Razmerje med filozofijo in metafiziko pri Kantu
MARUA ŠVAJNCER
Na vprašanje, kakšno jc razmerje med filozofijo in metafiziko pri Immanuclu Kantu (1724-1804), jc treba odgovoriti zato, ker jc v interpretacijah opaziti bodisi istovetenje, bodisi razločevanje. Skušali bomo ugotoviti, katere vsebinske opredelitve jc Kant navajal in razvijal v kritiki čistega uma (Kritik der reinen Vcmunft, 1781) in v Prolcgomenah (Prolegomena zur cincr jeden kiinftigcn Mctaphysik, die als Wisscnschaft wird auftrctcn kčnncn, 1783). Eksplikacija problematike naj bi spodbudila premislek, ali se je predvidevanje o utemeljitvi nove znanosti uresničilo.
V Kritiki čistega uma začne Kant svojo tcorctizacijo z ugotovitvijo, da je metafizika sistematično urejen inventar vseh naših spoznanj, do katerih se jc mogoče dokopati s čistim umom. Sestavljena je iz povsem izločenih spekulativnih spoznanj uma in čistih pojmov. Starejša jc od vseh drugih znanosti, vendar ji ni bilo usojeno, da bi poslala znanost. Filozofova ironija ni naključna. Kant pravi: "Nikakor nc gre dvomiti, da jc bilo ravnanje metafizike doslej običajno tavanje in, to je najhujše, med samimi pojmi." Metafizika hoče biti zmeraj zunaj slehermega izkustva. Kantu gre za to, da bi dosedanjo pot metafizike - njeno tavanje - spremenil in ji utrl zanesljivo pot znanosti ter spodbudil popolno revolucijo. "Torej je prva in najpomembnejša stvar filozofije v tem, da enkrat za vselej metafiziki omogoči vsak škodljiv vpliv tako, da bo zamašila izvor njenih zablod."3
Čeprav jc mogoče sleherno filozofsko delo napadati na njegovih posameznih mestih, organski sklop sistema, pojmovan kot celota, po Kantovem mnenju vseeno ni v nevarnosti. S hermenevtičnega vidika lahko razumevamo in interpretiramo del ali ccloto, sestavino, ki ima teoretično veljavo za nas, ali razpoznavno znamenje cclote. Gre za to, kako beremo Kanta danes. Njegov sistem v resnici ni v nevarnosti - postal je sestavina in konstituent kulturne zgodovine.
Kant je prepričan, da metafizika sprva ravna dogmatično in povsem samovoljno, saj sc ne loti preučevanja zmožnosti ali nezmožnosti uma. Kar zadeva formalni način njenega samospraševanja, je glede namenov sestavljena iz samih sintetičnih sodb
2
Immanuel Kani: Kritika čisioga uma. Beograd, Kultura, 1970, str. 20. 2 Prav tam, str. 25. 2 Prav tam, str. 29.
2 Prav Um, str. 42.
a priori, sc pravi razširjcvalnih sodb, ki danim pojmom dodajajo nekaj, česar prej ni bilo, in gre tja, kamor ji izkustvo ne more slediti. Če mcnfi/.ika ne obstaja kot znanost, vendar vseeno je, potem jo je po Kantovem mnenju mogoče imeti za naravno dispozicijo (mctaphysica naturalis) in sc vprašati, kako je kot naravna dispozicija sploh možna in, seveda, kako je možna kot znanost. Zdaj je napočil čas, ko je treba pozabiti na dogmatični način reševanja problemov, na analitično, preprosto razčlenjevanje pojmov, kajti to ni bilo nič drugega kot samo nekakšna priprava, in sc lotili nove metode, ki bo pripomogla pri razvoju nove znanosti. "Iz vsega tega izhaja ideja neke posebne znanosti, ki sc lahko imenuje Kritika čistega uma, kajti um je tista moč, ki daje principe spoznanja apriori. Nato dodaja: "Transcendentalno imenujem vsako spoznanje, ki sc nc ukvarja s predmeti, ampak z našim spoznavanjem predmetov, kolikor jc mogoče a priori. Sistemi takšnih pojmov bi sc imenoval transcendentalna filozofija." Transcendentalna filozofija jc ideja znanosti, za katero mora Kritika čistega uma napraviti ves načrt arhitektonsko, to pomeni na osnovi principov, ki zagotavljajo gotovost in popolnost vseh delov, i/, katerih jc poslopje zgrajeno. Kritika sc še ne imenuje transcendentalna filozofija, saj bi v tem primeru morala vsebovali izčrpno analizo človeškega spoznanja apriori. H Kritiki čistega uma sodi vse tisto, kar sestavlja transcendentalno filozofijo - gre torej za idejo transcendentalne filozofije, nc pa šc za znanost samo. Tanscendcntalna filozofija jc za Kanta filozofija čistega, izključno spekulalivnega uma.
