KarIMay. Zaklad v Srebrnem jezeru.  (Dalje.) &Pa si prejle rekel, da se ti zdi moj obraz žnan —.« »Morebiti sem te kje kcdaj videl —. •Toda — ali sem radi tega že kar tisti, ki ga iščeš? Tudi tale fant se moti! Mogoče, da je človek, ki govori o njem, isti, ki ga misliš tudi ti —. Vaju pa ne poznam in —.« Umolknil je, na obraz mu je legla napetost, kot <da razmišlja ali prisluškujc, pa koj je napetost spet izginila in malomarno je nadaljeval: »— in vaju še nikdar nisem videl, Sodite me, pa dokažite mi mojo krivdo! In če me obsodite, ker sem slučajno nekomu podoben, ste čisto navadni morilci! In takega umora vsaj Old Firehand ne bo dopustil! V njegovo varstvo se izročam!« Nihče se ni zmenil za njegov nenadni molk, celo previdni Old Firehand ne. In vendar se je zgodilo nekaj, kar je usodno spremenilo ves položaj. Cornel je ležal med ujetniki, ko pa se je zbrala jury, so ga zavlekli bliže k ognju, na tisto stran, kjer so ležala mrtva trupla. Vrgli so ga na tla in priletel je z glavo na truplo enega svojih tovarišev. Ko ga je Blenter zravnal in zgrabil za lase, se je truplo zavalilo za njim, kar se nikomur ni zdelo sumljivo, ker je svet nekoliko visel k reki. Obležalo je trdo ob njem in v senci njegovega hrbta. Pa tisti tramp ni bil mrtev, niti ranjen ni bil. Eden tistih je bil, ki jih je Old Firehand pobil s kopitom, kri postreljenih tovarišev ga je obrizgala, mislili so, da je smrtno ranjen in da je že izdihnil, pa je bil le nezavesten. Ko se je prebudil in odprl oči, je videl, da leži med mrtvimi, obenem pa je ugotovil, da niti ranjen ni. V hipu je razumel ugodni položaj, najrajši bi bil planil in zbežal. Toda v reko se mu ni ljubilo skočiti, na gozdnem robu pa so stale straže. Sklenil je, da počaka na boljšo priliko, in skril nož v rokav, da bi imel vsaj eno orožje, če bi se bilo treba braniti. Kmalu nato je pristopil Blenter, ga obračal, zasodil, da je mrtev, mu izpraznil žepe in pobral orožje, noža v rokavu pa ni našel, in ga zavlekel med mrtve tovariše na drugo stran ognja. Nepremično je obležal pa izza polodprtih vek pozorno opazoval tabor in poslušal. Sodili in obsodili so tovariše, pa privlekli cornela in ga vrgli poleg njega na tla, glava mu je obležala na njegovem truplu. Prišlo mu je na misel, da bi rešil tudi vodjo. Ko ga je Blenter zravnaJT, se je zavalil za njim. Cornel je imel roke zvezane na hrbtu, kar je bilo za trampove nakane jako priročno. Ko je ugovarjal in se rogal Blenterju in Old Firehandu, je skrivaj izvlekel nož in mu previdno prerezal vezi pa mu porinil ročaj med prste, da bi si v danem trenutku še sam prerezal vezi na nogah in zbežal z njim vred. Cornel je občutil rahli dotik njegove roke, občutil tudi, da mu je rezal vezi, in prijel za nož. Tistikrat je bilo, ko je umolknil, osupnil je in ugibal, kdo bi bil za njegovim hrbtom, pa se brž potajil in spet govoril. Nihče ni opazil, kaj se je zgodilo. Na njegove izzivalne besede mu je Old Firehand resno povedal: »Kjer imam jaz besedo, se krivičen umor ne bo zgodil, na to se zanesi! Toda prav tako se tudi ne zanašaj na svoje rdeče lase! Lahko da si si jih pobarval!« Cornel se je režal. »Oho —! Lasje, ki še rastejo, se ne dajo pobarvati!« Iz njegovega glasu je donela samozavest, ves drugačen je bil ko malo prej. 2al se Old Firehand ni . zraenil za čudno spremembo. »0 pač!