sivem volku
Življenje je poklonil
raziskovanju in varstvu narave
Dupini v Sloveniji in pri nas po
razpadu Jugoslavije nastopal
predvsem zaradi denarja,
drugod namreč niso redno
plačevali, a prav tako je res, da
je sam večkrat izjavil, da se je
zelo navezal na Slovence; na
novogoriško glasbeno sceno ga
je pri nas vabila direktorica
Kulturnega doma Pavla Jarc, k
nam v Gorico pa ravnatelj
Kulturnega doma Igor Komel,
ki se je z njim tudi spoprijateljil.
V goriškem Kulturnem domu je
imel vedno nabito polno
dvorano, s svojimi
pesmimi je nagovarjal
vse generacije, dejansko
lahko rečemo, da je
najbolj utelešal tisto,
čemur pravimo
dalmatinski melos, pa
čeprav je sam zrastel s
soul glasbo. Bil je
strasten oboževalec
Toma Jonesa. Če ste
imeli srečo in ste kdaj
prisostvovali njegovemu
koncertu, kateremu je
dodal še kak bis in tris, je
ponavadi zaigral s
skupino tudi kakšno
staro pesem, pri kateri je
prišla do izraza njegova
ljubezen do soul glasbe,
Stevieja Wonderja, starih
mojstrov soul glasbe in rock
and rolla.
Oliver Dragojević je s svojo
glasbo nagovarjal vse narode
nekdanje Jugoslavije, to mu je
uspelo tudi po razpadu države,
še najbolj pa je bilo to vidno
tudi med zadnjo vojno v
Jugoslaviji, ko so se narodi
vojskovali, njegova glasba pa je
nagovarjala vse in jih še vedno.
Njegova glasba, pa naj gre za
pesem Moj lipi andjele ali
pesem Piva klapa ispo’ volta,
nagovarja predvsem željo v
vsakem človeku, da bi ob morju
zasanjal, da bi se ob morju
povezal s predniki in tudi za
vedno nekam odšel, je kot
morje, ob katerem se zaveš
lastne minljivosti in večnosti
obenem.
Niti ene pesmi ni zapel Oliver,
da ne bi bilo v njej kančka
melanholije, tiste, ki nas dela
boljše, človeške, tople, tudi
ranljive, a predvsem resnične
ljudi.
Bil je rojen glasbenik, pri nas bi
mu stari ljudje rekli “pravi
godec”, saj ni bilo instrumenta,
ki ga ne bi zaigral, čeprav je
najraje sedel za klavir in vzel v
roke kitaro, njegov božanski
glas pa je bil tisti, ki je postal
njegov prepoznavni znak. Ko je
sam postal samo eden izmed
mnogih pevcev v vokalnem
sestavu, je znal pokazati, kako
se sam zaveda, da je samo
nadaljevalec bogate
dalmatinske tradicije petja; tudi
zato je večkrat s svojo skupino
Dupini pel “a capella”, brez
spremljave, ponavadi stare
ljudske, ribiške in mornarske
pesmi, a ne samo.
Bil je tudi pevec, ki se je
razdajal, dobesedno, ženo je
imel rad, večkrat je v šali dejal,
da je pevcem lepo, da pa
nastradajo žene, ker so pevci
vedno zdoma. Nastopal je
povsod po svetu, imel odmevne
koncerte na vseh celinah, izdal
je ogromno plošč. Vsak ljubitelj
njegovih pesmi ima poseben
odnos do kakšne njegove
pesmi, kar pove o Oliverju
največ.
Naj zdaj zapoje angelom, naj
mu Bog da pravično plačilo za
vse lepo, krasno, dobro, ki nam
ga je s svojo glasbo delil!
In večna Luč naj mu sveti!
Jurij Paljk
Z 2. strani
Nekaj misli o ...
  erem v časopisju, žal tudi
slovenskem, vse mogoče
stvari o svetišču na Vejni.
Resnične, izmišljene, celo
lažnive stvari. Meni se zdi to
smešno početje. Zato bom v
nekaj stavkih nanizal nekaj
svojih misli in nekaj svojih po-
gledov na svetišče na Vejni. Pri
tem bi želel le, da bi mi pri-
sluhnili slovenski tržaški ver-
niki, pa tudi Slovenci iz vse
naše dežele, iz Slovenije, Avstri-
je in od drugod, pa tudi naš vi-
kar za slovenske vernike
tržaške škofije, msgr. Tone Be-
denčič.
Prvič.
Svetišče na Vejni je danes zna-
no ne samo pri nas, ampak tu-
di v Sloveniji, v notranjosti Ita-
lije, v Avstriji in po vsej Evropi.
O tem pričajo številni avtobusi,
ki tam parkirajo, pa posamezni
romarji in turisti, ki sem priha-
jajo ne samo s svojimi avtomo-
bili, ampak tudi peš. Vejna je
tudi velika turistična pri-
vlačnost, saj je od tam prelep
razgled na ves Tržaški zaliv, na
vso našo kraško planoto, na
Karnijske in Julijske Alpe z mo-
gočnim Triglavom v ozadju.
Drugič.
Po zaslugi svetniškega kandida-
ta msgr. Jakoba Ukmarja sve-
tišče ni dobilo tistega poli-
tičnega tona, ki so si ga neka-
teri hudo želeli. Danes ima sve-
tišče na Vejni pečat mednarod-
ne duhovne razsežnosti in tako
je prav! Danes je evropska
stvarnost drugačna od
včerajšnje, povojne stvarnosti.
Tragičnih dogodkov, ki jih je s
seboj prinesla druga svetovna
vojna, je mnogo. Je huda kal-
varija, ki je prizadela vse naro-
de, države in jezike na tem
koščku sveta.
Tretjič.
Slovenci, tu mislim predvsem
na tržaške Slovence, saj gre za
tržaško škofijo, imamo v sve-
tišču svoj stranski oltar, ki je
posvečen svetima bratoma Ci-
rilu in Metodu. Podobi slovan-
B skih apostolov je v mozaikuustvaril naš veliki umetnik To-ne Kralj. Spominjam se, kako
so se meni znani tržaški du-
hovniki trudili, da je do tega
prišlo, in prav je, da tu ome-
nim naše pokojne duhovnike
Marjana Živca, Lojzeta Škerla,
Stanka Janežiča, Angela Ko-
smača, Dušana Jakomina, ki so
si prizadevali, da se tržaški slo-
venski verniki na god Cirila in
Metoda srečamo na Vejni. Da-
nes nadaljuje njihovo delo Jože
Markuža, ki je letos julija o tej
zgodovini skupaj z gospo Mag-
do Bukavec uvodoma sprego-
voril v samem svetišču, in to
pred slovesno mašo, ki jo je da-
roval letošnji slovenski novo-
mašnik Tomaž Kunaver skupaj
z zlatomašnikoma msgr. Rena-
tom Podbersičem in Francem
Pohajačem.
Četrtič.
Ko bodo (bomo) prihodnje le-
to praznovali šestdesetletnico
zgraditve svetišča, je prav, da
smo pri tem dogodku aktivno
prisotni tudi tržaški in drugi
Slovenci, ki živimo na tem
koščku sveta, saj je bilo svetišče
zgrajeno na slovenski (jusarski)
zemlji in je prav, da pokažemo
svojo zvestobo vrednotam, v
katere, kljub vsemu, še vedno
verjamemo. Zato bi si upal pre-
dlagati onim, ki so za to pristoj-
ni, da bi na stranskem oltarju,
ki je posvečen svetima brato-
ma, postavili tudi marmornato
ploščo v čast našemu blažene-
mu Antonu Martinu Slomšku,
ob njem pa podobo svetniške-
ga kandidata msgr. Jakoba Uk-
marja. Ob stranskem oltarju je
tudi slovenska zastava (menda
edina v vseh naših “zamej-
skih” cerkvah) in bi bil tako ta
prostor tudi v prihodnje kraj
naših snidenj, pa ne samo en-
krat na leto, kraj verskih slove-
snosti, slovenske besede in pe-
smi, saj je bilo to svetišče pred
skoro šestdesetimi leti konec
koncev zgrajeno na naši zem-
lji, slovenski zemlji.
Tržaška2. avgusta 201814
Številno občinstvo je v četrtek, 26. julija,
na domačem borjaču Kraške hiše v
Repnu pričakalo odprtje umetniške
razstave skupine Gmajna. Skupino
ustvarjalcev sestavlja šesterica
Kraševcev, ki so med seboj izraz
različnih kreativnih slogov. “Ustvarjalci
so pristni in obenem inovativni. Vsi pa
zajemajo navdih iz naše domače kraške
zemlje, navad in ljudi”, je povedala ena
izmed gonilnih sil kraške kulture v Repnu
Vesna Guštin.
Razstava je posvečena letošnjemu
polstoletnemu jubileju muzeja in Kraške
ohceti.
Skupina Gmajna je tokrat razstavila
skulpture iz gline in barvane tkanine
ustvarjalke Beti Starc, kamnoseške
izdelke Jerneja Bortolata, steklene
umetnine Robija Goruppija, kraške
nakite Saške Ferluga, modne kreacije s
starodavnim pridihom stilistke Tjaše
Škapin in “žive” grafike Marka Lupinca.
Razstavljene umetnine nam dokazujejo,
da ostaja kraška dediščina zelo bogata
in kljub modernim pristopom še vedno
tradicionalna.
Na odprtju je spregovoril tudi Edi Kraus,
predsednik Zadruge Naš Kras, ki že pol
stoletja neguje dragoceno kraško
dediščino. Kraus je povedal, da z veliko
vnemo podpira simbiozo med
umetnostjo in domačim gospodarstvom.
Organizatorji so na dogodek povabili k
sodelovanju
tudi čebelarja
Aleksandra
Podobnika, ki
je predstavil
svoj slastni
med, in vino -
gradnike dru -
štva Prosekar,
ki skrbijo za
ovrednotenje
tega poseb -
nega pene -
čega vina.
Aleksij Štoka,
predsednik
društva Prosekar, je poudaril, da si zelo
prizadevajo, da bi pridobili čim več
zapuščenih paštnov, ki bi jih ponovno
predali stari namembnosti oziroma
vinogradništvu.
Na večeru so z razpoznavnim kraškim
prizvokom nastopili člani glasbene
skupine Naši fantje Kraškega šopka iz
Sežane.
Kljub temu da ni poročnega para, ki
predstavlja srž Kraške ohceti, si
organizatorji želijo, da bi se tradicija
nadaljevala. Zdaj se v Repnu že mrzlično
pripravljajo na višek dogodkov, ki bodo
konec avgusta.
MAN
Prihaja jubilejna Kraška ohcet
S 3. strani
Draga, prostor ...
  omunisti so napovedo-
vali, kakšne čistke bodo
potem; v resnici pa se v
Sloveniji ni zgodilo nič takega.
Žal, pa so nekatere plasti oblasti
ostale nedotaknjene. Mediji v
Sloveniji so ostali pod nadzo-
rom nekdanje nomenklature.
Nomenklatura je demokratiza-
cijo doživela na svojih po-
ložajih in v dobršni meri nad-
zira in pogojuje medije, gospo-
darstvo, finance in šolo. Tudi v
slovenskih šolah so programi
ostali takšni, kakršni so bili pod
socializmom.
V zadnji številki revije Mladi-
ka ste objavili članek o stra-
hu v Sloveniji. Kakšni so bili
K odzivi, ki ste jih prejeli?Članek ni naletel na pozitivneodzive. Nekateri so razumeli,
nekateri pa ne. Ko sem se pogo-
varjal z znanci v Sloveniji o teh
tematikah, sem opazil, da je ta
strah, ki ga je ustvaril režim z
nasiljem v 50. in 60. letih
prejšnjega stoletja, še vedno pri-
soten in podzavestno lebdi v
slovenski javnosti.
Draga je vedno iskala svobodo
duha. Skušala je dati poguma
ljudem, da bi si upali povedati
to, kar se jim je dogajalo v ta-
kratni Sloveniji.
Če preidemo na teme le-
tošnjih predavanj Drage,
sem opazil, da boste imeli v
gosteh kar nekaj uglednih
gostov. O aktualnih temati-
kah se bosta pogovarjala Je-
rebic in Peterle.
Aktualnost je v Sloveniji težka,
pozna se socialna kriza, ki
spodjeda temelje družbe in
družine. Mislim, da je hvale-
vredno, da smo izbrali to temo
in gospoda Jerebica kot nek-
danjega voditelja slovenske Ka-
ritas in gospoda Peterleta kot
evropskega poslanca in utemel-
jitelja slovenske osamosvojitve,
da govorita o tem vprašanju. Je-
rebic zelo dobro pozna situaci-
jo in je s Karitas prisoten na te-
renu: ustanavlja domove za ma-
tere samohranilke in za potreb-
ne. Janez Evangelist Krek je dal
zelo dober zgled, ki je težil k za-
družništvu; žal, se Slovenija ni
želela opredeliti v tem smislu
in se je gospodarsko usmerila
daleč od krščanske solidarnosti.
Med letošnjimi predavatelji
bo prisoten tudi pisatelj Aleš
Štegar. Verjetno je najnovejši
obraz Drage?
Štegarja komaj poznamo, je si-
cer modernejši intelektualec,
za katerega bi lahko rekli, da
zna povezati poezijo in vino.
Potuje veliko po svetu, njegove
knjige so doživele veliko prevo-
dov. Je zelo eklektičen človek,
ki bo gotovo povedal kaj zelo
zanimivega in novega našim
poslušalcem. To bo gotovo nov
glas, ki bo prispeval k pluraliz-
mu, h katermu mi vedno
težimo.
Novinarka Erika Jazbar bo le-
tošnjo Drago uvedla s srečan-
jem o temi Pluralizem po
slovensko; medtem ko bo
Bernard Nežmah kot zadnji
predavatelj sklenil letošnjo
  o nekaj letih premora je od 23.
do 27. julija v Finžgarjevem
domu na Opčinah ponovno
zaživel oratorij. Na njem se je zbralo
16 otrok, ki so skupaj z vodjo orato-
rija, duhovnikom Metodom Ogo-
revcem, katehistinjo Marijo Štekar
in animatorji spoznavali življenje in
delo misijonarja Friderika Barage.
Na pomoč pri organizaciji
so priskočili tudi ostali sa-
lezijanci.
Oratorij je zelo popularen
med župnijskimi skupno-
stmi v osrednji Sloveniji in
zanj vsako leto pripravljajo
temo, o kateri govorijo na
vseh oratorijih po Sloveni-
ji. Letošnji oratorij je imel
geslo Le eno je potrebno,
vezna nit pa je bila zgodba
Baragovega življenja in de-
la, po katerih so otroci
spoznavali tudi različne
krščanske vrline. Izvedeli
so, kako se je Baraga
odločil za duhovniški po-
klic, in nato za njegovo misijonarsko
delo med Indijanci v Kanadi. Z
zgodbo, ki so jo v obliki radijske igre
pripovedovali animatorji skupaj z
otroki, Baragovo življenje pripove-
duje dedek Črni volk svojima vnu-
koma Radoživi ptici in Malemu gro-
mu.