Kant poudarja, da jc metafizično samo tisto preučevanje, v katerem predstava vsebuje ono, kar kaže pojem kot a priori dan. Transcendentalna filozofija pa sc mora o pojmih spraševati po enem principu - iz razuma kot absolutne enotnosti namreč izhajajo čisti in nepomešani, zato morajo biti spojeni z idejo ali pojmom. Mislec meni, da jc za skiciranjc znanosti pomembno vnašanje reda, kajti totaliteta ni nič drugega kot množica, pojmovana kot enotnost.
Zanimiva je Kantova ugotovitev, da za razširitev razuma na področje čisLih apriornih spoznanj filozofija kot doktrina ni pomembna, saj njeni dosedanji poizkusi niso bili kdovc kako uspešni, medtem ko ima kot kritika, ki varuje pred napakami, vsekakor veljavo. "Transcendentalna filozofija sc pravzaprav odlikuje s tem, da poleg pravil (in to poleg splošnega pogoja za pravila), ki so v čistem pojmu razuma, lahko sočasno a priori pokaže tudi tisti primer, nakaterega ga je treba prenesti." Ukvarja sc s pojmi, ki sc morajo a priori nanašati na svoje predmete. Filozofsko razmišljanje jc za Kanta tisto, v katerem nobeni sodbi nc priznavamo, da jc bila potrjena, dokler ni zanjo zadostnega dokaza. Opozarja tudi na skeptično metodo (nc skcplicizcm), ki jo ima za bistveno lastnost transcendentalne filozofije, metodo, s katero izzovemo spopad med različnimi trditvami, vendar tega nc storimo zato, da bi eno izmed njih raz.glasili za edino veljavno, temveč zato, da ugotovimo, ali ni morebiti sam predmet spora slepilo; nikakor ni brez pomena odkriti izhodišče nesporazuma in spoznati tisto, kar jc pomanjkljivo
5	Prav lam, str. 54.
6	Prav lam, sir. 55.
7	Prav um, sir. 57.
8	Prav um, str. 64.
9	Pravumstr. 151.
določeno.'" Kant nas nagovarja in opozarja na dileme - to je ena izmed pojavnih oblik njegove aktualnosti.
Kant pravi da filozofija veliko obljublja; rada bi utemeljila svoje pretirane zahteve in sc vrednostno povzpela nad druge znanosti. Obljublja nam, da nam bo dala osnovo za naša največja pričakovanja in nam razkrila poslednje namene. Ali jc Kant ciničen zaradi kritičnosti do lastnega dela in miselih postopkov? Ponovi, da jc filozofsko spoznanje pravzaprav spoznanje uma na osnovi pojmov ali v njih. Filozofija se drži samo splošnih pojmov in nc more uspešno učinkovati na primer v matematiki, vendar lahko spozna njene meje. Filozofske dcfinicijc so samo eksplikacije danih pojmov - nastajajo z analizo in pojme samo pojasnjujejo, zato nc sodijo na začetek, ampak na konec. "Glede na to filozofija nima nikakršnih aksiomov in nikoli nc sme predpisovati svojih osnovnih stališč a priori za absolutna, ampak se mora potruditi, da svojo pravico do njih utemeljuje s posredovanjem njihove temeljne dcdukcijc."" Metoda filozofije je vedno sistematična, zakaj s subjektivnega vidika jc že um sam zase sistematičen. Seveda pa sc po Kantovem mnenju filozofije ni mogoče učili, učili seje mogoče kvečjemu filozofiranja.
