Posamezni Lzto3 30 fcroSev, meseJna naročnini I Sfflnl GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE Kaznovanje VOJNIH ZLOČINCEV NI MAŠCE« VANJE, AMPAK ZADOŠČENJE PREŽIVELIM TRPINOM. , LETNIK II. DUNAJ, V PETEK 25. VII. 1947 ŠTEV. 43 (71) V skupni borbi bomo skovali bratstvo in enotnost V petek, 18. t. m., točno o‘b 6. uri fcvečer so prevzeli na avstrijsko-Italija n-ski meji na Vratah zastopniki Zveze gladine za Slovensko Koroško in Svobodne avstrijske mladine iz rok zastopnikov italijanske mladine štafetno palico. da jo ponesejo skozi Koroško bliže Pragi, kjer naj na svetovnem mladinskem festivalu zbranim mladinskim delegatom iz svega sveta simbolično izra-Za pozdrave in solidarnost napredne mladine vseh dežela, skozi katere so jo nosili. Štafetna palica je izrezana iz le-sa požgane cerkve iz Oradoura, ki so jo nemški fašisti popolnoma uničili. . Na Vratali so zastopnik dež. vlade m predstavniki naše in avstrijske napredne mladine v svojih govorih izrazili upanje, da se bodo preko vseh mej Se bolj utrdile vezi med mladino in nabodi. Naš zastopnik Janko Mak, član POZM, je med drugim izjavil: »Da bo gladina iz vsega, svetla vhlella, diai je tu-slovenska mladina Koroške nosila štafeta mednarodne antifašiltiične soii-n^mosti, štafeto braltstva vsie demokratične mladine, hočem pripeti tudli n|a,šo Ustavile« nanjo, na,šlo zastavo, pod kate-smo se borili in 3e še borimo! prloti Jašizmu na strani vse napredne demokratične mladine sveta za boljše in sreč-£®l8e življenje.« Ko so si naši, avstrijski in italijanski Mladinci med seboj izmenjali darila in Otlice, so naši in avstrijski tekači pobesil štafeto naprej proti Beljaku, kjer ®o jo slovesno sprejeli zastopniki oblaki in mladinskih organizacij. Član fOZM Markič Edi je v svojem pozdravu Mrazil, kar je naša mladina dokazala že y svojem dosedanjem delu in tudi v ^trpnem teku z avstrijsko napredno Gladino: da je namreč prava pot v brati *tvu med mladinci obeh koroških narodov, v enotnem gibanju, v borbi proti J^aki obliki fašizma in šovinizma, v borbi za izboljšanje pogojev, v katerih ži-V1 mladina.' Isto misel je pri slavnostih v Celovcu, kamor so mladinci v krasnih krojih £veze mladine za Slov. Koroško in Svo-b°dne avstrijske mladine prinesli šta- , -^Tovariši sodniki! Po končanem dokaznem postopku v razpravi proti voj-blm zločincem, ki so odgovorni za vse beizmerno trpljenje slovenskega naroda med štiriletno sovražno okupacijo, r^atram, da je z obsežnim dokaznim sfadivom^ popolnim in delnim prizna-jem prisotnih obtožencev, z dokumenti n Pričami ter ostalimi dokazili obtožni-^ Potrjena v celoti, kakor tudi v poedi- lOCKctll« • Ko podajan* karakteristiko ' osem'« ^nevne razprave, ugotavljam, da so se sodiščem znašli vojni zločinci hipijevskega nacističnega vojaškega in ^^apovskega aparata, ki so služeč ^ ®®škim imperialističnim načrtom, de-'al1 za to, da uničijo slovenski narod. Tovariši sodniki! Ni prvič v zgodovl-7» da vodijo naši narodi , ogorčeno fetno palico, izrazila tudi sekretarka POZM Anica Šporn — Vida, ki je med drugim dejala: »Kakor je bilo naše delo skupimo, takoi niora biti in je skupna tudi naša borba proti .vsiem ostankom fa-šiiizmia. V skupnli botrbi pp, bomo skovali bratstvo in enotnost ne samo med slovensko in avstrijsko antifašistično mladino, temveč med vso napredno mladino sveta.« i Naša mladina Je v času borbe proti fašizmu kakor tudi sedaj pokazala svo- Vojaško sodišče IV. armije v Ljubljani je izreklo v soboto dne 18. 7.1947 obsodbo nad 14 vojnimi zločinci, ki so med nacistično okupacijo kot načelniki nacistične uprave in gestapa organizirali in izvajali krvavo nasilje nad slovenskim narodom. Dvanajst obtožencev, ki so kot pobudniki ali pa zvesti izvrševalci nacističnega načrta za ponemčenje slovenske zemlje odgovorni za množično izseljevanje, za požige številnih vasi, množično streljanje desettisočev in za vsa nečloveška grozodejstva nad slovenskim narodom, je bilo obsojenih na smrt Na smrt z obešenjem so bili obsojeni bivši Gauleiter in šef civilne uprave Friedrich Rainer in okrožni vodja za Gorenjsko Walter Hochsteiner, oba avstrijska državljana, nadalje general Lud-wig Ktibler, podpolkovnik nemške policije Hans Fleckner, SS-oficir Josef Vogt, kriminalni sekretar Reinhold Ger-lach in gestapovec Franc Miiller. Na smrt z ustrelitvijo so bili obsojeni: Avstrijska državljana Helmut Glaser, član varnostne službe, in Leo KuB, okrožni vodja v Kranju, ter generalni poročnik Hans von Hosslin, polkovnik Heinrich Christl in Giinther Neubert. Avstrijska državljana Hermann Dou-jak, okrajni glavar in SS-ovec ter Franc borbo pi*oti germanskim osvajalcem za obrambo svojega življenja, svojega ognjišča in svoje svobode. Sporedno z grabežljiva prirodo imperializma in z dvigom uničujoče vojne tehnike so krvi željne »pruske tendence« nemškega imperializma zavzemale v zgodovini vedno večji razmah. AVSTRIJA [V SLUŽBI NEMŠKEGA ZASUŽNJEVANJA Nič manjši pa ni bil avstrijski! imperializem, ki je postal avantgarda nemškega zasužnjevanja malih narodov. Zgodovinska resnica je, da je bila Avstrija vedno predstraža nemških osvajalcev, ki so usmerjali svoj »Drang nach Osten« preko jugoslovanskih dežel. Avstrijski imperialisti s»o si vztrajno prizadevali?1,) da hi Čim bolj pazširili nemško jo ustvarjalno silo in dokazala, da je viednega tistega mesta, ki ji ga prisoja svetovna mlad. federacija, ki ji ga prisojamo mi in ki ji tudi pripada. Le avstrijske oblasti ji tega mesta nočejo priznati, čeprav so pozdravljale štafeto svetovne mladine prav v njenih rokah. Toda naša mladina se bo borila naprej, dokler ji ne bodo priznane pravice, ki ji gedo. To svojo voljo je izrazila tudi v svojem spremnem pismu svetovnemu mladinskemu festivalu v Pragi. Hradetzky, okrožni vodja NSDAP sta bila obsojena na 18 in 16 let prisilnega dela. • Teža Izvršenih kaznivih dejanj, namera vse zločinske delavnosti, stotine ustreljenih talcev, tisoči in tisoči grobov za svobodo padlih borcev, pogorišča slovenskih domov, trpljenje tisočev zavednih Slovencev v zaporih, mučilnicah, koncentracijskih taboriščih, krematorijih zahtevajo za obtožence strogo in pravično kazen. Sodišče je do podrobnega pretehtalo vse okolnosti, ki bi utegnile priti v poštev pri izrekanju kazni ter je izreklo sodbo po svoji vesti in prepričanju, ki ju ni smatrati za maščevanje, ampak kot zadoščenje preži« velim trpinom iz Dachaua, Auschwitza, Mauthausna, vdovam, nesrečnim materam in otrokom, ki so ostali po krivdi obtožencev brez staršev in svojcev. Ta sodbo, pa naj bo tudi resen opomin vsem, ki morda še sianjiijo o aaisužnje-vanju, sosednih narodov, onim, ki se v t(cj vojni še niso prepričali, da imajo tudi mali narodi pravico do žjvljjenja ter da j|e tudi majhen narod v borbi za svoj obstanek sposoben, da se upre vsaki velesili! Smrt fašizmu — svobodni narodu! območje v globino jugoslovanskega etničnega ozemlja. Tako imenovana »ve-likonemška ideja« ni imela nikjer toliko in tako zagrizenih pristašev, kakor v tistih avstrijskih deželah, kjer sta se dotikala nemški in slovanski živelj. Tako imenovana demokratična Avstrija je že davno pred »Anschlussom« vodila politiko, usmerjeno k napadu na Jugoslavijo, in pripravljala priključitev k Nemčiji kot pogoj za napad. Temu je služila šola, kjer so učili avstrijske otroke, da je Štajerska nedeljiv sestavni del Nemčije, vzgajali so ljudi, ki so kot okupatorski vojaki in uradniki kasneje pobijali naše ljudstvo. Tu so se vzgajali kadri za prevzem okupacijske uprave. Gradec je postal središče obveščevalne službe za Jugoslavijo. Nemški »volksdeutscherji« na štajerskem in drugi kulturbundovcf, vezani na Dunaj in Gradec, so skrbno zbirali in pripravljali podatke, ki so bili potrebni za izdelavo načrta pri napadu na Jugoslavijo in za iztrebljanje slovenskega ljudstva. Tu so se zbirali petokolonaši, ki so iskali zaveznike, zlasti v protiljudskih oblastnikih stare Jugoslavije. Zato se je nacistično gibanje po izjavi Rainerja s svojo do skrajnih možnosti razvito teorijo o rasni nadmočnosti nemštva razvilo v Avstriji in je s svojim političnim ciljem izgraditve velikonemškega rajha našlo najbolj fanatične privržene® avstrijskih imperialistov na Koroškem. Tukaj je nemška mladina že v šolskih klopeh vsrkavala ideje svojih učiteljev, kakor so bili Martin Wutte, Perkonig, dr. Paschinger in drugi. V tem okolju so doraščali obtoženci Rainer. Glaser, Doujak, Hradetzki, Hochsteiner in Kuss. Obtoženi Rainer je sam priznal, da se je vzgoja v avstrijskih šolah po razpadu avstroogrske monarhije nadaljevala v duhu tiste Avstrije, ki je bila ječa malih slovanskih narodov. Program in ideja nacifašizma je zajela vse urade, ustanove in vojsko ter velik del tako imenovanih demokratičnih avstrijskih strank, ki se je 1. 1938 odločil za vstop v NSDAP. Ta nemško-avstrijski imperializem je še bolj okrepil nacistično stranko v Nemčiji, ki je postala najbolj roparska in razbojniška na svetu. Zato ni čuda«, če sa pri vpadu v Jugoslavijo prinesli nacisti s seboj vs® potrebne načrte za iztrebljanje slovenskega ljudstva in če so izvrševalci teh načrtov na najokrutnejši način služili nemškim imperialističnim nacistom za podjarmljenje in uničenje slovenskega naroda. Takt) sol se dn«) 6. aprila 1941 sile nemškega fašističnega in avstrijskega imperializma pri napadu na Jugoslavijo združile v zločinskem nacizmu. AVSTRIJCI — GLAVNI STORILCI NACISTIČNIH ZLOČINOV Za uresničenje teh nacističnih načrtov se niso trudile samo nacistične organizacije, temveč tudi zločinske organizacije SS, SD iri gestapa, kakor tudi nemška vojna sila, ki je izvrševala številna zverstva ter uresničevala naloge nacistične stranke. Niti malo ni slučajno, da je v zadnji vojni Hitler določil Avstriji posebno poslanstvo glede Jugoslavije in je tukaj našel najboljše izvrševalce za svoj® načrt® podjarmljenja Balkana. Leta 1943 je bilo v Hitlerjevi vojski nad 80 generalov Avstrijcev, ki so bili v nemški vojski na položajih, za katere se je zahtevalo popolno zaupanje. Število avstrijskih divizij, ki so se borile proti narodno osvobodilni vojski v Jugoslaviji, je obsegalo skoraj tretjino nemških oboroženih sil v Jugoslaviji. Številne komandne položaje v Jugoslaviji so zavzemali avstrijski generali, kakor bivši minister v Schuschniggovi vladi Glaise v. Horste-nau. Gestapovci in okupacijski aparat se je po izjavi obtoženega Vogta v glavnem rekrutiral iz Avstrijcev. Okrajni vodje Hradetzky, Hochsteiner, Kuss ter deželni svetnik Doujak so bili Avstrijci. Najvišji nacistični predstavniki na okupiranem slovenskem ozemlju kakor Ueberreiter. Steindl in Rainer so bili avstrijski nacisti. S prihodom teh obtožencev se je fašistična okrutnost pričela uveljavljati kakor železni plaz nad slovenskim narodom, ki je občutil vso te-žino nacističnega okupatorja. Občutil je fašistično, nacistično, imperialistično grozoto, ki je hotela uvesti »novi red« na svetu. (Nadaljeyanje na d nagi strani spodaj.) Avstrija je bila predstraža nemškega imperializma ^ključni govor vojaškega tožilca majorja dr. V. Damjana na razpravi proti nacističnim zločincem Rainer in drugi krvniki slovenskega ljudstva so prejeli zasluženo kazen Vojni ujetniki se vrnejo iz SZ Generalisim Stalin je avstrijskim komunističnim narodnim poslancem na prošnjo, da bi pomagal izposlovati čimprejšnji povratek avstrijskih vojnih ujetnikov, odgovoril z naslednjim pis- mom: Sp|oraSa,m Vam, da jte Sovjetska vlada sklepala o Vali prošnji, da bi (kila pomoč za čimprejšnji povratek avstrijskih Vojnih ujetnikov. Vlada Sovjetske zveze je sklenila, da ho pospešila transporti© avstrijsiklh ujetnikov iz SZ. To se ho zgodilo tako, da se hodo vrnili vsi že do konca tega leta. 0 tem boi obveščena tudii avstrijska vlada, , Moskva, dne 1. julija 1947. I. V. Stalin. Zvezni kanclerje odgovoril generalnemu polkovniku Kurasovu Zvezni kancler dr. inž. Figi je poslal 15. t. m. sovjetskemu visokemu komisarju generalnemu polkovniku Kurasovu noto, v kateri odgovarja na pismo, s katerim je visoki komisar opozoril na nekatere določbe avstrijsko-ameriške pogodbe, ki kršijo avstrijsko neodvisnost in so v nasprostju z Moskovsko deklaracijo. V noti zvezni kancler zanika, da bi avstrijsko-ameriška pogodba kršila avstrijsko neodvisnost, vendar se očitno izogiba, da bi ovrgel trditve glede posameznih pogodbenih točk, ki jih visoki komisar v svojem pismu navaja kot nezdružljive z avstrijsko neodvisnostjo. Nasprotno poskuša zvezni kancler za te določbe, ki kršijo neodvisnost, prevzeti celo vso odgovornost, ker izjavlja, da so bile te določbe vnešene v pogodbo samo zaradi tega, ker ni mogel jamčiti Ameriki, da bodo pomožne pošiljke v celoti uporabljene v svrhe, ki jih določa pogodba. Resnično ozadje ameriške pomoči Avstriji pa se vidi iz izjave, ki jo je.podal 17. t. m. član obdora za pomoč v ameriški zbornici in ki v njej povdarja, da Avstrija ne ' vesni otvoritvi proge Šamac-Doboj mar; šalu Titu pozdravno brzojavko, v kateri navajajo svoje velike uspehe pri grad' nji proge in se obvezujejo, da bodo vse svoje naloge izpolnili kakor je to dostojno za Ljudsko mladino Jugoslavija —- da bodo zgradili progo Šamač-Sai-0' jevo do 29. novembra tega leta. MEDNARODNI MLADINSKI FESTIVA^ DEL BORBE ZA MIR Glasilo češkoslovaških sindikate »Prače« je objavilo preglas sekretar! Demokratične svetovne mladinske fed.