Ker je Friderik Baraga deloval med
Indijanci v Kanadi, je bil tudi orato-
rij na temo Indijancev. Zato so otroci
na delavnicah izdelovali različne
predmete, ki so jih uporabljali tudi
Indijanci: izdelali so govorečo pali-
co, s katero so Indijanci določili, kdo
lahko kdaj govori (kdor je držal go-
vorečo palico v roki, je bil namreč
edini, ki je imel v tistem trenutku
pravico, da spregovori), izdelali so
lovilec sanj, ki so si ga Indijanci po-
stavili nad ležišče in v katerega so se
prijele grde sanje, tako da so sanjali
samo lepe sanje. Izdelali so poseben
inštrument in totem ter svečo.
Med oratorijem so otroci tudi veliko
prepevali s kitarami in bobni, na ka-
tere so otroci vadili že teden prej, ko
so imeli z gospodom Ogorevcem
glasbene urice.
Časa pa ni manjkalo
niti za igro: v
Finžgarjevem domu
so pripravili pravo
igralnico z mizami
za namizni nogomet
in za biljard ter za različne namizne
igre, namestili so tudi trampolin, se
igrali z žogami... Poleg tega so tudi
animatorji poskrbeli za skupne igre
in lov na zaklad.
Za zabavo je bilo poskrbljeno tudi
zadnja dva dni oratorija. V četrtek so
se odpravili v zabaviščni park Acqua-
splash, kjer so se otroci zabavali v
bazenih in se spuščali po vodnih to-
boganih, v petek pa so se šli kopat
na morje v Sesljan.
Tako so na pozitiven način sklenili
zelo uspešen teden, na katerem so
se otroci naučili marsikaj novega o
krščanstvu, poleg tega pa so gojili ra-
zlične ročne spretnosti, vse to pa so
počeli v dobri družbi.
Urška Petaros
P
  onec junija je bila v go-
steh miljske prireditve
Benvenuta Estate Tambu-
raška skupina Starabanda iz Ho-
diš (Keutschach) na Koroškem.
Na vabilo krajevnega zbora Sem-
plici note, ki je sam uvodno na-
stopil na prekrasni lokaciji Calle
Pancera ob starem obzidju, so
zaigrali razigrani tamburaši in
tamburašice, ki prihajajo iz Ho-
diš, Škofič, Bilčovsa in Celovca.
Lepo je bilo poslušati poskočne
in romantične, prešerne in
otožne priredbe narodnih in tu-
di avtorskih skladb, od starih
melodij ruskih Romov do dal-
matinskih, od slovenskih do
hrvaških, od grenko-sladkega
kola Gorana Bregovića do sirta-
kija Mikisa Teodorakisa. Lepo je
bilo gledati, kako so elegantni,
mladi in zreli, značilno koroški
obrazi pod vodstvom dirigenta
in kontrabasista, mag. Jörga Er-
K rensta, s srčnostjo in sredozem-sko radoživostjo podoživljalimelos slovanske duše in Balka-
na. Tovrstna glasba je bila pri
nas in v vseh avstro-ogrskih, slo-
vanskih deželah izred-
no popularna sredi de-
vetnajstega in vse do
prvih desetletij prejšnje-
ga stoletja. To dokazuje
ničkoliko zgodovinskih
fotografij naših društev
iz tega časa in je res ško-
da, da se ta tradicija ne obuja in
nadaljuje. Predstavnika društev
SPD Zvezda Hodiše in SPD Edi-
nost Škofiče, v okviru katerih
delujejo koroški tamburaši,
Magda Er-
renst in Fran-
ci Spitzer, sta
nam poveda-
la, da
vzdržujejo
odlične prija-
teljske stike s
tamburaškim
orkestrom Vi-
pavski tam-
buraši iz Vi-
pave, s kate-
rim nastopajo
na festivalih,
namenjenih tej
zvrsti.
Avstrijske goste
sta pozdravila
krajevna po-
budnika in gla-
sbena nav-
dušenca Giulia
Fonzari in An-
drea Sfetez.
Predstavitev
programa je potekala dvoje-
zično, v italijanščini in
nemščini, koroški rojaki pa so
pozdravili tudi v slovenščini pri-
sotne Slovence iz Milj in onstran
meje. Ob tej priložnosti so poda-
rili dvojezično knjigo Uši Serei-
nig, “Sveti, sveti, zvezda kra-
sna..., Geschichte des Sloweni-
schen Kulturvereines ZVEZDA,
Zgodovina Slovenskega prosvet-
nega društva ZVEZDA” (2011) in
zgoščenko Tamburaški rendez-
vous, ki so jo posneli leta 2009
Hodiški tamburaši in skupina
Tamika Železna kapla, ki skupaj
sestavljajo Skupino Starabanda.
Naši novi prijatelji Tamburaške
skupine - Tamburizzagruppe
Starabanda si želijo stikov in še
novih gostovanj pri nas: kon-
taktna oseba je Franz Spitzer, tel.
+43 664 2844998, mail 
contact@starabanda.net,
info@starabanda.net.
Davorin DevetakMiljski zbor Semplici, ki ga vodi Giulia Fonzari (foto D. Devetak)
Tamburaši Starabande iz Hodiš in Škofič v Miljah 
Prijateljstvo med koroškimi
in istrskimi glasbeniki
Drago s predavanjem o novi
slovenski politiki.
Nežmah je priznan sociolog,
časnikar, predavatelj na univer-
zi in oster opazovalec aktualne-
ga slovenskega političnega
življenja, ki bo brez dvoma pri-
speval izviren pogled na slo-
vensko politiko v tem prelom-
nem trenutku, ko se že nekaj
mesecev ukvarjajo s sestavljan-
jem nove vlade.
Kako boste na Dragi prosla-
vili 70. obletnico Slovenske
prosvete?
Kot že napovedano, bomo obe-
ležili 70. obletnico ustanovitve
Slovenske prosvete s slavnostno
akademijo, na kateri se bo pred-
stavila Slovenska prosveta s svo-
jimi članicami, da obnovijo to
70-letno pot razvoja. Slovenska
prosveta s svojim delovanjem
dokazuje naš poskus organizi-
ranega življenja in mislim, da
je ta uspel, če smo še tukaj. Do-
segli smo lepe podvige in rezul-
tate: revija Mladika po 62 letih
še živi, Društvo slovenskih izo-
bražencev je tudi prekoračilo
polstoletno starost, Draga je le-
tos že 53. To je dokaz, da je bilo
nekaj narejenega in da je bilo
to potrebno.
Kot vedno bo v sklopu Drage
v nedeljo, 2. septembra, ob
9. uri slovesno bogoslužje, ki
ga bo v openski cerkvi sv. Jer-
neja daroval pomožni lju-
bljanski škof msgr. Tone
Jamnik. Isti dan bodo pode-
lili že sedmo Peterlinovo na-
grado. Predsednik Društva
slovenskih izobražencev ni
še želel razkriti imena nagra-
jenca Peterlinove nagrade, ki
pa se verjetno skriva med
imeni predavateljev.
Tamburaška skupina Starabanda (foto D. Devetak)
Foto damj@n
Finžgarjev dom na Opčinah
Uspešno izveden oratorij
Tržaška 2. avgusta 2018 15
Obvestila
Romanje starejših in bolnikov k
Marij i  na Repentabor bo v
ponedeljek, 13. avgusta 2018:
ob 17.00 sv. maša z bolniškim
maziljenjem, nato prijateljsko
druženje pod lipami pred
cerkvijo; kdor more, naj pripelje
kako starejšo oz. bolno osebo,
ki se drugače ne bi mogla
udeležiti  pobožnosti
(avtomobilom je dovoljen dostop
do cerkve). Na romanje vabita
Vincencijeva konferenca in
repentabrsko župnijsko
občestvo.
Študijski dnevi Draga 2018 bodo
potekali od 31. 8. do 2. 9. v
parku Finžgarjevega doma na
Opčinah, Dunajska 35. Več
informacij  na
www.slovenskaprosveta.org.
Darovi
V spomin na pok. Tatjano
Kokorovec por. Debelis darujejo
verniki od Sv. Ane in iz ul. Risorta
180 evrov za cerkev pri Sv. Ani.
Oskarjev nagrajenec je dirigiral v gledališču Verdi v Trstu  
Vrhunski koncert 
s Piovanijem
  eprav neprimerne vre-
menske razmere niso
dopustile, da bi kon-
cert izvedli na očarljivi loka-
ciji gradu sv. Justa v Trstu, je
izbrana filmska glasba, pod
Č taktirko priznanega skladatel-ja in dirigenta Nicole Piovani-ja, vsekakor prevzela številno
publiko v tržaškem mestnem
gledališču Giuseppe Verdi.
72-letni maestro Piovani je
publiki ponudil
znane skladbe
iz filmske gla-
sbene zakladni-
ce. Dirigent je
vodil orkester in
zbor tržaškega
opernega gleda-
lišča Giuseppe
Verdi, ki je pod
njegovo taktir-
ko izvedel devet
njegovih simfo-
ničnih skladb iz
filmov Fiorile, Il
sole anche di
notte, La notte
di san Lorenzo, Good Mor-
ning Babilonia, Pinocchio, La
vita e' bella, Intervista, La vo-
ce della luna in Ginger e Fred
Federica Fellinija. Priznani
skladatelj se je pred leti v
Trstu že predstavil kot pianist.
Med tiskovno konferenco ob
minulem koncertu, ki je nosil
naslov Piovani dirige Piovani,
je povedal, da najraje nastopa
v živo, ker mu tak glasbeni
pristop dovoljuje, da lahko
dojema reakcijo poslušalcev,
ki aktivno spremljajo nastop
in ga nagradijo z aplavzi ali pa
s tišino. Nicola Piovani je so-
deloval z mnogimi priznani-
mi filmskimi režiserji, kot so
Marco Bellocchi, brata Tavia-
ni, Nanni Moretti, Mario Mo-
nicelli, Giuseppe Tornatore,
Federico Fellini. Med raznimi
nagradami, ki jih je prejel,
velja omeniti oskarja za film
La vita e' bella (Begnini).
Čeprav koncerta niso izvedli
na dvorišču tržaškega gradu,
je Piovanija Trst očaral in zelo
navdušil; izjavil je, da si želi
nadaljnjega sodelovanja s
tržaškim opernim gleda-
liščem. Koncert je prav goto-
vo publiki priklical v prijeten
emocionalen spomin že poz-
nane filme in obogatil pestro
kulturno dogajanje v Trstu.
MAN
  eprofitno društvo Adria-
tic Greenet-onlus prireja
tudi letos dva intenzivna,
a pomirjujoča počitniška tedna
med Hrvaško in Bosno in Herce-
govino. Prvi teden bo od 30. julija
do 6. avgusta z delovnim taborom
na območju parka pri Plitvičkih
jezerih (območje UNESCO od l.
1979), drugi od 13. do 20. avgusta
s sedežem v starozgodovinski
vasi Počitelj ob Neretvi.
Za drugo, avgustovsko letovan-
je v Bosni in Hercegovini so še
prosta mesta. Počitelj je vas v
občini Čapljina, kakih 25 km
od Mostarja. Staro vas, zgrajeno
v kamnu in z arhitekturnimi
pomniki iz turških časov, je v
šestdesetih letih prejšnjega sto-
letja izbral nobelovec Ivo An-
drić za umetniško kolonijo.
Predvideni so obiski Mostarja,
Blagaja, reke Trebižat in slapa
Kravica, nekropol Radimlja in
Boljuni pri Stolacu, heleni-
stičnih ostankov mesta Daor-
son, beneške trdnjave Gabela,
narodnega parka Hutovo Blato
in starorimske pristave Mogor-
jelo.
Ob spodbujanju prostovoljnega
dela in kulture miru se ponuja tu-
di možnost spoznavanja zgodo-
vinskega, umetnostnega in narav-
nega bogastva, ki ga varujejo in
negujejo majhne občine in krajev-
ne skupnosti v Evropi. EU je le-
tošnje leto posvetila kulturni de-
diščini, se pravi prav tistim ciljem,
ki jih zasleduje projekt I Care for...
. Društvo Adriatic Greenet-onlus
izvaja ta projekt že od leta 2011,
med Italijo in Balkanom, za spod-
N bujanje spoznavanja med različni-mi kulturami, za razvoj krožnegaali eko turizma ter za aktivno sou-
deležbo in delovanje evropskih
državljanov.
Za vsa navodila in informacije o
stroških za bivanje, prijavo itd. se
lahko obrnete na Corrada Altrana
tel. 388 8546460 ali Iva Maurija
na tel. 320 0891373.
Slavonija in Vojvodina 2017
Do tu sem navedel vabilo Corrada
Altrana, ki je koordinator za-
služnega društva. Lansko poletje
sem z njim potoval po krasnih in
meni neznanih krajih Slavonije
(Hrvaška), Republike Srbske (Bo-
sna in Hercegovina) in Vojvodine
(Srbija). Na poti sem spoznal več
edinstvenih ljudi: Slavico v Sla-
vonskem Brodu in prijazna Andri-
jo in Terezijo na njuni kmetiji v
Dolnji Brebinji, Slavišo v
Odžacih na srbsko-
hrvaški meji in potem v
družbi žene Jovane še v
njuni novi hiši v Novem
Sadu, sosedi in prijateljici Mico in
Radmilo, ki živita v romski vasi
Deronje (na sliki), in na koncu še
nadvse gostoljubne Katarino,
moža Novico in sina Vladimirja.
Mož Srb, ona Slovakinja, sta nas
sprejela na svojem domu, kjer se
krasno spaja miks starih izročil in
jugoslovanske omike, v vasi Se-
lenča, ki je zrasla ob zgodovin-
skem mestecu Bač. V srednjem ve-
ku je bil Bač glavno mesto širšega
območja, ki pripada danes Nove-
mu Sadu, drugemu mestu v Srbiji
po Beogradu. Tu se nahajata zna-
menita zgodovinska trdnjava in
frančiškanski samostan, ki je pre-
stal neštete zgodovinske pretrese,
od turških vpadov do sociali-
stičnega utišanja, in se danes ob-
navlja ob skrbi edinega preostale-
ga patra Josipa.
Težko je v nekaj vrsticah obnoviti
nekajdnevno, s toliko srečanji in
vizijami nabito izkušnjo. Delovni
tabor v Baču je lani odpadel, zato
sva šla s Corradom najprej do sla-
vonske vasi Garčin, kjer živi Slavi-
ca: prijateljsko sem ju spremljal pri
zahtevnem delu in stikih za pri-
pravo in vložitev evropskih pro-
jektov za realizacijo pobud
društva Adriatic Greenet. Šlo je za
dogodivščine, ki spominjajo na
Rumizove pripovedi. V avtu, ob
mirnem in modrem govoru, ciga-
retnem dimu in zvoku plošč Nic-
ka Drakeja, skupaj
s Corradom, ki,
kljub temu da ne
pozna njihovega
jezika, ga na Balka-
nu vsi razumejo.