"Sistem vsega filozofskega spoznanja jc filozofija ." To jc čista ideja o možni znanosli, ki in concrcto ni nikjer dana, skušamo pa sc ji približali po raznih poleh, dokler jc nc bomo odkrili. Dotlej pa bo pojem filozofije samo šolski pojem, pojcin o sistemu spoznanja, ki ga kot znanost šele iščemo in ima za cilj zgolj sistematično enotnost tega vedenja - logično popolnost spoznanja. Kant filozofijo celo istoveti z zakonodajo človeškega uma; la lcgislacija naj bi imela dva predmeta - naravo in svobodo. "Filozofija narave sc nanaša na vse, kar obstaja, filozofija morale pa samo na tisto, kar bi moralo obstajali ... Vsaka filozofija jc spoznanje iz čistega uma ali spoznanje uma iz empiričnih principov. Prva sc imenuje čista, druga pa empirirična filozofija."13 Filozofija čistega uma jc bodisi propedevtika, ki preučuje moč uma glede na celotno čisto spoznanje a priori in sc imenuje kritika, bodisi sistem čistega uma (znanost), to jc celotno filozofsko spoznanje iz čistega uma v sistematični povezanosti in seimenuje metafizika; s icm imenom lahko poimenujemo celotno čisto filozofijo. Metafizika se po Kantu deli na metafiziko spekulativne uporabe čistega uma in metafiziko praktične uporabe čistega uma, torej jc mogoče govoriti o metafiziki narave in metafiziki običajev. Prva obsega čiste principe uma iz enostavnih pojmov o teoretičnem spoznanju vseh stvari, druga pa vsebuje principc, ki so apriorni in postavljajo v ospredje tisto, kar jc treba storiti oziroma tisto, česar sc jc treba držali. Moralnost je namreč zakonitost našega delovanja - iz principov jo jc mogoče izvesti povsem a priori. Metafizika običajev naj bi bila čista morala. Kant meni, da človeški um že od nekdaj brez takšne ali drugačne metafizike sploh ni mogel shajati. Spraševanje o možnosti znanosti sc povezuje z raznovrstnostjo spoznanj. Metafizika je lista filozofija, ki potrebuje čisto spoznanje a priori, spoznanje, ki je podano v sistematični enotnosti. "Metafizika v ožjem pomenu besede jc sestavljena iz transcendentalne filozofije in iz fiziologije čistega uma. Prva preučuje samo razum in sam um v sistemu vseh pojmov in osnovnih stališč, ki sc nanašajo na predmete nasploh, pri tem
10	Prav um str. 331.
11	Prav Um. str. 538.
12	Prav um, str. 606.
13	Prav Um, str. 608.
14	Prav Um, str. 608-610.
pa nc predpostavljajo objektov, ki bi bili dani (ontologija) ; druga preučuje naravo,to je celotnost danih predmetov..." Metafizika telesne narave sc imenuje fizika. Sistem metafizike jc razdeljen na ontologijo, racionalno fiziologijo,racionalno kozmologijo in racionalno teologijo.
"Filozofijo torej v pravem pomenu besede sestavljajo samo metafizika, in to tako metafizika narave kot tudi metafizika morale, zlasti šc kritika uma, ki si drzne leteti z lastnimi krili, ta kritika pa je poprej priprava (propedevtika). Ta filozofija vse reducira na modrost, toda po poti znanosti, edini poti, ki je, potem ko jc enkrat utrta, ničveč ne zaraste, sama pa ne dovoljuje več nikakršnih tavanj. Matematika, naravna znanost in celotno empirično spoznanje o človeku imajo veliko vrednost kot sredstvo za ciljc, ki so večidel naključni, toda če konec koncev postanejo sredstvo za nujne in bistvene cilje človeštva, tedaj sc to doseže samo in edino s posredovanjem spoznanja uma, spoznanja, ki izhaja iz samih pojmov, to pa, naj sc imenuje karkoli žc, ni nič drugega kot metafizika."16 Dodaja, daje prav zaradi tega metafizika sklenitev cclotnc kulture človeškega uma. Kot čista špekulacija v večji meri rabi za to, da preprečuje zablode, kakor pa da bi razširjala spoznanje.
