Zehi Z*ut
Berti:
"Nekaj pa vem, in to je, da sem se rodil zato, da nekaj probam narediti. Še zmeraj imam v ustih oddaljeni okus po raju in vem, da je na tej zemlji možno biti srečen, to pa zato, ker sem bil otrok svoje mame."
Petčlanske družine s tremi šoloobveznimi otroki imajo 50 % popusta.
Prevajalec Primož Vitez Režiser Matjaž Latin Dramaturga Marinka Poštrakin Primož Vitez Lektor Arko
Scenograf Dušan Milavec Kostumografka Gordana Gašperin Skladatelj Sebastjan Duh
Igrajo:
Zoki Aljoša Ternovšek k. g.
Berti Rok Vihar Ata Tine Oman Mama Marijana Brecelj k. g.
Predsednik vlade Pavel Rakovec Jani Gaber Trseglav Meri Darja Reichman Lučka Vesna Pernarčič Brane Matjaž Višnar Gospa Ritlopova Vesna Jevnikar Televizijski napovedovalec Pavel Rakovec Božo, Mož v črnem Matija Vastl k. g. Prvi policist Robert Kavčič Drugi policist Ciril Roblek Mali vojak Pavel Rakovec
Premiera 23. decembra 2001
Inspicient in rekviziter Ciril Roblek Osvetljevalec Drago Cerkovnik Tonski mojster Marko Koren Frizer in masker Matej Pajntar Garderoberka Bojana Fornazarič Odrski tehniki Simon Markelj, Janez Plevnik, Robert Rajgelj in Bojan Hudernik
PREDSEDNIK VLADE:
1 zadovoljstvom vam lahko sporočimo, da je vse v najlepšem redu, vse je v redu, država je bogata, mi smo močni, mi smo pametni, vse je v redu, levica in desnica sta uspešno sklenili pogajanja, služimo veliko denarja, povsod smo na najboljših položajih, radi imamo svojo domovino, cel svet nas ima rad, pomagamo revnim in smo neodvisni v odnosu do bogatejših, imamo lepo avtocestno mrežo, naši vlaki ne zamujajo, imamo odlično centralizirano oblast, naši otroci so srečni v šoli, dobro skrbimo za okolje, policija nima težkega dela in ščiti državljane, malo in srednje gospodarstvo sta na izvrstni mednarodni konkurenčni ravni, vse je v redu, naše kmetijstvo je prvovrstno, vse je v redu, mladi lahko veliko potujejo in naši umetniki so cenjeni po vsem svetu, z zadovoljstvom vam lahko sporočimo, da je pri nas vse v redu, kljub nekaterim manjšim prehodnim težavam, ki so zelo prehodne narave, vse je v redu...
ZOKI:
Gospe, gospodične, gospodje, dober večer, zdaj vam bom jaz povedal svoj monolog.
želo rad imam svojo mamo, zelo rad imam svojega očeta, in tudi moje brate in sestre, zelo sem vesel, da sem postal del te družine, ki je zelo dobra z mano in me ima res za svojega polnopravnega člana, oni celo mislijo, da jaz to v resnici sem. Sem sem prišel z letečo ladjo, eterične sile so moje oplojeno jajčece vbrizgnile v maternico moje mame nekega dne, ko je zelo globoko spala z razkrečenimi nogami. Vanjo sem vstopil kot veter, kot nekakšna nevidna sapa, in sem v njej rastel in se iz nje hranil. Zaenkrat še ne vem, zakaj so me poslali sem.
Vse, kar se dogaja, vidim z očmi tujca.
ATA:
Jaz si ne bom delal skrbi. Imam lepe otroke, ki si znajo sami zavezat vezalke, ki imajo apetit... vse ostalo, jaz ne rabim ničesar drugega. (Občinstvu.) Jaz si še vedno želim živet, kaj češ boljšega? Za jutri imam načrt: z mamo bova šla v... teater. Za pojutrišnjem imam tudi načrt: za vso jomilijo bom skuhal golaž, kdor ni probal mojega golaža, ta ne ve, kaj je to golaž. Kaj češ boljšega? Za popojutrišnjem imam pa ta načrt, da bom šel na pokojninsko zavarovanje, ob devetih zjutraj, na blagajno, mama mi bo naredila tri sendviče, in bom šel in bom cel dan na blagajni in jim bom sral na glavo, tako jim bom sral na glavo, da oni česa takega še niso videli. Od vsake uslužbenke na šalterju bom po trikrat, po štirikrat zahteval, da mi vse razloži, vse, potem se bom pa lepo ulegel tam noter na klopco in bom vsem dal pivo in bom z vsemi prijazen, potem bom pa stresel svoje papirje po tleh in jim bom rekel, da sem videl enega, ki je na veceju nastavil bombo, in ne bom šel ven, dokler ne zaprejo. Sploh ne bom šel po penzijo, penzijo sem že dobil. To bom naredil zato, ker je to en lep načrt za popojutrišnjem. In še naslednji dan bom pa ostal cel dan v postelji in bom pel, na ves glas bom pel, če bom hotel. In bom hotel, če je bog, mu jaz povem, temu bogu, da jaz ne mislim nobenega več ubogat.
MAMA:
Gospe in gospodje, življenje je puščica.
(Z gibom pokaže, kar švistne mimo.)
So stvari, ki jih ne morem nikomur povedat, a se zavedate, da sem mama. In mama svoji familiji pač ne bo šla kazat črvov, ki razjedajo stebre. Ampak predstavljajte si zdaj še to, da pa nisem vaša mama, in zato si bom zdaj rekla, saj je vseeno, kamor je šel bik, naj gre pa še štrik.
Jaz bi rada kdaj šla na kakšno jezero s čolnom, kakšen torek, jeseni, ata bi veslal in bi se pogovarjala o ljubezni.
