Glavni urednik in odgovorni urednik Bojan Ekselenski Pomocnik glavnega urednika Ivan Šokic Lektoriranje Matej Krajnc Prelom in oblikovanje naslovnice Bojan Ekselenski Clovek z naslovnice - Prva stran Dr. Edvard Rodošek Foto dr. Edvarda Rodoška Družinski arhiv Naslov uredništva Celjsko literarno društvo, Gledališki trg 4, 3000 Celje celjsko.literarno@outlook.com http://cld.si Izdajatelj Celjsko literarno društvo Transakcijski racun: 05100-8010642929 ISSN tiskane-izdaje: 2464-0387 Izdajo so omogocili: Supernova ŠTEVILKA 10 Revija za spekulativno fikcijo Številka 10/2021 Letnik 6 ISSN - 2712-4479 3 5 SUPERNOVA 10 VSEBNIK Uvodnik (5) Bojan Ekselenski Uvodnik - 5 Tema številke: DISTOPIJA (8) Bojan Ekselenski Živimo v distopiji- 8 Jože Bišcak: Cetrta starceva zgodba:: Rezervat v Stockholmu - 13 Pogovornik (21) Spominski intervju z dr. Edom Rodoškom - 21 Pogovor z mojim prijateljem Proza (29) Andrej Ivanuša Zajcja taca - 30 Darka Lampic Nekaj o sebi - 50 Oblast - 50 Dominik Lenarcic Kisle dežne kaplje - 54 Oranžno obzorje - 56 Franci Cerar Ažbe Toman: O Franciju Cerarju in njegovem delu - 57 Umor Targumskega diplomata - 58 Ivan Šokic Trenutek nerodnosti - 62 Marko Razpotnik Nebesne konfiguracije - 65 Matjaž Marincek Nekaj o sebi - 66 Na konferenci - 66 Izibizi - 68 Samanta Hadžic Žavski Nekaj o avtorici - 70 Lepši svet - 70 Prevodi (75) Gareth Jonson Haggis, Nosorog in druge nepricakovane prostoživece živali - 75 Poezija (83) Edo Rodošek Saj dobro vem - 84 Ta pesem si ti - 84 Brez tebe - 86 V slogi je moc - 87 Matej Krajnc Grof Celjski (anahronisticna dandanašnjica) - 90 Dogodki in odmevi (92) MEDNARODNO SODELOVANJE Tihomir Jovanovic Tika Regia Fantastica 5 in 6 (93) Snežana Kanacki BESAN - regionalna antologija znanstvene fantastike in hororja (95) V SPOMIN: Dr. Edo Rodošek (1932 - 2021) Tejka Novšak o svojem ocetu (96) Bojan Ekselenski: Bil je pravi gospod (98) FANFEST 4 Bojan Ekselenski Festival, izveden v senci koronakrize (99) FANTAZIJSKA KNJIGARNA Barbara Ribic Jelen Rusalkin zaliv (106) Snežana Kanacki Polaris: zadnje mesto (106) Frank Herbert Otroka pešcenega planeta (107) Recenzija (108) Feliksova recenzija Bojana Ekselenskega Domen Mezeg: Ilonika, saga o cesarju Feliksu (108) Obvestila in razpisi (111) Splošni razpis za Supernovo (111) Razpis za Vsesledje (112) Festivalski razpis za Fanfest 5 (113) O Celjskem literarnem društvu (114) Clovek z naslovnice (116) Dr. Edo Rodošek: Bibliografija leposlovnega ustvarjanja (116) Zadnja stran Edo Rodošek Življenje ... 4 VSEBNIK SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 VSEBNIK 6 8 UVODNIK SUPERNOVA 10 Uvodnik Supernova je prišla do svoje desete številke. Še vedno je edina tovrstna publikacija v Sloveniji in od leta 2016, ko je izšla prva številka, si je zgradila bazo zvestih bralk in bralcev doma in v bližnji tujini. Revija ima tudi precej široko regionalno bazo avtoric in avtorjev. Uredništvo revije si ves cas prizadeva za predstavitev kakovostne fantazijske književnosti. Pomembna misija revije je razbijanje predsodkov o tej vrsti leposlovja. Pocasi se izoblikuje avtorski bazen, ki presega obicajno klišejsko mlatenje orkov ali zlobnih vesoljcev. Kakovost in število avtoric in avtorjev se širi in poglablja ravno zaradi možnosti objave v kakovostni reviji. Mnoge slovenske literarne revije ne objavljajo fantazijskih zgodb, zato je bil zacetni primanjkljaj domacih avtorjev logicna posledica tega. S Supernovo in Fanfestom, Slovenskim festivalom fantazijske književnosti se stanje izboljšuje. Opažamo dvig kakovosti, kar je zagotovo povezano z možnostjo objavljanja. Seveda razvoj slovenske fantazijske književnosti (ta izraz raje uporabljam kot spekulativna fikcija, ceprav je to ustreznejši termin) ni odrešen izziva, da postane v slovenskem literarnem prostoru enakovredno obravnavana literarna zvrst. Zavedamo se, da gre razvoj samo korak za korakom, saj v nekaj letih ne moremo nadomestiti desetletij odsotnosti podpore slovenskemu ustvarjanju. Razvoj slovenske fantazije gre po pravi poti tudi zaradi podpore Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti (JSKD). Sklad podpira slovensko fantazijsko književnost na vec nacinov. Eden od njih je financna podpora reviji Supernova, druga pa je podpora ustvarjanju fantazijske književnosti v okviru literarnih razpisov, kot je V zavetju besede in objav v reviji Mentor. Razvoju v prid so razlicni, zdaj že tradicionalni dogodki, kot je Meteorita na Jesenicah, kjer podeljujemo edino nagrado za fantazijsko književnost, nagrado supernova. KUD Police Dubove, Društvo za promocijo znanosti in fantastike Meteorita in Celjsko literarno društvo bomo letos supernove podelili tretjic, lani je zaradi epidemije odpadlo. Premlevamo vsa dela od sedme številke dalje. V Sloveniji sta še dva redna dogodka, povezana s fantazijo. V Ljubljani se odvija Na meji nevidnega, v Ljutomeru pa Grossmannov festival fantasticnega filma in vina. Oba dogodka nista povezana s književnostjo, a Celjsko literarno društvo ima svojo stojnico in promovira ljubiteljsko literarno dejavnost. S tem skrbimo za vidnost slovenskega ustvarjanja na podrocju fantazijske književnosti. V zadnjih letih je bilo tudi nekaj enkratnih dogodkov (Kunikon) in tudi obet, da bo prišlo do ponovitve (1. Grossmannov festival fantastike in stripa v Ormožu leta 2019). Pomemben gradnik razvoje slovenske fantazijske književnosti je Fanfest, ki je ob množici literarnih festivalov širom Slovenije edini namenjen fantazijski književnosti. Na festivalu naredimo letni presek slovenskega ustvarjanja in njene vkljucenosti v širši mednarodni literarni prostor. Pomemben del Fanfesta je predstavitev vsebine Supernove. V Supernovi objavlja tudi precej tujih avtorjev, predvsem iz bližnje regije, kjer smo tudi vse bolj prisotni z lastnimi deli, kar krepi mednarodno književno izmenjavo. V pomembni regionalni antologiji Regia Fantastica so že nekaj let slovenski avtorji pomemben del regionalnega pregleda fantazijske književnosti. O zadnjih dveh izdajah lahko preberete poseben prispevek, ki ga je prispeval urednik zbirke Tihomir Jovanovic Tika. Slovenski avtorji in avtorice sodelujejo tudi v mednarodnem tematskem projektu. Iniciativo je dala Romunija na srecanju Sindicatul 9 o ZFF revijah in Slovenija se je pridružila, tudi s Supernovo. V letu 2021 bodo Romuni izdali zbirko zgodb na temo »Hemoragicna mrzlica v Vzhodni Evropi.« Iz vsake sodelujoce države bomo poslali po eno zgodbo. Ko to berete, so zgodbe že v Romuniji. S cim se boste literarno mastili v tej številki? Prvic, kot se za prvo placljivo številko spodobi, prevladujejo domaci avtorji. Pozitivno sem presenecen nad bogato fantazijsko žetvijo in za zagotovitev raznolikosti in bogastva je v tej številki od vsakogar samo po ena zgodba, izjema so miniature ali res kratki zalogajcki, a druge, enako slastne, vas bodo pocakale v naslednji številki. Nekateri se že uveljavljene pisateljske tipkovnice (ne verjamem, da kdo piše s peresom). Andrej Ivanuša prinaša pripoved Zajcja taca, ki bo marsikomu zavihala usta v nasmeh. Darka Lampic je v Supernovi sveže ime, a gre za izkušeno avtorico z ogromno objavami in je tudi na kratko predstavljena. Domik Lenarcic že ima nekaj objav v Supernovi in njegovo pisanje napreduje. Franci Cerar je uveljavljen književnik, dramatik in še kaj, v reviji predstavlja svoj znanstvenofantasticni opus. Dodana je tudi kratka predstavitev. Ivan Šokic že ima kar nekaj pisateljske in tudi uredniške kilometrine, saj je pomocnik urednika revije in urednik portala znanstvena-fantastika.si. Marko Razpotnik je precej sveže ime in to je njegov drugi prispevek v Supernovi. Zanimivo in drugacno. Matjaž Marincek je izkušen, vsestranski avtor in je tudi kratko predstavljen. Za zakljucek je poskrbela Samanta Hadžic Žavski. Od prevodov tokrat gostimo samo angleškega avtorja Garetha Jonsona. Za prevod je poskrbel Domen Mohoric, ki obcasno napiše kaj fantazijskega. Poezija je standardni del Supernove, tokrat objavljamo pesmi Mateja Krajnca, ki ga ni treba posebej predstavljati, in Eda Rodoška. O Edu Rodošku, ki je clovek z naslovnice, je tokrat precej zapisanega, saj nas je vse, ki smo ga poznali, prizadela vest o njegovi smrti 7. februarja letos. Objavljamo spominski intervju (izvirno objavljen v Jašubeg en Jered 16/2011) in zapisa. V reviji so tudi že standardni Dogodki in odmevi, nove knjižne izdaje in recenzija, tokrat zanimiv fantazijski prvenec Domna Mezga - Ilonika, saga o cesarju Feliksu. Držimo pesti za nadaljevanje, saj je prvi del uvod v pripoved. V tem korona casu je revija dobila svojo digitalno verzijo, ki si jo lahko preprosto naložite s klikom na QR- kodo. Vaš vdani Bojan Ekselenski 7 SUPERNOVA 10 UVODNIK UVODNIK SUPERNOVA 10 9 11 13 15 17 19 21 SUPERNOVA 10 TEMA ŠTEVILKE Živimo v distopiji V sakodnevna porocila porocajo o pandemiji virusa, pogostem zapletu v fantazijskih povestih. Torej nekako živimo v distopiji. Sicer nam ne grozi zombi ali vampirski virus, a ta, ki je spravil na kolena sodobno civilizacijo, ni nic manj dramaticen. Zaradi ukvarjanja z virusom ostajajo v ozadju novice o dramaticnih klimatskih spremembah, ki so tudi pogost predmet obravnave v distopijah. Skratka, zdi se, da živimo v distopiji in pisanje o tem je bolj ali manj dokumentaristicna obdelava realnosti. Preberete dnevne novice, dodate nekaj drame in ... Voilŕ! Fantazijska povest je tu. V eseju se boste seznanili z osnovnimi izzivi pisanja distopij. Pisanje distopije v teh distopijskih casih Glede na trenutno okoljsko in socialno klimo v casu globalne pandemije bi si clovek mislil, da ljudje ne bodo brali distopij. A ni cisto tako ... Imaginarna prihodnost, veckrat osnovna premisa tudi pogrošnih romanov, je postala kruta realnost. Živimo v casu in prostoru, ki ga zaznamuje še pred kratkim neznani virus. Drobceni organizem pocne samo eno stvar – za svoje širjenje izkorišca naravo naše družbe in za sabo pušca vse vec trupel in prizadetih. Navkljub znanosti se zdi, da je virus vedno kakšen korak pred mocjo medicine in farmacije. V boju s tem virusom nam mediji servirajo vse, o cemer smo brali v distopijah – igre mocnih, teorije zarote, boj ljudi za preživetje, kaoticne družbene razmere ... Poleg tega smo sooceni z vse hujšimi klimatskimi spremembami. Njihova posledica so ekstremne temperature, vse hujše suše, izjemno unicujoce poplave in invazijami raznih škodljivcev, kar se odraža v unicevanju pridelkov, degradaciji obdelovalne zemlje, cemur sledi stopnjevanje lakote v nekaterih predelih sveta. Invazije kobilic v Afriki so kar nekako šle mimo nas ... Distopije v teh casih izpadejo kot dokumentarno ctivo in nekako se pojavi misel, da to ni cas zanje. Kdo bi ob vsakodnevnih porocilih o naravnih katastrofah še bral distopijo? Ce tako mislite, se verjetno motite. Mediji so porocali, da se je na zacetku pandemije korone povecala prodaja literarnih del, posvecenih epidemijam bolezni. Tudi film Okužba (Contagion) je zaživel svoje drugo življenje, saj je prinesel vse, kar danes doživljamo (karantena, teorija zarote, lov za cepivom ...). Znacilnosti distopijske fikcije Distopijska fikcija ni veseloigra. Obicajno poustvarja temacni svet, kjer se literarni liki srecujejo s podobnimi izzivi, kot jih zaznavamo v svojem okolju, vendar so ti do skrajnosti potencirani. Ponuja nam pogled na grozljivo prihodnost, posledico neuspešnega spopadanja z aktualnimi izzivi. Precej tipicni primeri distopicne pripovedi so razvpita Deklina zgodba Margareth Atwood, 1984 Georgea Orwella in sveža slovenska dela – cistokrvna distopija Potovati z Orwellom Jožeta Bišcaka in fantazijski roman z bolj ali manj prikritimi distopicnimi elementi, Vitezi in Carovniki (3): Vladavina indigo otrok Bojana Ekselenskega. Pisanje distopije se vedno zacne z analizo aktualnih družbenih razmer in zatem literarno projekcijo njihove skrajne manifestacije v prihodnosti. Pomenljiv je nagovor Jožeta Bišcaka: »Kljub temu naj bo knjiga v opomin prihodnjim rodovom, da se ne bodo nekoc zbudili in ugotovili, da je fikcija postala resnicnost.« Podobno sporocilo imata tudi Deklina zgodba ali Vitezi in Carovniki (3): Vladavina indigo otrok. Vrnimo se v zgodovino. Zacetnica sodobne distopijske fikcije je Mary Shelly z romanom The Last Man (Poslednji clovek) Izšel je leta 1826, torej je od izdaje minilo 195 let. Pripoved prikazuje družbeni ucinek apokalipticne kuge, ki pripelje do vojn in anarhije. Je danes kaj drugace? Saj (še) gledate porocila ... V distopijskih romanih so poudarjeni nekateri globalni izzivi, ki jih gotovo prepoznate: . Prenaseljenost. Pripovedi se ukvarjajo s težavami življenja na prenaseljenem svetu. Za sladico takšnemu svetu vladajo pohlepne megakorporacije, ki ustvarjajo raj za pešcico na vrhu. Zgodbe se veckrat sucejo okoli množicno prisotnega kriminala, zlorabe drog in vsesplošnega pomanjkanja. Mesta so središca trpljenja in surovega boja za golo preživetje. Primer: Zeleno sonce (Soylent Green), ki je nastal po romanu Make Room! Make Room! pisatelja Harrya Harrisona iz leta 1966. . Nevarnosti bioinženiringa. Prinaša zgodbe o posledicah nenadzorovanega manipuliranja z genskim materialom, ki pripelje do grozljivih mutacij in posledicno kolapsa cloveštva. Primer: Film Gattaca (1997). . Propad civilizacije. Pripovedi opisujejo tragicne zgodbe junakov, ki v unicenem svetu išcejo smisel nadaljnjega življenja. Primer: J. G. Ballard: The Drowned World (1962) – Potopljeni svet (2019 – KUD Police Dubove). . Krivicni družbeni ustroj. Družba je strogo razslojena na kaste, kjer ni napredovanja, je lahko le nazadovanje. V takšnih pripovedih se protagonist spopade s sistemom, ceprav je to boj z mlini na veter. Primer: Aldous Huxley: Brave New World (1932) - Krasno novi svet. . Cenzura in dezinformacije. Družba temelji na nadzoru in neznanju ljudstva. Vladajoci zatirajo prosto dostopno znanje, saj v tem vidijo grožnjo svoji oblasti. Primer: George Orwell: 1984 (1948) . Okoljska kriza. Pripoved nam riše crno prihodnost zaradi stopnjevanja podnebnih sprememb, ki pripeljejo do družbenega in gospodarskega zloma. Primer: Dr. Vid Pecjak: Kataklizma ali Selenino mašcevanje (2010). . Navidezna resnicnost. Ljudje pred crno realnostjo bežijo v navidezno resnicnost in vladajoci jim to omogocijo, saj preko virtualnih platform ohranijo nadzor in z njim oblast. Trilogija Matrica (Lana & Lilly Wachowsky 1999 – 2003). Kakovostno izvedena distopija naslika svet tako, da realizem sedanjosti prelomi skozi prizmo skrajne metafore. Tako narejen literarni svet je odsev naše sodobnosti in izzivov, ki obicajno narišejo temno vizijo realizma, kjer protagonisti redko zmagujejo. Svetli ali celo zabavni trenutki so zelo redki. Distopija je sticišce modernega naturalizma in znanstvene fantastike. Nekaj misli o ustvarjanju ucinkovite distopijske fikcije Pisanje distopije je pisanje fikcije, torej ne gre za esejisticno berilo o družbenih izzivih, temvec leposlovno delo s sporocilom bralstvu, kako lahko gre vlak navzdol, ce se ne bo ukrepalo. Torej gre za neke vrste opozorila. Distopijska fikcija prinaša bralstvu razmislek o svetu in ga motivira k iskanju pozitivnih sprememb v disfunkcionalni družbi prenekaterih izzivov. Distopije obdelujejo naslednje: -Preživetje posameznika znotraj težkih družbenih okolišcin. -Unicevanja cloveka in sveta s prekomerno (zlo)rabo tehnologije. -Zoperstavljanje vladnemu in korporativnemu nadzoru nad osebno svobodo. Sem sodi cvetober raznih oblik totalitarnih družb. -Cloveški vpliv na pospešeno degradacijo okolja in unicevanje razlicnih habitatov, kar vodi do okolijske apokalipse. Ste zaceli razmišljati o pisanju distopijske fikcije? Kako k temu pristopiti? Distopija ni nekaj, kar bi spisali levorocno, prosto po Prešernu, ker pac zunaj dežuje in nimate cesa poceti. Nikakor! Distopija naj se zacne s temeljitim razmislekom o problemih, ki vas najbolj pritegnejo (navdušujejo) in zacrtajte spremembe, ki bi jih radi poudarili. Dobro proucite bližnjo preteklost, sedanjost in zakonitosti, ki so pripeljale do izhodišcnega stanja vaše pripovedi. Ustvarite logicno pot do distopicne vizije prihodnosti. Prepoznajte zametke skrajnosti. Bodite pronicljiv opazovalec sedanjosti in bližnje preteklosti. Svojo vizijo ponudite bralstvu tako, da jo lahko povzame in doživi kot svojo. Dovolite mu, da zaživi v njej! Želite spisati distopijo o totalitarni družbi? Preden napišete prvi stavek, proucite totalitarizme, kot so nacizem, fašizem, stalinizem in tudi naš socialisticni samoupravni sistem. Najdite naravo njihovega delovanja in mehanizme, s katerim so pokorili ljudstva, ki so jim vladali. Kako jim je uspevalo? Kako se je takšen sistem odzival v krizah in kako jih je preživel? Ne bodite površni ali ideološko zacementirani. Pripoved, ki jo tkete, naj bo srhljivo verjetna. To je kljucno. Ceprav pišete o zastrašujoce deformirani in popaceni prihodnosti ali alternativni sedanjosti, morajo biti nastavki pripovedi, torej liki, okolje in dogajanje, verodostojni in verjetni, pac nekaj, kar najdemo okoli sebe. Proucite poglavje Bišcakove knjige, ki sledi temu eseju! Tu pisanje »kr'neki« nima prihodnosti. Temelj verodostojnosti lahko ustvarite z vnašanjem podrobnosti in spretnim opisom delovanja distopicne družbe. Podajte konflikte, s katerimi se ljudje spopadajo in kako se z njimi soocajo. Ponudite delujoce in logicne institucije novega sveta in pojasnite, kako so nadomestile ustanove našega sveta. Dajte vpogled v naravo tistih, ki imajo moc in pokažite, kako to moc uporabljajo ali (praviloma) zlorabljajo. Naj liki iz pripovedi podajo žive vtise o svoji okolici (literarnem svetu). Kakšna je zgodovina družbe, ki jo popisujete in kako se preteklost primerja s sedanjostjo? Po cem hrepenijo ljudje? Distopicni svet mora imeti logicna in verjetna pravila, ki morajo vedno prinašati podaljšan odsev aktualne realnosti, oziroma del nje. Ta pravila odstrite zgodaj, vendar ne tako, da unicite literarni ucinek. Potek razvoja mora biti naraven in ravno s tem pritegnete bralstvo. Poudarite elemente, katerih semena so že tukaj, so del naše realnosti, saj bodo bralci prepoznali izzive sedanjega sveta in njihovo projekcijo v prihodnost. Zgradite zgodbo okoli konfliktov in pritiskov, s katerimi se spopadajo liki. Izzivi, s katerimi se srecujejo liki distopije in ukrepi spopadanja z njimi, predstavljajo srce vaše zgodbe. Kako se liki odzivajo na izzive? Ali se upirajo, izogibajo konfliktu? Se poskušajo rešiti groženj? Se neposredno soocijo s svojimi zatiralci ali jim poskušajo pobegniti? Pripoved poganjata narava konflikta, ki ga ustvarjajo distopicne razmere in odziv likov na te strašne razmere. Ustvarite mocan obcutek motivacije. V pripovedi razvijte bistvene motive protagonistov in antagonistov s pomocjo razlage njihovih ozadij, osebnostnih lastnosti in pripadnosti razlicnim ideologijam. Ustvarite izris poti do osebne srece ali reakcij na osebne poraze s potrebami po moci ali spoštovanju. Ustvarite zapletene, a verodostojne like z negativnimi in pozitivnimi lastnostmi. Negativci naj imajo car, milino in vcasih naj izkazujejo nepricakovano prijaznost. Pozitivce in pozitivke »obdarit«e z globokimi pomanjkljivostmi in slabostmi, naj se borijo z njimi. Bralstvo ne mara brezhibnih protagonistov ali popolnoma zlobnih antagonistov. Sprejeti morate odlocitev glede konca, saj imate na voljo optimisticni ali pesimisticni konec. Distopija sicer ni veseloigra, a tudi ni tragedija. Distopicna zgodba ne zahteva nujno popolnoma brezupnega zakljucka. Vsekakor pa morajo v zakljucni noti pripovedi obstajati elementi, ki osvetljuje moc cloveškega duha. To je kljucno! Glavni junak v filmu Cesta (The Road) Cormacka McCarthyja ne zmaga s spreminjanjem nemogocih razmer propadajocega sveta, temvec s smiselnim žrtvovanjem za svojega sina. Zadnji kadri nijkogar ne pustijo hladnega. Tudi razvpita Deklina zgodba (The Handmaid's Tale) Margaret Atwood se z begom glavne protagonistke, Offrede, zakljuci s kanckom optimizma - totalitarizem ne premaga želje po svobodi. Vrednost eskapizma Z avtorske perspektive bi se med pisanjem romana lahko zdelo prebivanje v distopicnem svetu mracno in globoko depresivno pocetje. Tu vskoci eskapizem s svojim terapevtskim ucinkom na pisateljev duh. Mnogi avtorji, ki so ustvarjali distopije, ugotavljajo, da cutijo neko posebno razpoloženje, ko zapustijo živi svet in se potopijo v svojo literarno distopijo. Eskapizem je nacin locevanja distopicne literarne realnosti od živega sveta okoli sebe. V praksi pomeni, da morate potegniti jasne locnice med literarnim in realnim svetom. Naj vas demoni distopije (oz. literarnega sveta) ne preganjajo v obicajnem življenju. Raznolikost distopicnih romanov, napisanih v zadnjih sto letih, je izjemna in marsikateri naslov je ponudil srhljiv vpogled v pot, ki se nam lahko zgodi, ce se ne bomo borili za lastno svobodo. Hitlerji, Stalini in podobni niso samo stvar zgodovine. Tovarne smrti nacisticnih koncentracijskih taborišc niso samo oddaljen spomin na grozo, temvec se lahko hitro zgodijo na domacem pragu. Kateri distopicni romani ali zgodbe so vplivali na vas? Zakaj? Ob vsem tem je najpomembnejše, da kriticno spremljate stanje v družbi. Kaj ogroža svobodo? Kateri so izzivi sodobnosti? Pisateljice in pisatelji se na izzive družbe odzivamo s kriticnimi literarnimi deli. V nadaljevanju je zgodba iz distopije Potovati z Orwellom od Jožeta Bišcaka (recenzija, ki jo je spisal Ivan Šokic, je v Supernovi 9). Zgodba je odlicen primer distopicnega pogleda na prihodnost, ce se ne bomo zavedali svojih korenin in pravice do svojega nacina življenja in se predali konformizmu samoumevnosti pravice do svojega nacina življenja. Naš evropski nacin življenja in pojmovanja svobode ni tako samoumeven, kot se nam zdi in Bišcakova knjiga je odlicno opozorilo, kaj nas caka, ce se odpovemo svojemu evropskemu bistvu. Cetrta starceva zgodba: Rezervat v Stockholmu Na letaku, ki ga je mlajši castnik Nils Larsson 10. septembra 2049 prinesel nacelniku stockholmskega oddelka Partije za rezervate Ahmadu al-Tammarju, je pisalo: »Rojaki! Kako smo lahko dopustili, da so tujci v naši domovini prevladali nad nami in nas izrinili. Pripravite se, spet prihaja cas, da si vzamemo nazaj, kar nam pripada!« »Tole diši po uporu. Naj policija razišce zadevo. Potem me obvestite,« je rekel nacelnik. »Prosim?« je odvrnil Nils. Njegova arabšcina ni bila najboljša. Hodil je na jezikovne tecaje, a mu ni šlo dobro. Ne da ni bil dojemljiv za jezike, bila je le težka za ucenje, še govorico klopotca bi se hitreje naucil. Zato so morali sogovorci govoriti pocasneje, da je kaj razumel. Res se je trudil, na Švedskem je arabšcina uradni jezik že deset let, kljub temu je še povsem usvojil. Lani se je z al-Tammarjem prvic srecal. Prišel je iz majhne ribiške vasice na jugu. Ker se je vsem zdel najpametnejši, so ga vašcani izbrali, da jih bo zastopal v mogocni palaci na Mohamedovi aveniji v Stockholmu. Nekoc se je predel imenoval Kungliga Slottet, palaca pa je bila dom kraljeve družine. Ta zdaj od leta 2035 živi v izgnanstvu. Danes je na tem kraju sedež nacionalne Partije in njenega stockholmskega oddelka, prostor imajo tudi odposlanci Federativne evropske zveze. Skratka, tam živi in dela elita. Nekoliko so spremenili tudi palaco. Barocna stavba, ki jo je zgradil arhitekt Nicodemus Tessin mlajši, je bila oblikovana kot rimska palaca. Na delu, ki gleda na Strömmen, so zgradili šestdeset metrov visoka minareta, muzej Treh kron pa spremenili v mošejo. Nils se v palaci najprej ni znašel, zdaj mu je postala že domaca. Tudi petkrat na dan se obraca k Meki, želi ugajati svojim predpostavljenim, vecinoma Arabcem. Zelo je drugace kot v njegovi vasi. Bil je vesel, da jo je nacrt Ministrstva miru zaobšel. Imeli so sreco, da se je nekaj krajevnih partijk zaljubilo v Arabce in Africane. Vas je cez noc postala precej barvita, komisija komisariata ministrstva je pritisnila pecat: »MEŠANO!