leto LXXIV v * |t| STjOVENSKT GLASILO ČEBELARSKIH ORGANIZACIJ SLOVENIJE Čebelar st. 2 1. februar 1972 Leto LXXIV VSEBINA Brezar: Čebelarjeva opravila v februarju .... 33 Vladi Martelanc: Pomen prvega pomladanskega izletnega dne pri čebelah...........................39 Ivan Rak: Ali je dražilno krmljenje potrebno . . 42 Ivan Krajnc: Dvomatične čebelne družine .... 44 Valentin Benedičič: Čebelarstvo — kmetijska stroka 45 Mirko Kukovič: Kaj pričakujemo od trgovskega podjetja............................................49 Martin Mencej: Medex uspešno širi svojo proizvodno in trgovsko dejavnost............................50 L. Klin: Bivališče čebel nekoč in danes..............53 France Guna: Od Litije do Vintarjevca................56 ZDRAVSTVENI KOTIČEK Snoj dr. Nežka: Naloge čebelarskih preglednikov 58 NOVICE IZ ČEBELARSKEGA SVETA IZ DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA OSMRTNICE List izhaja vsakega 1. v mesecu. Člani, ki plačujejo letno članarino 30,00 din, ga prejmejo zastonj. Izdaja ga Zveza Čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Cankarjeva cesta 3/II, tiska Tiskarna PTT v Ljubljani. Ureja uredniški odbor: France Guna, Alojzij Kastelic, Ludvik Klun, Martin Mencej, Boris Modrijan, Jožko Slander. Glavni urednik: Martin Mencej, odgovorni urednik: Boris Modrijan. Letna naročnina za nečlane 35,00 din, za inozemstvo 40,00 din. Posamezna številka na 32 straneh stane 3,00 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje članarino v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. To velja tudi za naročnino. Številka žiro računa pri SDK v Ljubljani, Miklošičeva cesta, SOl-8-268/1. Telefonska številka uprave ZCDS in SC 20-208. Še vedno pod snegom — vendar pa v pričakovanju prvih izletov ČEBELARJEVA OPRAVILA V FEBRUARJU BREZAR Čeprav spada februar še med zimske mesece, nastopi v njem za čebele že čas pomladnega prebujenja, že v začetku februarja, včasih celo koncem januarja zaleže matica prva jajčeca, zatem pa ne glede na zunanje vremenske razmere vztrajno širi krog zaleganja, kar nalaga čebelam ustrezajoče naloge: dojilje začno izločati mleček in z njim hraniti čedalje številnejšo mlajšo zalego, druge pripravljajo iz lanskih zalog cvetnega prahu, medu in vode hrano (kašo — hi-mus) za starejšo zalego, nabiralke pa pridno preže na vsak toplejši dan, ki ga utegne proti koncu meseca navreči vedno toplejše sonce, da bi prinesle v panj Prepotrebno vodo in morda tudi že — Prav tako izredno dobrodošel cvetni prah. Obenem morajo zvišati in seveda stalno vzdrževati toploto sredi gruče, kjer je zalega, od prejšnjih 18—22 °C na 32—34 NC. Pri teh opravilih — posebno v hladnih dneh — čebelar še ne more v ničemer sodelovati. Najmanj pa sme z nepotrebnim odpiranjem in brkljanjem odvzemati čebelam mir in toploto! Izkoristi lahko le toplejše dneve, ko se v senci povzpne temperatura vsaj na 6—8°C. V takih dneh moramo v opoldanskih urah opraviti bežen pregled po panjih, očistiti podnice ter presušiti paž-ni material, če je vlažen, če kaže vreme še za naprej na toplo, lahko proti koncu meseca dodamo močnejšim družinam pogačo, sladkorno testo, meden sat. ali tudi gosto medeno raztopino, vendar samo v neposredno bližino gnezda. Enako dodamo tudi družinam, pri katerih smo ugotovili pomanjkanje hrane. Ker dobijo skoro vsi naročniki Slovenskega čebelarja v roke še pred iztekom meseca za naslednji mesec, upam, da ne bom prepozen z navodili prvih pomladnih opravil v naslednji številki. Z ozirom na to, da bomo naprej v navodilih upoštevali tudi opravila v amerikancih, se mi zdi potrebno, da v tej številki podam vsaj nekaj osnovnih smernic tehnologije čebelarjenja v njih. To tem bolj, ker ustreznega pisanja v naši literaturi zelo primanjkuje, čeprav smo se že prekomerno razpisali o ustreznosti panja samega. Upam, da mi bo tudi urednik namenil ma- lo več prostora. Če izvzamemo nekatera manjša razhajanja naših čebelarjev v pogledu širjenja prostora, krotitve rojilnega nagona, za-zimljenja in morda še v čem, imamo Slovenci v svojem Žnidaršiču dokaj enoten sistem, tj. enotno tehnologijo čebelarjenja. To pa nikakor ne moremo trditi za amerikanca. Možnost najrazličnejšega manipuliranja z nakladami in polnakla-dami, kakor tudi možnost uporabe najrazličnejših pripomočkov in izboljšav panja samega, naravnost vsiljuje tudi najrazličnejšo tehnologijo čebelarjenja v njem. Prezimljanje v eni, dveh ali celo treh nakladah, zimska zaloga od 10 do 40 kg, moč družine od 50.000 do 120.000 čebel, specifična proizvodnja sortnih me-dov, cvetnega prahu, matičnega mlečka, prevažanje itd. itd., so le delna ilustracija pestrosti ciljev in smotrov, katere skušajo doseči čebelarji širom vsega sveta z amerikancem. Jasno, da skušajo to doseči tudi na najrazličnejše načine, domala vsak po svojem, ki ga je prilagodil posebnostim kraja v katerem čebela-ri, kakor tudi svojim zmožnostim. Čeprav amerikanec pri nas še ni kdo-vekaj razširjen, so se že tudi pri nas uveljavili različni načini. To se je prav lepo pokazalo na lanskoletnem posvetovanju čebelarjev v amerikancu na biotehnični fakulteti v Ljubljani. Vsak je opisal, (čeprav bi ga težko tudi prepričljivo zagovarjal) svoj način čebelarjenja. To pa je seveda povsem prav in v redu. Trdimo celo lahko, da je to velika prednost amerikanca! če kaj, potem je prilagodljivost panja različnim načinom čebelarjenja, za različne ustreznostne potrebe kraja in čebelarja, gotovo zelo zaželena. Po drugi strani pa prav ta pestrost možnosti in prilagodljivosti dela velike preglavice čebelarskim učiteljem in teoretikom, posebno še, če niso strpni do drugih in ozko, ali celo nestrpno zagovarjajo in učijo le en, se pravi svoj način. Njihova naloga naj bi pravzaprav bila, da studijozno prikažejo vsaj nekaj možnih načinov ter jih medsebojno vskladijo. To bomo poskušali tudi v navodilih za mesečna opravila v amerikancu, le da bomo to naredili na določen, morda svojstven način. Vodilni način, oz. tehnologijo, za katero menimo, da je v naših pogojih najprikladnejša, bomo dopolnjevali z drugimi načini in možnostmi v oklepaju. Na primer: Med pomladnim razvojem širimo čebelni družini delovni prostor na ta način, da dodamo na popolnoma zane-šeno in zalezeno vrhnjo naklado prazno naklado! (Vanjo lahko prestavimo nekaj zaleženih ali medenih satov iz spodnje naklade, kamor vstavimo satnice. Če imamo družino v dveh nakladah in je le zgornja popolnoma zaležena, nakladi enostavno zamenjamo. Če