Jaz bi šla rada v pekarno, in bi si kupila kremšnito in bi jo pojedla na sončni terasi, v kakšnem lokalu.
Jaz bi si rada kupila pas, in bi ga zategnila do zadnje luknje, in me ne bi nič tiščalo.
Jaz bi rada skozi okno gledala dež kakšno jutro, in bi si rekla, lej, kako je to lepo, dežuje, rada imam življenje.
Jaz bi rada verjela, da je pot, po kateri hodim, posuta z vrtnicami.
Jaz bi rada, da bi še imela mamo in bi jo skrbelo zame.
Da bi mi še kdaj nataknila volneno kapo, da se ne bi prehladila.
Saj vem, da so dnevi moje mladosti minili... ampak kdaj? Kako?
Enega lepega dneva se zbudiš in ni nikogar več od tistih, ki so te spraševali: kako je bilo? vsakokrat, ko si prišel iz širnega sveta tam zunaj.
Zmeraj je bil kdo, ki si mu lahko povedal, kdo se je v šoli kregal, in zmeraj je bil kdo, ki ga je skrbelo, če za zajtrk nisi do konca pojedel kruha z marmelado. Vam iskreno povem, jaz nisem žalostna zato, ker se je Meri ločila, ker se Lučka ni hotela poročit, ker so lokija vrgli iz šole, ker je ata nezaposlen, ker je Jani terorist...
Jaz sem žalostna zaradi tega gipsa, sivega gipsa,
ki je prekril moje telo in moje življenje, da me zdaj noben več ne opazi.

GOSPA RITLOPOVA:
Dober večer, dragi moj gospod Bog, kako smo kaj? Jaz sem še kar v redu, danes bom spala pri Zajčevih.
Prosim, če lahko narediš tako, da bo predsednik kmalu umrl, zato da bojo predčasne volitve, da bom oproščena in pomiloščena, da bo amnestija, če lahko prosim narediš, gospod, da bojo rubežniki padli v kakšen odtok od kanalizacije in da bi moji papirji od sodnika za prekrške zgoreli v ognju, pa da bi se moj sin že enkrat odvadil parkirat kar kjer mu paše, pa da bi prišel na obisk, da ga za ušesa, ker si to zasluži, naredi prosim tako, da mi bo kdo prinesel šopek rož za rojstni dan in še zlasti to, da bi gospa Zajčeva dajala manj cikorije v kavo, ker se tega ne da več pit, v takih pogojih jim bom jaz res težko še naprej pomagala, gospod, lahko noč, zdaj sem pa res že zmatrana.
Leže in zaspi.
MAMA (zelo vesela, glasno gospe Ritlopovi):
A zakaj mu je ime Zoki Zajc? Evo, zato: rodil se je na nedeljo, točno ob dvanajstih, opoldne. Babica je rekla, da je to otrok sonca, še zmeraj mi ni jasno, kako sem ga dobila. Darilo z neba. In ko je prišel ven s to svojo fletkano bučko in z dvema sprednjima zoboma, bi morala vi videt, kako je porodničar pogledal! še nikdar niso videli česa takega, da bi se kdo rodil z dvema zobkoma, zdravnik je rekel, da to bo pa genij, babica je pa rekla, da je vesolje. Jaz sem pa rekla, da mu bomo dali ime Zoki, ker Zoki je bil en zaje pri atovih doma, ki so se tudi pisali Zajc, in mi se tudi pišemo Zajc, in ker ga nismo mogli klicati kar Zajc, ker se že piše Zajc, mu je ime Zoki, pa še redko ime je. Sem si rekla, bo pa Zoki Zajc. (Zokiju) A ne, Zoki?
/(mnamek o avtorici
COLINE SERREAU
V času, ko v konkurenci najpopularnejših scenskih izrazov film po množičnosti odziva široke javnosti na veliko prekaša teater, je Coline Serreau (l947) razmeroma redek ptič. Ukvarja se (uspešno) z obojim. Rojena v gledališko družino (njen oče je bil slaven francoski režiser) je dobila vso potrebno neformalno odrsko izobrazbo, ki jo je pozneje dopolnila še v šolah in se, ker je bila nadarjena, izučila za igralko. V Franciji ni režiserskih akademij, zato so ponavadi igralci tisti, ki se v danem trenutku odločijo za prestop med režiserje in nato po možnosti začnejo pisati še tekste.
Z avtorico Zokija Zajca je bilo tako.
Coline Serreau je tako napisala štiri gledališka besedila, po vsebini in obliki zelo različna, s čimer je pokazala svojo tematsko širino in suvereno obvladovanje dramske forme: Quisaitout in Grobeta (Quisaitoutet Grobeta), Poletni salon (Le Salon d'ete), Zokija Zajca (Lapin Lapin, 1986), ki ga z uspehom uprizarjajo po številnih evropskih gledališčih, nazadnje pa še Gledališče zelenja (Le Theatre de la verdure).
Pa vendarle Coline Serreau (vsaj v Franciji) bolje poznajo kot filmsko ustvarjalko. Zaslovela je pred petnajstimi leti z izvirnim scenarijem za komedijo Trije moški in zibelka (Trois Hommes et Un Couffin, 1986), za katerega je prejela najvišje francosko nacionalno filmsko priznanje cezarja. Scenarij je bil dovolj privlačen, da so po njem svojo (tudi pri nas odmevno) inačico posneli še Američani. Cezarja je dobila tudi za scenarij filma Kriza (La Crise, 1993), prav pred kratkim pa je napisala in režirala svoj doslej zadnji film Kaos (Chaos, 2001).