V delu Prolegomena Kant poudarja, da si je treba zastaviti vprašanje: "Ali jc kaj takega kot metafizika sploh možno?"17 Problematike sc loteva z dokajšno mero ironije: ugotavlja, da šc ni zanesljivega odgovora, ali jc metafizika sploh znanost, pa se vendar prevzetna šopiri in daje lažno upanje. To jc nekakšna objestna znanost. Na tem področju pravzaprav šc ni zanesljivega merila, s pomočjo katerega bi bilo mogoče razločevati resno delo od mlatenja prazne slame. Metafizika obstaja iz samih pojmov, ki si jih razum apriorno zamišlja, Hume pa je zaradi domnevne nezmožnosti obstoja enega izmed njih -pojma povezanosti vzroka in posledice - ugotovil, da metafizike sploh ni in je nc more biti. Kant se torej loti konstituiranja nove znanosti. Pot, na kateri se skuša suvereno gibati, zahteva teoretične opredeliteve, ki znajo najti posebnosti, to sc pravi tisto, česar ni moč najti nikjer drugje. Viri metafizične spoznave ne morejo biti empirični. Kot žc ime pove, je metafizična spoznava nefizične vrste, torej taka, ki leži onstran izkustva. Kant trdi: "Metafizika je torej spoznavanje a priori ali spoznavanje iz čistega razuma in čistega uma." Opredeliti jo je treba kot čisto filozofsko znanje in priznavati samo apriorne sodbe. "Prave metafizične sodbe so vse sintetične. Ločiti moramo med
19
sodbami, ki pripadajo metafiziki, inpravimi metafizičnimi sodbami." Tudi metafizika včasih razčlenjuje pojme, to pomeni, da se zateka k analitičnim sodbam, čeprav to ni njen pravi namen. "Samo ustvarjanje apriornih spoznanj, temelječih tako na zrenju, kot na pojmih, in končno sintetičnih apriornih načel v filozofiji sestavlja bistveno vsebino metafizike."
Od odgovora na vprašanje, kako so apriorne sintetične sodbe možne, je odvisen obstoj ali padec metafizike same. "Lahko bi rekli, da vsa transcendentalna filozofija, ki nujno mora iti pred vsako metafiziko, ni sama nič drugega kot popolna, izčrpna in
15	Prav lam, str. 611.
16	Prav um, «tr. 614.
17	Immanuel Kani: Prolegomena, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1963, str. 57.
18	Prav Um, sir. 69.
19	Prav Um, six. 75.
20	Prav Um, str. 76.
sistematično urejena rešitev tukaj postavljenega vprašanja. In zato bi lahko tudi rekli, da doslej sploh nimamo nobene transcendentalne filozofije, saj jc tisto, kar se prikazuje pod tem imenom, pravzaprav samo del metafizike. Transcendentalna filozofija pa mora šele dokazati, da jc metafizika sploh možna, in mora torej bili predhodnica vsake metafizike." Kant išče pot do metafizike kot znanosti. Sprašuje sc o človekovi naravni nagnjenosti do metafizike. Spel poudari, da jc posebnost metafizike ukvarjanje uma s samim seboj. Umski pojmi te vrste ne morejo biti dani v kakršnem koli možnem izkustvu. Neustrezno jc tudi zamenjavati in mešati umske in razumske pojme. Razumski pojmi so kategorije, umski pa ideje. "Vsa čisto razumska spoznanja imajo to lastnost, da so njihovi pojmi lahko dani v izkustvu in da njihova načela izkustvo lahko potrdi. Nasprotno so transcendentna umska spoznanja takšna, da se ideje nc dajo v izkustvu niti nikdar dobiti, niti njihova načela z iskustvom potrditi ali ovreči." In kako strogo je ukvarjanje z metafiziko? "V metafiziki človek lahko na različne načine šušmari brez strahu, da ga bodo zalotili v neresnici." Kant v sklepnem delu knjige Prolegomena ponovi, da je matefizika naravni nagib uma, to pomeni, da jc lahko resnična, dialektična in varljiva. Če bi se ji predali, nikoli ne bi mogli zgraditi znanosti. Kot znanost bi jo bilo mogoče ustvariti na temelju kritike čistega uma. Kant zanika dokončnost metafizike svojega časa, ko pravi: "Zakaj med vsemi znanostmi edino metafizika