^ racije Berta Williamsa, ki pravi, d® j, mednarodni mladinski festival del sP*oSv no borbe za mir. Mladina, ki prid® . Prago, ne bo pozabila tistih, ki ni mogli priti, demokratične mladine Sp nije, .Grčije, Viet Nama in Indonezija kakor tudi ne more pozabiti imUjnn mladih mož, ki še ne morejo uživati P1'1 polne svobode. , Proglas konča, da bo praznik Med", rodne mladine, ki je prva taka d0‘J festacija v zgodovini gibanja niodm rodne mladine, silen udarec za.vse-rU, vražnike in vir moči za prijatelje to* Tudi »Rude pravo« povdarja v c‘ ^ ku »Z mednarodnim sodelovanjed -svotovnemu miru«, ki ga posveča n* v dinskemu festivalu, da se je Pragi napredna mladina vsega svet£\q-bo vsem, ki jim je pri srcu blagor veštva, pokazala, da hoče mir. ^ Po sedanjem stanju posevkov Prl£ju. jejo letos v vseh ljudskih republik8 j, goslavije veliko boljšo letino ko 0< Močno deževje v zadnjem času je °. j8h* čilo dober razvoj tudi raznim Pon£ la le skim posevkom. Žetev rži se je *a„ «ifi v vseh ljudskih republikah. V ju .. predelih pa žanjejo tudi že vrste Rainerjev proces je razgalil zločinsko vlogo Heimalbunda in Maier-Kaibilscha Vse avstrijske meščanske stranke so bile enotne v nastopu proti koroškim Slovencem L y teku temljite razprave pred vojaškim sodiščem v Ljubljani je bil Rai-zaslišan tudi o delovanju koroškega heimatbunda in Majer- Kaibitscha. Ta rel zaslišanja prinašamo dobesedno, ker le za nas koroške Slovence posebne važ-nt>sti in odkriva vso zločinsko vlogo Hei-j^atbunda pod vodstvom Maier-Kai-oitscha. Rainer je na vprašanje o na-stanku Heimatbunda izjavil: >Nastal je kot nasledstvena organizacija koroškega Heimatdiensta. 1 ,° je bila organizacija, ki so jo ustanovile tri vodilne nemške stranke marca 1920 za priprave za plebiscit. Po plebiscitu je nastal iz te organizacije Hei-^atbund z nalogo, da se še nadalje bri-8a za obmejno cono.« Tož: »Ali ste opazili, da je katera ko-l! avstrijska stranka imela bolj prijazno stališče proti koroškim Slovencem kot druga?« Rainer: »Bila so različna menja, toda v osnovnem vprašanju ni bilo med nji-toi razlike.« Tož.: »Torej vse avstrijske meščanske stranke so bile enotne v nastopu prrtti "lovencem? Kdo je bil vodja Heimatbunda?« Rainer: »Kolikor se spominjam, je bi-j?v vodstvo Heimatbunda v demokra-učnem Času, torej do leta 1933, v odboru teh strank, ker je bila v resnici to pobožna institucija, ki jo je sankcioniral deželni odbor. Načelnik je bil prof. Per-v?rug> glavni tajnik je bil Maier-Kai-%ch.« Tož.: »Ali se je kdo izmed avstrijskih ?nastvenik©v bavil z vprašanji koroških Slovencev?« Rainer: »Predvsem moram imenovati koroškega zgodovinarja dr. Wutteja in Uinoge druge. Ko sem ustanovil znanstveno nagrado, sem jo podelil leta, 1942 ^utteju kot prvemu. D asi ravno jo bila takrat zapora glede sprejema novih čla-?°v, sem ga prosil, naj stopi v stranko in J® Potem na mojo izrecno prošnjo stopil stranko.« Tož.: »Torej se je moral strinjati s programom nacionalistične stranke?« Rainer: »To je bila takrat zanj čast in 0 je bila moja želja,« NSDAP je v celoti sprejela program Heimatbunda Rainer: »Maier-Kaibitsch je bil glavni P°slovodja koroškega Heimatbunda in državni uradnik. Kot poslovodja Heimat-bunda in državni uradnik je skrbel za Nubiscitno cono. Vodil je koroški Hei-^atbund po navodilih svojih predpo-. davljenih oblasti, t. j. deželne vlade.« . Tož.: »Kakšne funkcije je pozneje Maier-Kaibitsch?« . Rainer: »Maier-Kaibitsch je imel !Ullkcijo glavnega poslovodje Heimat-bunda tudi v dobi Dolfussa in Schu-uiggiu V tem času se je približal na-J^Ualsocialistični stranki. Ko je bila po-Ul ustanovljena naciomalsocialistična d®Želna vlada, je deželni glavar Pavlov-imenoval Maier-Kaibitscha za dežel-Sa svetnika in Maier-Kaibitsch je v u.Ut svojstvu nadaljeval svoje stare Junk-C1ie.« h ^ož.: »Vi ste izjavili, da je vstopil v ^ciottalsocialistično stranko. Ali so stopm tudi drugi člani koroškega Hei-^bunda?« Rainer: »Da.« st r°ž.: »Ali je nacionalsocialistična ranka v celoti sprejela program Hei-^a‘bunda?« j, Rainer; »To se za koroške razmere ,ko potrdi.« '0 »Ali veste kaj o delovanju Kul-^“Unda vJugoslaviji?« U Rainer: »O delovanju Kulturbunda v Koislaviji sem malo informiran.« iož.j »Poznate organizacijo VDA?« Rainer: »To organizacijo sem kasneje precej temeljito spoznal.« Tož.: »Kakšna je bila ta organizacija?« Rainer: »To je bila organizacija za nemštvo v inozemstvu. Imela jc nalogo, seznanjati Nemce z bistvom osrednjega nemštva, njegovimi idejami in tudi stav-ljati na razpolago denarna sredstva.« Tož.: »Ali je Wutte, ko se je bavil s problemi koroških Slovencev, pisal tudi o Nemcih v inozemstvu, n. pr. v Jugoslaviji?« Rainer: »Da, Dr. Wutte je pisal tudi o razmerah na Kranjskem in se spominjam, da je bil ta spis objavljen v priročniku za Nemce v inozemstvu.« Maier-Kaibitsch, glavni krivec ponemčevanja in izselitve koroških Slovencev Tožilec: »Obtoženi Rainer, veste, da je Maier-Kaibitsch z vso silo deloval za germanizacijo koroških Slovencev potom Heimatbunda? Posedujem del govora, ki ga je Maier-Kaibitsch imel leta 1941 pri Humberškem gfadu, ko je govoril nemškim študentom na Koroškem in je med drugim dejal: .Ko boste ob času žetve prišli v hiše slovenskih kmetov, skrbite za to, da se ljudje navadijo govoriti med seboj samo nemško. Z vso vnemo vztrajajte, da morajo nemško govoriti. Na ta način boste napravili firerju veliko uslo-gu, nam pa bo*te pomagali to deželo čim hitreje germanizarati. Ali veste, obtoženi Rainer, da je isti Maier-Kaibitsch leta 1942 imel v Ljubljani v hotelu Miklič govor, kjer je dejal, da je vojni čas najprimernejši za raznarodovanje in izselitev Slovencev? Ali veste, da je isti Maier Kaibitsch skupno z Wuttejem in Perkonigum je davno pred napadom na-cifašizmu na Jngoslavijo napravil načrt za okupiranje Gorenjske in Mežiške doline ter za izselitev Slovencev?« Rainer: »To mi je neznano.« Tož.: »Ali veste, da je Kulturbund v Sloveniji pripravljal pot nacistični osvajalni politiki na Balkanu?« Rainer: »Jaz gledam na situacijo drugače.« Preds.: »Rekli ste, da ste leta 1938 skupaj s KJausnerjem pripravili anšlus?« , i i Rainer: »Da.« Predsednik: »Kakšne funkcije ste imeli od leta 1938 dalje, po anšlusu?« Rainer: »Kot Reichskomisar sem imel nalogo reorganizirati NSDAP v Avstriji.« Predsednik: »Koliko časa ste to funkcijo vršili?« Rainer: »Samo kratek čas do imenovanja-Gauleiterja in deželnega glavarja na Salzburškem. To je bilo konec aprila 1938.« Predsednik: »Koliko časa ste bili na dolžnosti Gauleiterja na Salzburškem?« Rainer: »Do 30. novembra 1941.« Preds.: »Zakaj je ta datum važen?« Rainer: »Ker sem bil potem prestavljen na Koroško.« Predsednik: »V toku včerajšnega zasliševanja ste dejali, da so v Avstriji smatrali Koroško in Štajersko kot dele Avstrije. Ali se je v Avstriji sedaj s priključitvijo Nemčiji pričakovalo, da se bodo uresničile težnje avstrijskega naroda po priključitvi Štajerske in Koroške? Ali je sedaj Avstrija dobila garancijo, da bo lahko ustvarila svoje težnje po Štajerski in Koroški, predvsem mislim na Štajersko?« Obtoženec ni hotel razumeti jasnega vprašanja in se je izmikal z izgovorom, da so odnosi med Nemčijo in Jugoslavijo bili takrat »prijateljski«. Potrdil je, da je »Drang nach Osten« bila sicer stara parola nemške politike na vzhodu in rekel, da je potem Nemčija napadla Jugoslavijo samo zaradi dogodkov 27. marca 1941. Izjavil je tudi, da je takrak prišla vojna z Jugoslavijo kot s krajno neprijetna zadeva. Trdilo se je celo, da je bil zaradi tega napad na Sovjetske! zvezo zadržan in odložen.« »Napravite mi deželo spet nemško!« Predsednik: »Ko ste prevzeli posle Gauleiterja na Koroškem, kaj vam je Kutschera povedal, kakšna je direktiva Hitlerja za politiko na Gorenjskem in Koroškem? Kaj je bila osnovna politična linija odnosno direktiva Hitlerja?« Rainer: »Glede Gorenjske sem dobil kot šef politične uprave nalogo od Hitlerja, napraviti deželo zopet nemško.« Predsednik: »To se pravi, da je bila to .osnovna linija vsie vaš« politike na Gorenjskem.« Rainer: »To je bila naloga, ki jo je dal firer Kutscheri in ki je zame ostala v naprej, ko sem nastopil službo.« Predsednik: »Kdo je bil ob vašem prevzemu službe Gauleiterja za Koroško in šefa civilne uprave za Gorenjsko prisoten od nemške vlade? Kakšne direktive ste takrat od njih dobili?« Rainer: »Nastopil sem službo 1. decembra v navzočnosti dr. Leya. Mojo u-vedbo v službo kot namestnika šefa civilne uprave pa je izvršil minister notranjih del dr. Frick. Tožilec: »Kakšne direktive vam je dal dr. Frick?« Rainer: »Dr. Frick je imel takrat govor, v katerem je navedel naloge namestnika šefa civilne uprave v smislu povelj firerja: Napravite mi deželo zopet nemško, zlasti glede priključitve k nemškemu rajhu in izvršite germanizacije.« Predsednik: »Obtoženi Rainer, nas zanima, kakšen aparat ste vi kot Gau-leiter imeli na razpolago, da izvršite Hitlerjevo povelje, »napravite mi deželo zopet nemško«. Pričeli bomo s tem, kakšno ste vi sploh imeli funkcijo?« Rainer: »Bil sem Gauleiter NSDAP. To je bila moja strankarska funkcija. V državi sem bil državni namestnik na Koroškem. Od začetka vojne sem imel tudi funkcijo komisarja za državno obrambo, ki pa je stopila bolj v ospredje šele proti koncu vojne.« Predsednik: »Ali ste imeli še kakšno funkcijo?« Rainer: »Na zasedenem ozemlju Koroške in Kranjske sem bil šef civilne uprave in v operacijski coni na Primorskem sem bil od 16. 12. 1943 dalje vrhovni komisar. Bil sem tudi pooblaščenec državnega komisarja za utrditev nemštva.« Predsednik: »Obtoženi Rainer, opišite nam vaše funkcije, vase delo in vaš nadrejeni in podrejeni aparat kot Gauleiterja, torej kot funkcionarja nacistične stranke.« Rainer: »Kot vrhovni poveljnik v svojem področju sem bil tudi najvišja krajevna politična avtoriteta.« Predsednik: »Ali je bila višja država kot pojem država, ali je bila stranka nad državo po vaši ideologiji?« Rainer: »Primarna je bila stranka.« Ko je obtoženi opisal svoj podrejeni upravni in politični aparat ter njun medsebojni odnos, ga je predsednik vprašal: »Ali se je teritorij deželnega svetnika pokrival s teritorijem političnega funkcionarja?« Rainer: »Na Koroškem da.« Predsednik: »To je važno.« Obtoženec je nato povedal, da je na tem področju imel naredbodajavno, u-pravno in sodno oblast. Družine za izselitev je določal Maier-Kaibitsch na podlagi podatkov Heimatbunda Predsednik: »Zakaj so se slovenske družine morale umakniti naselitvi nemških družin? Po kakšnem ključu se je odrejalo izseljevanje?« Rainer: »Izselitev se je izvršila pred mojo dobo pod Kutschero po navodilih Hitlerja.« Predsednik: »Kaj veste o izselitvi?« Rainer: »To je bila izselitev slovenske inteligence.« Predsednik: »Zakaj?« Rainer: »Slovenska inteligence je bila vodilni slo| in se je morala odstraniti.« Predsednik: »Zakaj jim je pa bila vodeča slovenska plast napoti?