Zoki Zajc
Schiller - Theater Berlin, 1992
Primož Vitez
NAVIDEZ RESNIČNA ZGODBA
Ker je avtor tegale zapisa prevajalec /jpkija Zjijca in napol dramaturg obenem, bo v otvoritvi poskusil pojasniti nekaj stvari o prevajanju, šele nato pa tisto o zajcih in zlasti zajkljah.
Prevajanje je (ne samo jezikovni) postopek, ki iz ene zadeve naredi nekaj drugega, to drugo pa naj bi bilo čimbolj resničen in zvest odsev prvega. Je problematično, ker je vaja v slogu. Pri prevajanju teksta iz enega jezika v drugega je problem še zlasti zaostren, ker so jeziki človeški in v bistvu nikoli ne gre samo za prenos iz jezikovnega sistema v jezikovni sistem. Če bi bilo tako, potem bi bilo pri ljudeh vse skupaj zelo preprosto. Pa ni, ker noben sistem ne more v celoti prekriti in osvetliti resničnosti, ki (spet) ni samo ena. Francoščina, na primer, je jezikovno okolje, v katerem je nastalo besedilo z naslovom Lapin Lapin, slovenščina pa tisti idiom, v katerem je bilo možno francoski izvirnik adaptirati v neko drugo, zmeraj posebno (jezikovno) resničnost, in sicer pod naslovom Zoki Zajc. Že prevodno razreševanje tega naslova dovolj jasno nakaže, za kaj v resnici gre. Lapin Lapin v slovenščini ni možen naslov; prvič zato, ker je francoski in večinskemu (nefrankofonemu) uporabniku slovenskega jezika ti dve besedi ne povesta ničesar; drugič zato, ker je avtorica v francoskem izvirniku uporabila prav posebno jezikovno igro, ki v danem pomenu in obliki nima formalne ustreznice v ciljni slovenščini. Dobesedni prevod bi bil aboten (kakor je bedast in nesmiseln vsak dobesedni prevod), ker slovenskemu govorcu spet ne bi pomenil praktično ničesar: Zajec Zajec. Spet ni možno, ravno zaradi smiselno usklajene igre, ki se jo v francoščini gresta forma in pomen. Prevajalec ima zdaj najprej dve teoretični možnosti. Lahko se odloči, da bo prevedel samo pomen (ne gre), lahko pa sklene, da bo v ciljni jezik raje direktno prenesel zgolj duhovito obliko naslova (tudi ne bo šlo). Dotični prirejevalec teksta v slovenščino, ki ga je uprizorilo Prešernovo
gledališče v Kranju, je kajpada moral izbrati tretjo, v danih okoliščinah prevajanja edino smiselno možnost (smiselno v smislu, da prevaja smisel), ki so jo hočeš nočeš prevajalci prisiljeni uporabljati ves čas in se ji v prevodoslovju reče »kompenzacija«: v okvirih možnega (resničnega) prevesti oboje, se pravi pomen in obliko, ki skupaj osmišljata vsakršen tekst. Rezultat je seveda zmeraj kompromis, ker v prevajanju razen kompromisov itak ne obstaja nič drugega. Robert Frostje že zdavnaj pogruntal, kaj je poezija: tisto, kar se v prevodu zgubi. Drži, vendar ne drži čisto v celoti, ravno zaradi smisla, kompromisa in kompenzacije. Samo postane nekaj drugega, nekaj drugačnega. Naslov Zoki Zajc torej vsaj delno ohranja oboje: simbolno idejo zajčevstva, ki jo kajpada priročno obesimo na možnost, da tudi v slovenščini obstaja priimek Zajec (ali pa Zajc, ne?), po drugi strani pa v osebnem imenu z aliteracijo (na zasilen način, ker drugače ni možno) rešuje in pojasnjuje homonimično obliko francoskega naslova. V hrvaščini je malenkost bolje, ker možni naslov Zeko Zec manj zasilno ohranja relativno pomensko in formalno identiteto obeh besed. V slovenščini priimek gre, ime pač ne.
Sicer pa v celoti gledano Zoki Zajc v bistvu ni igra, ki bi gledališčnika pritegnila zaradi kakšne posebne tematske izvirnosti ali formalne originalnosti. Treba je poudariti, da gre za besedilo, v katerem avtorica znova in znova potrjuje, da do potankosti obvlada plemenito tradicijo scenskega pisanja. Tekst ima namreč brezhibno dramsko strukturo (v francoščini se temu reče piece bienfaite), skozi katero Coline Serreau vešče vodi zamišljeno zgodbo in jo skozi odlično izpeljane dogajalne preobrate privede do presenetljivega, optimističnega razpleta (temu bi pa v angleščini rekli happtjend). Se pravi, da po formi v marsičem spominja -na primer - na Fegdeaujeve komedijske vragolije, katerih naoljeni mehanizem je služil za strukturni vzor marsikateremu sodobnejšemu dramskemu piscu, recimo Ionescu. Nikakor pa Zoki Zajc ni čisti bulvar. Za bulvarke je značilno, da se umeščajo v natanko določeno (ponavadi meščansko) realno okolje, ki ga ne zapuščajo niti za trenutek. No, tu pa tiči ena od posebnosti besedila Coline Serreau: v realni proletarski svet nesrečne družine Zajčje »vdrl« in nenehno »vdira« najmlajši sin Zoki, ki je »vesoljec«, odprt v oba pomena te besede. Lahko si namreč mislimo, da je »res« na kdovekakšen način priplul z nekega drugega planeta (on o tem tudi govori), lahko pa si rečemo, da s svojimi nežnimi