lahko z zaupanjem računa, da sc bo do kraja izpopolnila in tako ustalila, da se nc bo mogla več spreminjati, niti dopolnjevati z novimi odkritji: zakaj um ima vire metafizičnih zaznav ne v predmetih in njihovem zornem vtisu (lc-ta ga nc more o ničemer kaj bolj poučiti), temveč v samem sebi." Vsaka lažna modrost slej ali prej uniči samo sebe in najbrž sc bo tako primerilo tudi metafiziki, če nc bo preuredila svojih temeljev. Kant ne verjame, da bo človeški duh opustil metafizična preiskovanja. "Metafizika bo torej zmeraj na svetu, še več, zmeraj bo živela v vsakem, zlasti še mislečem človeku, ki si jo bo zaradi pomanjkanja javne smernice vsak po svoje krojil. To, kar se je doslej imenovalo metafizika, nc zadovoljuje nobenega kritičnega duha, toda odreči seji popolnoma jc prav tako nemogoče." Kant se je ob študiju filozofije venomer spraševal, ali so posamezni pisci spravili metafiziko korak naprej. Analitično obravnavanje pojmov metafizike kot znanosti se pospešuje, saj jc po Kantovem mnenju razčlenjevanje pojmov samo gradivo, iz katerega se mora ta znanost šele iz tesali. Morebiti bo z razčlenjevanjem apriornih sintetičnih sodb mogoče kaj postoriti, a za zdaj velja dejstvo, da metafizika kot znanost sploh še ni obstajala. Kant v metafiziki ne priznava igračkanja z verjetnostjo in zdravim razumom. Metafizika jc filozofija iz čistega uma. Filozof zahteva: "Metafizika mora bili znanost nc samo kot celota, temveč tudi v svojih delih; sicer ni nič. Kot špekulacija čistega uma nc more biti zgrajena na ničemer drugem kot na splošnih resnicah."
Kant sam imenuje svoj idealizem formalni ali kritični idealizem. Zanamcem daje napotke, kako naj bi sc lotevali njegove teorije: "Vsekakor ne mislim zahtevati, da bi moja načela kar preprosto sprejeli ali da bi mi vsaj laskali s takšnim upanjem, temveč naj
21	Prav lam, str. 85
22	Prav Um, itr. 148
23	Prav um, sir. 160.
24	Prav Um, sir. 191.
25	Prav um, str. 193.
26	Prav um, str. 197.
jih, kakor pač nanese, napadajo, ponavljajo, omejujejo, potrjujejo, dopolnjujejo, razširjajo."27 Kant pravi, da navadni metafiziki grozijo plitkost, sofistika in domišljavost, kritika pa nasprotno pomaga razločevati pravo znanje od navideznega - sočasno daje merila. Učitelj metafizike naj bi nekega dne postal znanstvenik. Mnogi sodobni filozofi nas skušajo prepričati, da se to ne bo nikoli zgodilo; najbrž ostajamo na Kantovi poti utemeljevanja in približevanja te vrste.
Na osnovi eksplikacije sklenimo problematiko in skušajmo odgovoriti na vprašanje, ki smo si ga zastavili na začetku: Kakšno jc razmerje med filozofijo in metafiziko pri Kantu? Kantovo pojmovanje ni povsem enotno, saj sc včasih pojavlja istovetenje, drugič pa razločevanje. Na začetku Kritike čistega uma lahko preberemo, da filozofija in metafizika nista eno in isto. Metafizika je sprva širši pojem od filozofije in neke vrste naravna dispozicija oziroma naravni nagib uma. Kant je celo nedosleden: po eni strani jc to sistematično urejen inventar vseh naših spekulalivnih spoznanj iz čistega uma, po drugi strani pa je tavanje med samimi pojmi in zbujanje slepil. Posebnost metafizike jc, da sc um ukvarja s samim sabo; čc bi se ji prepustil, sc nc bi mogli dokopali do znanosti. Tako v metafiziki, kot filozofiji gre za sistemaličnost, vendar je treba poudarili, da izraz sistematičnost ni vrednostni pojem in ga ni dopustno enačiti z urejenostjo in racionalno postavitvijo, saj bi s tem že obstajala znanost, če pomislimo, da Kant znanstvenost istoveti z urejenostjo - seveda ne samo z njo, saj dodaja šc nujnost, objektivnost, gotovost, uveljavljanje metod in elementov, zanesljivo artikuliranost in formalnost.