zaseda družina dve polni nakladi, ali eno naklado in pol, potem pri močnem razvoju lahko vstavimo naklado ali polnaklado med obe zaležem nakladi oz. naklado in polnaklado. itd. itd.) Tako bo imel čebelar poleg napotka za vodilno tehnologijo čebelarjenja izven oklepaja še nekaj napotkov za druge načine, oz. možnosti v oklepaju. Kakšen način bo izbral, bo prepuščeno njegovi presoji, pri kateri bo prav gotovo upošteval svoje zmožnosti, posebnosti svojega kraja in cilje, katere si je v svojem čebelarstvu zastavil. Da bi si že zdaj, ko s čebelami še nimamo veliko opravkov, preskrbeli vse, kar bomo v sezoni potrebovali, ne bo odveč, če si ogledamo pregleden prikaz vodilne tehnologije čebelarjenja v ame-rikancu po mesecih za katero menimo, da je v naših pogojih najprimernejša. (Ko so pred leti nekega vodilnega francoskega čebelarja vprašali, s čim dosega odlične uspehe v svojem, več sto panjev obsegajočem čebelarstvu, je na kratko odgovoril: polnakladi in nadaljeval: »Ko poveznem po končani sezoni 15—20 kg težko polnaklado, polno zimske zaloge na normalno naklado, ne le da dobim najprikladnejšo obliko kocke za prezimljanje, temveč zagotovim z isto potezo družini zadostno zimsko zalogo na najboljšem mestu. Ko spomladi isto polna- Skica a klado, v kateri je po navadi še več kot pol zaloge, podstavim pod naklado, v kateri se družina razvija, ji zagotovim dražilno krmljenje za nekaj tednov na najprikladnejšem mestu. S tem sem z najmanjšim trudom in v najkrajšem možnem času zagotovil družini dva osnovna pogoja za uspešnost: dobro prezimljenje in dober pomladni razvoj.« Če k temu pripišem še lastno ugotovitev, da je polnaklada tudi izredno prikladna za proizvodnjo cvetnega prahu, ali sortnih me-dov — posebno v boksih — sem povedal glavne razloge, zakaj sem si zamislil za vodilno tehnologijo čebelarjenja v amerikancu, kombinacijo normalne naklade s polnaklado, čeprav se je po napotkih Agromelovih strokovnjakov pri nas že bolj uveljavilo čebelarjenje samo z normalnimi nakladami. S tem seveda ne trdim, da se ne bi dale enake manipulacije izvesti z normalnimi nakladami, toda le z nepotrebno velikimi stroški — polna naklada zimske zaloge!! — pa z enakim ali celo manjšim uspehom.) Za čebelarjenje v amerikancu je potrebna srednje močna družina, ki zaseda pred zazimljenjem 8—9 satov v deset-satni normalni nakladi, na katero poveznemo še polnaklado, polno zimske zaloge. Zazimljenje slabih družin v samo eni nakladi in še tam morda utesnjeni s satnim pitalnikom, nikakor ne morem priporočiti in menim, da je bil eden največjih spodrsljajev Agromelovih strokovnjakov, ker so dovoljevali zazimljeva-nje v eni nakladi, kjer so določili spodnjo mejo osnovne družine zasedbo petih satov. Prav tako še ne morem priporočiti čebelarjenja z izredno močnimi družinami — orjaki, s katerimi sicer res dose- Skica b gamo lahko tudi izredne rezultate, vendar je zanje potrebna posebna tehnologija čebelarjenja (dvodomni, oz. dvoma-tični sistem, matice rekorderke itd.}, kar pa bi se obneslo le v krajih z izredno donosnimi, poznejšimi pašami. Zato naj bo merilo za uspešno čebelarjenje v amerikancu srednje močna družina, za-zimljena v nakladi in pol in katera naj doseže na višku razvoja, — ki pa ga mora doseči že sredi maja — kakih 60 do 80 tisoč čebel. Torej rabimo za zazimlje-nje — poleg strehe, podnice in notranjega pokrova, — normalno naklado, ki jo bomo označevali z rimsko številko I in eno polnaklado, označeno s številko II. — Skica a! Ko se začne tako zazimljena družina spomladi razvijati nekako v prvi polovici Skica c marca, zamenjamo polnaklado z naklado tako, da je sedaj polnaklada II spodaj, naklada I pa zgoraj. — (Če v polnakladi Skica d ni več zaloge, ali pa je je še bolj malo, vstavimo vanjo dvosatni pitanik poln krme) — Skica b. Ko zaseda družina vseh 10 satov v nakladi I, poveznemo nanjo naklado III polno praznega satja. (Če nimamo dovolj satja, prestavimo ob tej priliki nekaj satov pokrite zalege ali medno-obnožinskih satov iz naklade I v naklado III, na njihovo mesto pa satnice v graditev) — Skica c! Tako razširjen prostor omogoča družini razvoj do predvidenega viška. Ko tega družina doseže, je pripravljena za pridelovanje. Ispraznila je polnaklado II, kamor smo ji medtem lahko poljubno dodajali dražilno krmo, nakladi I in III pa sta polni zaleženih in medno-obnožinskih satov. Napočil je čas, da se odločimo za eno od tehle možnosti: 1. če želimo od družine roj, stanja naklad ne spreminjamo. — Skica c! Skica e 2. Če rabimo zalego za umetne roje, ali v druge namene, jo odvzamemo, namesto nje pa vstavimo prazno satje, ali satnice. Stanja naklad tudi v tem primeru ne spreminjamo. — Skica c! 3. Odvzemamo lahko tudi medno-obno-žinske sate, ter na njihovo mesto vstavljamo satnice, da si oskrbimo satje. Stanje naklad je še vedno nespremenjeno. — Skica č! 4. če je nastopila paša, prestavimo polnaklado II od spodaj na vrh. — Skica d! 5. če paša še traja, dodamo še poljubno število polnaklad IV, V, VI, itd. tako, da jih vstavljamo med že napolnjeno polnaklado II in zaleženo naklado III. — Skica e! 6. Namesto polnaklad lahko dodajamo tudi naklade IV, V, itd. na isti način — Skica f! 7. če hočemo preprečiti rojenje, vstavimo polnaklado II od spodaj v sredino med nakladi I in III. — Skica g! Skica f Skica g 8. Tudi satnice nam bodo lepše in hitreje potegnile, če vstavimo polnaklado II — v tem primeru s satnicami — med naklade I in III, in ne na vrh. — Skica g! 9. V enak namen dodajamo seveda lahko tudi cele naklade IV med nakladami I in III. Skica h! Po končani proizvodnji lahko družino vzdržujemo na proizvodnem višku v dveh nakladah I in III s polnaklado II nad njima ali pod njima. (Kdaj eno in kdaj drugo, bomo videli pozneje med navodili). Skica d ali c! To delamo z običajnimi stimulativnimi ukrepi, kadar pričakujemo, oz. načrtujemo še drugi ali tretji proizvodni ciklus. Npr. po akacijevi paši v pričakovanju kostanjeve, ali po kostanjevi, v pričakovanju žepkove ipd. Kolikor pa ne nameravamo v tem letu več proizvajati niti ne pričakujemo več paše, ki bi dala točenje, potem skrčimo družini prostor v eno naklado I in eno polnaklado II, spet zgoraj ali spodaj. Skica a ali b! Pred zazimljenjem pa mora polnaklada II polna zimske zaloge, seveda, spet na vrh naklade I. Skica a! Kot rečeno je to le idealen, pregledan prikaz rokovanja z nakladami in polnakla-dami pri vodilnem načinu čebelarjenja v amerikancu, za kakršnega bomo dajali v