« Sosednji kraj je imel smolo. Pecat »BELO« je pomenil razselitev in premestitev v rezervate. Eden takih je bil v Huvudstanu, okrožju severozahodno od središca Stockholma. Od tam je bil tudi letak. »Tovariš, svojo arabšcino morate cim prej izboljšati, drugace tukaj ne boste imeli kaj poceti. Tudi o ženi razmišljajte, imam necakinjo, ki bi bila primerna za vas,« ga je Ahmad pomirjajoce pogledal in segel v zadnji žep. Larsson je moral stopiti kar nazaj. Ženska je bila tako obilna, da je silila cez robove slike. Medina se ocitno ni nikoli pogledala v ogledalo. Saj ne da bi imel kakšne predsodke, a Ahmadove necakinje se je ustrašil že na sliki. Nos je bil zvezda njenega obraza; ne na simpaticen ali dober nacin. Bil je kot obok templja, zdelo se je, da ima nosnice z necim napolnjene. Obliko obraza bi težko dolocil, a take v življenju še ni videl. Ustnice je imela zasukane navzgor, brado tako, kot bi nanjo strmoglavil airbus A380, kilograme je ocitno pridobivala samo v lica. Drobne, crnovranje oci so se izgubljale pod košatimi obrvmi. Nils se je vprašal, ali mogoce ne vidi tudi brkov. »Najlepša v moji družini,« je vendarle malo pretiraval Al-Tammar. Na Švedsko je kot ilegalni priseljenec prišel leta 2018. Dvakrat so ga deportirali, vsakic se je vrnil, dokler se ni zanj zavzela znana feministka Lisa Wallström. Kaj je videla na njem, ostaja uganka stoletja. Ni bil pretirano visok, obilnost je bila ocitno dedna. Z Liso se je porocil, imela sta sina, ki so mu v dokumente zapisali: Abdul Ahmad II. Olaf al-Tammar Wallström. Leta 2021 se mu je stožilo po treh ženah, ki jih je pustil v Alžiriji. Kar je sledilo, je bila tragikomedija; komedija za Ahmada, tragedija za Švedsko. Najprej je prišla prva, nato druga, na koncu tretja. In z njimi 17 otrok. Cez dve leti so prišli še starši. Najprej njegovi, nato od prve žene pa od druge in tretje. Še ni bilo konec. Sledili so stari starši, kakopak od vseh, bratje in sestre vseh treh žena, nato bratranci in sestricne ter strici in tete pa njihovi sorodniki in od sorodnikov bratje, sestre, starši, strici in tete. Leta 2030 je družina al-Tammar na Švedskem štela 347 clanov. Od takrat se vsako leto poveca vsaj za cetrt stota clanov, koliko jih je danes, ne ve nihce. »Pojdi zdaj, o Medini pa le premisli,« je Nilsa odpravil nacelnik. xxx Okrožje Huvudstan je bilo nekoc predmestje Stockholma v obcini Solna. Takrat se je imenovalo Huvudsta. Potem so ga preimenovali (dodali so crko n, da je bilo ime primernejše novemu redu), prebivalce izselili na jug mesta, leta 2035 so ga ogradili z dvojno ograjo. Zunanja je bila visoka pet metrov, na vrhu je bila bodeca žica. Mreža je bila spletena iz mešanice jekla in titana, približno na vsakih pet metrov so ji trideset centimetrov debeli stebri dajali stabilnost. Sto metrov stran drug od drugega, nekoliko odmaknjeni od ograje, so stali deset metrov visoki stolpi. V vsakem je bila ekipa varnostnikov Ministrstva za rezervate, ki je noc in dan budno spremljala dogajanje pred ograjo in za njo. Kdor je bil enkrat za ograjo, ni mogel ven. Stražarji so bili opremljeni z mitraljezi, avtomatskimi puškami in metalci ognja. Vsakih petnajst minut so skozi ograjo spustili elektriko. Vcasih pogosteje, vcasih na pol ure. Kdor je želel pobegniti, ni mogel izracunati, kdaj se bo zgodila visokonapetostna nevarnost. Obseg zunanjega kroga, ki je imel en sam in dobro zastražen vhod, nad katerim je visel napis MEŠANO NAS OSVOBAJA, je bil trideset kilometrov. Notranja ograja, kakih trideset metrov oddaljena od zunanje, je bila dva metra nižja, a prav tako dobro utrjena. Imela je vec vhodov. Skoznje so morali na tako imenovani zeleni ali prosti pas, kjer je bila samo trava in pritlikavo grmicevje, vsak dan med 13. in 17. uro vsi prebivalci Huvudstana, in to brez izjeme. Da ne bi pozabili, jih je opozorila sirena. Ko so bili na tem pasu, so obicajno hodili gor in dol, ob zunanji ograji pa so se zbirali prišleki. Takim obmocjem, ki jih je bilo na Švedskem vsaj sto, je Partija rekla rezervati, ceprav so bila v resnici taborišca. Vanje so stlacili tiste, ki so zavracali mešanje in nov družbeni red. V Huvudstanu jih je bilo petdeset tisoc, vecinoma so bili iz Stockholma ali z juga Švedske. Vsi po vrsti so bili pravi Skandinavci; taki, kot jih je poznalo dvajseto stoletje. Švedi kot potomci Vikingov so bili atletsko grajeni in odporni ter veliki individualisti. To so stoletja jemali kot hladnost, a v resnici so se tako obnašali zato, da ne bi motili drugih. Nocem se vmešavati v vaše zadeve; vi poskrbite za svoje stvari, jaz bom za svoje, je bilo njihovo geslo. Prave Švedinje pa so cista poezija: dolgonoge, svetlolase in modrih oci. Ko je zatulila sirena, se je vec tisoc belopoltih odpravilo skozi številna vrata na zeleni pas. Za zunanjo ograjo so že stali ljudje in jih radovedno gledali. Cez teden so bili obicajno šolarji, ki so jih uciteljice pripeljale, da bi videli, kakšni ljudje so še pred tremi desetletji vladali na Švedskem. Konec tedna je bil obisk Huvudstana priljubljen družinski izlet; tako kot nekoc obisk živalskega vrta. Obiskovalci so metali hrano cez ograje, a hladni in ponosni Švedi se niso menili zanjo. Pustili so jo tam, da je zgnila, kar je jezilo obiskovalce, ki so godrnjali, kako so lahko tako nehvaležni. Mestoma je varnostnik poklical koga in mu ukazal, da mora stopiti bliže k ograji. Takrat se je zgrnila množica in ugotavljala, kako grdi ljudje so. To je bilo povsem razumljivo. Ce prideš iz Afrike, se ti zdi ocem prijetnejša crnka z banano kot Švedinja s sladoledom. Podobno je bilo z Arabci. Zanje je bila Medina prava lepotica, tudi koristna. Kdo se bo pozimi stiskal k suhi ženski, ko te lahko tolsta Arabka prav dobro ogreje. xxx Andres Ljungberg, ki je bil v Huvudstanu že poldrugo desetletje, je bil župan. Ljudje za ograjo so hitro uvideli, da jih je Partija poslala v rezervat, da bi se bodisi med seboj pobili, bodisi umrli od lakote. Nikakršne hrane jim ni pošiljala, ven jih tudi ni pustila. Zato so se organizirali in izbrali voditelja. Severni del okrožja so preuredili v polja, na vzhodnem so redili živino, vsak je dobil kos zemlje, da je lahko prideloval vrtnine. Kot pridni in inteligentni ljudje so tehnike izpopolnili, tako da nikoli niso stradali. To je jezilo Partijo, ko je brala porocila. Ljungberg je nacrtoval upor. Z dobronamernimi ljudmi zunaj ograje so nekako navezali stik, ti so sporocilo prenesli v druge rezervate. Država je danes štela dvajset milijonov ljudi; od tega je bilo sedem milijonov Arabcev, po dva milijona crnih Africanov in Azijcev, tri milijone prilagojencev, kot so pravili ljudem, kot je bil Nils, ki so se zaradi ljubega miru prilagodili in hodili na posebne terapije, da dobijo temnejšo polt, šest milijonov je bilo cistokrvnih Švedov. Polovica slednjih se je preselila povsem na sever in mirovala, tri milijone jih je živelo po rezervatih, kot je bil Huvudstan. Ceprav so (pre)živeli, to ni bilo življenje. Tujci so jih okupirali, domovino je treba vzeti nazaj. In Ljungberg je bil pravi clovek za vodjo. Za vecino je bil že zdaj junak. Imel je obcutek za dolžnost, željo, da zavaruje druge in jim vrne svobodo, ni se bal na svoja ramena prevzeti križa trpljenja. Vedno je ljudi nagovarjal s plemenitimi nameni, o zlikovcih onstran ograje pa ni našel lepih besed. Ni hujšega zlocina kot izdaja in nacrt iztrebljanja rodu. Ko je tako nagovarjal ljudi, je vsakega ustavil na njegovi poti. V zanosu so svetli kodri plapolali, sicer hladne modre oci so žarele, že tako mocne licnice so postale še izrazitejše. Bil je mišicast, rojen za bojevnika. Vsekakor je bil ceden moški; preprost, a nekako v transu, ko je govoril o uporu. Takrat je otajal še tako zamrznjena in otopela srca. Njegova žena Maxinne je ob sebi imela zanesljivega in prijaznega cloveka. Spoznala sta se v Huvudstanu in se takoj zaljubila. Tudi ona je bila fizicno in duhovno oseba, kot bi jo Bog delal zase. Bila je klasicno lepa, z inteligenco, ki ji jo je vsak zavidal. Ker je bila ljubljena, se je tudi sama pocutila lepo. Ona je bila tista, ki je z nežnimi rokami objemala dušo Huvudstana in mu dajala podton modrosti, in kolikor je bilo mogoce v težkih casih, vedrine. Bilo je jasno, da bo možu stala ob strani kot ženska in kot bojevnica. Vse na njej je kar kricalo, da se zna bojevati in se bo bojevala do zadnje kaplje krvi, do takrat, ko bo kapnila zadnja solza na užalošceno švedsko zemljo. Nikoli ne bo pustila, da se zlomijo. Ni zakona narave, da bi oni morali izumreti, priseljencem pa prepustiti zmago. Ne. Naravni zakon, ki jih je ohranil stoletja dolgo, je, da bodo zavojevalcem delili ognjeni krst. Iz tega kataklizmicnega spopada bo zrasel nov rod, skupaj z možem se bo z versko vdanostjo žrtvovala in pognala z množico bojevnic in bojevnikov. Stresli in pokoncali bodo tiste, ki so mislili, da se bodo kar vdali, a so v resnici v njih prebudili gene starih Vikingov. Ko je tako premišljevala, je vcasih cutila kot ocean neskoncno žalost. Mnogih ne bo vec, ko se bo boj koncal. xxx Ahmad al-Tammar je bil obupan. Larsson mu je sporocil, da je policijski ovaduh izvedel, da se v resnici pripravlja upor. To je bila zanesljiva informacija, kdaj in kako niso vedeli. A zagotovo kmalu. Zdaj mora al-Tammar do nacionalnega sveta Partije, da jim razkrije svoj nacrt, kako zatreti upornike. Ce bo Stockholm padel, je oplel za vse življenje. Ceprav je bil nacelnik najvecjega partijskega oddelka v državi in zato kar vpliven, je bilo nad njim vsaj ducat ljudi, katerih ena beseda bi bila dovolj, da bi odletel s položaja. Pomenljivo je pogledal Larssona in mu narocil, da morata biti previdna. Larsson sicer ni vedel, kaj naj bi to pomenilo, si je pa štel v cast, da je nacelnik prav njega izbral, da ga spremlja v dvorano 7/7. Dvorana je spominjala na preddverje cenenega hotela. Tla so bila temna in polirana, sredi je bila velika rdeca preproga z motivi iz Korana. Prostor je bil opremljen z islamsko ikonografijo, poimenovali so ga po bombnem napadu Al Kaide v Londonu 7. julija 2005. Eden od clanov sveta je bil Hasib Tanweer, sin Shehzada Tanweerja, ki je tisti dan ob 8.50 aktiviral bombo na vlaku med postajo Liverpool Street in postajo Aldgate. Stari oce je še vedno živel v Leedsu, sam se je leta 2031 preselil v Stockholm, saj je Švedska postajala islamska država. Zaradi poznanstev in zaslug njegovega samomorilskega oceta, ki je umrl muceniške smrti, je lani prejšnje leto clan nacionalnega sveta Partije. Bil je najmlajši, štel je 46 let. Oceta se ni spomnil, bil pa je nanj ponosen, saj je ubil sedem nevernikov. Ni se imel za blazneža in nasilneža, a bil je mnenja, da je treba z uporniškimi rezervati krvavo obracunati. Zato je z zanimanjem pricakoval predloge al-Tammarja. xxx Ahmad in Nils sta sedla v neudobna fotelja pri vratih. Na drugi strani so za dolgo mizo bili clani sveta. Dvanajst, trinajstega, predsednika, so še cakali. On je vedno prišel zadnji, ko so bile stvari pripravljene za razpravo. Eden je prižgal luc. Ceprav je bil dan, zaves, skozi katere se je skušala prebiti svetloba, niso odgrnili. Ko je prišel Tore Erikson, so vsi vstali. Bil je zadnji predsednik svoje vrste. Šved, ki ga bo konec mandata, ki se iztece leta 2051, zamenjal eden od Arabcev. Že zdaj so imeli Arabci in Africani vecino v svetu. Šveda sta bila samo dva; predsednik in en clan. Erikson je bil starec. In kot vsi pravi Švedi. Dolgoletni predsednik nacionalnega sveta Partije je imel podolgovat obraz, svetle brke, dokaj vedrega pogleda. Na videz svež je imel rahlo upognjen hrbet. Starost je naredila svoje, v sklepih je že škripalo. Nekaj let se je moral podrejati vecini, lahko bi rekli, da je bil predsednik samo zaradi lepšega vtisa. Plaval je na valovih novega reda, nove mešane rase, ki je prevzemala Evropo. In Švedska je bila prva, ki je na široko odprla svoja vrata. Na to je bil ponosen, ker je pri tem osebno sodeloval. Po osmih desetletjih življenja pa je bil že utrujen, da bi nadaljeval. Po mandatu se bo umaknil. Zdelo se mu je, da je naredil dovolj. Vodil bo še zatrtje upora, kar mu bo, potem ko se bo upokojil, prineslo spomenik na katerem od trgov v Stockholmu. Že zdaj so se v šoli ucili, da je oce nove in boljše Švedske. »Kaj predlagate?« je pogledal al-Tammarja. Nacelnik je ponižno vstal in nagovoril svet. xxx Huvudstan se je 13. septembra 2049 spremenil v morje krvi, v katerem so plavala trupla mož, žena in otrok. Placanci so temeljito opravili svoje delo. Ker si Partija ni želela mazati rok, je najela 1.421 Africanov iz Johannesburga, ki so bili s svojimi ladjami zasidrani v nemškem Rostocku. Tam so opravili s kolonijo starih Nemcev v bližini Saala. Dobro oboroženi so bili pri svojem delu zelo ucinkoviti, izkušnje so si nabrali med letoma 2033 in 2041, ko so Južno Afriko dokoncno ocistili belih farmarjev. Nacionalni svet Partije je poveljniku, ki je bil tudi Veliki vrac in vodja plemena Xhosa, obljubil 100 kilogramov zlata ter povrnitev stroškov za obrabo orožja in potrošnje streliva. Kei Mphakanyiswa si ni dal dvakrat reci in je hitro sprejel ponudbo. Drugi del enot je sestavljalo 731 gardistov Alahove vojske, ki so jih v 24 urah z zracnim mostom prepeljali iz Riada. Na 50 tisoc Švedinj in Švedov se je torej kot podivjana drhal spravilo 2.152 dobro izurjenih mož. Spopad je trajal natanko 10 ur in 12 minut, ura se je ustavila ob 17.12, ko je kot zadnji v južnem delu rezervata omahnil Ljungberg; Maxinne so s skupino žensk pokoncali že okoli poldneva na vzhodni strani, kjer je bilo utrjenih dobrih 11 tisoc prebivalcev Huvudstana. Bila je to igra macke z mišjo. Ob 7. uri zjutraj so gardisti iz Savdske Arabije in vojaki Mphakanyiswa planili skozi glavni in edini vhod. Bilo jih je okoli tisoc petsto, preostali so s stražnih stolpov z ostrostrelskimi puškami pobijali na daljavo. Samo do dopoldneva so jih ustrelili vec kot pet tisoc. Domacini so bili slabo oboroženi. Ker so bili povsem izolirani, je imelo strelno orožje le okoli tisoc mož, drugi so bili oboroženi z loki, s sulicami, z meci in s sekirami. Vseh skupaj je bilo 21.000 braniteljev s strelnim in hladnim orožjem, drugo so bili otroci, starci, ženske in slabotnejši. Napad jih je presenetil, nanj niso bili pripravljeni. Placanci so streljali vse, kar je bilo ali se je zdelo živo. Niso izbirali. Na hitro postavljene barikade na nekaterih predelih rezervata so najprej razstrelili z rocnimi raketami, prostor naredili z oklepniki, s katerih so s strojnicami sejali smrt. Ko so opravili, je prišlo tristo mož z macetami in zaceli so cišcenje. Vsak kamen so obrnili, odprli vsako sobo, pregledali vsako klet. Vse so pretaknili, kjer bi se lahko kdo skril. In ko so ga našli, so ga pokoncali. Približno pet tisoc žensk z otroki in s starejšimi se je zateklo v majhen gozdicek na jugozahodnem koncu. Placanci so ga obkolili in z metalci ognja zažgali. Ker ni deževalo že od avgusta, je bilo vse suho, zato se je gozd spremenil v baklo. Vsi so umrli v hudih bolecinah. Kdor je hotel pobegniti, so ga ustrelili. Po 14. uri je na južnem delu 80 kvadratnih kilometrov velikega rezervata ostalo le še 3.500 bojevnikov z Ljungbergom na celu. Kraj poslednje bitke je bil na rahli vzpetini. Na njej je bila stara cerkev, za njo pradavna jama. Placanci so se morali precej namuciti, da so prebili vse tri obrambne crte. Na koncu je z mecem nad glavo in ves okrvavljen prišel pred vhod jame Ljungberg. Dan, ki je bil za njim, je bil strašljiv. Z ocmi je iskal nasprotnike, videti je bil samozavesten, ceprav je cakal neizbežno. V sebi je pozdravljal padle prijatelje, zajet v žalost je poljubljal ljubko ženo, solze so mu oblile dušo in srce. Dostojanstveno in s pogumom je služil skupnosti, bil je domoljub in junak. Še preden se je koncalo, je vedel, da je pot pretežka, da bi jo prehodil. A moral je ostati trden. Napadalci, ki so stali deset metrov pred njim, so okameneli. Pred seboj so videli mogocnega bojevnika, živo orožje, ki lahko pobije vse, ki mu stopijo na pot. Tisti trenutek so se pocutili kot strahopetci, za trenutek jih je preplavilo obcudovanje. Nato je Ljungberg planil nadnje. Ni prišel dalec, streli so ga pokosili. Njegova zadnja misel je bila molitev za vse padle, za dobre ljudi, ki bodo prišli za njim. Z božanskim nagonom je zadnjic stisnil mec, ki se je iz roda v rod prenašal na najstarejšega sina. To je bilo dolgo rezilo, kovina je bila sijoce srebrna, rocaj ovit v grb kraljeve družine, na rocajnem glavicu je bil križ. Legenda pravi, da je mec skoval isti kovac, ki je skoval Excalibur. Medtem se je skozi nemo množico placancev prebil Mphakanyiswa. Najbližjemu je vzel sekiro. Nad rocajem iz trdega lesa iroki je bilo rezilo iz veckrat kovanega jekla. Dvignil jo je nad desno ramo in Ljungbergu odsekal glavo. Prijel jo je za lase in jo pokazal svojim vojšcakom, ki so kot v transu zaceli plesati. Nato se je sklonil in kot trofejo vzel Švedov mec. xxx Tisto noc luna ni bila odsev žarkov sonca, bila je krvava senca pokola v Huvudstanu, ko je drhal gazila lepljivo tekocino pogumnih in plemenitih bojevnikov in njihovih žena. Votel odmev odhoda iz rezervata je napovedoval prihodnje dogodke in izzval svet, ki se je zdel gotov in zapecaten za celo vecnost. Fortuna daje prednost pogumnim in drznim, ki si upajo videti in iti dlje, kot to lahko naredijo drugi. Vojna bo pustošila, treba bo preživeti cas in prostor, kjer si Partija želi, da bi bili vsi mrtvi. Tisti, ki so jih slikali kot šibke in mehke, so ta vecer odvrgli rože in prijeli za orožje. Pritoževanje in stokanje nad krivico je zamenjal bojni krik, ki je kot ogromna skala, ki zvrha prepada pade v reko, spremenil tok dogodkov. Ko se zdi, da je dobro poraženo, se izpolni prerokba davnih evropskih ljudstev, kjer imajo Švedi posebno mesto. Malo je bilo treba, da se je zamajala tiranija Partije, ki je uspavana mislila, da so se staroselci sprijaznili z usodo in da bo z mrakom pokopala slavno preteklost. Odlomek je objavljen z dovoljenjem avtorja in založbe Nova obzorja d. o. o. 10 12 14 16 18 20 TEMA ŠTEVILKE SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 TEMA ŠTEVILKE TEMA ŠTEVILKE SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 TEMA ŠTEVILKE . Dystopian outfit stock images, Royalty Free dystopian photos | download on Depositphotos® TEMA ŠTEVILKE SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 TEMA ŠTEVILKE TEMA ŠTEVILKE SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 TEMA ŠTEVILKE TEMA ŠTEVILKE SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 TEMA ŠTEVILKE TEMA ŠTEVILKE SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 TEMA ŠTEVILKE 22 24 26 28 POGOVORNIK SUPERNOVA 10 Spominski intervju z dr. Edom Rodoškom Pogovor z mojim prijateljem Morebiti nam lahko poveste kaj o svojih pisateljskih zacetkih? Kako se je zacela vaša pisateljska pot? Pisateljski zacetki – kaj je to? Ce ne štejem otroških poskusov ceckanja pustolovskega romana in klepanja primitivnih stihov za razne punce, sem v zadnjih dveh letih pred maturo urejeval dva mladinska lista, kar je prakticno pomenilo, da sem moral vedno tik pred zdajci kar sam napisati kak prispevek, da se je objava lahko sploh zgodila. Znanstveno fikcijo sem desetletja dolgo prebiral v anglešcini in tu in tam tudi prevedel kakšno short story, a jih v glavnem nisem uspel plasirati z redkimi izjemami v ŽIT (Življenje in tehnika) in literarni prilogi Dela ob sredah. Lažje so mi objavljali kratke humoristicne odlomke iz mojih zgodb v 'Kih'-u in '7 dni', ki pa prakticno niso vsebovale ZF elementov. Se še spomnite svoje prve zgodbe? Kje in kdaj je bila objavljena? V Sloveniji sem nekoc skušal ponuditi zbirke lastnih kratkih zgodb raznim založnikom, a sem se kmalu navelical njihovega praviloma podcenjevalnega odnosa (Uh, žanr – fuj!) in neskoncno dolgega cakanja na odgovor. Enako neuspešni so ostali moji poskusi plasmaja zbirk iz anglešcine prevedenih kratkih ZF povesti – pet ali šest se jih še nekje valja. Nekje v zacetku 1994 sem zacel pošiljati v presojo na angleško govorece tržišce svoje lastne prevedene kratke zgodbe. Po kar precej zavrnitvah sem le docakal septembra istega leta objavo svoje zgodbe 'Just in Case' v mesecniku 'Thirteen', London, UK. Nekakšna ironija je v tem, da sem prvo izdajo zbirke lastnih kratkih zgodb v Sloveniji docakal šele tri leta pozneje, ko sem se upokojil in zato imel vec casa za pisanje. Izšla je pod naslovom 'Temna stran vesolja' pri založbi CLIP, Domžale. No, od tam dalje je šlo lažje. Kako bi opisali takratne razmere v slovenskem založništvu? Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila v Sloveniji zlata doba tako za založnike kot tudi za bralce znanstvene fikcije, doba, ki se najbrž ne bo nikoli vec ponovila. Sorazmerno kakovostni prevodi del velikanov science fiction, kot so Simak, Bradbury, Orwell, Clark, Sheckley, Matheson, Asimov, zvecine pri Tehniški založbi Slovenije, so bile tedaj obcudovane in razprodane. Ta plima je spodbudila tudi domaco ZF sceno in iz tistega obdobja datira tudi precej kvalitetnejših slovenskih del. Pri nas je znanstvena fikcija tedaj – in edino tedaj – za kratek cas izgubila etiketo trivialnosti, vsi ljubitelji so vedeli, da sta Hugo in Nebula enakovredna Pulitzerjevi nagradi. Nato so žal svincena osemdeseta leta spolitizirala tudi uredništva; vse kar je prihajalo z zahoda je postalo znova manj priporocljivo, ce ne celo sumljivo. Dandanes pa je najbolj zaskrbljujoce dejstvo, da skorajda ni kakovostnega podmladka domacih ZF avtorjev. Kako se vam danes zdi na slovenski založniški sceni? Je ta do domacih avtorjev zdaj prijaznejša, kot je bila nekdaj? Ni. Znanstveno fantastiko ponujaš? Kar pozabi. Dodatni faktorji so skrajna profitabilnost, ki se rada skriva pod pretvezo 'kriza' in razvoj interesnih klanov. Dandanes je pri nas kakovost pisanja prakticno nepomembna; odlocilne so vkljucenost v pravo skupino, druženje z vplivnimi ljudmi, ki ti lahko nudijo odlocilno podporo, seveda za primerne protiusluge. Pišete kratke zgodbe in romane. Kaj vam bolj leži, oziroma, pri cem bolj uživate – pri kratkih zalogajckih ali dolgih pisateljskih obedih? »Napisati resnicno dobro kratko zgodbo je pogosto težje kot napisati roman.« Avtor citata je Robert Henlein in z njim se popolnoma strinjam. Dokaj podoben se tudi pomen znanega angleškega reka. »Pisanje sestoji iz desetih odstotkov navdiha in devetdesetih odstotkov potenja«. In ravno dobra kratka zgodba vsebuje tisti bistveni rezultat navdiha, tisto esenco, ki bralca lahko prevzame – ali pa tudi ne. Vendar pa je popolnoma jasno, da je pri romanu dosti težje oblikovati zaplet in primerno dinamiko, ki kulminira v finalu zgodbe. Tudi založniki trdijo, da je 80 000 besed lažje prodati kot roman, ne pa kot zbirko krajših zgodb. Je pa krajša zgodba prijetnejša za pisanje – zadošcenje, da je stvar koncana, doživiš mnogo prej. Verjetno pa je tudi moja prirojena lenobnost glavni vzrok za to, da imam med devetnajstimi svojimi izdajami le pet romanov. Užival sem med branjem vašega romana Nelocljiva dvojica. Kako bi z enim stavkom podali sporocilo tega romana? 'Nelocljivo dvojico' lahko clovek bere bodisi kot ljubezenski roman, ki se pac godi v prihodnosti; lahko pa jo smatra kot udejanjanje dolocene znanstvene hipoteze, kjer je zaverovanost v ljubljeno osebo le nekakšen razvedrilni dodatek. Sporocilo v enem stavku? 'Resnicna ljubezen lahko premaga vse, tudi prostor in cas in bo v svojem bistvu vseskozi enaka.' Slišal sem, da so vam nekatere zgodbe prevedli in objavili v tujini. Kje so vam objavili zgodbe? Zadnjih nekaj let pišem kratke zgodbe direktno v anglešcini, editira, oziroma 'izpili' pa mi jih prijatelj, po rodu Kanadcan, ki ima lektorski doktorat. Doslej imam objavljenih tam nekje okrog 94 kratkih zgodb (short stories - tocno evidenco mi vodi hcerka), v približno 70 razlicnih revijah (magazines), od tega v štirih antologijah. A zacelo se sploh ni zlahka; spocetka je bilo zavrnitev toliko, da sem podvomil sam vase. Uredniki revij so v glavnem oportunisti; brez poprejšnjih referenc si pac Mr. Nobody, zato te ne objavijo. Zdaj pa mnogi samo pogledajo moj bio in vzamejo tudi kakšno mojo rec, ki je sam ne cenim prevec. Leta 2007 so mi pri 'iUniverse', Lincoln, Nebraska, USA, izdali zbirko zgodb 'Beyond perception'. 'Littera Slovenica' pa je v letu 2008 tri moje v anglešcino prevedene zgodbe uvrstila v edicijo 'The Dark Side of the Mountaine'. V razlicnih revijah sem prebral nekaj recenzij vaših del; recenzenti so razlicno ocenili vaša dela. Ima Slovenija sploh dovolj kvalitetnih recenzentov ZF del? Cigavo mnenje najbolj cenite? Z recenzenti je pri nas en velik križ, kar seveda ni cudno, ker je pac znanstvena fikcija (izraz znanstvena fantastika je globoko napacen, ceprav je žal že udomacen) kot zvrst mnogo premalo razvita. Odkar sta se Vid Pecjak in Žiga Leskošek umaknila s podrocja, je kritikov z zadostnim znanjem bore malo – trenutno se spomnim le treh imen pravih recenzentov: Drago Bajt, Dušan Cater, Jana Kolaric. Skoraj preprican sem, da bo tako imensko navajanje užalilo ali ogorcilo cel kup ljudi, ki jih tu ne omenjam. A to naj ne pripisujejo moji hudobiji, ampak raje mojemu skleroznemu spominu. Zakaj mislite, da domaci avtorji nimamo »svojih« založb, temvec s svojimi deli kolobarimo med razlicnimi založbami oz. samozaložbo? Nisem preprican, da povsem razumem to vprašanje. Dopolnilno e-mail vprašanje: Kako gre objava v tujini? Povsod po svetu pisatelji (oziroma njihovi agenti ali promotorji) ponudijo novo delo nekaj ducatom založnikov, dokler ne najdejo koga, ki ga je pac voljan objaviti. Avtorji bestselerjev so kajpak izjeme; tam lahko njegovi zastopniki izbirajo med najbolj uglednimi založbami, ceprav se le redko zgodi, da zamenjajo zmagovalnega konja. Kar zadeva samozaložbo, v tujini ne pomeni avtomaticno tudi brezup glede voljnega založnika, tako kot natolcujejo najveckrat pri nas. Nasprotno, to je najveckrat najugodnejša varianta za avtorja, tako kot pri filmu, ko je pisec scenarija obenem tudi režiser in producent. Kateri avtorji so najbolj vplivali (oziroma vplivajo) na vaše delo? Imate kakšen vzor? Mirno lahko recem, da literarnega vzora nimam. Vzor pomeni zame skoraj nekakšno plagiatorstvo, zato brž škartiram kakšen odstavek lastne zgodbe, ce se zavem, da je tako ali podobno že pisal kdorkoli drug. Oh, vzornikov imam pa veliko, dosti prevec, da bi jih tukaj našteval. Se pa tudi spreminjajo; skozi desetletja nekateri izginejo, pojavijo pa se novi. Mogoce imam kot predstavnik starejše generacije piscev že malo prevec ustaljeno (ali okostenelo) mnenje, kaj je znanstvena – ali širše, spekulativna – fikcija, ceprav se zdim sam sebi vselej dovolj odprt za nova iskanja. Nesporni dejstvi pa sta, da brez Huga Gernsbacka danes mogoce sploh ne bi bilo te literarne smeri, in da brez 'Science Fiction and Fantasy Writers of America’, ki podeljuje Nebula nagrade, najbrž ne bi bilo kvalitetnega razvoja te smeri. Ce po spominu citiram Ursulo K. LeGuin: »Mogoce se nekateri med nami zdijo drugim veliki; a to je le zato, kar mi stojimo na ramenih velikanov.« O nelagodnosti oziroma pristranskosti kakršnega koli naštevanja sem že nekaj omenil. Med drugimi so moji veliki vzorniki našteti v odgovoru na vprašanje 3 tega intervjuja. Seveda bi lahko (ali bi moral) ta spisek še razširiti najmanj na Lema, Andersona, Silverberga, LeGuinovo, Mathesona, Blisha, Lieberja, Wyndhama ... Spet se moram vrniti na svojo domnevo, da tako zgošcene kakovosti ZF del, kot je cvetela v petdesetih pa tja do osemdesetih let prejšnjega stoletja še nismo docakali in zelo dvomim, ali bomo sploh kdaj. Bojim pa se, da razmišljam glede tega skoraj podobno kot Leonard Bernstein, ki je nekoc rekel, da dandanes pravzaprav nima vec smisla pisati glasbe, saj je vse zares originalno napisal že Bach. Osebno sicer ne bi šel tako dalec, a prav poseben optimist nisem vec. Kako poznate domace avtorje? Imate s kom stike, morebiti prijateljske? Domace avtorje s podrocja ZF poznam dokaj dobro, vendar osebnih stikov s komerkoli izmed njih prakticno nimam. Mogoce tudi zato, ker že dve desetletji živim na podeželju in precej odmaknjeno, kar me je na žalost odtujilo tudi od mnogih nekdanjih prijateljev. Mislite, da domaci avtorji ZF&F, oziroma recimo temu kart spekulativne umetnosti potrebujemo kakšno svoje stanovsko društvo? O stanovskih društvih na splošno imam precej zadržkov, celo o tistih, katerih clan sem (kot npr. DSP). Bernard Shaw je že pred stoletjem dejal, da se bogatini radi pogovarjajo o umetnosti, umetniki pa o denarju – torej vsak o tem, cesar nima. Dejstvo je, da so sestanki clanov stanovskih društev v bistvu medsebojno prepricevanje že prepricanih. Njihov glas ne seže preko praga konferencne sobe, zunaj pa koraka karavana mirno dalje. Dokler denarja dokoncno ne zmanjka in barka potone, kot se je to nekoc zdavnaj zgodilo s Sfero. Namesto raznoraznih društev bi bilo treba podpreti in bolj agresivno promovirati (skrajno redka) periodicna glasila s podrocja spekulativne literature, ki so še edina rešilna bilka, ki plava po morju splošne nebrižnosti. Poznam sicer le Blodnjak in Jašubeg en Jered, ki živita skoraj samo zaradi vlaganja znatnih osebnih naporov obeh urednikov. Žal pa Slovenci nimamo nicesar podobnega, kot je bil nekoc zagrebški Sirius. Zakaj mislite, da so tuji avtorji s svojimi prevodi odlicno zastopani na prodajnih policah, deležni so profesionalne obravnave, a domaci smo v kar znatnem delu prepušceni svoji iznajdljivosti, naših del skoraj ni zaslediti na policah knjigarn? Domaca literatura (in to ne le spekulativna) je v soocenju s prevodno literaturo kot David proti Goljatu, s tem, da je David brez prace. Založništvo je iz leta v leto bolj pridobitna dejavnost, kar je prav za prav razumljivo, saj so mnoge založbe na robu preživetja. Kdor pri nas piše znanstveno fikcijo, se mora sprijazniti z dejstvom, da je komajda mogoce doseci mejno naklado okrog osemsto izvodov, kar pomeni prag ekonomicnosti. Edino, kar se založnikom dandanes splaca, so otroške slikanice in seveda vsa obvezna šolska literatura. Leposlovje kot celota je v oklepaju – z izjemo šunda, po možnosti rahlo zacinjenega s seksom. Nad osemdeset odstotkov slovenskih bralcev ne ve dobesedno nic o znanstveni fikciji. Nek moj – akademsko izobražen – znanec je na moje vprašanje o tem rekel: »Oh ja, to so tisto sranje na TV, kjer se na vesoljskih raketah ves cas obstreljujejo zmaji in vampirji.« Dodatni hendikep je tipicna slovenska znacilnost, ki jo je ironiziral že Cankar, namrec malikovanje tujega in podcenjevanje domacega. Nek založnik mi je pred dvema desetletjema predlagal, naj privzamem kak angleško zveneci psevdonim, pa bo razmislil o tisku. Kaj ste po poklicu? Moj osnovni poklic je gradbeni inženir z doktoratom znanosti in stopnjo rednega profesorja ljubljanske Univerze. Na tem podrocju sem v štirih desetletjih menda dosegel vse, kar se dâ doseci, kar prica tudi kup priznanj tujih univerz. Pisanju sem se redno posvetil šele po upokojitvi in v dveh desetletjih so mi izdali povprecno eno knjigo na leto. Svojevrstna ironija je v tem, da sem danes najbrž bolj znan kot pisec kakor pa kot znanstvenik in pedagog. Uporabljate svoje poklicne izkušnje pri pisanju? Brez dvoma. Imel sem to sreco, da sem že kmalu po diplomi lahko zacel delati na raziskovalnem podrocju, ki je bilo tedaj pri nas še povsem novo. Moja obsedenost z znanostjo je najbrž vidna tudi v mojem pisanju leposlovja. Vaš opus je precej bogat, saj nam ne dostavljate vedno vec istega v razlicnih pakiranjih. Imate navado, da pred zacetkom pisanja naredite kakšne raziskave, da je vaše pisanje verodostojnejše? Seveda, brez tega sploh ne gre. Skozi leta sem se moral dodatno izobraziti tudi v drugih tehnicnih vedah, pa tudi v zgodovini, filozofiji in psihologiji, ker pac pišem zvecine tako imenovano soft science fiction, ki mi je najbolj pri srcu. Moram priznati, da brez izdatnega paberkovanja na internetu vse to gotovo ne bi bilo izvedljivo. Katero delo je do zdaj od vas terjalo najvec dela? Moj prvi roman 'Feniks, mogoce'. Razdelava osnovne ideje mi ni delala težav, a potem se mi je nakopicilo toliko dodatne snovi, da sem moral samo še krciti in krajšati in reducirati besedilo. Koncna, tiskana verzija obsega le približno tretjino prvotnega besedila. Poznate našo ljubiteljsko sceno? Le zelo površno, žal. Ste clan kakšnega društva ljubiteljev (doma ali v tujini)? Ne vec. Samo za indijski 'Kalkion' prispevam še kdaj pa kdaj kakšno malenkost, a vedno bolj poredko. Cemu je v delu naše scene toliko nerganja cez domace avtorje? To bi težko komentiral, ker tega ne spremljam. Na splošno pa bi tudi tu veljal tisti stari domaci rek: »Ce bi fovšija gorela, drv ne bi bilo treba.