»zunajzemeljskimi« posebnostmi pač ne sodi v ta kruti svet zemeljske socialne resničnosti, kije veliko manj prifliknjena, veliko manj simpatična od njega. Lahko si torej mislimo tudi to, daje pač nekoliko nor, mahnjen, bizaren, premaknjen, čez les, za luno, pred časom in kar je še takega obenem. Ta »vdor« je torej tisto, kar iz Mija Zajca dela dovolj zanimivo, četudi tradicionalistično gledališko delo. In pozor, avtorica je res spretna. Njen jezik (in jezik je njen svet) je tako okreten, da bi karakterizacijo nastopajočih likov lahko opredelili samo na podlagi njihovega govora, brez didaskalij in odvečne psihologije. Kaj to pomeni? To preprosto pomeni, da je like jezikovno razslojila tako briljantno, da pravzaprav vsak od njih govori nekako svoj neponovljiv idiom, ki tiči v vsakogaršnjem glasu, v posameznih glasovih, v intonaciji, v konfiguracijskih posebnostih govornega aparata. Najboljši od vsega so dialogi. Coline Serreau ima izjemen občutek za dvogovor, globoko ukoreninjen v resničnost (ali realnost) vsakdanjosti. Pravzaprav ničesar ne pove naravnost, kar pomeni, da piše, kakor vsak dan govorimo običajni ljudje -po ovinkih. Resnično neposredno je samo tisto, o čemer govori, ne pa tisto, kar govori. V tem je vrhunska kvaliteta dramskega dialoga. Dialog med Mamo in Meri, ki pride za par mescev spet živet domov (potem ko se je ločila od moža), je slastni, inteligentni vrhunec pogovorov med liki iiMijaZajca. Poslušamo, pa se nam zdi vse popolnoma verjetno; ampak verjetno se nam zdi zato, ker skozi večinoma banalno vsakdanjost dialoga v ozadju prepoznavamo zelo specifično socialno in psihološko resničnost. Samo s tem lahko avtorica ustvari prepričljive življenjske situacije, ki jih gledamo na odru; samo s tem lahko v njenih teatrskih (izmišljenih) likih prepoznamo prave, resnične ljudi, ki jih vsak dan srečujemo na cesti in doma. Coline Serreau je mojstrica konteksta.
Kakor rečeno: resničnost tega težkega socialnega konteksta družine Zajc (predmestni proletariat, nezaposlenost, terorizem) je prešpikana z nekaterimi nadrealnimi, sanjskimi intervencijami, čez vse to pa je poveznjen simbolni pokrov zajčevstva. Zajec (ali kunec) je v najrazličnejših ljudskih mitologijah pomemben simbol. Prvo, kar vsakomur pride na misel v asociativni zvezi z zajcem, je moč razplojevanja. V razploditvenem dejanju je zajec nagel, če nefrenetičen, rezultati pa so temeljiti in hitro vidni. Ni torej naključje, daje družina Zajc precej številna. Ata Zajc je povečini sicer videti kot prikupen, četudi nemočen hrček, vendar v sebi
očitno nosi tisto nenavadno dnevno lenobo in obenem nočno kopulativno nervozo, ki je značilna za vsakršne glodalce. Jani je, tako kot zajci, neučakan in nezadržen, neodgovoren za svoja dejanja, v globini svoje mlade duše pa vendarle na moč pohleven. Simbolni zajec je sanjav, zazrt v luno: Berti pa je vrhunski terorist, sanjač brez primere, ki verjame v moč pravičnega dejanja, se za to ne brani nobenega sredstva in seje smrt, skozi katero naj bi se porodilo novo, boljše in pravičnejše življenje. Iz Zajčeve Meri morda še bolj kot iz njenega brata Janija vre nekakšna primitivna odsotnost občutka za odgovornost, poleg tega pa se zdi kot obsijana z avreolo pohotnosti. Njuna mlajša sestra Lučka pa je nadvse bistra osebica, ki vživljenju skorajda preočitno skaklja s poljane na poljano, z gredice na gredico, in je pri tem neženirano lahkomiselna in potratna s sabo in z drugimi. In še: vsi doslej našteti najraje v življenju spijo, zajčevski spanec je njihov mir.
Najmlajši sinko, »vesoljec« Zoki, rojen neke presončne nedelje opoldne z dvema zoboma v dlesnih, je seveda zgodba zase in se ga zajčevska simbolika morda še najgloblje tiče. Indijanska mitologija namreč zajcu pripisuje nadnaravne kvalitete. Mitski zajec je močno nagnjen k spoznavanju in k omogočanju spoznavanja vsega neznanega, hkrati pa deluje kot bližnjik ali pa kar prikupen sosed, vsem znani običajni človek. Njegova moč je skrita. Zoki v prvem monologu nagovori občinstvo in mu pove, da ve vse; da ni od tu; da pozna skrivnosti; da pozna zdravila za vse bolezni tega sveta; da bi lahko vse to povedal, da pa nima smisla, kertukajšnjemu (za bistvene stvari nezainteresiranemu) človeku, ki misli, da je središče vsega, tovrstna vednost ne bi niti malo hasnila. Indijanci zajca zares obravnavajo kot posrednika med tem in drugimi svetovi in najbrž ni naključje, da se nam Zoki zazdi nekam čudno zanimiv, ko se pogovarja z neslišnimi glasovi ali ko se brani neke nevidne zle prisotnosti. Indijanci tudi mislijo, da je zajec junaški Sin, spet zaradi urnosti, spretnosti in možatosti. Nadrealni Zoki zares kreatorsko požene dejanje v igri, ga zaplete in ga na koncu tudi uspešno, na prav ljubek način razplete, če bi Indijanci postali kristjani in bi brali Zokija Zajca, bi najbrž rekli, da naslovni junak simbolizira Jezusa Kristusa, sklicujoč se na dejstvo, da je Jezus Kristus v bistvu starodavni Veliki zajec.