Filozofija ni isto kot transcendentalna filozofija; ta jc zgolj predhodnica vsake metafizike in mora šele dokazati, da je metafizika sploh možna. Transcendentalna filozofija je ideja znanosti, za katero mora kritika čistega uma ves načrt napraviti arhitektonsko. Kritika jc le ideja transcendentalne filozofije, nc pa žc znanost sama. Metafizika jc že zdaj in tukaj, medtem ko bo treba transcendentalno filozofijo, v zvezi s katero ima kritika čistega uma svoje naloge, šele uresničiti.
Metafizika jc lahko širši pojem: to so vsa spoznanja, do katerih sc jc mogoče dokopati s pomočjo čistega uma, filozofija pa jc sistem vseh filozofskih spoznanj. Filozofska (vendar tudi metafizična) spoznanja so še druga, tudi tista, ki sodijo na področje praktičnega uma. Filozofija jc zakonodaja človeškega uma, metafizika pa naravna dispozicija. Tu je vendarle opaziti razliko. Filozofija je spoznanje iz čistega uma in empiričnih principov, metafizika pa celotno spoznanje iz čistega uma v sistematični povezanosti in je v tem primeru isto kot čista filozofija. Metafizika jc sedaj filozofija posebne vrste.
Enačenje sc pojavlja zlasti tedaj, ko je brez natančne dcfinicije v ospredju ugotovitev, da se obe ukvarjata s čistimi umskimi pojmi. Zagotovitev, da jc metafizika filozofija iz čistega uma, ne pove dovolj. Kantovo načrtovanje kritike čistega uma naj bi utrlo pot metafiziki kot resnični znanosti, sočasno pa predvideva, da bo metafizika kol tavanje med pojmi ohranila svojo namernost. Metafizika šc vedno ne bo mogoče prijeti za besedo in povsem ovreči njegovih špekulacij. Šc kar naprej bomo gradili in potem rušili samo zato, da bi lahko ugotovili, kako so zgrajeni temelji.
Filozofija sc včasih vrednostno dviguje nad metafiziko, saj naj bi uravnavala dejavnost metafizike in preprečevala njene zablode. Filozofija jc sistem vsega filozofskega spoznanja, jc čista ideja o možni znanosti, konkretno pa šc ni nikjer dana.
27 prav lam, str. 210.
Z vsem navedenim ostaja Kant naš sodobnik. Vprašanja metafizike; filozofije in znanosti so problemi našega časa, pa naj postavljamo v ospredje analizo pojma, simbolizacijo, znanstvenost in racionalizacijo ali pa sc spopadamo z ideološkostjo, eshatologijo, vrednostnim in iracionalnim ter morebiti v teh prizadevanjih in spopadih nismo zmeraj zmagovalci.
LITERATURA
Kant, Immanucl, Allgcmcinc Naturgcschichtc und Thcorie des Himmcls, Ixipzig, Reclam, 1955. Kant, Immanucl, Prolegomena, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1963. Kant, Immanucl, Metafizika čudoredja, Sarajevo, Vcsclin MaslcSa, 1967. Kant, Immanucl, Kritika čistoga uma, Beograd, Kultura, 1970.
Kant, Immanucl, Die Grundlagcn des kritisehen Dcnkcns, Ausgcvvahltc Schriftcn, Sigbcrl Mohn Vcrlag, 1973.
Kant, Immanucl, Um i sloboda. Spisi iz filozofije islorijc, prava i države, Beograd, Ideje, 1974.
Kant, Immanucl, Kritika praktičnog uma, Zagreb, Naprijcd, 1974.
Kant, Immanucl, Kritika moči sudjenja, Beograd, Kultura, 1975.
Kant, Immanucl, Logika, Beograd, Grafos, 1976.