« Kdor zna pisati, piše; kdor pa ne zna, ta pac kritizira. Po svetu sem videl nešteto spomenikov, posvecenih pisateljem in pesnikom, a niti enega kakšnemu kritiku. Ste mogoce clan Društva pisateljev Slovenije? Ce ne, zakaj ne? Sem clan DSP, a precej nedejaven. Sem jim pa nekoc podaril po en izvod svojega celotnega opusa. Kateri romani so vam najljubši? Pojem 'najljubši' se pri meni s casom zelo spreminja. Pred mnogo leti sem bil ocaran nad nekaterimi povestmi, ob katerih mi danes gre samo še na smeh. In obratno – danes obcudujem knjige avtorjev, ki jih nekoc sploh ne bi bil odprl. A ne glede na okus, ki se cloveku pac spreminja z leti, so nekatera dela neminljive lepote, h katerim se spet in spet vracam. V njih ne išcem vec zgodbe, saj jo že dobro poznam, a kljub temu vsakic odkrijem v njih mnoge poprej skrite dragulje. Med meni najljubšimi so tudi nekateri avtorji, ki jih literarna zgodovina ne uvršca v sam kakovostni vrh, a mene to sploh ne moti. Spet me to vprašanje zavaja v skušnjavo naštevanja; a to pot ne bom stopil v to past. Mark Twaina je neki novinar vprašal: »Katero – edino – knjigo bi vi vzeli s seboj, ce bi morali prebivati na samotnem otoku?« In pisatelj je odgovoril: »Prirocnik za gradnjo colnov.« Kateri film nam ljubih žanrov ste si nazadnje ogledali? Po televiziji sem – najbrž že desetic – gledal »Srecanja tretje vrste« Stevena Spielberga. Zame je on brezcasni mojster, ki mu mnogi drugi slavni in razvpiti režiserji ne sežejo niti do kolen. Imate radi vesolje? Spremljate vesoljske raziskave? Da, obakrat. To je predmet mojih stikov s Kalkionom. Spremljate še kakšno znanstveno podrocje? Tisti del biologije, ki se ukvarja z genskimi raziskavami. Ce bi recimo kdo želel odkupiti pravice za snemanje filma Nelocljiva dvojica, bi jih prodali? Oh, to vprašanje je najbrž retoricno. Ampak, naj vam bo. Osebno smatram, da imam vsaj dve deli, ki bi jih raje videl na velikem ali malem ekranu kot pa 'Nelocljivo dvojico'. V vsakem primeru bi za odkup postavil pogoj osebnega nadzora, vkljucno s pravico veta, kako morebitni producent ali scenarist ali režiser mrcvarijo moj roman. Naivno, kaj? Ce se zgodi cudo in pride do snemanja filma, koga bi radi videli v glavni moški in ženski vlogi? Ob tem vprašanju mi gre na smeh. Predolgo sem že na tem svetu, da bi verjel v cuda, tudi hipoteticna. Imate kaj v nacrtu? Nam lahko zaupate, kaj cmarite? Pred dobrim letom sem dokoncno nehal pisati znanstveno fikcijo v slovenšcini, ker preprosto nimam vec zadosti volje, da bi se bodel z založniki. Za angleško govorece tržišce, kjer zdaj prakticno nimam vec težav z objavljanjem, pa mi je zmanjkalo dobrih zgodb. Mogoce je to le zastoj, kdo ve. Pac pa mi je uspelo scmariti nekaj cisto drugega – avtobiografske zapise, ki sem jih sam založil; zdaj išcem primernega distributerja. Zavedam se, da je tržna niša za tovrstno literaturo še ožja kot za ZF, zato sem naklado radikalno omejil. Hvala, da ste naredili tale intervju z menoj. Želim vam vse dobro in nadaljnjih uspehov pri izhajanju vašega lista. Za vas se pogovarjal Bojan Ekselenski 23 25 27 29 SUPERNOVA 10 POGOVORNIK POGOVORNIK SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 POGOVORNIK POGOVORNIK SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 POGOVORNIK POGOVORNIK SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 POGOVORNIK Edo Rodošek: Spokojni svet | mimovrste=) Korak v neznano - Osemnajst zgodb, ki se še niso dogodile: Edo Rodošek: 9789616746977: Knjiga | Emka.si Edo Rodošek, Skoraj enaki | mimovrste=) Avtor Edo Rodošek - Založništvo Jutro 31 33 35 37 39 41 43 45 47 49 51 53 55 57 59 61 63 65 67 69 71 73 75 SUPERNOVA 10 PROZA Andrej Ivanuša Zajcja taca Oficir krova, porocnik John Down je hitro pritisnil na gumb za odpiranje zapornih vrat in si takoj z obema rokama zatisnil obe ušesi. Zaslišalo se je neznosno cviljenje. »Prekleta kišta,« je pomislil. Stara vrata vesoljske bojne ladje Jantara so se le nejevoljno odpirala in pri tem grozljivo škripala. S pogledom je ošinil sprejemni vod, ki si je kljub ukazu 'mirno', pritiskal ušesa z obema rokama. To je pocel tudi prvi oficir, major Almius Nierere, ki je stal pred postrojenim vodom. Iz njegovega crnega obraza so blešcale le bele oci. Le kapitan Srecko je mirno stal. Obe ušesi sta mu prekrivala anticna glušnika s stare letalonosilke, ki sta bila med seboj povezana z velikim in težkim lokom preko glave. »Le kje je našel to prazgodovinsko kramo?« se je vprašal John in s tem skušal premagati presunljivo cviljenje, ki mu je paralo živce. Videl je spokojen nasmešek na licu kapitana Srecka. V tem trenutku je sovražil kapitana, postrojeni vod, prvega oficirja, cvileca vrata, staro kišto in posebnega kurirja generalštaba vesoljskih operacij, ki je cakal na drugi strani zaporne komore, da vstopi na krov bojne ladje Jantara, ki je krožila v visoki orbiti nad planetom Amber. V zvezdnih kartah je bil planet oznacen še kot Electra Secundus, oziroma Electra II. Pravzaprav je bil John sit vojaškega življenja. Poleg tega je prihod posebnega kurirja pomenil posebno nalogo in odpoved obljubljenih dopustov zanj in za vecino posadke. Vrata so prenehala cvilece rjoveti. Pocasi je odmaknil roke z uhljev in z globokim dihanjem pomirjal narašcajoco jezo v prsih. Pogladil si je kocinasto brado, ki si je že nekaj dni ni obril. Ker je pricakoval, da bo šel na dopust, se je malo zapustil. Ko ga je kapitan poklical na spremni krov, ni bilo vec casa, da bi se uredil po predpisih. Sicer tudi ostali clani posadke niso bili prevec urejeni. A vse to ni bilo nic proti pisani srajci z motivom rdecih rož in safirnih kolibrijev, ki jo je nosil kapitan Srecko. Ceznjo je oblekel uradno uniformo, a blešcece obarvana srajca je silila izpod suknjica uniforme na vseh koncih. Posadka se je spet postavila v pozo 'mirno'. A to jim nikakor ni uspevalo. Kar naprej so z veliko težavo zadrževali smeh in prhali skozi stisnjene ustnice. Tudi prvi oficir si ni mogel kaj in je vrtel svoje belocnice. Te so še posebej izstopale od njegove crne kože. Ko pa je kapitan Srecko snel glušnike in si jih obesil okrog vratu, pljunil v dlan in si pogladil štrlec šop las ob ušesu, so bušnili v nebrzdan smeh. Prav takrat so se šuštece odprla zaporna vrata dostopne cevi kurirjevega vesoljskega lovca. Na krov je skocila mlada oficirka in se takoj postavila v pozo 'mirno' ob vratih. Nato je skozi odprtino dostojanstveno stopila oseba srednjih let v brezhibni uniformi. Za trenutek je generalmajor zastal, saj ga je zaslepila blešceca svetloba na krovu. Mežikal je in se razgledoval okrog sebe. Zacudeno je gledal mlade vojake, ki so se režali in hihitali, neobritega oficirja krova in kapitana Srecka v pisani srajci. »Oh, general Hans Fritz! Vas pa res nisem pricakoval v vlogi posebnega kurirja generalštaba. A, vsekakor dobrodošli na krovu,« je rekel kapitan Srecko in poskusil kar najbolj dostojanstveno salutirati. »Prav, že prav,« je rekel general, mlahavo in nejevoljno salutiral nazaj in s pogledom besno ošinil spremljajoco oficirko, ki se je medtem že nalezla veselosti vojakov iz sprejemnega voda in se razposajeno muzala ter spogledovala s prvim oficirjem. Mladenka je opazila njegov pogled, se odkrhala in se spet zravnala. Pogled je usmerila v nedoloceno smer, da ni vec videla veselega sprejemnega odbora. »Cesa takega nisem videla na nobeni vesoljski ladji,« je pomislila. »Torej je res, kar govorijo o kapetanu Srecku.« Zaželela si je, da bi lahko takoj služila pod njegovim poveljstvom. »Torej je res, kar govorijo o kapetanu Srecku,« je pomislil general Fritz. »Saj zato ne dobi služenja na pošteni križarki. To zarjavelo železo je zanj prav primeren bojni stroj. Še tega si ne zasluži.« Najprej je zajel sapo, da izrece formalno dobrodošlico. Potem je malo pomislil in skozi možgane mu je šinila zlobna misel. Z najbolj sarkasticnim glasom, kar ga je premogel, je rekel: »Žal mi je, vendar je vaš dopust odpovedan.« »Se mi je kar zdelo,« je odvrnil kapitan Srecko. Vendar mu spokojen nasmešek še vedno ni izginil z obraza. Umaknil se je v stran in z roko povabil generala, da stopi naprej. Medtem se je sprejemnemu vodu uspelo zresniti. Stopila sta cez vhodni krov. Ko je za njima stopila še oficirka, si je kapitan Srecko pocasi nataknil glušnike na ušesa. General«major je vznemirjeno pogledal kapitana, nato še sprejemni vod, ki si je že zatiskal ušesa z rokami. »Kaj pa pocnejo?« je preseneceno vprašal. Srecko se je nagnil k njemu in ga vprašal: »Ali imate morda na svojem bojnem lovcu kaj grafitne masti za tecaje?« Generala je vprašanje zmedlo. Rekel je: »Prosim? … Grafitno mast za tecaje? Cemu vam bo?« A še preden je dobil odgovor, ga je neznosno cviljenje zapornih vrat skoraj spodneslo na tla. Generalmajor Fritz je odlocno in hitro stopal po obodnem hodniku vesoljske bojne ladje Jantara proti štabni sobi. Pri tem se ni oziral ne levo in ne desno. V naglici je odrival vse, ki so se mu našli na poti, naj so bili roboti ali ljudje. Za njim sta hitela kapitan Srecko na desni strani in mlada oficirka, spremljevalka s porocniškim cinom na levi strani. Korak ali dva za njimi je hitel prvi oficir, major Almius Nierere. Sopel je in vrtel svoje bele oci. Fritz je bil besen zaradi neprimernega sprejema, zaradi ponižujoce kurirske naloge in zaradi smradu stare zarjavele vesoljske bojne ladje. V ušesih mu je še vedno zvonilo zaradi cvilecih zapornih vrat. »Žal mi je, da naju niso predstavili,« je med hitro hojo rekel kapitan Srecko. »Moje ime je kapitan Srecko.« Porocnica se mu je nasmehnila in rekla: »Porocnica Irene Detel, posebna spremljevalka in pilotka vesoljskega lovca Taygete, Tay01. Kaj nimate nobenega priimka?« Namerno je preslišal njeno vprašanje in rekel: »Lepo ime! Ampak se vam moram iskreno opraviciti, ker moja ladja ni v najboljšem stanju. Ce bi vedel, da bo z generalom priletela lepotica, bi takoj nagnal vso prisotno vojsko, da poriba vse tri palube,« je rekel kapitan Srecko in jo pogledal s svojim najbolj otožnim, modrookim pogledom. Zmedeno je povesila oci. Presenetil jo je, a njegovo laskanje ji je bilo všec. Rekla je: »O vas sem slišala zanimive zgodbe.« »Hm, tudi sam sem slišal zanimive zgodbe o sebi. Nekatere mi niso kaj prevec všec. No, nekatere pa sem sprožil kar sam. Sicer upam, da bova našla v kratkem kaj casa, da mi boste lahko zaupali zgodbe, ki ste jih slišali. Vsekakor mi morate potrditi še kakšno zgodbo o vas, ker o vas slišim same dobre reci.« »Mislim, da to ne bo tako hitro,« je tiho zamrmrala. Kapitan je našpicil ušesa, saj je vedel, da je zadeva nujna. A spraševal se je, kako nujna. »Da?« je vprašal. Odgovorila je tiho, da je komaj razumel. Bila je samo ena beseda: »Rastaban!« Korak mu je za trenutek zastal. Ker je spremenil ritem gibanja, je to zmedlo Almiusa, ki je hitel za njim. Spotaknil se je ob njegovo peto in izgubil ravnotežje. Zakrilil je z rokami in se prevrnil naprej. Med padcem se je zadel ob porocnico in naslednji trenutek sta se oba znašla na tleh. General Fritz ni niti trenil, brezobzirno je grabil naprej. Kapitan Srecko se je zaustavil in za trenutek zmedeno obstal. Hotel je pomagati vstati lepi ženi, a po drugi strani je bil gostitelj, ki se je moral držati svojega gosta. Potem se je odlocil za gosta in pohitel za njim. Almius se je dvignil in pomagal vstati še Irene. Malo sta si poravnala uniformi. Irene si je popravila še pricesko. Potem sta šepajoc stopila za generalom in kapitanom. Generalmajor Fritz je odlocno stopil skozi drsna vrata v štabno sobo. Nato je naredil še dva koraka do celnega, poveljniškega fotelja. Naslonil se je nanj, noge pa razkoracil. Za njim je vstopil še kapitan Srecko in obstal v enaki pozi ob prvem desnem fotelju. Generalmajor je besno udaril po gumbu za zaklepanje vhodnih vrat. »To je nezaslišano!« se je zadrl takoj, ko so se zaprla in se je zaslišal pisk, ki je opozarjal, da so zaklenjena. »V kakšnem groznem stanju je vaša vesoljska bojna ladja. Ne samo, da je zarjavel kup železa, tudi posadka je popolnoma razpušcena!« »Ce smem pripomniti …!« »Ne! Ne smete! Sicer to tako ni pomembno! Caka vas samomorilska naloga. Sam sem bil proti, da jo dodelijo vam. Ampak sedaj, ko vidim, to razpušceno rokomavharsko bando, sem tudi sam za. Cim prej se nam poberete izpred oci, tem bolje!« Segel je v žep oficirske suknje na desnem boku. Iz njega je izvlekel spominsko plošcico in jo zagnal cez mizo. Zadrsala je proti Srecku. Ker je bila prehitra, bi zdrsnila cez rob mize, vendar jo je kapitan prestregel. Fritz je še vedno govoril s povišanim glasom: »Tukaj so vsa navodila. Ko jih pregledate, jih je treba uniciti. Poleg vas jih smeta videti samo še prvi oficir in vodja eskadrilje vesoljskih lovcev. Jasno?!« »Jasno! Seveda je vse jasno. A kaj je cilj naloge? Naj ugibam, kaj je tako nujnega, da je generalštab poslal zelo visokega oficirja na mojo zarjavelo kišto z razpušceno rokomavharsko bando.« Generalmajor je pricel loviti sapo, kot riba na suhem in v obraz je postajal vedno bolj zaripel. A še preden je zmogel karkoli odvrniti, je Srecko rekel: »Rastaban! Prav gotovo!« Hans Fritz ga je zabodeno pogledal. Srecko je zadovoljno nadaljeval: »Drakonci so koncno splavili vesoljsko križarko Rastaban in sedaj pošiljate mene, mojo zarjavelo kišto in razpušceno rokomavharsko bando, da jo razsuje v zvezdni prah.« Generalov obraz je zacel dobivati vijolicno barvo. Izdavil je: »Vi! … Vi, prekleti, nesposobni, razuzdani … Vi! Kako? … Ali zdaj že vsi vedo za vse vojaške tajnosti?« Potem je odvihral do vrat, ki se niso odprla, saj so še vedno piskala, da so zaklenjena. Besno se je obrnil in še enkrat z vso mocjo udaril po stikalu na štabni mizi. Vrata so se –vuššš – odprla. Notri sta hotela vstopiti Irene in Almius, a ju je general odrinil. Irene je izgubila ravnotežje in znova padla. Sedaj je bil v dvomu Almius ali naj pobere porocnico ali naj pohiti za generalom. Tokrat je Srecko skocil k Irene in jo pomagal dvigniti s tal. Almius pa je koncno pohitel za generalom. Ko si je porocnica popravljala pricesko, je Srecko zaklical za generalom: »Prosim vas, da mi ne pozabite poslati grafitne masti za tecaje! Potem se vam bomo takoj pobrali izpred oci!« Kapitan Srecko je zamišljeno vrtel spominsko plošcico v roki. Sedel je v celnem, poveljniškem fotelju v štabni sobi. Ko so se vrata odprla, je dvignil pogled in rekel: »Almius, sedi. Nova naloga naju caka. Težka, nemogoca!« Prvi oficir je spet zavrtel svoje bele oci in sedel na desno stran v svoj fotelj. Ko se je namestil, sta vstopila še vodja eskadrilje vesoljskih lovcev, majorka Julija Timušenkova in vojaški ranocelnik, nadporocnik Arhivaman Tananarive, ki so mu vsi kratko rekli Arhi. Majorka je bila vedno kot iz škatlice in veliko je dala na vojaško etiketo. Srecko je pomisli, kako neznosna je bila prve mesece, ko mu je bila dodeljena. Potem so ji uspeli malo obrusiti najbolj ostre vogale. A še vedno se z njo ni bilo dobro šaliti. Videl je, da ga srepo gleda in vedel je, da je to zaradi njegove srajce s safirnimi kolibriji. Vendar se je na majorko vedno lahko zanesel. Obrnil se je k zdravniku in mu rekel: »To, o cemer bo sedaj govora, smemo slišati le mi trije. Ti pa si moraš zatisniti ušesa z rokama in mižati, da ne boš nic slišal in videl. Jasno?« Moški so se zasmejali, le Julia je ostala resna in v narejenem obupu pogledala pod strop in zavrtela oci. Vedela je, da je kapitan Srecko najbolj neformalen oficir v vesoljski floti Federacije Gostosevcev. A se je na to stežka privadila. Sedaj, ko je bila že nekaj mesecev na krovu stare vesoljske križarke Jantare, ji je to bilo vedno bolj všec. Posebej potem, ko je spoznala njegovo nesporno avtoriteto nad podrejenimi in njegove voditeljske kvalitete. Prav tako je videla, da je odlicen poveljnik z neverjetnimi in duhovitimi odlocitvami. Kapitan Srecko je odložil vojaško suknjo na naslon poveljniškega fotelja in njegova srajca je zažarela v blešcecih barvah. Ko je sedel, so sedli še ostali. Porinil je spominsko plošcico v režo. Nad mizo se je oblikovala tridimenzionalna hologramska slika admirala gostosevske flote. »Sam admiral Antonio Markus, zadeva je resnicno nujna in posebna!« je zamrmral Arhi. Gledal je skozi priprte veke, z rokama pa si je le rahlo zatiskal ušesa. Seveda bi mu to ne bilo potrebno, saj je vedel, da se kapitan šali. Vendar je užival v drobnih neumnostih, ki sta se jih pogosto šla oba prijatelja. Kapitan Srecko je bil njegov prijatelj še iz otroških let. Kasneje se je njuna pot razšla, a sta se po cudnem nakljucju že pred leti znašla na Jantari. Tistikrat je bila vesoljska bojna lepotica še vsa blešceca. »Zadeva je strogo zaupna,« je rekel admiralov hologram. »Informacijo je zato prinesel poseben odposlanec. Po sprejetju informacije, je treba spominsko kocko uniciti.« »Klasika!« si je mislil prvi oficir Nierere. »Naj gre v rit admiral, vsa flota in ta prekleti Rastaban! Prav zdaj so ga splovili, ko sem imel zagotovljene tri mesece dopusta.« Potrkaval je s prsti po mizi, kar je zmotilo Julijo in ošinila ga je s strogim pogledom. Prenehal je, potem je roko potisnil pod mizo in jo položil na svoje stegno. Nagnil se je nazaj in zaprl oci. Nekako se je vdal v usodo in ga stvar ni vec zanimala. Poizkusil se je izklopiti in uspel je, da je postal admiralov glas le hrup v ozadju. Zazrl se je v kapitana in prouceval njegov obraz. Potem je opazoval Julijo in na koncu še 'dohtarja'. Sploh ni vec vedel, kaj hologram govori. Iz razmišljanja ga je iztrgal kapitanov glas. »Torej, videli in slišali ste, kar je bilo potrebno. Na kratko povedano, zagnati se moramo za Rastabanom in ga sesuti. Kako in zakaj in kar je najbolj pomembno, s cim, pa niso povedali. Znajdite se, je bilo receno med vrsticami.« Vsi so kimali in strmeli predse. Potem je Srecko izvlekel spominsko plošcico in jo zagnal cez mizo Nierereju. »Saj bi jo moral uniciti. A ker si vse skupaj prespal, ti jo podarjam, da jo še enkrat pregledaš. Potem pa jo zaradi mene lahko uporabiš za obesek na svoji verižici, poleg 'pasje znamke'.« Zdravnik in Julija sta se zasmejala. Nierere je zardel, a se to zaradi njegove crne kože skoraj ni opazilo. 'Pasja znamka' je bila njegova identifikacijska vojaška plošcica. Potem je dvignil pogled in rekel: »Prekleto! Saj ste vsi krvavi pod kožo kot jaz! Tri mesece, tri jebene mesece dopusta so mi speljali. Ker so na oni strani Orionovega kraka, deset tisoc svetlobnih let dalec, v neki napol podrti ladjedelnici splavili kup prekletega železa, ki sliši na ime Rastaban. Zdaj pa naj mi nosimo glavo naprodaj v tej neskoncni vesoljski vojni. Potem mi pa že lahko oprostite, ce ne poslušam prav posebej zbrano, kaj velika živina naklada.« Za trenutek je nastala tišina, potem so se oni trije zasmejali in nekaj trenutkov kasneje, se je tudi Nierere smejal z njimi. »Ce bi ne bilo kapitana Srecka, bi v tem trenutku izstopil,« si je med smehom mislil prvi oficir. A vedel je, da bi tega ne bilo mogoce narediti. ***** Naslednjih pet dni je bila na vesoljski bojni ladji Jantara prava norišnica. Pri tem je najbolj trpel prav prvi oficir Nierere. Njemu je bilo zaupano, da uredi vse zaloge, dopolni oborožitev, strelivo in energente ter spravi vojsko v red. Ves cas je preklinjal vesoljsko križarko Rastaban in kar naprej vsem razlagal, da so ga oropali za tri jebene mesece dopusta. Vendar je kljub temu svoje delo dobro opravljal. ***** Kapitan Srecko je zaprl vrata štabne sobe. Hrup s hodnika je potihnil in le brnenje ventilatorjev elektronskih naprav v sobi je motilo tišino. Prvi inženir stroja ali 'tehmojster' in glavni racunalnicar ali 'heker' sta sedela za poveljniško mizo. Julija, vodja lovske eskadrile, jim je kazala hrbet in proucevala grafe na zaslonu. Ko so se vrata zaprla, se je obrnila in se nasmehnila kapitanu. Nato je salutirala. To sta naredila tudi tehmojster Engelbert Albuis in heker Jose Pendadrillo. Ampak sta pozdravila kar sede in si prislužila oster pogled 'šefice' Julije Timušenko. Kot pilotka bojnega colna je imela še 'letalski' nadimek Volkulja. Vojska je kapitana Srecka ljubkovalno na kratko imenovala 'šef'. Srecko jim ni salutiral nazaj, le zamahnil je z roko v nedolocen pozdrav. Te vojaške formalnosti so ga zelo motile. Neposredni pristop je bil všec njegovi posadki, nadrejenim pa nikakor, saj so menili, da je to pomanjkanje vojaške discipline. Še preden je sedel, je vprašal: »Heker, si pogledal?« »Kakor ste rekli, šef,« je odvrnil Jose. Nagnil se je naprej in s prsti pohitel po tipkovnici. To je pocel tako hitro, da se je zdelo, da prstov sploh nima. »Evo, to je Rastaban!« Nad mizo se je prikazala tridimenzionalna slika blešcece vesoljske križarke Rastaban, ponos Unije Draconis ter strah in trepet Federacije Gostosevcev. Pocasi se je vrtela, da jo je bilo mogoce videti z vseh strani. »Uh, kul!« je rekel tehmojster Engelbert in si pogladil na krtacko ostrižene lase, pobarvane na vijolicno. »Pravzaprav, prevec kul!« »Drži!« je rekel kapitan Srecko. Jose je spet z vso hitrostjo tipkal in hologram križarke je razpadel na posamezne dele. Potem je rekel: »Vesoljska križarka Rastaban ima posadko vsaj 150 ljudi in še toliko androbotov. V sestavu je 20 lovcev, 2 posebni plovili za izvidništvo in 1 servisno plovilo. Poleg tega je oborožena še z vecsmernim laserskim topom tretje generacije in z vesoljskimi torpedi vsaj petih razlicnih vrst, ter verjetno še s cim, cesar nismo uspeli izvohati.« Oglasila se je Julija: »Rastaban je resnicni izziv za nas. Jantara je stara vesoljska bojna ladja. Na mnogih mestih je material na skrajni meji utrujenosti, zakrpan zaradi številnih mikrometeoritskih lukenj in bojnih projektilov. Naša posadka šteje 54 mož in 30 androbotov, imamo 7 lovcev, 2 splošni in vecnamenski plovili, slabo umerjen vecsmerni laserski top prve generacije ter le eno vrsto vesoljskega torpeda, ki ga lahko odkrije vsak otrok z malo bolj sofisticirano elektronsko opremo.« Nastopila je tišina, potem se je kapitan obrnil k Engelbertu: »Tehmojster, zanima me pogon.« »Pogon je prakticno na spodnji meji iztrošenosti …,« je ta zacel, a ga je kapitan nestrpno prekinil: »Saj vem, v kakšnem stanju je naš pogon. Zanima me Rastabanov pogon!« »A, ja!« je rekel tehmojster Engelbert. »Uh … Kaj naj recem, ni, da ni! Oziroma, je, kar je!« »Ne nakladaj!« je mrzlo in sovražno rekla Julija. »No … pogon je fuzijski pogon D«He3, torej devterij in helij tri, in lahko doseže 0,088c ali okrog 8,8 odstotka hitrosti svetlobe. Naš je zgarani katalizatorski fuzijski pogon D-D, torej devterij in devterij in lahko dosežemo 0,068c ali okrog 6,8 odstotka hitrosti svetlobe. Torej so od nas hitrejši za faktor 1,294 ali skoraj za eno tretjino. Teoreticno! Toda naši solenoidni magneti so že precej iztrošeni in tako je naš izkoristek mogoce 85 %, kar pomeni, da lahko dosežemo le 0,058c in tako so od nas hitrejši za faktor 1,517, kar je za polovico vecja hitrost.« »Kaj imata sploh kakšno dobro novico zame?« je vprašal kapitan. Nastopil je trenutek tišine, potem se je oglasil tehmojster Englebert: »No, mogoce je dobra ta. Vsi veste, da so nam pred mesecem dni namestili nova Bussardova magnetna jadra, ki nam omogocajo, da ucinkovito zavremo.« »Imamo torej nove in boljše zavore,« se je posmehnil heker Jose. »Prakticno receno, ja!« je odvrnil tehmojster. »In kolikor mi je znano, smo vsaj tukaj v tehnološki prednosti.« »Kaj nam bo to koristilo? Ce nas bo Rastaban gonil pred seboj, bomo hitreje zavrli in mu po rakovo pobegnili nazaj, ali kaj?« je rekel heker. »No … mogoce,« je rekel tehmojster. Kapitan je zamahnil z roko, naj utihneta in pogledal proti Juliji. »Majorka, kaj praviš?« »Mislim, da so naši lovci, glede na razpoložljive podatke, okretnejši od njihovih in bolje oboroženi. Vendar je število sedem proti dvajset. Kar pomembna prednost, številcna. Kolikor mi je znano, je naš oklep debelejši, mocnejši in kvalitetnejši. Mogoce je prednost tudi v uporabi svetlobnih jader, ki jih Rastaban sploh nima. V bližini zvezd je soncni veter precej mocan in naše svetlobno jadro lahko prispeva dodatnih 0,03c. Ce torej seštejemo 0,058c in 0,03c, dobimo 0,088c, kar pa je Rastabanova najvecja hitrost. Menim tudi, da imajo še neizkušeno in neuigrano posadko. Prav tako tudi dvomim, da njihov pogon doseže opisano hitrost, saj je še nov in neutecen. Bolj me skrbi naša oborožitev. Nimamo resnih torpedov in imamo slabši laserski top.« Vzdihnila je in zaskrbljeno pogledala kapitana. Heker in tehmojster sta zrla predse. Potem je Srecko z roko plosko udaril po mizi. Zdrznili so se in ga prestrašeno pogledali. »Oh! Torej ni nobenih težav. Skocimo cez pol galakticnega kraka Orion Rastabanu pred nos, namerimo naš top in izstrelimo torpeda vanj ter ga sesujemo. To ni problem, saj imamo odlicna magnetna jadra, torej izvrstne zavore in se lahko prakticno takoj ustavimo pred njegovim nosom. Seveda, ce se nam prej zaradi starosti ne sesuje lastna ladja pod nogami!« »Ja, tako nekako!« je zastokal tehmojster. »Prekleto sranje!« je zasikal kapitan Srecko. »Saj me ne klicejo zaman 'kapitan Srecko'.« Spet je nastopila tišina v poveljniški sobi. »Ampak tole ostane med nami! Naj nobeden med vami ne širi slabih vesti med astro«vojsko,« je rekel cez cas in vstal. Tudi heker in tehmojster sta se skobacala na noge. Julija, ki je ves cas stala, se je postavila v strumno vojaško držo. Kapitan je z naglim korakom stopil do vrat, ki so se – vuššš – odprla in v sobo je privrel hrup iz ladijskega hodnika. Srecko se je obrnil in rekel: »Uradno je Jantara enakovredna Rastabanu. Le malce starejša je, ampak okretnejša. Jasno?« »Jasno!« so vsi trije strumno odgovorili. Potem je kapitan Srecko zaskrbljeno stopil na hodnik. Kljub vsemu je bila v eni izmed pošiljk kilogramska plocevinka z grafitno mastjo za vratne tecaje. Na prvi pogled je bila videti kot povsem obicajna plocevinka. Le okrog in okrog je nekdo s prozornim lepilnim trakom nalepil trak papirja, na katerem je pisalo: »Srecko, kapitan, pojdi se solit!« Eden izmed vojakov je neodprto plocevinko s trakom še toplo prinesel Srecku v kapitansko kajuto. Srecko je skrbno prebral napis in se zacel krohotati: »V komandi imajo nekateri kljub vsemu še smisel za humor. To mi daje upanje, res mi daje upanje …« Skrbno je odlepil trak in vrnil plocevinko vojaku. »Poskrbi, da glavna zaporna vrata ne bodo vec škripala. Pravzaprav, daj vse skupaj tehmojstru, on bo že vedel, kako in kaj. Ja, pa nikar ne pozabi zavesti tovora v podatkovno bazo!« Ta je še posebej strumno salutiral, saj je vedel, da kapitan sovraži formalnosti: »Kakor ukažete, kapitan! Je že zavedeno in popisano! Skladno s predpisi!« Kapitan Srecko se je nakremžil. »Že prav vojak, že prav! Prosto!« Oni se je muzajoc izmuznil na hodnik. »Kakšen fris! Naš kapitan je pa res sila!