Ob vsem tem pa ne moremo, ne smemo in nočemo prezreti prave vsebinske srži naše dramske zgodbe. Zoki se sicer postavlja v naslovu in že zaradi tega bi manj pozoren bralec ali gledalec utegnila misliti, da je on glavni. Ni. Rdeča nit in poglavitna tema Zokija Zajca sta materinstvo in ženskost, glavna oseba pa je v resnici Mama, alias gospa Zajčeva, Velika zajklja, ki v sebi nevidno, na skrivaj združuje vse zajčje lastnosti, razen neodgovornosti. Ona je konec koncev edina, ki ima v igri dva monologa. Mama pravi, da raje crkne, kot pa da bi kadar koli pustila, da se njena družina do konca pogrezne v blato. Brez nje ni nič. Ko ona pride domov, je takoj vse drugače. Prve minute v igri brez nje preveva gola zdolgočasenost, čista inertnost, navajenost na prazen tek. Z njenim prihodom pa naenkrat vse steče, ona vse organizira, z vsemi je sposobna hkrati komunicirati, vse porihta, vse razume, vse zna. Vsi so od nje odvisni (celo soseda, gospa Ritlopova, in Brane, Lučkin zavrnjenec), ona pa od nikogar. Njena Mama je namreč že zdavnaj umrla. Mama Zajčje Velika zajklja, prepolna življenjske energije, ki se razdaja za druge (pol nastopajočih je ona rodila), sama pa bolj in bolj tone v melanholijo brez vrnitve, v skrajno življenjsko žalost, v navajenost, v rutino, v neopaznost, vsak dan tesneje ovita v siv gips, ki ji je prekril telo. Ko je sama, Mama pove, kaj bi ona zares rada: da bi se s čolničkom in zaljubljenim Atom vozila po Jezercu, da bi skozi orošeno okno gledala dež in si rekla, daje življenje lepo. A kaj, ko se hkrati sprašuje, kam je vse to odteklo, kdaj je nehala biti mlada. Njena največja moč je pravzaprav v tem, da pozna odgovor na ta mučna vprašanja. Nje ne žalosti klavrna usoda njene najbližje žlahte; ona namreč ve, da za druge ni nič manj vredno živeti kot zase, čeprav se obžaluje. To dvoje navidez ne gre skupaj, a samo navidez, kajti to je resnično življenje: en sam velik paradoks, ki mu ne moremo in ne moremo razvozlati smisla. Mama Zajc je ženska, ženska je življenje, življenje je paradoks. In Mama Zajčje tudi paradoks. Ona to res ve. Zato je predvsem ženska. Živa ženska, ki je zmožna obvladati vse živo. Kdo bi si drznil pomisliti, da ne bi mogla obvladati štirih ali petih mitičnih zajcev? In kateri zajec bi jo sploh kdaj lahko zares razumel?
Marinka Poštrak
RESNIČNA ZGODBA
ali DOKLER SE NE VMEŠAJO MAME ...
Ker je avtorica tega zapisa trenutno voditeljica umetniškega oddelka v Prešernovem gledališčču in napol dramaturginja obenem, bo v nadaljevanju poskušala pojasniti nekaj stvari o odločitvi, zakaj to besedilo igramo, šele nato pa tisto o mamah.
Uvrščanje besedila na repertoar je postopek, ki (vsaj kar se mene tiče) nikakor m enostaven. Pri odločitvi, katero besedilo bomo uprizorili, igra odločilno vlogo kar precej faktorjev. Besedilo mora biti dobro napisano, zanimivo, aktualno in bolj ali manj ugodno za naše gledališče glede zasedbe vlog. Odločitev je na nek način zmeraj kompromis, čeprav je zame v prvi vrsti odločilna osebna afiniteta do besedila.
V	fazi, ki sledi, (po)iščem besedilu ustreznega režiserja, kar včasih ni enostavno, največkrat pa je. /(p Zokija mi je bilo takoj jasno, da ga mora režirati Matjaž Latin! Koza kombinacijo navdušim ravnatelja, oba navdihneva dotičnega režiserja — kar se je v primeru Zoki Zajc /godilo brezprob-lemov. Potem je na vrsti prevajalec. Tokrat sta se oba dotična moška strinjala, da je najprimernejši za tovrstna besedila dotični prevajalec Primož Vitez• Tej fazi ali paralelno ob njej poteka zasedba vlog.
Ta faza je najbolj težavna in zahteva največ časa, razmišljanj, pogajanj in usklajevanja. Ko je opravljena (ali vsaj mislimo da je), se vržemo na delo. Vsak po svoje in vsak v okviru svojih zmožnosti.
V	nadaljevanju bi rada pojasnila tudi, kakšni vzgibi in dogodki so botrovali odločitvi, da uprizorimo natanko to nenavadno navadno komedijo, in kako seje sploh znašla v mojih rokah. Zoki Zajc je namreč kot Zeko Zec (v hrvaškem prevodu Ivice Buljana) že nekaj let trmasto stal na moji knjižni polici in potrpežljivo čakal, da pride na vrsto.
Kako seje znašel tam, se ne morem prav spomniti. Na sumu imam seveda marsovce. Ti so ga najverjetneje skrivaj podtaknili med moje ostale na uprizoritev čakajoče tekste.
Drugi vzgib, zakaj se mi je zahotelo videti to besedilo na odru, je bil ta, da sem se ob njegovem ponovnem branju enkrat lani neizmerno zabavala in se mu v okrilju svojega toplega doma dodobra nasmejala. Tretji vzgib poje bil ravnateljevo navdušenje nad njim in (na moje veliko veselje) tako rekoč ukaz, da ga uvrstimo na repertoar, potem ko sem mu ga po naročilu marsovcev podtaknila v branje, četrti vzgib je bil koncept sezone, ki sem siga zamislila kot niz uprizoritev z angažirano socialno in marsovsko tematiko. In kaj bi si lahko Želela še lepšega kot komedijo na to resnobno temo! Potem je šlo vse kot po maslu, razen zasedbe, ki se je kar nekajkrat spremenila, čeprav nas to ni odvrnilo od navdušenja in entuziazma do dela ter seveda veselja do kuhanja med vajami.