Pogled na obširne
povr ši ne, obdela-
na polja in za-
puščene go ščave,
drevesa, ži va li, lju-
di. Ugotovil sem,
da gre v glavnem
za isto neprekinje-
no, skoraj slično
pokrajino, ki gre
od slovenske meje
s Hrvaško, preko
vseh “novih” mej
do osrčja Vojvodi-
ne, enega od žitnih
skladišč Evrope.
Ko sem se seznanil s Corradovimi
prijatelji v teh državah, sem kot
Slovenec razumel kar dobro razne
intonacije skupnega jezika. Imel
sem takšen občutek kot pred de-
setletji, ko sem hodil na festival v
Pulj, ko je bila še Jugoslavija. Bil si
v areni od mraka do srede noči,
da bi si ogledal filme, ki so jih
proizvedli filmarji ljubljanskega
Viba filma in skopskega Vardar fil-
ma. Partizanske kavbojke in bal-
Končno morje. Udobno sem se namestila na
kamniti obali in 'penzionistično' počasi, a odločno
zakorakala v slano vodo. Po polurnem navajanju
na temperaturo sem se vendar opogumila in
zaplavala, a nisem še dodobra dvignila nog od
tal, ko... “Ma, kaj je tisto”?! - Spadam namreč v
tisto skupino ljudi, ki se ob vsakem zamahu –
tam, kjer voda ni prozorno čista – sprašuje, kaj
se vendar giblje
tam spodaj!  Na
svoji desni strani
sem zagledala
sumljivo črno sen co
in skoraj bi  že
zakričala. Pa je le
pokazala svoj pravi
obraz: črna mre -
žica, ena tistih, v
katerih prodajajo
školjke … Moja se -
stra jih ne bi ku pi la,
sem raz mišlja la, ko
sem z mrežo v
rokah racasto ko rakala proti plaži. Ja - smo jo
ujeli. Priznala je. Ne ka terih jedi ne je, ker jih ne
more dobiti brez embalaže. Na primer pašte. Riž,
ajda, polenta, proso, grah, fižol, leča, moka, za
to ni problema! Tudi za meso se da se zmeniti z
mesarjem, če mu prineseš posodo, ki se dobro
zapira! Čokolade in drugih sladkarij pa - jojmene
- za zdaj ni! Kaj pa toaletni pripomočki? Najbolj
onesnažujejo palčke za ušesa. Za ostalo se že
najde rešitev! Baje zobna pasta na osnovi
bikarbone še bolje čisti zobe, suh šampon v obliki
mila pa dobro opere in odišavi celo njene dolge
lase. Za zdaj se bambusovi zobni ščetki še ni
vdala, čeprav je iz Berlina kot trofejo prinesla
posebno naravno krtačko za pomivanje posode,
ki je pri nas nikjer ne dobiš! Morda zdaj, po
novem, v Trstu! V bistvu je ta zero waste zelo
inovativna zadeva:
živiš približno, kot
so naše none!
Čistila si delaš iz
kisa, ješ vel iko
zelenjave, če že kaj
sladkega, pa si
moraš to speči! Ne
piješ več s slamico,
iz kozarcev pa
samo še vodo, čaj
(če ni v vrečkah) ali
kvečjemu točeno
pivo. Kaj pa
obleke? Nič več
H&M, C&A, Pinkie... in drugih konzumističnih, z
vzhoda uvoženih, s krvjo podplačanih ne -
polnoletnih delav cev, prepojenih cunj! Samo še
dobre vintage second hand trgovinice in stare
domače omare.  (OK.... Morda vseeno kako
oblekico kdaj pa kdaj.) Konec koncev se ti
ekologija morda celo finančno splača! A bom
preverila po novi jesenski kolekciji.
Lucija Tavčar
Ekološki aktivizem (2)
kanske komedije z Bato Živojino-
vićem in Ljubišo Samardžićem, a
tudi Očeta na službenem poto-
vanju Emira Kusturice in Abdula-
ha Sidrana, očarljivo in preprosto
lepoto Sonje Savić. Njihova
hrvaščina, srbščina, bosanščina
ali srbohrvaščina, kot se je nekoč
pravilo, so mi zvenele domače in
toplo, in to ne toliko zaradi jezika
kot pa iz želje po srečevanju in pri-
jateljstvu, zaradi topline in bližine,
ki sta ju oplajevali rakija in slivo-
vica.
Mnogo dogodkov se je zgodilo v
enem tednu, ki bi jih veljalo opi-
sati. Denimo ljubezen Slavice do
njene muce Male Mice, a rad bi se
spomnil vsaj dogodka, ko je ob
slovesu Katarinin mož Novica,
mesar v vasi, pripravil in ponudil
svoje odlično meso na žaru v kra-
jevnem lovskem domu. Tako sem
si lahko ogledal, kako so zaklali
velikega srnjaka, ki ga je povozil
prehiter avtomobil. Ne še šestde-
setleten ded je prikazoval staro-
davni obred ne še štirinajstletne-
mu vnuku, malemu brezbrademu
velikanu, ki je rad pomagal pri
prabitnem in skrivnostnem opra-
vilu.
Še beseda o arhi-
tekturi: avstro-
ogrske palače v
Slavonskem
Brodu, ki jih ni
še povsem pok-
varil proces div-
jega obnavljan-
ja, in v še drugih
preživelih me-
stih nekdanjega
cesarstva, on-
stran Donave in
Save. Značilne
hiše v večjezični
in večetnični
Vojvodini, v sta-
ronemških zaselkih in drugih pi-
sanih narodnostih, ki so prišle v
nekoč rodovitno deželo v času Av-
strije. Mala intimna džamija s kra-
snimi nefigurativnimi okrasi, po-
kristjanjena s kričečimi svetimi
podobami, v mestecu Đakovo, ki
je znano po impozantni katedrali
sv. Petra in konjušnici Ergelji s pre-
krasnimi lipicanci.
Izkušnja je bila res nekaj posebne-
ga in želim si, da bi mi uspelo iti v
te kraje tudi letos. In želim si, da
bi še drugi dobrovoljni in mladi
vseh starosti to poskusili. Ne gre
tu za kako izživljanje jugonostal-
gikov, drugače nostalgikov ali ce-
lo, morda danes toliko več, evro-
nostalgikov, pač pa, da izpostaviš
v prvi osebi svoj čut za sodelovan-
je oziroma da se enostavno
vprašaš, če ne mi, kdo bi to počel
namesto nas? In prijatelji, ki
ustvarjajo dejansko bratstvo v
deželah, ki so bile nekoč ločene,
ki so se potem povezale, ki so bile
žrtve bratomornih vojn, ki so po-
stale spet ločene in ki danes iščejo
spet nova skupna pota in oblike
sodelovanja, vsi ti nas pričakujejo
in bi nas radi spoznali...
Davorin Devetak
Pater Josip in Corrado (foto D. Devetak)
Slavica in Corrado v družbi starejših cigank Mice in Radmile (foto D. Devetak)
I Care for Počitelj 2018
Posebno zanimiva izkušnja
Aktualno2. avgusta 201816
Priimek Krivec ima več možnih izvorov. Pavle
Merku' meni, da gre mogoče za krivonogega
človeka ali kako drugače ukrivljenega človeka,
morda pa tudi zaradi imena severovzhodnega
vetra ali celo po čevljarskem orodju. Janez Ke-
ber pravi, da ima priimek dve izvorni različici:
KRIVC in KRIVIC. A prve različice niso pisali,
ampak so jo samo izgovarjali. Tako je tu še
četrta razlaga, da gre za človeka, ki je bil kri-
vec, kriv. Mogoče celo grešni kozel.
V našem primeru se je priimek v Solkanu in
okolici večinoma zapisoval kot KRIVIC, ne kot
KRIUC. V zemljiškem gospostvu Solkan naj-
demo ta priimek že leta 1507, v Goriškem ur-
barju, ko je tam davke plačeval Thonich Kri-
wicz. Anton Krivic, ki so mu rekli Tonič.
Na Lokvah in v Čepovanu najdemo priimek
Krivec že zelo zgodaj. V času, ko so pisali naj-
starejšo matično knjigo v Čepovanu, najdemo
tam vsaj štiri družine Krivec: Jakob in Krescen-
cija,
Boštjan in
Krescenci-
ja, Valentin
in Marija,
Jurij in Ka-
tarina. Ta
dva sta bila
za kakih
petnajst let
mlajša od
prvih treh
parov. Go-
tovo gre za
daljne so-
rodnike.
Štiri
družine
pomenijo,
da je bil
priimek že
takrat razmeroma
pogost. To pome-
ni, da je bil v žup-
niji Čepovan go-
tovo prisoten že
pred letom 1600.
Sorodna priimka
sta Krivič in Krivičič, vendar gre verjetno za
poslovenjeni različici priimkov Krivić in Kri-
vičić. Priimek Krivičić je izpeljanka iz Krivića
in je prvotno pomenil sina Krivića. Isti koren
priimka najdemo tudi pri priimkih Krivograd,
Krivokapić in Krivonog.
Imamo tudi nekaj krajevnih in ledinskih
imen s tem korenom. V zamejstvu so: Kriva
ret (metaforično ime v Benečiji), Krivac (po
ptiču krivcu v bližini Čenta), Krivojuneca (ce-
sta v Benečiji). V Sloveniji pa so: Krivčevo, Kri-
vi Vrh, Krivica, Krivo Brdo in Krivoglavice.
V Sloveniji živi 1231 ljudi s priimkom Krivec,
57 s priimkom Krivc in 117 s priimkom Krivic.
Zadnja dva nimata primorskih gnezd. Na Pri-
morskem pa je 183 priimkov Krivec, od tega
na Goriškem 147. Najdemo jih tudi na
Hrvaškem (160), v ZDA (40) in v Rusiji (20).
Med znanimi imeni so naslednji. Rajmund
Krivec (1956) iz Spodnje Idrije je jedrski fizik,
ki je nedavno naredil simulacijo zadnjega leta
slovitega Edvarda Rusjana. Jana Krivec (1980)
iz Deskel je šahovska velemojstrica, sedem-
kratna državna prvakinja v šahu, sicer pa pre-
davateljica psihologije na novogoriški Fakul-
teti za uporabne družbene študije. Danijel Kri-
vec (1965) iz Srpenice je politik (SDS), trikrat
izvoljen za župana Bovca in petkrat v parla-
ment, tudi na zadnjih volitvah. Njegov rod iz-
vira iz Ponikev, kjer se je rodil njegov oče Pa-
vel (1939). Zanimivo, da najdemo med po-
tomci Krivcev z Lokev v Trnovskem gozdu še
enega zelo znanega nekdanjega politika, Igor-
ja Bavčarja (1955). Njegova mama Ivana Vil-
ma Krivec je bila namreč z Lokev, kjer njene-
mu rodu sledimo vse do leta 1699.
PRIMORSKI PRIIMKI (79) Tino
 M
a
m
ić
KRIVEC
Umetelni vpis Janeza Krivca, sina Urbana z Lokev. Gre za kataster, ki je nastal pred 200 leti, franciscejski, ki ga hrani Državni arhiv Trst.
V čepovanski krstni knjigi najdemo priimek zapisan kot Criviz. Anton Krivec, sin Jurija in Katarine, je bil rojen 18. novembra 1699.
Med pisatelji in pesniki najdemo tudi
Jožeta Krivca (1916-1991), urednika, ki
je umrl v Buenos Airesu. A v tem primeru
ne gre za Primorca, saj je bil rojen v
Halozah.
Dolina Glinščice, julij 2018
Po mlinskih poteh v Bregu
  nedeljo, 22. julija 2018,
je v Deželnem rezervatu
Doline Glinščice potekal
zanimiv voden ogled po poteh
starodavnih mlinov, ki so bili
nekoč prisotni na tem območju.
Skoraj triurni pohod, ki sta ga or-
ganizirala Sprejemni center Do-
line Glinščice in Občina Dolina,
je vodil speleolog in preučevalec
zgodovine mlinov v Bregu Mau-
rizio Radacich, ki je v širši javno-
sti poznan zaradi številnih zgo-
dovinskih publikacij (založba
Mondadori, Luglio editore itd.).
Dolina Glinščice predstavlja za
zgodovinarje in etnologe po-
memben vir za preučevanje nje-
ne preteklosti. Mlini na vodo so
zgovoren, dolgotrajen dejavnik
družbenega in ekonomskega
življenja preteklih stoletij.
Od zgornjega toka reke Glinščice
V nad Botačem preko Boljunca,Doline in vse do izliva v žaveljskizatok je bilo raztresenih pri-
bližno 36 vodnih mlinov. Obil-
na prisotnost vode je botrovala
temu, da so se ob Glinščici na-
seljevali mlinarji kot uporabniki
vodne sile reke.
Pohoda se je udeležilo nad 70
obiskovalcev, ki so pozorno po-
slušali zanimive Radacichove ra-
zlage. Dobršen del antičnega
rimskega vodovoda se je še zelo
dobro ohranil do danes, mlini
pa so popolnoma izginili.
Mlinska dejavnost sega zelo da-
leč v preteklost. Prvi pisni vir, ki
omenja prisotnost treh mlinov
ob toku reke Glinščice, je datiran
leta 1276. Gre za srednjeveško
kupo-prodajno pogodbo, ki
omenja nekega Puzela de Scwar-
zeneck (Puzel s Podgrada pri Vre-
mah), ki je s sinom Otonom 3.
julija 1276 prodal mlin “Caulis
sub Bagnolo” v Žavljah pod Bol-
juncem, in sicer med mlinom
tržaškega škofa Arlonga ter mli-
nom Haendricusa de Mucho
(Henrika z Mohovega gradu).
Omenjena pogodba, ki se hrani
v Diplomatskem arhivu v Trstu,
dokazuje, da je bilo na tem ob-
močju že v 13. stoletju prisotnih
več mlinov, ki se pogostoma po-
javljajo v srednjeveških doku-
mentih. V urbarju Gospoščine
sv. Socerba iz leta 1579 dobimo
tudi zanimiv in natančen popis
mlinov in mlinarjev v Bregu.
Maurizio Radacich je povedal,
da je večino še obstoječih mli-
nov v drugi polovici 20. stoletja
doletela žalostna usoda, ko so
nehali kljubovati zobu časa in so
počasi začeli propadati: “Lastni-
ki so večinoma mline opustili in
jih odstranili iz originalnih
mlinskih poslopij. Njihovi po-
tomci se niso več želeli ukvarjati
s to dejavnostjo”, je pojasnil.
Edini primer, kjer je do leta 1968
še deloval stari mlin na vodo, je
Štrajnov malen. Mlinarska
družina Žerjal je ta mlin upra-
vljala od leta 1885. Po zaprtju
mlinske dejavnosti, leta 1968, pa
so se odločili, da mlin obdržijo.