« je pokimal pomenljivo, »S čim neki?c »Ne boš se dolgo več smejal!« je dejal Old Firehand mirno. »Druge si prevaril, menc pa ne boš!« Pobral je usnjat mošnjiček, ki so ga našli za njegovim pasom, in ga odprl. »2e prejle sem ga pregledoval,« je dejal, »in našel v njem to in ono, nisem vedel, čemu ti služi, zdi se mi pa, da bom kmalu uganiL« Vzel je iz mošnje zamašeno stekleničico, drobno pilo in košček lesa, ki se ga je še dfžala skorja, pomolil te reči rdečemu trampu pod nos in ga vprašal: »Čemu nosiš tole s seboj?« Cornel je prebledel, pa le odgovoril precej samozavestno: »Kako čudo! Veliki Old Firehand se zanima za take otročje malenkosti —! Kdo bi si bil mislil —I V stekleničici je zdravilo, tako pilo rabi vsak westman in tisti košček lesa je slučajno zašel v mošnjo. Ste zadovoljni, sir?« Porogljivo, pa obenem plašno in skrbeče ga je gledal. Old Firehand pa je resno in s poudarkom pravil: »Da, zadovoljen sem! Pa niso rae zadovoljile tvoje besede, ampak moje sklepanje. Tramp ne potrebuje take drobne pile, večja bi mu morebiti koristila. V tejle stekleničici ni zdravilo, o:tružki so v njej, namočeni v špirit, in tale les je košček veje od koprivca. Dobro mi je znano, da na špirit nastavljeni ostružki koprivca pobarvajo rdeče tudi najteranejše lase. No, kaj praviš k temu —?« »Da od vse te učene razlage ne razumem ntti besede!« je dejal cornel in zadrega je donela iz njegovih besed. »Bi le rad poznal človeka, ki si bo črne lase rdeče pobarval! Reči bi moral o njem, da si je popolnoma pokvaril okus!« »Okus je, vsaj v našem slučaju, čisto postranska zadeva, poglaviten je namen! Crnolasi zločinec, ki ga zasledujejo, si bo prav rad pobarval lase rdeče, če si s tem pokvarjenim okusom, kakor praviš, re§i življenje. Prepričan sem, da si ti tisti, ki ga išče Blenter in menda tudi Droll, in si bom zarana zelo natančno ogledal tvojo glavo in tvoje rdeče lase. Nocoj je prelemno.« Oglasil se je pa Fred in ponudil: »Tako dolgo ni treba čakati! Še po nečem drugem ga bomo spoznali. Pravkar sem se spomnil. Ko me je vrgel ob tla tistikrat in me suval z nogo, sem se branil in mu zabodel nož v bedro, prebodel sem mu bedro in nož je obtičal v mesu. Naj pokaže bedro! Ako je pravi, se morata še danes videti obe brazgotini na njem!« Cornelu so se zabliskale oči. Nič mu ni bilo ljubše, ko da bi mu slekli ali pa vsaj podvihnili hlače, — sneti bi mu morali tudi vezi z nog in mu sami ponuditi priliko za beg, da je ugodnejše najti ni mogel. Brž je odgovoril: »Dobro, moj bistroumni fantek! Prepričal se boš, kako se motiš! Le to bi rad vedel, kako naj pokažem golo bsdro, ko pa ste mi povili hlače z vrvjo! Sam si nc morem sneti vezi, ker intam zvezane roke. Se boš moral že ti potruditi, če res želiš videti tiste namišljene brazgotine!« Fred je pokleknil k ujetniku in odvezoval vrv. Ko pa je mislil podvihniti hlačnico, ga je tramp sunil, da je odletel. Hip pozneje je planil cornel na noge. »Zbogom, gospodje! In na svidenje!« Tako je kriknil, visokr zavihtel nož pa skočil med dvema rafterjema po jasi in proti gozdu. Ko okameneli so stali, vsi iznenadeni nad nepričakovanim begom, nobeden ni zinil. Le Old Firehand in Droll sta sc v hipu zavedla. Old Firehand je skočil kar črez ogenj za beguncem, da bi ga brž oriieL — oa ie zadel na nepričakovano ovi«***- (Dalie sledU