Dotična voditeljica umetniškega oddelka seje torej odločila za besedilo, ki so ji ga na polico podtaknili nezemljani že pred nekaj leti in kije z marsovsko vztrajnostjo čakalo napravi trenutek. Tako seje dogodilo, da seje v danem trenutku ponovno (po zaslugi hidrogeniuma 21) znašlo v rokah že omenjene in v nadaljevanju naletelo tudi na odprte oči in ušesa treh odločilnih moških oseb - kajti druge osebe obeh spolov (povejmo po resnici) so bile v to igro tako rekoč brez lastne krivde preprosto vpotegnjene .
Toda zavedati se moramo, da za odločitev ni bilo pomembno le strinjanje oz navdušenje odločilnih moških, ampak predvsem dejstvo, da je omenjena voditeljica prepoznala besedilo ne le kot uspešno, smešno in dobro napisano marsovsko komedijo, ampak da gaje razbrala kot subtilno napisan ženski tekst, ki jo je kot staro simpatizerko z Žensko-moškimi temami, socialnimi problemi in kot dobro poznavalko materinske prakse prepričal in navdušil. Ob tem ne ravno zanemarljivem dejstvu je pri odločitvi za uprizoritev botrovalo kar precej podobnih izkušenj naše voditeljice in napol dramaturginje.
Tudi tej se je namreč pred nekaj leti življenje na podoben način sfižilo kot članom družine A(fljc. Kmalu po razhodu z dolgoletnim partnerjem Branetom (še ime se ujema!), s katerim je živela v skupnem gospodinjstvu, seje namreč znašla tudi sama na cesti brez službe s sedemletno hčerko ter skoraj dobro leto
preživela čakajoča na delo na /fivodu za zaposlovanje z minimalno socialno podporo. Ta življenjska izkušnja se ji je globoko vtisnila v srce in v njem še povečala prostornino za sočutje do vseh preizpušanih, do vseh socialno ogroženih in skratka do vseh ljudi, živali in marsovcev v stiski.
Naslednji, a nikakor ne poslednji razlog za navdušenje nad besedilom je bila voditeljičina, recimo temu tako, kar trojna, če ne celo četverna identifikacija Z osebami iz besedila. Kot prvo naj omenimo njeno identifikacijo z likom Zpkija /fijca. /lakaj, se boste presenečeni vprašali, /fikije vendar tako rekoč še otrok, gimnazijec in vesoljec oziroma marsovec, omenjena voditeljica pa je gospa v najlepših letih, že kar nekaj časa odmaknjena od gimnazijskih časov in vsaj na videz običajna zemljanka.
Morda je razlog za nesporazum natanko v dejstvu, kot pravi znan pregovorna videz vara. če se namreč zazremo v voditeljičino notrino, kmalu vidimo, da je na nek svojstven način ostala po duši ne le gimnazijka, ampak celo otrok ter da je na njej, kot sama sumi, nekaj marsovskega. To se sicer ne kaže v tako drastični obliki kot pri našem junaku /fikiju, a se na nek specifičen način odslikava v njenem odnosu do sveta in določene sredine, v kateri se je počutila in se še zmeraj počuti nekoliko » marsovsko «, tuje ali kar recimo po domače, avtsajdersko.
Rojena v običajni proletarsko-uradniški družini si je sicer pridobila močan občutek za realnost in preživetje, vendar jo je že od mladih let vleklo nekam v vesolje. To je preprosto nekakšen nedoločljivi občutek, da ne spadaš čisto natanko tja, kjer si, da si pač marsovec in da te vleče nekam drugam npr. na Mars ali v vsemirje. To je preprosto nekak čuden občutek, da je na zemlji lepo Živeti, a da se na njej zaradi neugodnih okoliščin ni mogoče popolnoma udomačiti, da pa se da marsikaj na njej izpremeniti ali vsaj izboljšati. To je preprosto nekak nedoločljiv občutek pogleda od zunaj in nekega vpogleda v stvari, ki so drugim zemljanom zamegljene ali celo prikrite.
Nekateri ta pojav pri ljudeh (ki niti ni tako redek) imenujejo vednost, nekateri spet dar za opazovanje, nekateri neprilagojenost ali celo naivnost, drugi spet zasanjanost, hrepenenje ali celo odštekanost.
Druga identifikacijska točka se nanaša na lika dveh ločenk: na Meri in Lučko. Čeprav razlog za »ločitev« pri omenjeni voditeljici ni bil tako simbolično
banalen kot pri Meri ali tako drastičen kot pri Lučki, saj do poskusa poroke sploh ni prišlo, pa so nekatere situacije iz besedila le govorile v prid poistovetenju z obema »emancipirajočima« se ženskima likoma. Tudi sama je namreč skusila zagate življenja v ne ravno povsem harmoničnem partnerskem odnosu, preživela podobne dialoge, kot se pojavljajo v naši komediji, ter v končni fazi doživela tudi vračanje v varno zavetje svoje družine, ki sicer ni bila tako številna kot pri Žfijčevih, a je bila enako vznemirjena, solidarna in ljubeča.
Tretja identifikacijska točka pa se seveda nanaša na mamo oziroma Veliko zajkljo, ki je naši voditeljici zelo blizu, katere stališče ji je dobro poznano in njena monologa še kako prepoznavna. Kajti: rdeča nit in poglavitna tema Zokija Zajca sta, kot lucidno ugotavlja prevajalec in napol dramaturg Primož Vitez materinstvo in ženskost. To je pa tista točka, ki našo umetniško voditeljico in napol dramaturginjo že leta in leta vznemirja in zanima. In besedilo, katerega gledalske priče smo, se v prvi vrsti loteva (ob socialni tematiki) prav ženskega vprašanja, vloge ženske v svetu moških in predvsem poslanstva matere.
