18
D r a g i c a  H a r a m i j a
SODOBNA SLOVENSKA OTROŠKA 
IN MLADINSKA PROZA
Članek je nastal na podlagi izbora besedil, ki so bila uvrščena v antologijo Slovenia’s Best 
for Young Readers (2020). V pregledu so zajeti avtorji, ki so pomembno vplivali na razvoj 
sodobne slovenske otroške in/ali mladinske proze. Ta se je začela razvijati v 70-ih letih 20. 
stoletja; produktivni vzorec, zlasti v pravljicah in daljši realistični prozi, pa se kaže še da-
nes, zato pregled zajema slovenske ustvarjalce, ki pišejo prozo v zadnjih petdesetih letih.
The article is based on a selection of texts, included into an anthology titled Slovenia’s 
Best for Young Readers (online edition 2020). The survey brings authors with remarkable 
impact upon the evolution of contemporary Slovene and/or juvenile prose, the emergence 
of which dates back into 1970s. Its productive pattern, especially in fairy tales and longer 
realistic prose, is still visible, which is why the survey includes authors that have been writ-
ing prose in the last fifty years.
1 Uvod
Novejša otroška in mladinska proza sta se začeli razvijati v 70-ih letih 20. stoletja; 
produktivni vzorec, zlasti v pravljicah in daljši realistični prozi, se kaže še danes, 
zato pregled zajema slovenske ustvarjalce, ki pišejo prozo v zadnjih petdesetih letih.
Seveda pa tudi razvoj književnosti v zadnjih desetletjih temelji na prejšnjih 
obdobjih. Po 2. svetovni vojni so se uveljavili zlasti avtorji, zbrani okrog založbe 
Mladinska knjiga, ki je bila ustanovljena z namenom izdajanja kakovostnih knjig 
za otroke in mlade. Leta 1949 je bila v okviru te založbe ustanovljena Levstikova 
nagrada (prva in dolga leta edina nagrada s področja mladinske književnosti na 
Slovenskem), ki so jo v prvem desetletju podeljevanja prejeli predvsem avtorji, ki 
jih uvrščamo v socialni realizem: npr. prvo leto podeljevanja so nagrado prejeli kar 
trije prozaisti, Prežihov Voranc, France Bevk in Tone Seliškar; sledili so jim Fran 
Saleški Finžgar, Miško Kranjec, Ela Peroci, Anton Ingolič. V šestdesetih letih 20. 
st. so se jim kot nagrajenci pridružili Branka Jurca, Janez Kajzer, Vid Pečjak, Breda 
Smolnikar, Leopold Suhodolčan, Smiljan Rozman, Ivo Zorman, v začetku 70-ih let 
20. st. pa še Kristina Brenkova, Ferdo Godina in Jože Snoj.
V pregledu so zajeti avtorji, ki so pomembno vplivali na razvoj slovenske otroške 
in/ali mladinske proze. Članek je nastal na podlagi izbora besedil, ki so bila uvr-
ščena v antologijo Slovenia’s Best for Young Readers (2020), zato pri posameznem 
avtorju ni podanih bibliografskih podatkov, saj so ti dostopni v navedeni antologiji.
19
Dragica Haramija, Sodobna slovenska otroška in mladinska proza
Metodologija za izbor živečih avtorjev je bila vnaprej določena, in sicer so 
prozni avtorji uvrščeni v antologijo po naslednjih kriterijih:
 – Avtorji so izdali najmanj tri otroška in/ali mladinska dela v zadnjih desetih letih.
 – Avtorji so v zadnjih desetih letih prejeli nagrado ali bili najmanj trikrat uvrščeni 
v ožje izbore (nominacije) za naslednje nagrade: večernica, desetnica, nagrada 
Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico; priznanje zlata hruška (brez 
ponatisov).
 – Uvrščeni so vsi živeči avtorji, ki so prejeli Levstikovo nagrado za življenjsko 
delo.
 – Upoštevne so bile nominacije za pomembne nagrade v svetovnem merilu (An-
dersenova nagrada, nagrada Astrid Lindgren), druge pomembne nagrade v tujini 
in uvrstitev na častno listo IBBY.
2 Literarnozgodovinski pregled novejše proze za otroke in mladino
Novejša otroška in mladinska proza sta se začeli na Slovenskem razvijati v 70-ih 
in 80-tih letih 20. stoletja s Kajetanom Kovičem, Svetlano Makarovič, Slavkom 
Preglom in Polonco Kovač. Vsi štirje avtorji so tudi dobitniki Levstikove nagrade 
za življenjsko delo. Kajetan Kovič je začel izdajati otroško prozo leta 1972 (Moj 
prijatelj Piki Jakob), tri leta pozneje je prvič izšel Maček Muri (1975), nato še dru-
ga dela, med njimi Zmaj Direndaj (1981) in Pajacek in Punčka (1984). S Pikijem 
Jakobom, gre za zbirko kratkih fantastičnih zgodb, in Mačkom Murijem (preplet 
poezije in proze) se je Kovič zapisal med kanonske avtorje novejše književno-
sti za otroke. Svetlana Makarovič, Slavko Pregl in Polonca Kovač so še vedno 
produktivni ustvarjalci književnosti za otroke in mlade. Njihova začetna dela v 
sodobni književnosti, ki je presegla zgolj vzgojni in poučni namen, predstavljajo 
dva vzorca besedil: animalistično pravljico in realistično pripoved iz (takratne) 
sodobne družbe. Animalistično pravljico, ki nima več vzgojne funkcije, pač pa 
so živali večinoma prijazne in precej humorno obarvane, pogosto predstavljajo 
dogajanje v družbi, kakor je tudi v večini živalskih pravljic Svetlane Makarovič 
in Polonce Kovač (Zverinice iz Večne poti, 1975). Daljšo realistično prozo sta v 
tem času začela izdajati Polonca Kovač (Andrejev ni nikoli preveč, 1977, Urške 
so brez napake, 1980, Špelce, 1983; avtorica pa je v tem času ustvarila tudi nekaj 
pomembnih fantastičnih pripovedi, npr. Jakec in stric hladilnik, 1976) in Slavko 
Pregl. Slednji je eden tistih slovenskih mladinskih prozaistov, ki svojo popularnost 
med mladimi bralci nedvomno stopnjuje že od prve knjižne objave za mlade (Od-
prava zelenega zmaja, 1976), doslej pa je v knjižni obliki izšlo že okrog štirideset 
različnih del za otroke in mladino. Tematika neproblematičnega otroštva, polnega 
avanturizma, močno podkrepljena s komiko, predstavlja največjo privlačnost Preg-
love otroške in mladinske književnosti. Dane Zajc, bolj uveljavljen kot pesnik, je 
v tem obdobju napisal dve zanimivi deli: pravljico Leteča hišica (1981) in zbirko 
kratke proze Hiša (1990). V drugi polovici 80-ih let so začeli ustvarjati še Bina 
Štampe Žmavc (njeno prvo objavljeno delo je bilo Slike in zgodbe iz tisoč in ene-
ga pasjega dne, 1985), Mate Dolenc (roman Golo morje, 1988) in Feri Lainšček 
(roman Ajša Najša, 1989).
Devetdeseta leta 20. stoletja so bila predvsem v znamenju pustolovske knji-
ževnosti. Takrat so začeli pisati Bogdan Novak (od 1990 znamenito serijo Zvesti 
20
Otrok in knjiga 107, 2020 | Članki – razprave
prijatelji, ki je močno zaznamovala kar celo desetletje branja osnovnošolcev), Pri-
mož Suhodolčan (serija o košarkarju Ranti, prva knjiga je izšla 1994), Dim Zupan 
(serija petih knjig o Drekcu Pekcu in Pukcu Smukcu, izhajale so med letoma 1991 
in 1995), Desa Muck (pustolovski roman Pod milim nebom, 1993, serija Blazno 
resno … 1993–1998), Janja Vidmar (prvo objavljeno delo je bila avanturistična 
povest Junaki petega razreda, 1995), Neli Kodrič Filipić (Lov na zvezde, 1995), 
Andrej Rozman Roza (prvo prozno delo Skrivnost Špurkov, 1997, sodi med fanta-
stična besedila), Majda Koren (fantastična pripoved Mala pošast Mici, 1994). Med 
realističnimi socialno-psihološkimi romani zavzema posebno mesto Čadavec (1998) 
Marjane Moškrič, opozoriti pa velja tudi na Aksinjo Kermauner, ki se od začetka 
svojega ustvarjanja intenzivno ukvarja z ranljivo skupino slepih in slabovidnih 
(njena prva knjiga ima naslov Kakšne barve je tema?, 1996). Konec desetletja so 
slikaniško produkcijo zaznamovali Anja Štefan (najprej s priredbami ljudskega 
slovstva, npr. Čez griček v gozdiček, 1995, nato z izvirno prozo, naslov njene prve 
zbirke avtorskih pravljic je Melje, melje mlinček, 1999), Peter Svetina s slikanico 
O mrožku, ki si ni hotel striči nohtov (1999) in Lila Prap, ki je sicer najprej izdala 
dve zbirki nonsensnih kratkoproznih zgodb (Zgodbe in nezgodbe, 1993, Resnične 
pravljice in pripovedke, 1999), leta 1999 pa svojo prvo avtorsko pesniško slikanico 
Male živali.