tem letu napotke v »čebelarjevih opravilih«, preko cele sezone. Pomagal naj bi vsem zainteresiranim, posebno začetnikom, da bi laže načrtovali svoje čebelarstvo v nakladnem sistemu panja, tj. v amerikancu. Skratka, da bi zimski čas čim bolje izkoristili za priprave na sezono. Skica h POMEN PRVEGA POMLADANSKEGA IZLETNEGA DNE PRI ČEBELAH VLADI MARTELANC (Radijsko predavanje) Zima je letni čas, ki je od nekdaj in še danes terja življenjski davek mnogotere čebelne družine. Kdor se ne zavaruje z rezervnimi družinicami v 3 ali 4 stalnih prašilčkih, se mu lahko zgodi, da mu število čebelnih družin prek zime pade kar za 20 %. Mnogi čebelarji mislijo, da pač mora biti tako, ker je mraz višja naravna sila, kateri čebela kot žuželka toplote in sonca podleže. Da pa temu ni tako, je dokaz, da čebele prezimijo tudi v krajih, kjer je bilo tudi 50° pod ničlo. Vzroki, da čebelna družina preko zime odmre, so v glavnem trije: lakota, bolezen in šibkost. Poznamo lakoto, ki jo lahko povzroči čebelar, ako je že jeseni nepravilno sestavljal v panju zimsko zalogo, kateri čebele niso mogle slediti, ali jim je odmeril celo pre-pičlo zimsko zalogo. Od bolezni je preko zime najbolj nevarna nosema, ki nam lahko takoj izprazni ves čebelnjak. Vedeti moramo, da je ta zahrbtna škod-ljivka večkrat naravnost zdecimirala slovensko čebelarstvo v mnogih predelih in da se imamo le požrtvovalnosti prizadetih čebelarjev zahvaliti, da smo take globoke rane kaj kmalu zacelili. Ni čudno torej, da je vsak čebelar nestrpno pričakoval čebelji izlet v južnih, sončnih zimskih dneh, ali prvi tre-bilni izlet v zgodnji pomladi, ki ni nujno, da se ujema s koledarskim časom. Navadno sc to zgodi v teku marca ali v prvi tretjini aprila. Ako je narava tedaj še pod snežno odejo, ne sme čebelarja težko pričakovani izlet presenetiti. Če je odjuga že tu in pričakujemo le še sončnih žarkov, ki naj potegnejo kot magnet čebele iz panjev, moramo v širokem pasu odkidati sneg okrog čebelnjaka ter z njegove strehe. Nič slabše ne bo, ako po snegu potresemo seneni drobir, žagovino ali pogrnemo tla s papirjem. Ne pozabimo tudi opozoriti doma- če gospodinje in sosedov, da ne obešajo v bližini perila, ker bo moralo sicer ponovno na pranje. Ce smo vse to uredili, lahko mirno stojimo ob čebelnjaku in gledamo, kako naše ljubljenke včasih ce- lo po 100 ali več dneh vro na plan in se med letom tako močno trebijo, da tla nekaj metrov od čebelnjaka kar porja-ve. Čebelar se sicer opaja ob tem pogledu, vendar mora pri tem marsikaj opazovati, kar le njega zanima. Panji, iz ■katerih letijo čebele, so že na oko živi in zdravi; ti ne potrebujejo kakšne posebne pozornosti. Posebno skrb pa mora čebelar posvetiti panjem, iz katerih čebele ne letijo. Vsak tak panj mora v čebelnjaku odpreti in se z rahlim pihom prepričati, ali je družina med satjem še živa. Če se čebele pihu odzovejo s šumom, so žive, a danes ne čutijo še potrebe po trebljenju; storile bodo to kdaj kasneje. Pri nekaterih panjih, iz katerih čebele ne izletavajo, pa moramo na žalost ugotoviti, da ni v njih nobenega življenja več. Na dnu panja, pod satjem, je za prst debelo mrtvic, prav tako med satjem in na stotine jih je našlo v smrtni lakotni agoniji smrt kar v prazni celici, svoji nekdanji zibelki, ki ji služi zdaj kot rakvica. Ker v vsem panju ne najdemo niti kapljice hrane, za gotovo vemo, da so živalce umrle od lakote. Vprašujemo se, kako je moglo priti do tega, ko smo vendar panju pustili v jeseni 12 kg zimske zaloge. Po jesenskem dokrmljenju čebel smo panjem posvetili premalo pozornosti in dopustili, da so tuje čebele-roparice že prejšnjo jesen, pred nastopom mraza, delno ali popolnoma panj izropale. Pri čebelarjih, ki se zanesejo na zimsko zalogo iz varljive jesenske paše, so često žrtve takih obsojanja vrednih padcev. Niso redki primeri, da puščajo lakotni mrliči v panju večki-logramsko zimsko zalogo. Ali gre tu mar za kakšno očitno čebelno bolezen? Nikakor ne! Družina je imela nestrokovno sestavljeno zimsko zalogo, med katero je bil sat, ki je imel hrano le na eni strani. S to prazno stranjo sata je bila vez hrane v zimski zalogi pretrgana in če nastopi v takih okoliščinah mraz, čebele te prazne barikade ne prekoračijo, ampak tesno strnjene v gruči umro za lakoto, čeravno je le nekaj centrimetrov od njih polna skleda hrane. Da se ne bi v prihodnje to ponavljalo, naj bodo čebelarji pri sestavljanju zimske zaloge in zazimljenju sploh skrajno previdni. Znano je namreč, da čebele pri ugodni jesenski paši (ajdi, žepku), ko skladiščijo zimsko zalogo in urejajo svoje prihodnje zimsko gnezdo, skoro nikoli ne zagrešijo podobnih napak, zaradi katerih bi morale med zimo za lakoto umreti. Lakotno smrt čebelne družine torej ne povzroči samo prepičla zimska zaloga, pač pa tudi nespretna čebelarjeva roka. To lahko potrde tudi dvoletni poskusi z načinom čebelarjenja v AZ-pa-njih, kjer prezimujemo čebelne družine brez matične rešetke, namesto katere vložimo le mostičke in to že v avgustu ter tako prepustimo matici na voljo za zaleganje nedotaknjeno plodišče kot me-dišče. S tem dosežemo dvoje prednosti: matica zalega v avgustu, septembru in še nekaj dni v oktobru, poljubno v plo-dišču ali medišču. V tej dobi razporeja panj skoraj nezmotljivo zimsko zalogo 16—18 kg v plodišču kot v medišču. Tu je vsaka korektura čebeljega dela, vsaj kar se tiče razporeditve zimske zaloge, popolnoma odveč. V takem panju prezimuje 20—25 tisoč čebel (2—2,5 kg) ob obilni zimski zalogi in brez vsakega dra-žilnega krmljenja doseže družina v plodišču in medišču že prve dni maja, ko vlagamo v panj matično rešetko, 12 do 14 satov zalege. Taki panji že v akacije- vi paši presegajo normo za 50—60 %. Poleg tega odpade pri takih panjih dosedanje zazimljenje in vsako spomladansko ujčkanje s špekulativnim krmljenjem. Kaj več o tem bomo še lahko bra- li v strokovnem čebelarskem glasilu. Ta novi način čebelarjenja je priporočljiv tudi zato, ker bomo prezimili močne družine z neznatnim zimskim osipom. Da se povrnemo k naši temi: kaj z odmrlimi družinami? Panje spredaj zapremo, mrtve čebele ometemo, sežgemo ali zakopljemo, sate osnažimo in spravimo v omaro. Če sumimo na bolezen, pošljemo vsaj 20 mrtvic na mikroskopski veterinarski pregled. Pri prvem spomladanskem trebilnem izletu čebel, razen pri likvidaciji mrličev-, ne posegamo globlje v panje, kakor le v tehle primerih: ko je sprelet večidel že končan, a pri kakšnem panju le noče prenehati, moramo