« Rainer: »Ker je bilo takrat povelje firerja, da se dežela ponemči.« Predsednik: »Opišite mi preselitveni aparat, urade vašega aparata kot pooblaščenca za izseljevanje. Povejte osebe, ki so bile na čelu tega urada.« Rainer: »Ko sem prišel, je vodil urad dr. Starzsacher. Potem je prišel doktor Friedl. Nato je odredil, da se je urad preselil v Celovec in je bil podrejen direktno Maier-Kaibitschu. Friedl je bil tudi podrejen Kaibitschu.« Tožilec: »Zakaj ste postavili Kaibitscha za vodjo tega urada?« Rainer: Hotel sem združiti funkcijo državnega komisarja s funkcijo, ki jo je Kaibitsch že imel.« Predsednik: »Kakšno funkcijo je imel?« Rainer: »Kaibitsch je bil voditelj pokrajinskega obmejnega urada, ki se je pozneje imenoval urad za narodnostna vprašanja.« Tož.: »Ali ste postavili Maierja-Kai-bitscha za vodjo tega urada, ker je dobro vršil funkcije v pokrajinskem uradu za narodnostna vprašanja?« Rainer: Da, imel sem zaupanje vanj.« Tož.: »Obtoženi Rainer, selitve na Koroškem so se vršile v letu 1942. Po kakšnem kriterjiju pa so se tam vršile selitve?« Rainer: »Krog oseb se je določal po dveh straneh, z ene strani potom Ge-stapa, k temu pa je potem še Maier-Kaibitsch iz državno-političnega vprašanja zavzel svoje stališče. Če sta oba soglašala, tedaj je prišlo dot selitev.« Tož.: »Ali ste se pri Maier-Kaibitschu interesirali, odkod ima podatke za te osebe?« Rainer: »On je točno poznal to como in je imel zaupnike v koroški domovinski zvezi v posameznih mestih.« Tož.: »Kdaj pa so te podatke ti za-up-niki zbrali?« Rainer: »Ves čas delovanja Heimatbunda, to je od svojega obstoja.« Tož.: »S tem priznate, da je Heimat-bund zbiral te podatke.« Rainer: »Da.« Tož.: »Posledice tega pa so bile ravno izselitve koroških Slovencev.« Odpor prebivalstva je preprečil načrte Obtoženec je nato na vprašanja predsednika senata izjavil, da je kasneje odstopal od najostrejših terorističnih načrtov za ponemčevanje slovenskega pre-, bivalstva, za kar je bil pri njem »odlon čilni faktor odpor prebivalstva«. »To se pravi: ne pieteta do slovenskega naroda, ampak narodno-osvobodilno gibanje vam je preprečilo te načrte.« Obtoženec: »Da, delovanje Osvobodilne fronte je bilo odpor proti nemški okupaciji in proti nemškim nameram. To je točno.« Pom. tož.: »S tem priznate, da je Heimatbund zbiral te podatke?« Obt.: »Državno-politične, da.« Pom. tož.: »Posledica tega pa so bile prav izselitve koroških Slovencev. —* Od kdaj je Heimatbund zbiral te podatke o Slovencih. Obt.: »Na to vprašanje sem že odgo-: voril. Od svojega obstoja.« Pom. tož.: »Ali je te podatke zbiral samo Heimatbund ali pa tudi avstrijske države oblasti?« > (Nadaljevanje na 6. strani.) Čija zemlja ta? Čigavi mi smo? Sme se teptati naš rod? Kaj je kmet? — On je li tudi — človek? Človek mar sam je »gospode? Aškerc. Naša mladina se odpravlja na mladinsko progo Samac-Sarajevo Vsepovsod je naša mladina oživela, ko izkoriščanja, temveč le popolnoi svobo-je izvedela, da je odhod na progo Ša- do in enakopravnost vseh ljudi in na-mac-Sarajevo le postal resnica. rodov. S svojo brigado, ki ji je dala ime ju- Naša mladina je s svojo vztrajno bor-naka —« komandanta I. partizanskega bo prebrodila vse zapreke in ovire, s bataljona, Franca Tavčmana-Lenarta, se katerimi so nazadnjaki poskušali one-bo naša mladina vključila v veliko delo mogočiti njen odhod. V teh dneh vrši s jugoslovanske mladine ostalih narodov, pravim mladostnim navdušenjem na se-ki hkrati s progo v bratstvu in edinstvu Stankih, zborovanjih in izletih zadnje gradi tudi novo družbo, ki ne pozna ne priprave in nestrpno čaka na točni dan nasilja, ne nadvlade, ne tlačenja in ne odhoda. S krivci nasilja nad Slovenci pred sodišče Iz vseh krajev Slovenske Koroške pošiljajo Varnostnemu ravnateljstvu dan za dnem nove proteste zaradi zavlačevanja razprave proti Maier-Kaibitschu in njegovim zločinskim pomočnikom. V teh zahtevah so si antifašisti brez razlike strankarske pripadnosti, pristaši OF, KPOe in SPOe povsod edini; le OeVP je dosedaj dosledno oklanjala podpis teh protestov. Morda za to, ker se njeni pristaši sestavljajo predvsem iz bivših »Hei-matkreisov« in drugih organizacij »Hei-matbunda«. Tembolj pa se zato utrjuje enotnost antifašistov naprednih strank, ki obsojajo nasilno ponemčevanje Mai-er-Kaibitscha in koroškega Heimatbun-da. Jasno sa to povedali antifašisti iz občin onstran Drave v resoluciji, ki so jo poslali Varnostnemu ravnateljstvu za Koroško v Celovec: »Antifašisti občine Vovbre protestiramo proti zavlačevanju procesa proti Maier-Kaibitschu. Hkrati obtožujemo njegovega najožjega sodelavca »haupt- mana« Fritza in vse njegove krajevne pomočnike, krajevne voditelje NSDAP itd. Kaibitsch ni odgoyorem samo za grozodejstva v dobi fašizma, za izselitve itd., temveč odgovarja tudi za vse krivice v prvi avstrijski republiki, ko je z »Hei-matbundom« vodil ponemčevalno politiko proti koroškim Slovencem. Medtem ko Slovence in antifašiste kakor tov. Karla Prušnika-Gašperja in druge zapirajo, so odgovorni nacistični funkcionarji in vojni zločinci na svobodi. Zahtevamo, da se končno preneha s temi krivicami in da se postavi Maier-Kaibitsch pred sodišče in da se ga kaznuje s smrtno kaznijo na vešalih. Hkrati naj se kaznujejo s pravično kaznijo tudi vsi njegovi pomočniki, »hauptman« Fritz in krajevni funkcionarji, to je krajevni voditelji NSDAP, nacistični župani in ostali krivci.« Podobno resolucijo so poslali tudi združeni antifašisti iz občine Ruda. KULTURNA PRIREDITEV V HODIŠAH V nedeljo, dne 20. 7. 1947, je bila V Hodišah lepo uspela kulturna prireditev, ki je bila posvečena spominu slovanskih blagovestnikov Cirila in Metoda. Kljub slabemu vremenu se je zbralo v narodnem domu lepo število ljudi. Sodelovali so moški, mešani in ženski pevski zbor, ki so z narodnimi in partizanskimi pesmimi olepšali prireditev. Vse prepoznanje igralcem, posebno Rutarici, Mi-holu in Vidi, ki so kljub obilnemu delu in kratkem času 14 dni, podali Borove »Raztrgance« z velikim doživetjem. Pred-, sednik prosvetnega društva »Zvezda« je v pozdravnem nagovoru spomnil navzoče na veliko poslanstvo, ki sta ga izpolnjevala med našim narodom velika apostola. Pred igro pa je spregovoril zastopnik Prosvetne zveze, tov. Blaž Singer in tolmačil vsebino igre kot dokument najnovejše borbe za staro pravdo, za slovensko zemljo. Med drugim je dejal: »Ferlež sprejema v igri za svoje izdajstvo in zločinstvo svojo pravično kazen. Na tisoče Ferležev sprejema sedaj tam, kjer sta zmagali pravica in resnica, zasluženo kazen. Pn nas so pa ti izdajalci spet na svobodi in dana jim je možnost novega svobodnega zločinskega delovanja. Vendar naj svet ne pozabi, da bo naše ljudstvo, prekaljeno v borbi, znalo, kakor včeraj tako tudi 'danes dosledno obračunati z vsemi, ki mu vsiljujejo krivico in novo trpljenje. Ne bodo nas prestrašili in našega dela ne bodo več udušili zapori, obsodbe in kazni. OBČINSKI PLENUM OF V Št. ILJU V nedeljo dne 13. tega meseca je bil r gt. liju plenum OF za občino Logavas. 5oročilo sekretarja priča o izvanredm lelavnosti našega ljudstva med Dravo n Vrbskim jezerom. V zadnjem poslov-lem letu je bilo v občini 7 kulturnih irireditev, en velik miting na Vrbi, dvo-e javnih zborovanj, večje število sestankov, poleg tega pa so pevci in lgral-;i gostovali tudi še v več drugih krajih. Da naši mladinci niso zaostali pri napis- nih akcijah za drugimi mladinskim organizacijami na Koroškem, je samo po sebi razumljivo: Na posebno slovesen način so mladinci s številnimi kresovi proslavljali praznik OF, kresove pa so žgali tudi na Titov rojstni dan in na predvečer Sv. Cirila in Metoda. Zato se je tudi predsednik OF tov. Rainer na koncu prav posebno zahvalil mladini za njeno požrtvovalno delo v lanskem letu in vzpodbujal vse, naj v bodoče še stopnjujejo svoje delo za popolno osvoboditev delovnega ljudstva na Koroškem. S himno »Hej Slovani« so navzoči povdarili svojo trdno voljo, da hočejo vztrajati v odločbi borbi za pravice in lepše življenje našega naroda. BRNČANI NA DOBRAČU Čeprav je v soboto 19. julija lilo kot iz škafa, se Brnčani nismo ustrašili. Kljub nalivu smo se odpeljali proti Sv. Duhu in jo nato mahnili Dobraču na hrbet. Ko je dež uvidel, da nas ne more ugnati, nas je zapustil in v najlepšem vremenu smo prišli na vrh. Mladinci smo si izbrali sicer maloi. težjo a krajšo pot, naši starejši tovariši in starši pa so jo primahali za nami po zložnejši poti, a prav tako Židane volje kot mi. Sprejeli smo jih s pesmijo in jim pregnali utrujenost. Partizanska pesem jih je tako dvignila, da kmalu ni bilo več razlike med nami. Izrabili smo še lepo vreme in si ogledali Ziljo, Rož in Dravsko dolino ter planine do sivega očaka Triglava, ki nam je pošiljal svoje pozdrave. Večer nas je zatekel čile in dobre volje tako, da smo se z igrami in pesmijo poslavljali od dneva in dolin, ki go tonile v mraku. V nedeljo zjutraj nas je prebudil zopet dež. Kljub temu smo si ogledali obe cerkvici, predvsem pa slovensko, ki nam je tu na vrhu D obrača živa priča, da so naši slovenski predniki tudi pridno zahajali na goro, ki je še danes predvsem ta nas Ziljane tako privlačna. Šele popoldne se je nebo spet zvedrilo, a napočil je čas odhoda in morali smo zopet v dolino, saj nas v ponede- ljek vse čaka delo. Kljub temu smo bili veseli in žal nam je bilo le, da nas je bilo samo 35 z Brnce in okolice, medtem ko so se vsi ostali, ki so nam obljubili, da pridejo, ustrašili vremena in ostali doma. Nas pa dež res ne more toliko motiti, da bi nas zadržali NACISTE IZPUŠČAJO PREDČASNO IZ ZAPORA V noVembru 1946 je bil v Celovcu obsojen delavec v lesni tovarni Leitgeb v Sinče vasi Matevž Kues, ker je leta 1942 denunciral delavca Ferdinanda Polcerja zaradi antifašističnega zadržanja. Polcerja je na to gestapo aretirala in odpeljala v Dachau, od koder se je vrnil šele po zlomu fašizma. Sedaj pa je sodišče v Celovcu Kuesa izpustilo na svobodo, še preden je obsedel vso svoje kazen. Antifašistično ljudstvo je zaradi tega silno ogorčeno posebno za to, ker morajo na di’ugi strani slovenski antifašisti, ki so bili obsojeni za-to, ker so nosili tisto zastavo, pod katero so se borili obsedeti svojo kazen do konca, čeprav je taka kazen v očeh vsakega demokrata krivična. Pa taka je »enakopravnost« koroških Slovencev ,v Avstriji. NACISTI SO NAPADLI SLOVENSKEGA ANTIFAŠISTA-INVALIDA V nedeljo dne 13. julija je bila v Ledenicah veselica požarne brambe. Kot gasilec se je udeležil te veselice tudi Janez Gailer, pd. Ilič z Kopanja. P0* noči, ko so bili duhovi od alkohola n®' koliko razgibani, je nekdo zaklical! »Ven s titovcik »To je veljaj0 Gailerju, ki je znan Slovenec 10 je bila tudi njegova sestra pri par*}' zanski edinici. Gailer je odgovoril: »Najprej je treba pometati ven vse nacisteb V tem ga je tropa nacistov, kajti to so bili izzivači, napadla, eden ga je udar11 z vrčem po glavi, da se je zgrudil n® tla. Nato so ga neusmiljeno pretepli m poškodovali. Gailer ne ve za vse napadalce, ker se je nezavesten zgrudil, ter da bila jih* je tropa. Posebno sta se prl tem odlikovala železničarja Kusternif? Johann in Gallob Andreas, ki je bil cla® bivše NSDAP. Sedaj je seveda v železničarski službi. Gailer se ni mogel braniti, ker je vojni anvalid in ima eno roko težko pošk0-dovano, medtem ko so nacisti med vojn0 sedeli doma ali na takih mestih, da nis° slišali krogle. Orožništvo, četudi je bil° v bližini, ni poseglo vmes. Očitno je, d® je. bil napad organiziran, ker so napa' dalci Gailerja že prej izzivali. i • Taka je torej »enakopravnost« Slovencev v demokratični Avstriji, kjer pred očmi policijske oblasti nacisti neovirano pretepajo in terorizirajo vojne invalid0 — protinaciste. Radovedni smo, ali bo orožništvo 1® napad javilo tudi naprej in ukrenil0* kar zahteva pravičnost. Kočuški: Utrinki iz vzhodnega Roža Okrog žetve in setve, košnje in vožnje, se vrti sedaj v našem planinskem kotu Roža — kakor povsod v naši ožji domovini —i vsa naša skrb, vse naše dejanje. Le malo kdaj nanese, da srečamo drug drugega in se lahko kaj pomenimo. Ko sem te dni imel opravka pri občinskem uradu v Šmarjeti v Rožu, sem med ljudmi, ki so se razburljivo pogovarjali o visokih predpisih za oddajo lesa in kuriva, našel starega tovariša Križnika pdm. Poganiča. Prisrčno sva se pozdravila in pri obeh se je zbudila želja, da se vsaj za kratko časa izogneva vsakdanjim skrbem. Povabil me je na svoj mični dom Sredi bele Šmarjete, ki so ga do zadnje vojne vedno krasili rdeči nageljni na oknih. Marsikateri tujec se je ustavil pred Križnikpvo hišo, ki stoji ob glavni cesti iz Apač v Borovlje in je občudoval nageljne — simbol slovenskih domov. Danes pa, po vseh žalostnih dogodkih zadnje vojne, po izselitvi, ki je zadela tudi Križnikovo hišo, tudi ju manjka marsikaj, med drugim tudi značilnih rdečih nageljnov. Saj so nacistični oblastniki hoteli izbrisati vsako sled za nekdanjimi prebivalci slovenskih domov in so bili za to napoti celo nage-ljni. Le počasi prihaja življenje po naših vaseh zopet v stari tir. Hude posledice izselitve še opažamo vsepovsod. »Najraje sem danes na polju. Po vsem, kar sem z izselitvijo doživel, so moji živci tako zrahljani, da kar nič več ne čutim tiste sile v sebi kot nekdaj.