Prvo desetletje 21. stoletja je v realistični književnosti izpostavilo predvsem 
teme o različnih najstniških problemih (npr. nasilje med vrstniki, zasvojenosti z 
drogo, družbeno razslojevanje). Med avtorji socialno-psihološkega žanra velja po-
sebej omeniti Slavka Pregla (Srebro iz modre špilje, 2003, Usodni telefon, 2004 in 
Car brez zaklada, 2009), Janjo Vidmar (roman o družinskem nasilju Baraba, 2001, 
o homoseksualnosti Fantje iz gline, 2005, o bolezni Angie, 2007, o odraščanju v 
socializmu Pink, 2008), Igorja Karlovška (Gimnazijec, 2004), Dušana Dima (Di-
storzija, 2004), Ireno Velikonja (Na okenski polici, 2006) in Andreja Predina (Na 
zeleno vejo, 2007). Posebno mesto med pravljicami zavzemajo Mislice (2001) Ferija 
Lainščka, saj je v teh avtorskih pravljicah zakodirano tudi najbolj žlahtno ljudsko 
izročilo. Na področju otroške književnosti so svoja pomembna dela objavili Desa 
Muck (serija desetih realističnih pripovedi Anica, dela so izšla med letoma 2001 
in 2007), Matjaž Pikalo (trilogija Luža, 2001, Samsara, 2005, in Genija, 2009) in 
Žiga X Gombač (Jastrebov let, 2008). Jana Bauer je leta 2002 izdala svoje prvo 
delo (Izginjevalec čarovnic). V prvem desetletju so začeli izdajati kakovostne sli-
kanice Ida Mlakar (serija o pujskih Bibi in Gustiju, serija o deklicah-čarovnicah 
Kuštri in Štumfi), Vesna Radovanovič (serija slikanic o prevoznih sredstvih, prva 
knjiga Puhačka je izšla 2007), Nina Mav Hrovat (O kralju, ki ni maral pospravljati, 
2008), Nataša Konc Lorenzutti (Ravno prav velik, 2006) ter Lila Prap z znamenito 
serijo animalističnih leposlovno-informativnih avtorskih slikanic (Zakaj?!, 2002, 
Dinozavri, 2009, Pasji zakaji, 2010, Žuželčji zakaji, 2011), s katerimi še vedno zelo 
uspešno nagovarja mlade bralce (Zmaji, 2018, Ptiči, 2019).
V zadnjem desetletju so romaneskno produkcijo realističnega tipa zaznamovali 
predvsem Vinko Möderndorfer s tremi romani (Kot v filmu, 2013, Kit na plaži, 2015, 
Jaz sem Andrej 2018), Neli Kodrič Filipić (Solze so za luzerje, 2013, Povej mi po 
resnici, 2017). Marjana Moškrič (Sanje o belem štrpedu, 2015) in Janja Vidmar (El-
vis Škorc, genialni štor, 2018, Črna vrana, 2018). Svoje prve mladinske realistične 
romane sta izdali tudi Cvetka Bevc (Desetka, 2011, Božiček v ušesu, 2018) in Suzana 
Tratnik (o iskanju (spolne) identitete Ime mi je Damjan, 2014 (prvotno objavljen 
21
Dragica Haramija, Sodobna slovenska otroška in mladinska proza
za odrasle, 2001), Tombola ali življenje!, 2017). Med fantastično prozo se uvrščajo 
dela Barbare Simoniti (Močvirnikih, 2012, Andrej Nespanec, 2014), Grdavši Gaje 
Kos, groznovilca Ježumila Jane Bauer (Groznovilca v Hudi hosti, 2011, Groznovilca 
in divja zima, 2017) ter večina del Maše Ogrizek (npr. Gospa s klobukom, Krasna 
zgodba, obe 2017). Med daljšo realistično prozo sodijo družinske zgodbe Nataše 
Konc Lorenzutti (npr. Kakšno drevo zraste iz mačka, 2012, roman Avtobus ob treh, 
2016) in zgodovinske povesti Sebastijana Preglja (serija Zgodbe s konca kamene 
dobe, ki izhaja od leta 2014).
3 Predstavitev izbranih del glede na književne vrste
Avtorji so v nadaljevanju uvrščeni v tisto književno vrsto, ki ji pripada besedilo, 
izbrano za objavo v antologiji, kar seveda ne pomeni, da pišejo zgolj besedila, ki 
pripadajo tej književni vrsti. Res pa je, da je bilo izbrano (večinoma) nagrajeno ali 
nominirano delo, ki je praviloma za posameznega avtorja tudi tipično. V nadalje-
vanju so naslovi izbranih del navedeni z odebeljeno pisavo.
3.1 Pravljice
Literarna dela za otroke Svetlane Makarovič (1939) večinoma sodijo med žival-
ske pravljice (npr. slikanice Pekarna Mišmaš, 1974, Sapramiška, 1976, Veveriček 
posebne sorte, 1994; zbirki Take živalske, 1973, Mačja preja, 1992) in pravljice s 
primarno mitološkim glavnim literarnim likom (npr. Škrat Kuzma dobi nagrado, 
1974, Coprnica Zofka, 1989), ki v svojem jedru opozarjajo na nerazumevanje raz-
ličnosti. Morebiti smemo trditi, da se njene pravljice na globljih nivojih dotikajo 
dobrega v človeku. Zaradi večpomenskosti so pravljice Svetlane Makarovič zani-
mive tudi za najstnike in odrasle. Veliko pred pravljico o coprnici Zofki, v kateri 
kot stranska lika nastopata kosovirja Glili in Glal, je avtorica napisala fantastično 
pripoved Kosovirja na leteči žlici (1974) in pozneje še nadaljevanji Kam pa kam 
kosovirja? (1975) in Mi, kosovirji (2009).
Polonca Kovač (1937) je z zbirko sodobnih živalskih pravljic Zverinice z 
Večne poti (1975), v kateri prikazuje relativnost posameznikovega dojemanja 
in razu mevanja dogodkov, vnesla v slovenski prostor tip živalske pravljice, ki 
govori bolj o ljudeh kakor o živalih. Avtorica v pravljični formi izpoveduje dvom 
o zgolj eni sami resnici in resničnosti. V vsaki pravljici je glavni lik ena žival; 
živali imajo ohranjene svoje biološke lastnosti, seveda z omejitvami, ker je nji-
hov prostor omejen na kletke, ograde in druge v živalskem vrtu zanje prirejene 
prostore. Glavni literarni liki dojemajo sebe drugače, kot jih dojema njihova oko-
lica, nekateri imajo celo potencirano negativne ali moteče navade (npr. pretirana 
zgovornost, samovšečnost, neprijaznost), kar pa se v razpletu pravljic razreši v 
zadovoljstvo vseh živali v živalskem vrtu na Večni poti v Ljubljani. Posebej velja 
omeniti še zbirko zgodb Zelišča male čarovnice (1995), ki z ilustracijami Ančke 
Gošnik Godec sodi med izjemno kakovostna literarno-informativna (slikaniška) 
besedila. Rastline so razvrščene po abecednem redu (od arnike do žajblja), vsako 
poglavje je posvečeno eni rastlini, najprej je navedena strokovna razlaga o rastlini, 
sledi literarna zgodba.