Celotno mlinsko opremo so
ohranili v starem poslopju, ki
stoji ob vznožju Doline v bližini
velikega krožišča. Ta mlin si je
zaradi najstarejše nepretrgane
dobe delovanja v Bregu pridobil
naziv najstarejšega in zadnjega
še v celoti ohranjenega mlina v
Bregu. Vodja ekskurzije Maurizio
Radacich je omenil, da je že v
osemdesetih letih prejšnjega sto-
letja pri odborništvu za kulturo
nekdanje tržaške pokrajine pri-
dobil 40 milijonov lir za resta-
vriranje mlina in odprtje mlin-
skega muzeja v dolinski občini.
Žal pa se takrat dolinska občina
ni strinjala s tem. Potem pa so
mlin želeli prenesti na drugo lo-
kacijo, in sicer na reko Timavo,
a se tudi ta projekt ni uresničil.
Zadnja družina mlinarjev v Bre-
gu je Radacichu darovala tudi ce-
loten dokumentarni arhiv, ki
mlinu daje še dodatno vrednost.
Štrajnov mlin je tako še nekaj
desetletij čakal in miroval v
upanju, da bo kdaj zopet lahko
deloval. Kljub žalostni usodi
mlinov v Bregu je Radacich po-
vedal tudi dobro novico: “Po za-
slugi novih lastnikov stavbe je
starinski mlin pred kratkim
prevzel Srednjeevropski inštitut
Josip Pangerc iz Doline, ki bo
mlin restavriral in ga po obnovi
vključil v muzealno zbirko v
Pangerčevi hiši”.
MAN
Poletni glasbeni užitki 
Štirje koncerti v Italiji 
za skupino Kasabian
  sredo, 18. julija 2018, je
v areni Alpeadria v Ligna-
nu nastopila angleška al-
ternativna rock skupina Kasa-
bian. V vročinski in soparni noči
so angleški glasbeniki navdušili
poslušalce tretjega koncerta v
Italiji s turneje For crying
out live. Letošnja turneja
je namenjena promociji
najnovejšega albuma For
crying out loud, ki je
izšel leta 2017 in vsebuje
štiri koncerte v Italiji. Ti
so posvečeni italijanskim
koreninam kitarista,
skladatelja in frontmana
Kasabianov Sergia Piz-
zorna.
Skupina Kasabian je na-
stala leta 1997 v Leicestru
v Angliji, ko so se tu spoz-
nali kitarist in pevec Ser-
gio Pizzorno, pevec Tom
Meighan, kitarist Chri-
stopher Karloff in basist Chris
Edwards. V začetku se je skupina
imenovala Saracuse in je takoj
začela snemati prve avtorske pe-
smi v Bedrock Studiosih, kjer je
delal Edwards. V kratkem so si
nadeli drugo ime, Kasabian, po
Lindi Kasabian, ki je bila nek-
danja članica sekte kalifornijske-
ga morilca in glasbenika Charle-
sa Mansona. Prvi istoimenski al-
V bum je izšel leta 2004 in je poželvelik uspeh pri lokalni kritiki.Med snemanjem tega albuma so
člani skupine spoznali bobnarja
Iana Matthewsa, ki je od tedaj
bobnar skupine. Nato, med sne-
manjem drugega albuma Empi-
re, je leta 2006 kitarist Karloff za-
pustil projekt zaradi nesoglasja
glede umetniške smeri skupine.
Kasneje istega leta je izšel isti al-
bum, ki je bil spet zelo uspešen
in je vseboval tri Karloffove pe-
smi. Za tretji album, West ryder
pauper lunatic asylum, je skupi-
na potrebovala kar tri leta sne-
manja in dela - vse to pa je po-
plačal izjemen uspeh skupine v
Veliki Britaniji in drugod po sve-
tu. Iz tega albuma prihajajo prve
pesmi, ki so se prebile na svetov-
ni trg in širile prepoznavni zvok
Kasabianov. Velociraptor! je na-
slov četrtega albuma skupine, ki
si je leta 2011 z njim zagotovila
slavo in veliko novih poslušal-
cev. Peti album, 48: 13, je izšel
leta 2014 in je bil prelomen v
umetniškem razvoju skupine, ki
je s časom prešla iz klasičnega,
alternativnega rocka in britpopa
v bolj agresivni in elektronski al-
ternativni rock. Zadnji album,
For crying out loud, je izšel lani
poleti in takoj požel val pozitiv-
nih kritik.
Kasabian, na katero so vplivale
skupine, kot so Oasis, Nirvana,
Pink Floyd, Stone Roses, Led
Zeppelin in druge, se je izkazala
v polni areni in s svojimi naj-
večjimi uspehi pokazala, kaj je
rock koncert.
Luka Paljk
Blagoslov kipov sv. Ane in 
sv. Jakoba v vasi Kal Koritnica
Na praznik apostola sv. Jakoba st. in na predvečer
praznika sv. Joahima in Ane, 25. 7. 2018, sem v
podružni cerkvi sv. Janeza Krstnika, v vasi Kal
Koritnica pod Svinjakom (župnija Bovec), ob
somaševanju z dekanom in župnikom g. Viljemom
Čušinom, med sv. mašo blagoslovil glineni
skulpturi sv. Ane in sv. Jakoba, ki ju je izdelala
akademska kiparka Urška Heller iz Ljubljane.
Skulpturi sta k blagoslovu prinesla lastnika,
zakonca Gregor in Sonja Rupnik, iz Bovca. Odslej
bosta v njuni Galeriji Urške Heller (Brdo 54, 5230
Bovec; 040 308 172), kjer si lahko ogledate
številna dela akademske kiparke Urške Heller.
Sv. maše se je udeležila tudi Mateja Količ iz Brežic,
kolesarka po Jakobovih poteh, ki je simbolično
zastopala “jakobčke”. / Bogdan Vidmar
24. Mednarodna likovna kolonija
Umetniki za karitas
Tudi letos bo na Sinjem vrhu, od 13. do 17.
avgusta, potekala likovna kolonija Umetniki za
karitas. Letošnji udeleženci kolonije so: Marina
Bahovec, Damijana Bijek, Sead Emršić, Vivijana
Kljun, Joso Knez, Mirjana Matič, Vinko Prislan,
Milan Razboršek, Pia Zavrtanik, Tadej Žugman.
Ob dnevu odprtih vrat, v četrtek, 16. avgusta, se
jim bodo pridružili tudi strokovni sodelavci ter
udeleženci preteklih kolonij in darovalci.
Ob 18. uri so vsi povabljeni na predstavitev
nastalih likovnih del kolonije.
Kulturni program bodo sooblikovali Mladi z Gore
in PZ Angelski spev iz Otlice. Darovi za likovna
dela bodo namenjeni pomoči mladim.
Geslo kolonije in prodajnih razstav 2018/2019
se glasi: “… polno prgišče lepote …” (Ivan Cankar).
Kratke
Slovenija 2. avgusta 2018 17
V Mestni knjižnici Izola Janez Janežič, zbiratelj starin in ljubiteljski
etnolog iz Kopra, predstavlja v poletnih mesecih del svoje zbirke o
ribištvu v naših primorskih krajih. V vitrinah si lahko ogledate
pripomočke za morski ribolov, kot so večje ali manjše vrše in tudi
zložljive kovinske vrše, parangali, laksi, ribiške palice iz bambusa,
opremljene s kovinskim kolescem za navijanje laksa, vrvi, kovinske
škatlice za lakse in igle, posodice za vrvi in motke za lakse, ribiške
mreže in plovci iz plutovine in različnih drugih materialov, svinčene
vrvi za mreže, ovalne svinčene uteži in okrogle glinene uteži za mreže,
igle za šivanje in krpanje mrež, harpune, osti, pušče, podvodno puško,
potapljaške maske z dihalkami in še marsikaj drugega. Da so bili
ribiči praktični, inovativni in iznajdljivi ljudje, nam pove nož na držaju
iz plute, ki je, če je padel ribiču iz rok, ostal na gladini morja …
Razstavljeni so tudi
manjši modeli različnih
tipov ribiških ladij in
bark, pločevinasto vedro,
leseni zaboji, kamor so
ribiči stresli ulovljene
ribe, tehtnica za ribe,
plavajoči dimni signali za
rešilne čolne, rešilni pas
in rešilni jopiči, vesla in
nosilci za vesla, škripci
za spuščanje ali vlečenje
mrež iz morja, različne
“lampe” in “ferali” za
nočni ribolov, petrolejke,
signalne lučke, Resslov
vijak, iz vrvi spleteni
bokobrani, propeler,
kovano železno sidro,
motorji in “frgaso” ali
bencinski uplinjač za
motor. Najdemo celo
majhno ovalno okence z bronastim okvirjem, nekoč del ladijske
kabine … Na izolsko ribjo predelovalno industrijo nas spomnijo
pločevinke za sardele in pločevinaste reklamne table tovarne
Delamaris … Dokumentarne fotografije o sušenju in šivanju mrež,
ribolovu, delu in življenju na barki, stare razglednice in drobni
predmeti, kot so lesena čutara za vodo, kovinska in usnjena
tobačnica, vžigalnik z motivom barke, pepelnik v obliki ribe, pa nam
približajo ribičev vsakdan. Da je življenje ribičev navdihovalo
raznovrstne rokodelce, pričajo ročno izdelan lesen delfin z nanizanimi
obročki, igračka v obliki delfina, ki so jo izdelovali v izolski tovarni
igrač Mehanotehnika, maskota ribiča v mornarski obleki, bronasti
odlitek za hotelska vrata, velik lesen kuhinjski podstavek v obliki ribe
ali velika plastična okrasna riba … Ribištvo je navdihnilo tudi Janeza
Janežiča. Ni samo zbral dragocene predmete in dokumente, pač pa
tudi, kot ljubiteljski slikar in član izolskega likovnega društva LIK,
osamosvojitvenega leta 1991 na slikarskem ex temporu,
posvečenem ribištvu v Izoli, naslikal podobo sklonjenega, klečečega
golega ribiča in ribje okostje, na ribiški čoln pa črte v treh barvah
slovenske zastave … To je bila njegova vizija ribištva po osamosvojitvi
… Videl je, kako se spreminjajo državne meje, s tem pa se je zmanjšal
tudi slovenski ribolovni prostor. “Iz poznavanja zgodovine sem
predvidel, kaj se bo zgodilo. Ladji Riba 1 in Riba 2 sta takrat šli v
razrez, ostale so le manjše ribiške barke, ki pa nimajo pogojev za
ribolov, saj ne smejo čez Piranski zaliv”. Kako zelo so današnji časi
naklonjeni ribištvu, pa lahko pozoren opazovalec ugotovi sam, lahko
pa prisluhnete tudi zgodbam sedanjih ribičev …
Razstavljene predmete dopolnjujejo razni dokumenti, fotografije,
umetniške slike in drugi umetniški predmeti, časopisi, revije, glasila
in knjige o zgodovini ribištva, med njimi Volpijeva Slovensko pomorsko
ribištvo skozi stoletja, Kramarjeva Izola, mesto ribičev in delavcev,
knjiga Silvana Saua L'Isola che non c'e' piu', turistični vodnik Piran –
Portorož iz zbirke Fotomonografije Jugoslavije, Naš Glas - glasilo
kolektiva Delamaris Izola in revija Pomorstvo. Tisti, ki vas zanima
ribištvo, lahko na knjižnih policah izolske mestne knjižnice najdete
veliko knjig o morskem ribolovu, tako o zgodovini ribolova kot o
ribolovnih tehnikah in načinu življenja ribičev. Vabljeni ste seveda
tudi k ogledu razstave, ki bo v prostorih Mestne knjižnice Izola
predvidoma do konca avgusta. Janez Janežič pa bo zelo vesel, če
boste kaj napisali v Knjigo vtisov… / ŠP
V Mestni knjižnici Izola razstava o ribištvu
V Sloveniji premalo novih rojstev
O mandatarju nove vlade,
dogovarjanje tudi s stranko Levica!
  Sloveniji utripa življenje
kot navadno v začetku av-
gusta. To je predvsem čas
oddiha, počitnic in razvedrila. Vi-
deti in občutiti je, da se večina lju-
di v svojih razmišljanjih in rav-
nanjih odvrača od političnih tem,
čeprav v slovenski državi traja do-
gajanje izjemnega pomena. Mar-
jan Šarec, predsednik stranke Li-
sta Marjana Šarca, se skupaj s
predstavniki drugih pe-
tih strank pogaja s skraj-
no levo stranko sloven-
ske politike, Levica, o
njeni pomoči oziroma
prispevku pri izvolitvi
mandatarja za sestavo
nove slovenske vlade.
Marjan Šarec je zahte-
ven, odločen in ne-
strpen, saj si prizadeva
doseči sporazum že v
tem, drugem pogajal-
skem krogu. Ta poteka v
tem tednu. Levica pa za
svojo udeležbo v vladi
postavlja pogoje in zah-
teve, ki vznemirjajo velik del po-
litike in zainteresirane javnosti.
Pogovori o morebitni levosredin-
ski vladi so seveda legalni in legi-
timni, torej skladni s parlamen-
tarno demokracijo, vendar jih za-
radi udeležbe političnih skraj-
nežev v stranki Levica mnogi
ocenjujejo za razvojno in varno-
stno tveganje. Levica se predsta-
vlja za stranko demokratičnega
socializma, v svoji programski
usmeritvi pa ponuja vzore v skraj-
V no obubožani Venezueli, v Slove-niji pa nasprotuje slovenskemučlanstvu v EU in zvezi Nato, pa tu-
di naložbam v slovensko vojsko.
Omenjali so tudi, da bi vlada, po-
gojevana s stranko Levica, dovo-
lila, da Slovenija lahko sprejme
do 200 tisoč beguncev oziroma
nezakonitih migrantov. Program
Levice je vsekakor bistveno dru-
gačen, kot pa so politične oprede-
litve drugih levosredinskih
strank, sodelujočih v pogajanjih
za oblikovanje nove vladne in
parlamentarne koalicije. Kljub te-
mu pa Marjan Šarec izjavlja, da so
pogajanja s stranko Levica kori-
stna, da potekajo uspešno in da
bodo privedla do koalicije oziro-
ma vladavine šestih političnih
strank.
V javnih občilih veliko in stalno
poročajo o snovanju koalicije pod
vodstvom Marjana Šarca, vendar
se hkrati nadaljuje politična kam-
panja zoper SDS in Janeza Janšo.
Mediji so opustili tudi citiranje
mnenja predsednika Slovenije
Boruta Pahorja, “da izkušnje
kažejo, da ima več možnosti za
uspešno delovanje vlada, ki jo
oblikuje relativni zmagovalec vo-
litev”. Zmagovalec nedavnih
državnozborskih volitev na Slo-
venskem, spominjam, pa sta bila
SDS in njen
predsednik Ja-
nez Janša. V za-
mišljeni koali-
ciji pod vod-
stvom Marjana
Šarca bi sodelo-
vali skoraj vsi
ministri
prejšnje Cerar-
jeve vlade, ki je
bila na volitvah
poražena, zdaj
pa bi se vrnili
na oblast in še
naprej vodili in
upravljali Slo-
venijo. Kaže tudi, da nikogar od
snovalcev nove koalicije ne vzne-
mirja to, da Alenki Bratušek in
Karlu Erjavcu ni uspelo s kandi-
daturo za poslanko oziroma po-
slanca v novi sestavi državnega
zbora.