« Tako mi zatrjuje prijatelj Poganič. Kaj bi bilo bolj naravnega kot to, da išče kmet, ki je s svojim poljem povezan z dušo in telesom utehe in razvedrila le v svoji zemlji, za katero je toliko pre-trpel. Podava se na dvorišče, kjer žubori studenec v korito svojo enakomerno pesem kot nekdaj. Tam stoji orodnica, nekdanji Križnikov ponos, ki pa je danes prazna in brez najnujnejšega orodja. V hlevu stoji le polovico toliko živine kot je je bilo pred izselitvijo. Gospodarjev brat, ki je prignal pravkar vola s planine, poseže v pogovor. »Kar poglejte ga,« pravi, »izgleda pač le čisto drugače kot po paši v logu ob Dravi«. »Ob Dravi je pač pretežno kisla krma in se ne da primerjati s planinsko pašo«, mu odvrnem. In Križnik jame pripovedovati z navdu- šenjem o prednostih tako imenovanih »menjalnih pašnikov«, ki jih je videl h koncu izselitvene dobe na Nižjem Avstrijskem. Tudi on bi preuredil vs® travišča v menjalne pašnike z enoletno košnjo in nato menjaje enoletno paš°> če bi imel več zemlje in bi ta ne bila tako raztrešena. Tudi nižjeavstrijska ker njoreja ga prav vneto razgreva in bil bj srečen živinorejev, če bi mogel v svoj hlev namesto svojega edinega, sicer pr®v lepega konjička, postaviti kakih deset konj. Sicer se za vse nekdaj tudi od koroških kmetijskih strokovnjakov tolik0 hvalisano nemško kmetijstvo ni moge1, posebno ogreti. Saj je ugotovil v osrednji Nemčiji, na Frankovskem, primer0 največje zaostalosti in primitivnost1-Priča je bil, da je moral slovenski iz®0' ljenec Gril iz 'Žitare vasi naročiti 20 frankovske kmete gnojnične sesalke 12 Celovca, ker so zajemali gnojnico Š® z žehtari in pravih črpalk poznali nis°-Toliko opevano visoko stopnjo nemškega kmetijstva je povzročala predvsem l0 tehnika na nekaterih področjih in velik® uporaba umetnih gnojil. Odšla sva na njive in travnike, ki 00 se že dokaj povrnili v nekdanje stanj0 in to vsled marljivosti Križnikove dru*1? ne. Ozke, z zelenimi, deloma kamnitim* ali z grmovjem poraslimi hribčki menj®'1 joče se kotanje s prav plodno in rodovitno zemljo so značilne za polplanins® šmarješka polja. Vsa žita, tudi pšenlC in ječmen, uspevajo tu razmeroma d<£ bro. Kmetje bi potrebovali samo še d _ volj požlahtnjenega semena, predvsem rženega. Tudi krompir je odličen, da sem se odločil za zamenjavo sV°ie?J opešanega gomolja s Križnikovo st®r koroško sorto »šneflok« oziroma onem • Znajdeva se na hribčku, s katerega^0 odpira krasen razgled po vsem tja do Beljaka in Dobrača. Za nan,0xpi se dviga na visokem »Vrhu« mog°° Žavrov dom, starodavna ugledna si°v . ska hiša, ki je v tej vojni dala za naIpu velike žrtve. Sin Jozej in hčerk® * j počivata kot pregnanca v neprtj® nemški zemlji. Črni vrh na levi in zadaj oba ja se mogočno dvigajo v nebo in 11 ‘j ždijo nad šmarješko kotlino. Na d šumi globoko pod nama visoko nar® siva Drava. (dM Govorili so o dvojezični kmetijski šoli... Reportaža z zadnjega zasedanja koroškega deželnega zbora Zasedanje deželnega zbora je svečana zadeva. Z vidnim dostojanstvom zavzemajo zastopniki' strank svoje sedeže, med njimi mnogo ini znanih obrazov. Članov vlade in pododborov ni in ni. Dopisniki celovških listov imajo očitno že izkušnje in so si prinesli delo s seboj. Edini, ki nisem prisoten zaradi Poklicnih dolžnosti, sem gotovo tudi edini, ki mi je škoda za zamujeni čas. To udano čakanje predstavnikov ljudstva se mi zdi značilno za razmere na Koroškem. Končno mislijo v resnici začeti: Oblastno, z narejeno živčnostjo se pojavi med vrati dr. Nevvole, za njim pa zavestno in z očetovskim nasmeškom >vsem zbranim« gospod deželni glavar Wedenik. Tov. Kacijanka je očitno prepričeval na svoj šaljivi način, ker prihaja še ves živahen. Ferličevega koraka se vidno drži vsa težft trde slovenske kmečke zemlje. Zato v pozi nemškega grofa, katerih koristi zastopa, nikakor hi posrečen. Kakor on tudi dr. Karisch in »prezident« Gruber svojo zvestobo Velikonemškim idealom naglašata celo z obleko. »Korošci« od nog do glave, jim hianjka samo še napis »Kiirnten frei hnd ungeteilt«. Tschofenig močno prekaša to trojico že po svoji postavi. .Dr. Jobst,ki se ž njim resno razgovarja, ima do zbranega zbora očitno samozavestne občutke »razumevanja«. Podgorjansld Ikčnik se je oblekel v svečalno črnino kot o pogrebu. Zdi se mi, kakor da bf bil »naročen in pozabljen«. Ne morem verovati, da bi našel poguma, da v tej Vročini sleče svoj suknjič, kakor ga je ravnokar slekel Kacijanka. Smili se mi. Prispodoba našega izkoriščanega kmeta! Še na sejem, kjer barantajo o njegovi koži, pride s ponižno udanostjo hlapca. Rad bi mu zaklical po domače: Tovariš, na sejem gremo pri nas z bi-kovko! Toda mislim, da bi me prej razumeli drugi. Iz teh sanj me zbudi prihod Piescha in — zvonček! Nehote se spominjam časov, ko so mu ob prihodu iz Londona Pozvanjali s poječimi zvonovi! Kje je že vse to, Genosse Piesch? Šolski zvonček je vendar še ostal! Res, na Koroškem hismo malenkostni, tudi zvonček, ki ravnokar opažanja na začetek, mu kljub vsemu tudi še naprej pozvanja... Prvi predlogi' so brezpredmetni. Mehanično dvigajo poslanci svoje roke v znamenje pritrditve brez debate. Tudi Piesch je med referenti. Mene je zanimala predvsem 5. točka dnevnega reda. Poslanec Ritscher je v imenu OeVP predlagal, da ustanovijo »dvojezično« kmetijsko šolo za fante v »jezikovno mešanem« ozemlju. To potrebo, da je ugotovil tudi deželni šolski svet na svoji zadnji seji. Utemeljeval je, »da je za boljši uspeh prehranjevalne politike potrebno, da dobijo tudi kmečke plasti v jezikovno mešanem ozemlju možnost strokovne izobrazbe za svojo mladino«. V ta namen naj dežela kupi pripravno posestvo iz zapuščine »Nemške naselitvene družbe«. Predlog je vzbudil živahno zanimanje. Prvi se prijavi k besedi poslanec Kacijanka. Kratko izvaja, da kljub ponovnim zahtevam v preteklosti koroški Slovenci še do danes nimajo kmetij šiite, ki bi ustrezala njihovim potrebam. Soda na Koroškem j,e bila in je tudi še danes ustanova za propagando velikomemške-ga duha in sredstvo zn ponemčevanje. Enkrat za vselej se mora končati s tako šolsk'o politiko in to ne samo na papirju z lepo donečim zakonom, temveč predvsem v resnici. Že letin, 1930 je koroškim Slovencem svečana zagotovila, da bodo v kmetijski šoli upoštevali tudi slovenski jezik. Toda kljub dcpitvu, da ua| primer po statistiki gojencev kmetijske šole »Goldbrunnbof« pri Vlovbrah ves čas svojega obstoja prevladujejo Slovenci, do iftnes slovenski jezik tja nima dostopa. Skrajni čas je, tako je izjavil poslanec Kacijanka, da se upoštevajo šiolske zahteve koroških Slovencev, kar edino odgovafia tudi načelom demokracije. Kjer v šolali prevladujejo Siovtenci, naj to pride do izraza tudi v upoštevanju slovenskega jezika. V teh šolah pa naj učijo predvsem slovenski strokovnjaki, ki se jih je do danes odločno odklanjalo. Za primer je poslanec Kacijanka navedel inž. Polcerja Marka, ki je priznan sadjarski strokovnjak. Šolske pravice ne samo na papirju, ampak v resnici, tto je zahteva kohoških Slovencev, ki jo je treba upoštevati! Referent poslanec Ritscher je ogorčeno ugotavljal, da tudi OeVP »dobro pozna želje koroških Slovencev« in da nikakor ne dopušča, da bi samo komunisti govorili v imenu koroških Slovencev. Za njim se je oglasil socialist Gaugl s pripombo, da je strokovno šolstvo na Koroškem sploh zanemarjeno. Baš zato tudi naval v inteligenčne poklice, ki so že danes vse preveč prenapolnjeni. Zato je po njegovem mnenju ustanovitev dvojezične kmetijske šole potrebna in koristna. Nisem se motil —< podgorjanski Pečnik se ni brez vzroka odel v črnino. Že je govoril »v imenu koroških Slovencev«, torej tudi v mojem. A niti v sanjah se niso ne on sam, ne njegovi narekovale! zavedali resnice, ki porazno razkrinkajo njihove* politiko zatiranja in raznarodovanja. Pečnik jo izjavil, da zaradi vladajočih razmer na, Koroškem Slovencem znanje materinskega jezika nič ne koristi. «V vsakem uradu in pjovsod v javnosti jo prisiljen, da se poslužuje nemščine. S slovenčino se ne more pri oblasti ničesar doseči. Zato želijo slovenski kmetje šolo, v kateri se bodo v prvi vrsti dobro naučili nemščine 1« V dvorani je vladalo mučno vzdušje in šele polagoma so začeli začudeno pri-trjevata. Mislim, da je marsikateri poslanec čutil potrebo po izpopolnjevanju služuje nemščine. S slovenščino se ne more pri oiblasti nič doseči. Zato želijo povedati to svojo željo v jeziku koroških uradov. Kar na njegovi strani je občutil nujnost obvladanja težke nemščine tudi Ferlitsch. Zmagoslavno se na to opogumi Ritscher, da dokaže to željo svojih pristašev: Slovenski kmečki fantje so se vsa leta v »nemške« kmetijske šole hodili učit nemščine (kot da bi bile obstojale v deželi tudi še druge)! Ali ni to dokaz resničnih želja slovenskih kmetov na Koroškem? Splošno odobravanje! Kdo bi mogel trditi, da ni tako! In tako naj ostane! Pred seboj zagledam v mislih lepake, ki sem jih pred leti trgal z naših domov: »Khrntner sprich deutsch!« Vsi glasovi so zanj, le komunisti molčijo z začudenjem nad neodstranljivo plašnico »nedeljive Koroške«. V meni vre, da bi zarjul v to dvorano takoimenovanih predstavnikov volje ljudstva resnično besedo tlačenih in izkoriščanih slovenskih kmetov, ki jo je zapisal nekdaj Cankar: Gospodje poslanci koroškega deželnega zbora! »Zahvaljena vaša skrb. Zahvaljene tudi vse Vaše besede. Sedaj pa jih je dovolj!