22
Otrok in knjiga 107, 2020 | Članki – razprave
Glavnino opusa Anje Štefan (1969) predstavljajo živalske pravljice, pri čemer 
avtorica upošteva strukturo folklorne pravljice, v kateri izpoveduje mitske resnice 
in pozitiven odnos do življenja. V zbirkah pravljic so zanimivi naslovi, saj se skoraj 
vsi navezujejo na predmete (jabolko, piščalka, mlinček, srajčka, robček, darilo, 
zvonček, suknjica, zlatnik …), čeprav so glavni in stranski liki živali. Najpogostejši 
živalski liki v pravljicah Anje Štefan so domače živali (kokoš, petelin, mačka, pes) 
in avtohtone živali (zajec, miš, sraka, veverica, medved). Vse živali živijo v okolju 
brez ljudi, v svojih lastnih hišah, postavljenih na gozdnih jasah (jež, miš, mačka, 
pes), v gozdovih ali v živalskih prebivališčih, npr. duplinah (veverica), luknjicah 
(miš). Tudi domače živali ne opravljajo funkcije, ki jim jo pripisuje človek. Le 
nekatere med njimi imajo poklice (npr. petelin je krojač, drugič mlinar). Le v treh 
pravljicah sta glavna lika otroka, in sicer Bobek (Bobek in barčica, 2005; Bobek 
in zlate kokoši, 2017) in deklica (Kotiček na koncu sveta, 2005), a so tudi v teh 
pravljicah stranski liki živali. Za pisanje Anje Štefan velja, da njene pravljice so-
dijo med realistične, ker se v njih ne dogajajo čudeži, temveč glavni literarni lik 
pripelje s svojo spretnostjo in poštenostjo zgodbo do srečnega konca, vse navedeno 
velja tudi za izbrano pravljico Zajčkova hišica (objavljeno v zbirki Svet je kakor 
ringaraja, 2015).
Vesna Radovanovič (1963) večinoma ustvarja pravljice, izdane v slikaniški 
obliki. Prva serija šestih slikanic je bila namenjena prevoznim sredstvom (npr. 
vlak v delu Puhačka, 2007, ladja v Belem jadru, 2008, avtobus v slikanici Rožnati 
avtobus, 2007); druga serija, ki je v nastajanju (doslej je izšlo šest slikanic, v vsaki 
je v ospredju ena tema, npr. bolezen, prijateljstvo, zaupanje) pa sodi med živalske 
pravljice, v katerih so živali postavljene v antropomorfni položaj. Glavni literarni 
lik, Petelinček, skupaj z živalmi z domače kmetije in nekaterimi prosto živečimi 
divjimi živalmi rešuje različne zaplete, ki odsevajo razmerja v človeški družbi. V 
izbrani pravljici Petelinček prebudi upanje (2018) je izpostavljena tema staranja 
(bolezni), pri čemer se petelinček izkaže za zelo sočutnega, hkrati pa išče tudi 
rešitev problema. Vzel je svojo najljubšo knjigo in jo začel brati staremu petelinu, 
včasih so ga prišle poslušat tudi druge živali.
Manica K Musil (1974) izdaja avtorske slikanice, v slovenščini jih je doslej izšlo 
deset (nekatere slikanice so že izdane v tujih jezikih, v slovenščini pa še ne, npr. Lev 
Robi); posebnost njenih slikanic je, da so ilustracije šivane. Po temi in motivih gre 
večinoma za (klasične) živalske pravljice, literarni liki pa so večinoma postavljeni 
v antropomorfne situacije in upovedujejo dogodke, povezane z otrokovim strahom 
in skrbmi. Izbrano delo Slon Stane, 2017, predstavi Stanetovo težavo: okolica ga 
ne sprejema, zato se počuti osamljenega, hkrati pa slon spregleda drobceno mrav-
ljo, ki si želi postati njegova prijateljica. Predstavitev odnosov je podkrepljena s 
komentarji piščancev, avtorica pa se skozi zgodbo poigrava z velikostnimi razmerji 
(slon, mravlja), ki v prijateljstvu ne štejejo.
V zbirki Mislice (2000) Ferija Lainščka (1959) je ohranjenih veliko folklornih 
elementov, kar velja tudi za izbrano pravljico Zalika in Gusti. Četudi se zdijo njego-
ve pravljice na prvi pogled zelo ljudske, se od njih temeljito razlikujejo, saj je avtor 
povzel samo nekatere ljudske pravljične motive in jih svobodno preoblikoval, pri 
tem pa je ohranil arhetipske like in motive. Gre za pravljice s človeškimi literarnimi 
liki – z odraslimi. Ti imajo imena in individualno izrisane značaje, pogosto pa so 
tudi natančno prikazana njihova razpoloženja, čustva in duševna stanja. Glavni 
literarni liki so pogosto ženske, ki so hkrati nosilke dogajanja (te v ljudskih in 
23
Dragica Haramija, Sodobna slovenska otroška in mladinska proza
klasičnih umetnih pravljicah praviloma nimajo aktivne vloge). Književni prostor 
je v vseh pravljicah poimenovan konkretno (npr. Blatograd, Bele vode) ali vsaj 
posredno (ob Muri, ob Rabi). Lainščku je uspelo v teh pravljicah prikazati lepoto 
pokrajine med Muro in Rabo, dobroto Prekmurcev, njihovo trdo življenje, predvsem 
pa magičnost prekmurske ravnice. Lainšček je vsestranski ustvarjalec mladinske in 
nemladinske književnosti, saj piše vse književne zvrsti, kar je tudi v slovenskem 
prostoru precejšnja redkost.
Bina Štampe Žmavc (1951) je vsestranska ustvarjalka mladinske književnosti 
in poezije za odrasle. Poetičnost avtoričinega jezika ni prisotna zgolj v njeni poeziji, 
temveč tudi v drugih književnih vrstah in prav čarobnost njenega jezika bralca 
očara. Drugi pomemben segment ustvarjanja Bine Štampe Žmavc je dosledna etična 
izpeljava literarnih motivov in tem, vse to velja tudi za izbrano pravljico O princu, 
ki so ga ustvarile sanje (objavljena v zbirki Cesar in roža, 2009). Temeljno temo 
avtoričine proze bi lahko strnili v misel, da je prijateljstvo, kadar je iskreno, kljub 
minevanju večno; čeprav nas ločijo razdalje in čas, ostajamo na nek čisto poseben 
način povezani. Ali z besedami Bine Štampe Žmavc (2001: 5), ki jih je zapisala v 
zbirki Ukradene sanje: »Nekoč davno davno, za robom prostora in časa, bi se skoraj 
zgodilo, da bi življenje postalo pravljica.«
Ida Mlakar (1956) je ustvarjalka slikaniških besedil, pri čemer izstopata dve 
seriji slikanic: o pujskih Bibi in Gustiju (zgodbe so postavljene v štiri letne čase in 
tako zbirka zaokroža letni cikel, dejansko pa je čas v posamezni pravljici zelo zo-
žen, in sicer na en sam dogodek) ter serija Kako rastejo bomboni. Doslej je avtorica 
izdala tudi nekaj naslovniško odprtih slikanic (npr. Tu blizu živi deklica, 2019), med 
katere sodi tudi izbrano besedilo O kravi, ki je lajala v luno (2015).
Andrej Rozman Roza (1955) se ukvarja s književnostjo in gledališčem. Ne 
glede na medij, v katerem se izraža, njegova dela prežema komika, ki pa ima v 
sebi ravno toliko cinične ostrine, da mora o njej bralec razmišljati. Pravljica O 
začaranem žabcu (2019) vsebuje zaplet, ki tiči v medbesedilnosti, zato ima bralec, 
ki pozna pravljico Žabji kralj bratov Grimm, pri razumevanju vseh plasti besedila 
določeno prednost. Avtor pogosto uporablja satiro (kot strukturni ali vsebinski 
element) in elemente nonsensa.