takoj ugotoviti vzrok te čudne vneme. To storimo tako, da ujamemo izletevajoče čebele in jih raztelesimo. Če imajo nabite golše gostega medu, so ga v tem panju naropale. V tem primeru se nadaljuje jesenski tihi rop, katerega je zima začasno pretrgala. Pomnimo, da čebele, ki so tiho ropale neodporen panj že jeseni, ne pozabijo nanj niti ob prvem spomladanskem izletu. Včasih opazimo v čebelnjaku še enega takega nadebudnega partnerja, toda v obratnem smislu,- odletavajo suhe čebele in prile-tavajo nabito polne medu. Če se v tem primeru »poslužimo ščepca moke, ali smukca, s katerim čebele potresemo, ugotovimo, da imamo čebelji nagonski kriminal kar pod isto streho, okradenca in tatu. Napadeni panj za nekaj dni spredaj popolnoma zapremo in bežno pogledamo, v kakšni meri je izropan ter mu po potrebi dodamo nekaj hrane. Če je ropanje le trdovratno, premestimo napadeno družino v medišče in odmaknemo okvir matične rešetke za 1 cm od prednje stene. Zrelo v izpraznjenem plodišču zožimo na eno čebelo. Ropa-nec se v medišču lepo umiri in obnovi čut obrambe, seveda če ni brezmatičen. Roparice v praznem plodišču motovilijo in ker zaman iščejo svoj plen, rop v nekaj dneh opustijo. Ko sc ropanec v nekaj tednih konsolidira, ga ponovno pre- stavimo v plodišče. Včasih so preko zime izpraznjene panje napolnili z naravnimi roji ali z narejenoi šele v juniju ali juliju, a kljub temu je bil panj za tisto leto nerentabilen. Napredni čebelarji po svetu, kot tudi pri nas, zimskih izgub skoraj ne poznajo več. Poleg stalnega števila panjev plemenjakov gojijo rezervne družinice v majhnih 4-satnih prašilčkih, s katerimi stalno mašijo nastale vrzeli pri odmrlih plemenjakih. V takih prašilčkih nam niso le ob vsaki priložnosti na voljo kompletne družine, pač pa tudi sati z zrelo zalego, s katerimi po potrebi jačamo pred pašami panje-medarje. Koliko takih prašilčkov pa naj goji čebelar na stalno število AZ-panjev? Nekateri se zadovolje že z 10 %, medtem ko goje drugi 50 % prašilčkov na število plemenjakov. Priporočljivo je, da ne hranimo vseh prašilčkov v domačem čebelnjaku, pač pa po nekaj v kraju, ki je vsaj tri kilometre oddaljen. S tem nam-rem dosežemo, da se živali iz prašilčka, vsajene v prazen AZ-panj, ne vračajo na svoje staro mesto v čebelnjaku. Tako selitev v še dokaj hladnem spomladanskem vremenu pa opravimo tako, da iz praznega AZ-panja odstranimo okvir z matično rešetko, vseh šest nosilnih palic in spredaj še zagozdo z ameri-kanskim žrelom. V tak prazen AZ-panj damo neizpraznjen prašilček, tako da je panj v panju in čebele iz prašilčka iz-letavajo kar skozi dvoje žrel. Ko se vreme primerno otopli, preselimo družinico definitivno iz prašilčka v AZ- panj in ji nadalje pomagamo, da se še isto leto razvije v dober plemenjak. Se ena zelo važna zadeva je, ki govori v prid prašilčkov, to je sprašenje matic. V pretečenem letu se ni v plemenjakih sprašila ponekod niti polovica matic, kar pomeni pravo katastrofo. V prašilčkih je bila sprašitev domala 100%. Tu gre gotovo za zaletelost sprašenih matic, ki ob vrnitvi niso našle lastni panj in so bile tako izgubljene. Čebelar, ki je imel dovolj prašilčkov, je tako izgubo mimogre- de popravil. Ob priliki prvega spomladanskega izleta pogledamo tudi panje od zadaj, kako je z opažem. Če je ta zaradi potenja premočan, ga zamenjamo z rezervnim suhim, a mokrega osušimo. Slovenski čebelarji so glede prezimovanja s svojimi čebelami izpostavljeni včasih zelo različnim preizkušnjam. Na Primorskem se čebelice npr. v zimi sprelete po večkrat na mesec, medtem ko so v Ljubljanski kotlini primeri, da Prve znanilke novega življenja čebele tudi po 100 dni ne pridejo iz panjev. Oba primera nista najboljša. Vsak čebelar je zadovoljen, da se mu čebelice v teku zime vsaj trikrat ali štirikrat dobro sprelete. Želimo čebelarjem ob priložnosti spomladanskega trebilnega izleta srečne roke že pri prvih čebelarskih ukrepih. ALI JE DRAŽILNO KRMLJENJE POTREBNO? IVAN RAK Če želi čebelar iz kateregakoli razloga pospešiti zaleganje čebelne družine, ji daje hrano. To krmljenje imenujemo tudi dražilno, špekulativno ali krmljenje na zalego. Z dodajanjem hrane povzročimo, da proizvajajo čebele več krmilnega mlečka, obilneje krmijo z njim matico, zategadelj se v njenih jajčnikih proizvede več jajčec, ki jih matica odlaga v celice. Na vprašanje, če je tako kmrljenje potrebno, je na kratko nemogoče odgovoriti. Potrebno je namreč, da se vprašamo, v katerem letnem času gre za krmljenje, kakšen je način čebelarjenja, kolikšna je moč družin, kakšne so pašne razmere itd. Ker se bliža čas spomladanskega dražilnega krmljenja, bi se tokrat pogovorili nekoliko samo o tem. Mnenja glede potrebe tega krmljenja so v svetu dokaj različna, pogosto povsem si nasprotujoča. Nas seveda zanimajo iz tistih dežel, ki imajo podobne vremenske in pašne razmere, predvsem pa enak ali podoben način čebelarjenja, to so mnenja čebelarjev Srednje Evrope. Na splošno lahko rečemo, da menijo povsod tam spomladansko dražilno krmljenje za nujen ukrep. Tega mnenja smo tudi slovenski čebelarji in takorekoč enoglasno priporočamo našim čebelarjem, da družine spomladi dražilno krmijo. Vendar pa ne bo prav nič napačnega, če prisluhnemo še drugim mnenjem. 1. Ko sem ob neki priložnosti nasvetoval spomladansko dražilno krmljenje, me je zavrnil mlad čebelar, da dvomi če je tako, ker mnogi to krmljenje odsvetujejo, med njimi tudi znan angleški čebelar Kehrle. 2. Lansko leto smo slišali na sestanku na biotehnični fakulteti v Ljubljani, ko je čebelar tov. Krajnc dejal: »Vsako krmljenje na zalego močnih družin z dovolj primerne hrane je zapravljanje časa in povsem nepotrebno.« 3. V razpravi o dražilnem krmljenju, objavljeni lansko leto v »Schweizerische Bienen-Zoitung« navaja pisec že večkrat objavljene poskuse v Angliji s temle zaključkom: a) močne družine na dražilno krmljenje niso reagirale, b) pri slabejših družinah pa se je z rednim dodajanjem hrane v času med 1. marcem in pričetkom cvetenja kostanja, pokazal izredno lep uspeh. 