O pravem značaju in usmeritvi
stranke Levica priča tudi incident,
ki se je zgodil na zasedanju držav-
nega zbora. Na njem je novoizvol-
jeni predsednik parlamenta Matej
Tonin končal svoj poseg z beseda-
mi: “Bog živi Slovenijo”! Posla-
nec Levice Franc Trček se je na to
željo histerično odzval in Tonina
obtožil, da krši ustavo, in naj se
mu zaradi omenjenih besed opra-
viči. Bralec slovenskega katoliške-
ga tednika Družina, Avgust Men-
cinger iz Radovljice, je v omenje-
nem časniku zapisal, “da težko ra-
zume, da v slovenskem parlamen-
tu sedijo tako nestrpni poslanci,
do nas slovenskih kristjanov tako
sovražni, da jih že beseda Bog
spravi iz ravnotežja. Verjetno se v
nobenem od demokratičnih par-
lamentov, pa v njih sedijo tudi le-
vo usmerjeni poslanci, kaj takega
še ni zgodilo. Tudi v parlamentu
od levice opevane Venezuele,
ne”.
Na obravnavani primer se je v re-
viji Ognjišče odzval odgovorni
urednik te publikacije, teolog,
predavatelj, urednik in pisatelj,
Božo Rustja. Meni, “da dogodek,
ko je poslanec Levice Franc Trček
napadel predsednika državnega
zbora Mateja Tonina, češ da je z
besedami “Bog živi Slovenijo! ”
kršil nekatere člene slovenske
ustave, ne bi zaslužil naše pozor-
nosti, če ne bi kazal na širšo
družbeno klimo v Sloveniji.
Trčkov napad je gotovo še spod-
budil skrajneže in pospešil kultur-
ni boj ter samo še povečal delitve
v Sloveniji. Poslancu Trčku lahko
predlagam, da zopet uvede cen-
zuro, še ostrejšo, kot so jo poznali
njegovi idejni vzorniki. Predla-
gam, da v zvezi z omenjanjem Bo-
Na Poljskem in v Ukrajini
Spomenika Slovencem, padlim med
prvo svetovno vojno
  poljskih Gorlicah in na
vojaškem pokopališču
Ličakiv v Lvovu v Ukraji-
ni so v maju slovesno odkrili
spomenika Slovencem, padlim
med prvo svetovno vojno. Z obe-
ma spomenikoma je Slovenija
počastila spomin na več kot
10.000 Slovencev, ki so v krvavih
bitkah prve svetovne vojne izgu-
bili življenje na tem delu vzhod-
ne fronte.
Spomenika je zasnoval oblikova-
lec Janez Suhadolc in sta ročno
delo slovenskih kamnosekov, ki
so spomenika izklesali iz pohor-
skega tonalita iz Oplotnice.
Predsednik republike Borut Pa-
hor je spomenik v Gorlicah na
jugovzhodu Poljske odkril s pol-
jskim kolegom Andrzejem Du-
do. V govoru ob odprtju spome-
nika je poudaril, da mir ni sa-
V moumeven in da si je zanj po-trebno prizadevati sleherni dan.“Tako, da se odrečemo sovražne-
mu govoru, da se spoštujemo, da
iščemo mirne načine in poti za
rešitev vseh problemov, tako da
nikogar ne izključujemo”, je de-
jal Pahor.
Sedemdeset let miru, ki ga ima-
mo po koncu druge svetovne
vojne, je po besedah Pahorja tudi
najdaljši čas miru v evropski zgo-
dovini, kar je dosežek, ki ga je
treba slaviti. “Dokazuje, da je mir
vedno mogoč, nikoli pa ni sa-
moumeven. In ne sme ga pogan-
jati samo strašen spomin na voj-
no, temveč čudovite sanje o
srečni prihodnosti naših otrok”,
je še dejal.
Dodal je, da “vojne ne rešujejo
problemov”. “Vse vojne ustvar-
jajo nove probleme. Svetovne
vojne ustvarjajo svetovne proble-
me. Prva je najboljši dokaz tega
tragičnega dejstva. Ni bila nujna,
ni bila neizbežna. Tako so se
odločili politični in vojaški vodi-
telji. Napačno so bili prepričani,
da bodo z vojno rešili vse proble-
me in da bo trajala le kratek čas.
Nič od tega ni bilo res”, je še pou-
daril predsednik republike.
Poljski predsednik Andrzej Duda
se je pred kratkim predsedniku
Pahorju zahvalil, da je pred nekaj
meseci prisostvoval odkritju spo-
menika poljskim vojakom, ki so
se borili na soški fronti.
“Tukaj in tam so izgubili življen-
je slovenski in poljski vojaki. Ta-
krat se še niso borili pod svojima
zastavama. Od tedaj so bili do-
seženi veliki politični cilji in svo-
boda naših narodov se je rodila
iz krvi naših vojakov, zato jim da-
nes izrekamo veliko čast in hva-
ležnost”, je ob odkritju spome-
nika dejal poljski predsednik.
Obrambna ministrica Andreja
Katič, ki opravlja tekoče posle, je
podoben spomenik skupaj z na-
mestnikom ukrajinskega obram-
bnega ministra, generalpodpol-
kovnikom Anatolijem Petren-
kom, odkrila v ukrajinskem Lvo-
vu. V svojem govoru je poudari-
la, da je postavitev spomenika
izraz velikega spoštovanja Ukra-
jine do Slovenije, kot poroča Slo-
venska tiskovna agencija.
“Galicija je za zgodovinski spo-
min našega naroda izredno po-
membna pokrajina. Tu je našlo
svoj poslednji dom največ naših
rojakov izmed vseh padlih Slo-
vencev na bojiščih prve svetovne
vojne. Stoletje je obdobje, ko je
ta spomin še vedno boleč, saj gre
za ogromno izgubo našega na-
rodnega potenciala. Tega ni mo-
goče povrniti. Vendar je sto let
tudi dovolj dolgo obdobje, da
lahko to bolečino, ki je sicer ni
mogoče izbrisati, obdamo s
spoštovanjem in odgovornostjo
naše generacije”, je poudarila
ministrica.
Izpostavila je, da so strpnost do
drugačnih, sočutje do šibkejših
in medsebojno spoštovanje jedro
človečnosti, ki je pogoj za pri-
hodnost brez vojn, za prihod-
nost, v kateri bo vladal mir.
Katičeva je izrazila tudi pripra-
vljenost za pomoč pri postavitvi
podobnega spominskega obe-
ležja, ki bo v Slove-
niji počastilo ukra-
jinske vojake, ki so
pokopani na vo-
jaških pokopa-
liščih ob Soči.
Na vzhodni fronti
prve svetovne voj-
ne v Galiciji je
med prvo svetov-
no vojno padel
največji delež slo-
venskih vojakov;
umrlo jih je več
kot 10.000.
Predsednik Borut Pahor med govorom v Gorlicah na Poljskem
Spomenik na vojaškem pokopališču
Ličakiv v Lvovu v Ukrajini
ga obtoži tudi pesnika Prešerna in
pisatelja Cankarja, pa ne samo
njiju, ampak tudi številne druge
slovenske pisatelje. Poslanec
Franc Trček naj bo dosleden in
naj se ne ustraši, ampak naj pre-
dlaga, da vso slovensko in tujo
književnost najprej pregleda po-
sebna komisija in iz nje izloči vse
knjige, ki kršijo ustavno ločitev
Cerkve in države, potem pa jih
slovesno in v poduk sedanjim in
prihodnjim pisateljem javno
zažgejo. Sam predlagam, da ta
požig vodi Trčkova strankarska
kolegica in idejna somišljenica
Violeta Tomić. Poslanstvo poslan-
ca Franca Trčka pa se s tem še ne
bo končalo. Moral bo očistiti tudi
druge znanosti”.
Navajam še nekaj aktualnih novic
iz tekočega, zelo raznolikega do-
gajanja v Sloveniji. Poročajo, da
je bil lansko leto naravni prirast
prebivalstva v Sloveniji, po enaj-
stih letih, znova negativen, sicer
v malenkostnem razmerju. Vsak
dan se je rodilo povprečno 55
otrok, 56 ljudi v Sloveniji pa je v
istem času umrlo. Bližnjega 26.
avgusta bomo zaznamovali 240-
letnico prvega dokumentiranega
vzpona na slovenski narodni sim-
bol, goro Triglav. Omenjeni prvi
vzpon se je zgodil 26. avgusta leta
1778. Najvišja gora v Sloveniji, ki
je upodobljena tudi v državnem
grbu, ima vedno več obiskoval-
cev. V 80. letih prejšnjega stoletja
je bilo število vzponov ocenjenih
na 15.000 do 20.000 na leto.
Iz Narodnega muzeja Slovenije so
nam poslali sporočilo o poseb-
nem dogodku, ki ga bodo pripra-
vili 16. avgusta. Tedaj bodo nam-
reč odprli razstavo zlatih predme-
tov iz kitajske cesarske zakladnice.
Pretežno so pripadali dinastiji
King. Ti izjemni zlati predmeti le
redko zapustijo Kitajsko, v Slove-
niji pa bodo na ogled prvič.
Marijan Drobež
Aktualno2. avgusta 201818
NATUROPATSKI NASVETI (209)Erika Brajnik
Rožmarin (2)
Rožmarin zelo dobro spodbuja cirkulacijo:
noge, ki zatekajo zvečer, lahko namakamo v
rožmarinovi vodi. Rožmarin odpravlja celu-
lit: v kremo za telo kanemo nekaj kapljic je-
dilnega eteričnega olja rožmarina.
Rožmarin tonificira telo: ob demenci, Alzhei-
merjevi bolezni in depresiji je dobro, da pi-
jete čaj iz
rožmarina en-
krat zjutraj in
enkrat po kosi-
lu, v kropu pu-
stite čaj 2 minu-
ti. Vstavite eno
vejico rožmari-
na, dolgo 2 cm
v 2 dl vode. Mi-
sli bodo bolj po-
zitivne in kon-
centracija bo
boljša. Rožma-
rin spodbuja
spomin, dolgo-
ročno kar za 15
% izboljša spomin in koncentracijo, to nava-
jajo zadnje študije v Angliji. Rožmarin je zelo
dober tudi za ožilje, lahko damo nekaj vejic
rožmarina v oljčno olje in se s tem masira-
mo.
Rožmarin lahko postavimo v vzglavnik za
boljše spanje; povečal bo prekrvavitev glave,
predvsem če imamo trde vratne žile in trd
vrat. Rožmarin lahko postavimo tudi pod rju-
ho na spodnji del blazine (jogija) - pri nogah,
tako bo pomagal tistemu, ki ima trde žile, za-
tečene noge, noge, ki pečejo; ponoči jih bo
namreč rožmarin tonificiral in spodbujal
prekrvavitev.
Kdor ima mastno kožo, si lahko umiva obraz
z rožmarinovo vodo, ker odpravlja za-
maščenost kože.
Rožmarin poma-
ga otroku, če ga
boli trebušček; če
ima leno prebavo
ter veliko plinov,
mu dajte rožma-
rin, da ga žveči
surovega, naberi-
te ga na vrtu ali
pa naj ga kar sam
otrok nabere!
Rožmarin odpra-
vlja zadah, nas
zbudi, če smo
utrujeni. Ko se
skušamo učiti, a
nam ne gre, ker nam to ovirata utrujenost in
zaspanost, misli pa začnejo begati, lahko
požvečimo rožmarin in že bomo bolj zbrani.
Narava nam pomaga, samo uporabljati jo
moramo sebi v prid!
Iščimo zdravje!
/ konec
www.saeka.si
  orje, peščena plaža, vi-
soki palmi, ptice, ki
preletavajo sinje nebo,
na katerem žari rumeno sonce,
to je počitniško vzdušje, ki ga je
v svojo risbo ujel Jernej Ozbič,
petošolec COŠ Stanko Gruden iz
Šempolaja. Njegov likovni izde-
lek krasi dvojno, majsko in junij-
sko, številko mladinske revije Ga-
leb, ki jo izdaja Zadruga Novi Ma-
tajur, Čedad; njegova glavna
urednica je Alina Carli. Zajetna
številka na 66 straneh prinaša ve-
liko branja v vezani in ne-
vezani besedi in čudovite
ilustracije znanih ilustra-
torjev, Galebovih sodelav-
cev. Zelo bogata je rubrika
Naši šolarji rišejo in pišejo.
Učenci OŠ P. Trubar - K. D.
Kajuh iz Bazovice so Gale-
bu poslali svoje inačice
zgodbe Anje Štefan o Bob-
ku in barčici. Šolarji OŠ
Stanko Gruden iz Šempo-
laja so v dnevniških zapi-
sih natančno opisali eno-
tedensko bivanje v Domu
Lipa v Čmošnjicah. Otroci
iz COŠ 1 maj v Zgoniku pa
so se šli arhitekte: izdelali
so prave makete spalnih sob.
Pridni! Četrto in petošolce P. Tru-
bar - K. D. Kajuh iz Bazovice so
prevzeli lahkokrili metuljčki.
Ribja pesem Barbare Gregorič
Gorenc ob navihani ilustraciji
Žive Pahor je prežeta s počitniško
vedrino ob morju, prav tako hu-
domušna je njena “poletna” Ah!
Oh! Pljusk! Čof! , pri kateri je ra-
zigranost nakazana že v naslovu.
V morju že čofotata tudi Shiver
in Kowalsky, nerazdružljiva pasja
prijatelja. Romeo Toffanetti ju
prikazuje, kako iz morja vlečeta
pločevinke in drugo nesnago, za
katero so krivi nemarni kopalci!
V globinah morja pa uživata
medved in miška, ki sta čez
Atlantik šla do Islandije. Ob stri-
pu Majde Kore in Bojana Jurca
bodo bralci našli tudi “naloge za
detektive”. Škratek Detektivko je
tokrat iskal peka in ga našel na
mivki ob morski obali, zazrtega
v daljavo. Dopolnjevanko Maje
Furman bodo s pomočjo risb Iva-
M ne Soban zlahka dopolnili tudinajmlajši bralci. Če pa ne bo šlo,si bodo pomagali z besedami, na-
vedenimi ob koncu zgodbe.
Medtem ko so otroci na počitni-
cah, so mali krtki iz zgodbe Da-
rinke Kobal Črnih5 zelo zaposle-
ni. Vsi so že odrasli in si ustvarja-
jo svoje domove. Tudi mala zal-
jubljena Rozi si je pripravila svoj
domek in tam skotila pet rožna-
tih mladičkov in jih ljubeče ob-
jela in se še sama “pogreznila v
spanje in sladke sanje”. Z nežni-
mi “žametnimi” ilustracijami je
zgodbo opremila Katerina Kalc.