3.2 Kratke fantastične zgodbe
Lila Prap (1955) ustvarja predvsem nonsensna besedila, v katerih se na najraz-
ličnejše načine poigravala z vsaj z eno glasoslovno, oblikoslovno ali skladenjsko 
prvino, ki jo avtorica namerno krši. V kratkih zgodbah uporablja predvsem hi-
perbolična pretiravanja, ki mestoma pripeljejo do smešenja oz. postanejo temeljni 
element humorja, kakor v primeru izbrane zgodbe Babica pripoveduje (Zgodbe in 
nezgodbe, 1993). Pri njenem poigravanju s pomeni besed prihaja do pomenskega 
stika na ravni resnično – izmišljeno (oz. preneseni – dobesedni pomen besed). V 
literarno-informativnih avtorskih slikanicah (prva med njimi je bila Zakaj?!, 2002) 
so literarni liki živali, ki so predstavljeni po bioloških zakonitostih (različne živali, 
dinozavri, psi, žuželke, mačke, zmaji, ptiči), v posamezni knjigi pa za homogenost 
zgradbe poskrbijo personificirane živali (kokoši v knjigi o dinozavrih, mačke v 
delu o psih, knjižne uši v knjigi o žuželkah …), pri čemer lahko bralec iz razvoja 
dogodkov pogosto sklepa na človeške lastnosti. Avtorica upodablja poenostavljene, 
24
Otrok in knjiga 107, 2020 | Članki – razprave
tipizirane, celo shematizirane like, ohranja naravne barvne odtenke (npr. vse živali 
so upodobljene takšne, kot so v naravnem okolju; pri dinozavrih posebej poudari, 
da ne ve, kakšnih barv so bili, njihova anatomija pa se drži spoznanj naravoslovnih 
znanosti), zato so liki takoj prepoznavni.
Aksinja Kermauner (1956) je najpomembnejši delež svojega ustvarjanja za 
otroke in mladostnike prispevala na področju tematike o slepoti in slabovidnosti, saj 
so njena dela namenjena otrokom in odraslim s posebnimi potrebami (prilagoditev 
pisav, oblike knjig) in ozaveščanju polnočutnih otrok, mladostnikov in odraslih. V 
slikanicah o Žigi špagetu (ilustracije je prispeval Zvonko Čoh) je, ob domiselnih 
novih besedah (npr. jabolko popeclja v slovo; gliste zaglistajo …), pomembna pred-
vsem prilagojena oblika komunikacije. To je tudi razlog za izbiro slikanice Žiga 
špaget je za punce magnet (2015), v kateri so bili v slovenskem prostoru prvič na 
enem mestu objavljeni brajica, povečani tisk, znakovni jezik in lahko branje.
Gaja Kos (1979) je doslej izdala tri slikanice (za različne starosti) z ilustracijami 
Zvonka Čoha o družini Grdavšev (mama Grduhinja, ata Grdavš in mala Grdobica), 
ki je precej podobna človeškim družinam, a ima rada čisto drugačne stvari, npr. 
blato, umazanijo, dež. Strategije iskanja rešitve – kako priti do presenečenja – so pri 
družinskih članih različne (recept, navodila, ideja), kar jih karakterno utemeljuje v 
izbranem delu Grdavši in presenečenje (2018). Avtorica piše tudi za starejše otroke, 
npr. Junaki z ladje Argo (2013) in Migiji migajo (2019).
3.3 Daljša fantastična proza
Desa Muck (1955) je v seriji Čudežna bolha Megi doslej izdala 10 pripovedi, 
katerih glavna lika sta vedno naslovna bolha serije Megi in ena žival, hišni ljub-
ljenček, ki ima v posamezni knjigi glavno vlogo: pes, zajec, želvici, papagaj, pod-
gani, mačka, dihur, kobila, zlati ribici, hrček. Megi po ulicah prenaša pes Zak, v 
bistvu pa nima čudežnih lastnosti, temveč vedno najde realno rešitev problema. 
Za predstavitev je bila izbrana knjiga Čudežna bolha Megi in bernardinec Karli 
(2012). Ob koncu leposlovnega dela knjige je v vsakem delu serije objavljeno še 
poglavje veterinarke Mateje Plevnik, ki o živalih iz zgodbe na preprost način poda 
še biološka dejstva (kaj žival je, kako ji pripravimo dom, kakšno nego potrebu-
je …). Serija sodi med ilustrirane knjige, ilustracije je prispevala Maša Kozjek. 
Vse knjige v seriji imajo enak uvod, in sicer je v njem opozorjeno, da si živali 
izbirajo lastnike in ne obratno.
Andrej Predin (1976) je začel pisati za mladostnike, a se je pozneje usmeril na 
mlajše bralce, za katere ustvarja predvsem fantastične pripovedi z ekološko tematiko 
(Gnusna kalnica, 2013) in družinskimi odnosi. Med slednje sodi serija slikanic z 
ilustracijami Marjana Mančka o predšolski deklici Mici in njenih ne čisto vsakda-
njih dogodivščinah; izbrana zgodba (Pirati iz dežele Merikaka, 2014).
Mladinska proza Majde Koren (1960) ima predvsem dva temeljna vzorca lite-
rarnih besedil: daljša realistična dela (pripovedi, romani) predstavljajo vsakdanje 
življenje povprečnega najstnika in njegovo odraščanje (tema osamljenosti, ločitve, 
alkoholizma ipd.); drugi tip so besedila, ki na prvi pogled prav tako delujejo reali-
stično, a avtorica v njih vnaša fantastične elemente (pogosto oživljeno plišasto 
igračo), ta tip besedil je namenjen mlajšim otrokom. Pogosta je tema otrokove 
(domišljijske) igre kot primarne dejavnosti majhnega otroka, kamor sodi tudi serija 
25
Dragica Haramija, Sodobna slovenska otroška in mladinska proza
knjig o Mici, oživljeni igrači, ki živi pri dečku Šimnu; za predstavitev je izbran 
odlomek iz dela Mici iz 2. a (2009).
Jana Bauer (1975) je doslej izdala dve fantastični propovedi o groznovilci 
Ježumili, ki ju je ilustrirala Caroline Thaw; v antologiji je objavljen odlomek iz 
prvega dela, Groznovilca v Hudi hosti (2011). Književni prostor je Huda hosta, 
v kateri živijo živalski prebivalci, mednje s svojim čajnikom pristane groznovil-
ca, in sicer zaradi prababičine kazni, ker ji je razbila čajno skodelico. Najprej je 
živali ne sprejmejo, ko pa se odpravi domov, so vse žalostne, zato jo v drugem 
delu (Groznovilca in divja zima, 2017) poiščejo in njihove zabavne pustolovščine 
se nadaljujejo.
Literarna dela Maše Ogrizek (1973) sodijo večinoma med fantastične pripovedi. 
Gospa s klobukom (2017) je pustolovska zgodba z ilustracijami Tanje Komadina, 
v kateri je čarobni element čudežni kovček, ki postane prevozno sredstvo, kovček-
mobil. Gospa Ljudmila se z njim odpravi po svetu, spoznava ljudi, njihove različne 
značaje in navade. V vsakem poglavju sreča posebneža, ki jo z nečim navduši 
(mali zbiratelj čudes, preučevalec tišine, učiteljica plavanja …). Zanimivost dela je 
tudi v uporabi in razlagi tujk (gospa Ljudmila redno bere slovar) ter v dodatku ob 
koncu knjige, ki v publicističnem slogu razkrije podrobnosti iz nadaljnjega življenja 
literarnih oseb.
Močvirniki: zgodbe iz Zelene Dobrave (2012) Barbare Simoniti (1963) so pri-
mer živalske utopije, v kateri je avtorica ustvarila prijazen književni prostor Zelene 
Dobrave in skozi proces prepoznavanja dobrega predstavila odlične odnose njenih 
prebivalcev. Delo je ilustriral Peter Škerl, ki je za ilustracije prejel več nagrad. Gre 
za bogato ilustrirano knjigo, ki že na veznih listih z zemljevidom predstavi knji-
ževne prostore, ki jim je avtorica nadela opisna imena (Loški ribnik, Hudourni Dol, 
Mahovni Rovt, Rogozni rokav …). Ob koncu knjige je abecedni seznam prebivalce 
Močvirne Loke in še seznam njihovih obiskovalcev, sorodnikov in prijateljev iz 
drugih krajev. Počasen ritem literarnega dela ustreza načinu življenja prebivalcev 
Močvirne Loke.
3.4 Kratke realistične zgodbe in povesti
Realistična otroška proza z otrokom kot glavnim literarnim likom pomeni za bralca 
enostavno vživljanje v glavni literarni lik, kajti realistična motivacija nakazuje, da 
je zgodba ponovljiva tudi v bralčevem življenju.