4. Zelo pogosto pa smo slišali v svetu (in tudi doma), da je dražilno krmljenje dvorezen nož. Pa se naj znajde naš čebelar! K 1. Četudi se prične tam, kjer če-belari Anglež Kehrle, razmeroma pozno paša, ne smemo mimo njegove ugotovitve, da se mu je poskusna družina v razmeroma prostornem panju do pričetka cvetenja sadnega drevja tako razvila brez kakih posebnih ukrepov, da jo je moral širiti — seveda z veliko zimsko zalogo in dobro matico. K 2. Tov. Krajnc čebelari na Primorskem, kjer so pogoji za spomladanski razvoj ugodnejšii kot v drugih predelih Slovenije. Ne dvomim, da je za tamoš-nje razmere dovolj zazimiti tako, kot je dejal, in razvoj je ob normalnih razmerah pravočasen. Čas od pričetka spomladanskega razvoja (ko že narava nudi cvetni prah in nektar) do cvetenja akacije je daljši kot npr. v Prekmurju. Vendar pa mislim, da bi omalovaževanje njegove trditve čebelarjem v ostali Sloveniji lahko bilo samo v škodo. Vendar pa takih trditev ne manjka niti v Savinjski dolini. Ko večina čebelarjev spomladi družine dražilno krmi, se čebelar tov. Ivan Rojc posmiha in sprašuje: »Nimate bolj pametnega dela?« Njegovi pridelki meda so visoko nad povprečjem. Ko smo lani v juniju ogledovali s prof. Reinprechtom iz čebelarske šole Graz njegove družine, je komaj verjel, da so ti visoki Farrarji polni čebel. K 3. Kategorizacija velikosti družin pri nas in v večini ostalega sveta je dokaj različna. Mislim, da mi takih družin, ki na dražilno krmljenje ne reagirajo, nimamo mnogo, srednjemočne pa bomo še nadalje dražilno krmili. K 4. Vsako nepravilno ali ob nepravem času izvedeno čebelarsko (pa tudi drugo) opravilo ima lahko slabe posledice, tako tudi dražilno krmljenje. Prvi zaključek bi torej bil: ker je pri nas razmeroma malo velikih družin in še manj izkušenj, pustimo zasedaj vprašanje umestnosti dražilnega krmljenja teh družin odprto! Osredotočimo se na razčiščevanje tega problema v naših, sedanjih slovenskih razmerah in tu bi dejal: Ce naj naš čebelar spomladi družine dražilno krmi, je odvisno od a) pašnih prilik kraja, kjer čebelari, b) vremenskih razmer posameznih pomladi, predvsem pa od poteka zime. K a) Čebelar v kraju s pozno pašo bo ob normalnih prilikah dosegel brez dražilnega krmljenja pravočasen razvoj družin. Krmljenje v takih primerih je lahko nepotreben pa tudi škodljiv ukrep. V krajih z zgodnjo pašo (akacija) pa v naših razmerah (naše vremenske razmere, naš panj in naš način za-zimljanja pretežno na 9 A2 satih) družine v večini primerov brez naše pomoči ne bodo dosegle razvoja, da bi lahko do najvišje mere izkoristile pašo. Dražilno krmljenje je nujno! K b) V letih, ko se zima »zavleče«, zavira v razvoju naravo — rastlinstvo pa tudi čebelne družine. Ko nato nastopi spomladansko vreme, narava (rastlinstvo) vsaj v glavnem nadomesti zamujeno, »vse je na kupu« kot pravimo. Iz zabeležk vidim, da se je v nekaterih takih letih skrajšala doba cvetenja prve češnje pri nas (zgodnja iz Marke) do zadnjega cveta jablane (kraljevi kratkopecelj) skoro na polovico. Vendar razvoj čebelne družine ne more biti tako pospešen in večino cvetja gre v takih primerih mimo nas in naših čebel. Pri takih vremenskih razmerah je nujno vzeti v roke koledar, dražilno krmiti pravočasno, ker drugače na kak uspeh ne moremo upati. V takih primerih pa prihaja do izraza uporaba primernih pitalnikov, — način dodajanja hrane in vrsta te hrane. Toda to je že posebna zadeva, ki zahteva samostojna obširna razmišljanja. Tokrat o tem le tole: Pri načinih dajanja hrane in pital-nikih, katere zapuščajo čebele, ko nastopi, kot pravi narod »Jožefova zima« (Sv. Jožef, 19. marca), ko je v takih pomladih, kot je navedeno, krmljenje najbolj potrebno, ne služijo svojemu namenu. Zal, premnogo jih ja pri nas! 2al, v veliko škodo čebelarjev pa se včasih mati narava poigra ravno narobe. Toplo poznozimsko vreme (februar), pospeši razvoj čebelnih družin, seveda v prvi vrsti dobro odetih, ker na te nočni mraz, ki je takrat še prisoten, ne deluje tako zaviralno kot na rastlinstvo. Družine se razvijejo prezgodaj, nastane hladnejše vreme, slede ne-izletni dnevi, posledice so znane ... In samo dodajanje hrane v teh hladnih dneh lahko pomaga našim družinam, toda ne, da povzroča močnejše zalega-nje, ampak zato, da rešuje porajajoči se mladi rod ... Naš zaključek bi torej bil: Spomladansko dražilno krmljenje je v Sloveniji na splošno potrebno, četudi morda ne tako nujno v obmorskih krajih. Pri določitvi kdaj, kje, kako in zakaj krmimo, pa moramo upoštevati vse v poštev prihajajoče okoliščine, ki jih ni malo. Če bo čebelar upošteval vse to, nima vzroka podvomiti v uspešnost dražilnega krmljenja. DVOMATIČNE ČEBELNE DRUŽINE IVAN KRAJNC Več čebelarjev me je vprašalo, kako se mi obnesejo dvomatične družine in kako sploh pripravim čebelno družino, da sprejme dve matici v enem panju. Ker to ni res tako enostavno, bi rad z mojimi izkušnjami pomagal tistim, ki želijo v Langstrothovem ali kakršnem koli nakladnem panju čebelariti z dvema maticama. Spomladi, ko se kaka družina tako ojača, da dobro zaseda dve nakladi, je godna za tak poseg. Navadno je takrat matica v zgornji nakladi, ki jo dam na podnico. Takoj nato dam na to naklado drugo prazno naklado iz rezerve. Na to drugo naklado položim okvir z žično mrežo ali lesonitno pregrado. Na to pregrado pa dam preostalo naklado z zalego, ki mora imeti svojo posebno žrelo za izlet čebel, bodisi na žičnem okvirju, bodisi na prednji stranici okroglo izvrtano luknjo premera 2 cm. Tej nakladi dodam z gornje strani na okvirje v matičnici s sladkornim testom priprto drugo matico. Vse izletne čebele zletijo iz zgornje naslade nazaj na svoje staro mesto k svoji matici v staro naklado, medtem ko nova dodana matica ostane z mladimi čebelami in z zalego. Družina sedaj nemoteno dela v svojem zagonu naprej, a zgoraj se formira nova družina. Po preteku enega tedna pregledam zgornjo naklado. Če najdem zaležena jajčeca, je vse v redu. V nasprotnem primeru pa bi moral potrgati odvečne matičnike in pustiti le enega, tj., če matice čebele ne bi sprejele, kar pa se mi do zdaj še ni zgodilo. Zdaj počakam še tri tedne, ko se v zgornji nakladi že polegajo mlade čebele. Odstranim mednakladno pregrado in jo zamenjam z matično mrežo, preko katere položim časopisni papir, povrh položim naklado. Časopisni papir priporočam pri vseh združevanjih čebel. Čebele počasi pregriznejo papir in se brez boja in nevarnosti za matici združijo. Donos pri takih dvomatičnih družinah je znatno večja kakor donos pri normalnih družinah. Zato priporočam, da čebelarji z večjo prakso, ki čebelarijo v nakladnih panjih na mestu ter ne prevažajo čebel, čebelarijo s čebelnimi družinami po dvomatičnem sistemu. Prezimitev takšnih družin je res idealna, ker so zelo, zelo krepke in spet spomladi pravočasno sposobne za dvoma-tično delo. Matice so vedno mlade. Zgodilo se mi je že, da sta celo čez zimo ostali obe matici živi in spomladi sta v eni nakladi obe zalegah. Jože Drobnič, Cerklje ob Krki, je uredil svojim ljubljenkam ugodno domovanje ČEBELARSTVO — KMETIJSKA STROKA VALENTIN BENEDIČIČ Povsod po svetu, tako tudi pri nas obravnavajo čebelarstvo kot kmetijsko stroko. Ze Anton Janša je v uvodu k predogovoru »Razprave o rojenju čebel« leta 1771, torej že pred 200 leti zapisal: »Čebelarstvo prištevamo po pravici najkoristnejšim in najprijetnejšim panogam kmetijstva.