« si je veselo mislil. Kapitan Srecko je ta trak kasneje skrbno nalepil na steno štabne sobe prav nad svojim poveljniškim sedežem. To je bilo tisti dan, ko je bilo odloceno, da bo Jantara izplula na svojo legendarno pustolovšcino. Odstopil je korak nazaj in ocenjeval, ce ga je res vodoravno nalepil. Malo je visel v desno, a je bil zadovoljen. Zdelo se mu je, da na levi strani lepilni trak ne drži najbolje. Stopil je korak naprej in ga s palcem še enkrat cvrsto pritisnil na steno. Z nohtom ga je polikal na robovih in sedaj je bil preprican, da je vse v najlepšem redu. Poleg traku so bile na steno nalepljeni ali kako drugace pritrjeni razlicni predmeti. Sredino je tvoril star kovanec še iz tistih casov, ko je cloveštvo uporabljalo dejanski denar za placevanje. Na njem je bil upodobljen sejalec, ki seje zvezde. Pod njim je visela na stari scefrani vrvici posušena zajcja taca. Pomislil je, da bi vrvico moral zamenjati. Vzdihnil je, saj se je zavedal, da tega ne bo storil prej, dokler zajcja taca ne bo dokoncno padla na tla. A potem bo verjetno padla tudi Jantara. Tam je bila nalepljena stara božicna razglednica, fotografija, ki je kazala podkev, štiriperesno deteljico in pujska, ki je bil nekoc rožnat. Vse je bilo tako staro, da so barve pod svetlobo sobnih svetilk že cisto obledele. Tudi motiv je bil tako obledel, da se je še komaj razbralo, kaj je na razglednici upodobljeno. Ob njej je bil z vakuumskim cepkom pritrjen majhen digitalni prikazovalnik. Na njem so se nekoc izmenjavale slike njegovih otrok iz vseh treh zakonov. A že nekaj casa je kazal samo crn kvadratek. »Moral bi mu zamenjati baterije!« je pomislil in spet vzdihnil. Baterij že nekaj casa ni bilo mogoce dobiti, saj so sodobni stroji dobivali svojo energijo na drugacen nacin. »Morda na kakšnem bolšjaku. Tam bi se še dale dobiti,« je pomislil. Lahko bi prikazovalnik zamenjal za sodobnejšega, a potem bi vse izgubilo svoj car. Pa tudi bolšjak z nikel«kadmijevimi baterijami je bil oddaljen prevec svetlobnih let vstran. Iz zamišljenosti so ga zdramila vrata, ki so se –vuššš– odprla in skoznje je stopila 'šefica' Julija, vodja lovske eskadrilje. Obrnil se je k njej in rekel: »Poglej, kaj so mi poslali iz poveljstva.« Pokazal je na listek. S tem ji je preprecil, da bi salutirala ali celo izrekla kaj v strogem, formalnem vojaškem postopku. Od zacetka jo je to jezilo, sedaj pa niti ne prevec. Nekako se je vdala v usodo. Ošinila ga je s pogledom in trdo obstala. »Nezaslišano!« je zašepetala. »Ne, res!« je rekel Srecko. »Bilo je nalepljeno na plocevinki z grafitno mastjo za vratne tecaje.« »Saj to je …« je razburjeno rekla. »Nezaslišano!« jo je dopolnil Srecko. Stopil je do njenega fotelja in ji ga galantno odmaknil od mize. Zmedeno ga je pogledala. Še vedno ni vedela kdaj misli resno in kdaj se šali. »Hvala!« je rekla in sedla. Med tem so se odprla vrata in v štabno sobo so vstopili še tehmojster, provianter in heker. Nekaj trenutkov za njimi pa še prvi oficir in ceremoniar. »Smo vsi?« je vprašal Srecko. »Da, vsi smo!« je potrdila Julija. »Prav!« je pokimal Srecko in se zavalil v svoj poveljniški fotelj. »So še kakšni zadržki?« je vprašal in pogledal proti provianterju. »Imaš vse kante na krovu?« »Imam, polni smo do strehe. Cesar pa niso dostavili, pac nimamo. A nic pomembnega nam ne manjka. Hrane je za tri mesece, ob varcevanju tretje stopnje pa tudi za vse leto.« »Posadka?« je vprašal Srecko. Ceremoniar je rekel: »Od 54 clanov posadke upraviceno manjkajo trije. Podporocnik Andrej Brodnik je s svojim lovcem Jan06 na popravilu. Tudi bojni coln Astropa je v popravilu na Amberju. Dela spremlja nadporocnica Selma Yamanyi. Prvi pilot lovca Jan05 je odsoten zaradi smrti v družini, a smo dobili nadomestnega, drugega pilota. Trije so v bolnišnici na krovu, nic resnega. Tako šteje ta trenutek posadka 52 ljudi, bojno sposobnih je 49 ljudi, torej je indeks sposobnosti 0,907. Sicer smo v dobri kondiciji in operativni. Androboti so prakticno 100% operativni. Nekaj je manjših krcev, a vse v mejah obvladljivega. Skratka, obicajno!« »Astro-karte, obvešcevalni podatki, gravitacijske meritve, magnetogrami?« je zdrdral Srecko in se obrnil k hekerju. Heker je pokimal: »Kakor vedno pravi Engelbert: ni, da ni, oziroma, je kar je.« Ne da bi ga kapitan kaj vprašal, se je oglasil še tehmojster: »Na krovu imamo, kot je že bilo receno, samo bojni coln Alcyone, Astropa je v popravilu. Z njo je v popravilu še bojni lovec Jan06. Popravilo obeh plovil bo trajalo še vsaj 30 dni in ni možnosti, da bi jih dobili nazaj kaj prej. Zahtevki za nadomestna plovila so bili zavrnjeni. Sicer so vsi sistemi operativni in delujejo, oprema v mejah normale. Smo kul za odriv.« Srecko je nejevoljno vzdihnil. »Lepo! Saj vem, da nam bo pogon zdaj ali pa malo kasneje škripnil, vem, da robote popravljamo kot po tekocem traku, tudi ladijska lupina še komaj drži skupaj. A ker ste se potrudili kot vedno, mislim, da lahko in moram izreci – izplujmo!« »Izplujmo!« so potrdili vsi prisotni. »Prav,« je rekel Srecko in vstal. Stopil je do vrat na drugi strani štabne sobe in stopil na poveljniški most. Nagnetli so se za njim. Zastal je za trenutek in se jim zazrl v oci. Potem je s pogledom zaokrožil po mostu. Na eni strani je sedel navigator, na drugi oficir poveljniškega mosta, pred njim je bila glavna pilotka Jasmin Beyonce, na drugi strani pomožni pilot, ob njem oficirka lokatorja frekvenc Samsam Leffu, imenovana 'uharica'. Stopil je do svojega poveljniškega sedeža in sedel vanj. »Pripravljeni!« je vprašal. »Da, kapitan Srecko!« so pritrdili prisotni. »Pilotka, odrinimo torej!« Seveda ves postopek ni tako eleganten, kot je to videti v filmu. Vesoljska križarka Jantara v bližini sonca najprej razvije solarno jadro. Ker je premer jadra nekaj deset kilometrov, je potrebno obvestiti vojaški vesoljski center na Electri Sekundus. To za seboj povlece cel hrib birokratske krame in skoraj preobremeni ves planetarni informacijski sistem. Racunalniki obdelajo vse trajektorije vseh plovil v sekajocih orbitah. Preusmeriti je treba kar nekaj satelitov, avtomatskih sond in plovil, ki jih še vodi cloveška roka. A Jasmin Beyonce je bila izkušena pilotka. Pravzaprav je upravljala z Jantaro že vec kot deset let in je bila tretji pilot od njene splavitve. Ob kapitanovem ukazu je bila vecina predpriprav že za njo. Ko je odtipkala ustrezen ukaz v ladijski racunalnik, ga je Jantara potrdila s kratkim sporocilom: »Potrjujem ukaz: odrinimo! Razvijam solarno jadro. Sistemi operativni, delujejo normalno. Status: zeleno!« V vseh prostorih so se prižgale zelene LED diode, ki so oznanile, da je Janatara v gibanju in na poti v vesolje. »Sledilna video sonda izstreljena. Prikaz na zaslonu – zdaj,« je javila Jantara. Na monitorjih so spremljali graficni prikaz izstrelitve video sonde. Ta bo vso pot krožila v orbiti nad križarko in snemala njeno zunanjost z razdalje vec sto kilometrov. Kamere, namešcene na plašcu vesoljske križarke, so prikazovale izstrelitev rakete, ki je v velikem spiralnem loku za seboj vlekla jadrovino iz ogljikovih nanocevk debelo le nekaj mikronov in razpirala tanke oporne palice. Na ogljikovo osnovo je naparjena kovina, v katero se lovijo atomi soncnega vetra. Ko raketa zakljuci poln krog, se jadro stakne v velik krožni sistem, ki je še najbolj podoben pajcevinasti mreži pajka križevca. Ves postopek traja kakšnih dvajset minut in v tem casu se Jantara prakticno ne premakne niti za centimeter. A bolj, ko se mreža razpre, vec soncnega vetra se ujame v solarno jadro. Skupni pritisk atomov se pocasi povecuje in na neki tocki njihova sila premaga gravitacijski privlek planeta Amber. V tistem trenutku zadrhtijo merilniki hitrosti in se pricnejo oddaljevati od števke nic. Ko je raketa naredila polni krog, se je odpela in vrnila v svoje ležišce. Tehniki so jo že cakali in jo zaceli pripravljati na naslednji start. Jasmin je zadovoljno prikimala, ko se je postopek razvitja jadra uspešno zakljucil. »Šef, na poti smo!« je veselo rekla. »Prav! Je še kaj problematicnega?« je vprašal Srecko. »Pravzaprav ne! Sedaj moramo samo pocakati, da zajadramo okrog jovijalnega Zeusa, ta nas zaluca nazaj proti našemu soncku, zlatorumeni Electri. Ta nas prijazno zaluca nazaj proti Zeusu, razvijemo še enkrat jadra, znova okrog plinastega velikana in potem …« je rekla Jasmin. »Skocimo na glavo … Kam, moj dragi Peta, veliko oko?« je vprašal Srecko in se zavrtel na poveljniškem sedežu v smeri proti navigatorju na drugi strani poveljniškega mostu. »Ce držijo obvešcevalni podatki, ki ste mi jih dostavili, bomo iz crvine izleteli nekje v bližini Bruisove zvezde, NGC4332, e, bolj ali manj!« je rekel rdecelasi Petar Petrovic Karambeg, ki so ga vsi klicali Peta. »Mislim, da bo šlo, ce le naletimo na magnetni špaget,« je zamišljeno rekel Vokko, oficir poveljniškega mosta. Njegova naloga je bila, da je spremljal Lagrangejeve graviceste in preplete magnetnih silnic, ki so nastajale ob izbruhih na Electri. Ob doloceni hitrosti ladje in pravilnem položaju magnetnih silnic, ki jim pravijo magnetni špageti, se ustvarijo ustrezni pogoji, ki omogocijo odpiranje crvine skozi tkanje vesolja. Vesoljska ladja mora v crvino zapluti pod dolocenim kotom, da jo sila spojene vesoljske membrane pravilno porine skozi poc na drugo stran vesolja. Vendar je pri vsakem skoku v igri veliko število neznank, ki jih racunalniki na krovu le s težavo prebavijo. Marsikdaj se vesoljska ladja izcrvi nevarno blizu zvezdi in kar nekajkrat se je zgodilo, da je zvezda kakšno ladjo tudi pogoltnila. »Kaj jih ni zadosti?« je vprašal Srecko. »Niti ne! Prav zdaj na vidni strani sonca Electre ni nobene soncne pege. Na drugi strani sta dve ali tri. Sonce je trenutno v spodnjem ciklusu, do vrhunca mu manjka še osem let,« je rekel Vokko Nolan. »Upajmo torej, da se skuha boljša pega, ko se bomo drugic zavihteli naokrog Zeusa,« je lakonicno rekel kapitan. Dvignil se je in rekel: »Porocajte mi, ce se kaj spremeni!« »Da, kapitan,« so se v zboru oglasili. »Almius! Evo, prepušcam ti most,« je veselo nasmejan rekel proti prvemu oficirju, ki je še vedno stal. Nierere je po svoji navadi zavil z ocmi. Upal je, da ga bo Srecko za nekaj casa odpustil, saj je imel za seboj petdnevne priprave in je v tem casu malo spal. Zastokal je: »Imej malo srca, zadnje case nisem skoraj nic spal.« Srecko se je spet zasmejal: »Prav! Vokk, most je tvoj!« »Da, kapitan! Hvala, kapitan!« je rekel Nolan, oficir mosta. Srecko je Nierereja objel okrog ramen in skupaj sta stopila v štabno sobo in nato na hodnik. »He, sem te spet,« je veselo rekel Srecko. »Saj vem, da si bil priden kot mravljica v zadnjem casu. Kljub temu, da so ti vzeli dopust.« »Prekleto,« je rekel prvi oficir. »Saj ne vem, zakaj se sploh pojamo sem in tja po tej crnini. Ne vem, komu vse to koristi. Gradimo velike ladje za globoko vesolje, igramo se z Unijo Draconis kot macka z mišjo …« »Ali pa se Unija igra z nami kot miš z macko …« »Tudi lahko!« je rekel Almius. Zmignil je z rameni. »Kakor koli že … Vsekakor ne vem vec, kdo koga lovi za rep. Mogoce se kar sami lovimo sem in tja po vesolju. Kaj jim bo vse skupaj? Narazen smo deset tisoc svetlobnih let. Vsak na svoji strani Orinovega kraka. Skacemo cez Orinov preval kot kakšen mišji kenguru. Vse svoje sile porabimo za gradnjo vse bolj bizarnih bojnih križark. Pocasi imam vsega dovolj.« »Ocitno res potrebuješ dopust,« je razumevajoce rekel Srecko. »A vse je politika. Sama politika. Cemu služi, ne vem in se tudi ne sprašujem vec. Samo še cakam, da me upokojijo. Tako pac izpolnjujem ukaze. Ce recejo, da moram skociti direktno v kakšno zvezdo, bom pac skocil. Seveda sam, posadko in tebe, moj dragi Almius, prej izkrcam.« Prvi oficir je zastal in se zazrl v svojega poveljnika. Potem je rekel, kakor, da se je predramil: »E, hm … Tukaj je moja kajuta. Grem spat. Res sem utrujen!« »Prav. Dobro se odpocij! Do obrata pri Zeusu potrebujemo dva dni. Toliko casa ti dam.« »Hvala, Srecko!« »V redu, je že prav. Saj veš, da te pri flipanju skozi crvino potrebujem cilega in zdravega.« Obrat okrog Zeusa je potekal po šolsko. Solarno jadro jih je pripeljalo v bližnjo orbito plinastega velikana. Jantara je s svojimi racunalniki brezhibno zvila in zložila jadro. Med potjo je nastalo nekaj drobnih luknjic, ki so jih naredili asteroidi. A te niso predstavljale težavo za credo nanobotov, ki so takoj zaceli popravilo. Ko bodo jadro znova potrebovali, bodo vse luknje zakrpane. Zeus jih je ujel s svojim silnim gravitacijskim privlekom. Vendar je bila Janatarina hitrost dovolj velika, da zavijejo okrog njega po hiperbolicni trajektoriji in s tem pridobijo še nekaj pospeška. Gravitacijska praca, ki jo ustvari planet, jih je zalucala z vecjo hitrostjo spet nazaj proti soncu Electri. Notranja dejavnost plinastega velikana je povzrocala motnje v razlicnih valovnih dolžinah, zato je bilo delovanje naprav oteženo. Ko so zavili za velikana, so za nekaj minut izgubili tudi druge povezave z Amberjem. Vendar je vse potekalo brez težav. Zdaj so z vecjo hitrostjo strmoglavili proti centru osoncja do sonca Electre. Da se posadka ne bi prevec razpustila, je Srecko zaukazal generalno pospravljanje. Casa jim je dal do obrata okrog sonca, ker bodo odvecne stvari in smeti odvrgli nanj, kjer bodo v trenutku izparele. To je pomenilo nekaj vec kot en dan. Komaj so pomolili kljun vesoljske križarke izza Zeusa, se je v kapitanovi kajuti oglasil komunikacijski monitor. Bil je špagetar. »Da? Kaj se dogaja?« je vprašal Srecko in z dlanjo udaril po gumbu za odprtje komunikacije. »Kapitan, mislim, da …« »O, vidim, da si si lase pobarval na rožnato. Zanimiva barva, Vokko!« je rekel prešerno Srecko. Barvanje las z razlicnimi barvami vsak ali vsak drugi dan, je bila že nekaj casa navada na Jantari. Posadka je na ta nacin razbijala monotonijo potovanja. Prav tako so, po kapitanovem zgledu, nosili razlicna oblacila v skladu z barvo svojih las. Zdaj, ko so se oddaljili od Amberja in vesoljske admiralitete, so to poceli še z vecjim veseljem in bolj zavzeto. Med njimi je bilo nekaj izjem, a stalno je nosila uniformo po predpisih le vodja eskadrilje lovcev Julija Timušenko. Oficir poveljniškega mosta, ki je bil obenem še tehnik za magnetizem in gravitacijo, je navdušeno pogladil svojo pricesko. »Super, ne! To barvo sem zadnjic našel v drogeriji v Heriklanumu. Sem šel po ulici od plaže proti tržnici in zagledam v izložbi drogerije to pink barvo. Bila je res kul, nekaj posebnega. Tako sem jo prihranil za današnjo priložnost,« je pricel navdušeno razlagati špagetar. »In posebna priložnost jeee …?« je zategnil vprašanje Srecko. V Vokkovih uceh je uplahnil žar navdušenja. Požrl je slino in rekel: »Oh, to … Pega! Na Electri je pega na naši strani. Ko bomo drugic sfrcali mimo, bo nastal lep magnetni špaget. Ce se bo razvijala tako, kot je to zdaj videti, bo kar velika, še prevec velika za naše potrebe. Mislim, da nam ne bo treba še enkrat razviti jadra, ce bo šlo tako naprej. Bosta oba gravitacijska lucaja popolnoma dovolj za vse skupaj. No, ko bomo pri soncu, bom že lahko natancno povedal, koliko gigateslov bo vse skupaj merilo.« »Hvala ti, prijatelj moj. Vzamem na znanje. Ko boš bolj natancno izracunal, se mi javi. Zmenjeno!« »Zmenjeno, šef!« Ekran se je zatemnil. Kapitan Srecko je sedel za racunalnik. K sebi je potegnil tipkovnico. To je vedno storil, ko je želel urediti kaj zaupnejšega ali vojaško tajnega. Glasovni ukazi so bili obicajno prevec glasni in tudi Jantara je imela ušesa. Poleg obicajnih programskih vohunov so bile zagotovo na ladji še zvocne, toplotne in kdo ve kakšne stenice. Nekaj so jih posejali njegovi nadrejeni, nekaj jih je šlo na rovaš vojaške obvešcevalne službe in še kakšna na racun Unijske državne varnosti. Mogoce je bila še kje kakšna iz nasprotnikovega arzenala. Tu in tam sta jih heker ali tehmojster odkrila. A to je bila vecna borba, saj je bilo jasno, da je med nanoboti 'pleme', ki vedno znova gradi, popravlja in nastavlja nove stenice. Tudi astrobota je bilo mogoce programirati tako, da je vohunil. Ko je prenašal ukaze preko tipkovnice, je bil preprican, da sta oba hekerja dovolj dobro ocistila racunalniške programe Jantare in nastavila dovolj varovalnih zidov, protivohunskih ali nadzornih programov. Jose Pendadrillo je služil skoraj štiri leta in se mu je vojaški rok iztekal. Bil je prostovoljec. Saj drugo mu tako ali tako ni preostalo, ko so ga dobili s prsti v vladnih spominskih bankah. Mozoljasti mladenic je prebil vse ovire. Ali zapor ali vesoljska križarka! Tako se je odlocil za služenje vojašcine. Srecko se je nasmehnil. Spomnil se je, da je moral uporabiti vsa znanstva, da ga je dobil k sebi na ladjo. Admiral Antonio Markus se je še sedaj malce kujal, ko je beseda nanesla na ladijskega racunalnicarja, saj mu ga je speljal izpred nosa. Vtipkal je gesla in zacel brskati vse, kar je mogel v ladijskih in unijskih podatkovnih bankah najti o poveljniku Rastabana Valerianu Kerkorianu. Predstavljena je bila blešceca vojaška kariera pravega vojaškega lisjaka. Poskusil je razumeti njegov nacin razmišljanja. Podatki so bili skopi, a zelo zgovorni za novinarje. Ali drugace, bili so neuporabni. »Prevec blešcece, prevec jasno in odprto, prevec polikano,« si je mrmral v brado. A preden je mogel najti kaj vec, je spet zagodrnjal komunikator. Na ekranu se je zarisal obraz Samsam Leffu, oficirke za komunikacije. »Šef, pomembno sporocilo za vas.« »Prav, preveži,« je raztreseno rekel. »Prav, šef!« je rekla Samsam in preklopila. Upala je, da bo kapitan videl njeno modro pricesko in živo rumeno srajco z zelenim ovratnikom. Zato je le razocarano skomignila z rameni, ko se ni zmenil zanjo. »Kapitan Srecko. Tukaj porocnica Irene Detel z lovca Taygete, Tay01,« je zadonelo iz zvocnika. Slike na ekranu ni bilo. Pravzaprav je nekaj šumelo in prasketalo. Slika se je za trenutek pojavila, zamigljala in izginila, poblisnila in potem je nastala migotajoca megla. »Kaj za vraga,« je polglasno vzkliknil Srecko. Iz zvocnika se je zaslišal neznosen, a kratek pisk in slika je bila spet na monitorju. »Se slišimo. Kapitan Srecko, Jantara, javite se!« »Ma ja, slišimo se! Kaj ...« »Halo, Jantara, porocnica Irene Detel se javlja na dolžnost. Tukaj lovec Tay01, Irene Detel.« »Irene, slišim vas. Upam, da me vidite ...« Spet je nekaj zapokljalo v zvocniku in potem so se porocnici raztegnila usta v nasmeh. »Vidim vas, kapitan Srecko. Javljam se na dolžnost.« »Kakšno dolžnost neki?« se je namršcil Srecko. »Ali vas niso obvestili, da so ugodili vaši zahtevi in pošiljajo lovca z nosilke Taygete?« je preseneceno dvignila obrvi Irene. »Ne, prvic slišim!« »Kako? Mene so obvestili, da me cakate v orbiti, da se vam pridružim. Sem se prostovoljno javila namesto vašega lovca Jan06, ki je v popravilu.« Kapitan Srecko je skomignil z rameni. »To bo malo težko. Mi smo izpluli pred dvema dnevoma in smo že frcnili mimo Zeusa. Zdaj strmoglavljamo proti Electri, smo na prvi tretjini.« »Uh,« je rekla razocarano Irene. »Ne vem, kaj je narobe. Res sem pošteno pritiskala, saj je moja zahteva kar naprej kje zastala. Tako ne vem, kdo ni opravil svojega dela.« Srecko se je nasmejal: »Meni pa je popolnoma jasno, kje se je zataknilo. Vendar, žal, ne bo šlo. Kdaj drugic.« Videl je, kako zadržuje jezo in se ji nabirajo solze nemoci. Tako je njen obraz dobil doloceno milino, ki mu je segla v srce. Saj je vedel, da so na delu njegovi moški hormoni, zaradi katerih je bil na slabem glasu in so se o njem širile vse mogoce govorice. A pomagati si ni mogel. Ko je iztegnila roko, da bi prekinila povezavo, je zaklical: »Irene, trenutek! Morda imam rešitev za problem.« »Ja?« je rekla, a roko je še vedno držala tako, da bi lahko vsak trenutek prekinila povezavo. »Ja! Samo malo, da se posvetujem s hekerjem in špagetarjem,« je rekel s prepricevalnim glasom. »Prav, bom pocakala.« Spustila je roko s tipke. Srecko je odtipkal klicni številki Joseja in Vokka. Nekaj sekund kasneje sta bila na njegovem monitorju. Potem je vse štiri povezal v video«konferenco. Irene je preseneceno zrla v Vokkovo pink frizuro in v kapico v obliki petelina z veliko rdeco rožo, ki jo je imel na glavi heker. Okrog oci je imel na debelo namazano crno barvo za trepalnice. Bil je, kakor da so mu vampirji izpili kri. Srecko se ni zmenil za maškarado obeh podrejenih. »Vokko, mislim, da bo tvoja soncna pega naredila nekaj koristnega. Damo, ki je tako lepa na monitorju, moramo spraviti na krov Jantare. Sedaj kroži okrog Amberja v standardni orbiti.« Vokko je zazijal in rekel: »Uuu, to bo težko!« »Kaj ne poveš!« je zajedljivo rekel Srecko. »Jose, napni malo možgancke. Ti dam prinesti kavo, da jo preliješ v nekaj vrstic programske kode?« »Ja, šef, kaj potrebuješ?« »Ideja je naslednja,« je rekel Srecko. »Mlada gospodicna bo odpeketala v smeri sonca z najvecjo silo, ki jo zmorejo njene rakete na tekoce gorivo. Mislim, da bo morala pokuriti vse do zadnjega decilitra. Tam se bo pustila ujeti gravitaciji in uporabiti selenoidne magnete za pospešek s pomocjo magnetnega špagetka, da je spet zaluca na drugi strani ven. Mi zaorjemo okoli Electre v skladu z svojimi racuni. Izracunajta njeno pot tako, da se srecamo v isti tocki. Ce me moja zajcja taca ne vara, se najdemo nekaj izza Amberjeve orbite na poti proti Zeusu. Ali nekaj takega!« Jose je zacel od navdušenja tolci z roko po racunalniškem pultu. »To je naloga po mojem okusu.« Vokko je samo odpiral in zapiral usta. Irene pa še vedno ni cisto doumela vseh posledic. Ko se ji je posvetilo, je rekla: »Ce zgrešim?« »Nic, pac ostanete doma,« je rekel Srecko. »Malo vas bo neslo v našo smer, a vas bodo že pobrali.« »Jaz …« je rekla Irene. »Ne skrbite!« je rekel Srecko. »Federacijska vojska nikoli nobenega …« Nato so vsi trije moški v zboru dokoncali: »… ne pusti na cedilu.« Potem je Vokko rekel: »Šef, daj mi malo casa, da naredim meritve!« »Casa imaš najvec eno uro,« je odvrnil Srecko. Med tem je zacel Jose hitro tolci po tipkovnici in nekaj sekund kasneje zamrmral: »Ja, lahko potegne še kakšne pol ure. Potem pa dajte še meni eno uro. To bo res skrajni cas.« »Prav,« je rekel Srecko. Izklopil je hekerja in špagetarja. Irene je zmajevala z glavo. »Kakšnim norcem zaupam, da mi bodo izracunali trajektorijo!« »Irene, garantiram vam, da so to najboljši norci, kar jih Federacija Gostosevcev premore,« je rekel Srecko. »Oh, ko bi le mogla z vami!« je vzdihnila Irene. Srecko jo je pogledal s svojim modrookim pogledom in rekel: »Saj boste. Zanesljivo! Tudi meni je veliko do tega, da bi bila z nami.« Njen hrepenec pogled mu je popolnoma zmehcal srce in nabil adrenalin ter vse hormone na maksimum. Želel jo je dobiti, pa naj stane kar hoce ali pa se ne imenuje kapitan Srecko. ***** Vokko, Jose in Srecko so se sestali že cez dobro uro na poveljniškem mostu. Jose je vtaknil svoj žepni iCom v režo. Hologramski prikazovalnik je oživel in -plop, plop, plop - so sredi prostora zaplavali sonce Electra in planeta Amber ter Zeus. Reklo je še – plink, plink – in prikazala sta se še mocno predimenzionirana lovec Tay01 v orbiti Amberja ter križarka Jantara na poti proti soncu. Slika je prikazovala stanje v realnem casu. Na Electri so bile lepo vidne štiri soncne pege. Jose je vtipkal ukaz in – bziip – prikazale so se magnetne tokovnice. »Tako je sedaj videti vse skupaj,« je rekel Jose. »Zdaj, ce je Vokko vse prav izmeril …« »Seveda sem, garantiram,« je užaljeno rekel Vokko. »Verjamem ti,« je rekel Srecko. Jose je zmignil z rameni in nadaljeval: »Pa pospešimo model, da vidimo, kam nas to pripelje. Racunalnik, pospeši sliko – faktor deset.« Cez sliko so se zarisale crte trajektorij obeh plovil. Vendar se nikjer niso stikale. Jose je rekel: »Racunalnik – nagibaj naklon trajektorij, dokler se ne sekata v isti tocki.« Racunalnik je z velikansko hitrostjo zarisoval tirnice in jih brisal. Cez nekaj sekund se je vse ustavilo in slika je kazala edino mogoco rešitev. Racunalnik je rekel: »Obstaja samo ena rešitev. Izvedljivost rešitve je med faktorjema 0,51 in 0,54. Toleranca je upoštevana zaradi nepredvidljivosti pojava soncne pege. Operacije ne priporocam.« »Ne priporoca operacije, kdo bi rekel,« je zajedljivo pripomnil Srecko. »Pravi fifti-fifti za uspeh. Jaz pravim, da nam bo uspelo.« »Šef, ne bo lahko,« je skepticno pripomnil Vokko. A Srecko ni nic odgovoril. Zamišljeno je grbancil celo. Potem se je obrnil k Joseju. »Si upošteval jadro pri pospeševanju? Ce ne uporabimo jadra, dokler je ne ulovimo, bi morda povecali izvedljivost.« Vokko se je vmešal, preden je Joseju uspelo odgovoriti: »Morda sploh ne potrebujemo jadra za skok. Ce se pega razvije in dobimo mocan magnetni špaget, bo zadostovala že gravitacija.« »Hm, kaj, ce obrnemo enacbe?« je rekel Srecko. »Morda bi lahko zdaj malo zavrli in potem pospešili. Poglejmo, kako delujejo naša nova Bussardova magnetna jadra. Mislim, da bi bil to dober trening.« »Šef, ti si batina,« je rekel Jose navdušeno. Njegovi prsti so zaigrali nad tipkovnico. Medtem, ko je tipkal, je dajal še glasovne ukaze: »Racunalnik – preveri in prikaži parametre v skladu z vnosom.« Spet so se prikazovale in spreminjale trajektorije. Potem so se staknile v novi tocki, bliže soncu, nekje v ravni ekliptike planeta Amber. Racunalnik je rekel: »Realna rešitev enacb je spet samo ena. Izvedljivost operacije je med 0,87 in 0,91. Operacijo je mogoce izvesti z majhnim tveganjem.« »Lepo,« je rekel Srecko. »Jose, prosim, prenesi tehnicne podatke v racunalnik na lovcu Tay01. Vokko, tebi narocam, da še spremljaš meritve. Ce bodo vecja odstopanja od predvidevanj, me sporoci. Sam pa o tem podrobno obvestim porocnico.« »Da, šefe, kakor receš,« je rekel Vokko. »Aha, prav, šefe,« je potrdil Jose. »A samo še nekaj, porocnica bo privarcevala še kakšen litrcek goriva, za kakšnih petnajst minut ji bo še ostalo.« »Prav! Gremo na delo, decki!« je rekel Srecko. »Ni, da ni, oziroma je, kar je!« bi rekel Engelbert. Jantara je v zapletenem manevru, da je v njej vse jecalo in škripalo še pol leta po njem in deset parsekov dalec, ujela malega lovca porocnice Irene Detel in ga položila v svoje drobovje 'kakor bi otroka v zibel deval', kot je to nekoc bilo zapisano še v klasicni knjigi iz papirja na daljni Zemlji. Tehnicna ekipa ladijskega doka je norela od veselja. Irene so zvlekli iz plovila in jo na ramah nosili po prostoru, ona pa se je smejala in se otepala. Ko se je na vratih pojavil kapitan Srecko, so se hipoma zresnili in salutirali. Posledica tega je bila, da so porocnico spustili iz rok in revica je zaropotala na tla, kolikor je bila dolga in široka. »Prosto!« se je zadrl Srecko. »Jebenti, pravi bedaki …« A ni dokoncal, zaskrbljeno je stekel do porocnice: »Ste si kaj naredili! Se opravicujem, ampak ocitno poveljujem nesposobni bandi, ki ne zna ravnati z osebami drugega spola …« »Ne, ne, je že vse v redu. Samo malo sem se udarila tukaj na bok,« je rekla Irene in se oprla na roke ter pocasi vstajala. Srecko ji je pomagal. Ona pa se je malo branila: »Saj je vse v redu! Res je vse v redu!« »Oh, no, prav!« je rekel olajšano kapitan. Med tem so se clani tehnicne ekipe porazgubili. »Dovolite!« je galantno sprožil roko. Prijela ga je pod pazduho in odšepala je proti vratom. »Tako sem vesela, da je manever uspel. Oni, senilni, v generalštabu so pristali le zato, ker sem vztrajala in so se me želeli rešiti. Ce mi ne bi uspelo, bi bila moja kariera zapecatena. In spet bi se me rešili. Ampak, zahvalim se lahko vam …« Srecko je zamahnil z roko. »Ni vredno besed!« V tem trenutku so se vrata –vuššš– za njima zaprla in ostala sta sama na ladijskem hodniku. Srecko jo je samo brez besed potegnil proti sebi in jo poljubil. Odkrito povedano, da se ni prav nic branila. Cez nekaj trenutkov se je odmaknila, da je malo prišla do sape. »Oh, Srecko!« je rekla. »Saj vem,« je odvrnil, »Ampak tole je povsem neuradno, sicer pa … pred drugimi si ti porocnica in jaz kapitan. Je to jasno?« Pogledala ga je s takim otožnim pogledom, da je moral poljub še enkrat ponoviti. Ko je Srecko prišel do sape, je rekel: »No, pa frcnimo tole kišto z razpušceno rokomavharsko bando okoli sonca v vesolje!