Nina Mav Hrovat (1975) piše predvsem živalske pravljice za predšolske otroke 
(npr. O miški, ki je zbirala pogum, 2012, Miška želi prijatelja, 2016). V slikanici 
O kralju, ki ni maral pospravljati (2008) je temeljni motiv otrokova razvajenost, 
ta je predstavljena skozi realistično zgodbo. Ne misli na slona (2019) je zabavna 
slikanica o moči človekovih misli; v svojih delih pa avtorica pogosto upoveduje 
strpnost, prijateljstvo in enakost (kar je posebej izraženo v večjezičnih izdajah 
nekaterih njenih slikanic, npr. Miška želi prijatelja, 2016).
Žiga X Gombač (1976) je začel svojo ustvarjalno pot s pisanjem pustolovskih 
zgodb s pomorsko tematiko. Leta 2016 je izdal mladinski roman NK Svoboda, ki 
ob temi prijateljstva in nogometa močno izpostavlja tudi problematiko begunstva. 
V zadnjem času se je avtor usmeril predvsem v zgodbe v stripih (npr. Zgodovina 
Slovenije v stripu, 2017) in kratke realistične zgodbe, npr. Gobčko in Hopko (2018), 
26
Otrok in knjiga 107, 2020 | Članki – razprave
ki otrokom odstirajo enostavne rešitve na zanje težka vprašanja skozi dialog pred-
šolskega otroka z namišljenima naslovnima prijateljema.
Helena Kraljič (1971) objavlja realistične in fantastične kratke zgodbe v slika-
nicah. Njena dela se osredotočajo na zgodovinske osebnosti (npr. Kleopatra, 2015), 
na vključevanje otrok s posebnimi potrebami (npr. o disleksiji, downovem sindromu) 
ter o odnosih med vrstniki (tudi prek živalskih literarnih oseb) in njihovih spozna-
njih o drugačnem vedenju. Med slednjimi je tudi slikanica Pod srečno zvezdo, 2018, 
ki govori o delovni in leni deklici, ki sta sicer vrstnici.
Matjaž Pikalo (1963) je s književnim delom Luža (2001) ustvaril epizodno 
zgodbo, v kateri je vsako poglavje zaključena celota, fragment iz življenja šestlet-
nega glavnega literarnega lika Rana, imenovanega Luža. Dogajanje je postavljeno v 
mestno okolje, največkrat v vrtec in domače stanovanje, za duhovite dogodivščine 
pa ob Ranu poskrbijo tudi njegovi prijatelji. Sledili sta še dve podobno koncipirani 
knjigi z drugimi literarnimi liki in drugačnimi dogodivščinami (Samsara,2005, 
Genija, 2009).
Dim Zupan (1946) je izdal preko 30 knjig za otroke, pri čemer največ del sodi 
v avanturistično-detektivski in socialno-psihološki žanr. Avtorjev opus mladinskih 
besedil je namenjenih vsem starostnim skupinam mladih bralcev. Že v začetnem 
obdobju je ustvaril pomembna in simpatična lika Drekca Pekca in Pukca Smukca 
ter razvil samosvoj pripovedni slog, v katerem prevladujejo komični elementi. Tudi 
druga njegova dela, pa naj gre za realistično ali fantastično prozo, vsebujejo veliko 
komičnih elementov, skozi humor pa avtor pogosto razkriva resnice o življenju, lju-
deh, svetu. Največji uspeh je Dim Zupan dosegel s serijo knjig o labradorcu Hektorju 
(ki pripoveduje predvsem zgodbe o ljudeh), ta iz malega psička zraste v velikega 
psa, v vsaki zgodbi je malce bolj odrasel, potem se zaljubi (odlomek je izbran iz 
4. dela z naslovom Hektor in male ljubezni, 2009), nato postara in postane ščene, 
polno modrosti, ki se mora in zna soočiti tudi s koncem življenja.
Mate Dolenc (1945) je v slovenski prostor otroške književnosti vnesel poseben 
tip pomorskega žanra, robinzonade; med njimi izstopajo roman Golo morje (1988) 
in zbirke kratke proze, npr. Leteča ladja (2002), Polnočna kukavica in druge zgod-
be (2008), Krave so mi povedale (2012). Avtor prepleta mite, povedke in resnične 
dogodke o morju in pomorščakih ter o življenju v hišici na robu gozda v Julijskih 
Alpah, ob robu Bohinjskega jezera. Morske vedute in mir gozdnate pokrajine pred-
stavljajo Dolencu pejsaž nadčasovnim resnicam in dvomom človeške biti. Izbrani 
odlomek iz zbirke Maščevanje male ostrige (2011) je preizpraševanje o bistvu 
življenja, o smrti in spominu na mrtve, ki so nam bili nekoč blizu.
Nataša Konc Lorenzutti (1970) ustvarja realistično prozo, v kateri ima osrednje 
mesto družina z več otroki. Dinamika družinskih članov je podrejena glavnemu 
literarnemu liku, otroku, običajno mlajšemu v družini. Ta namreč opazuje starejše 
sorojence pri njihovih vsakdanjih opravilih (npr. domače naloge, hišna opravila) in 
si močno želi odrasti, da bi jim postal enak. A ko se to zgodi, ugotavlja, da nekatere 
dolžnosti, ki pridejo z vstopom v šolo, niso tako prijetne, kakor je pričakoval (npr. 
deklica Polona v realistični pripovedi Zvezek in brezvezek, 2018). Avtorica piše 
tudi realistične mladinske romane (Avtobus ob treh, 2016, Lica kot češnje, 2015), v 
katerih so prav tako v ospredju odnosi.
Peter Svetina (1970) piše raznolike prozne žanre, stalnica njegovih del pa so 
pozitivne vrednote: strpnost, pravičnost, prijateljstvo. Večina avtorjevih del sodi po 
obliki med slikanice ali ilustrirane knjige, najpogostejši ilustrator njegovih knjig je 
27
Dragica Haramija, Sodobna slovenska otroška in mladinska proza
Damijan Stepančič. Svetinovi literarni liki imajo zanimiva, malce nenavadna imena 
in pogosto opravljajo nadvse zanimive poklice (npr. astronom Jaromir, upokojena 
operna pevka gospa Krasinc, slikar pelikan Ludvik, Lilameščani ipd.) Živalske 
pravljice in nonsensne zgodbe so postavljene v naravno okolje živali, te so antropo-
morfne, vendar nikoli niso v stiku z ljudmi, čeprav vse zgodbe posredno opisujejo 
odnose v človeški družbi. Dobršen del avtorjevih proznih besedil temelji na formuli 
detektivske zgodbe, v kateri se v ospredju znajde nerešljivo-rešljiv problem, ki ga 
ne razreši policija, temveč mlad nepoklicni (celo otroški) detektiv. Za avtorjeva dela 
je značilna bivanjska tema, ki jo podaja skozi pravljično ali realistično perspektivo 
(kakor v izbrani zgodbi Operni berač, objavljeni v zbirki Ropotarna, 2012), pri 
čemer je tema dosledno izpeljana optimistično, z vero v človekovo pozitivno bistvo.
Slavko Pregl (1945) v svojem pisanju, ne glede na to, kateri starostni skupini 
bralcev je delo namenjeno, večinoma ostaja v polju realistične književnosti. Aktu-
alno dogajanje je v posameznem delu povezano večinoma s šolskimi in obšolskimi 
dejavnostmi ter preživljanjem prostega časa v sodobnem mestnem okolju. Glavni 
književni liki so otroci, stari približno med osem in dvanajst let, izjemoma tudi več 
(v romanih) ali manj (dela za predšolsko obdobje), njihovi starosti so primerni tudi 
problemi, s katerimi se srečujejo. Vlogo glavnega lika pogosto zavzame skupina 
otrok, čeprav je v kolektivu jasno zaznaven vodja. Pomemben strukturni element 
Preglove proze je komika, saj humorni vložki blažijo vsakdanjo turobnost odrašča-
jočih literarnih likov. V besedilih za predšolske otroke (npr. Slaščičarna pri veseli 
Eli, 2014) sicer ni velikih avantur, so pa zato toliko bolj poudarjene dogodivščine, 
ki jih otroški literarni liki nenehno doživljajo v lastnem vsakdanu.
Leta 2018 je Andrej E. Skubic (1967) začel izdajati serijo Trio golaznikus, od-
lomek je iz prve knjige, Ne bi smel odpreti tistih vrat (2018), ki na zanimiv način 
predstavlja vsakdanje pustolovščine otrok v nižjih razredih osnovne šole. Doslej 
lahko o nabritih dogodivščinah Tomaža, Lije in Liama beremo že v štirih knjigah. 
