849
Nekrologi
IN MEMORIAM
DR. PAVLA JERINA-LAH
15. 2. 1915–12. 11. 2007
Ivan Cibic
Prim. dr. Pavla Jerina-Lah se je rodila v železničarski
družini v Borovnici. Mladost in začetno šolanje sta po-
tekala v Borovnici in na Vrhniki.
Vzgojena v družini s socialnim čutom in človeško lju-
beznijo se je vpisala na medicinsko fakulteto v Ljub-
ljani in jo dokončala v Zagrebu leta 1940.
V Ljubljanski bolnišnici se je posvečala kirurgiji, njeni
priljubljeni stroki.
Ob razpadu Jugoslavije in okupaciji se je vključila v
delo Osvobodilne fronte in pomoči prvim ranjenim
partizanom.
vala življenja, lajšala bolečine in invalidnost ranjenim
partizanom.
Prihajali so iz oddaljenih in bližnjih borb, okrvavljeni,
izmučeni, lačni in prezebli. Bili so borci za svobodo
Primorske, osvobojeni ujetniki iz italijanskih in pre-
begli iz nemških taborišč, Rusi, Čehi, Poljaki in Fran-
cozi ter številni italijanski antifašisti iz partizanskih bri-
gad.
Prišli so v njeno partizansko bolnico, ki jo je vedno
imenovala naš dom, dom, v katerem so ranjenci na
novo zaživeli v varnem zavetju, polnem ljubezni, skr-
bi, nege in požrtvovalnosti dr. Pavle in njenih pomoč-
nikov, partizanskih bolničark in bolničarjev.
Dr. Pavla, naša rešiteljica, je bila širokega srca, polna
ljubezni, ki jo je razdajala med ranjence. Bila je tople-
ga in mirnega pogleda, ki je vnašal upanje in zaupa-
nje ranjenim in bolnim partizanom.
Ob njej smo okrevajoči ranjenci spoznali vso veličino
naše zdravnice, naše učiteljice medicinske spretnosti
in vrednosti ponovnega življenja.
Mladi, okrevajoči ranjenci, neuki medicinske vede
smo bili deležni osnovne zdravniške vzgoje, nege in
pomoči. Postali smo bolničarji, njeni pomočniki. Ves
čas vojne vihre nam je bila vzor njena velika strokov-
nost, požrtvovalnost, ljubezen in človeška toplina, ki
jo je razdajala prek 1600 ranjencem in bolnikom v
njenih številnih postojankah.
Neštete nemške ofenzive z namenom, da odkrijejo in
uničijo varno zavetje ranjencev, so narekovale ne sa-
mo evakuacije in skrivanje ranjencev v varna skrivali-
šča, pač pa še večje napore in trud za njihovo varnost.
Bile so zgrajene sredi Trnovskega gozda, trikrat opu-
ščene zaradi dekonspiracije in ponovno zgrajene v
težko dostopnih in varnih soteskah idrijskih gozdov.
Koliko napornih pešpoti so zahtevale od naše Pavle v
oddaljena skrivališča in okrevališča, ko je tam oskrbe-
la ranjence, in nato dolga pot vrnitve v centralno bol-
nico. To so bile njene dnevne dolžnosti in poti od ope-
racijske barake in težkih operacij do nevarnih poti,
kjer je bil pogosto prisoten sovražnik.
Dr. Pavlo je vzljubil ves primorski narod. Poimenova-
li so jo – naša legendarna zdravnica dr. Pavla. Njen
prispevek k osvoboditvi Primorske bo ostal izpisan z
zlatimi črkami. Dr. Pavla je bila vedno v središču spo-
mina in pietete do padlih in ranjenih za svobodo Pri-
morske.
Kmalu po osvoboditvi je bila premeščena v Beograd,
kjer je postavila odlično organizacijo transfuzijske
službe v Srbiji.
Ponovno sva se srečala tu v naši Ljubljani, ona upoko-
jenka, vendar polna moči in zagona, da v življenju na-
redi še kaj dobrega. Ustanovila je Sekcijo partizanske-
ga zdravstva Slovenskega zdravniškega društva. De-
setletja je kot predsednica združevala še živeče parti-
zanske zdravnike.
