Pomenek za pečjo pri Teličarjevih na Ravnem brdu
Redek popotnik, ki ga pot zanese v vasico Ravno brdo, bo z občudovanjem opazoval še neizumetničeno naravo. Človek tu kakor ludi v bližnji okolici še ni utegnilssvojo včasih nepremišljeno roko odstraniti lepot, ki sojihpred njim uži-vali predniki stoletja sem. Vasica, čeravno na pogled nič posebnega, saj šteje le nekaj hiš, skriva legendo, ki jo pomnijo le vaščani in seprenaša iz roda v rod.
Sneg, ki je zapade! v tisti januarski noči, se v dolini ni utegnil niti pošteno prijeti, ko je tam gori v Ravnem brdu že pošteno pokazal svojo belino. Kljub temu, da gaje namedlo le za ped visoko, je avtomobil le stežka »priso-pihal« na vrh, saj je bil sneg južen, dan pa turoben in meglen in nič kaj pripraven za sentomentalno razmišlja-nje. Ustavil sem sn pri Kamnikarjevih ali po domače pri Teličarjevih, ki so bilizbrani ob topli kmečkipeči —kaj drugega jim ta dan pač tudi ni kazalo. Toplota, ki me je takoj prevzela, ko sem slopil v hišo, pa kozarček doma-čega žganja sla opravila svoje in ni mi bilo težko navezati pogovora z go-spodarjem Ivanom in njegovo materjo Terezijo,   katert rojstvo sega še  v
prejšnje stoletje, v leto 1898. Navzlic visoki starosti po malem opravlja še prenekatero gospodinjsko delo, po-ziini, ko sta zunaj visok sneg in mraz, pa deia peharje, cekarje in druge iz-delke iz slame; tega dela se je naučila Že v rani mladosti. Sama pravi, da ji delo sedaj ne gre več tako izpod rok kakor včasih, naredi pa še vedno pre-cej domačih »pripomočkov«, ki so bili včasih nepogrešljivi, sedaj pa jih marsikateri meščan kupi le še za de-koracijo. Rada tudi hodi v naravo in še lani se je večkrat tedensko odpra-vila v gozd po borovnice in gobe, za katere ji pravi sin, dajih ima kurpose-jane.
Ko jo vprašam o legendi, za katero sem slišal od njenega sina Ivana, se
kar razživi in prične: Pripoved sega več stoletij nazaj — koliko, niti sama ne ve. Že njen oče Frartc Skubic, ki se je bil rodil leta 1854 in je bil doma v Trušinah, to je v vasici, oddaljeni od Ravnega brda dobre pol ure hoda, ji je večkrat pripovedoval, da je v Bin-gerjevem lazu, toje na senoieti, na ka-terijepasla ovce, sedajpajetamgozd, ki se lepo vidi tudi iz njene hiše, bil pred davnimi leti grad, oziroma graš-čina, kakor sama pravi. Craščak naj bi bilpremozen človek, kije imel tudi več sluiinčadi in je le-ta bivala v graš-činskih hlevih, ki so stali na mestu se-danjih hiš v Ravnem brdu. Izročilo pravi, da tedaj ni bilo toliko naselij ali vasi kot sedaj; kamor je seglo oko proti Dolenjskim gričem, vsepovsod so bili samo gozdovi in senoieti.
Graščak, ki baje ni imelpotomstva, je bil zagrizen lovec. Na lovu gaje nekoč napadel medved, a čeprav hudo ra-njen, se je rešil. V zahvalo za srečno
rešitev se je zaobljubil, da postavi na tistem mestu kapelo. Res je to sloril, a kapelo, ki je stala v vasi Truščine, so kasneje porušili in na istem mestu po-stavili cerkev. Teličarjeva mati pravi, da se dobro spominja, ko ji je še njen oče govoril, da je bil na cerkvenem otoku naslikan motiv graščaka in medveda med bojem, poleg pa je bila napisana tudi letnica. A slikarija je bila ob obnovi cerkve uničena, saj so bili tedaj slropi še leseni.
Legenda o graščaku ostaja, ostaja pa tudi pripoved, ki jo Teličarjeva mati končuje tako, da je na mestu, kjer je stala graščina, sedaj jama pod ruševinanti kamenja, v jami pa da je skrinja, ki jo. čuvata bronasta psa. Graščakovo bogastvo še vedno čaka, kljub lemu, da so pred desetlelji do-mačini na domnevnem meslu ie ko-pali..., a to je ie druga zgodba.
BOJAN JERLAH