Serija ima iste glavne literarne like, ti pa se vedno znova (hote ali nehote) znajdejo 
v zanimivih dogodivščinah, skozi katere zorijo, postajajo občutljivejši za stiske 
vrstnikov in drugih oseb, ki jih srečajo. Predvsem pa potrjujejo, da so vrstniško 
prijateljstvo, zaupanje in spoštovanje nadvse pomembne vrednote.
Sebastijan Pregelj (1970) je prepoznaven predvsem po seriji zgodovinskih 
pripovedi Zgodbe s konca kamene dobe (doslej je bilo izdanih 5 knjig, izbrani 
odlomek iz knjige Do konca jezera in naprej, 2016), kjer je književni čas omenjen 
že v naslovu serije, književni prostor je najprej kolišče na Ljubljanskem barju, na-
to se razširi v druge dežele po Evropi. Poseben pečat dajejo seriji tudi zemljevidi 
književnih prostorov in informativni dodatek ob koncu vsakega dela (za pojasnitev 
zgodovinskih dejstev, opis pomembnih predmetov iz preteklosti ipd.).
Med srednje dolga besedila z realistično motivacijo sodi tudi športna avantu-
ristična serija Primoža Suhodolčana (1959) o košarkarju Ranti (izbrani odlomek 
je iz prve knjige, Košarkar naj bo!, 1994). Športne pustolovščine so prepletene s 
stranskimi motivi, med katerimi izstopata Rantina ljubezen do Metke in njegove 
težave v šoli. Književni prostor je večinoma mestno okolje (šola, igrišče, dom), 
manjši neimenovani kraj, v katerem živi glavni literarni lik. Po prvih dveh delih 
sta bila posneta tudi celovečerna mladinska filma, ki sta zelo uspešna. Suhodolčan 
je gotovo tisti slovenski avtor, ki piše največ športne tematike (tudi o znamenitih 
slovenskih športnikih: Tini Maze, Goranu Dragiću in Anžetu Kopitarju), hkrati 
pa je pri mlajših bralcih priljubljen s serijami Peter Nos, Živalske novice in Pozor, 
28
Otrok in knjiga 107, 2020 | Članki – razprave
pravljice. Temeljni element Suhodolčanove proze, ne glede na književno vrsto, ki 
mu delo pripada, je humor.
Trilogijo Svilna pot sestavljajo tri avtorske slikanice Huiqin Wang (1955): 
Ferdinand Avguštin Hallerstein: Slovenec v Prepovedanem mestu (2014), Giuseppe 
Castiglione: Slikar v Prepovedanem mestu (2015) in Jaz, Marco Polo (2018). Če 
slikanice obravnavamo kot celoto, jih moramo predstavljati v obratnem vrstnem 
redu, pri čemer je treba upoštevati prostorjenje in zgodovinski čas resničnih oseb 
(biografija), ne nazadnje pa tudi obravnavo tujosti in tujstva v času in prostoru. 
Vse tri avtorske slikanice so izdane v dvojezični različici, in sicer v slovenščini 
in kitajščini, pri čemer je jasno razviden subtilen preplet dveh kultur (evropske in 
kitajske) z dveh različnih celin.
3.5 Mladinski romani
Mladinski romani se lotevajo drugačnih tem kot otroška književnost (npr. puber-
teta, odraščanje, družbena pravila, ljubezen), drugačne so tudi književne osebe in 
pristopi k tematiki književnih del. V mladinskem romanu ne gre več za lahkotnost 
otroštva, igre, prijateljstva in srečnega konca.
Vinko Möderndorfer (1958) je v mladinski književnosti prepoznaven predvsem 
po pesniških zbirkah in otroški prozi (serija o mucu Langusu in čarovnički Gajki). 
Doslej je izdal tri zelo uspešne mladinske romane o vsakdanjem življenju sodobnih 
najstnikov. V romanu Jaz sem Andrej (2018) je temeljna tema najstniška ljubezen, 
v okviru te pa tudi odkrivanje spolnosti. Roman Kot v filmu (2013) je roman o 
najstniku, ki živi v zelo drugačni družini, kakor pa sam misli, ob tem pa počasi 
odkriva, katere vrednote so v življenju zares pomembne. Socialno-psihološki roman 
Kit na plaži (Kita na plaži), 2015, je roman o drugačnosti in o odnosih. Slednje avtor 
izrisuje natančno, boleče, to bolečino pa blaži z uporabo humornih elementov. Jezik 
je pomemben element tudi v ubeseditvi preprostega Igorjevega govora in Barbkinih 
telefonskih sporočil. Empatija se kaže skozi tri ugotovitve: nekateri pišejo, da bi bili 
slišani; včasih smo vsi počasni; zrelost je to, da znamo ob pravem času reči oprosti.
Odličen primer pustolovskega romana je Preživetje (2018) Igorja Karlovška 
(1958), ki je že pred tem požel opazen uspeh z romanom Gimnazijec (2004). V 
seriji Ognjeno pleme pa se je avtor usmeril v zgodovinsko temo, ki jo je postavil v 
čas selitev evropskih narodov v 4. stoletju; v antologiji je izbran odlomek iz prvega 
dela, Pobeg, (2019).
Cvetka Bevc (1960) je izdala doslej dva romana, Desetka (2010) in Božiček v 
ušesu (2018); v obeh romanih gre predvsem za iskanje lastne identitete odrašča-
jočih najstniških literarnih likov, njihovega razumevanja družinskih odnosov in 
družbeno sprejemljivega obnašanja. Avtorica piše tudi pravljice za mlajše otroke, 
opozoriti velja še na dvojezično knjigo Pesem za vilo/ Song for a Fairy (2009), v 
kateri avtorica skozi zanimivo zgodbo predstavi ljudsko glasbo in stare inštrumente.
Neli Kodrič Filipić (1964) piše različne prozne vrste in žanre, za večino njenih 
realističnih del pa velja, da v njih odstira teme, ki so na nek način še vedno tabu: 
smrt, poskus samomora, istospolna ljubezen, družinsko nasilje in predvsem pomanj-
kanje strpnosti, prijaznosti razumevanja med ljudmi. Pri avtoričini daljši fantastični 
prozi so opazni trije različni načini prehajanja literarnih likov iz realnega sveta 
v fantastični svet in nazaj, in sicer preskok v času (Na drugi strani, 2004), pojav 
29
Dragica Haramija, Sodobna slovenska otroška in mladinska proza
magičnih predmetov v realnem svetu (Lov na zvezde, 1995) in oživljeni literarni 
junaki v realnem svetu (49:03:39, 2008). Njene slikanice so naslovniško odprte, saj 
nagovarjajo mlade in odrasle (npr. begunska problematika v slikanici Požar, 2016, 
družinsko nasilje v slikanici Punčka in velikan, 2009). Avtorica skozi zgodbe, ne 
glede na njihovo realistično ali fantastično motivacijo, osvetljuje sorodstvena raz-
merja, za katera se zdi, da krepko vplivajo na literarne like. Četudi se ti ne zavedajo 
družinskih korenin in razmerij v njih, zaznamujejo njihovo ravnanje ter odnose v 
sodobnosti (prim. Solze so za luzerje, 2013, Povej mi po resnici, 2017).
Marjana Moškrič (1958) s svojo tematiko prav tako posega na področje druž-
benih problemov, ki pa so v njenih romanih izpeljani na izrecno intimni ravni in 
zato toliko pretresljivejši. Čadavec (1998) je roman v pismih najstnice Marjetice. 