Zabavno je branje pripovedke,
ljudske pravljice iz Romunije,
Ljudska neumnost. Predstavlja jo
Marjeta Zorec (prevedel jo je Ion
Creanga), z izrazitimi ilustracija-
mi, polnimi dinamike, je prizore
iz nje upobodila Andreja Grego-
rič. Kako so Kaja, Tomaž, Tim
“lovili” grozne zombije, pripove-
duje “srhljivka” Helene Jovano-
vič ob v temino ovitih ilustraci-
jah Štefana Turka. Kako pa se je
dogajalo z ubogo, dobro pastor-
ko, ki je imela hudobno mačeho
s prav tako zlobno hčerko, razkri-
va zgodba Klarise M. Jovanović v
rubriki Za mizo s pravljičnimi ju-
naki. Kot vselej prilaga recept, to-
krat za čokoladni sladoled z limo-
ninim sokom.
Na praznike v maju in juniju in
na vse, kar je povezano z njimi,
bralce opozarjata Matejka Grgič
in ilustratorka Chiara Sepin na
šestih straneh v zelo dobrodošli
in uporabni rubriki Po
slovensko. Počitnice so
še kako primerne za
poglabljanje znanja
našega lepega jezika.
Prav tako uporabna in
zanimiva je rubrika Soimenjaki
Darinke Kobal ob ilustraciji Ivane
Soban.
Mladi navdušeni naravoslovci
bodo z veseljem prebrali vse o
marjetici, tej drobni cvetki z la-
tinskim imenom bellis perennis.
Mlade sveže rastline lahko v
spomladi nabiramo in jih jemo
v solati. Marjetica namreč čisti
kri. Zanimivo! Čaj iz posušenih
marjetičinih cvetov lahko pijemo
pri prehladu in vnetjih želodca
in črevesja.
Izčrpen je opis kobilice,
te izredno hitre žuželke,
odlične skakalke. Opisu-
je jo Marjeta Zorec. Če se
ta izredno požrešna
žuželka združi v skupi-
ne, nastane lahko cela
“vojska”, ki požre, kar
najde. Spomnimo se le
na svetopisemsko
pričevanje o tej nadlogi!
Katerina Kalc jo izredno
natančno predstavlja v
svojih likovnih podo-
bah. Risarji bistrih oči se
bodo lotili barvanja in
iskanja zavrženih pred-
metov v rubriki Stare
reči, ki si jo je zamislila Anka
Kočevar. Kako naporno in trdo
delo je bilo včasih pranje perila,
bodo Galebovi bralci spoznali iz
rubrike Zgodbe o aparatih. To-
krat je na vrsti pralni stroj, o ka-
terem so nekdanje perice lahko
samo sanjale. Še po drugi svetov-
ni vojni so po naših vaseh hodile
prat v mrzlo Sočo ali kak bližnji
potok. Za pranje v lesenih škafih
so uporabljale pepel in milo. Pe-
rilo so tudi prekuhavale. Zdaj pa
ga, k sreči, samo lepo spravijo v
pralni stroj... V dvojni številki Ga-
leba je tudi Galebov kviz. Na
hrbtni platnici pa je privlačen
“rockerski” lev s kitaro v šapah.
Ester Derganc in Chiara Sepin
namreč predstavljata brenkala,
glasbila, na katera brenkamo s
prsti. Enostavno brenkalo lahko
sami izdelamo iz plastenke in ela-
stike. Kar poskusite ga napraviti
še vi in uživajte v brezskrbnih
počitniških dneh!
IK
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednica Franka Žgavec
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks  0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu  
Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu
Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks  0481 548276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, 
tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it 
LETNA NAROČNINA: Italija 50 evrov, Slovenija 50 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov
Bančni podatki: IBAN: IT 61 H 0892812400013000730643, SWIFT ali BIC koda: CCRTIT2TV00
naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: tel. št. 0039 0481 533177 – e-mail zadruga.gm@gmail.com
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo 
zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo 
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev 
v zamejstvu in po svetu
Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
Novi glas prejema javna sredstva za medije. 
Novi glas je kot član združenja FISC tudi v inštitutu IAP (Istituto dell’Autodisciplina Pubblicitaria) in spoštuje njegov kodeks
To številko smo poslali v tisk v torek, 31. julija 2018, ob 13. uri
Prejšnjo nedeljo
sem se, kot sko-
raj vsako nedel-
jo, s svojo
družinico odpra-
vila na nedeljsko
kosilo k mami
Slavici na Polja-
ne. Vsem vam,
ki ne poznate Poljan, naj povem, da so to najlepša
vasica v doberdobski občini (naj ostale ne zameri-
jo!): lepa, prijazna, urejena, romantično utopljena
v najlepši Kras. Pred kosilom sta se otroka igrala s
psičkom, ki se iz majhne, črnorjave, kosmate kepice
iz dneva v dan spreminja v vedno večjo pasjo mrci-
no, mož je šel z mojim tatom na sprehod - inšpek-
cijo po vrtu, jaz pa sem šla na obisk k noni Nataliji.
Nona rada prebira Novi glas, rada ima moje zapise,
saj je zelo ponosna na vse svoje otroke, vnuke in
pravnuke. Spomin-
jam se svojih
otroških let, ko je bila
ona zadolžena, da
pripravi nedeljsko
kosilo za vse. Bilo nas
je dosti in vsi smo ji
radi priskočili na po-
moč: nekdo je lupil
krompir, drug je šel
po vino in ostalo pi-
jačo, tretji je rezal
kruh. Pripraviti smo
morali veliko razte-
gljivo okroglo mizo,
ki sta jo nona in no-
no imela v jedilnici,
otroci pa smo jedli
posebej, pri manjši
mizici v kuhinji. Zaradi prisilne “izolacije” smo bili
večkrat jezni, še posebno večji otroci, ki bi raje po-
slušali odrasle pogovore kot pa moteče, preveč
živahno otroško kramljanje. Vsak od nas, otrok in
odraslih, je imel točno določen prostor, na katerem
je vedno sedel, vsako nedeljo na istem. Možje so
prevzeli “težko dosegljive” prostore, tako da so, s
polnim trebuhom in veliko težavo, vstali šele po
končanem kosilu, tete, nona in mama pa so nepre-
stano vstajale in s krožniki v rokah gibčno krožile
iz kuhinje v jedilnico in nazaj. Bilo je lepo in živah-
no, vsi smo se dobro imeli in nona je odlično ku-
hala. Še vedno si sama pripravlja obroke, vsi njeni
otroci pa se veselijo, ko se jim pridruži pri kosilu.
Nona je vedno
kuhala pristno,
preprosto, do-
mačo hrano.
Kot rečeno, v
časih, ko je ona
odraščala, in ka-
sneje, ko se je
omožila in si
ustvarila
družino, ženske
niso imele na
razpolago knjig
receptov in re-
vij, po pravici
povedano, pri-
manjkovalo je tudi surovin, bili so hudi časi … Ta-
krat so gospodinje kuhale “po spominu”, tako kot
jih je naučila mama, nobenega recepta si niso zapi-
sovale, zato se nisem začudila, ko sem zvedela, da
so prizadevne doberdobske ženske leta 1984 stare
recepte svojih mam in non zbrale in lepo napisale
v majhni knjižici, ki so jo potem, za praznik žena,
podarile članicam ženskega odseka pri društvu Je-
zero. Svojo kopijo knjižice mi je nona Natalija
prejšnjo nedeljo izročila oz. posodila. “Pazi nanjo
in naj ne gre iz družine”! je ukazala. Naslovnico
knjižice krasi mimozina vejica, na prvi strani pa
piše: “Zbrale smo recepte naših starih domačih jedi,
da bi ne šle v pozabo navade naših babic. Prosimo,
da ne zamerite če doberdobščina ni pisana kakor se
izgovarja, toda imele smo precejšnje težave za pra-
vilno oziroma čimbolj fonetično napisavo. Vabimo
vse, ki bi poleg teh receptov poznali še druge, da
nam jih posredujejo, tako, da bi lahko čez kakšno
leto brošuro izpopolnili. Hvala! ODBOR”. Čudovi-
to! Kakšno bogastvo: v narečju napisani recepti!
Knjižico sem po kosilu nesla domov in jo prelistala.
Začela sem po vrsti in takoj videla, da je na prvem
mestu recept za kruh oz. “sjerkov kroh”, koruzni
kruh. Doma sem imela samo navadno mo-
ko, zato sem se odločila, da bom spekla na-
vaden bel kruh. Tukaj imate recept (kot je
zapisan v knjižici):
“KROH”
Sestavine:
1 kg bele moke, 3 dkg kvasa, pol litra mleka
in vode.
Priprava:
Najprej raztopimo kvas v manjši količini
mleka in moke, dodamo malo sladkorja in
pustimo, da vzhaja. Skupaj zmesimo sol
(približno eno veliko žlico za vsak kilogram
moke), sladkor (malo), mleko in vodo
(mlačno), malo olja (nekoč so uporabljali
svinjsko mast), nato v zmes
dodamo kvas. Testo moramo
mesiti, dokler se ne začenjajo
ustvarjati mehurčki, naj ne
bo preveč trdo. Pustimo ga
vzhajati vsaj pol ure na to-
plem, nato ga ponovno pre-
mesimo in postavimo v pe-
kač. Ponovno naj vzhaja še
pol ure pokrito s prtom, nato
ga prenesimo v ne prevročo
peč (160-165 stopinj Celzija),
kjer naj se peče eno uro. Ko
ga vzamemo iz pečice,
površino rahlo ovlažimo z vodo in ga za dve uri pu-
stimo zavitega v vlažnem prtu.
Kruh je bil odličen. Pripravite ga tudi vi. Za konec:
“Bog žegnaj”! Ne pozabite še, da, “če ti pade kruh
na tla, poberi in poljubi ga”!
Ka
tja
 F
er
le
tič
STARE JEDI V NOVIH LONCIH (4) Dvojna številka mladinske revije Galeb
Veselo na počitnice!
Aktualno 2. avgusta 2018 19
Čarobnost morja v poletnih jutrih
Modri objem
  lavati sem se pravzaprav
naučila zelo pozno. Mama,
ki je sicer zaradi neprijetne-
ga občutka utesnjenosti nerada
zahajala tudi v gore, je videla v
morju baje največjega in najbolj
nevarnega sovražnika. Saj ne, da
bi me ne spremljala na kopanje.
Preveč sem že kot otrok ljubila
sonce in vodo. Pretežko ji je bilo
gledati, kako sem žalostna in
osamljena čepela na domačem
balkonu in sanjala o svobodi. Svo-
boda mi je bila namreč vedno pi-
sana na kožo. Morda, ker je taka
moja narava, morda ker sem stre-
lec. Strelci so neukrotljivi in lju-
bijo do skrajnosti občutek ne-
skončnosti, občutek svobode.
Tako sva zahajali k morju, na za-
prto in nekoliko tesno mestno ko-
pališče, kjer so bili moški in žen-
ske strogo ločeni, med njimi pa
visok bel zid, ki je segal globoko
v morje. Tržačani so to kopališče
sredi mesta imenovali enostavno
“Pedočin”, po morskih klapavi-
cah, pedočih, menda ravno zato,
ker so bili kopalci tako na tesnem
kot klapavice na skali.
V vodi sem bila od jutra do
večera, tako da sem imela popol-
noma modre prste in nagubano
kožo. Noben klic, nobena prošnja
me nista iztrgala iz opojnega ob-
jema valov, pa čeprav sem se v
morje kot otrok najprej podajala
z rešilnim pasom, ko sem bila ne-
koliko starejša in sem ga že prera-
sla, pa z napihljivo blazino. Mama
se vodi nikoli ni približala, držala
se je na robu plaže, v ozadju, četu-
di ji je bilo vroče in bi potrebovala
osvežitev. Poletja in sonca namreč
nikoli ni marala, bila je ena izmed
tistih, ki bi živeli sredi zime brez
konca, plavati pa ni znala. Jaz sem
vse do poznega večera, ko je son-
ce izgubilo moč in me je že zaze-
blo, čofotala proti obzorju in san-
jala o svetu, ki se skriva za zlato
črto zahajajočega sonca. Morje v
svoji neskončnosti je bilo preveli-
ko za otroško domišljijo.
Oče je bil rojen ob morju. Barko-
vljan. In k morju se je vračal, ko
je le mogel. Sicer mu ni uspelo,
da bi me naučil plavanja, preveč
robat je bil in preredkobeseden.
Moj oče, ki je ob morju najraje
molčal in zrl tja daleč v obzorje.
V daljave, v katerih so se zrcalile
njegove rojstne Barkovlje in hiša,
ki so mu jo bratje na neprijazen
P način odtujili. Razklane koreninečloveka, ki, podobno kot jaz, ni-koli v življenju ni našel miru in
me je po kopanju vodil strmo v
breg k terasam, kjer je bil nekoč
tudi sam otrok. Jaz pa sem na koži
še čutila vonj po soli in razbeljen
dotik sonca, ki sva ga oba tako ze-
lo ljubila. Sonce, ki trga kožo, gu-
ba obraz in blagodejno greje raz-
brazdano dušo. Oče me nikoli ni
priganjal, da bi šla domov, in v
nasprotju z mamo ga ni bilo ni-
koli strah, ko sem se z zeleno na-
pihljivo blazino podajala v objem
valov. Ob večeru je morje posta-
jalo nemirno, globine so silile k
nebu in valovi so bili vse bolj vi-
soki in neukrotljivi. Oče me je pu-
stil, da sem plavala proti odprte-
mu morju. Midva se nikoli nisva
bala vode. Niti globin. V krvi ima-
va morje, obzorje, neskončnost
nikoli dorečenih sanj. Barkovlja-
na sva. Sva bila, pravzprav. Očeta
že zdavnaj ni več. Izginil je za ob-
zorjem.
Plavati sem se naučila veliko let
pozneje, čisto slučajno, daleč od
Barkovelj in rodnega Trsta. Bilo
mi je že petnajst let, preveč za de-
kle, ki je bilo rojeno ob morju in
je preživljalo poletja na plaži. Ve-
dela sem, da bi morala obvladati
plavalne veščine, pa mi je verjet-
no mati podzavestno vcepila
strah pred globino.
Zgodilo se je, da so me starši po-
slali na počitnice na Vipavsko,
kjer sem se družila z nekoliko sta-
rejšo hčerko družinskih prijatel-
jev. Skupaj sva “vandrali” po kme-
tiji, grabili seno, kradli ponoči
pršut na kašči in domačo smeta-
no iz hladilnika. Veliko sva štopa-
li, skupaj z njenimi nekoliko sta-
rejšimi prijatelji pa sva šli tudi na
morje, na Hrvaško. Bila sem
najmlajša, a, ker sem bila edina
rojena ob morju, me nihče ni
vprašal, ali znam plavati. Na plaži
nismo dolgo posedali in na pre-
dlog starejšega fanta smo se
odločili, da bomo zaplavali do
bližnjega otoka. Molčala sem in
pogoltnila slino. Sicer sem veliko
plavala, a vedno s plavutkami in
rešilnim pasom ali blazino. Zdaj
vseh teh varnostnih pripo-
močkov nisem imela s seboj in še
sram me je bilo. Družbi starejših
prijateljev ne bi nikoli priznala, da
ne znam plavati. Zato sem jim
brez besed sledila v mrzlo, biser-
no čisto, modro vodo istrskega
morja. Plavali so hitro, vešči so bi-
li tega, navajeni morja in razdalj.