« In so jo. Frcnili namrec. Flipnila je skozi nadprostor na krilih magnetnih špagetov najvecje soncne pege, ki se je zadnjih nekaj let pojavila na Electri. Kapitanova zajcja taca je odlicno delovala, še vedno je bilo vse polno srece okrog nje. ~ ~ Darka Lampic Nekaj o avtorici Darka Lampic, ljubiteljica dobrih knjig in pustolovšcin v neznano. Moje misli so usmerjene v prihodnost in ne v preteklost. Skrbi me, kakšen planet bomo zapustili svojim vnukom. Pišem o svetu, kakšen morda bo, o upanju, socutju, prijateljstvu pa tudi o nevarnostih, cloveški neumnosti in katastrofah, ki nas lahko doletijo. Dvanajst mojih ZF zgodb so do sedaj objavili v reviji Življenje in tehnika, dve pa še cakata na objavo. Pišem v krogu desetih prijateljic, ki smo najprej ustvarjale v okviru UTŽO v krožku kreativnega pisanja, sedaj pa pišemo v svoji skupini. ~ ~ Oblast Peter se je skrbno pripravil na operacijo. Podobne je opravil že veckrat, toda ne na sebi in ne v takih okolišcinah. Danes jo bo moral izvesti brez pomocnikov in z zastarelo opremo iz crne zdravniške torbe, ki jo je podedoval po svojem dedku. »To je nora ideja, toda verjetno edina, ki nas morda lahko reši,« si je polglasno prigovarjal. Okrog sebe je razpostavil ogledala. Za ušesom se je namazal z razkužilom in vanj zabodel injekcijo proti bolecinam. Ni vedel, ali bo zadostovala, zato je vzel še mocan analgetik. Preden je zarezal s skalpelom, se je spomnil prvih cipov, ki jih je kot mlad znanstvenik vstavljal ljudem. Njegove stranke so bili predvsem mladi ljudje, ki se jim je zdelo logicno, da napredek znanosti prinaša le dobro. Vstavljeni cipi so jim pomenili preprostejšo komunikacijo na daljavo. Slušalke v ušesih in vožnja s komunikatorjem v rokah so bili samo še preteklost. Zdaj se mora zbrati. Roke se mu potijo in srce mu razbija kot ujeti ptici. Preteklosti ni mogoce spremeniti, lahko pa poskuša rešiti sedanjost. Nikoli mu ni bilo žal, da je bil kot mlad znanstvenik predan napredku. Zaupali so mu strogo varovane podatke in ga vkljucili v krog posvecenih. Znanje robotike, medicine in racunalništva mu je omogocilo, da je bil zraven pri snovanju superracunalnika in njegovih komponent. Izdelal je komunikacijsko napravo velikosti bucikine glavice, ki so jo vsadili uporabniku za uho in je bila povezana s superracunalnikom, ki so ga poimenovali Nezmotljivi. In potem so ga nagnali. Šef mu je rekel: »Peter, prevec razmišljaš. Ne bodi tak strahopetec.« Pa je želel samo opozoriti na posledice, ki bi lahko nastale z razvojem tako zmogljivega racunalnika. »Družba še ni zrela,« jim je govoril. »Pešcica ljudi bo zavladala svetu.« Sodelavec mu je takrat odgovoril: »Zraven bomo, brez nas ne bo šlo.« »Kako smo se vsi motili!« je mrmral, ko se je zdaj spet spomnil tistih dogodkov. Poskrbeli so, da je dobil dobro placano službo, dalec proc od raziskovalnih laboratorijev. Pet njegovih sodelavcev si je pripisalo vse zasluge in njega sploh niso vec omenjali. Dolgo je kuhal zamero in nacrtoval razlicne scenarije za mašcevanje. Zdaj jim je v bistvu hvaležen, da so ga odrinili na stranski tir, saj tako ves cas nikomur ni bil sumljiv. Seveda ni opustil raziskav, le preusmeril se je na proucevanje racunalniških virusov – in to na najbrž še edinem avtonomnem racunalniku, ki ni bil povezan s svetovnim spletom in Nezmotljivim. Odtlej je minilo deset let in življenje na planetu se je povsem spremenilo. Duh je ušel iz steklenice. Vecina Zemljanov je pod nenehnim nadzorom. V mislih je spet odtaval v preteklost, ko je bila Zemlja na robu planetarnega spopada. Zadostovala bi samo iskrica – in v zrak bi šle jedrske konice z vseh celin. Pod pritiskom množic so voditelji vseh držav sedli za skupno mizo in odlocitve zaupali Nezmotljivemu. Ta je res našel rešitve za prenehanje vseh spopadov na planetu, razrešil je spore med državami in postal vrhovni razsodnik. Ljudje so bili navdušeni in voditelji posameznih držav so morali prepustiti vodenje Nezmotljivemu, ki se je izkazal kot izredno ucinkovit, absolutno pravicen in nepristranski. V tem casu so tudi njegov cip nadgradili. Dandanes je naravnan na glas uporabnika, ki ga po želji prižiga in ugaša. A ljudje se ne zavedajo, da geslo za izklop prekine le dohodne klice, vse druge funkcije pa so ves cas vkljucene. Tako lahko Nezmotljivi nenehno zbira informacije in jih shranjuje, razvršca, obdeluje ter kaznuje neposlušne. Ljudje so izsledljivi v vsakem trenutku. Novorojenckom že v porodnišnici vstavijo cip. Ti so zares izvrstni varuhi otrok. Da materam ponoci ni treba vstajati, jih namesto njih zazibajo v spanje in jih ucijo. Nevidno so povezani z otrokovimi možgani in se znajo odzivati na njihove potrebe. Celo zdravniki, ki vstavljajo te cipe, ne vedo, da je najnovejša razlicica delno organska in da se v enem mesecu po vstavitvi povežejo neposredno z možganskimi celicami. Kaj to pomeni, je bila še pred kratkim zanimiva tema znanstvenofantasticnih zgodb. Zdaj pa je resnicnost taka, da so ti otroci sužnji, saj jim je prek cipa možno ukazati kar koli. Cipi so programirani tako, da zadovoljijo le želje in potrebe, ki se ujemajo z aksiomi družbe ali – tako je Peter mislil še do pred kratkim – z voljo peterice njegovih nekdanjih sodelavcev. Ti so bili najbližji racunalniku, saj so ga upravljali. A na stvari je zacel gledati cisto drugace, ko je pred kakim tednom na velikih zaslonih prikazovalnikov v središcu mesta, videl vseh pet v skupini kaznjencev, ki so jih poslali na Mars. Takrat se je zgrozil in zacel razmišljati o tej nori operaciji. Uresnicilo se je tisto, pred cemer jih je svaril pred desetimi leti. Še vec; to, kar se zdaj dogaja, skoraj presega cloveško domišljijo. Oblastnikom so ušle vajeti iz rok in tega, v cigavih rokah so zdaj, se verjetno zaveda samo še on – in seveda tisti, ki so na poti proti Marsu. Za to, kar je nameraval storiti, je bila zagrožena kazen z izgonom in prisilnim delom v rudnikih na Rdecem planetu. »Tako je bilo še pred enim tednom,« si je dejal. »Zdaj pa me, ce bo šlo kar koli narobe, caka takojšnja smrt.« Vedel je, da se bo v nadzorni sobi v Stolpu sprožil alarm in opozoril na prekršek. Zato bo moral pohiteti. Ves postopek je v mislih ponovil vsaj stokrat, a tokrat bo šlo zares. V dveh minutah je opravil operacijo na sebi in v rokah je držal cip. Zamenjal ga je s skoraj identicnim, le da se bo ta po petih minutah sam od sebe izkljucil, do takrat pa bo z virusom okužil Nezmotljivega. Peter je upal, da bo res tako. Cemu se je sicer vsa ta leta trudil z razvijanjem virusa, kaj virusa – racunalniške piranhe, smrtonosne za vsak komunikacijski sistem in racunalnik. V nadzorno sobo v Stolpu, pravzaprav v ovaduško pisarno, kamor so ljudje klicali in ovajali drug drugega zaradi prekrškov, je poslal tudi kratko sporocilo. To je bila edina možnost neposredne komunikacije s pomocniki Nezmotljivega. V Stolpu so zasledili motnje iz neznanega vira, ki pa so se hitro same od sebe odpravile. Toda že po nekaj sekundah je zasvetila rdeca lucka, na ekranu se je pojavila Petrova slika z njegovimi podatki, cez vse pa napis z velikimi rdecimi crkami – SOVRAŽNIK. Prikazalo se je njegovo sporocilo, prek katerega se je na veliko izpisalo: NE ODPIRAJ! Mlad tehnik je z zacudenjem zrl v zaslon, saj cesa podobnega dotlej še ni videl. Zdelo se mu je, kot bi racunalnik sam dajal ukaze. Bil je prevec radoveden, da bi ubogal. Brez omahovanja je sporocilo odprl in prebral: Unicite racunalnik. Nic mu ni bilo jasno. Že ves teden se je dogajalo nekaj cudnega in skrivnostnega. Njemu nadrejene znanstvenike, ki so skrbeli za racunalnik, so brez obrazložitve poslali v kazensko kolonijo, prek racunalnika pa mu je zacel ukazovati nekdo, ki ga ni poznal. V nadzorni sobi je ostal sam, vse druge ljudi so zamenjali povsem novi roboti, kakršnih še ni videl. Takrat se je vkljucil alarm. Kontrolne lucke na racunalniških sistemih so zacele utripati in nato ugašati druga za drugo. Z vseh strani so se tehniku zaceli približevati roboti.. Po glavi so mu švigale nasprotujoce si misli, v možgane pa se mu je zavrtal ukaz: »Odstrani se! Ne dotikaj se nicesar!« Težko mu je bilo misliti s svojo glavo, toda prav ta poskus vplivanja na njegovo voljo ga je podžgal, da se ni uklonil ukazom. Opotekajoc se je stekel proti omarici, v kateri so bila glavna stikala za vklop in izklop racunalnika. A ni prišel do tja. Kovinske roke so se ga oklenile in s poslednjim dihom ga je obšlo spoznanje, kdo je zdaj glavni. Toda svojo nalogo je opravil že s tem, ko je odprl Petrovo sporocilo. Zdaj se je lahko virus kljub požarnim zidovom in blokadam, ki mu jih je nastavljal Nezmotljivi, širil prek cipa in racunalnika. Peter je poznal njegovo Ahilovo peto, saj je vendar sodeloval pri nacrtovanju. Takrat je bila njegova naloga poskrbeti za varnost racunalnika pred vdori racunalniških virusov. Zato je bil mocnejši od Nezmotljivega. V desetih minutah se je racunalniški sistem sesul in z njim tudi vse, kar je bilo vezano na superracunalnik. Nezmotljivi je bil srce in vozlišce vseh svetovnih komunikacijskih naprav. Od njega so vodile povezave do vseh drugih racunalnikov na planetu. Zato so se zdaj ustavila daljinsko vodena vozila, avtomatizirana letala niso mogla vzleteti, odpovedali so nadzorni sistemi v tovarnah. Ker je zmanjkalo elektrike, so stroji in naprave nehali delovati. Na planetu je prišlo do številnih eksplozij, požarov, poplav in drugih nesrec; zavladal je kaos. Minilo je leto. Veliko je bilo žrtev in unicenih domov, a ljudje so se polagoma spet zaceli organizirati. Vzpostavili so elektricno omrežje in pognali stroje. Le cipi v glavah ljudi so ostali mrtvi, saj jih nihce ni želel obuditi. V nekdanjih tovarnah orožja na vseh celinah so našli na tisoce robotov, ki so bili sedaj neuporabni. Ljudje so z grozo spoznali, da so bili pravzaprav smrtonosno orožje. Nikjer niso našli nacrtov zanje in tudi nihce ni vedel, kdo je narocil njihovo izdelavo. Delavci, ki so jih sestavljali, so samo samodejno sledili navodilom, ki so jih dobivali preko racunalnika. Slišati je bilo najrazlicnejša mnenja in teorije o vzrokih za sesutje racunalniškega sistema. Ko so kot velikega nekdanjega strokovnjaka za racunalništvo povprašali tudi Petra, ki seveda ni razkril, da je prav on povzrocil to unicenje, jim je odgovoril: » Racunalnik je deloval zgolj logicno razumsko. Ugotovil je, da ljudje delujemo prevec custveno, da nismo zanesljivi. Zato nas je treba zamenjati. Roboti so najboljše nadomestilo. Nezmotljivi je nadgradil že obstojece robote in vzpostavil proizvodnjo novih, pri katerih je zaobšel vse robotske zakone. To so bili zdaj njegovi pomocniki in ljudi ni vec potreboval. Rešitev je prišla v zadnji minuti, tik pred popolno avtomatizacijo. Kaj bi se zgodilo z nami, lahko samo ugibamo.« A vsi se niso strinjali z njegovo razlago. Ni bilo namrec tako malo takih, ki so mislili, da so bili ljudje tisti, ki so se spet želeli polastiti oblasti. To o racunalniku se jim je zdela znanstvena fantastika. Stolp z unicenim Nezmotljivim so zapecatili, stavbo pa so namenili preureditvi v muzej cloveške nevednosti in neumnosti. Peter je vzel crno zdravniško torbo, ki jo je podedoval po svojem dedku in jo izpraznil. Dovolj velika bo za pisma in manjše pakete. Odpravil se je v najnovejšo službo. Sam se je javil, da bo obudil poklic, ki je že izumrl. Prvic objavljeno v ŽIT, 6/2017 ~ ~ Dominik Lenarcic Kisle dežne kaplje Skozi vetrobran zrem v košcek sivega neba, uklešcen med neboticnike. Vcerajšnja porocila so za danes napovedala mocne plohe. Pogledam po neskoncni ulici. Odriniti moram, drugace bom spet pozno prišel na poštni urad. Sodelavec me je enkrat v šali vprašal, ali zanalašc zamujam na delo. Ne vem, mogoce pa res. Mogoce se skušam sabotirati. Ne smem se. Potrebujem to službo. Moram odplacati tisti vražji kredit. Na ulici že vidim, kako ljudje grejo po jutranjih opravkih. Se jim bom kar pridružil. Obrnem kljuc. Zaspana toyota zacne mehanicno godrnjati. Top zvok. Videti je, da je na vetrobran padla debela dežna kaplja. Avto se še vedno upira. Naenkrat zaslišim neko cvrcanje. Kot da bi nekdo pekel jajca. Pobliže pogledam mokro sled. Steklo se je zacelo topiti. Nad sledjo kaplje je videti temen pramen dima. »Kaj neki.« Zdaj pade druga kaplja. In tretja. In še cetrta. Kdo zliva kislino na moj avto?! Prešine me, da to mogoce ni prava kislina. Plohe so se zacele. Brcajoc se skušam skobacati iz avta. Kaplje padajo vse hitreje. Zdaj se je zacel topiti celoten vetrobran. Koncno odprem vrata. Nogo položim na plocnik. Odrinem se in zbežim nazaj v blok. Zdaj, ko sem pod streho, zacutim ostro bolecino v svoji rami. Kaplja je naredila luknjo v mojem plašcu in pustila svetlordec zmazek. Skeli. Zunaj zaslišim krike. Okno v mojem stanovanju gleda na cesto spodaj. Na ulici je nastal kaos. Ljudje v paniki tecejo sem ter tja in išcejo streho. Kricijo. Neki moški se v mukah sesede na asfalt. Ob pogledu na njegov obraz se mi obrne. Pogledam svoj avto. Vetrobran je ena sama cvrceca gmota. Barva se je zacela topiti s strehe. Zaskeli me v rami. Nato mi zazvoni telefon. Na zaslonu se izpiše ime mojega šefa. »Halo?« »Warren, kje za vraga si ti?« »Gospod, žal mi je, a danes ne morem priti v službo.« »Kako ne moreš? Kaj te je prijelo?« »Gospod, a ne vidite, kaj se zunaj dogaja?!« »Ne vem, o cem govoriš, Warren.« Bolecina postane neznosna. »Kako da ne veste?! Ste slepi?! Poglejte skozi okno! Dobesedno kisel d-« »Ne boš ti tako govoril z mano, mladenic! Pridi takoj sem!« »Ne morem.« »Bi rad ostal brez službe?« Ob vprašanju otrpnem. Moj šef ve, kam udariti. Nekaj mu zajecljam v odgovor. »Seveda noceš. Kam pa boš šel?« Za trenutek umolkne. Cmok v grlu mi ne dovoli govoriti. »Warren, dam ti eno uro, da se naslikaš tukaj. Ce te do takrat ne bo, boš letel. Razumeš?« »J-ja, gospod.« »Briga me, ce pada dež, sneg, toca ali kislina, od tebe zahtevam, da prihajaš tocno na delo.« Spet umolkne. »Se vidiva, Warren.« Konec pogovora. Slabo mi je. Potrkam na sosedova vrata in pri tem brzdam bolecino. Upam, da ima stari Johnston še tisto vojaško celado. »John, si tam?« Ne dobim odziva. Vseeno vstopim. Starca najdem pred širokim oknom. Prikovan je na svoje mesto. »John?« Še vedno zre skozi okno. Pristopim k njemu. »Hej, John!« Svojega ostarelega soseda narahlo stresem. Koncno se zbudi iz transa in me pogleda. »John, imaš mogoce še tisto celado?« Starec me vpraša: »Kaj pa boš z njo?« »Moram v službo.« »Si nor? Zunaj je apokalipsa, ti greš pa v akcijo?« »Ne smem ostati brez dohodkov. Ne smem.« Moje besede ga utišajo. Vem, da razume moj položaj. Vem tudi, da ne bo dolgo ugovarjal. »Prvi predal. Ni ti je treba vracati.« To rece, nato pa se spet obrne k oknu. V bližji omari najdem sivozeleno celado. Tiho se zahvalim svojemu sosedu. On še naprej zre skozi okno. Nad stopnicami ugotovim, da v svoji rami ne cutim vec bolecine. Ali je to dober ali slab znak, ne vem. Pocasi se zacnem spušcati. Vsaka posamezna stopnica mi s svojim jecanjem skuša dopovedati, da je to slaba ideja. Njihova opozorila me ne ganejo. Moram v službo. Zdaj stojim pred vrati stanovanja. Na glavo si poveznem sosedovo celado. Svoje telo pokrijem z najdebelejšim plašcem, ki ga imam. Na roke dam smucarske rokavice. Vdihnem, stopim skozi vrata … in izdihnem. Stojim na pragu. Balkon nad mojo glavo me varuje pred dežjem. Nasproti mene leži padli moški. Bolje, da mu ne zrem v obraz. Iz zavetja lahko preucim stanje svoje toyote. Kislina je popolnoma odplaknila crno barvo s strehe. Vetrobran še zmeraj cvrci. Nic zato, bom pa med vožnjo gledal skozi okno. Vidim, da je dež stopil še moje gume. Bom pa vozil po platišcih. Pa kaj. Nujno moram priti v službo. Skušam zbrati pogum. Par korakov, pa bom pri avtu. Vrata bom moral odpreti hitro in previdno, kljuka je cisto pokrita s kislino. Moje roke in noge so pripravljene. Postavim se v štartno pozicijo. Cas je za najkrajši šprint mojega življenja. Nek žvižg zmoti mojo koncentracijo. Mimo mene gre mož. Na sebi nima nobene zašcitne obleke, samo klobuk in tanek plašc. Od njiju ni dosti ostalo, dež je razparal tkanino in se dotaknil kože. Iz njegovih ran se kadi. Vonj je neznosen. Tudi sam pogled je neznosen. A mož kljub temu pokoncno hodi in si žvižga. Naenkrat zacne prepevati pesem B. J. Thomasa: »Raindrops keep falling on my head but that doesn't mean my eyes will soon be turning red crying's not for me 'cause i'm never gonna stop the rain by complaining.« Zrem za njim. Mož in njegova melodija izginjata v neskoncni ulici. ~ ~ Oranžno obzorje Vecerno pokrajino je razsvetlilo oranžno obzorje. Po travniku potuje ognjena frontna crta. Vrocina objame ostareli oreh, oblece ga v žarec plašc. Oddaljenega mesta ni vec videti. Požar ga je v celoti pogoltnil. Ogenj se širi po suhi travi. Naposled doseže osamljeno stanovanje poleg ceste. Ustavi se. En samcat zubelj z oreha poleti na lesen nadstrešek. Lakiran les se vname. Požar pocasi požira hišo. V sobi v drugem nadstropju medtem sedi študent. Na zadnji dan piše seminarsko nalogo. V svoji pisateljski naglici je izgubil obcutek za cas. Po napetem celu mu stece kaplja potu. Ko mu ta z obrvi pade na tipkovnico, študent zamolklo zakolne: »Fak, klima spet ne dela.« ~ ~ Franci Cerar Ažbe Toman: O Franciju Cerarju in njegovem delu Franci Cerar se je rodil v Ljubljani leta 1945. Po koncani osnovni šoli v Tržicu se je v Ljubljani izšolal za farmacevtskega tehnika in se po odsluženem vojaškem roku zaposlil v tržiškem BPT-ju kot mojster oplemenitilnice in laborant. Pisati je zacel že v mladosti in še danes obcasno rad ubesedi kako humoresko ali znanstvenofantasticno zgodbico. Domuje v Bistrici pri Tržicu. V najbolj plodnem obdobju, zlati dobi znanstvene fantastike pri nas (sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja), je precej objavljal v rubriki Nedeljskega dnevnika Skok v tretje tisocletje (Izumi skromnega mladenica, Reklama, Srecanje bogov, Marek, Seme vesolja, Planet Korneliusa Cluteja, Umor targumskega diplomata, Beseda, Drugo rojstvo, Peta ledena doba, Pravljica), Mladini (Peta ledena doba, Revolucija), Tedenski tribuni (Izumi, Prodajalci cina), Pavlihovem mesecniku za humor Meh za smeh (Energetska kriza v kameni dobi, Rega-rega) in legendarnem zagrebškem Siriusu, kjer je objavil štiri zgodbe (Drugo rodenje, Izumi skromnog mladca, Ubogi covjek in najverjetneje njegovo najbolj znano delo - Ubojstvo targumskog diplomata). V antologiji znanstvenofantasticne proze slovanskih narodov Kako je bil rešen svet Tehniške založbe Slovenije je bila objavljena njegova kratka zgodba Reklama, kar nekaj del pa je objavil tudi v glasilih Tržican, Tržiški tekstilec, mladinskem glasilu Tangenta in njegovi literarni prilogi Nihalo ter v Obcasniku, ki ga je izdajala Sekcija za spekulativno umetnost v študentskem naselju v Rožni dolini v Ljubljani. Na nagradnem natecaju Tedenske tribune za najboljšo humoresko in satiro je 1. aprila 1972 prejel 2. nagrado za satiro Novi izum, ki je bila kasneje istega leta v omenjeni publikaciji objavljena pod naslovom Izumi, poznamo pa jo tudi pod naslovom Izumi skromnega mladenica. Cerar je avtor široke razgledanosti in tematsko posega na mnoga podrocja clovekovega udejstvovanja. Blizu mu je tako revolucionarni duh delavskega razreda kot abstraktna bit neskoncnih svetovij oddaljene preteklosti ali prihodnosti. Ukvarjanje z univerzalnimi problemi in izostren cut za satiro, ki prepletata velik del njegovega ustvarjanja, kažeta na velikega poznavalca cloveške duše in njenih slabosti. Mnoge njegove zgodbe je prav zato žanrsko težko ozko opredeliti, saj se v njih prepletajo prvine razlicnih zvrsti. A za avtorja to ni najpomembnejše. Clovek, ideja in zgodba so na prvem mestu. Drugace Cerar piše jasno in razumljivo in prav to odpira pot njegovemu mojstrskemu nacinu pripovedovanja, s katerim vsekakor pritegne bralca. ~ ~ Umor Targumskega diplomata »Otvarjam stosedmo sejo Organizacije združenih planetov Galaksije,« je rekel predsednik Mayon Kias in s pogledom obkrožil dvorano. Bil je prekaljen diplomat in že drugo mandatno dobo predsednik organizacije, vendar se je vedno znova cudil pestrim oblikam življenja, ki so se zbirale pred njim. »Kdo bi si mislil, da je samo v naši Galaksiji tolikšno število planetov, na katerih živijo tako razlicni prebivalci. Nekateri so taki, da jih niti stari Bosch v trenutkih najvecje inspiracije ne bi znal upodobiti.« V spomin si je priklical nekatere clene pravilnika Organizacije, kjer je bilo zapisano, da se Organizaciji lahko enakopravno prikljucijo vsi planeti Galaksije, katerih prebivalci so misleca bitja v kakršnikoli obliki. »Kaj hocemo, vsa ta bitja so misleca, ceprav jih vecina niti približno ni humanoidnih,« je Mayon Kias naprej razpredal svoje misli. Kot vsi Venerijanci, se je tudi on še vedno štel za Zemljana, ceprav je minilo že deset rodov, odkar so njegovi predniki s pomocjo zelenih alg ustvarili na Veneri primerne življenjske pogoje. Pod vplivom specificnega okolja so se ljudjeprecej spremenili, tako da je bil Mayon Kias predstavnik že povsem nove cloveške vrste. Prizor ga je le medlo spominjal na seje Združenih narodov, ki jih je lahko videl v starih zemeljskih filmih. Vecina diplomatov je res sedela za dolgimi polkrožnimi mizami, za nekatere pa so morali postaviti nekaj novih objektov. Tako so ihtioidi z mokrega Davurosa in delfinom podobni predstavniki z Ma-Tyosa spremljali sejo iz ogromnega akvarija. Tam je bil tudi grozo vzbujajoci sluzasti Tabronec, ki se je z oprijemalkami prisesal na steno akvarija in z zelenimi ocmi mrzlo gledal naravnost v predsednika. V stekleni celici, ohlajeni na –100 °C, so sedeli skoraj goli Ruggonci, v podobnem prostoru pa so se poleg njih v peklenski vrocini pražili dobro obleceni Infernovci. Zanimivo je bilo, da sta bila ta dva planeta v vecnih medsebojnih spopadih, ceprav zmaga nobeni strani ne bi koristila, ker ne bi mogli živeti na nasprotnikovem planetu. Krilati Ikarijci, ornitoidi z Wazarosa in Phandeje so se najbolje pocutili cepec na dolgih drogovih ob stenah dvorane. Ko so se prisotni umirili, je Mayon Kias nadaljeval: »Danes bomo glasovali o sprejemu novega clana, planeta Targum. Njegovi prebivalci so precej razlicni od vseh nas, vendar so misleca bitja, imajo svojo kulturo in tehnologijo, zato ni razloga, da se ne bi enakopravno vkljucili v našo organizacijo.« Vrata so se odprla in targumski diplomat je vstopil. V dvorani je zahrumelo, zbrani so sicer pricakovali kako cudno pojavo, ta pa jih je vseeno uspela presenetiti. Po prehodu se je zibala velika skoraj meter visoka glava solate, še najbolj podobna jesenski endiviji. Iz kocena so ji poganjale neštete drobne koreninice, s katerimi se je elegantno premikala. Za njo sta dva uslužbenca mestne vrtnarije nesla posodo crne prsti. Postavila sta jo na prostor, kjer je obicajno sedel predstavnik planeta, o cigar prikljucitvi so razpravljali. Solata se je s koreninicami vkopala v crnico in mirno obstala, le njeni zeleni listi so rahlo trepetali. Nekaterim diplomatom (zaradi prežvekovalnega sistema prebavnega trakta zapriseženim vegetarijancem) so se zacele cediti sline in kar precej volje so morali zbrati, da niso planili nad targumskega diplomata in si privošcili nekaj njegovih socnih zelenih udov. Mayon Kias je prekinil tišino: »Prebivalci Targuma se sporazumevajo na podlagi fotosinteticnih reakcij svojih klorofilnih cutil, zato so njihovi tehniki izdelali translator, ki je že vgrajen v naš Kalumov translator, tako da s sporazumevanjem ne bo težav.« Ko se je iz zvocnikov zaslišal nežen sopran, so spet osupnili. Vsak diplomat je lahko izbral poljubno moduliran glas, ki ga je izdelal Kalumov translator, ko je jezik njegovega planeta prevedel v staro latinšcino, uradni jezik organizacije (ali obratno), vendar se je malokdo odlocil za ženski glas. »Imenujem se Thar Ketope in prihajam v imenu petih milijard prebivalcev planeta Targum, ki so me izvolili za svojega predstavnika v Organizaciji združenih planetov Galaksije.« Thar Ketope jim je podrobno opisal življenje svojega sveta, poslušalci so se lahko prepricali, da so Targumci kljub nenavadni zunanjosti na visoki stopnji civilizacije. »Naša tehnologija, ki temelji na fotosinteticnem izkorišcanju svetlobne energije, bo verjetno zanimiva za mnoge planete, kjer primanjkuje energetskih virov. Seveda tudi mi nismo brez problemov. Zaradi prenaseljenosti smo se odlocili, da pozemljimo nekatere pušcavske predele, zato potrebujemo vecje kolicine plodne prsti. Menim, da bi na teh osnovah lahko razvili uspešno medsebojno trgovino.« Prisotni so zbrano sledili razlagi, Mayon Kias je bil preprican, da bo glasovanje zgolj formalnost. Tako se je tudi pokazalo, planet Targum je bil soglasno sprejet v organizacijo. eee Predsednik je v cast novo sprejetega planeta priredil tradicionalno slavnostno vecerjo. Udeležba je bila velika, diplomati so pridno pokušali razne jedi in pijace z vseh strani Galaksije. Ker v slavnostni dvorani ni bil montiran Kalumov translator, se castni gost Thar Ketope pogovorov ni udeleževal, vendar ga to ni motilo, ker se je zadovoljno pozibaval v posodi sveže prsti in vmes pridno pomakal koreninice v cebricek šampanjca. Proti jutru je zacutil, da so mu udje zaradi prekomernega pitja in zakajenega zraka zaceli veneti, zato se je odmajal na sveži zrak. Naenkrat se mu je približalo neko bitje s štirimi okoncinami in rogato glavo. Nekaj casa ga je ovohavalo, nato pa je zacelo žveciti enega njegovih udov. Targumski diplomat je ves prestrašen spoznal, da ga namerava ta domorodec kratko in malo pojesti. Na svojih koreninicah se je pognal v panicen beg po ulici. Rogatec jo je ucvrl za njim in poželjivo meketal. Po dolgotrajnem teku se je Thar Ketope upehan ustavil in prisluhnil. Znašel se je v dolgi stekleni dvorani in ker sovražnika ni bilo za njim, si je malo opomogel. Zacutil je, da so tla pokrita s prvovrstnim humusom, zato se je vkopal in se pogreznil v globok pijanski spanec. eee Stari Engelbert, zagrizeni vrtickar, je slabe volje vstopil v svoj zastekleni rastlinjak. Ta dan je bilo na poljani blizu mesta vsakoletno srecanje vrtickarjev, vendar pri njem ni zraslo nic takega, kar bi bilo vredno razstaviti. Zacudeno je zažvižgal, ko je na gredici ugledal krasno, skoraj meter visoko solato, kakršne niti v sanjah ne bi uspel vzgojiti. Kako se je znašla tu, še svoji ženi ne bi znal povedati, ceprav je imel na zalogi kopico zgodbic, ki jih je uporabljal, kadar se je prepozno vrnil domov. Vendar se ni dolgo cudil, brž je odkopal ta enkraten primerek, ga posadil v lonec zemlje in odnesel v star razmajan kombi. Cez dobro uro je že divje podil na sestanek vrtickarjev. Njegova solata je bila brez konkurence v tekmovanju za najlepše vzgojeno socivje. Ves blažen je Engelbert pritiskal na prsi osvojeni pokal in ni ne videl, ne slišal številnih vrtickarjev, ki so ga spraševali, kako se vzgaja taka orjaška solata. Sicer pa jim ne bi znal svetovati, ker še sam ni imel pojma, kdo mu je podtaknil njegovega šampiona. Z veseljem je dovolil, da iz njega pripravijo veliko skledo solate. Tisti trenutek se je targumski diplomat zbudil iz pijanskega dremeža, vendar je bilo prepozno. Zacutil je le še, kako mu surove tace trgajo ud za udom, potem pa je bilo njegovo življenje koncano. Od njega je ostal samo skelet-kocen. Vrgli so ga za plot sosednjega pašnika in so ga naslednje jutro požrle krave. Udeleženci vrtickarskega srecanja so bili mnenja, da tako socne in hrustljave solate še nikdar niso jedli. eee Poslopje Organizacije združenih planetov Galaksije je bilo podobno norišnici. Mayon Kias je telefoniral na vse strani, vendar o targumskem diplomatu ni bilo ne duha ne sluha. Varnostni uslužbenci so brez uspeha preiskali vse mestne vrtnarije in na tržnici premetali na tone zelenjave. Targumska vlada je poslala ostro protestno pismo. Sklicana je bila izredna seja, na kateri je vec predstavnikov zagrozilo, da bodo sedež organizacije prenesli na kak drug planet, ce zemeljska vlada ne bo poskrbela za varnost tujih diplomatov. Kosmati Badurijanec je ogorceno opisal neprilike, v katerih se je nekoc znašel po zaslugi neumnih Zemljanov. Skozi vse mesto ga je preganjal lastnik nekega cirkusa, ceš da je on njegov dresirani orangutan Bongo, ki je ušel iz kletke. Šele ko se je izcrpani diplomat zatekel na postajo Varnostne službe, je pobesneli cirkusant odnehal. Gospodu badurijanskemu poslancu se je vljudno opravicil, ker ga je v svoji zmedenosti zamenjal z orangutanom. Previdno je požrl dejstvo, da sta si bila Badurijanec in njegov Bongo najmanj tako podobna kot enojajcna dvojcka. Mayon Kias je zatrdil, da se podobne neprijetnosti ne bodo vec dogajale. S spretnim diplomatskim manevrom mu je uspelo potolažiti targumsko vlado, ki je na naslednjo sejo poslala predstavnika, obrašcenega s pol metra dolgimi ostrimi bodicami. Ta se je pocutil dokaj varno, ker so se ga vsi previdno izogibali. Izginotje targumskega diplomata je ostalo skrivnost; o tem bi morda lahko kaj vec povedal stari vrtickar Engelbert. Ta pa se za politiko ni zanimal, nihce pa ga tudi nikoli ni vprašal, s cim si je prislužil pokal Združenja vrtickarjev. ~ ~ Ivan Šokic Trenutek nerodnosti Kolikšna je cena zvestobe, je bilo vprašanje, ki se je motalo po Ulfgrimovi glavi. Drugo vprašanje, ki ga je veliko bolj mucilo - ali jo je vredno placati? Preden bi se lahko dokopal do odgovora, ga je eden od viskontovih slug pozval, naj stopi z njim. Ulfgrim se je nelagodno prestopil in pohitel. Po celem tednu nesmiselnih ceremonij in apelov za srecanje z viskontom je imel plemicev poziv blagodejen vpliv nanj. Pogrešal je svoj lok, ki so mu ga vzeli v cuvanje takoj, ko je prvic stopil skozi vrata grašcine - niti dolgega noža ali pušcic mu niso pustili. Cutil je poglede stražarjev, ki so stopali za njim. Celotna stvar je v njem vzbujala še vecji nemir. Najraje bi se pretegnil, a se je raje zadržal. Vedel je, kako hitro se vilini lahko užalijo in pretegovanje je bilo ravno dovolj ležerna dejavnost, da bi pravega vilina užalila. Tega, da jih je že tako žalil že samo njegov obstoj, ni bilo treba ponavljati. Viskont ga je pricakal v svoji prestolni dvorani, ki je bila zacuda prazna. Sedel je na visokem prestolu iz svetlega lesa barve slonovine ter potrpežljivo zrl v zlati nektar, ki ga je paž tocil v srebrni kelih. Vilinski dvor je krasil visok kupolast strop bogato okrašen s freskami davno pozabljene zgodovine. Skozi visoka okna je pronicala hladna svetloba jesenskega poldneva. Med okni so se razprostirale bogate tapiserije, kjer so se bohotili starodavni junaki, ujeti v vecni boj dobrega proti zlu. Sluga je najavil Ulfgrimov prihod in mu pokazal, kam naj se postavi. Ne da bi se oziral nazaj, je vedel, da za njim v razdalji tocno enega sežnja eden od drugega stojita viskontova stražarja v svojih veržninah, ki so vzbujale vtis perja. Ulfgrim je vedno bolj opažal, da so bili vilini obsedeni z redom. Viskont je odslovil slugo ter odpil iz kupice. Paž se je ponovno približal plemicu z robcem. Viskont ga je sprejel, si previdno obrisal kapljice nektarja ter vrnil robec pažu, ki se je nato spet umaknil za viskontov prestol. »Še nekaj let in fant bo zrel za bojno polje, kajne?