S fenomenom materinstva se je naša napol dramaturginja kot subjekt srečala nekega septembrskega popoldneva pred desetimi leti. Takrat si seveda ni predstavljala, kaj natanko bo ta dogodek potegnil za seboj, koliko bo izpre-menil njeno življenje in kako bo vplival na njen filozofski odnos do sveta.
Ko se je dete porodilo, je na njem opazila natanko isto znamenje kot mama žpjčeva pri prvorojencu Bertiju: na trticije imelo spiralo iz puhastih dlake, za povrh pa se valovite nohte in nekoliko stanjšan zavoj na desnem ušesu. In to so znamenja, kijih vidi na svojem otroku samo mama. Tragedija tega sveta (in ne samo za mame) pa je natanko v tem, da iz nebogljenih dojenčkov s puhasto spiralo, kot bi mignil in preden se mame prav dobro obrnejo v kuhinji Za štedilnikom, zrastejo sfalirani študentje in ločenke, odštekane emancipi-ranke, teroristi in vojaki in da se mame lahko samo še pretresene čudijo, kdaj in zakaj so se njihovi otroci prelevili v teroriste in vojake, kijih mečejo v čuzo in se grejo vojno in teroristične akcije, medtem ko je telesa in življenja mater, v skrbi in razdajanju zanje, neopazno prekril siv gips.
Toda kljub gipsu in temu, da je postala v svojem razdajanju nekako neopazna (saj vsa in z vso svojo bitjo živi in se razdaja zgolj le še za druge), mama ijc ni izgubila življenjske energije in volje do življenja. Mama zjtjc ve, da se je z otroki na nek način odpovedala sebi in svojemu življenju, toda to je le trenutek slabosti ali skušnjave, ko Mama objokuje sebe in svojo usodo. Kajti Že naslednji hip jo čaka življenje v vsej svoji paradoksalnosti (kot spet lepo ugotavlja Vitez) in Mama se mu preda vsa, z vsem svojim bitjem in žitjem, saj ve, dajo drugi potrebujejo, dajo potrebuje konec koncev tudi svet, ter da se mora vmešat vanj in izpeljat do konca svoj »projekt« — ki se mu reče življenje. Mama Zpjc je dejansko sodobna heroina, ki spozna, da se mora vmešati v dogajanje in hvala bogu, da seje našla dramatičarka, kije to obelodanila. Nad mamo se, kot nad svetopisemskega Joba, zgrnejo vse nesreče tega sveta: sin, za kateregaje mislila, da študira, je terorist, sin, za katerega je mislila, da ima dobro službo prevajalca, se prav tako izkaže kot potencialni terorist, hčerka, za katero je verjela, da je dobro poročena, se zaradi trenutne muhavosti loči in se vrne domov, druga se zaradi trenutne muhavosti sploh noče poročiti, najmlajši genialec Žj>ki (v katerega je vlagala vse svoje upe) je
preprosto sfaliran gimnazijec, ki ga pozneje celo raznese bomba, in moža, ki naj bi bil steber družine, odpustijo iz službe. Kaj hujšega se lahko še zgrne nad ubogo mamo ? Mama i&jcpa vse to sprejme, prenese in živi naprej, saj spozna, daje prav ona edini steber te družine in seveda tudi družbe, ki jo tepeta usoda in država.
Mama žjijc enostavno spozna, da ni dovolj le rojevanje in vzreja otrok, ampak da se mora končno vmešati v mehanizem sveta, kerje svet iztira in ona ta, ki naj ga uravna.
V podobnem položaju se znajde v igri še ena mama, čeprav je iz malce drugačnega testa, če mama Žjfljc ves čas dokazuje, da obvladuje življenje, in je steber in tista opora, ki jo njeni otroci in tudi mož, vrženi v razburkano Življenje, še kako potrebujejo, potem gospa Ritlopova na začetku daje drugačen vtis. Ko pride k družini Zjijc vidimo pred seboj zapuščeno, nekoliko zapito in depresivno žensko srednjih let na robu obupa. Toda med igro se izkaže, da materinski nagon in gon po preživetju v nasprotju z moškim gonom po smrti (če govorimo prosto po Freudu) ni zapustil mame Ritlopove kar tako na cedilu. Ko se namreč Ritlopova znajde v konkretni situaciji soočenja s svojim sinom, odreagira tako, kot mama /(pjčeva reagira že ves čas. Postavi se na stran življenja in je konec koncev, verjemite ali ne, prav ona tista, ki zaobrne potek vojnih dogodkov, čeprav rta robu depresije in brezupa, se mama Ritlopova poda v akcijo reševanja Bertija in jo izpelje dejansko čez vsa pričakovanja. To pa natanko zato, ker odreagira (ko sreča svojega izgubljenega sina) kot polnokrvna mama. Ker tudi ona kot mama ž(pjc in marsovec /(pki spozna, da je na tej zemlji izključno zaradi življenja. Kakorkoli že je to spoznanje v svojem temelju absurdno, saj tudi večina od mam zelo dobro ve, da je življenje nedoumljiv paradoks, da ljudje nismo središče vesolja in da za eterične sile tukaj ni nič zanimivega ... razen, da smo izumili glasbo, da imamo občutke... in da imamo tukaj mame.
P. S.:
No, to je to, moja lubenica je šla ven, tečem domov, da skuham večerjo, obesim perilo, spečem božično pecivo in napišem članek za gledališki list.
Vas lepo pozdravljam in lahko noč želim.