« Takrat pa seveda še niso domala nič vedeli o pomembnosti čebel za opraševanje žužkocvetnih rastlin. Glede na poseben pomen čebel za opraševanje žužkocvetnih gospodarskih rastlin, ker je zaradi uporabe sodobnih agrotehničnih ukrepov pri opra-ševanju udeleženih vedno manj čmrljev in raznih drugih divjih žuželk, postajajo čebele vedno bolj nepogrešljive v kmetijstvu za rastlinsko proizvodnjo pri pridelovanju semena krmskih in industrijskih rastlin, zelenjave in podobno. Korist, ki jo dajejo čebele z opraševanjem, je na splošno tako zelo pomembna, da se ji skupnost ne more odreči. Pomen čebel za rastlinsko proizvodnjo vedno bolj raste. Zato je večina naprednih dežel izdala tudi že posebne predpise za varstvo čebel pred boleznimi, zastrupitvami in podobno. Z namenom, da bi čebelarstvo laže in bolje napredovalo, pa so izdale nekatere dežele tudi že posebne zakone o čebelarstvu. Z zakoni skušajo zajeti v enem predpisu v čim večji meri celotno čebelarsko problematiko. Tudi v naši državi je bilo že nekaj takih poskusov, da bi prišli do splošnega zakona o čebelarstvu. Zadnji načrt splošnega zakona je predložila Zveza čebelarskih organizacij Jugoslavije Zveznemu sekretariatu za gospodarstvo pred dvema letoma. Osnutek zakona je izdelalo vodstvo naše čebelarske organizacije. Izgleda pa, da se stvar ni premaknila dalje. Ko je vodstvo Zveze čebelarskih organizacij Jugoslavije pojasnjevalo pristojnemu zveznemu organu za kmetijski sektor potrebo po izdaji tega zakona, ni našlo pravega razume- vanja. Po zadnjih ustavnih spremembah pa bo pristojna za izdajanje predpisov na področju kmetijstva vsaka republika, seveda samo za njeno območje. Zato bo treba pripraviti za izdajo republiškega zakona nov osnutek in ga predložiti pristojnemu republiškemu organu. Na prvi pogled izgleda, da bo zdaj izdajanje potrebnih zakonskih predpisov za čebelarstvo bolj enostavno. Temu pa ni tako, ker je v čebelarstvu tudi več takih zadev, ki bi jih moral zakonsko enotno urediti za vso Jugoslavijo zvezni organ. Npr. po osnutku splošnega zveznega zakona je čebelja paša prosta. V Sloveniji je čebelja paša na splošno precej skromna in časovno omejena. Zato prevažajo naši čebelarji čebele na zdravilni žajbelj, rožmarin, metvico, žepek, akacijo, jesensko reso itd. v druge republike, tako na Hrvatsko, Bosno in Hercegovino in celo v Srbijo. Prevažanje čebel je zelo važen dejavnik za rentabilnost čebelarjenja in še posebej tudi za zdravje čebel. Zato prevažanje čebel na paše v vseh naprednih deželah zelo priporočajo in pospešujejo. Zal moramo ugotoviti, da smo imeli pri nas že do zdaj velike težave pri prevažanju čebel na različne paše. Pravega razumevanja ni bilo niti doma, še manj pa zunaj meja naše republike zlasti pri občinah, kamor naši čebelarji prevažajo. Zato ni nič čudnega, če je pri nas prevažanje čebel na paše v nazadovanju. V prihodnje bo vezano prevažanje čebel na paše v druge republike še na posebno dogovarjanje in sporazumevanje med republikami. Ce bodo imele v teh zadevah kake večje pristojnosti tudi občine, potem se zna zgoditi, kar vemo že iz dosedanjih izkušenj, da bo prevažanje naših čebel v druge republike zelo verjetno prenehalo in bo večji del te medičine nekoristno propadla. Pa naj bo dovolj o tem problemu, ki se v zvezi z ustavnimi spremembami postavlja na novo pred naše čebelarstvo. Za boljše razumevanje pomena opraševanja oziroma oplojevanja rastlin po vetru oziroma po žuželkah je potrebno, da se na kratko seznanimo z zgodovino razvoja biologije cvetov. Ta zgodovina je v primerjavi s starostjo življenja na našem planetu še zelo mlada; začenja se z odkritjem spolnosti rastlin. Biologi jo delijo na tri obdobja: Prvo obdobje. Rimljan Gaj Plinij drugi, •ki je živel od 123 do 179 po našem štetju in je umrl kot žrtev bruhanja Vezuva, je napisal 37 naravoslovnih knjig »Historia na-turalis« (Zgodovina narave). V teh knjigah je pisal tudi, da se najdeta pri drevju oziroma pri vsem, kar nudi zemlja, celo pri zeliščih, po zatrjevanju skrbnih opazovalcev narave, dva spola. Vendar pa to mnenje takrat ni prodrlo, ker je bilo preveč povezano z nejasnimi predstavami. Jacobus Camerarius, zdravnik in botanik iz Tiibingena, ki je živel od leta 1665 do 1721 je napisal leta 1694, torej več kot 1600 let po Plinijevi smrti, knjigo »De sexu plan-tarum« — o spolnosti rastlin. S poskusi je dokazal, da so tudi rastline spolna bitja in da morata sodelovati pri tvorbi semena in plodu oba spola. Našel je rastline z eno in dvospolnimi cveti. Prenašalec peloda je bil veter. Josef Gottlieb Kölreuter (1733—1806) je odkril, da prenašajo pelod in oprašujejo mnoge rastline žuželke, ko nabirajo medičino. Pred njim je to opazoval Arthur Dobbs iz Irske in ugotovil prenašanje peloda po vetru in žuželkah. Christian Konrad Sprengel, nemški botanik (1750—1816) je napisal leta 1793 knjigo: »Odkrita skrivnost narave o zgradbi in oplodbi ovetija«. Svojo teorijo o cvetju je postavil na osnovi obsežnih in skrbnih opazovanj. Spoznal je, da se narava izogiblje samoopraševanju in je pokazal na pomen žuželk pri opraševanju. Slaba stran njegovega dela je v premočnem poudarku smotrnosti v naravi, zategadelj so se vse preveč pomešale strokovne utemeljitve z nejasnimi domnevami. On je pravi utemeljitelj biologije cvetov. Drugo obdobje. Charles Robert Darvin (1809—1882), angleški geolog, zoolog in botanik je razvijal in izpopolnjeval izsledke Sprengla. Dokazal je: 1. Navzkrižno opraševanje rastlin je biološka nujnost. 