« je povprašal viskont in se zazrl v Ulfgrima. »Ne vem, kako vihti mec, a ce bo tako vesten v boju, kakor je v vaši službi, mi je v cast poznati gospoda, ki ga je izuril.« »Hm.« je pihnil viskont. »Vidim, da mi je brkac poslal sladkor.« »Vaša visokost mi laska.« »Niti najmanj. Sladkor je sad zemlje, umazan in nicvreden kot repa, iz katere ga pridobivajo barbari.« Ulfgrim je cutil, kako ga je ob viskontovi opazki zalila rdecica. Stežka je zadrževal bes. »Vaša visokost se ne moti,« je zacel Ulfgrim in cutil, kako mu gre na bruhanje ob sami misli, da bo moral pogoltniti žalitev, »A priznati moram, da me mojster Albercht ni poslal samo zato, da bi z vami razglabljal o svoji družini.« »Mar res?« ga je zacudeno pogledal viskont. »Cemu pa te je potem poslal sem?« »Kakor veste tudi sami, vaša visokost, se leto bliža koncu. Mojster Albercht bi rad vedel, kdaj lahko Združba pricakuje obljubljeno placilo za izkazane usluge.« Viskont se je ob omembi placila presedel na svojem prestolu ter pomignil pažu naj dotoci v kelih. Ulfgrim si ni mogel kaj, da ne bi razgibal vrat. Plemic se je ob Ulfgrimovi kretnji vidno zdrznil. »In katere usluge bi to bile?« »Poglavitno, zajetje ponorelega zmaja, ki je uniceval podeželje.« »Moji viri pravijo, da ga je prav Združba s svojimi metodami obnorela - da prej ni uniceval nic vec kot po navadi.« »Naj bo tako ali drugace, vaša visokost je najela Združbo, da opravi z vašim zmajem.« »Nihce ne zanika resnice. A unicenje, ki ga je Združba dopustila na mojem fevdu, je neizmerno!« »Kakor veste, vam je Združba nudila pogodbo za unicenje, a ste raje izbrali cenejšo od dveh možnosti in nas najeli za zajetje.« je ugovarjal Ulfgrim. »Torej praviš, da ste nacrtno dopustili unicenje mojega fevda?« »Ne nacrtno, vaša visokost.« »Kako ne, ravno si priznal!« »Vaša visokost je hotela živega zmaja, zdaj ga imate. Združba pricakuje obljubljeno placilo.« je vztrajal Ulfgrim in skušal ohraniti prijateljski ton. »To je izsiljevanje!« je nasprotoval viskont. »V vseh stoletjih svojega vladanja nisem imel opravka s tako podlostjo! »Nikakor vaša visokost! Združba samo zahteva, kar ji pripada!« Ulfgrim se je v trenutku zavedel spodrsljaja, ki ga je zagrešil. »Zahteva! Zdaj si pokazal prave barve! Izsiljujete!« Viskont je sedel na robu prestola in se naslanjal naprej. Z rokami se je krcevito oprijemal izrezbarjenih belih grifonov, ki sta krasila naslonjalo za roke. Ulfgrim je pocasi sklonil glavo v opravicilo in pokleknil pred viskontom. »Oprošcam se vaša visokost, šele zdaj vidim, kako težko so vas prizadela dejanja Združbe.« Cutil je kako ga prebada viskontov nemirni pogled. »Kaj takega si ne bi smeli nikoli dopustiti. Združba je ravnala narobe.« »Ne samo narobe, zlo ste mi storili! Vse bi vas moral dati pobiti zacenši s teboj!« »Vaša visokost, kakor sami vidite, sem samo preprost sel. Ce me ubijete, boste samo opozorili Združbo, posledice razjarjenih najemnikov pa bi lahko bile unicujoce,« je odvrnil Ulfgrim. »Spet groziš!« »Nikakor! Nikoli, vaše visocanstvo! Zgolj delim z vami svoje opažanje. Mar je grožnja reci, da po dežju posije sonce? Da iz semena zraste drevo? Viskontu se je na obrazu zarisal posmehljiv nasmešek. Pograbil je kelih in izpil. Spet je pristopil paž in mu ponudil robec. »Vaša visokost, dopustite mi, da popravim storjeno krivico, ce je le v moji moci.« je prosil Ulfgrim in se zazrl vilinu v obraz. »In kako misliš popraviti že storjeno?« »Vaša visokost, edini nacin, ki mi pade na pamet, v tem trenutku, je z vašim pooblastilom. Dovolite mi, da privedem odgovorne pred vas, kjer jim boste lahko sodili v prisotnosti obcestva vseh vilinov za transgresije, ki so jih zagrešili.« »In ti jih boš pripeljal pred mene? Ti? Ti, ki si pol barbar!« Ulfgrim je globoko pogoltnil in še enkrat zajel sapo, preden je lahko spregovoril: »Vaša visokost, v primerjavi z vami sem samo mladika, ki se bo še prehitro spremenila v prah. Moji dnevi so šteti, vaši brez konca. Ce ne storim, kar je prav zdaj, bom hitro docakal svoj konec, ne da bi sploh pustil eno samo zarezo v zgodovini.« »Za nekoga tvoje baže govoriš nadvse preudarno.« se je strinjal viskont. »A kaj mi zagotavlja, da boš tako tudi storil in ne samo zbežal, ce te pustim od tod? Zakaj ne bi sodil tudi tebi?« »Ker jih lahko privedem, ne da bi zato morali preliti ene kaplje modre krvi.« »In to boš storil, kar tako?«Ulfgrim je videl, kako viskont z zanimanjem preucuje njegov predlog. »Niti ne, vaša visokost! Pricakujem temu primerno placilo.« »Hmh, kaj pa drugega! In koliko hoceš?« »Samo svoje življenje, vaša visokost - in pa mošnjo srebrnikov. Smrtno življenje je namrec nestanovitno. Kjer ima vilin cas za modrost, imamo ostali smrtniki samo kratek beg pred koncem, ki nas na koncu vedno ujame. Želim zagotovilo, da bom oprošcen vsakršnih obtožb, ki se bodo tikale Združbe in zlocinov katerih jo dolžite. » je rekel Ulfgrim. Viskont si je vzel trenutek za razmislek. Obrisal je ustnice in vrnil robec pažu. »Prav, naj bo.« je rekel. Najemnik je vstal. »Lahko greš. Moj paž ti bo izrocil potrebne listine, ki ti bodo omogocale, da aretiraš vse glave vaše Združbe.« »Hvala, vaša visokost. Zares ste milostljivi.« »Mojo milost boš spoznal, ko mi privedeš mojstra Alberchta in ostale zlocince, drugace boš obcutil razliko med razvodenelim in cistim vinom.« je odvrnil viskont in ga odslovil s preprosto kretnjo leve roke. Ulfgrim se je priklonil in stopil tri korake nazaj, kakor ga je poucil viskontov sluga v zadnjem tednu priprav na srecanje z vilinskim plemicem, nato se je obrnil na peti ter stopil proti visokim vratom, ki so bila edini izhod iz prestolne dvorane. Na steni nad vrati je visela ogromna tapiserija z izvezenimi pošastmi, ki so poginjale pod blešcecimi meci pogumnih bojevnikov iz preteklosti. Na vratih je opazil rezbarijo vrste vojšcakov, ki se je pokrila s šciti pred mogocnimi plameni velikega zmaja. Viskont je hotel, da mu pripelje Združbo. Ulfgrim je vedel, da mu bo Združba pripeljala tudi zmaja. Zadušil je izdajalski nasmešek, ki se mu je prikradel na obraz ter pred vrati prestolne dvorane pocakal na paža. ~ ~ Marko Razpotnik Nebesne konfiguracije Dobrodošli na planet, ki ima precudovito lepo modro nebo. Nekateri mu pravimo Zemlja naše odrešitve. Na planetu je edino živo bitje Clovek. Zemljokrog ima eno Sonce in eno odsevnico - Luno. Okoli planeta je sfera, ki se ji kategoricno približujemo, nivo za nivojem z vidika planeta in naposled prispemo do popolne praznine. Nebesa so urejena tako, da ima Sfera milosti popolno prevlado nad svetom. Programi, ki poganjajo Duha nebes in zemlje so doloceni, da neomajno skrbijo za popolni red blaženosti. Tu, na tem svetu je samovolja le pritlikava solzica, kapljica v ocean svetosti. In ta kapljica je - Vecnost. Mislite, da je lahko od zunaj pokukati v ta svet? Božanska bitja - Cuvaji, božji varuhi - so fantasticni v svoji preprosti mogocnosti. Ne bodo klonili, dokler jim sam Bog ne povrne gospostva. Ti cuvaji bivajo v templju, ki je narisan na ravnini Uma - od enega do drugega konca Neskoncnosti. Kdo si upa vse ravnine, ki jih je kdajkoli videl - zvrniti v to Ravnino? Pri nas nekateri pravijo, da nic ne kapne z neba ... Ko tukaj pada z neba, padajo debele kaplje rektificiranega spomina vseh Živih voda. Potoki sijejo svoj solarni sijaj in veter se cudovito igra. Tu je tako cudoviti mir: simfonija tišine, pretakanja vode, vetra in šelestenja blagoslovljenega rastja. Ta svet je ustvarjen, da bi se preostali svetovi odpocili, se presvetlili in pomirili. In zdaj poglejte: Bi si želeli takšnih nebes tudi v domacem svetu? Namesto da ste v skrbeh zaradi dela svojih rok, ki se odraža v oblikovanju vaših oblakov - si brž upodobite in posodobite svoja nebesa. Ideje o tem srecnem svetu niso moja last - z njimi lahko pocnete, kar vas je volja. In zdaj še razmislek: je to kar berete le izmišljena fikcija? Mar se nic od tega ne more izpolniti v resnici? Ce ste ljubitelj neskoncne domišljije, si lahko brez skrbi privošcite njeno manifestacijo v našem domacem svetu. In storite tako. ~ ~ Matjaž Marincek Nekaj o avtorju Matjaž Marincek (1951), je zacel pisati za dušo že kot gimnazijec, potem je kot novinar pisal za preživetje, po upokojitvi pa piše zaradi užitka. Preizkuša in išce se tako v poeziji (tudi haikujih) kot tudi v prozi in dramatiki (za družinsko gledališko in lutkovno skupino). Udeležuje se obmocnih in regijskih srecanj literatov. V letu 2021 nacrtuje izdajo dveh knjig: ene s kratkimi znanstvenofantasticnimi zgodbami (Medgalakticne pripovedke) in druge z v akrostihih rimanimi prigodnicami, ki jih piše že vse življenje, ter ostalim literarnim gradivom (Vsega po malem). Na konferenci Z osupljivo gracioznostjo se je skoraj osemtonski Gluvvi˙ŕ.ec sklonil k pritlehni Clćpetkí, ki je merila komajda kaj vec kot tisocinko njegove obilnosti, in ji nekaj zašepetal na uho. No, ne ravno na uho, ampak natanko na njeno sedemnajsto nožico, kjer je imela slušni organ. Clćpetka je cvrcknila in se pritajeno zatresla. Nihce se ni kaj posebej vznemiril, ker niso slišali nicesar. Prevajalniki so še vedno imeli to hibo, da se ob šepetanjih niso vklapljali. Gluvvi˙ŕ.ci in Clćpeti, tako kot Rosnörrijci, Ixawi, Bropothi in Stahyli, so sodelovali na transgalakticni konferenci kot kandidati za možen sprejem. Vseh šest je z ostalimi delegati lebdelo okrog steklene plošce, podobne predimenzionirani mizi, nad katero so se pred vsakim udeležencem dvigali hologramski komunikatorji. »Poslušaj ti … ti … zagovedni kromanjonec!!!« je Zemljan z druge strani plošce zagrmel proti Gluvvi˙ŕ.cu, ampak se je ocitno moralo nekaj izgubiti v prevodu, ker je ta deloval cisto blaženo. Eskalacijo potencialnega transgalakticnega konflikta je prekinil predsedujoci, vitek Zavirijec aristokratske drže in resnicne modre krvi. Prevajalniki so oživeli. »Prvic v zgodovini Transgalakticne Zveze se bližamo številki 750. Pred seboj vidite šest predlogov za sprejem novih clanov z robov znanih nam galaksij. Temeljito preglejte podatke, da boste lahko odgovorno glasovali.« S pogledom se je sprehodil cez vso to množico oblik in barv. Kako bistveno bolj enostavno je bilo vse skupaj na zacetku njegovega mandata, ko jih je bilo samo 12. »Komunikator mi ne dela!« je zabrbotalo iz oranžne sluzi, šest mest levo od Clćpetke. »Zakaj se vse, kar bi se sploh lahko zgodilo, vedno zgodi Swamkom?« je zašepetal predsedujoci Zavirijec, sklonjen h svojemu tajniku, ki je takoj odreagiral. Iz beline okrog njih se je od nekod vzel servisni modul in v devetih milisekundah zamenjal Swamkov komunikator. Predsedujoci se je odkrehnil. »Lahko zdaj glasujemo?« Po prostoru je završalo in predsedujocega je zamikalo, da bi zarjovel, pa se je s hudim premagovanjem zadržal. »Ocitno ne.« K besedi se je prijavil vecni nergac Sthroptq, Skřmuliyec, ki je dihal kot sekstet trobil v ekstazi, zato je bilo okrog njega vedno dosti praznih mest. To je bila lisa na sicer brezmadežni zvocni popolnosti ogromne, bolestno bele dvorane v obliki krogle, kjer so imeli konferenco. »Koliko casa se bomo pa še šli tole širjenje? In kje jih sploh najdete, te nove zgube? Pateticno! Sami kandidati za neto prejemnike …« je hropel Sthroptq in bi zagotovo še, ce ga ne bi predsedujoci presekal. »Vedno imate možnost glasovati proti! Lahko zdaj glasujemo?!?« ga je minevala prislovicna potrpežljivost. Vsul se je plaz novih prijav k besedi. Predsedujoci se je pogreznil vase in apaticno bolšcal v svoj hologram. Da so Bropothi iztrebili Khredijce in da je bil to nesprejemljiv genocid. Da so Ixawi notoricne barabe, ki da opetnajstijo vsakogar, kdor poskuša z njimi trgovati. Da so Rosnörrijci revni kot cerkvene miši – tako revni, da celo svoje pokojne zagrebejo v zemljo. In tako naprej, dokler se niso vsi prijavljeni izpeli. Zavirijcu se je zdelo, da je minilo najmanj pol vecnosti. »Lahko zdaj glasujemo?« je resignirano zavzdihnil. Na hologramu se je pojavil nepricakovan rezultat: od 741 prisotnih delegatov jih je 370 glasovalo za in 370 proti. V dvorani je zavladala kot gora težka tišina. »Nekdo ni glasoval …« je predsedujoci zacudeno pomignil tajniku. »Zemljan,« je ustrelil tajnik. Vsi so pogledali Zemljana. Ta je zariplo zardel, potem pa stisnil virtualno tipko. »Mah klinc, bomo že kako!« je zamahnil z roko. Oglušujoc trušc se je zacel odbijati od sten dvorane in se vracati h plošci. Zemljanov hologram je bil v hipu preplavljen s sporocili. Vsi kandidati (razen Ixawov) in njihovi pristaši so mu poslali navdušujoce zahvale, vsi nasprotniki širitve pa svoja negodovanja, nestrinjanja, celo grožnje. Sthroptq mu je poslal odurno ponižujoco kletvico. Zemljanu sta se skoraj hkrati približala Gluvvi˙ŕ.ec in Zavirijec. Prvi ga je hotel od navdušenja objeti ali nekaj podobnega, pa se mu je uspel spretno izmuzniti in je takoj odlebdel nazaj k cakajocemu predsedujocemu. »V imenu Transgalakticne Zveze se vam prisrcno zahvaljujem za vaš odlocilni glas. Zveza teži k temu, da bi …« Ceprav je bil ponosen, da se sam predsednik osebno pogovarja z njim, se ni mogel znebiti zoprnega šcemenja, kaj bodo rekli na to na Zemlji, saj je dobil nasprotna navodila. Kot prej je spet zamahnil z roko. »Bomo že kako,« se je cvickasto nasmehnil predsedujocemu in se cisto prepustil hvaležnemu božanju enaindvajsetih Clćpetkínih nožic, ki se mu je medtem prisesala na podlaket. Mogoce pa iz tega le še kaj dobrega rata. ~ ~ Izibizi Ljubkovalno ji je rekel koca, ceprav je bila vse prej kot to. Imela je polistirensulfon-kislinski džakuzi, pa na desetine tistih drobnih tehnicnih domislic, ki so ti jih materializirali, s kakšne obsceno oddaljene galaksije, ce si le imel dovolj izmenjajev. Sqwrq jo je postavil na odmaknjeni del neposeljene ravnice na Qrranbrryxu. Nerad je privlacil pozornost. Rad je imel mir. Rad je imel svoj »brlog«, v katerem se je »zabubil« v svojih asocialnih faznih obdobjih. Takrat, in to je bila vecina casa, je vpijal podatke in polnil svojo podatkovno zbirko. Nanjo je bil ponosen, saj je bila medgalakticno priznana in cenjena. Vsebovala je kvadriljone jotabajtov podatkov o antimaterijskih galaksijah. Motili so ga le vsiljivi in nenehno nepotešeni povpraševalci. Že zdavnaj je ugotovil, da ima – kot bi temu rekli na Zemlji – kuro, ki nese zlata jajca in ker ni bil pohlepen, je imel vedno na razpolago le toliko izmenjajev, da je lahko potešil svoje udobje. Ko pa jih je zacelo zmanjkovati, se je moral odpreti navzven. Izklopil je šcit in v trenutku je imel na razpolago 811 cakajocih povpraševalcev. Vecina je bila starih znancev, z novimi pa se mu ni bilo treba in sploh ni ljubilo ukvarjati. »Kot obicajno?« je vprašal Kklírrôßíjca in ko je ta v znak pritrditve zaprl vseh pet duplin, mu je zacel posodabljati bazni sistem. Hologram mu je pokazal priliv 380 izmenjajev, še preden je bil postopek po 13 sekundah zakljucen. Tako je to, ko delaš z znanimi kupci. Pri M˙˙lujini ikoni je nad imenom zacel utripati znak za nujno. Vzel jo je preko vrste. »Kam se ti pa tako frdamano mudi?« se je poskusil pošaliti. »Ne seri. Celo vecnost te ni bilo, zdaj boš pa spušcal po vrsti? No go! Nobene šanse nisem imela, da bi bila v tem ciklusu na vrsti …« »Ne trati mi casa. Kaj rabiš?« je postal posloven. »Vceraj mi je driska od mojega urednika postavila ultimat: 87 terabajtov o Zggrűtonski meglici ali pa frcim.« »Izibizi. Maš.« »Ho ho ho, to je pa precej vec …« »Celo mapo sem ti fliknil, pa poberi, kar rabiš, ostalo unici.« »Se kdaj dobiva na Ćđć..ulskem konjaku?« »Šur!« in se je odklopil. Dovolj izmenjajev ima za gurmanski konec tedna, džakuzi pa že mamljivo brbota. ~ ~ Samanta Hadžic Žavski Nekaj o avtorici Samanta Hadžic Žavski se je rodila leta 1993 v Celju. Leta 2019 je fakulteto zakljucila z magistrsko nalogo iz primerjalne književnosti in literarne teorije. V svojih študentskih letih je zacela pisanje kratke proze, njene zgodbe lahko najdemo v revijah Locutio, Novi zvon, Spirala, Sodobnost in Literatura. Leta 2019 je izšel njen kratkoprozni prvenec Serijski morilec. Lepši svet »Res je cudak, ne vem, zakaj sploh še hodiš tja in mu nosiš kosila,« mi je rekel Peter. »Pac, nosim. Clovek si zasluži, da se z njim ravna lepo. Nikoli nikomur ni škodil,« sem mu zabrusila. Peter je cisto super, samo vcasih me preprosto ne razume. »Saj mu ni mogel, tako … mislim, od doma,« je še rekel. »Peter, prosim te, vsi mi imamo svoje probleme, kajne?« Dobro je vedel, na kaj ciljam. »Lepo te prosim. To sploh ni primerljivo.« Posodi s hrano sem zložila v vrecko. V eni je bila kranjska klobasa in krompir, v drugi zeljna solata. »Cao!« sem mu rekla in ga poljubila. »Kdaj prideš nazaj?« je rekel. »Jutri.« Namenil mi je enega tistih zdolgocasenih nasmeškov, ko ustnice raztegne v ravno crto preko celega obraza. »Joj no, šala, Peter. Okrog enajstih bi morala zakljucit. Danes dvomim, da bo gneca.« Zaprla sem vrata za seboj. Ko sem prišla v cetrto nadstropje k Bogdanu, sem kot navadno, pozvonila. Slišala sem odklepanje prve, potem druge kljucavnice in na koncu še zvok odstranitve verige. Tako kot vsakic. Vrata je odprl ravno toliko, da mi je podal vrecki za na cevlje, ki sem jih obula preko belih olstark in potem smuknila not. Nato je zaklenil. Najprej veriga, nato prva in na koncu druga kljucavnica. »Zdravo,« živcno se je nasmehnil in vzel hrano, ki sem mu jo prinesla, »zamujaš.« »Ja, malo sem se še zadržala doma, ker grem od tebe direktno v službo,« sem mu pojasnila. »Tudi jaz sem razmišljal, da bi šel danes malo na sprehod,« je rekel. Oba sva vedela, da se to ne bo zgodilo. »Res? Super, me veseli, da to slišim. Lep dan je zunaj.« »Saj zato.« Nemogoce, da bi vedel, kakšen dan je, ker so njegove crne rolete vedno strogo spušcene. »Mm, zgleda odlicno,« je rekel, ko je odprl prvo posodo. »Hvala.« Sedla sem na kavc, oblecen v folijo iz polivinila. »Boš kaj pila?« je vprašal. »Ne, hvala,« sem odvrnila. »Kaj bereš?« sem vprašala, ko sem pred seboj na mizi zagledala novo knjigo. Vedno znova me je fasciniralo, kako hitro uspe prebrati dolge romane, enciklopedije in ostalo, konkretno nad tristolistno literaturo. »Ah, nic takega. O geoglifih.« Ko je zagledal moj 'nic mi ni jasno' pogled, je nadaljeval. »Nazca crte. Crte, ki naj bi jih narisali Inki. V Peruju. Glej.« Šele, ko mi je pokazal sliko, mi je postalo jasno, o cem govori. »Ja, to pa sem že videla. Fascinantno, kajne?« »No, ja. Sem razmišljal, da bi bilo to zanimivo videti na lastne oci. Mogoce pa kdaj. Ampak danes, danes samo sprehod.« »Kdaj pa greš?« sem se pretvarjala, da sem radovedna. Stanovanja ni nikoli zapustil. »Ah, saj veš. Po porocilih.« Pokimala sem. Porocila je poslušal po radiu. Vedel je vse, kar se na svetu dogaja, ceprav pravzaprav že dolgo ni bil del njega. Po eni strani mi ga je bilo žal, po drugi pa se mi je zdel tukaj nekako najbolj varen. Zdelo se mi je, da ni pripravljen na svet tam zunaj. Vedno se mi je zdel krhek. Malo cuden, a definitivno niti malo pokvarjen. Ob njem sem se vedno pocutila varno. Medtem ko mi je, kot po navadi, govoril o zadnji novici o prometni nesreci in za tem še mnogih tej podobnih crnokronicnih novicah, kot da me je želel prepricati, da je zato tak kot je, sem se med ne najpozornejšim poslušanjem in prikimavanjem s pogledom sprehajala po njegovih knjižnih policah. Tukaj sem bila že nickolikokrat, a nikoli se nisem mogla dovolj nacuditi njegovi zbirki. Te knjige so me preprosto zacarale. Imel je ogromno izvirnikov, ki so bili verjetno vredni celo premoženje. »Kaj pa ti misliš?« me je predramil in namršcil celo. »O cem?« »O tej novici. Misliš, da je to mogoce?« je vprašal. Niti približno nisem vedela, o cem govori in kaj bi odgovorila, ker ga vseh pet minut, ko je imel monogovor, nisem slišala niti besede. »Mislim, da je.« »Hm, zanimivo.« Celo se mu je vnovic poravnalo v naravno stanje. Vstal je in šel proti umivalniku. Izgledal je dobro za svoja leta. Štel jih je okrog petdeset, a kdorkoli bi ga pomladil vsaj za desetletje. Pogledala sem na uro. »Služba se mi zacne cez eno uro. Moram te pocasi zapustiti. Ti pa boš tako moral pojesti, kar sem prinesla, drugace bo mrzlo.« Vedno, ko sem rekla, da grem, me je hotel zadržati na vse mogoce nacine. Bil je osamljen clovek, kateremu sem bila prakticno edini stik z zunanjim svetom. Danes mi ni rekel nic o tem, naj ostanem, kar me je zacudilo. »Dobro, samo nekaj bi ti rad pokazal! Pridi.« Šel je proti vratom, ki jih pred menoj še nikoli ni odprl. Bil je ekstremno skrivnosten glede svojega dela in prostoru za vrati je pravil delavnica. Peter se je velikokrat znal pošaliti, da se za temi vrati skriva njegova pokojna mama ali pa zbirka seks pripomockov. Ko sva vstopila v sobo, se je pred mano v vsej svoji krasoti najprej izrisal lik ženske figure. Kazala nama je hrbet. Okrog nje so se bohotili ogromni monitorji, ki so bili trenutno izklopljeni. Povsod so ležale umetne roke, noge in glave, kabli in neke naprave, ki jih nisem mogla definirati. Na desni strani, v kotu pa je ležala še ena lutka, ki je bila ocitno še v izdelavi. Bila je dodelana do popolnosti, manjkal ji je samo še obraz. »To ti kažem samo zato, ker si rekla, da se strinjaš,« mi je razložil. V trenutku me je postalo strah tega, s cimer sem se strinjala. »Samo da jo vklopim,« je rekel. Šel je do nje in jo stisnil za vrat. Obrnila se je in mi povzrocila hitrejši srcni utrip in dvig vseh dlak na mojem telesu. Videti je bila … jaz. Ko je opazil moj zgrožen izraz, se je hitel opravicevati. »Oprosti, nikoli nisem imel nobenega drugega modela, po katerem bi lahko naredil robota. No, vsaj ne tako dolgo. Mislim, saj veš. Edina si, ki z mano vztraja že leta. Te zanima torej, kaj zmore?« Strahoma sem pokimala. »Miri, kako si?« je vprašal. »Sama sem zelo dobro, kako si ti, Bogdan?« je rekla. »Tudi sam sem v redu, Miri,« je odgovoril. »Kdo je tvoja prijateljica?« je vprašala. »Ida,« ji je odgovoril. »Aa, to je Ida!« je rekla, kot da sva stari prijateljici. »Ida, me veseli.« Zvenela je skoraj … jaz. Miri mi je podala roko. Nisem še bila prica cemu bolj cudaškemu. »Veš, Ida … ta novica, o kateri sva govorila … o najbolj sposobnem robotu na tržišcu ... ta novica govori o tebi … No, pardon, o Miri. Miri ima možnost sporazumevanja, je izredno razgledana in zmore veliko vec kot clovek. In kar je najpomembnejše, lahko bi celo zamenjala cloveštvo.« »Kako misliš, zamenjala cloveštvo? Zakaj bi bilo potem to dobro?« »Ah, sem rekel zamenjala cloveštvo? Mislil sem, zamenjala cloveka pri njegovih opravilih, pri delu, pri vsem. In tako bi clovek lahko pocel, kar mu je volja. Ljudje bi se lahko ukvarjali s stvarmi, ki jih veselijo, ne bi bili vec sužnji sistema.« Na obrazu se mu je oblikoval izraz, ki ga nisem bila vajena. Izgledal je samozavesten, skoraj obseden. Navadno je težko vzpostavil ocesni stik, tokrat pa se mi je zdelo, da mi preko oci gleda naravnost v dušo. »Bogdan, impresionirana sem. Ampak ne razumem, s cim sem se strinjala pri tej novici.« Nisem se mogla otresti nekega negativnega obcutka, ki me je spremljal, odkar sem Miri pogledala v obraz. »Cesa ne razumeš? Tega, da vem, kako bi bilo mogoce priti tako dalec, da bi robot imel prava custva.« »Kaj? To ne more biti mogoce! Da bi robot cutil? Zato mora imeti srce, ali pa ne vem … mogoce dušo?« »Ja, Ida. Nekako tako. In tukaj nastopiš ti. Miri, primi jo in jo položi na najin stolcek!« Nisem se mogla ubraniti. Ce sem bolj natancna, se nisem mogla niti premakniti. Ko sem želela zakricati, mi je Miri potisnila v usta nekakšno peno. Vse skupaj se je dogajalo neverjetno hitro. Miri se je po sobi gibala s skorajda svetlobno hitrostjo. Oci sem uperila v Bogdana, ki je stvar opazoval od dalec. Miri je bila videti tako dobro pripravljena, kot da jo je sprogramiral za to ali pa vsaj kot da sta vadila. Oblazinjen stol, na katerem sem bila privezana, je imel okove, ki so se morali sprožiti iz njega, saj jih prej nisem videla. Miri mi je v žilo vbrizgavala injekcijo z modrikasto tekocino. Bogdan se je medtem približal in sedel na stolcek zraven mojega. »Takole je, Ida. Ker veš, da sam ne morem zapustiti stanovanja in izvršiti svojih nacrtov, sta tukaj vidve z Miri. Cloveštvo je šlo predalec, Ida. Vidiš, kaj se dogaja, s kakšnimi novicami se soocamo vsak dan? Ljudje so ponoreli. Nobene prijaznosti ni vec, samo še zloraba socloveka in hoja preko trupel. Kaj misliš, zakaj sem tak, Ida? Misliš, da sem tak od zmeraj?« Jezno me je tresel. »Bil sem star devet, ko se je zgodilo. Z mamo in ocetom smo se odpravljali na ogled tekme v Brežice. Voznik v drugem avtomobilu … kaj misliš? Pijan! Seveda. Kaj misliš, kdo je preživel? On in jaz. Po dvanajstih letih so ga izpustili! Po dvanajstih! Si lahko predstavljaš? Dvanajst let zapora za to, ker je trem ljudem unicil življenja! In kaj misliš, kaj sledi? Seveda, tudi on bo placal, tako kot vsi ostali. In zdaj, draga moja Ida, prisluhni nacrtu. Miri se bo nekaj casa pretvarjala, da je ti. Petra bo pripeljala k meni, da bo prevzel moško obliko, ki še potrebuje nekaj dodelave, ampak je že skoraj popoln, kajne, Leo moj?