Sprva sem jih komaj dohajala,
včasih potonila in spila požirek
slane vode, a nihče ni opazil, da
se obotavljam. Dosegli smo otok.
Splavala sem. Tedaj sem razume-
la, da sem odrasla, da ne potrebu-
jem več blazine in plavutk. Niti
staršev, ki bi na plaži pazili name.
Blazino sem spravila v omaro.
Sploh ne vem, kaj je bilo potem z
njo, saj je bila že obrabljena in sta-
ra. Plavanje pa mi je prešlo v kri.
Neznansko rada plavam. Lahko bi
rekla, da brez plavanja ne morem.
Enostavno, ko se poletje razboho-
ti v vseh svojih modro-rumenih
odtenkih in ko je pretoplo, da bi
lazila visoko v gore, zahrepenim
po vodi, po svežini. Kot bi telo ne
moglo brez nje. Kot bi ne moglo
brez mrzlega, osvežujočega, mo-
drega objema.
Saj ni nujno, da je morje. Povsod
rada plavam, samo da je nekaj gla-
dine in da je dovolj globoko. Všeč
so mi jezera, ker se utapljajo v ze-
lenih odtenkih in kjer lahko pla-
vaš od odseva do odseva. Nekako
skrivnostna so, morda zaradi
neštetih zgodb o povodnih
možeh in jezerskih pošastih. Mor-
da zaradi globin, ki jih ni videti.
Včasih so temna in neprosojna.
Vendar je v jezeru lepo, ker lahko
zaplavaš z brega na breg. In na-
zadnje, ko ti poidejo moči, zaspiš
v objemu gorskih trav.
Rada imam reke in skrite, globoke
tolmune. Take, ki ne presahnejo
niti ob največji suši in so tako glo-
boki, da lahko skačeš vanje. Take
s kačjimi pastirji in odtenki pra-
vljic. Tihe in pozabljene tolmune,
ki so lahko samo moji, v poletju
sredi beneških pobočij. Eden iz-
med teh je ujet v mojem srcu.
Skrit in nedostopen. Z majhnim
žuborečim slapom. Občutek
imam, da še nikogar ni bilo tam.
Nikoli. Da je leta in leta čakal sa-
mo name. Kot bi bil to tolmun iz
sanj, tolmun pisanih barv in mo-
drih odsevov.
Seveda pa najraje plavam v mor-
ju. Zjutraj, zgodaj, ko je še mirno
kot nemo zrcalo. Jutra ob morju
so enkratna. Nočni veter se počasi
umirja, morska gladi-
na le rahlo, nezaz-
navno trepeta ob
prvih jutranjih žar-
kih. Diši po školjkah
in morskih travah.
Voda je še mrzla, a,
ko premagaš nezau-
panje, je njen objem
kot varna prijateljska
dlan. Skoraj žal mi je,
ko se moji koraki za-
režejo v plitvo modri-
no, ki plaho vzvalovi.
Počasi, kot bi se bala,
da bi preglasila pri-
povedovanje morja,
se spustim med valo-
ve in zaplavam. Ne-
koliko vzdrhtim, po-
tem pa mi postane le-
po, kot bi se znebila teže, kot bi
plavala v pozabo. Potapljam se v
enakomernih zamahih, požiram
gladino, ki se nežno umika moje-
mu žejnemu telesu. Nekje na ob-
zorju riba poskoči k nebu. Kot bi
si zaželela sončnih žarkov. Topli-
ne. Plavam k obzorju. Počasi.
Nežno. Želim si, da bi trajalo čim
dlje. Plavala bi ves dan. Izgubila
bi se v obzorju, ki diši po daljavah
in morju. Vonj poletja. Vonj, ki
me spremlja od otroštva.
Brezčasnost juter ob morju. Brez-
vetrje življenja, ki se ponavlja, ko
kradeš pozabljene trenutke. Ah,
jutra ob morju. Pripoved o
otroštvu, o očetovih gubah, ki ne-
mo zrejo nekam daleč k soncu.
Spomin na Barkovlje, na moje
tržaške plaže. Na pričakovanje, ko
sem zjutraj, ob poletnih počitni-
cah, odpirala okno, da bi videla,
če je vreme primerno, da grem na
morje. In brisača na skalah, valo-
vi, sol in sonce, ki se lepita na
kožo. Plavam. Ne vem, koliko
časa že. Ko plavam, si ne posta-
vljam ciljev. Pozabim na uro. Pla-
vam iz golega užitka, počasi, sko-
raj neslišno, da ne bi prebudila ju-
tra, ki se še vedno skriva za oblaki
na obzorju. Modrina pred menoj
in za menoj, modrina daleč do
neba in preko daljav. Kako lahka
postanem, ko se predajam obje-
mu, ki diši po morskih travah in
preteklosti! Kako daleč sta vsak-
dan in bolečina, ko ostaneva sa-
mo jaz... in morje!
Suzi Pertot
OBROBNOSTI
Ko smo pred časom v Katoliški knjigarni pred-
stavljali knjigo Marize Perat o božjih poteh pri
nas, se je po predstavitvi razvil živahen pogovor
o tem, na katero božjepotno središče je kdo bolj
navezan in zakaj. Več goriških prijateljev je iskre-
no povedalo, da so zelo zelo navezani na Svete
Višarje, mogoče še bolj kot na našo Sveto Goro,
ki je romarska pot treh narodov, zadnje čase si-
cer vse manj za Furlane, žal.
Na Svete Višarje je veliko slovenskih Goričanov
navezanih predvsem zaradi velikih goriških du-
hovnikov, ki so v Žabnice in na Svete Višarje vo-
zili že otroke, kasneje so tja zahajali kot študen-
tje, za vedno so ostali navezani na cerkvico, kjer
so poslikave slovitega Toneta Kralja, ki mi ob
vsakem obisku povedo, da smo zares imeli
može, kot lahko rečemo velikim primorskim du-
hovnikom, ki so Toneta Kralja povabili, da je na
narodnostni meji slikal v naših cerkvah in tako
označil našo prisotnost za vse večne čase.
Sam na Svete Višarje v otroštvu in mladosti ni-
sem bil navezan, preprosto zato ne, ker je bila
zame vmes neprepustna, za druge pa “najbolj
odprta” državna meja. Ko sem bil še osnov-
nošolec, doma ni bilo denarja za potni list in ne
za romanja na Svete Višarje, na Sveto Goro pa
smo redno hodili, tudi peš sem šel iz Vipave, v
eni noči smo šli, v Trnovskem gozdu nas je za-
jela nevihta, kakršne ne pomnim! Pralo nas je
vse do Grgarja, premočeni smo prišli v sveto-
gorsko baziliko, bil sem premražen in nepre-
span, izmučen do konca. Kot srednješolec tudi
nisem mogel na Svete Višarje, s katerih je
občasno prišla domov kaka razglednica, v Ma-
lem semenišču v Vipavi v sedemdesetih letih
minulega stoletja nismo smeli imeti potnih li-
stov in ne zdravniškega zavarovanja. Sledila je
vojaška zgodba v Vojvodini in Srbiji, kamor mi
je prišla tudi razglednica nekega kolege iz Vipave
s Svetih Višarij, ki je bila tako všeč nekemu vo-
jaku, da sem mu jo podaril; kot Panonec je
občudoval svetovišarsko cerkvico med gorami,
takrat mi je rekel, da bo enkrat šel tja. Življenje
nas je razneslo po vseh koncih takratne Jugo-
slavije, Jovana, tako je bilo fantu ime, nisem vi-
del nikdar več in tudi ne vem, ali mu je kdaj
uspelo priti na Svete Višarje; družba je razpadla,
država je razpadla, tistega časa ni več in tudi vsi
mi smo drugačni, tisti, ki smo živi, nekaterih
namreč ni več. Prav pred kratkim me je zabolelo,
ko sem izvedel, da je moj sotrpin Zarif že dolga
leta pokojni, krogla ga je zadela v čelo pri Kisel-
jaku, med zadnjo morijo v Bosni. Zarif je imel
to napako, da se je rad smejal, tudi med vojaški-
mi vajami je bil vedno v prvi vrsti in se je vedno
smejal. Nadrejenim ni bilo do smeha, tudi zato
je v vasi Ečka pri Zrenjaninu Zarif večkrat kopal
globoko luknjo s plinsko masko na obrazu, za
kazen, ker se je smejal, ko bi moral biti resen.
Prijatelj Nedeljko, ki mi je za Zarifovo smrt po-
vedal pred kratkim, ni povedal, kdo ga je ustre-
lil.
“Kugla je kugla, krogla je krogla”, je bil lako-
ničen moj stari oče, ko se je spominjal krogle, ki
je pred Moskvo v čelo zadela prijatelja iz sosed-
nje vipavske vasi. In je še dodal: “Še zagrebsti ga
nismo mogli, tako ledeno je bilo”. Bil je ujetnik
rdečearmejcev pri Moskvi, spominjal se je, da
so od blizu videli Lenina, ki ga je vedno opisoval
kot majhnega in grdega, jeznega človeka. “Kro-
gla ne izbira prsi”, je dodal moj oče, ki se je spo-
minjal fanta, ki je po skoraj štirih letih odsotno-
sti končno stopil na domača tla, pri Ilirski Bistri-
ci je vstal, da bi pokazal vsem, kje stoji na robu
jase in gozda njegova rojstna hiša. Kot preko-
morca sta prišla osvobajat rodne kraje iz Afrike,
mojega očeta so poslali v Beograd, fanta iz oko-
lice Ilirske Bistrice pa je zadela krogla nemškega
ostrostrelca tik pred domačim pragom. Stric Mi-
lan, ki je bil v Gradnikovi brigadi v Trnovskem
gozdu, je po navadi dodal: “Najbolj smo se bali,
ko je začelo delati pik - pok, potem dolgo nič in
potem spet pok. Vedno, ob vsakem poku, je kdo
padel, nemški ostrostrelci so bili strašni”.
Tako Sveta Gora, na katero me je prvič vročične-
ga nesel oče, ko sem imel samo dve leti, iz Sol-
kana peš vse do vrha, kot Svete Višarje, na katere
sem šel prvič šele, ko sem že živel v Italiji, sta
božji poti na obrobju nekega sveta. Pravzaprav
sta obe cerkvi obrobje več svetov, slovenskega,
italijanskega, furlanskega, nemškega in še
kakšnega. Svetogorsko Mater Božjo srečujem
povsod v Furlanski nižini, kjer skoraj ni vasi, da
ne bi njena podoba krasila kake kapelice ali pa
bi bila naslikana kar na vaško hišo, svetovišarska
podoba Matere Božje pa je bolj v ozadju, spekta-
kularen pogled na cerkvico na vrhu hriba je da-
nes zameglil njeno podobo.
Že več kot dve desetletji hodim na Svete Višarje
prvo nedeljo v avgustu, ko je Romanje treh Slo-
venij, mislim, da sem v 25 letih zamudil le eno
tovrstno romanje. Pred več kot dvema desetlet-
jema sem tudi sam predlagal takratnemu direk-
torju Slovenske tiskovne agencije, da bi bilo
pošteno in prav, da bi o tem poročali tudi v
osrednji Sloveniji, ker je romanje vseslovenskega
pomena in simbolov polno, kot tudi nisem nik-
dar razumel, zakaj iz Slovenije na to romanje
prihajajo samo krščanski demokrati in politiki
Nove Slovenije. Tistega direktorja STA so imeli
takrat v zobeh v Sloveniji določeni časniki, češ
da je bil udbovec in tako dalje. Mirno mi je rekel,
naj napišem in priložim še kako fotografijo. Od
takrat poročam vsako leto. Šele po vsakoletnih
objavah servisa STA o romanju na Svete Višarje
so začele prihajati na romanje tudi televizijske
in radijske hiše. Poročilo STA vsako leto objavi
tudi Primorski dnevnik. Prav zato sem si upal
že takrat g. Janezu Puclju, ki organizira romanje,
svetovati, naj kakovostno raven diskutantov za
cerkvijo zviša, kar je takrat s sodelavcem Ljubom
Bekšem in drugimi tudi storil, danes Bekševo
organizacijsko plat romanja vodi Lenart Rihar.
Vsako leto je prinesel slovensko zastavo prof. To-
maŽ Pavšič, peš iz doline vsako leto prihaja Lojze
Peterle in tako dalje; postala je lepa navada, že
pravi običaj, da srečam tam ljudi iz vseh treh
Slovenij, zdomske, osrednje in naše, zamejske.
Če bi lahko po spominu izluščil samo eno misel
iz niza referatov več odličnih predavateljev na
Svetih Višarjah, potem gotovo izberem, ne da bi
drugim delal krivico seveda, g. Justina Stanov-
nika, ki je na Svetih Višarjah vsem nam Sloven-
cem in samemu sebi rekel: “Kako malo usmil-
jenja poznamo, kako malo usmiljenja je med
nami”!
JURIJ PALJK 9
Domači nogometaši začenjajo treninge
V novi sezoni enajst
ekip v štirih ligah
  e zdavnaj so startala
predtekmovanja v
evropskih nogometnih
klubskih pokalih, nogometna
javnost je še dalje pod vtisom
ruskega svetovnega prvenstva,
treninge pa že začenjajo naše
vodilne amaterske enajsterice,
ki bodo igrale v višjih dežel-
nih ligah. Prvi so se vadbe spet
lotili nogometaši proseškega
Primorja, ki bodo nastopali v
promocijski ligi, te dni pa se
vračajo na zelenico tudi člani
Juventine in Krasa, naših naj-
više postavljenih moštev v
elitni ligi, najvišjem deželnem
tekmovanju, pa tudi Mladosti,
Sistiane/Sesljana in Vesne.
V Štandrežu vlada pričakovan-
je za vrnitev v A ligo amaterjev
po polnih desetih letih, Re-
penci pa so že stalni gostje v
Ž elitni druščini. Juventininauprava je ekipo primernookrepila za kakovosten pre-
skok z nogometaši, ki imajo že
izkušnje v ligi, na klopi pa se-
veda ostaja trener Nicola Se-
pulcri, akter napredovanja.
Tehnično vodstvo so potrdili
tudi pri Krasu, ki ga bo še dalje
treniral Radenko Kneževič.