2. Semena in plodovi navzkrižnega opra-ševanja močno prekašajo semena in plodove samolastnega opraševanja. Barva in vonj cvetov ter cvetni pelod in medičina so namreč dejavniki, ki opozarjajo nase oziroma vabijo žuželke. Cvetovi imajo neke vrste varnostne priprave in lastnosti za preprečevanje samolastnega opraševanja, kot npr.: časovno različno zorenje posameznih organov cvetov — brazd oziroma prašnikov, medsebojna lega prašnikov in brazde — moškega in ženskega dela cvetov, tako leži pri beličniku, virgin-skem rožmarinu, grafenštajncu, baumanovi reneti in večini hrušk brazda više od prašnikov. Tretje obdobje — eksperimentalna ekologija cvetov. Predstavniki te dobe so zoolog Karl von Frisch-ova šola — Pohl. Dauman, Kugler; botanik Knoll — eksaktne analize, eksperimentalne metode dela. Naš sadjarski strokovnjak pok. Josip Priol je napisal o teh stvareh lepo delo: »Biologija cvetja, oplodbe in rodnost pri jablani«. Delo je izdala agronomska fakulteta v Ljubljani. Prevedeno je tudi v angleški jezik. Zveza je odlikovala Josipa Priola za njegove zasluge na področju sadjarstva in čebelarstva z redom Antona Janša I. stopnje. Posebne prednosti čebel — opraše-valk nasproti drugim opraševalcem cvetja: ’ 1. Prezimujejo v družinah. V času cvetenja sadnega drevja, ko letajo od čmrljev samo matice, je v panju že 5 do 10.000 pašnih čebel. Pri vsakem izletu obišče čebela okrog 20 cvetov, pri 20 izletih dnevno okrog 400 cvetov,- družina z 10.000 čebelami obišče torej v enem dnevu okrog 4,000.000 cvetov. 2. Stanovitnost čebele v obiskovanju cvetov različnih sort iste vrste. Ta lastnost koristi še posebej čebelam, ker se privadijo cvetov iste vrste, npr. jablan, in tako naberejo več peloda in medičine. 3. S čebelami je omogočeno vzpostavljanje biološkega ravnovesja med žuželkami in žužkocvetnim rastlinstvom. Čebele so namreč edino sredstvo v rokah človeka, ki jih lahko poljubno vsak čas prepelje tja, kjer so potrebne za opraševanje. 4. Usmerjanje čebel na posamezne kulturne rastline s pokladanjem sladkorne raztopine, v kateri je namočeno cvetje rastline, katero naj bi opraševale čebele. Botaniki in zoologi so torej znanstveno dognali tesno povezanost žuželk in rastlin ter so glede tega, kdo oplaja oziroma oprašuje posamezne vrste rastlin, veter ali žuželke, razdelili rastline na vetro- in žužkocvetke. K vetrocvet-kam spadajo v glavnem trave in žita. 80 do 90 % navzkrižnega opraševanja opravijo čebele. Kljub temu, da so te stvari tako jasne in znanstveno dognane, pa se še vedno najdejo tudi pri nas ljudje, ki trdijo, da je opraševanje sadnega drevja po čebelah brez pomena. Tako je npr. uprava velikih sadnih plantaž pri Vin-kovcih še pred nekaj leti branila dovoz čebel za opraševanje. Podobno je tudi Sadjarsko podjetje Mirosan pri Žalcu naročilo leta 1970 čebelarskemu podjetju, da mora v času cvetenja sadnega drevja odpeljati čebele vstran. Kakšen uspeh ali neuspeh je imelo pri tem to sadjarsko podjetje in če je sploh kaj opazovalo, ali so bile na cvetju katerekoli druge čebele oziroma divji opraše-valci, ne vemo. Prav pa bi bilo, da bi v takem primeru sadno drevje ob cvetenju pozorno opazovali, če se niso pojavile na njem čebele od drugod ali katerikoli drugi opraševalci in da bi o izidu takih opazovanj tudi poročali. Nesporno je namreč znanstveno dognano, da z navzkrižnim opraševanjem oplojeno sadno drevje bolj obrodi, da so plodovi enakomerno in lepše razviti ter da pred dozoritvijo tudi bolj neradi odpadajo z drevja. Tu pa so po sredi nekatere stvari, ki vedno ne ustrezajo interesom posameznih sadjarjev. Npr., če sadno drevje ni dovolj založeno s potrebno hrano, bodo plodovi, če jih je veliko, kljub pravilni oprašitvi ostali bolj drobni in bi jih bilo treba redčiti, kar pa da veliko dela. Pospešuje se tudi izmenična rodnost. O raznih takih nevšečnostih piše Francoz Jacques Lecomte v Apiacti št. 3/1971, glasilu Mednarodne zveze čebelarskih združenj — Apimondije — pod naslovom: »O opraševalni službi čebelarstva in njenih posledicah«, naslednje: »Pomen žuželk — opraševalk za vrsto kulturnih rastlin je teoretično že davno znan. Vendar je bilo potrebno odkriti v tem mehanizmu nekatere hibe, da bi tako dali kmetovalcem povod, da bi sc ukvarjali s tem vprašanjem. Že nekaj desetletij poskušajo v ZSSR, ZDA in skandinavskih deželah, v zadnjih letih pa tudi v Franciji, določiti potrebni opraševalni potencial (zmogljivost), da bi tako dosegli ustaljenost pridelkov nekaterih kultur; dalje so poskušali v številkah izraziti vrednost, ki jo donašajo čebele kmetijstvu z opraševanjem. To ičorist bi bilo treba določiti pravzaprav v količini. Vendar pa so v življenju često, ko gre za vse ali nič, tudi podatki o vrednosti velikega pomona. Glede sadnega drevja vemo, da so pri pravilni oprašitvi pridelki znatno večji, da imajo plodovi pravilno obliko in da so bolj odporni proti dejavnikom, ki povzročajo prezgodnje odpadanje plodov itn. Ustrezna oprašitov omejuje poleg tega tudi izmenično rodnost in tako omogoča redne letine. Brez dvoma so čebele opraševalke daleč najpomembnejše in so le redke rastline, ki jih morejo pogrešati. Večina strokovnjakov, ki se je ukvarjala s tem vprašanjem, je prikazala vrednost opraševanja po čebelah v številkah v razmerju nasproti vrednosti pridelkov medu in voska. Brez vsakega pretiravanja lahko trdimo, da prekaša vrednost, ki jo ima kmetijstvo od opraševanja po čebelah, za 15-krat vrednost neposredne čebelje proizvodnje, to je pridelkov medu in voska. Za Francijo se vrti ta številka po oceni okrog 750,000.000 frankov. Da bi dejansko dosegli to vrednost, ne bi smelo pasti število panjev čebel pod določeno mejo, ki je za deželo, kakršna je naša (Francija), povprečno dva panja na 1 km2. Z drugimi besedami, v Franciji mora biti približno 1,000.000 čebelnih družin, kar na splošno ustreza današnjim razmeram. Seveda pa so te družine last številnih čebelarjev, zaradi česar so pogosto dvomljive vrednosti in večinoma nerodne za prevažanje. To so razlogi, zaradi katerih te čebele ne morejo priti v poštov za reševanje problematike načrtnega opraševanja v kmetijstvu. Pa se povrnimo nazaj k sadnemu drevju. Sadovnjake majhnih sadjarjev lahko opraši- jo čebele teh čebelarjev-amaterjev, čeprav so njihove čebele po kakovosti zelo različne. Za več ha velike sadne plantaže pa so redno postavljene in enotno oskrbovane čebele kot ustrezni opraševalni potencial nepogrešljive. Sadjarji se lahko vedno znova prepričajo o pravilnosti tega dejstva. Iz leta v leto raste število po njih najetih čebelnih družin. Zanje je precej težko, da bi vnaprej predvideli, koliko čebelnih družin bodo potrebovali za izvedbo načrtnega opraševanja v bližnji ali daljni prihodnosti. Vendarle pa je treba pričakovati, da se bodo sadovnjaki širili, da bo povprečna površina sadovnjakov še narastia. Če vzamemo za osnovo današnjo površino sadovnjakov z žužkocvetni-mi sortami in po dve čebelni družini na 1 ha