« je pomignil proti njemu. Pocutila sem se vse slabotnejšo. Njegove besede so odzvanjale po prostoru. »Tako torej, da ti razložim bolj na kratko, ker nimava vec veliko casa.« Priklopil me je na monitor, nato pa poljubil Miri na lica in tudi njo priklopil nanj. »Prekopirala bova tvoj govor, nekaj sem ga že dodelal, razmišljanje in custvovanje na Miri. Miri bo tako prelisicila Petra, ga pripeljala k meni in enako se bo zgodilo z njim in Leom. Leo in Miri bosta tako pocela tudi z drugimi. Nastala bo majhna vojska, mojih dobrih in poštenih ljudi, ki bodo pobili tiste slabe in nepoštene. In tako, draga moja Ida, tako bo svet postal lepši. Vem, kaj si misliš … Fascinantno, kajne? Zdaj pa le zaspi,« je še rekel in me poljubil na celo. »Se vidiva kmalu!« V glavi se mi je prevrtaval moj jutranji pogovor s Petrom. Mogoce pa Bogdan le lahko škodi ljudem tudi od doma. 32 34 36 38 40 42 44 46 48 50 52 54 56 58 60 62 64 66 68 70 72 74 PROZA SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 PROZA PROZA SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 PROZA PROZA SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 PROZA PROZA SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 PROZA PROZA SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 PROZA PROZA SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 PROZA PROZA SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 PROZA PROZA SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 PROZA PROZA SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 PROZA PROZA SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 PROZA PROZA SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 PROZA PROZA SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 PROZA PROZA SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 PROZA PROZA SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 PROZA PROZA SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 PROZA PROZA SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 PROZA PROZA SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 PROZA PROZA SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 PROZA PROZA SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 PROZA PROZA SUPERNOVA 10 The Hen that Laid Golden Egg | Golden egg, Hen, Hens SUPERNOVA 10 PROZA PROZA SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 PROZA PROZA SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 PROZA Brain Control – Think Magazine 76 78 80 82 PREVOD SUPERNOVA 10 Gareth Jonson Haggis, Nosorog in druge nepricakovane prostoživece živali Prevod: Domen Mohoric »To je enkratna priložnost,« je dejal Sandy. Tako je sicer govoril o vecini svojih nacrtov. Ko je nekega svetlega jesenskega popoldneva v kavarni Covent Garden pil caj na terasi, je Yoricka Sandyjev predlog preprical, da zacasno zapre svoj nagacevalni posel in gre z njim. Zdaj, ko leži v zasneženem jarku sredi Škotske divjine, s precej jeznim in zelo velikim kosmatim nosorogom manj kot dvajset cevljev stran, je zacel obžalovati svojo odlocitev. Njun prihod na Škotsko ni bil ravno zadovoljiv. Po vec urah v Range Roverju, kot je bilo cloveško sprejemljivo, sta Yorick in Sandy, skupaj s svojima dvema lovskima partnerjema, Lucjo in Arkadyjem, prispela v gostišce nekje severno od Fort Williama v poznih popoldanskih urah. Yorick se je napet od vožnje povzpel z zadnjega sedeža in se naslonil na vrata. Lucja se je prikazala z druge strani avtomobila in se lahkih nog sprehodila naokoli, ter iskala grožnje na temnem obzorju. Visoka je bila le 1,5 metra, toda njena prisotnost na zadnjem sedežu ga je držala na trnih zadnjih nekaj sto milj. Sandy jih je v spremstvu Arkadija vodila do vhodnih vrat hiše, ki je bila videti nekaj sto let stara in narejena iz temno sivega kamna, ki ji je dajal tesnobni videz. Vrata je odprla ženska, ki se je predstavila kot gospa McCready, bila je dama strogih potez, širokega obsega in brez ocitnega imena. »Iz Anglije ste?« je bila njena uvodna pripomba. »Tako je, gospa,« je bil Sandyjev odgovor. Arkady je glasno zasmrkal. »No, dva od nas sva,« je dodal Sandy. »Najbolje, da vstopite.« Yorick se je sklonil pod lesenim podbojem in sledil gospe McCready po hodniku v veliko kuhinjo z rdecimi plošcicami in kuhinjskim pomivalnikom, dovolj velikim za kopanje. Visok plešasti mož je sedel za dolgo, leseno mizo. »Gregor McCready,« je dejal in vstal za rokovanje. Vsi so se predstavili. »Iz Anglije,« je zadircno dodala gospa McCready. » Z imenom kot Yorick, nemorte bit prevec angleški,« se je nasmehnil Gregor. Yorick se je imela za precej angleškega, vendar se je odlocil, da ne bo o tem razpravljal. Gregor jim je pokazal njihove sobe, medtem ko se je njegova žena zacela ukvarjati s plocevinastimi kozarci in cajnikom. Yorick se je spraševal, ali je imela gospa tradicionalni prezir do Angležev, ali pa je imela bolj nedavno stališce, da so Angleži krivi za vzpon nevarnih in eksoticnih živali, ki se preganjajo po hribovju. Bilo je splošno mnenje, da je to mašcevanje za nedavni rezultat škotskega referenduma, ki je pomenil, da se bo Škotska osamosvojila od Združenega kraljestva in se prvic rešila izpod tiranije Angležev, odkar je škotski kralj prevzel angleški prestol pred vec kot štiristo leti. Prišli so nazaj, pili caj in jedli torto Dundee, ki jo je Lucja sumljivo gledala, kot da bi bila nekaj, kar je treba preuciti in bo potrebno loviti v prihodnjem. »Lov, kaj?« je Gregor veselo vprašal, medtem ko je gospa McCready tiho delala v ozadju. »Ja,« je dejal Sandy in nenadoma razvil škotski naglas. »Potem boste šli za kakim haggisom?« Sandy je bil videti zmeden za trenutek, nato pa je samozavestno prikimal. »Ce bomo imeli priložnost.« Gregor se je nežno zasmejal, Yorick pa je svoje pripombe obdržal zase. Sandy si je v zadnjih nekaj letih zgradil precejšen ugled in izsledil vedno bolj nevarna in bizarna že izumrla bitja, ki so bila sedaj bioinženirana nazaj v obstoj. Malo nejasnosti glede škotskega kuhanja je bilo opravicljivo. Medtem ko je Westminster še razpravljal o tem, kaj storiti glede razmer, je škotski parlament že pooblastil lovce, kot je Sandy, da gredo na lov. Po svojem kvazi pravnem statusu v Londonu je bil Sandy zdaj nekako v zvezi s škotsko policijo in ta odprava je bila pod njihovim pokroviteljstvom. Zvecer so razpakirali in preverili opremo, jedli enoloncnico v kuhinji in se sprostili v temnem in pretecem salonu, v katerem je bila na steni jelenja glava. »Nismo sramežljivi glede lova.« je Gregor komentiral, ko je Arkady strmel v jelenove steklene oci. »Nismo kot tisti okoljevarstveniki.« Razlicne okoljevarstvene skupine so povzrocile nekaj težav v Londonu, in Yorickova trgovina s nagacenimi živalmi je bila neko deževno soboto predmet kratkotrajnega protesta. Škotska agencija za varstvo okolja je podala izjavo, da se zanimajo le za okolje, ki je na Škotskem domace, in da jih ne zanima, kar so navedli kot »škodljive invazivne vrste«. Javnost je na splošno uporabljala izraz »velike, kosmate zveri«, kar je po nakljucju tudi opis Arkadyja. Yorik ni bil preprican, iz katere evropske države je prišel ta veliki clovek, vendar je dajal vtis, da je vsaj nekaj casa preživel v specialnih enotah. Strmel je po stopnicah in se spustil v zmahan naslanjac. Yorick se je spraševal, ce bi bil tudi tako miren, ko bi strmel v divjo, živo žival. Vecino naslednjega dne so porabili za iskanje kosmatega nosoroga po hladnem podeželju. Glede na velikost teh zveri jih je bilo presenetljivo težko opaziti. Tudi uporaba brezpilotnega letala, opremljenega z vizualnimi in toplotnimi kamerami, ni veliko pomagala. Veliko pokrajine je bilo za pokriti. Z Range Roverjem so šli po kmeckih poteh, po poljih in po potokih. Skocili so ven in se sprehodili po strmih poteh in skozi mrtva drevesa. V nekem trenutku so našli nosorogove odtise, vendar jih je Lucja razglasila za nekaj dni stara in neprimerna za trenutni lov. Pozno popoldne je Arkady dal glasen 'Ha!' ko je preuceval slike brezpilotnikov na tablici. Zamrznil je zaslon in povecal sliko. Sandy je zaustavil avto. »Tu.« Arkady je nataknil zastavo sredi male crede in se vrnil ven. Veliko se je moral oddaljiti, preden se je na zaslonu pojavil tudi njihov položaj. »Tri milje,« je rekel. Yorick je zrl po zaslonu in izsledil ozke in redke sledi, ki so zaznamovale cestne poti okoli strmih in skalnatih hribov. »Do njih je vec kot tri milje,« je dejal. Sandy je spustil okno in glavo potisnil ven, da bi izmeril raven soncne svetlobe. »Prepozno za danes,« je dejal. »Oznaci jih.« Arkady se je igral z brezpilotnimi kontrolami na tablicnem zaslonu in Yorick je gledal, kako kosmati nosorog raste v velikosti, ko je letalo padalo nižje. Arkady je naciljal eno od živali z rdecim X in izstrelil sledilno pušcico. Oznacil je še dva v hitrem zaporedju in skozi credo se je razširil val nezadovoljstvo in razdraženi so odpeketali stran. »Jutri potem,« je dejal Sandy in pritisnil Range Rover v višjo prestavo. Zacelo je snežiti, ko so se vracali v gostišce. Do naslednjega jutra je tla oblažilo z nekaj centimetri snega. Ko so nalagali svojo opremo nazaj v avto, so sneg pred hišo steptali v umazano rjavo plundro. Arkady je sedel na sovoznikovem sedežu in dajal navodila iz tablice. Sandy je z vožnjo pušcal vtis poguma, dramaticno je rezal vogale in alarmantno peljal slalom po razruvanih poteh. Lucja je zrl skozi stransko okno in Yoricku pustil, da se je izgubljal v svojih mislih. Skoraj eno uro so poskakovali in rjoveli ter drseli po podeželju, dokler niso bili pol milje stran od crede, ali pa vsaj tako oddaljeni od sledilnih pikad, ki so se od prejšnjega dne komaj premikale. Sandy je dejal, da bi morali zapustiti vozilo in se približati peš. Yorick je bil razklan med cakanjem v toplem vozilu in spremljanjem lovcev. Pri odstrelu mu ni bilo treba biti zraven, vendar mu je opazovanje živali v naravi – njihovih premikov in reakcij – pomagalo predstaviti nagaceno truplo na najbolj realen nacin. Sledil je trojici in zanalašc zaostajal, da bi jim ne bil v napoto. Debele, lahkotne snežinke so zacele lebdeti navzdol in se prekopicale skupaj z njegovim dihom. Zavil si je šal okoli vratu, da zastavi kak pritlehen vetric. Lovci so prešli kamneni greben in se prihulili na tla. Izvlekli so daljnoglede in vetrne merilce ter druge pripomocke. Yorick se je ustavil sto jardov za njimi in se pocasi obrnil. Okolica je bila velicastno pusta, vsak znak cloveške prisotnosti je zabrisal sneg. Ko se je obrnil za poln krog, so trije lovci že odšli. Ko je prišel do grebena, je pricakoval, da bo vsak trenutek slišal streljanje. Ali pa zvok stampeda. Po možnosti v nasprotno smer. Tišina, razen oddaljenega zvoka neke vrste sokola. Yorick je pohitel naprej, spotikal se je na neenakem terenu, zamaskiranem s snegom. Prešel je greben in se nenadoma ustavil. Trije lovci so bili napol navzdol po drugi strani grebena in hodili nenavadno omahujoce. Pred njimi so bili po snegu posuti ostanki petih ali šestih kosmatih nosorogov. Tudi po preštevanju, Yorick še vedno ni bil preprican, ali jih je bilo pet ali šest. Bilo je vec nog, vec napol pojedenih teles, ostanki krzna in na široko razpršena velika kolicina krvi. Yorick ni motilo ukvarjanje z živalskim drobovjem in trupli – to je bilo del njegove službe– vendar mu je ta stopnja zakola prinesla hlad, ki ga ni povzrocilo mrzlo vreme. Sandy in njegova dva spremljevalca so se ustavili, preden so prišli do prvih krvavih madežev. Yorick se jim je pridružil. Zrak je bil miren in šele ko je bil veliko bližje, ga je zadel mošusni, smrdljivi vonj. Cez obraz si je potegnil šal, kar je nekoliko pomagalo. »Lovci?« je vprašal. »Ne,« je dogovoril Sandy. »Vsaj nihce priseben.« »Cesa takega nismo videli, odkar smo šli v Kirgizistan,« je zamrmral Arkadij. Lucja je obkrožila celo grozljivo sceno. Mrtva bitja so od blizu še huje za videti, globoke rane, so zevale skozi krzno na številnih krajih. Nobeno od trupel ni bil uporaben. Lucja se je vrnila iz obhoda. »Drugih sledi ni,« je dejala. »Razen cesa?« Yorick je rekel. »Razen nosorogov.« S pogledom je Preiskovala obzorje, medtem ko je govorila. Yorick je skomignil. Pri umetnosti nagacevanja je bil na splošno nezainteresiran glede sledi. »Kdaj je snežilo?« je vprašal Sandy. »Ni pomembno,« je dejal Arkady in se vrnil iz svoje kirgiške sanjarije. Nosorog ni hodil po svoji smrti. Le plenilec se še potika naokoli.« »Snežni cevlji,« Yorick je ploskal z rokami, da bi jih ogrel. »Mogoce.« Sandy se je spustil in prijel pest snega, vstal je in pustil, da mu tece skozi prste. Nežno je padel. »V Sibiriji smo uporabljali snežne cevlje,« je dejal Arkady. »Vceraj jih je bilo vec,« je dejal Yorick, »torej jih mora biti še nekaj živih.« »Prav imaš.« Sandy se je obrnil stran od krvavordece scene. »Ampak vsi oznaceni nosorogi so tukaj.« Dvignil je glavo. »Izgleda, da bomo zaceli znova.« Yorick mu je sledil stran od smrada, druga dva pa sta se potiho odpravila za njim. Nekje je sokol žalostno krical. V Range Roverju je Arkady spet izstrelil brezpilotno letalo in ga poslal na kraj zakola. Na tleh je bilo zelo malo gibanja, vsekakor nic takega, kar so iskali. Sneg je prenehal in sonce je slabotno zasijalo skozi meglo. Sandy je odkrmaril do najbližjega voznega pasu in enakomerno vozil v isto smer kot brezpilotno letalo. »Izgubil sem ga,« je nekaj casa kasneje dejal Arkady. »Signal?« Sandy ga je pogledal, in obrnil pogled nazaj dovolj hitro, da se je izognil ogromni luknji. »Brepilotnika,« je dejal Arkady. »Nekaj ga je napadlo. V sekundi, preden je telemetrija izpadla, ga je zaneslo na stran. Vozili so se v tišini nekaj sekund. »Kje?« je vprašal Sandy. Arkady jih je usmerjal še tri milje, Sandy pa je medtem godrnjal o vojaških vadbenih poletih in stroških spodobnega brezpilota. Brez kakršnega koli signala ni bilo možno najti ostankov. Ustavili so se in pojedli kosilo, pili kavo iz termovk, ki pa ni bila dovolj vroca, da bi bila zares zadovoljiva. »Izstrelili bomo nadomestno letalo,« se je odlocil Sandy. To je bilo, ocitno, precej manj prefinjeno, ampak boljše kot nic. Nadaljevali so pocasno zasledovanje letece naprave. »Tam,« je dejal Arkady uro kasneje. S Sandyjem sta se posvetovala in zaceli so divjo vožnjo proti paru nosorogov, ki ju je opazil Arkady. »To je to.« Sandy je ustavil vozilo. »Pol milje.« Trije lovci so skocili ven. »Pocakal bom na besedo,« je dejal Yorick, ki je opazoval vse vecji mrak in zacetek mocnejšega sneženja. Trojica je oddirjala. Ko je motor ugasnil, se je avto hitro ohladil. Yorick se je stisnil v plašc in zrl v sneg. Zaplaval je v zasanjanost. Oglušujoci pok in mocan udarec sta ga vrgla nazaj v budnost. Avto se je zibal na kolesih. Vrata na drugi strani so bila zaskrbljujoce vdrta. Glasno prhanje se je zaslišalo od zunaj. Yorick je sedel pokoncno in se zagledal v kosmati obraz ogromnega nosoroga dva ali tri metre stran. Ta se je sklonil in se spet zarinil v avto, njegov rog je razbil stransko okno. Avto je vrglo v stran proti nakljucni skali. Yorick še ni bil preprican, ce je izhod iz avta dobra ideja, zdaj pa so se mu vrata tako ali tako zataknila. Z drugim napadom je nosorog sovoznikova vrata vdrl v novo geometrijsko obliko. Medtem ko se je nosorog osredotocil na redefiniranje profila Range Roverja, se je Yorick zavihal cez zadnji del sedežev in v prtljažnik. Sprostil je kljuko na vratih vrata in pocakal, da nosorog zamahne proti prednjemu delu avtomobila, preden je odprl zadenjska vrata in se skotalil ven in skocil na noge v enem dokaj gladkem gibu. Prtljažnik se je glasno zaprl, na žalost pa je pritegnil pozornost nosoroga. Pohitel je okoli velike skale, upajoc, da bo našel nacin, da spleza nanjo. Neugodno zanj je bilo, da je stari ledenik, odgovoren za deponiranje skale sredi nicesar, njo tudi zbrusil na gladko. Tolcenje in zabijanje sta se ustavila. Samo zvok sokola je prekinil tišino. Yorick je hitro pogledal naokoli. Okoli 20 jardov stran je bil razlomljen kup kamenja. Stekel je proti kupu in se s težavo prebijal skozi sneg. Nekaj jardov pred ciljem se je Yorick spotaknil v jark ali luknjo, prikrito v beli krajini. Za trenutek je obležal na obrazu. Pravocasno se je preobrnil, da je slišal globoko prhanje in težke korake. Ko je plužil s svojo brado skozi sneg, je pogledal navzgor. Nosorog je bil oddaljen manj kot dvajset jardov in ni bil videti vesel. Zdaj se mu je Kavarna Covent zdela dalec, dalec stran. Sokol je spet zakrical. Zdel se je kot nenavadno globok in bumeci krik za sokola. Yorick se je valjal po hrbtu in zrl v nebo. Mogoce je to vendarle orel. Zelo velik. Morda zlati orel, ki drsi presenetljivo nizko. Mimohodni oblak ga je prisilil, da je pomežiknil in prilagodil svojo perspektivo. Ptica je bila v resnici precej visoko. Kar je pomenilo, da je zelo velika. Mogoce pa je kondor. Yorick ni pogosto nagaceval ptic – perje je bilo veliko prevec fino – lahko pa je prepoznal kar nekaj vrst. Nosorog je glasno godrnjal. Kje so bili lovci? Yorick se je odlocil, da je najbolje leci cim bolj ravno in cakati na razvoj dogodkov. Lebdeci ptic si je nenadoma spodvihnil krila in se naglo spustil. Kaki nesrecni glodalec je bil na poti v pogubljenje. Ptic je imel nenavadno zaobljen trup za ujedo. Prav tako je postajal zaskrbljujoce velik. Gotovo bi že moral priti. Še naprej je narašcal in njegova senca je zatemnila že tako šibko sonce. Yorickova perspektiva se je spet premaknila in majhen krik je ušel njegovim ustnicam. Ogromna orlu podobna ptica je še vedno padala, potem pa je prav takrat, kot je Yorick mislil, da bo zagotovo zdrobljen, razprla krila, da bi upocasnila svoj spust in razprla je dva brobdingnagijska kremplja. Zaslišalo se je prestrašeno tuljenje, za katerega je sekundo kasneje Yorick dojel, da ni prišel od njega, ptica, ki je zdaj napolnila njegovo celotno vidno polje, pa je zaplahutala s svojimi velikimi krili, da bi se pognala nazaj v zrak. V zrak je odpihnilo rahel sneg, ki se je se nežno naselil na Yoricku. Nosoroga je nosilo navzgor, ta pa je še vedno prhal v enem od pticjih krempljev. Snežinke so se stopile na njegovem obrazu in mu stekle v oci. »Tu je,« je nekaj casa kasneje zaklical glas. Kljub njeni vecdnevni tišini in pasivni sovražnosti so Lucjine besede nenadoma zvenele izredno prijazno in dobrodošlo. Sandy je skocil v luknjo poleg njega in mu ponudil roko. »Si videl tisto?« je vprašal. Yorick je prikimal in ko je stal si vzel trenutek, da je njegov zamrznjeni obraz spet deloval. »Da,« je rekel scasoma. Sandy in Arkady sta ga potegnila iz luknje, medtem ko je Lucja s puško gledala v temno nebo. »To, gospe in gospodje,« je rekel Sandy, »je bil roc.« Yorick je poskakoval in drhtel. Se spomniš Jasona in Argonavtov? Sandy je bil navdušen in odkorakal proti Range Roverju. »Ali pa je bil to mornar Sinbad?« »Kdo bi naredil roca?« je rekel Yorick Obkrožili so ogromno skalo in se ustavili pred tistim, kar je nekoc bilo Range Rover. Arkadij je izpustil niz kletev v jeziku, ki ni anglešcina. Yorick se je odlocil, da je Arkadij najbrž govoril nekaj, kot je ‘mojbog, kaj se je zgodilo tukaj?’ Lucja je odprla prtljažnik, izvlekla nahrbtnik in si ga vrgla cez eno ramo. Arkady je odgodrnjal do sovoznikovih vrat, poskušal odpreti harmonikasto plošco in odskocil, ko je z zadušenim pokom padla v sneg. V avtu je poiskal nekaj potrebšcin in jih natlacil v žepe plašca. Lucja je že sledil sledom, ki jih je vozilo pustilo po polju. Ko so ji sledili, je Sandy izvlekel telefon in poklical gostišce. Yorick je lahko slišal hladen ton ge. McCready. »Poslala je Gregorja, da nas pobere,« je sporocil Sandy, potem ko je odložil. Poklical je policijo in imel dolg pogovor, med katerim se je mršcil in oporekal. »Vedo za roc,« je dejal, ko so prispeli po ozkem pasu. »Veckrat so ga že opazili. Ocitno RAF razvija nacrt, kako ga ujeti s helikopterji in ogromnimi mrežami.« »Mreže,« je rekel Arkady. »V Kongu smo uporabljali mreže.« »Ali mu sledijo?« Yorick je vprašal. »Ali nam lahko povejo, ce prihaja proti nam?« Sandy je molcal vec korakov. »Ni jim treba,« je dejal. »Nismo vec zadolženi za nosoroga.« »Nismo?« je rekla Lucja in se ustavila. »Ja. Pustili bodo, da se roc ukvarja s kosmato infestacijo nosorogov, preden ga ujamejo.« »Huh.« Lucja se je obrnila in nadaljevala pohod. »Ocitno menijo, da je izguba goveje populacije sprejemljiva, ce je tako potrebno.« »Noro,« je rekel Yorick. Potem je pomislil, da ni nic bolj noro od dejstva, da lovijo kosmatega nosoroga. Hodili so naprej, medtem ko je postajalo vse temneje in hladneje. »Torej gremo nazaj v London?« je vprašal Arkady. »Ne.« Sandy je nenadoma spet zvenel veselo. »Ne še.« V daljavi se je pojavil par žarometov – bil je že cas, da jih Gregor pride rešit. »Kam, potem?« Yorick je vprašal, zdelo se mu je, da je Sandy odlocen povišati napetost. »Prosili so nas, da razišcemo še en nedavni primer.« Gregor se je pripeljal v velikem starem džipu. Sandy je odprl zadnja vrata in jih z grandiozno gesto pozval, naj vstopijo. »Gremo v Loch Ness,« je dejal. 77 79 81 83 SUPERNOVA 10 PREVOD PREVOD SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 PREVOD PREVOD SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 PREVOD PREVOD SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 PREVOD 85 87 89 91 SUPERNOVA 10 POEZIJA Edo Rodošek SAJ DOBRO VEM Saj dobro vem, da te ljubiti jaz ne smem ... Cemu sem tak? Zakaj vendar pocnem to, jaz, bedak? Prav dobro vem, da tvojih pretesnó zaprtih vrat, ki ves zamaknjen srepo vanje zrem, – kot da bi skoznje te lahko uzrl – nikoli mi nihce ne bo odprl. Potem bedim vso dolgo,temno noc, prepricati se hocem,da nekoc, prišel bo dan, ko nora nada vec ne bo zaman, ko našel koncno spet bom svoj spokoj. Kdo ve – morda bo to že kar nocoj? Saj dobro vem, da te ljubiti jaz ne smem ... TA PESEM SI TI Ta pesem si ti, in hrepenenje ime je tvoje; samo s stihom to lahko povem... Tvoj lik je mili zdaj nelocljivi del zavesti moje, sam sebi jaz ne morem ubežati. Pa tudi nocem – za nobeno ceno, saj ti si, ki me delaš zdaj cloveka. Ko si ob meni, mi sije sonce, vsi se mi smehljajo, saj z mojega vedenja je razbrati, da nic vec nisem sam in ne samoten, da ti z menoj si vedno, vsepovsod. Potem so dnevi, ko si odsotna, ko ne prideš k meni; tedaj vse mracno, pusto je in sivo, prav vsi ljudje so mrki in molcijo, in vsa lepota nicna je brez tebe. Ob dnevih takih, nestrpno pricakujem mrak, ki mi prijatelj zvesti je od nekdaj; ob casu tem mi sanje zaživijo, in želje so resnicnosti enake. Ti vsa si v meni. Prešinjaš me kot zrak, ki me obdaja, in ves sem eno samo trepetanje; podoba tvoja mila je ob meni, in mesec tke v laseh ti srebrnino. Nikjer nikogar, le midva tu sva; mehka je temina, ki v njej sva skrita vsem ocem zvedavim; nicesar drugega ni vec pomembno, ko duši najini se uglasita. Prgišce zvezd srebrnih – naj darujem ti, Diana, kot svetle tvoje se oci iskrijo, vecerni vetric moje domišljije pa naju nosi tja, kamor želiva. Ta pesem si ti, in hrepenenje ime je tvoje; samo s stihom to lahko povem... BREZ TEBE Brez tebe shajam prav dobro – ne spomnim se nate nikoli, prav kot ne na cigareto, ugaslo med prsti. Brez tebe shajam prav dobro – razen morda le zjutraj, ko je pred mano cel predolgi dan, pust in brez vsebine. Brez tebe shajam prav dobro – ne mislim nikdŕr nic vec nate, kot na izpiti kozarec šampanjca, raztrešcen na tleh. Brez tebe shajam prav dobro – razen morda le podnevi, ko z roko se v roki sprehajajo pari, a naju ni med njimi. Brez tebe shajam prav dobro – pozabil sem nate, kot na bombon, ki ga poješ. Brez tebe shajam prav dobro – razen morda le zvecer, ko zvezde se druga za drugo prižgo, a med njimi ni najlepših dveh, ki ljubece so me gledale poprej. Brez tebe shajam prav dobro – ne prideš mi nic vec na misel, kot pesem, ki prišla je iz mode, pozabljena zdavnaj. Brez tebe shajam prav dobro – razen morda le ponoci, ko težke se ure vrstijo brez spanca in nimam nikogar, ki bi mu rekel: “Ti.” V SLOGI JE MOC Smo žužki v dirki za življenje; le kaj nas od njih razlikuje? Samo oblika? In krhki lošc – omika, ki hitro se odlušci, ko gre zares. V gneci gomazeci našega gradišca brez smisla se prerivam, kot drugi vsi pripadniki cloveškega mravljišca. Osebnih skrbi kopico imam, kot drugi vsi kar nas je tukaj, osamljen sem in sam, a téga nocem si priznati. Kot jata rib vsi istocasno delamo prav isto, ker vodi nas izkljucno le nagib. V množici vsi tacamo, in žužnjamo in brbramo pa ropotamo ter cvekamo, da bi odgnali tisto strašno, kar nam grozi: da razodeta nam bo resnica o nas samih. Zato le skupaj, nebogljenci! Združěmo misli in hotenja v slogi moc je in rešitev saj sredi gomazenja je varno skrit in varen prav vsakdo izmed nas. A vcasih vendarle premišljam kdaj zbral bom poguma dovolj, da koncno bom poskusil, kako je biti v samoti, ko odlocitve moje zgolj mi lastna pamet bo narekovala in ko bom sicer sam a ne samoten vec. 86 88 90 92 POEZIJA SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 POEZIJA POEZIJA SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 POEZIJA POEZIJA SUPERNOVA 10 Edo Rodošek s hcerko in vnucki (objavljeno z dovoljenjem družine) SUPERNOVA 10 POEZIJA Matej Krajnc GROF CELJSKI (anahronisticna dandanašnjica) Grof celjski igra na kitaro, glavo ima pri nogah. Smehlja se, ko strune prebira, nicesar ga ni vec strah. O, vcasih so padale glave, se kotalile vsevprek. Zdaj z rjastim topom jih faše, kdor vneto zažene se v breg. Grof celjski nikdar ne razlaga, zakaj šla je glava z vratu. Hja, nocem prevec spraševati, a prilika dela tatu. O, vcasih so padale glave, se kotalile vsevprek. Zdaj z rjastim topom jih faše, kdor vneto zažene se v breg. Grof celjski igra na kitaro, struna zarije se v dlan. Grof Tetanus ga izzove na dvoboj, ko dela se dan. In v cerkvi donijo zvonovi, v dolini grof glavo lovi … In z rjastim topom jih faše, kdor pravi: »Nazaj jo privij!« POEZIJA SUPERNOVA 10 Matej Krajnc na delavnici - Celjska kulturnica, 3. 3. 2021 94 96 98 100 102 104 106 DOGODKI IN ODMEVI SUPERNOVA 10 Tihomir Jovanovic Tika - urednik antologij Antologiji Regia Fantastica 5 in 6 Regia Fantastica št. 5 je iz tiska prišla v zacetku marca, nekako v casu prvega vala virusa Covid-19, tako da doslej še nismo imeli promocij. Upam, da bomo to kmalu lahko naredili. Najprej bo v Beogradu in nato še drugod v regiji. Zbirka predstavlja 28 avtorjev iz regije. Tema natecaja za zbirko so dela Raya Bradburyja ob 100 - letnici njegovega rojstva. Poleg zgodb avtorjev regije je v zbirki tudi prevod Bradburyjeve zgodbe Crni feris - in strip po njegovi istoimenski zgodbi - The Lake (Jezero). Naslovnico je naredil Željko Pahek, a tisk smo poverili tiskarni Everest mediji iz Beograda. Nacrtovano je, da avtorji objavljenih kratkih zgodb dobijo tudi izvod SF Portal, fanzina Udruženja SCI&FI, ki vsebuje tudi Bradburyjevo novelo The Fireman (Gasilec). Iz nje je kasneje ustvaril kultni roman Fahrenheit 451. Regia Fantastica 6 je v pripravi in pricakujemo, da se bo kmalu šla v tisk. Za to številko naj bi avtorji dokoncali zgodbo E. A. Poeja, Svetilnik. To zgodbo je Poe zacel pisati malo pred smrtjo in je ni dokoncal. Morda je imel v mislih roman, ampak ... Samo ugibam. Kolikor vem, je do zdaj na svetu nastala samo ena takšna zbirka, to je prvi regionalni poskus. Pricakujem še nekaj avtorjev z zgodbami, ki po navadi cakajo do zadnjega dne ali dan cez ... Medtem je bila za naslovnico narejena ilustracija. Znova je delo Željka Paheka, ilustracijo za zadnjo stran pa je naredila Relja Antonic, pisateljica in avtorica stripa iz Šabca. V tej številki bo znova vec strani posvecenih stripu, tokrat bo to Cask of Amontialdo (Sod amontiliada), po zgodbi E. A Poeja. Poleg zgodb, napisanih na to temo, bomo imeli tudi nekaj presenecenj z avtorji, ki se ne ujemajo s temo, ampak so pomembni za razvoj regionalne literature. Za zdaj naj bo to presenecenje. Gre za znano ime ... Za konec zbirke bo esej o E. A. Poeju izpod digitalnega peresa Svetislava Filipovica Filipa. Tudi tokrat je nacrtovano, da bodo avtorji poleg izvoda Regije prejeli tudi izvod fanzina SF Portala, ki je posvecen E. A. Poeju. Objavljen bo njegov roman The Narrative of Arthur Godon Pym of Nantucket (Pripoved Arthurja Gordona Pyma iz Nantucketa). Ta roman s precej nejasnim zakljuckom je navdihnil mnoge znane avtorje, kot so Jules Verne, H. P. Lovecraft in Charles Romyn Dake, da so v svojih romanih poskusili razcistiti konec Poevega romana in dodali še nadaljevanje pustolovšcine. Op. ur.: Tudi Regia Fantastica 6 je že izšla. 