« Slovenski kmečki človek, izmozgan, tlačen in izkoriščan stoletja pozna to Vašo zadnjo modrost. A zmotili ste se! p*—^ ——rvn j Koroška |j| V BORBI D*. Mirt Zwitteri Poizkus iztrebljenja koroških Slovencev v dobi nacizma Zadnje slepo divjanje Spoznanju, da postaja osvobodilno gibanje med koroškimi Slovenci vedno Močnejše, so kmalu sledili tudi nemški Protiukrepi. Celovški oblastniki so se Uvedli, da to gibanje pomeni dokončni Poraz vsega njihovega dela^ in načrtov ?a »rešitev« koroškega vprašanja. V nič !e razpadala njihova kolonizacija, zaman le bilo stoletno preganjanje slovenskega ljudstva, zaman izgoni voditeljev in lrjteligence. Narod se je prebujal in v Rogovih vrstah so vstajali odločnejši borci za njegove pravice, ko jih je Sionska Koroška kedaj prej poznala. No-^ napredna miselnost je premostila P^etne zidove in prepade, ki jih je bil gradil nemški imperializem s svojo 8Pretno politiko razdvajanja med slovenim delavcem in kmetom. V smrtni ob-R°dbi, ki jo je nemški nacizem napisal Vsem, ki niso pripadali njegovi $go-?Poski rasi«, sta si podala roke zavedni ‘h nezavedni Slovenec na Koroškem. Ta naPredna misel bratstva med vsemi na-r°di, ki izključuje vsakršen šovinizem, je pobila slovenskemu žloveku na Koro-im zaveznike celo med nemškimi iz-a°riščanimi množicami. Te so začele v nemških šovinistov protifašistični borbi koroških Slovencev spoznavati tudi boj za njihove lastne pravice. Tako je slovenska politična misel zaradi svoje naprednosti zmagovala nad načrti šovinističnih nemških reakcionarjev, Koroški Slovenci ne samo da niso poteptani klonili, ampak so se po preizkušnjah v skupnem trpljenju začeli vsebolj zavedati skupne usode in nerazdružljive povezanosti z ostalimi deli slovenskega naroda. Zato je celovška nacistična klika segla po zadnjih sredstvih, da reši svoje položaje. Na slepo je divjala gestapovska in heimatbundovska organizacija po vsej Slovenski Koroški. Kjerkoli se je pojavil samo sum morebitne zveze z osvobodilnim gibanjem in partizani, so sledile množične aretacije, izselitve in obsodbe. To je doseglo končno takšen obseg, da so nemški oblastniki polagoma sami izgubljali pregled svojih dejanj in odločitev. Vedno pogosteje je bilo opažati, da so izdajale nemške obl&sti nasprotujoče si odloke. V glavnih predelih partizanskega gibanja na Koroškem je nemška oblast po poletju 1944 začela izgubljati svoj vpliv in možnost točnega pre- gleda. Pomembnemu delu Slovenske Koroške je vladala oblast nemške policije in vojske, v kolikor so to dopuščali slovenski partizani. Civilna nemška uprava mnogo krajev ni več dosegla. Spričo takšnega položaja in političnega razvoja so gestapovske in policijske oblasti na svojo roko in po mili volji divjale posebno v gorskih občinah ob Karavankah, pa tudi v krajih severno od Drave. Kjerkoli se je pojavila partizanska delavnost, so ji sledile represalije celovških mogotcev kar na široko. Tako so zapirali, preseljevali in izseljevali posebno v občinah Železna Kapla, Bela, Sele, Bistrica v Rožu, Bekštajn, v Kot-mari vasi, Bilčovsu in v Vesci mnogo družin, ki jih niti registrirali niso. Tako še do danes ni bilo možno dobiti dokončno zanesljivega poročila o obsegu množičnega preganjanja slovenskega prebivalstva na Koroškem, v tej zadnji dobi nacističnega divjanja. Ta iz dneva v dan neznosnejši položaj, je celovške šoviniste dokončno prepričal o nujnosti »načelne rešitve koroškega vprašanja«. Že v prejšnjih odstavkih smo nakazali, da je bila množična izselitev slovenskih družin v dneh 14—15, 4. 1942 samo začatek nameravane splošne izselitve vseh koroških Slovencev. Vsled vojnih razmer ter nepričakovanega odpora in posledic, ki jih je ta zločin zapustil na Koroškem in v svetu, pa do nadaljevanja ni prišlo. Iz vseh dokumentov pa je razvidno, da ta odgoditev nikakor ni pomenila, da §o opustil zamisel predvidene nasilne rešitve slovenskega vprašanja na Koroškem. Ti načrti so po poletju 1943, zaradi vse večje nevarnosti osvobodilnega gibanja med koroškimi Slovenci, do- Nismo hodilf v nemški Litzlhof in Gold-brunnhof zaradi učenja nemščine, niti ne na Grm in v Št. Jurij zaradi slo-i vensčine! Kmetijstva se hočemo učiti in to v jeziku in od učtitoijev, ki Jiili najbolje razumemo. Verno, da Vani jp naš gospodarski napredek manj pri srcu kot drugo: Da bi nam še nadalje radi vciep-ljaji svojp vzgojo v nemške hlapce! Ta čas pa je minul, kljub Pečnikovi črni suknji in Ratscherjevemu Litzlhofu, kjer »o dobivali zavedni koroški Slovenci žo letu 1919 kot talci otipljiv »pjouk v nemščini«. Narod hlapcev in klečeplazcev je umrl! »Iz naše krvi in trpljenja, pa je vstal resnični narod. Narod, ki jo poveaan s svoja zemljo in slovanskim ljudstvom na življenje in smrt. Ta narod so bori danes za kruh, zla zemljo in svobodo. Ta narod, ki se je s puško v rokah boril po gozdovih proti fašizmu in uporno trpel jio taboriščih, je postavil novo moralo o človeškem sožitju in o življenju v družbi.« (Ferdo Kozak.) To boste prej ali slej morali spoznati tudi Vi, poslanci koroškega deželnega zbora, ki si doipišljate, da zastopate narod. Slovenski narod se bo boril za svoje pravice do svobode! mr. SLOVENSKE BESEDE NE PRENESEJO Mislili smo, da je po zlomu nacizma za vedno minul čas, ko so z vsake stene pozivali napisi »Kfirntner sprich deutsch«, in ko je grozil Maier-Kaibitsch, »kdor šo naprej govori slovensko, se zavestno priznava k slovenskemu narodu in s tem k slovanstvu... Za Sloveuce pa tu ne more biti več nobenega prostora!« Toda, zdaj nas celo oni, s katerimi smo skupno prelivali kri za svobodo človeštva, napadajo zaradi slovenskega govora. Kako si naj drugače tolmačimo dogodek, 3. t. m. v Kapli v Rožu, ko so trije angleški vojaki v spremstvu civilista s kamenjem napadli tri tovarišice, ki so se vira Šale domov. Ko so jim namreč na njihovo nagovarjanje odgovorile v slovenskem jeziku, da naj jih pustijo pri miru, so jih takoj začeli izzivati s »Tito« in za njimi metati kamenje. Slovenci smo na svoj jezik ponosni, za njegovo enakopravnost smo se borili in se bomo borili do popolne svobode v Titovi Jugoslaviji. Vajeni smo sicer bili, da naš jezik ni bil po volji in ga niso prenesli nacisti in nemški šovinisti, nismo pa do sedaj.vedeli, da ga ne prenesejo tudi naši nekdanji zavezniki. Vedno smo slišali, da zavezniki ne delajo razlike zaradi jezikovne, rasne ali verske pripadnosti. Dejstva pa govorijo drugače! bivali zopet resnejšo obliko. Tako so se že po prvih resnih akcijah slovenskih partizanov na Koroškem, na povelje celovških oblastnikov zopet sestavljale nove dopolnilne liste za predvideno uničenje slovenskega življa. Kako temeljito se je nemški šovinistični aparat na Koroškem pripravljal na dokončno iztrebljenje vseh sledov slovenstva, nam dokazuje dokument, v katerem so »misli o iztrebljenju slovenskega jezika«. Te misli je treba smatrati za odgovor na navodila, ki so jih izdale oblasti za pripravo ponovne izselitve Slovencev. V dokaz za to navajamo, da so nekaj dni po odposlanih »mislih«, poslali tudi dopolnilni seznam družin, ki naj bi prišle v izselitveno akcijo poleg onih, ki so bile navedene v že predloženih spiskih, na podlagi priznanja k slovenski narodnosti ob ljudskem štetju 17. 5. 1939. Do vseh teh ukrepov in akcij, ki so jih predvideli nemški šovinisti pa ni več prišlo. Razvoj vojaškega položaja Hitlerjeve Nemčije takšnih tveganih poizkusov ni več dapuščal. To pa je tudi edini vzrok, zaradi katerega nikdar ni prišlo do izselitve 50.000 Slovencev iz Koroške, s katerimi so nameravali prisilno kolonizirati zapuščene in uničene pokrajine Vzhodne Poljske in Ukrajine, kar je omenil v svojih izvajanjih v Londonu tudi sovjetski zastopnik F. Gussev. Izselitev koroških Slovencev, kot so jo zamišljali imperialisti Maier-Kaibitscheve-ga kova, je tako ostala nedokončana. Obseg njenega gorja in povzročene škode pa je vseeno tako velik, da spada brezdvomno tudi v izvedeni obliki, med največje zločine nemškega imperializma v zadnji vojni. (Dalje) Slovensko ljudstvo sodi svoje krvnike Nadaljevanje sodne razprave profi Rainerju in drugim vojnim zločincem Kiibler je odgovoren za vse zločine svojih oddelkov na Primorskem Po končanem zaslišanju Rainerja in Glaserja je sodišče prešlo k zasliševanju obtoženega Kublerja. Obtoženi je kot komandant divizije, potem ko se je boril na Poljskem in v Franciji, prišel že pred 7. marcem 1941 iz Francije v Avstrijo na jugoslovansko mejo. Pri napadu na Jugoslavijo je vodil fronto Dravograd-Celje. Pozneje je bil poslan na rusko fronto, kjer je bil komandant nemške IV. armade. Od septembra 1943 do nemške kapitulacije pa je bil komandant okupacijske cone Jadransko primorje. Obtoženec priznava, da je kot vojaški komandant izdal korpusno povelje, ki v nasprotju z mednarodnimi predpisi zapoveduje najhujši teror nad edinicami NOV in nad civilnim prebivalstvom. Priznava teror svojih edinic v Tolminu, priznava povelje za požig Čepovana, Lokov, Lokovca in Lažna na Slovenskem Primorju, o terorju v Ilirski Bistrici in Bizeti v Istri pa se izgovarja, da ga podrejeni niso informirali. Priznava, da je pripravljal miniranje luke in poslopij na Reki, izgovarja pa se, da ukaza za izvršitev ni dal on osebno. Po končanem zasliševanju je obtoženi Kiibler izjavil, da se čuti odgovornega za zločine nad slovenskim in hrvaškim narodom, ne smatra pa se krivega. Hosslin je svoje rekrute — Avstrijce vzgajal v pobijanju prebivalstva in požiganju vasi Nacistični general Hosslin je pri zaslišanju priznal, da je svoje rekrute, ki so bili po večini Avstrijci, vzgajal v zločinih ter priznal, da je požgal vasi Cepo-van, Lokovec in Lažno. Po predočenju njegovega lastnega poročila je pritrdil, da je v »očiščevalni akciji« na Klano oktobra 1944 pobijal tudi civilno prebivalstvo. Obtoženi Christel je prav tako priznal, da se ni boril samo proti partizanom, ampak tudi proti civilnemu prebivalstvu. Zločinec Christel, kakor tudi nacistična oficirja Fleckner in Neubert pa o neštevilnih zločinih svojih tolp niso ho- teli pred sodiščem ničesar vedeti in so z vso zločinske nacistično zakrknjenostjo zanikali rvojo krivdo. Zločinec Fleckner se je skliceval celo na »čast« svojega polka, pri čemer je predsednik sodišča ugotovil, da »je čast njegovega zločinskega pplka ppžgaroa Solčava. | n nešteti grobovi po slovenski domovini«. Vogt je odločal o streljanju talcev in drugih zverstvih Obtoženi Vogt je priznal, da so bila posvetovanja med Rainerjem in Grazio-lijem za sodelovanje z enotnimi sredstvi in za enoten cilj v borbi proti slovenskemu narodu. V tej borbi so se Nemci pogosto posluževali provokacij, v katerih je bil mojster zlasti Rozumek, ki je danes svoboden v Hamburgu, čeprav je kriv neštetih zločinov na Gorenjskem. Na Štajerskem je bil podobno kot na Gorenjskem — politični, policijski in upravni aparat sestavljen večinoma iz avstrijskih nacistov, od katerih so mnogi prosti ali celo v avstrijski službi. Nekateri od onih, ki so bili v taboriščih, kot Messiner ali Dichtl pa so iz taborišč pobegnili, ker jim je bilo dovoljeno zelo svobodno gibanje. Nadalje je Vogt priznal, da so člani Kulturbunda sestavljali politične karakteristike, na osnovi katerih so pošiljali Slovence v smrt ali v izgnanstvo. O vseh terorističnih aktih sta bila obveščena in sta morala dati svoj pristanek oba šefa civilne uprave Rainer na Gorenjskem in Ueber-reither na Štajerskem, prav tako pa so bili o zločinih na svojem teritoriju podrobno obveščeni okrožni vodje. Vogt je priznal krivdo za streljanje talcev. Potem je pripovedoval o konferencah v Mariboru s šefi izpostav, katerim je dajal navodila kako je treba pobijati osvobodilno gibanje. Doujak je sodeloval pri izselitvah na Gorenjskem Obtoženi Doujak je takoj po svojem prihodu v Radovljico pričel s ponemčevanjem, teroriziranjem in izseljevanjem slovenskega prebivalstva. Priznal je, da je izvajal ukrepe za prepoved slovenskega jezika in da je bilo iz Radovljiškega okraja izseljenih 271 Slovencev. Skušal je tajiti, da bi sodeloval pri izselitvah, (Nadaljevanje s tretje strani.) Rainerjev proces je razgalil: ZLOČINSKO VLOGO HEIMATBUNDA IN MAIER-KAIBITSCHA Obt.: »Smatram, da se je tudi avstrijska policija bavila s tem.« Pom. tož.: »Ali se je avstrijska policija bavila tudi z narodnostnimi vprašanji?« Obt.: »Pečala se je tudi z nacionalnimi stvarmi.« Pom. tož.: »Ali ste Maier-Kaibitscha vprašali, odkod ima podatke, da se morajo te osebe izseliti? Kako je to podrobno utemeljil?« Obt.: »Kaibitsch mi je rekel, (la se imena teh ljudi vedno zopet ponavljajo.« Pom. tož.: »Torej je Maier-Kaibitsch odločilno vplival na to, kdo bo izseljen?« Obt.: »On je bil z vodjo gestapa skupno merodajno odločilen.« Pom. tož.: »Ali ste vi izdali kako odredbo v zvezi s pooblastili urada za utrditev nemštva?« Obt.: »Gotovo mislite na neko odredbo, ki je izšla 1942. leta in je vsebovala splošna pooblastila.« Pom. tož.: »Ali so bila to splošna pooblastila ali so bila to posebna pooblastila?« Obt.: »Kakor se spominjam, je šlo za to, da se določi funkcija Maier-Kaibitscha. Hotel sem, da bi lahko Maier-Kaibitsch obdelal celotni nacionalni kom-plesk. Mislim, da je tudi takrat od štabnega urada državnega komisarja prišla prošnja, naj bi dal določene možnosti delovanja. Kakor mi je znano iz odlomkov, ki so v obtožnici, so tam določila, ki so v ukazu Fiihrerja o organizaciji državnega komisarja.« Pom. tož.: »Ali so bila to posebna izredna pooblastila za vas.« Obt.: »To so bila pooblastila v okviru svoječasnega naloga Fiihrerja.« Pom. tož.: »Kdo je pooblastil komisije, da so lahko plenile imovino?« Obt.: »Zaplembo je izvajala policija, ki je imela svoje pooblastilo oziroma nalog od nadrejenih oblasti. Izročitev premoženja drž. komisarju pa sem izvršil jaz in policija, ki je zaplembo izvedla, normalno v prid. drž. komisarja za utrditev nemštva.