Skrbno je preučila zgodovino nastanka, dela in orga-
nizacijo partizanskega zdravstva na Slovenskem, ki je
bilo edinstveno v okupirani in podjarmljeni Evropi.
Številni so njeni strokovni prispevki v medicinski lite-
raturi, bogati z izkušnjami partizanskega zdravstva, ki
so danes lahko učna snov mladim zdravnikom.
Postala je častni član Slovenskega zdravniškega dru-
štva.
Jeseni 1943 po nemški zasedbi Ljubljanske pokrajine
je skupaj s sošolko in prijateljico dr. Franjo Bojc zdra-
vila ranjene partizane v bolnišnici v Ribnici. Doživela
je prvo nemško sovražno ofenzivo. Pri reševanju ra-
njencev sta bili obe zajeti in po večmesečnem zaporu
izpuščeni. Decembra 1943 sta se pridružili partizanom
v štabu 9. korpusa NOV na Primorskem. Prišla je po-
membna zdravniška pomoč, ki je obogatila partizan-
sko saniteto na Primorskem.
Dr. Pavla je prevzela vodstvo prve partizanske bolni-
ce v Trnovskem gozdu, ki jo je zgradil dr. Aleksander
Gala-Peter, prvi partizanski zdravnik na Primorskem.
Dne 16. novembra smo se poslovili na ljubljanskih Ža-
lah in v Ložu od naše drage dr. Pavle Jerina-Lah.
Spoznal sem jo januarja 1944 ob njenem prihodu v
komaj zgrajeno barako za ranjence. Takrat je prevze-
la vodstvo Partizanske bolnice, imenovane po njej –
bolnica Pavla.
Slovo od najdražjih, s katerimi sem delil svojo mla-
dost, ustvarjalnost, požrtvovalnost in trud za zmago
in osvoboditev domovine, je boleče in polno čustve-
nih spominov, veselja, strahu in upanja.
Ob slovesu se mi vrača spomin na ves čas partizan-
stva v bolnici, v kateri sem okrevajoči ranjenec postal
njen spremljevalec, pomočnik, tovariš in prijatelj.
Bil je čas veličastnega prispevka mlade zdravnice, ki
je v skromnih barakah sredi Trnovskega gozda reše-
Zdrav Vestn 2007; 76: 849–52
850 Zdrav Vestn 2007; 76
Njena aktivnost je zgodovinsko pomembna za stro-
kovno in organizacijsko delo pri preučevanje parti-
zanskega zdravstva v NOB. Nastal je obširen strokov-
ni arhiv partizanskih izkušenj.
Sekcija in njeno dolgoletno predsedovanje je združi-
lo in povezalo partizanske zdravnike. Spodbudilo je
tudi primorske rojake, ranjence, invalide in njihove
svojce k obujanju in ohranitvi spomina na pot reševa-
nja ranjencev in invalidov iz bolnice Pavla in Franja
na letališče na Notranjskem in dalje z zavezniškimi
letali v urejene bolnice v Italijo.
Dr. Pavla ni nikoli pozabila na svoje ranjence, ki so v
poznih letih iskali pomoč. Našla je čas za obisk in po-
govor z bolnikom in zdravnikom in tako dala pogum
in moč trpečim. Imela je široko srce, ki bije tudi za
druge, poznane in nepoznane.
Dr. Pavla je vse po vojni nosila v sebi željo, da vse to
bogato življenje, ki ga je doživljala v partizanski bol-
nišnici, opiše v knjigi o življenju ranjencev in njiho-
vih rešiteljev.
S srčnostjo in trudom je napisala knjigo, tudi s pri-
spevki ranjencev in osebja, z naslovom – Partizanska
bolnišnica v Trnovskem gozdu. Knjiga je bogat pri-
spevek k zgodovini partizanske sanitete na Primor-
skem.
Druga njena dolgoletna želja je bila, da se postavi, tam
kjer je stala partizanska bolnica sredi Trnovskega go-
zda, spominsko obeležje bolnici Pavla. Želji za posta-
vitev spominskega obeležja je prisluhnila občina Idrija
in Zveza borcev. Dr. Pavla ga je odkrila avgusta 1999
ob navzočnosti številnih prijateljev Kluba bolnice Pa-
vla in Franja, še živečih ranjencev in njihovih svojcev,
primorskih rojakov in borcev.