sadovnjakov, potem ugotovimo, da potrebujemo za ustrezno oprašitev 200 do 250.000 čebelnih družin. Ta čas imajo poklicni (francoski) čebelarji le nekaj nad 300.000 čebelnih družin, ki pa niso vse v bližini sadovnjakov, tako da smo dejansko že dosegli spodnjo mejo za opraševanje potrebnega števila čebelnih družin. Razumljivo je, da bo sadjar oškodoval čebelarja za čebele in za čas, ko jih bo potreboval za načrtno oprašitev. Tako se bo dvignila rentabilnost čebelarjenja. Lahko pa se tudi zgodi, da sc bo znižalo število čebelnih družin, še preden bo ta sistem epra-ševanja sprejet in razširjen in da v danem primeru ne bo mogoče spraviti skupaj 200 tisoč čebelnih družin. Tedaj bi bilo smotrno ukrepati tako, da bi se zagotovil potreben opraševalni potencial s čebelnimi družinami poklicnih čebelarjev. Pri tem pa se ne sme spregledati nevodenega opraševanja, ki ga opravljajo čebele številnih individualnih čebelarjev. Če bi prenehal ta način opraševanja, bi ga pač morali nadomestiti z načrtnim opraševanjem in to pod pogoji, ki si jih ne moremo predstavljati. Zato se morajo na- našati navedeni ukrepi na celotno čebelarstvo, da bi preprečili padec družin na manj kot dve na 1 km2. Za zaključek naj navedemo, da čebele niso pomembne samo za opraševanje sadnega drevja, temveč tudi za opraševanje drugih kultur, ki so za gospodarstvo bolj ali manj zanimive. Kljub temu, da si sledi cvetenje različnih kultur postopoma, se ne smemo zanesti na to, da bi iste čebele, ki so v nekem kraju opraševale jablane, opraševale v drugem kraju sončnice. Iz teh razlogov se moramo sprijazniti s tem, da je naše čebelarstvo daleč od tega, da bi bilo preštevilno, obratno, da je blizu meje, ki ji še zagotavlja zadovoljivo oprašitev. Varstvo našega sedanjega opraševalnega potenciala je zato problem, kateremu bi morali posvetiti več pozornosti.« Tako Jacques Lecomte o razmerah v Franciji. V Sloveniji je število čebelnih družin znatno večje kakor v Franciji, saj jih pride okrog šest na 1 km2. Vendar pa pridejo zaradi podobnih vzrokov kakor v Franciji tudi pri nas za načrtno opraševanje večjih sadovnjakov v poštev v glavnem le čebele čebelarjev-prevaževal-cev. Prevažanje čebel pa pri nas zaradi številnih vzrokov vedno bolj nazaduje. Ravno zato pa je tudi pri nas nevarnost in postaja vprašljivo načrtno opraševanje večjih sadovnjakov. Naj navedemo nekaj primerov, kako pomembno je v nekaterih deželah opraševanje gospodarskih žužkocvetnih rastlin po čebelah. Nadaljevanje in konec prihodnjič V\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\W\\\\\V\\\Vv\\\\\\\\\\\V\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\N\\\\\\\\\\V OBJAVA Storitvena enota »Čebela« Zveze čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Cankarjeva c. 3/11, ima na zalogi 5 kilogramske pločevinaste kantice za med po ceni 650 din fco Ljubljana. Čebelarske organizacije imajo pri naročilu najmanj 10 komadov 10% popusta od nabavne cene 540 din. ZČDS KAJ PRIČAKUJEMO OD TRGOVSKEGA PODJETJA MIRKO KUKOVIČ Odločili smo se, da zgradimo ČIC. Zbiramo prispevke in zasledujemo, kako zbiralna akcija poteka. Nekateri krepko delajo na tem, da bi zamisel čim prej uresničili, eni so že dali svoj prispevek, drugi še odlašajo in premišljujejo, tretji so se morda odločili, da bodo vse skupaj prespali, morda pa so tudi taki, ki bodo kaj stresli iz mošnjička šele, ko bo delo na gradbišču ČlC-a zaživelo in se bo konkretno pokazalo, da bo le nekaj »ratalo«. Gotovo pa je, da imamo v naših vrstah tudi nekaj prikritih in odkritih nasprotnikov, ki si prizadevajo, da bi ta reč ne zagledala belega dne. Od teh najbrž ne bomo dočakali, da bi kaj prispevali. Medtem pa od naših čebelarjev počasi le kapljajo prispevki, odvisno od njihovega gmotnega položaja, zavednosti in dobre volje. Na sestankih po naših čebelarskih družinah še vedno iščemo načine, kako bi zbrali določen del prispevkov tudi od ustanov, podjetij in drugih organizacij ter posameznih državljanov. Ponujamo jim žeblje, opeko in drugi material, da nam ne bi obležal kot nekurentno blago v skladišču. Ob vsem tem pa se vprašujemo, kakšen neki bo prispevek tistih, ki se ukvarjajo s prodajo medu slovenskih čebelarjev. Nedvomno da ima najboljše možnosti zbiranja finančnih sredstev trgovsko podjetje pri prodaji medu. Če imamo slovenski čebelarji res tako reno-mirano trgovsko podjetje z zvenečim naslovom, ki mu ni vseeno, kaj si o njem mislimo, potem bi moralo to podjetje prvo pomagati pri zbiranju sredstev. Vsi, ki nekoliko poznajo promet z medom, sladkorjem in drugimi čebelarskimi artikli pri tem podjetju, si lahko ustvarijo približno podobo finančnih sredstev, ki se tu ustvarjajo. Ali ne bi mogla trgovina prispevati določen znesek od medu, ki ga proda — npr. vsaj 10 ali 10 par od kilograma? Vsi dobro vemo, da med v trgovinah na drobno prodajajo tudi več kot 100% dražje. Radi bi vedeli, kakšno delo, kakšni stroški, kaj vse sploh opravičuje, da ima trgovina na našem trgu tako razliko v ceni medu, ko vendar nič ne vlaga v čebelarstvo? Če je samo priprava medu za trg in razpečavanje vzrok temu, potem z organizacijo poslovanja in delom ni vse v redu. Verjetno bi se dalo vse to delo urediti z manjšimi stroški, seveda pa tudi drugače organiziranim delom. V našem glasilu smo že imeli priložnost brati o poslovnih uspehih in rasti najpomembnejšega tovrstnega trgovskega podjetja v Sloveniji, ki je svoj čas nastalo na pobudo ljudi, ki so menda želeli s tem, ko so ločili trgovsko dejavnost od strokovne, našo organizacijo postaviti na bolj zdrave temelje. Takrat so nam dali razumeti, da nam bo tako trgovsko podjetje za našo čebelarsko stvar mnogo bolj koristilo, kot pa do takrat vpeljano poslovanje v Zvezi čebelarskih društev. Ne bom se spuščal v ugotavljanje, koliko smo slovenski čebelarji s tem načinom poslovanja v okviru sedanjega trgovskega podjetja pridobili ali pa tudi izgubili, ker se marsikaj trenutno slabega še vedno lahko popravi in se na konec koncev le pokaže, da je lahko tudi dobro. Torej, predstavniki »našega« trgovskega podjetja, ali bi nam hoteli zaupati, kako mislite podpreti naša prizadevanja za postavitev ČlC-a? Radi bi slišali Vaše mnenje o tej zadevi in seveda tudi kakšen prispevek lahko pričakujemo! MEDEX USPEŠNO ŠIRI SVOJO PROIZVODNO IN TRGOVSKO DEJAVNOST Zapiski ob svečani otvoritvi proizvodno skladiščnega prostora MARTIN MENCEJ Podjetje Medex v Ljubljani je tista vrsta gospodarskih organizacij v Sloveniji, l