307
Fra Angelico.
(Spisal  profesor  dr. Anton Medved.) (Dalje.)
Za ta namen, da bi se izpopolnil v slikarstvu, mu je koristilo ravno prognanstvo v Kortoni. Dobro, da ni vedno ostal v Flo-renciji ali pa v njeni okolici. Tam so bili namreč nekateri umetniki zabredli na kriva pota umetnosti; raz ven tega pa je bilo tudi v Florenciji preveč razkošno življenje, čednost se je vedno bolj umikala strastem in razuzdanosti. V takem obzorju se pa osiplje
tudi umetnostim krasni nedolžni cvet. Z lepoto v zasebnem in javnem življenju se vselej pokoplje i ponosni vznos ter vzvišeni značaj umetnosti. Dobrotna usoda je odvedla brata Ivana z mesta, ki bi bilo vsaj začetkoma brezdvomno nanj slabo vplivalo. A prišel je v Kortono, skoraj v središče onih krajev, kjer je še vel sveži, plemenito oživljajoči duh sv. Frančiška Asiškega. Blizu
Perugia.
je bila Siena, kjer so takrat delovali mnogi jako nadarjeni umetniki. Pred očmi mu je blestela zlata Perugia, ki je v isti dobi dobila svoje največje umetnostne zaklade, s katerimi se še dandanes ponaša.
V tem času (1407—1418) so nastale njegove prve slike.
Prvenec njegove umetnosti, vsaj kolikor je znano v zgodovini, je slika na podnožju velikega oltarja v kortonski katedrali. Pred-očuje dva prizora iz življenja sv. Dominika.
Ni še dovršena; je še pač mladeniški poskus. Umetnik je še gojenec. Dandanes je slika že silno zastarela, barve so otemnele,
tako da je skoraj težko spoznati, kakšna je bila slika v prvotni, sveži obliki. Visoko se ceni le radi tega, ker je slika brata Ivana. Razvrstitev oseb je še okorna, postave so preveč odrevenele, s kratka: slika še ni dovolj zrela. A vendar kaže slika velikanski korak v tem, da je slikana na opresnem, kar do takrat ni bilo običajno: prej so poznali skoraj j edino le mozajik.
A mnogo više kakor le-ta stoji njegovo drugo slikarsko delo: Marija zjezusom. Ta slika je tako dovršena in tako lepa, da marsikateri ocenjevalci menijo, da je najlepša med vsemi, kar jih je Fra Angelico dovršil.
20*