95 97 99 101 103 105 SUPERNOVA 10 DOGODKI IN ODMEVI DOGODKI IN ODMEVI SUPERNOVA 10 BESAN - regionalna antologija znanstvene fantastike in hororja Idejni tvorec regionalne zbirke horor zgodb je mlada srbska pisateljica Snežana Kanacki, ki je pripravila povzetek projekta. Že leta 2018 je želela oživeti idejo povezovanja regionalnih avtorjev hororja v obliki kratke literarne oblike, ko je na Beograjskem knjižnem sejmu predstavljala svoj roman Polaris: Zadnje mesto (slovenski prevod izšel pri Pro Andy s. p. leta 2021). Kmalu, že do konca 2018, se je zbralo 10 avtoric in avtorjev, ki so želeli postati del zbirke horor zgodb Besan. Spomladi 2019 je izšel prvi del zbirk, Besan 1. Snežana je z ekipo sodelavcev pripravila natecaj, ki traja do novembra vsakega leta in zatem izberejo najboljše za objavo. Zelo je zadovoljna, ker že tretje leto uspeva oživljati horor v obliki kratke zgodbe in je v zadnji zbirki tudi zgodba v slovenšcini Bojana Ekselenskega iz Slovenije in zbirka postaja mednarodna in vecjezikovna. Založnik vseh antologij je Slovensko slovo iz Beograda. SUPERNOVA 10 DOGODKI IN ODMEVI Dr. Edo Rodošek (1932 – 2021) Tejka Novšak o svojem ocetu Edo Rodošek se je rodil leta 1932 v Novem Sadu, ocetu Antonu in mami Alojziji Rodošek, imel pa je še starejšo sestro Zlato. Po ocetovi smrti se je vrnil v Ljubljano, kjer je že od srednješolskih let sodeloval pri izdajanju dveh dijaških glasil. Zanimala sta ga literatura in gradbeništvo, ucil se je igrati klavir ter s prijatelji ustanovil jazz kvartet, s katerim so nastopali na prireditvah in plesih. Študiral je na Fakulteti za gradbeništvo in si pridobil naziv diplomirani gradbeni inženir, kasneje pa tudi doktor tehnicnih znanosti. Sodeloval je pri številnih gradbenih projektih v Sloveniji in drugod. Na isti fakulteti je nato dolga leta predaval in tudi ustanovil Katedro za operativno gradbeništvo, ki še vedno deluje. Napisal je nekaj ucbenikov ter vec sto referatov. Predaval je tudi v tujini in postal castni clan vec univerz po Evropi, v ZDA ter Avstraliji. Njegovo ime je tudi objavljeno v izdaji ameriškega zbornika najvplivnejših ljudi, 500 Leaders of Influence. Po upokojitvi se je posvetil literarnemu ustvarjanju znanstvene fantastike in po besedah kritikov postal eden najplodnejših ustvarjalcev te tematike v Sloveniji. Izdal je 13 zbirk kratkih zgodb, eno pesniško zbirko ter dva romana. Njegova dela so bila prevedena v vec jezikov ter izdana v številnih literarnih revijah po ZDA in drugod po svetu. Ljubiteljsko se je ukvarjal tudi s fotografijo in slikanjem. Rad je kolesaril, igral šah, pripovedoval šale, oboževal je naravo in živali. Rad je hodil v hribe ter na potovanja, kjer je obcudoval cudesa narave in arhitekturo starih mest. Bil je radoveden in poln novih idej. Sebe je opisal kot cloveka, ki se noce nehati igrati, ko doraste, celo v zrelih letih ne. Zanj je bilo vsako doživetje in vsaka misel nov izziv, nova možnost, da se morda še malce približa tistemu, kar išce – ce kaj takega sploh obstaja. O njem so dejali, da je prijazen, uglajen, duhovit in hvaležen za vsako malenkost. Da je clovek, ki pusti globok pecat. Radodaren je bil z darili in pozornostjo. Komurkoli je placeval za storitev ali uslugo, je dal visoko napitnino. Bil je znanstvenik, profesor, pisatelj, mož, ocka, dedek, ki je na obisk prišel vedno s šopkom rož in darili. Stalno pripravljen pomagati in zmeraj za hece. To je bil moj oce. Bojan Ekselenski: Bil je pravi gospod Edo, kot smo ga klicali nekateri prijatelji, mi ostaja v spominu kot pravi gospod, pravzaprav clan Lige izjemnih gospodov. Najino sodelovanje se je zacelo z intervjujem za fanzin Jašubeg en Jered (JeJ) pred dolgimi 11 leti. JeJ je nekaj let zapolnjeval praznino publikacij, posvecenih slovenski fantazijski književnosti. Na intervju se je takoj odzval, ceprav je bil JeJ precej partizanska publikacija, delo entuziazma dveh, ki glede slovenske fantazije nista vrgla puške v koruzo. Kmalu se je moje sodelovanje z njim poglobilo. Zaprosil sem ga za spremno besedo drugega dela sage Vitezi in Carovniki in je brez oklevanja privolil. Prebil se je skozi 450+ strani in spisal pronicljiv zapis. Spomnim se, ko smo se dobili v bližnji kavarni (še pomnite, kaj je to – kramljanje ob kavici?) in cas je prehitro minil ob debati o sodobni fantazijski književnosti, kjer je Edo pustil pomemben pecat tudi zunaj slovenskih meja. Še danes sem mu neizmerno hvaležen, ko mi je priporocil nekaj tuje izobraževalne literature za osebno pisateljsko napredovanje. Sodeloval je na nekaj prireditvah, ki smo jih leta 2012 v okviru Zvezdnega prahu organizirali v Celju (Vecer Drugotnosti, Sicon – vse v Mladinskem centru Celje). S tem smo vzpostaviti kontinuiteto med Edovo generacijo, ki je ustvarjala že v zlatih casih slovenske znanstvene fantastike. Najino sodelovanje se je nadaljevalo tudi po zacetku izhajanja Supernove, saj je prispeval nekaj odlicnih kratkih zgodb. Na Slovenskem knjižnem sejmu je, ce mu je zdravje dopušcalo, obiskoval našo stojnico in vedno sva imela odlicno debato o lepi besedi. Predvsem pa moram poudariti njegovo ustvarjalno plat. Poleg strokovne literature je spisal ogromno kratkih znanstvenofantasticnih zgodb in nekaj romanov. Objavljali so mu tudi v angleško govorecem svetu in verjetno je malo slovenskih pisateljev skoraj 100 prevodov v anglešcino in tudi druge tuje jezike. Izšla je tudi zbirka Beyond Perception (dobi se na Amazonu), njegove zgodbe so našle prostor v antologijah (takisto dosegljive na Amazonu). V anglešcini je imel tudi nekaj objav poezije (napr. Three Poems - Muddy River Poetry Review na muddyriverpoetryreview.com). Edo se je v nedeljo, 7. februarja 2021, pridružil svojim sodobnikom tam nekje v neskoncnosti med zvezdami. Zagotovo bodo imeli zanimive debate o vesolju, ljudeh in vseh drugih receh. DOGODKI IN ODMEVI SUPERNOVA 10 Edo z vnuckoma (objavljeno z dovoljenjem družine) SUPERNOVA 10 DOGODKI IN ODMEVI DOGODKI IN ODMEVI SUPERNOVA 10 Bojan Ekselenski o 4. Fanfestu, slovenskem festivalu fantazijske književnosti Festival, izveden v senci koronakrize Fanfest 4, že cetrta ponovitev slovenskega festivala fantazijske književnosti je zaradi koronske epidemije visela v zraku. A organizator je odlocil, da morebitni konec sveta zaradi virusa ne sme miniti brez festivala. Zaradi omejevanja potovanj je bil omejen na goste iz Slovenije, sooceni so bili z zagotavljanjem fizicne distance in vsem, kar za naš zdravstveni blagor zahteva NIJZ. Nekaj vabljenih gostov se je zaradi epidemioloških razmer odpovedalo udeležbi in vsekakor upamo, da se bomo srecali v virusno srecnejših casih. Fanfest je letos potek samo en dan, v soboto, 26. 9. Kljub temu pa smo izvedli vse, zdaj že tradicionalne aktivnosti: . Literarno delavnico . Promocije v Knjigarni in antikvariatu Antika . Osrednjo prireditev v Celjski kulturnici Literarno delavnico z naslovom Arhetipski liki je vodil Bojan Ekselenski. Delavnica se je zacela ob 11:30 v Celjski kulturnici. Udeleženci so se seznanili z idejo arhetipskih likov in njihovo pripravo. Arhetipski liki so zaradi svoje narave element pripovedi, ki literarno delo tesneje poveže z bralko ali bralcem. Popoldanski del programa se je zacel ob 16:30 v buticni knjigarni in antikvariatu Antika. Tamkajšnji knjižni ambient in odprtost knjigarne na vse vrste literature je idealno okolje za izvedbo predvidenega programa. Najprej je za glasbeni vklop poskrbel Matej Krajnc, uveljavljeni literarni in glasbeni ustvarjalec s svojo izvrstno uglasbeno poezijo. Sledile so predstavitve letos izdanih knjižnih del. Letošnja bera obsega 4 tiskane knjige. Mogoce je še katera, a vest o tem ni prišla do organizatorja ali urednika portala znanstvena-fantastika.si. Tako so se na seznamu znašle knjige Potovati z Orwellom od Jožeta Bišcaka, Ilonika Domena Mezega in dve deli (Zadnji? in Vitezi in Carovniki(3): Vladavina indigo otrok) od Bojana Ekselenskega. Namesto odsotnega Jožeta Bišcaka je kratko predstavitev Potovati z Orwellom pripravil Bojan Ekselenski. Domen Mezeg je predstavil prvi del fantazijske sage Ilonika, a Bojan Ekselenski je zatem predstavil svoji dve knjigi. Po glasbenem medklicu so se predstavili Supernova 8 in 9 v obliki dvojne tiskane doze. Mnogi so se spraševali, kaj na naslovnici Supernove pocneta znana slovenska pisatelja Ivan Tavcar in Simon Jenko. Urednik Supernove je razkril njuno »temno« skrivnost – oba sta spisala fantazijsko literarno delo. Ja, literarni Sithi so obstajali tudi med znanimi pisatelji. Obe deli sta nastali v 19. stoletju in imata svojo vrednost tudi v svetovnem merilu fantazijske književnosti. Mikromega, zgodba Simona Jenka iz leta 1851 je objavljena v Supernovi 9. Barbara Jelen je predstavila svoj mozaik roman Rusalkin zaliv. Zgodba iz romana je objavljena tudi v Supernovi 8 in Matej Krajnc, lektor knjige, je prebral odlomek. Roman je v svojem bistvu resnicno nekaj posebnega in to ne samo v slovenskem merilu. V kratkem bo izšel pri Založbi Primus. Andrej Ivanuša, urednik, avtor in mali založnik, je predstavil Levitev, zbirko zgodb srbskega pisatelja in urednika Tihomirja Jovanovica Tike. Njegovo pisanje ima izredno širino in ima izreden obcutek za satiricen prikaz sveta okoli nas. Domen Mohoric je predstavil edini resni slovenski portal za fantazijske umetnosti – znanstvena-fantastika.si. Za avtorice in avtorje so pomembni pisateljski izzivi in ravno iz tega naslova smo dobili nekaj izvrstnih literarnih grižljajev. Zapisnik predstavitev je zakljucil Matej Krajnc z glasbenim razvajanjem. Osrednja javna prireditev se je, kot je to že tradicija, v Celjski kulturnici. Ravno ta del programa je bil izvedbeno najzahtevnejši. Saj veste ... Seznam udeleženih, merjenje temperature. Vse to zaradi virusa, ki se je odlocil, da nam zagreni socialno življenje. Termometer je pokazal, da so vsi na zdravi strani sveta. Predsednik organizacijskega odbora in predsednik celjskega literarnega društva, Bojan Ekselenski, je naredil hiter uvod in predal besedo slavnostni govornici, podžupanji Mestne obcine Celje, ga. Bredi Arnšek, ki je v imenu Mestne obcine Celje pozdravila festival. Poudarila je napore mestne obcine, da podpira kulturno ustvarjanje, saj je ljubiteljska kultura pomembna gonila sila razvoja mesta in njenega umešcanja v širši prostor. Zlasti festival fantazijske književnosti igra pomembno vlogo in obcina se zaveda pomena festivala, ki je edini te vrste v Slovenije in del širše mednarodne scene. Sledile so predstavitve gostov festivala. Matej Krajnc je ob svoji predstavitvi naredil glasbeni vklop. Predstavili so se gosti Domen Mezeg, Barbara jelen, Vanja Tajnšek, Domen Mohorcic, Marko Vitas in Andrej Ivanuša. Vsak je zanimiva zgodba za poseben clanek. Vsak od gostov na svoj nacin sodeluje pri razvoju slovenske fantazijske književnosti. Ceprav majhni po številu, pokrivamo skoraj vse podzvrsti vitalnega žanra. Zaradi omejitev je ugledni profesor, dr. Zoran Živkovic stalni gost in castni clan Celjskega literarnega društva festival pozdravil preko Vibra. Razodel nam je svoje delo v casu epidemije in poudaril, da ima fizicno distanciranje tudi pozitivne lastnosti – ostane vec casa za literarno ustvarjanje in v tem casu se zakljucil monumentalno kriticno izdajo Besi od Fjodorja Mihajlovica Dostojevskega, saj bo drugo leto 200-letnica rojstva in 2022 150. obletnica izida knjige. Profesor je tudi ekskluzivno razkril naslov svojega novega romana – Bela soba. Sledilo je Viber »srecanje« s Tihomirjem Jovanovicem Tiko, ki je prav tako stalni gost festivala. Predstavil je regionalno antologijo Regia Fantastica 5, kjer sodelujejo tudi avtorji iz Slovenije. Zbirka je izšla ob 100-letnici rojstva Raya Bardburya in najavil je Regio Fantastico 6, kjer sodelujejo avtorji iz še vec držav ... Po Glasbenem izklopu se je program zakljucil z odprtim panelom - Je lahko fantazijska književnost družbeno kriticna? Udeleženci panela so stopili na minsko polje možnosti fantazijske književnosti, da stopi na minsko polje družbene kritike in reflektiranje aktualnih družbenih razmer. Udeleženci so ugotovili, da ima fantazijska književnost vse izrazne sposobnosti, da to opolnomoceno izvede in samo omejitve v glavah tej književnosti jemljejo moc leposlovne obdelave sveta okoli nas. Fantazijska književnost je lahko namenjena zabavi in mladim, a je lahko tudi orodje za postavitev ogledala družbi. Distopije so primer literarnega svarila pred družbenimi procesi, ki ogrožajo clovekovo svobodo. Satira na drugi strani opozorilo prinaša na zabavnejši nacin. Zakljucili smo ob upanju, na snidenje v letu 2021. SUPERNOVA 10 DOGODKI IN ODMEVI Matejev glasbeni uvodnik, ki ga zna narediti samo on. DOGODKI IN ODMEVI SUPERNOVA 10 Barbarina knjiga Rusalkin zaliv je še sveža ... SUPERNOVA 10 DOGODKI IN ODMEVI Podžupanja MOC ga. Breda Arnšek je pozdravila festival Vanja Tajnšek je predstavila svoje raznoliko delo. DOGODKI IN ODMEVI SUPERNOVA 10 Bojan Ekselenski (levo) in Domen Mezeg (desno) Dr. Marko Vites Domen Mohoric SUPERNOVA 10 DOGODKI IN ODMEVI Viber pogovor s stalnim festivalskim gostom prof. dr. Zoranom Živkovicem DOGODKI IN ODMEVI SUPERNOVA 10 Viber pogovor z gostom Tihomirjem Jovanovicem Tiko 107 SUPERNOVA 10 FANTAZIJSKA KNJIGARNA Le kaj je onkraj mestnega obzidja? V ne tako daljni bodocnosti je Polaris zadnja cloveška naselbina. Zemlja je ekološko popolnoma spremenjena. Zato mesto obdaja obzidje. Izza njega narava rojeva nova bitja, rastline in živali. Tako morajo glavni junaki dvakrat dobro premisliti preden se podajo onkraj mestnega obzidja. . Avtorica: Snežana Kanacki, . Založba: Pro-Andy s. p. 2021 . ISBN: 9789619519110 . 13,8 x 19,8 cm, mehka vezava . 232 strani . MPC: 15 € + 3 € poštnine ob povzetju Kaj skriva Rusalkin zaliv? Rusalkin zaliv je del skrivnostnega jezera, ki leži na gosto porašcenem severnem slovenskem pogorju. Tam se trinajstega decembra pojavi prvo truplo. Višji kriminalisticni inšpektor Samo Vezjak je zaprisežen logik in z obema nogama stoji cvrsto na stvarnih tleh. Ko pa predse dobi prvi dosje iz »jezerske« zadeve, se mu zgodita jasnovidnost in jasnoslišnost. Kako se bo s tem spoprijel? . Avtorica: Barbara Ribic Jelen . Založba: Primus, 2020 . ISBN: 9789617090765 . Zbirka: Projekt Avtorji . 14 x 17,8 cm, mehka vezava . Št. strani: 219 . MPC 25 € (poštnina brezplacno) 108 FANTAZIJSKA KNJIGARNA SUPERNOVA 10 Zakljucek trilogije o Sipini, pešcenem planetu Arrakis, nekoc jalov in pust, se spreminja v rodoviten svet, poln vode in zelenega rastja. Vendar pa se v njegovem razcve-tu skriva seme pogube. Podnebne spremembe so pešcene crve potisnile na rob preživetja, kar mocno izpodjeda temelje sa-mega imperija. Brez pešcenih crvov ni zacimbe melanže, od nje pa je odvisna blaginja cloveštva. Imperator Paul Atreides, mesija, ki si je z legijami Fremenov pokoril znano vesolje, je pred devetimi leti izginil v pušcavi. Ceprav sta njegova otroka Leto in Ghanima po njem podedovala dar preroštva, imperiju v njunem imenu vlada Paulova sestra Alia. . Avtor Frank Herbert . Prevod: Matjaž Juricak . Založba: Sanje . ISBN: 9789612745745 . 15 x 23,5 cm, mehka vezava . 400 strani . MPC: 20 € Opomba: Omenjene so samo knjige, o katerih je uredništvo dobilo informacijo o izidu. Nekaj informacij so posredovali avtorji, založniki ali knjigarnarji. Opomba za založnike Želite, da je knjiga vaše založbe na seznamu novosti, je zaželeno, da o tem obvestite uredništvo revije. Magicni e-mail naslov za brezplacno objavo: bojan.ekselenski@samozalozba.eu Promocija V primeru, da želite tudi promocijo, se lahko dogovorimo za obseg in vsebino placanega oglasa. Supernova prvenstveno ne živi od prodaje oglasnega prostora, temvec od zagotavljanja kakovostnih informacij. 109 111 SUPERNOVA 10 RECENZIJE Domen Mezeg: Ilonika, saga o cesarju Feliksu Feliksova recenzija od Bojana Ekselenskega Takole se zakljuci opis knjige na spletni strani https://nova24tv.si/sprosceno/zanimivosti/ilonika-nova-slovenska-fantazijska-saga/: »Zgodba se pricne s smrtjo starega cesarja, ki da svojemu prestolonasledniku na smrtni postelji popolno svobodo: lahko se odloci, da bo nadaljeval dinastijo, lahko pa vladanje opusti in se odloci živeti drugace. Na Feliksa s tem pade težka odlocitev. So besede njegovega oceta dovolj, da bi s seboj koncal obdobje vladanja rodbine Kadorejev, ki ji pripada?« Feliksa caka zanimiva življenjska pustolovšcina. Ves cas ga spremljamo na njegovi življenjski poti, skozi njegove ljubezenske pripetljaje, spletke v katerih se znajde. V prvem delu sage je skrita biblicna zgodba o treh Kristusovih skušnjavah, ki jih na malce drugacen nacin kot Odrešenik doživi tudi sam. Zdaj pa veselo na delo ... Z veseljem sem pograbil svežo slovensko fantazijsko sago z naslovom Ilonika - Saga o cesarju Feliksu izpod prstov Domna Mezega. Slovenska fantazijska knjiga je silno redka dobrina, a o vzrokih za takšno stanje kdaj drugic ob drugi priložnosti. Kot skoraj vsi tovrstni projekti pri nas, je tudi Ilonika ugledala luc sveta kot samozaložniški projekt. Naslovnica je privlacna in služi kot primer, kako se oblikuje prvi stik potencialnih bralcev s knjigo. To moram poudariti, ker se v knjigarnah in knjižnicah še vedno najdejo nove knjige z naslovnimi »ilustracijami«, ki so »fotošop fuš« packarija. Samo oblikovanje knjige je spodobno. Tudi cena knjige je normalna. Komu je knjiga namenjena? Predvsem bolj odraslemu bralstvu, saj knjiga zahteva doloceno mero pozornosti in potrpežljivosti. Potrpežljivosti? Berite dalje ... Pripoved se dogaja v fantazijski deželi, cesarstvu Evkliptija. Precej vzporednic lahko najdemo s poznim Rimskim cesarstvom in srednjim vekom. Avtor v tej smeri ni izumljal tople vode. V svoj fantazijski svet je vkljucil nekaj zanimivih domislic (srcni pogon, kapljice za razumevanje in govorjenje tujega jezika, ...). Srecamo tudi verzije staroslovenskih božanstev, kar je pravo olajšanje ob prevladi nordijske ali grške mitologije. Svet deluje zelo domace, saj si avtor ni zadal naloge ustvarjanja popolnoma drugacnega sveta. Tako imamo med drugim sredozemski svet ter obicajni nabor flore in favne. Nekaj je tudi pošastkovja, a v uvodnem delu sage je samo omenjeno. Malce pozornejši in tudi v tej smeri izobražen bralec bo precej zlahka prepoznal, kje je Domen našel navdih za posamezne dele fantazijskega sveta. Zgodba se zacne s smrtjo starega cesarja. Nasledi ga sin Feliks, ki ima izbiro – vladanje ali svoboda. Zgodba nas pelje cez pripravo na kronanje in zatem samo kronanje. Vmes smo deležni nekaj pripovednega drobiža okoli cesarjevega ljubezenskega interesa. Nekako v zadnji tretjini knjige se koncno srecamo z Iloniko, katere veduta krasi sliko naslovnice. Ne, to ni ženska ali celo ljubezenski interes cesarja, temvec neodvisno mesto, ki bi ga vsak cesar rad (neuspešno) vkljucil v cesarstvo. Za zakljucek nam postreže še z družinskim slavjem ene od plemiških družin. Omenil sem, da je za branje potrebna dolocena doza potrpežljivosti. Dogajanje poteka silno pocasi, pravzaprav v zelo meditativnem ritmu. Avtorju je treba priznati bogat jezik, ki ublaži potovanje med opisi sveta. Dialogov je komaj za vzorec. Kdor ima rad pocasno dogajanje z obiljem sprotnega spoznavanja zanimivosti fantazijskega sveta, bo užival. Saj nas tudi G. R. R. Martin v svoji sagi Pesmi ledu in ognja pelje skozi dolge pasaže (strani) opisovanja sveta, ljudi ipd. Ljubitelji tekocega dogajanja boste morali izkazati doloceno dozo potrpljenja, da se prebijete do zadnje strani. Avtor je prvi knjigi sage namenil vlogo nekakšnega uvoda v svoj fantazijski svet. Ce ima Tolkienov Gospodar prstanov svoj Silmarillion, je uvod v Evkliptijo ravno ta uvodna knjiga. Vseeno bi si zaželeli, da bi zanimive znacilnosti sveta zbral v konkretnem dodatku in ga opremil z osnovnim zemljevidom, da bi bralci dobili prostorski uvid v kraj(e) dogajanja. Saj veste – slika pove vec kot tisoc besed. Skratka, naj Domen pohiti z izdajo nadaljevanja ... Pricakujemo, da bo dogajanje dvignil v višjo prestavo. Še nekaj cisto tehnicnih podatkov o knjigi: . Avtor: Domen Mezeg . Založba: Ilonika, Domen Mezeg S.p. . ISBN: 9789619493106, . 13,5 x 22,5 cm, mehka vezava, . 253 strani, . Redna cena: 19 € 110 RECENZIJE SUPERNOVA 10 SUPERNOVA 10 RECENZIJE S predstavitve knjige na Fanfestu v Knjigarni in antikvariatu Antika (26. 9. 2020) 112 114 116 OBVESTILA IN RAZPISI SUPERNOVA 10 Splošni razpis za Supernovo Revija izhaja dvakrat letno, spomladi in jeseni. Revija živi od prispevkov, zlasti zgodb in pesmi. Sprejemamo tudi eseje in recenzije knjig s podrocja spekulativne fikcije. Sprejemamo samo prispevke v elektronski obliki. Samo tipkopisov ne moremo sprejeti in bodo zavrnjeni. Datumi: . 1. februar za spomladansko številko (izide na Meteoriti) . 15. julij za jesensko številko (izide pred Fanfestom in NMN) Naslovi za pošiljanje Uredništvo: . Celjsko literarno društvo . (s pripisom: za Supernovo) . Gledališki trg 4 . 3000 Celje . E-mail: . celjsko.literarno@outlook.com . bojan.ekselenski@gmail.com (urednik) Dolžina besedil: Miniatura: do 1000 besed. Želimo si sledecega: . Kratka zgodba: do 7500 besed (45.000 znakov s presledki), za daljše zgodbe se bomo odlocili glede na prostorske možnosti, po potrebi bomo avtorje prosili, da zgodbo skrajšajo na zahtevan obseg . Esej: do 3500 besed, . Recenzija: do 3500 besed, . Poezija: skupaj do 300 vrstic, pesem do 150 vrstic. Prva stran se ne šteje v obseg besedila, na njej morajo biti sledeci podatki: . Naslov dela . Ime in priimek, . Veljaven poštni naslov, kamor pošljemo avtorske izvode . Veljaven elektronski naslov za komunikacijo Avtorji in avtorice besedila do nadaljnjega odstopijo v brezplacno objavo. V primeru, da bodo financna sredstva dopušcala izplacilo honorarjev, se bodo z avtorji(-icami) podpisale ustrezne pogodbe. 113 115 SUPERNOVA 10 OBVESTILA IN RAZPISI Razpis za Vsesledje Revija Vsesledje je splošna revija za kulturo in literaturo. Izhaja 1x letno, praviloma oktobra, ko je predstavitev, ki je ena od osrednjih prireditev Celjskega literarnega društva. Odgovorni urednik revije je dr. Zoran Pevec. V reviji objavljamo: . poezijo (zaželeno je nekaj pesmi, da ima urednik dolocen izbor) . prozo (kratke zgodbe) . esejistiko . recenzije . dramatiko (kratka dramska besedila) Pomembno o pripravi besedila za objavo: . Besedila morajo biti v elektronski obliki (wordov format) poslana po elektronski pošti kot priloga. . Tipkanih ali pisanih besedil po pošti ne sprejemamo. . Besedil ne okrašujte, naj bo samo navadno besedilo. . Slike, ki jih želite vkljuciti v besedilo, pošljite posebej in v besedilu oznacite, katero sliko kam vstaviti. Slike, vkljucene v Wordov dokument so neuporabne za tiskano publikacijo. . Vsako besedilo mora vsebovati tudi ime in priimek avtorja(-ice) in zaželeni so kontaktni podatki (gl. varovanje zasebnosti). . Prispevki se honorirajo samo izjemoma . Rok za pošiljanje za tekoce leto je 1. junij. Prispevki, ki prispejo kasneje, se objavijo samo po dogovoru z urednikom. Poseben del revije je Mlado Vsesledje, kjer objavlja osnovnošolska in srednješolska mladina. Pošiljanje prispevkov: . celjsko.literarno@outlook.com (društvo) . zoran.pevec@gmail.com (odgovorni urednik) Obišcite tudi spletno stran http://cld.si in http://cld.si/Vsesledje.html OBVESTILA IN RAZPISI SUPERNOVA 10 Razpis je mednarodni Za 5. Slovenski festival fantazijske književnosti vam postavljamo nov izziv. Že naslov teme vse pove. Izmislite si Pogoj za sodelovanje: • Poezija ali prozno delo • Obseg do 20.000 besed (60.000 znakov s presledki) • Rok pošiljanja: 15. 7. 2021 • Besedilo mora biti v elektronski obliki, opremljeno s podatki o avtorju(-ice) - ime, priimek, e-mail, naslov bivališca (zaradi pošiljanja Supernove) in po želji GSM, spletna stran ipd. Pošljete na naslov: • fanfest.festival@gmail.com ali • celjsko.literarno@outlook.com SUPERNOVA 10 OBVESTILA IN RAZPISI O Celjskem literarnem društvu Clanarina • 10 € • Družinska clanarina 11 € • Clanarine NE placajo ucenci, dijaki, študenti in brezposelni Kaj nudimo? • Brezplacno literarno izobraževanje v okviru društva. • Brezplacno udeležbo na Slovenskem knjižnem sejmu in sejemski predstavitev v okviru dejavnosti društva. • Brezplacno udeležbo na predstavitvah ustvarjanja clanov in clanic društva. • Brezplacno izdelavo preloma za tiskano knjigo in svetovanje pri izdaji. • Izdajo E-knjige. • Objavljanje v publikacijah in revijah, ki jih izdaja društvo (Revija za literaturo in kulturo Vsesledje, Literarna revija za spekulativno fikcijo Supernova). • Obvešcanje o razpisih in natecajih. • Brezplacni izvod knjige Mlada literatura Delovanje društva • Mesecna srecanja vsako 1. sredo v Celjski kulturnici • Literarne prireditve - obicajno vsako 3. sredo v mesecu od septembra do junija • Sodelovanje z Glasbeno šolo Celje • Izdajanje revij Vsesledje in Supernova • Sodelovanje na Slovenskem knjižnem sejmu • Organizacija Fanfesta, slovenskega festivala fantazijske književnosti • Sodelovanje na razlicnih kulturnih prireditvah Osebni podatki, ki jih društvo zbere na razpisih, se uporabijo samo za komunikacijo z avtorji(-icami) in za pošiljanje avtorskih izvodov. Kontaktnih podatkov ne delimo in ne objavljamo. OBVESTILA IN RAZPISI SUPERNOVA 10 NAROCILNIK Narocila Supernove Revijo je možno narociti. Fizicne osebe lahko revijo narocite kar preko maila. Kako to storite? Pošljite na celjsko.literarno@outlook.com podatke, ki so potrebni za narocilo: . Ime in priimek . Naslov bivališca . Vrsto narocila - tekoco številko ali narocilo do preklica. Po prejetju vašega narocila vam na naslov pošljemo položnico glede na vaše narocilo. Zakaj narocilo do preklica? 20 % popust Revija bo redno prihajala na vaš domaci naslov. Cena posameznega izvoda: 6 € Celoletna narocnina (placate s položnico ob prejetju spomladanske številke): 9,60 € (cena za 2 številki z 20% popustom) Clovek z naslovnice Dr. Edo Rodošek (1932 - 2021) O življenju in delu Eda Rodoška je že vse zapisano v prispevku njegove hcerke Tejke Novšak in ob spominskem intervjuju, zato je tukaj bibliografija znanstvenofantasticne proze in poezije. V reviji je nekaj pesmi iz pesniške zbirke Mesecina (2007). Seznam njegovega leposlovnega ustvarjanja: . Strašigrad: znanstvenofantasticna proza 2008 . Odmev tišine: zbirka znanstvenofantasticnih zgodb 2007 . Nelocljiva dvojica: znanstvenofantasticni roman 2005 . Dolgo iskanje 2002 . Car iskanja: [fantasticne in znanstvenofantasticne zgodbe 1997 . Skoraj enaki (znanstvenofantasticna proza 2003 . Mocvara: znanstvenofantasticni roman 2005 . Sence neznanega: znanstvenofantasticna proza 1998 . Pravici je zadošceno: znanstvenofantasticna proza 2001 . Nauci me sanjati: fantasticne in znanstvenofantasticne zgodbe 2000 . Obracun: znanstvenofantasticna proza 2000 . Spokojni svet: znanstvenofantasticna proza 2000 . Korak v neznano: osemnajst zgodb, ki se še niso dogodile: znanstvenofantasticna proza 2017 . Mesecina: poezija 2007 Edo ima ogromno objav v tujih revijah in antologijah. Posebej omembe vredna je antologija njegovih kratkih zgodb Beyond Perception, ki je izšla leta 2007.