Dopolnila je odbor poiskal
predvsem na področju mladih
igralcev, vsi v repenskem tabo-
ru pa si želijo revanše po
skromni lanski sezoni, ko so
obstanek dosegli šele v dodat-
ni tekmi play-outa. Glavni pri-
hod med izkušenimi nogome-
taši je Goran Kerpan, branilec
iz vrst Vesne.
V promocijski ligi bosta v novi
sezoni zastopala slovensko no-
gometno gibanje v Italiji po-
leg Primorja še Mladost, ki je
pred društveno 50-letnico
prvič v svoji zgodovini napre-
dovala iz prve amaterske lige,
in Sistiana/Sesljan. V Vižovlje
prihajata preverjena Saša
Božičič od Vesne in Dejan
Dragosavljević od Juventine.
Visoke apetite imajo na Prose-
ku, kamor je potrjeni trener
Riccardo Allegretti privabil po
enega kvalitetnega moža za
vsako igralno vrsto.
V prvi amaterski ligi bo po
dveh zaporednih izpadih čisto
novo zgodbo začela kriška Ve-
sna, pri kateri bodo preporod
iskali z novimi močmi v od-
boru in mladimi silami v član-
ski ekipi. Pomembna je vrni-
tev v vrata veterana Edvina
Carlija. V isti skupini bosta
merila moči tudi Primorec in
Zarja, ki se pripravljata na, po
možnosti, mirno sezono. V
drugi amaterski ligi pa bodo
čez dober mesec na startu
Breg, Sovodnje in Gaja, ki se
vrača v višje nadstropje po
prestopu iz tretje kategorije.
HC
Poletno branje2. avgusta 201820
  Ivo Krajnik
Počitnice malo drugače
POGOVOR 
  dor potuje v Kobarid in
se poda na vzpetino, kjer
je kostnica s približno
7000 ostankov, bo na levi strani
opazil nov privatni muzejček,
ki je že nekaj let odprt in vse-
buje marsikaj zanimivega iz
prve svetovne vojne. Ne poza-
bimo, da se je tu bila ena izmed
najbolj odločilnih bitk soške
fronte med avtro-ogrskimi in
italijanskimi vojaki in ki se je
končala s totalnim porazom
Italije na tej fronti. Glavna bitka
se je začela ponoči ob 2.00, dne
24 oktobra 1917, z močnim
topniškim in plinskim napa-
dom, temu je okoli osme ure
zjutraj sledil pravi napad. Do
konca dneva je bila italijanska
fronta prebita. Boji so trajali do
27. oktobra, ko je Cadorna dal
ukaz za umik čez reko Tilment.
Ni bil umik, ampak panični beg
italijanske vojske in nekaterih
civilistov. Za Italijo se je tako
končala vojna. Fronta se je z za-
vezniško pomočjo ustalila šele
v Venetu na reki Piave. Nemci
so v tej bitki preizkusili tudi
prvič uspešno izpopolnjeno
K taktiko bliskovi-tega napada(Blitzkrieg). Spo-
pad, zaradi ne-
pričakovanega
rezultata, je do-
bil ime Čudež pri
Kobaridu. O na-
stanku muzeja
smo vprašali di-
rektorja Iva Kraj-
nika.
Od kod je
prišlo zani-
manje, da ste
odprli ta mu-
zej ob kostni-
ci?
Začelo se je vse z
mojim očetom,
ki je leta in leta
zbiral ostaline iz
prve svetovne
vojne tu v okolici, ob bregu re-
ke Soče in tudi na področju
okoli Kobarida. Oče je imel vse
te predmete doma v Kobaridu
in jaz sem skupaj s prijatelji
pred štirimi leti prinesel vse
stvari sem v to hišo. V tej hiši,
kjer je zdaj muzej, je nekoč živel
oskrbnik kostnice. Stavbo smo
s pomočjo prijateljev obnovili.
Tudi vi ste včasih šli z
očetom na “lov” na te pred-
mete?
Nekajkrat sem šel tudi jaz z
njim, vendar pred leti so prepo-
vedali zbiranje predmetov in
uporabe detektorja. Zadnja leta
se udeležujem tudi raznih vo-
jaških sejmov po Sloveniji, v
Novi Gorici oziroma v Vrtojbi.
Leta 1968 je Gruntar Polde, ri-
bič iz Kobarida, opazil v Soči za-
kopan pod peskom top, oče ga
je s prijatelji povlekel iz Soče in
zdaj je na ogled na cesti ob vho-
du v Kobarid. To so bili Ivo Kraj-
nik, Slavko Gorenjšček, Jože
Manfreda in Anton Kranc.
Koliko eksponatov imate v
muzeju?
Približno 1.400 - 1.500. Seveda
smo sem prinesli le tiste najbolj
zanimive ostanke. Še nekaj jih
je ostalo doma po zabojih. To
je res avtentična zbirka prve
svetovne vojne.
Kateri predmeti izmed ostan-
kov prav izstopajo?
Veliko predmetov je zanimivih,
mogoče izstopa zložljiv top, ki
so ga Avstrijci nosili po hribih.
Imenovali so ga “pasji top”, ker
so ga psi vlekli po hribovju.
Drugo je kalibracijsko stojalo za
mirjenje natančnosti pušk.
Imamo kipec cesarja Franca
Jožefa, ki se klanja in ima kapo
v roki. Takih je bilo malo, ker
so vsi kipci po navadi prikazo-
vali cesarja s kapo na glavi. Te
kipce je cesar podaril vojakom.
Veliko je osebnih predmetov,
kot so farmacevtske ampule, ce-
vi itd. Potem imamo razne ška-
tle, ki so jih upo-
rabljali za hrano.
Vsaka škatla ima
zanimive napise,
slike iz tedanjega
časa, ki bodrijo
vojake in jim daje-
jo pogum.
Kaj je pa v
prvem nad-
stropju?
To so mnogo bolj
sodobni predmeti
iz vojne za Slove-
nijo iz leta 1990.
Vojna je trajala 10
dni. Prijatelj Dar-
ko je s pomočjo
vojnih veteranov
uredil ta dela mu-
zeja. Tu je pri-
bližno 350 ekspo-
natov, ki zavze-
majo vojaško
opremo, orožje,
čelade, zastave
itd.
Ali je bil tukaj
kak spopad v tej vojni leta
1990?
Tu ni bilo spopadov, spopad je
bil najbližje v Rožni Dolini. Si-
cer je bilo tu precej jugoslovan-
ske vojske, vendar pa so vsi pol-
kovniki živeli skupaj z nami, z
družinami in smo se dobro
poznali. Vse smo uredili s po-
gajanjem, preden je prišlo do
spopada.
Kdaj je odprt muzej?
Muzej je odprt od Velike noči
do oktobra, vsak dan od 9.00
do 18.00. Pozimi je muzej zaprt
oziroma je odprt za tiste skupi-
ne, ki se najavijo. Sicer pa je tu-
ristična sezona tu v Kobaridu
od marca do septembra. Za tu-
riste je tudi v bližini odlična iz-
točnica za pohod k Soči ali do
prazgodovinske naselbine,
imenovane Tonovcov grad. Pri-
bližno 30 minut hoda od mu-
zeja. To je naravno zavarovan
hrib, kjer so sledovi poselitev iz
različnih prazgodovinskih ob-
dobij: iz predrimske dobe, iz
rimske dobe in iz srednjega ve-
ka. Ob kostnici je še cerkvica,
posvečena sv. Antonu, iz leta
1630. Tretjo soboto v oktobru
je v cerkvici maša in se tu
srečajo mnogi Italijani. V ko-
stnici je okoli 7000 vojakov,
brez imena jih je skoraj 2000.
Zahvaljujem se vam za pogo-
vor.
Karlo Nanut
S 3. strani
Ohranjati zgodovinsko
poslanstvo ...
  daj sem veliko v stiku z
goriškimi člani, imeli
smo tudi področna
srečanja in razna soočanja in v
glavnem dobivam skoraj ved-
no pozitiven odziv. Veliko pa
bomo morali še narediti, da
optimiziramo našo organiza-
cijo in da uvedemo nekatere
novosti. Pri vseh prihodnjih
strateških izbirah pa bo vedno
na prvem mestu banka, njeni
člani in potreba naše skupno-
sti.
Vodstvo banke ste prevzeli
pred petimi leti in prav v
tem obdobju, lahko
rečemo, da se je ekonomska
slika v svetovnem merilu
povsem spremenila. Kakšna
prihodnost čaka majhne
banke, kot je ZKB?
V teh zadnjih petih letih je bi-
lo res veliko revolucij v pozi-
tivnem in negativnem smislu.
Kriza je privedla do tega, da so
nekatera podjetja zašla v
težave in tudi banka je utrpela
nekatere izgube. Leta 2016 je
takratna Renzijeva vlada odo-
brila reformo zadružnih bank,
ki bo dokončno stopila v vel-
javo leta 2019 in ki pelje v usta-
navljanje zadružnih bančnih
skupin. Te dni pa je zdajšnja
Contejeva vlada vnesla neka-
tere pozitivne spremembe v
Z reformi, tako da se intenzivnopripravljamo na vse te novosti.Ta italijanska rešitev predsta-
vlja neki unicum v evropskem
bančnem sistemu: banka se bo
včlanila v zadružno skupino,
podpisala bo pogodbo s pri-
hodnjo matično družbo, men-
jala svoj statut in ohranila ne-
ko določeno stopnjo avtono-
mije, ki bo premosorazmerna
z uspešnostjo banke. Se pravi,
da bo banka, če bo imela do-
bre rezultate, ohranila pre-
cejšnjo avtonomijo. Člane
banke bomo v naslednjih me-
secih stalno obveščali o vseh
teh novostih. V Italiji se bodo
vse zadružne banke včlanile
ali v zadružno skupino IC-
CREA, ki ima sedež v Rimu, ali
pa v Cassa Centrale Banca iz
Trenta, v katero smo se včlani-
li tudi mi.
Prihodnost malih bank pa bo
odvisna od njihove uspešnosti
in tudi od naših predstavnikov
v Rimu in še bolj v Bruslju, če
jim bo uspelo ohraniti našo
zadružno bančno specifiko in
tudi neko sorazmerno uravno-
vešenost pri predpisih, ki vel-
jajo za velike oziroma za male
banke.
Če sva že pri strukturah, ko-
liko podružnic ima ZKB da-
nes?
Po spojitvi imamo 14 po-
družnic: 10 na Tržaškem in 4
na Goriškem, v katerih je za-
poslenih 115 oseb.
Katere kompetence pa kot
'šef' najbolj cenite pri svo-
jih sodelavcih?
Sem izredno ponosen na eki-
po, bodisi na ekipo, ki je v
upravnem in nadzornem od-
boru, bodisi na našo operati-
vo, na naše
uslužbence. Delati v
naši banki je nekaj
posebnega, saj se vsi
zavedajo, da delajo
za slovensko banko,
ki ima izredno po-
membno funkcijo
za naše območje.
Vsi se zavedajo svoje
vloge in svoje odgo-
vornosti. Vsak da
svoj doprinos k
uspešnemu delo-
vanju banke. Naša
ekipa pa se mora
stalno izobraževati,
ker je novosti vedno
več in ker se mora-
mo stalno iz-
boljševati. Izredno
cenim dejstvo, da so
uslužbenci vedno
na razpolago čla-
nom in strankam,
in to je bistveno.
Banka je ustanova, ki mora
reševati določene probleme
strank, najti mora ustrezno
rešitev zanje, in če nam to
uspe, je to dodana vrednost.
Normativa se stalno spreminja
in moramo zato stalno poso-
dabljati način dela in skrbeti
za to, da je naš kader na te-
kočem. Modernejši pristop h
komitentom je del nove stra-
tegije, ki ima kot končni cilj
celovit odgovor na sodobne
potrebe odjemalcev banke.
Vas pri vašem delu navdihu-
je kako geslo?
MI IN NE JAZ! To pomeni stre-
meti po skupnem dobrem. Ko
moraš določiti strategijo za na-
prej, ne smeš gledati le v lasten
vrtiček, ampak upoštevati, kaj
je najboljše za družbo, ki jo
upravljamo, da ne izgubimo
nove priložnosti.
Med drugim letos banka
praznuje 110 let svojega ob-
stoja. Zato si ob koncu pri-
voščiva še pogled nazaj in
naprej.
Na zadnjih treh občnih zborih
sem vedno poudarjal, da se
svet naglo spreminja in da se
moramo zato tudi mi spre-
minjati. Dejstvo, da je banka
dosegla tako obletnico, pome-
ni, da se moramo iskreno zah-
valiti vsem uslužbencem in
upraviteljem za trud in dopri-
nos, ki so ga dali v
preteklosti. Hva-
ležni smo jim, ker
jim je uspelo pri-
peljati to zadružno
banko do točke,
kjer je danes. Naša
odgovornost pa je
seveda, da to po-
slanstvo ohranimo
in da ga uspešno
razvijamo tudi v
naslednjih letih, da
skrbimo za rast in
razvoj našega pro-
stora in mlajših ge-
neracij. Zato je bila
lanska spojitev
izredno pomem-
bna in gre prav v to
smer, da skuša
ohranjati in nadal-
je razvijati sloven-
sko zadružno
bančništvo v
našem prostoru.
Ponosni smo na zgodovino
naših zadružnih bank. Zave-
damo se odgovornosti, ki jo
imamo do dediščine, ki nam
je bila zaupana, in je tudi zato
toliko bolj pomembno, da se
usmerimo v prihodnost, ne da
bi izgubili naših značilnosti in
pozabili na vrednote in
načela, ki so že več kot sto let
podlaga našega poslovnega
modela. Obenem se moramo
opremiti z novo solidnostjo in
konkurenčnostjo, ki ustrezata
prihodnji banki, kot si jo za-
mišljamo.
Proslav letos ne bomo prireja-
li, ker to ni v naši filozofiji,
bomo pa ta sporočila predajali
naprej našim članom in lju-
dem, ki, glede na povratne in-
formacije, pozitivno spreje-
majo spremembe. Da bi v
naše jadro ujeli svež veter, po-
trebujemo energijo, ki jo pri-
našajo mladi. Zato sem pre-
pričan, da moramo biti odprti
za sprejemanje novih zamisli,
ki jih najpogosteje predlagajo
prav mladi.
Za konec pa naj mi bo dovol-
jen še nekoliko širši pogled na
našo slovensko narodno skup-
nost. Prepričan sem, da ima-
mo veliko priložnosti, vsega
pa se je treba lotiti z nekim
novim pristopom in z do-
ločeno profesionalnostjo, saj
je potrebno vnesti nekatere
inovativnosti v naše organiza-
cije. Zaupajmo mladim, ki ni-
majo zgodovinskih obremeni-
tev moje in prejšnjih genera-
cij. Pri mladih cenim, da veli-
ko potujejo in opazujejo, kaj
se dogaja izven našega prosto-
ra. Ni treba, da si izmislimo
sami kaj novega, dovolj bi bi-
lo, če bi v naš prostor vnesli
kakšno dobro prakso od dru-
god. To pa lahko delaš samo,
če si odprt, če sprejemaš no-
vosti.