Pisma so naslovljena na njeno mater, ki je deklico in moža zapustila. Skozi pisma 
se razkrijejo dekletove stiske, prva zaljubljenost, spoznanje o materini smrti (zaradi 
aidsa). Drugi roman, Ledene magnolije (2002), tvori pretresljivo izpoved zlorabljene 
Lucije, ki jo posiljuje očim. Pretežno monološka izpoved že v naslovu nakazuje 
simboliko nasilno prekinjenega otroštva in dekletovo zapiranje pred okoljem, ker 
je zaradi spolnega nasilja izgubila zaupanje v ljudi. Izbrani odlomek iz romana 
Sanje o belem štrpedu (2015), v katerem nekoč enotno mesto zaradi vedno večjih 
ekonomskih razlik tvori dve enoti: Cono in Zeleni gaj. V Zelenem gaju delujejo 
vse kulturne ustanove, šola je povsem drugačna kot v Coni, življenje pa se meri 
glede na količino denarja. Enako je s pravicami: več privilegijev, kot si jih prisvojijo 
pomembneži iz Zelenega gaja, manj svobode imajo prebivalci Cone. Roman Sanje 
o belem štrpedu je odlična knjiga za bralce v srednješolskem obdobju, saj so Šona, 
Olmo in Sine njihovi vrstniki. Zanimajo jih iste reči: ljubezen, prijateljstvo, strpnost, 
vključujoča družba in družbene vrednote. Roman odpira mnoga vprašanja, odgovori 
pa se skrivajo v sleherniku, v njegovem odnosu do sveta.
Suzana Tratnik (1963) piše večinoma za odrasle, v romanih Ime mi je Damjan 
(2001) in Tombola ali življenje (2017) pa je skozi problematiko odraščanja predstav-
ljeno predvsem iskanje spolne identitete in smisla bivanja (izpolnitve pričakovanj 
okolice in lastnega zadovoljstva literarnih likov). Izbrani roman je izsek iz življenja 
najstnice, hkrati pa je treba opozoriti na inovativno strukturo, v kateri vsako po-
glavje uvaja iskanje hitre sreče (npr. tombola, loto, prerokovanje). Sreča se izkaže 
v izpolnjenosti, ta pa v razumevanju poti in doseženem spoznanju o lastnem cilju 
bivanja.
Janja Vidmar (1962) je ena najprepoznavnejših slovenskih mladinskih pisate-
ljic, ki se odlikuje predvsem po izbrušenem slogu, natančno izrisanih karakterjih 
literarnih likov in socialni občutljivosti na tematsko-motivni ravni. Najobširnejši in 
hkrati najpomembnejši segment ustvarjanja Janje Vidmar je daljša otroška in mla-
dinska proza, kamor se uvrščajo realistične povesti in realistični romani. Odtujenost 
in razslojenost sodobne slovenske družbe, ki jo avtorica vedno znova postavlja v 
ospredje dogajanja svojih socialno-psiholoških romanov in povesti, je najpomemb-
nejši snovni element njene daljše pripovedne proze. Njeni literarni liki prihajajo iz 
tako različnih svetov, da se po logiki verjetnosti ne bi smeli nikoli srečati. Karak-
terizacija oseb poteka pogosto skozi notranje monologe literarnih likov in komen-
tarje tretjeosebnega vsevednega pripovedovalca. Zaradi problemskih tem (motnje 
prehranjevanja, nasilje v družini, ksenofobija, smrt, homoseksualnost, primanjkljaji, 
delitev ljudi po verski pripadnosti) zasledimo v delih precejšnjo mero ironije in 
samoironije glavnih književnih likov. Zdi se, da jim ravno ironičen odnos do sveta 
30
Otrok in knjiga 107, 2020 | Članki – razprave
pomaga preživeti ter do neke mere ohraniti dostojanstvo v družbi. V svojih delih 
Janja Vidmar pogosto odstira probleme, ki na načelni ravni sicer niso sprejemljivi, 
saj je pa udobneje, če ostajajo prikriti. V večini knjig, doslej jih je avtorica izdala že 
blizu 60, odpira širša družbena vprašanja. Npr. z romanom Baraba (2001) opozarja 
na nasilje v družini, s čimer se družba usmerjeno spopada šele zadnja leta, zlasti 
z vprašanjem pomoči žrtvam nasilja. Roman Debeluška (1999) posega na področje 
anoreksije in bulimije, bolezni sodobnega časa. Iz vseh romanov veje strah pred 
osamljenostjo in samoto kot pomembnima dejavnikoma družbenega ukalupljanja. 
Aktualna je tudi problematika begunstva v romanu Princeska z napako (1998): 
glavni literarni lik, najstnica Fatima, pooseblja nezmožnost prilagoditve beguncev 
navadam dežele, v katero so se zaradi vojnih grozot umaknili, in zavračanje (ali 
vsaj ignoriranje) beguncev v okolju avtohtonega prebivalstva. S problemom različ-
nosti se avtorica ukvarja tudi v zbirki kratke proze Otroci sveta (2013), v kateri so 
ubesedene zgodbe otrok z različnih koncev sveta, predvsem z roba družbe. Avtorica 
izpoveduje prepričanje, da smo v sodobnem globalnem svetu zelo povezani. Pri-
povedi so socialna slika sveta, ki bi moral biti otrokom prijaznejši, bolj human in 
v katerem bi morale biti vsem dane možnosti za boljše življenje. Strpnost bi lahko 
obrodila razumevanje, če bi ponotranjili občutljivost za ranljive skupine ljudi, med 
katere sodijo tudi otroci … V najnovejšem romanu Črna vrana (2018) se avtorica 
poglobljeno ukvarja z otroki iz svetovnih vojnih žarišč, z begunstvom in razselje-
nostjo mladoletnih, ki se morajo sami znajti na dolgi poti v svobodo.
4 Sklep
Slovenia’s Best for Young Readers je antologija, za katero so bili pripravljeni vna-
prej podani objektivni kriteriji, ki so podrobneje navedeni v metodologiji izbora. 
Izbrani avtorji so bolj ali manj vplivali na otroško in/ali mladinsko književnost, 
seveda pa je tudi med uvrščenimi avtorji velika razlika v kakovosti njihovih del, 
deloma pa kakovost niha tudi v okviru poetike posameznega avtorja.
Preglednica uvrščenih del
Pri preučevanju novejše slovenske otroške in mladinske proze je viden pomemben 
razvoj nekaterih književnih vrst in žanrov, sodobnost tem in motivov, poglobljeno 
predstavljanje literarnih likov in pri večini avtorjev tudi izjemen posluh za jezik.
Sodobna otroška in mladinska proza sta se začeli razvijati v 70-ih letih 20. 
stoletja; produktivni vzorec, zlasti v pravljicah in daljši realistični prozi, se kaže 
še danes, zato pregled zajema slovenske ustvarjalce, ki pišejo prozo v zadnjih 
petdesetih letih.
31
Dragica Haramija, Sodobna slovenska otroška in mladinska proza
Pregled novejše otroške in mladinske književnosti po zvrsteh in vrstah
starost 
bralca
poezija fantastična in fantazijska proza
pravljice kratke fantastične 
zgodbe
fantastične pripovedi
do 6 let Niko Grafenauer
Lila Prap
Anja Štefan
Žiga X Gombač: 
Gobčko in Hopko
Vesna Radovanovič: 
Petelinček prebudi 
upanje (odlomek)
Anja Štefan: Zajčkova 
hišica (iz zbirke Svet 
je kakor ringaraja)
Aksinja Kermauner: 
Žiga špaget je za 
punce magnet
Gaja Kos: Grdavši 
in presenečenje 
(odlomek)
Manica K. Musil: Slon 
Stane
Lila Prap: Babica 
pripoveduje (zbirka 
Jezične zgodbe), 
tipična stran iz 
slikanice Zakaj?