« Pom. tož.: »S tem smo prišli na vašo odredbo od 27. 5. 1942, v kateri dajete pooblaščencu posebna pooblastila. V tej odredbi pravite: »Pa čeprav ti ukrepi nimajo nobene osnove v obstoječih nemških zakonskih predpisih.« V dokaznem postopku vam bom predložil »Verord-nungsblatt«, ki vsebuje to odredbo, v kateri ste izključili tudi vsako pravno sredstvo proti odredbam drž. komisarja za utrditev nemštva. Še več! To odredbo ste izdali kot šef civ. uprave, nanaša pa se ta odredba na drž. komisarja za utrditev nemštva.« Nato je obtoženi Rainer priznal, da je narodno osvobodilno gibanje preprečilo nadaljnje izseljevanje slovenskih družin, da je bilo odpor na teror, ki ga je izvajal okupator z izseljevanjem in preganjanjem slovenskega življa. toda pri soočenju je obtoženi Vogt izjavil, da se izselitev ni mogla izvesti brez Doujakove vednosti. Obtoženi Doujak je enako, kot del ostalih obtožencev, izjavil, da je sicer odgovoren, ni pa kriv za storjene zločine. Trdil je, da je bila linija sodelovanja s klerikalnimi krogi v Ljubljani določena brez njega in da je bilo tudi že določeno, da »bodo pritegnjeni v upravo«. Opazil je, da je bilo razmerje med škofom Rožmanom in SS- generalom Rosenerjem »zelo dobro in to v vsakem oziru«. Pripovedoval je o formiranju tako imenovane »enodnevne slovenske vlade«, o kateri je bil obveščen na seji, ki jo je sklical višji SS in policijski vodja in na kateri je dr. Šmajd v navzočnosti škofa Rožmana in generala Rupnika utemeljeval potrebo, da predajo Nemci oblast tej vladi, še preden pridejo Angleži. Šef nacistične civilne uprave se je s tem strinjal in določil, da se pred tem izroči Rupniku tudi oblast nad Gorenjsko, tako da bo nova »vlada« prevzela oblast od njega. Obtoženec je izpovedal, da je dr. Šmajd že prej sodeloval s SD in dajal politične informacije iz Beograda. Po ugotovitvi njegove krivde po obtožnici, in delno s soočenjem s soobtožencem Vogtom, je Doujak priznal, da je bila tako imenovana slovenska politična policija organ gestapa in da je vedel za mučenja v njihovih zaporih, ne da bi kaj proti temu ukrenil. Številnih zločinov ni mogoče prikriti Obtoženi Hradetzky je bil član nacistične stranke na Koroškem od 1. 1929. S Koroške je prišel za političnega komisarja v Škofjo Loko, pozneje na mesto okrožnega vodje v Radovljici in končno kot SS-poročevalec v Trst. Vsepovsod je vršil zločine, ki so mu bili dokazani z letaki in izjavami, vendar je trdil, da o vsem tem ni ničesar vedel. , Obtoženi Hochsteiner je bil član NSDAP na Koroškem od leta 1931. V šolah se je na slovenskem ozemlju »vedno znova govorilo z obžalovanjem o izgubi teh nekdaj nemških dežel«. Nemški imperializem je hotel te dežele zopet pridobiti zase. Svoje zločine je Hochsteiner zanikal, pa sta ga postavila na laž soobtoženca Doujak in Vogt. Obtoženi Kuss je bil avstrijski nacist od leta 1930. Trdil je, da se ne spominja in da ne ve.ničesai\ Soobtoženi Vogt pa mu je ponovno izjavil, da se nobeden 'zločin, ki je omenjen v obtožnici, ni mogel izvršiti na njegovem ozemlju brez njegove vednosti. Obtoženi Gerlach, ki je bil član NSDAP od leta 1933, je priznal svojo krivdo in se je izgovarjal na pokvarjenost vsega policijskega aparata. Najbolj divji so bili agenti Hacinove politične policije, ki so mučili ljudi pod vodstvom svojega kurata. Lastno obsežno mrežo zaupnikov je imel Razumek, ki je kriv med drugimi smrti Šmuca in dr. Polca. Kot zadnji je bil zaslišan obtoženi Miiller, ki po svojih zločinih »nič ne zaostaja za soobtoženim Gerlachom. Miil-ler, ki je priznal svojo (krivdo, je bil Kulturbundovec, ki ga je narodno izdajstvo privedlo na pot najbolj krvavih zločinov takoj po okupaciji Slovenije. Zagrešil je nešteto zločinov v.službi kot gestapovec. Sodeloval je pri neštetih aretacijah, kjer je pretepal in mučil ljudi ter se udeleževal zločinskih akcij proti partizanom. Na teh pohodih je sodeloval pri požigih i'n umorih. Obtoženi Muller je razkril mnogo zločinov, ki jih je Gerlach pri zasliševanju skušal zakriti ali pa zmanjšati. Muller je s priznanjem svoje krivde odkrival grozotne muke, ki so jih morali prestati Slovenci v borbi za svobodo. Slovensko ljudstvo je zahtevalo pravično kazen za Rainerja Po zaslišanju obtožencev je vojaško sodišče prešlo k dokaznemu postopku. Sodišče je prejelo večje število dopisov z več tisoč podpisi tržaških prebivalcev, ki obtožujejo Rainerja zaradi njegovih zločinov v Trstu in prosijo sodišče, naj zasliši obtoženca še o teh zločinih. Sodišče je prošnji ugodilo. Rainer je priznal, da je »civilno stra-žo« ustanovil višji SS in policijski vodja Globotsehnigg v zvezi s tržaškim županom dr. Paninijem. Za zločine se je obtoženi Rainer izgovarjal, da je sicer nekaj slišal o obešanju talcev, da pa se no spominja podrobnosti. Nato so bile zaslišane priče iz Go* renjskega, Slovenskega Primorja in Štajerskega, ki so odkrivale še nove podrobnosti o nacistični zločinski delavnosti, ki ni poznala nobenih mej. Priča za pričo je poudarjala, da ne zahteva pravične kazni samo v svojem imenu ampak v imenu vsega kraja, vseh ki so trpeli in vseh ki so padli. Ves slovenski narod zahteva pravično kazen za krivce neštetih zločinov. Nato je predsednik sodišča prečital Rainerjevo naredbo o proglasitvi policijskega nagleda soda, s katerim je skušal okupator zatreti osvobodilno gibanje tržaškega ljudstva. Prav tako so bili sodišču predloženi dokazi o krvavih zločinih. Številna pisma in izjave delavcev opisujejo mučenja, ki jih je moralo ljudstvo pretrpeti. Načrti za »veliko Avstrijo" Obtoženi Rainer je bil nato zaslišan o svojem nacističnem delovanju pred »anšlusom«, kjer je organiziral prevzem oblasti na Dunaju in v ostalih deželah Avstrije, ki se je izvršil brez odpora. Opisal je poskuse Ilimmlerja, da bi stopil za časa vojne v stik z Anglijo. Dejal je, da je Himmlerja že več mesecev opozarjal šef urada VI. Schellenberg na to, da bi bilo dobro vzpostaviti zvezo * Anglijo. S tem bi preprečil zmedo in »boljševiziranje« Evrope. Obtoženec je priznal tudi drugo zvezno linijo za sodelovanje, ki je šla, kakor je dejal, od znanih višjih zastopnikov amerikanske in angleške obveščevalne službe in ki je v Salzburgu imela zvezo z Gleise-Hor-stenau-om, Kaltenbmnnerjem in knezo-škofom Rohracherjem. K temu je dejal; »Šlo je za izvršitev načrta o ustanovitvi velike Avstrije in mnenja sem, da s° omenjene osebe kmalu imele določen uspeh.« Obtoženec je dejal, da so bile v načrtu velike Avstrije mišljene vse dežele bivše monarhije. Dejal je: »Obstoja n el načrt, za .katerim stoji tudi Vatikam ki predvideva vključitev koroških P®* krajin, Slovenije, Hrvatske in tudi Mad' žarske.« Avstrija naj bi bila vzpostavljena v večjem obsegu kakor leta 191".' Obtoženec je imel pri tem vtis, da naj 1)1 Kaltenbrunner kot »mož reda« skrbel? da se ne bodo skupine »Wehrwolfaf; udejstvovale. Gleise-Horstenau naj h postal notranji minister. Piesch se je dogovoril z Rainerjem o sestavi svoje vlade V nadaljevanju zaslišanja je Rain6^ opisal, kako se je sestavila deželna vl&j da pod vodstvom Piescha pred zlome Nemčije. Dejal je, da je imel s social1' stom Pieschom razgovore o sestavi no* ve »demokratične« vlade na Koroškem* Ustanovljen je bil 10-članski deželni oUj bor, katerega predsednik je bil social1 Piesch, prvi namestnik pa član LaIJ.0 bunda Tausčhitz. Obtoženi Rainer J. imel najprej stik s 5 €Laui odbora? ^ so prišli k njemu preko njegovega m mestnika. Dogovorili s« še za pogaja®! in da bodo Rainerju predlagali sesta odbora. Piesch in dr. Nevvole, ki s . Y tudi javila Rainerju, sta v imenu s«ci . demokratske stranke zahtevala nl® deželnega glavarja. Obtoženec je priznal, da mu je bila znana akcija, g se izpuste iz koncentracijskih ta*3® zastopniki socialdemokratske stran št®v. 43 (71) ŽITNA SKLADIŠČA Za pravilno razdelitev žita in enakomerno prehrano ljudstva je posebno važ-n°» da je žito spravljeno na krajih, kjer ne pokvari in kjer je možnost hitre in brezhibne razdelitve po vseh krajih države. Znani so veliki žitni silosi v Sovjetski zvezi. Tudi nova Jugoslavija je Pričela graditi zlasti v žitorodnih krajih zdna skladišča in silose s sodobnimi tehničnimi pripravami za poslovanje, sušenje in nego žita, ki so izredno važne za Pravilno gospodarjenje z žitnim pridelkom. Pred vojno je bila Jugoslavija za-radi pomanjkanja takih skladišč pogosto Primorana izvažati pšenico prav v času, ko je bila po končani letini ponudba na inozemskih tržiščih največja in so bile cene najnižje. Posledice je občutil predam kmet, ki je moral svoj pridelek včasih prodati po sramotno nizkih cenah. V vsej državi je bil en sodoben si-JdS; Šele leta 1938 so pričeli graditi ne-i naj večjih silosov ter potrošnih skladišč v pasivnih področjih. Od vseh teh skladišč pa pred vojno ni bilo nobeno dograjeno. Med vojno so bili silosi in skladišča povečini poškodovani ali uni-c®ni. Zato se'je ljudska oblast takoj po osvoboditvi lotila obnove silosov in skladišč ter pričela graditi nova skladišča. Lani je bilo zgrajenih več velikih in manjših skladišč. Danes dela že več žitnih silosov, vendar je njihova zmogljivost mnogo premajhna. Potreba žitnih skladišč je danes rnno-8° večja kakor je bila pred vojno. Po Petletnem načrtu se bo pridelek pšenice v Jugoslaviji povečal v letu 1951 tako, da bo za 25 % večji kakor je bil pred Vojno. Tudi pridelek koruze bo večji. ‘*rhu tega zahteva pravilna preskrba Prebivalstva, da se takoj po končani Setvi odkupijo in vskladiščijo vsi presežki žita od pridelovalcev, ker je le tako mogoče zagotoviti redno in pravilno Preskrbo prebivalstva z žitom. Poleg teka pa je treba čim bolj obvarovati žitni Pridelek pred kvarom, kar je mogoče le V tehnično dobro urejenih skladiščih. Veliki žitni silosi so potrebni pred-. Vsem v žitorodnih krajih, in sicer v prometnih središčih. Ti silosi, namenjeni Začasnemu shranjevanju žita, morajo biti °Premljeni z vsemi napravami za avtomatično razkladanje in nakladanje, za Avtomatično merjenje, za sušenja in neko žita, kakor tudi z napravami za pravilno zračenje, da se žito ne pokvari. V Potrošnih središčih pa so potrebna Večja skladišča za preskrbo določenega Področja in za shranjevanje rezerve žita ^ zimo, kakor tudi stalne rezerve za Primer slabe letine. V okviru petletnega načrta so v Jugoslaviji začeli graditi v žitorodnih krajih in v onih področjih, kjer je pozimi težaven dovoz, vrsto žitnih skladišč, tako da bodo lahko odkupljeno žito takoj vskla-diščili in še pred zimo skrebeli težko dostopna področja. Vsako skladišče bo imelo povprečno zmogljivost 100 vagonov, večja pa 150 vagonov. Samo na po-drojčju Srbije, brez Vojvodine, bodo letos zgradili preko 50 takih skladišč s skupno zmogljivostjo nad 4000 vagonov. Tudi v žitorodnih predelih Hrvatske gradijo nova žitna skladišča. V okviru petletke je predvidena tudi gradnja novih velikih žitnih silosov z vsemi potrebnimi tehničnimi napravami, ki bodo omogočile znatno pospešenje in pocenitev manipulacije s žitom. Poleg tega je predvidena tudi gradnja potrošnih skladišč v * lo področjih, ki pridelajo premalo žita. V Sloveniji predstavljajo obvezni in prosti presežki razmeroma majhen del celotne potrebe za preskrbo prebivalstva, ki jo krijejo predvsem z dovozom iz Vojvodine. Za vskladiščenje žita, ki ga bodo odkupili iz domačega pridelka predvsem v žitorodnih okrajih, bodo ime-li zadosti skladišč, ker so posamezni okraji že pripravili ali pa še bodo pripravili primerne prostore, tako da ne bo z vskladiščenjem težav. V prihodnjih letih bodo zgradili tudi v Sloveniji večja skladišča za ono žito, ki ga dovažajo iz Vojvodine. Taka skladišča so potrebna zaradi tega, da bodo vedno na razpolago zadostne rezerve žita v lahko dosegljivi bližini. Tudi brez sladkorja lahko vkuhavamo Naše gospodinje so v zadnjih časih že povsod spoznale vse dobre strani konzerviranega sadja. Predvsem z vkuha-vanjem. Tudi gospodarji, ki so še pred nedavnim bili mnenja, da je za delovnega človeka bolj važno, če si lahko privošči kos slanine kokor »sladkarije za oblizovanje« iz steklenic, kaj radi posežejo pozimi po vloženem ali