Novi član našega gledališča
GABER TRSEGLAV
Sedemdeseta
Rodim se v zjutro, v poletni dan tretjega avgusta 1973. Med roditelji (Bojan in Tatjana - sta zakon) pride do nesporazuma, tako da zapišejo obe imeni: Gaber Kristjan. Tako je še danes.
Srečno in brezskrbno otroštvo na vasi. Začne se osvajanje življenjskega prostora. Z vrstniki večino časa preživimo na cesti, v gozdu, na travnikih, dvoriščih. Domišljijo nam burkajo partizanski filmi, vesterni, stripi Zagorja, Bleka, Mikijevi zabavniki; pa izmišljije starejših (Čod brata Ditija prjatli«): o mistični skali, ki te pogoltne, če stopiš nanjo, o črnem možu, ki lomasti po gozdu in je otroke, o brzostrelki, ki jo je nekdo skril nekje v naši stari hiši; pa resnična zgodba o tem, kako je stara mama v kleti skrivala partizane; pa malo improvizirano lutkovno gledališče, ki sta ga postavila starša kar v hodniku med kuhinjo in dnevno sobo; pa izleti na morje... Uf, ja pa tisti vratolomni spust s kolesi, s hriba, z Rebra na polja. Pravilo: čim manj zaviranja, do koder gre, gre! Ustavil sem se daleč stran od znanih poti, vse je bilo novo... Svet - planet se mi zazdi neskončno velik.
Osemdeseta
Začnemo zidat hišo. Rodi se sestrica Meta. Prva pot v šolo. Priprave za vstop v veliki svet odraslih. Na eni strani potoka šola, na drugi starši, prijatelji ... Življenjski prostor se širi. Osemletka mineva. Odraščam. Začne se puberteta. Fascinacija s pop kulturo. Prvi idol: Majkl Oekson in LP Triler - klasika pop glasbe, šesti razred, zdravstvena kolonija, otok Stenjak. Prva ljubezen, prvi poljubi... Prvič to, prvič ono... Sezidamo hišo. Osemletka mine. Po dveh letih srednje gostinske hop cup na Jesenice...
Devetdeseta
... kjer končam gimnazijo. Dobra odločitev! Zgodi se veliko. Šolanje nič posebnega, obšolske dejavnosti in izleti so pa zakon. Na primer končni izlet v tretjem letniku: s kolesi čez Primorsko za en teden v Portorož! Pa obe gimnazijadi v Velenju, pa urejanje šolskega časopisa, pa igranje v Gledališču Tone Čufar ... Na popravne izpite gremo čez barikade. Desetdnevna vojna! Občutim grožnjo in strah. K sreči hitro mine. Usedem se na vlak, zapustim Gorenjsko in se odpeljem študirat v Ljubljano. Smer geografija in novinarstvo. Študentska sobica v Rožni dolini. Fascinacija s Franom Milčinskim Ježkom vpliva, da popustim v študiju. Ponavljam. Pavziram. V KUD Zasip se zberemo gledališki navdušenci. Ustanovimo Mali vaški (m)odrc. Nastane kabaret Narobe svet. Organiziramo razne dogodke... Za dva meseca postanem slovenski vojak. Odpuščen. Sprejemni izpiti na AGRFT. Čestitamo! Sprejeti ste. Obdobje akademije: nova prijateljstva 6 izkušnje G učenje 5 zabava 6 življenje. Nagrada Sklada Staneta Severja za študijske dosežke, sodelovanje v Lutkovnem gledališču Ljubljana, Cankarjevem domu, Gledališču Ptuj, Gledališču Glej, v Mladinskem klubu Gleam Art...
Ustvarjalni trki. Z vsakim projektom novi ljudje. Vznemirljivo.
Milenium
Zaključim študij in se zaposlim v PGK. Življenjski prostorje osvojen. Planet - svet se mi zdaj zdi majhen, tako tudi človek. Srečno, ljudje!
Srečno tudi tebi Gaber Kristjan
K • «	'
©••*	•.& & f.	V i
<•'
*S| ^

o A'1



v
Javni zavod Prešernovo gledališče Kranj
Glavni trg 6, Kranj
Ravnatelj Borut Veselko
Dramaturginja in vodja umetniškega oddelka Marinka Poštrak Koordinator programa Robert Kavčič Računovodkinja Darka Mihelič Tajnici Nataša Horvat, Gaja Krgštufek Garderoberka Bojana Fornazarič Frizer in masker Matej Pajntar Inspicient in rekviziter Ciril Roblek Osvetljevalec Drago Cerkovnik
Odrski tehniki Simon Markelj, Janez Plevnik in Robert Rajgelj
Igralski ansambel
Vesna Jevnikar, Tine Oman, Vesna Pernarčič, Pavel Rakovec, Darja Reichman, Vesna Slapar, Gaber Trseglav,
Rok Vihar in Matjaž Višnar
Tajništvo 04/280 49 00 Fax: 04/280 49 10 Blagajna 04/202 26 81
Rezervacije in prodaja vstopnic od ponedeljka do petka od 10.00 do 12.00, ob sobotah od 9.00 do 10.30
Ravnatelj 04/280 49 12 borut.veselko@s5.net Vodja umetniškega oddelka 04/280 49 16 marinka.postrak@s5.net Koordinator programa 04/280 49 13 robert.kavcic@s5.net Spletna stran www.pgk-gledalisce.si Elektronski naslov presern-gled@s5.net
Gledališki list javnega zavoda Prešernovo gledališče Kranj
Sezona 2001/2002
Št> 'b
Odgovorni urednik Borut Veselko Urednica Marinka Poštrak Lektor Arko Oblikovanje Tanja (studio Tandar)
Fotograf Damjan Švare Rekviziti Tanja Radež Tiskarna Tisk Žnidarič
Sava Tires