Veder in vesel obraz naše Pavle o izpolnitvi njenih
želja so vsi navzoči prisrčno pozdravili.
In še zadnjič, bila je že v letih, ko je naša Pavla aktivno
podoživljala prehojeno pot, pot po poteh trnovskega
gozda, v katerem je zdravila in reševala ranjene parti-
zane, jim vračala zdravje, mir in zavetje.
Izpolnila je svoje poslanstvo, svoje želje in hrepene-
nja. Izmučeno telo je mirno zaspalo.
Za njene zasluge v NOB je bila proglašena za častno
občanko občin Idrija in Logatec, bila je nosilka spo-
menice 1941 in številnih državnih in družbenih odli-
kovanj.
Dr. Pavla je imela moč, pogum, vztrajnost in široko in
polno srce ljubezni do drugega, čigar življenje je bilo
ogroženo in potrebno pomoči.
PRIM. DR. MILORAD GRUNČIČ
Božo Kralj
V sredo, 14. novembra 2007, smo se na ljubljanskih
Žalah poslovili od prim. dr. Milorada Grunčiča, veli-
kega zdravnika-ginekologa in porodničarja, velikega
človeka in strokovnega učitelja ter dolgoletnega zdrav-
nika na Ginekološki kliniki Kliničnega centra v Ljub-
ljani.
Ob slovesu je trenutek, ko se zazremo v preteklost in
obudimo ter zberemo spomine na pokojnega prim.
dr. Grunčiča. Spomine, ki so vezani na njegovo stro-
kovno pot in delo, ter spomine, ki so vezani na prim.
dr. Grunčiča kot učitelja in človeka.
Prim. dr. Grunčič se je rodil leta 1921 v Zrenjaninu.
Medicino je študiral na Medicinski fakulteti v Beogra-
du. Študij medicine je zaključil leta 1949. Bil je odli-
čen študent, pravi predstavnik znane srbsko-beograj-
ske medicinske šole, ki jo je vodil svetovno znani pa-
tolog profesor Šahović ter evropsko pomembni pro-
fesor ginekologije in porodništva profesor Tasovac,
pri katerem je leta 1954 tudi opravil specialistični iz-
pit iz ginekologije in porodništva.
Od leta 1951 do 1961 je bil zaposlen kot specializant
in nato specialist-ginekolog v Glavni pokrajinski bol-
nišnici Novi Sad.
Leta 1961 je prim. dr. Grunčič kot izkušen ginekolog
prišel na Ginekološko kliniko v Ljubljano. Postal je
vodja oddelka za pooperativno ginekologijo. Kot no-
vi vodja za pooperativno ginekološko zdravljenje je
pooperativni oddelek reorganiziral in uvedel nove na-
čine zdravljenja po hudih ginekoloških operacijah.
Kmalu po prihodu v Ljubljano je odšel v Bari (Italija),
da bi od tam prenesel še nekatere nove metode po-
operativnega zdravljenja po radikalnih operacijah na
Ginekološko kliniko v Ljubljano. Leta 1968 je postal
primarij.
Prim. dr. Grunčić se je kljub sprva obetajoči in blešče-
či karieri v Novem Sadu odločil za nadaljevanje stro-
kovne poti v Ljubljani, da se je izognil njemu nena-
klonjenim razmeram. Hitro se je vživel v novo okolje.
Takoj nas je sprejel kakor tudi mi njega, saj je bil velik
človek, priznan strokovnjak in prijazen zdravnik in
sogovornik. Za specializante je bil je dober učitelj. Kot
izkušen ginekolog je svoje znanje in izkušnje nese-
bično predajal kolegom, zlasti mlajšim sodelavcem.
Spoštovali smo njegovo preudarno odločanje in tre-
zno presojanje, njegovo neposrednost pri posredo-
vanju znanja. Pri hudih zapletih smo se obračali nanj.
Po kratkem teoretičnem razpravljanju je sam nepo-
sredno rešil hud zaplet, z zanj značilnim »Saj vendar
to ni bilo nič posebnega«. Svoje strokovne izkušnje je
opisal v številnih strokovnih in znanstvenih člankih.
Leta 1973 se je odločil za delo v Nemčiji. Leta 1976 se
je vrnil na Ginekološko kliniko in ponovno prevzel
vodstvo pooperativnega oddelka.