vkuhanem sadju. Toda pomanjkapje sladkorja, brez katerega baje ni mogoče vkuhati, je vzelo gospodinjam vse veselje do tega. Ali bomo zakadi pomanjkanja sladkorja zares opustili vsako pripravo tega »kuhinjskega blagoslova« za zimo? Pa poglejmo, če je morda le mogoče tudi brez sladkorja ali vsaj z malo sladkorja kaj napraviti! Mnogo stvari lahko pripravimo brez sladkorja in videli bomo, kako dobre so. Ali ste morda že pokusili vložene maline brez sladkorja? Če ste jih pokusili, boste rekli, da so bile prav tako dobre kot s sladkorjem, morda ce- lo boljše, če niste preveč sladkosnedi. Sladkor ni potreben samo za sladkanje sadja, ampak tudi za to, da odvzame moč različnim kislinam, ki jih vsebujejo predvsem pečke in koščice, in ki posebno pri kuhanju marmelade povzročajo grenki okus. Če se nam posreči, da izločimo take kisline in gorčice iz sadja, ki ga hočemo konzervirati, bomo potrebovali n. pr. pri kislih ribezljih samo še tretjino sladkorja, pri večini ostalih sadežev pa le po tri dkg na 1 kg. Kisline izločimo s tem, da dodamo sadežem, predno smo jih sladkali, nekoliko natrona (jedilne sode). Ker je jedilna soda potrebna v zelo majhnih mno- žinah, nam pač ne bo delala prevelikih preglavic. Za 1 kg sladkih sadežev n. pr. češenj, marelio itd. vzamemo natrona na mali noževi konici (2—3 grame), za kislejše kot so višnje, ribezlji, rabarbara, paradižniki, 3—4 grame. Za sadeže, ki niso mogli na soncu dobro dozoreti, bomo vzeli dva ali trikrat toliko. Jedilno sodo damo v vodo, sok ali v sadež vedno pred sladkanjem. Ne smemo pa misliti, da bo sadje samo zaradi tega sladko; z na-tronom premagamo le moč kislin, ki povzročajo kisli in grenki okus. Zato ne bomo uporabljali preveč natrona. Z uporabo jedilne sode omogočamo vkuhavanje z malo ali brez sladkorja. Tako sadje ne bo preveč kislo. Marmelade in kompoti, ki smo jih vkuhali na ta način, so zadosti sladki. Če imamo več sladkorja, lahko še dodamo pri sladkih sadežih 8—10 dkg sladkorja na 1 kg, pri kislih pa do 15 dkg. Tako bo imelo vkuhano sadje okus, kakor smo ga vajeni iz prejšnjih časov. Velika prednost tega načina je v tem, da nam ni treba sadežev predolgo kuhati, da se zgostijo. Če uporabljamo poleg natrona še saharin, si lahko pri 1 kg sadja prihranimo še 3—5 dkg sladkorja. Saharin pa moramo pridjati za natronom, vendar pa pred sladkorjem. Na 1 kg sadežev zadostujejo 1—3 koščki saharina, ki jih raztopimo v žlički vroče vode ali soka. Da bi sladkor popolnoma nadomestili s saharinom, ni priporočljivo. Vendar saharin ne škoduje temu, da ostane vkuhano sadje sveže. Brez sladkorja in brez natrona lahko vlagamo in vkuhavamo vse. Seveda gospodinje s tem ne bodo vedno zadovo- PATRULJA r Ivan pa je šele po dolgem molku re-»Nikoli nisem imel velikih želja in tudi sedaj nimam. Samo kadar nas ^n®Či moči dež ali pa nam burja sili J*°2i obleko in gremo mimo kake osa-hiše, se mi nehote zbudi v duši: J* bi mogel na peč, da se posušim in {:°S rejem. Takale peč je za partizane Vph grad za bogatina. Meni pa je peč ijfho pomenila grad, ker mi nikoli ni . u° nič prida v življenju. Saj vesta, ka-A Se godi hlapcu. Ves dan se ubija z lom, zvečer pa mora v hlev k živini, j, A^gokrat sem prišel ves premočen iz nekoliko od potu, nekoliko od 0fžJA in snega. Z zavistjo sem gledal r r°be, ki so letali po kuhinji bosi in piljeni, ker so bili razgreti od peči. pa navadno še jedli nismo v sobi, temveč so nam pogrnili kar v veži. Ko sem šel nato v hlev, kjer sem imel ležišče, sem si neštetokrat zaželel: Ko bi imel peč in bi smel na njej ležati ves dan in vso noč.« »Ko bo konec vojne, jo boš imel,« je rekel Tone. »Morda jo bom imel. Toda sedaj ne mislim tako daleč, sedaj mislim samo na to, kako bi se pogrel,kadar me zebe, in kako bi se posušil, kadar sem moker«. »In na tisto črnolasko misliš,« se mu je zasmejal France. »Ali misliš, da ne vemo.Ona ima hišo in boš z njo priženil tudi peč.« Ivana je obšla zadrega in prvi hip ni vedel, kaj bi odgovoril. Šele čez nekaj časa je rekel: »Ne, na tisto ne mislim nič več.« France in Tone sta se nasmehnila in to ga je spravilo še v hujšo zadrego. »Saj tam ni bilo nič, nikoli ni bilo nič,« se je branil. »Kako nič? Ali ji nisi pisaril pisma? Kurirji so povedali, ki so jih nosili.« »Tudi sam sem jih nosil,« je priznal. »V Dmičinovem lazu, pod tisto smreko sem imel zakopano škatlico, notri sem ji dajal pisma in ona jih je tam puščala zame. Toda to je bilo samo tako... in sedaj je konec...« Umolknil je, nato pa ponovil prejšnje besede: »To je bilo samo tako... Včasih me je v gozdu obšlo domotožje, pa ne vem po čem, saj nimam doma, kakor ga imate vi. Kadar kdo pride med vas, vedno sprašujete po domačih in oni vam prinašajo pozdrave. Jaz nimam nikogar, da bi po njem spraševal in ga pozdravljal. Vi ste pisarili pisma in od doma, ali kaj jaz vem od kje, ste dobivali kruh, sadje, cigarete in druge drobnarije. Jaz nisem od nikogar ničesar dobil. Pa ni šlo za to, saj sem bil vaših dobrot deležen tudi jaz. Toda v duši mi je bilo pusto; dan za dnem v gozdu, v patruljah, v bojih, na straži in nisem imel nikogar, da bi mislil nanj. Obšlo ipe je, da bi tudi jaz nekomu pisal, ne zato, da bi dobival kruh ali cigarete, temveč da bi mi bilo bolj kratkočasno, da bi tudi jaz nestrpno pričakoval kurirjev, kdaj se bodo vrnili iz doline, da bi ljnc, ker kuhanje poostri kisline in bodo sadeži, ki smo jih kuhali brez sladkorja, bolj kisli kot surovi, če take kuhane sadeže sladkamo pred jedjo, bomo pora^ bili mnogo več sladkorja, in vendar bo uspeh le delen. Če pa smo kisline vezali z jedilno sodo, ne bomo za naknadno sladkanje porabili nič več sladkorja, kakor če smo vkuhavali z natronom in sladkorjem (n. pr. za 1 kg kosmulj 3 dkg sladkorja). Pri reksanju brez sladkorja damo natron v sadni sok, ki se nabere v steklenici. Sladkor, če ga dodamo, najprej v vodi nekoliko razkuhamo in sladko vodo polijemo čez vloženi sadež. Tudi pri tem lahko namesto sladkorja uporabljamo saharin. Priprava marmelade brez sladkorja je v bistvu ista kot če uporabljamo malo sladkorja, samo da sok brez sladkorja nekoliko prekuhamo. Marmelado napolnimo vročo v steklenice, ki jih zadelamo. Potem jo še 15—25 minut kuhamo v pari, kakor je pač po velikosti steklenice potrebno. Seveda marmelade brez sladkorja niso tako izdatne kakor s sladorjem, ki je jako redilen. Sadeži, vloženi z natronom, ostanejo prav tako sveži kot konzervirani s sladkorjem, tudi če so bili razrezani dva ali tri dni pred vkuhavanjem. i Ribizlji, brusnice (grandlovje), boiovnice in češ-min se strdijo hitro in se dobro ohranijo, čeprav jim nismo dodali sladkorja in smo jih le kratko časa kuhali. Pri drugih sadežih je priporočati, da steklenice z marmelado dobro zapečatimo in kuhamo v pari. Steklenice pa smemo zapečatiti šele, ko se je marmelada shladila, ker bi se sicer pergament ali papir, s katerim smo steklenico zavezali, raztrgal. S tem načinom konzerviranja sadja si bomo tudi v današnjem času, ko nimamo sladkorja, lahko zagotovili zadosti sveže hrane za zimo. Draga je voda Če jo prinašamo vsak dan v škafu živini v hlev. Tudi človeško delo je nekaj vredno in navaditi se mloramo, da ga bomo res cenili. Če preneseš vsak dan povprečno le 200 litrov vode v hlev — dejansko najbrž še več — je to v enem letu 73.000 litrov, ali recimo, okoli 7 vagonov teže. Vso to težo si na svojih rokah prinašal v hlev. Ali ne bi bilo pametneje, da bi živina sama hodila na vodo? Če napajamo kjer koli zunaj, si prihranimo mnogo težkega dela. Pa še nekaj je: živina se na prostem res napije po mili volji. Če pa napajaš v hlevu, je vedno negotovo, ali si dal res dovolj vode. Končno pa prihaja živina, ki jo zunaj napajaš vsak dan na zrak in sonce in se vsaj nekoliko razgiba. In to je prav še najboljša stran napajanja na prostem. tudi jaz mogel kaj povedati o življenju tam doli in ne bi samo poslušal, kar ste vi pripovedovali. Ko sem premišljeval, komu bi pisal, sem se spomnil Lenke. Sprijaznila sva se riialo pred vojno na neki veselici. Takrat sem se ga nabral pa mi je jezik gladko tekel. Ob nedeljah sem se ga sploh rad nabral, posebno na veselicah. Plesal sem, da sem bil ves moker. In tisto nedeljo sem plesal največ z Lenko. Že popolne so me omamile njene črne oči, ki so kot oglje. Pri-žemal sem jo nase, da sem čutil, kako ji bije srce. In ker sem bil vinjen, sem ji šepetal vroče besede, saj vesta, kako je ob takih prilikah. Drugi dan se nisem spominjal, kaj vse sem ji pravil in sram me je bilo samega sebe. V gozdu pa sem se zopet spomnil tiste nedelje in sem ji pisal. Ona mi je odgovorila in tako sva si pisarila nekaj mesecev. Zdaj pa je tega konec.« »Zakaj je konec,« sta silila vanj. »Hotela je, da bi se javil belim, pa ji nisem več odpisal,« je po kratkem molku priznal. Nato pa je še rekel kakor v opravičilo: »Nikoli nisem mislil, da je taka.« Zopet so se zatopili v misli. Toplota jih je docela prevzela, da so postali mehkužni, kakor nikoli ne bi bili v gozdu. Zato so se znova in znova vračali k misli: Ko bi mogli ostati tu vsaj do druge noči. Kaj smo videli na Japonskem in na Koreji Nasa komisija, kot rečeno, ni obiskala samo Japonske, marveč tudi Korejo—■ Južno in Severno. Koreja je velikega strateškega pomena in to nam pove, zakaj je postala v začetku našega stoletja prva žrtev japonskega imperializma, ki se je hotel prebiti čez Korejski polotok v Mandžurijo, Kitajsko in naprej. Moj prvi vtis s potovanja po Južni Koreji je bil ta, da presojajo štab MacArthura in za njim stoječi ameriški monopoli Korejo tudi predvsem s strateškega stališča. Že na Japonsko so ameriške okupacijske oblasti nerade pustile komisijo Svetovne federacije sindikatov, še manj pa so bile navdušene, ko so zvedele, da nameravamo obiskati tudi Južno Korejo, Ovire, ki so jih delali naši dejavnosti na Japonskem, so vendarle še spremljali dodatki nekakšne diplomatske vljudnosti. V Koreji pa je smiatrala ameriška administracija, da bi bile kakršne koli diplomatske obzirnosti odveč. Moji zunanji vtisi o Koreji so zelo omejeni. Zapomnil sem si miniaturne, lesenim lopam podobne kočice korejskih vasi na poti v Seul; belo oblečene kmete; s trga gredoče kmetice, ki so neverjetno spretno nosile na glavah veli-, kanske vreče in cule. Ameriške oblasti v Seulu so storile vse, da bi preprečile stik komisije s prebivalstvom, z delavci, s prvaki korejskih sindikatov. Brez vsakih ceremonij so poskušale omejiti dejavnost komisije na udeležbo na oficielnih sprejemih in zajtrkih in spraviti naše proučevanje korejskega delavskega gibanja v okvir uradnih informacij, ki nam jih je dal načelnik oddelka za delo pri ameriški vojaški administraciji mister Hullowey. Mister Hullovey je poskušal mimogrede rečeno prikriti voditeljem Vsekorej-skega kongresa sindikatov dan prihoda komisije Svetovne federacije sindikatov v Seul. Kakor se je potem pojasnilo, so vsak dan hodili v njegov urad in vsak dan odhajali, ne da bi kaj opravili. Hul-lowey in njegovi uradniki so trdili, da o prihodu komisije ničesar ne vedo. Šele dve uri pred prihodom našega letala na letališče blizu Seula so zastopniki korejskih sindikatov zvedeli za naš prihod. Od mesta do letališča je okrog 40 kilometrov. Kljub temu je skupina sindikalnih funkcionarjev, delegiranih za sprejem, pravočasno prispela na letališče. Kljub vsemu prizadevanju pa tam ni mogla zvedeti, kje se bo letalo spustilo na tla. Ameriški vojaški in civilni uradniki so zatrjevali, da ničesar ne vedo o prihodu komisije in da take organizacije —i Svetovne federacije sindikatov i—i sploh ne poznajo. Navzlic temu pa je delegacija Korejskih' sindikatov ostala in čakala na letališču. Pozneje nam je pripovedoval eden iz, med korejskih sindikalnih funkcionarjev, da so hoteli delegati, ko so opazili letalo, ki se je spuščalo, odhiteti k pločniku, kjer se letala ustavljajo, in da se niso pri tem nič ozirali na policijski kordon. Toda zastopniki ameriške administracije so brž posadili člane komisije v avtomobile, ki so naglo odpeljali. Mi seveda vsega tega nismo vedeli in zdelo se nam je čudno, da zastopniki sindikatov niso sprejeli komisije. Naivni, dasi grobi poskusi, da bi nam prikrili pravi položaj delavskega razreda, seveda konec koncev niso mogli doseči uspeha. Čeprav ne brez truda, smo dosegli sestanek z zastopniki korejskih delavcev. Člani centralnega odbora Vsekorej-skega kongresa sindikatov so nam pripovedovali o položaju delavskega razreda v Južni Koreji. Dobili simo dovolj dokumentarnih dokazov in izjav očividcev, da smo se prepričali o stiski in bedi, ki je vladala tam. A tudi naša osebna opazovanja v celoti potrjujejo vse, o čemer so nam govorili činitelji korejskih sindir katov. Splošen vtis o razmerah v Južni Koreji je zelo žalosten. Vsa industrija Južne Koreje je pod kontrolo ameriških oblasti in le-te izkoriščajo stari administrativni aparat, ki je služil svojčas Japoncem. Delavci in njihove organizacije so še vedno brezpravne, kakor so bile. Podjetniki nočejo o delavskih zahtevah ničesar slišati. Zastopnike sindikatov kratko in malo za-pode, če se zglasijo pri njih. Nedavne stavke so spremljale množične represalije, pretepanje stavkujočih in sindikalnih voditeljev. Mnogi sindikalni funkcionarji so bili aretirani zato, ker so sklicali doma sindikalne sestanke. »Kje pa naj jih skličemo, če ne dajo sindikatom prostorov za delo?« —< so nam govorili zastopniki Vsekorejskega kongresa sindikatov. Od 25.članov Centralnega odbora kongresa jih je sodelovalo na sestanku s komisijo Svetovne federacije sindikatov samo osem. Drugi so ali v zaporih ali pa v ilegali. Sploh ne srečaš v Južni Koreji sindikalnega funkcionarja, ki bi že ne bil dolga leta presedel v ječi. Iz skupine sindikalnih delavcev, s katerimi smo govorili, jih je sedem presedelo v ječi skupaj 52 let. V teh pogojih je bilo veselje gledati aktivnost sindikalnega gibanja. Generalni sekretar Vsekorejskega kongresa sindikatov Mun II nam je povedal, da je zdaj v kongresu včlanjenih okrog 260.000 delavcev, večinoma železniškega prometa, trgovinske mornarice, rudarske, železarske in elektrotehnične industrije. Čeprav morajo, kakor smo se lahko prepričali, voditelji sindikatov živeti v na pol legalnem položaju, se dejavnost sindikatov razvija. Prizadevajo si, da bi navezali stike s sindikati Severne Koreje. Pravili so nam, da so hoteli navezati stike s Svetovno federacijo sindikatov že v novembru 1945 in zdaj bi radi poslali svoje zastopnike v Prago na zasedanje generalnega sveta Svetovne federacije sindikatov. Sprožili so predlog o ustanovitvi urada Svetovne federacije na Daljnem vzhodu, ki bi vzdrževal stalno zvezo s korejskimi in drugimi daljnovzhodnimi sindikalnimi združenju Iz pripovedovanja naših sobesednikov smo spoznali, da je v Južni Koreji laži-sindikalna organizacija, ki se imenuje Korejska federacija dela. Voditelji korejskega sindikalnega gibanja so označili to organizacijo kot družbo stavkokazov, ki jih izkoriščajo za razbijanje delavskega gibanja. Naši sobesedniki so šli skozi preveč surovo šolo borbe za pravice delavskih organizacij, da bi bilo mogoče domnevati, da pretiravajo. Ogledati smo si hoteli veliko tekstilno tovarno blizu mesta. Ne bom opisoval tu tistih trikov, s pomočjo katerih so poskušale ameriške oblasti v osebi Hul-loweya najprej sploh preprečiti ta obisk, potem pa vzeti mu vsak smisel. Konec koncev pa smo le prišli v tovarno. Na vratih je visel velik plakat v pozdrav komisiji Svetovne federacije sindikatov. Na tovarniškem dvorišču pa nas ni nihče sprejel. Odšli smo v delavske stanovanjske prostore, v tovarniške oddelke pa nas niso pustili. Ravnatelj tovarne, na katerega smo se obrnili, je izjavil, da za to od ameriške vojaške administracije nima ustrezajočih navodil. Morali smo se vrniti k avtomobilom, 'ki so nas čakali na dvorišču, in tam smo -bili priče gnusnega prizora. Sumljivi tipi, ki so nam bili za petami, ko smo ogledovali delavske stanovanjske prostore, so navalili na skupino delavcev na dvorišču in jih začeli zverinsko pretepati. Pokazalo se je, da so se hoteli delavci, ko so zvedeli, da so prišli v tovarno zastopniki Svetovne federacije sindikatov, sestati z nami in da so prinesli s seboj pozdravne letake. Zaman smo poskušali posredovati in preprečiti obračunavanje z delavci. Vpričo nas so pretepene delavce odvlekli, potem pa smo zvedeli, da so bili aretirani. Tudi nas so obkolili s puškami oboro-z zapirači. Med njihovim divjim kričanjem smo zapustili tovarno. Poskusili smo protestirati pri generalu Lerchu, namestniku odsotnega vrhovnega poveljnika ameriških čet v Južni Koreji, generala Hodgea. Toda generalovi podložniki so delali, očividno po vnaprej določenem načrtu in na svoji poti smo zadevali na eno oviro za drugo« Najprej so nam dali napačen naslov se< deža generala Lercha. Ko smo ga sleih njič našli, je izjavil, da ne utegne, da se ga grdobije v tovarni ne tičejo, ker je v Južni Koreji »samo svetovalec«. Navsezadnje nam je predlagal, naj svoj pr°' test napišemo. Protest je ostal brez uči*1-* ka. Iz pisarne drugega Hodgejevega n8' mestnika, generala Browna, sploh ni PrlJ šel. Ta general narrt je svetoval, naj je »ne razburjamo«. Zagotavljal nas je, da dogodki v tovarni niso nič posebnega, češ da Korejci na poseben način pojmujejo demokracijo. Človek pa dobi vtis, da pojmujejo demokracijo » na poseben način« prav zastopniki ameriške vojaške administracij6 v Južni Korejk I V Severni Koreji smo bili sprejeti drugače. In razmere so bile tam čisto drugačne. Na vsaki postaji so komisijo Svetovne federacije sindikatov prisrčn0 pozdravile delegacije delavskih organ1' zacij. Tu je položaj drugačen in ljudje dihajo svobodno. Tu je uveljavljen6 agrarna reforma in druge zelo važne demokratič. reforme. Podjetja Japonci in njihove agenture so nacionalizirane-Izdani so zakoni o delu. Z njimi je zai jamčen 8urni delavnik, sistem socialnega zavarovanja in enako plačilo z8 moško in žensko delo. Sindikati v Severni Koreji štejejo nad 390.000 članov« Sindikati naglo naraščajo in aktivno sodelujejo pri obnovi gospodarstva Sever* ne Koreje, ki so ga opustošili Japonci« Komisija Svetov, federacije sindikatov še ni pripravila uradnega poročila 0 svojem potovanju. Kot njen član se bom seveda tudi jaz vzdržaj zaključkov. Toda svoje osebne vtise lahko povzamem takole: Za uspešen razvoj demokracij6 na Japonskem in Koreji so dani vsi p^ goji. O tem smo se lahko prepričali ua primeru Severne Koreje, kjer se ka?-6 velikanski napredek v tem pogledu m bujna rast demokratičnih sil. Kakor smo se lahko prepričali, ustvar* ja amer. vojaška administracija na J6' ponskem, Še bolj pa v Južni Korej1« razmere, ki zavirajo dejavnost sindik8' tov. Kljub temu se kaže na Japonske/11 in Koreji velik polet delavskega gibanj8. Naloga Svetovne federacije sindikatov je, da podpre sindikalne organizacij6 Japonske in Koreje. Okrepitev in razv0 dejavnosti sindikatov ustvarja vaŽn6 pogoje za demokratizacijo teh dešel. (Konec) iiiiiiiiinhiiiiiiiiiiiiiiiiiiN Izdajatelj, lastnik, odgovorni urednik listo5 dr. Matko Scharvvitzl, Wien XVI, OttakriU' gerstrasse 83. — Glavni urednik: dr. Fran6 Zwitter. — Uredništvo in uprava: Wien 1*' Waaggasse 6/II. Telefon B 21-5-50. — P/T družnica uprave: Celovec (Klagenfurt), Vp/ kermarkterstrasse 21/L — Tiska: „Globus • Zeitungs- Druck- und Verlagsanstalt G- m-b. H, Wien I, Fleischmarkt 3—5« Tedaj so znova zaškripala vrata, Nago-deška je prinesla veliko skledo žgancev. V trenutku so se jim razblinile vse misli, poskakali so urno s peči in se spravili k mizi. »Saj to je za kosce ali mlatiče,« je rekel Tone, pa je takoj dostavil: »Toda mi smo hujši, kot kosci in mlatiči, nič se ne bojte, ničesar ne bo ostalo.« In res so jedli kakor kosci in mlatiči. Gora žgancev se je hitro nižala, njihovi obrazi pa so bili svetli, kakor da uživajo najvišjo srečo, kakor da je za vedno konec njihovega težkega življenja. Na-godeška je sedla k peči in jih smehljaje se opazovala. Tako dobro ji je delo, ko je gledala njihove nasmejane obraze, ko je videla, s kakšnim tekom so se spravili k jedi. Počasi pa se ji je spet nabirala v srcu tesnoba. Zopet se je spomnila župnikovih besed.., »in ti jim daješ kruha, skuhaš jim večerjo... Zločinci so... ali se ne bojiš Boga, Liza?« In spomnila se je, da ji je naročil, da jih mora zadržati čim dalj časa. Kaj, če nenadoma zaropoče po vratih in bo hiša obkoljena? Morala bi jih posvariti, da bi odšli, ona pa jim kuha večerjo in dela greh.,, Zopet je bila vsa zmedena in ni vedela, kaj naj stori. Toda čutila je, da mora nekaj reči, da se znebi tesnobe, ki ji je vse bolj stiskala srce. Ko je France rekel: »Tako, zdaj smo se najedli, do jutra bomo na peči, podnevi pa se zari-jemo v seno,« je bruhnilo iz nje: »Ali vam je treba tega trpljenja? Če bi se javili, bi lahko zopet zaživeli prejšnje življenje.« »Da bi nas pobili,« se je zasmejal Tone. »Morda vas ne bi, če bi se sami javili,« je rekla. France je vstal in videlo se mu je, da ga grabi jeza. »Če boste tako govorili, mati, bomo šli in nas nikoli več ne bo k vam. In tudi Anica bo šla, to vam povem že zdaj.« Razburjeno je šel k vratom, kakor da res namerava še ta trenutek oditi. Pri vratih se je obrnil in z velikimi koraki premeril sobo v nasprotno smer. Pri peči se je ustavil. V obraz mu je silila kri. »Saj ne gre zato, ali nas pobijejo ali ne,« je dejal. »Ko smo šli v gozd, je vsakdo vedel, da ga lahko zadene, pa je kljub temu šel. Zakaj smo šli? Zato, ker smo morali iti. Zato, ker so Lahi stegnili roko po naši zemlji. Poglejte kaj delajo. Požgali so Koreno, Ljubgojno, Brezje, Ligojno in na stotine drugih vasi. Kako so pobijali ljudi na Brdu, kako jih pobijajo drugod? Koliko jih vsak dan odpeljejo v Italijo: Vprašajte one, ki so se vrniii, kako tam žive naši ljudje. Zakaj delajo tako? Zato, ker ne damo, da bi nas zrinili z naše zemlje. Vi samo pomislite, kaj so ves čas delali na Primorskem. Tam se naši ljudje skoraj še pogovarjati niso smeli v svojem jeziku. In kar so tam začeli pred dobrimi dvajsetimi leti, to tukaj nadaljujejo. Če bi pa zmagali, bi z nami napravili, kakor so so začeli Nemci na Štajerskem, kjer izseljujejo cele pokrajine, na izpraznjeno zemljo pa naseljujejo svoje ljudi. Vidite, zato smo šli v gozd, da preprečimo njihove nakane, vi pa nas nagovarjate da bi pljunili na to, kar bi moralo biti sveto vsakemu Slovencu.« »Zakaj pa pobijate naše ljudi,« se je branila. »Koga smo ubili? »Župnika iz Zaplane. In cerkve rušite,« je še dostavila. Tedaj je stopil tik nje. »Mati, kdo je bil pri vas, kdo vas je nahujskal,« je vprašal Ob tem vprašanju se je vsa zmedla. Morala bi reči: Bratranec, župnik je bil pri meni in mi pravil o tem. In še bi jim morala povedati, kaj ji je naročil, morala bi jih posvariti. Toda ta trenutek tega ni mogla. »Nihče me ni nahujskal,« se je branila. Ivan in Tone sta se spogledovala. Na-godeškin izbuh je bil tako nenaden in nepričakovan, da sta bila sprva vsa začudena in nista vedela, kaj bi. Ko je imenovala župnika iz Zaplane, se je Ivan zasmejal, nato pa se je zresnil in rekel: s6 kot »Pri aretaciji zaplanskega župn>k sem bil zraven. Ali veste, zakaj smo g8f Zato, ker je organiziral belo g81’,** Pisma, ki smo jih dobili pri njem, bi* di vam marsikaj povedala. Kaj dela h la garda, pa;sami vidite. Mi branimo sv jo zemljo, oni pa Lahom pomagajo P“j žigati naše vasi, pobijati naše ljudi. K { so napravili z Micko na Češirku? _K8 rezali so jo na kose kakor prašiča in A. stlačili v čeber. In prav te ljudi je uC zaplanski župnik.« --s Nagodeška se je še bolj zmedla. jaz ničesar več ne razumem, kar se P nas dogaja,« je zastokala. »Kdaj P8 bili časi, kakor so zdaj in kaka bi v njih znašla takšna stara ženska, sem jaz.« fi0 V resnici ni mnogo razumela. Ko prišli Italijani, jih je gledala kakor y6 na ljudi: Kot vsiljivce, ki bodo po čani vojni zopet odšli. Nikoli se ni m°».j vživeti v misel, da bi Italijani os naši trajni gospodarji. Ko so počile P j partizanske puške, se je z drugim1 * veselila vsakega našega uspeha. P° kem takem dogodku se je lotilo n ^ ljudi tajinstveno razburjenje, da s0 ^ kali glave in živeli v velikem nesti*p pričakovanju, kakor da bodo H8!/ g(y vsak čas izginili z naše zemlje- K ^ začeli požigati naše vasi, to v ljude ubilo velike vere. (Dalje)