Andrej Predin: Pirati 
iz dežele Merikaka 
(odlomek) – zbirka 
Mici pri babici
6 + Miroslav Košuta
Neža Maurer
Andreja Peklar
Andrej Rozman Roza
Polonca Kovač: 
Krokodilska zgodba 
(iz zbirke Zverinice z 
Večne poti)
Svetlana Makarovič: 
Pekarna Mišmaš
Ida Mlakar Črnič: O 
kravi, ki je lajala v 
luno
Andrej Rozman Roza: 
O začaranem žabcu, 
Resnično izmišljena 
zgodba
Jana Bauer: 
Groznovilca v Hudi 
hosti (odlomek)
Majda Koren: Mici iz 
2.a (odlomek)
Desa Muck: Čudežna 
bolha Megi in 
bernardinec Karli 
(odlomek)
9 + Milan Dekleva
Peter Svetina
Maša Ogrizek: Gospa 
s klobukom (odlomek)
Barbara Simoniti: 
Močvirniki (odlomek)
13 + Feri Lainšček
Boris A. Novak
Bina Štampe Žmavc
Feri Lainšček: Zalika 
in Gusti (iz zbirke 
Mislice)
Bina Štampe Žmavc: 
O princu, ki so ga 
ustvarile sanje (iz 
zbirke Cesar in roža)
16 +
32
Otrok in knjiga 107, 2020 | Članki – razprave
starost  
bralca
realistična proza
kratke realistične zgodbe realistične pripovedi realistični romani
do 6 let Helena Kraljič: Pod srečno 
zvezdo (odlomek)
Nina Mav Hrovat: O kralju, ki 
ni maral pospravljati
Slavko Pregl: Slaščičarna pri 
veseli Eli (odlomek)
6 + Matjaž Pikalo: Luža 
(odlomek)
Andrej E. Skubic: Ne bi smel 
odpreti tistih vrat (odlomek) – 
zbirka Trio Golaznikus
9 + Mate Dolenc: Maščevanje 
male ostrige (odlomek)
Nataša Konc Lorenzutti: 
Zvezek in brezvezek (odlomek)
Peter Svetina: Operni berač 
(iz zbirke Ropotarna)
Huiqin Wang: Jaz, Marco 
Polo (odlomek)
Dim Zupan: Hektor in male 
ljubezni (odlomek) – zbirka 
Hektor
Sebastijan Pregelj: Do konca 
jezera in naprej (odlomek) – 
zbirka Zgodbe s konca 
kamene dobe
Primož Suhodolčan: Košarkar 
naj bo! (odlomek)
13 + Igor Karlovšek: Pobeg 
(odlomek) – zbirka Ognjeno 
pleme
Vinko Möderndorfer: Kit na 
plaži (odlomek)
16 + Cvetka Bevc: Božiček v ušesu 
(odlomek)
Neli Kodrič Filipić: Povej mi 
po resnici (odlomek)
Marjana Moškrič: Sanje o 
belem štrpedu (odlomek)
Suzana Tratnik: Tombola ali 
življenje (odlomek)
Janja Vidmar: Črna vrana 
(odlomek)
33
Dragica Haramija, Sodobna slovenska otroška in mladinska proza
Povzetek
V pregledu so zajeti avtorji, ki so pomembno vplivali na razvoj sodobne slovenske otroške in/
ali mladinske proze. Članek je nastal na podlagi izbora besedil, ki so bila uvrščena v antologijo 
Slovenia’s Best for Young Readers (2020), zato pri posameznem avtorju ni podanih bibliograf-
skih podatkov, saj so ti dostopni v navedeni antologiji.
Metodologija za izbor živečih avtorjev je bila vnaprej določena, in sicer so uvrščeni prozni 
avtorji po naslednjem izboru:
– Avtorji so izdali najmanj tri otroška in/ali mladinska dela v zadnjih desetih letih.
– Avtorji so v zadnjih desetih letih prejeli nagrado ali bili najmanj trikrat uvrščeni v ožje iz-
bore (nominacije) za naslednje nagrade: večernica, desetnica, nagrada Kristine Brenkove za 
izvirno slovensko slikanico; za priznanje zlata hruška (brez ponatisov).
– Uvrščeni so vsi živeči avtorji, ki so prejeli Levstikovo nagrado za življenjsko delo.
– Upoštevne so bile nominacije za pomembne nagrade v svetovnem merilu (Andersenova na-
grada, nagrada Astrid Lindgren), druge pomembne nagrade v tujini in uvrstitev na častno 
listo IBBY.
V prispevku je najprej podan literarnozgodovinski pregled, sledijo kratke predstavitve avtor-
jev, ki so obravnavani v okviru proznih književnih vrst, in sicer po dveh principih:
– glede na fokusno skupino bralcev glede na starost in z njo povezano bralno zmožnost (do 6 
let, 6 +, 9 +, 13 +, 16 +);
– glede na književno vrsto, v okviru posamezne vrste pa po abecednem redu avtorjev: fan-
tastična in fantazijska proza (pravljice, kratke fantastične zgodbe, fantastične pripovedi) in 
realistična proza (kratke realistične zgodbe, realistične pripovedi, realistični romani).
Bibliografski podatki v prispevku niso vključeni, saj so dostopni v antologiji. Ta je organizi-
rana tako, da je pri vsakem avtorju najprej podana neka splošna utemeljitev kakovosti avtor-
jevega dela, pri bibliografskih podatkih je izbranih do deset najuspešnejših del, navedene so 
nagrade in nominacije avtorja, sledi izbrano delo, če je krajše, je objavljeno celotno besedilo, 
pri daljših besedilih pa smiselno zaokroženi odlomek (načeloma iz nagrajenega dela). Sledijo 
podatki o prevodih avtorjevih del v tuje jezike, odlomek iz utemeljitve nagrade ali recenzije 
izbranega dela, nato še kontaktni podatki in ilustrativno gradivo (fotografija avtorja in naslov-
nice knjig).
Contemporary Slovene children’s and juvenile prose
The survey includes the authors with significant impact upon the Slovene children’s and/or 
juvenile prose. The article is based on a selection of texts, included into an anthology titled 
Slovenia’s Best for Young Readers (2020). That is why no bibliographical data are given with 
individual authors, these being accessible in the anthology.
– Methodology for the selection of living prose authors was determined in advance. Their 
inclusion is based on the following criteria: 
– The selected authors published at least three children’s and/or juvenile works in the last ten 
years.
– In the last ten years the authors have either won an award or were at least three times in-
cluded into narrow selections (nominations) for the following awards: Večernica, Desetnica, 
Kristina Brenkova Award for original Slovene picture book, and for the Golden Pear Award 
(without reprints).
– Included are all the living authors, winners of the Levstik Award for their life opus.
– Taken into account were nominations for the important world awards (Andersen Award, 
Astrid Lindgren Award), other important foreign awards and inclusion in the IBBY Honour 
List.
34
Otrok in knjiga 107, 2020 | Članki – razprave
The article first brings a literary-historical survey, followed by short presentations of authors, 
classified according to two principles within prose literary genres:
– According to target readers group with regard to age and related reading competence (up to 
6 years, 6+, 9+, 13+, 16+);
– According to literary genre, in alphabetic order within each genre: fantastic and fantasy 
prose (fairy tales, short fantastic stories, fantastic narratives) and realistic prose (short real-
istic stories, realistic narratives, realistic novels).
Bibliographic data are not included in the article, as they are accessible in the anthology, ar-
ranged in such a way that with each author it first brings a general argumentation of the qual-
ity of his work, followed by bibliographic data on his ten most successful works, awards and 
nominations, and, last, the selected work in integral form if shorter, or just an excerpt (of the 
awarded work in principle) with longer texts. Included are the data on author’s translations 
into foreign languages, excerpt from the award argumentation or reviews of the selected work, 
contact data and illustrative materials (author’s photo and covers of his books).
Literatura
Jana Bauer, 2011: Groznovilca v Hudi hosti. Ilustrirala Caroline Thaw. Ljubljana: KUD 
Sodobnost International.
Cvetka Bevc, 2018: Božiček v ušesu. Maribor: Založba Pivec.
Mate Dolenc, 2011: Maščevanje male ostrige. Ilustriral Adriano Janežič. Ljubljana: Mladika.
Žiga X Gombač, 2018: Gobčko in Hopko. Ilustrirala Tanja Komadina. Dob: Miš založba.
Igor Karlovšek, 2019: Ognjeno pleme: Pobeg. Ilustrirala Marina Gabor. Dob: Miš založba.
Aksinja Kermanuer, 2017: Žiga špaget je za punce magnet. Ilustriral Zvonko Čoh. Dob: 
Miš založba.
Neli Kodrič Filipić, 2017: Povej mi po resnici. Ljubljana: MKZ.
Nataša Konc Lorenzutti, 2018: Zvezek in brezvezek. Ilustrirala Tanja Komadina. Dob: Miš 
založba.
Majda Koren, 2009: Mici iz 2. a. Ilustriral Matjaž Schmidt. Ljubljana: MKL.
Gaja Kos, 2018: Grdavši in presenečenje. Ilustriral Zvonko Čoh. Dob: Miš založba.
Polonca Kovač, 1994: Krokodilska zgodba. Zverinice z Večne poti. Ilustrirala Melita Vovk. 
Ljubljana: MKZ.
Helena Kraljič, 2019: Pod srečno zvezdo. Ilustrirala Tina Dobrajc. Jezero: Morfemplus.
Feri Lainšček, 2011: Zalika in Gusti. Mislice. Murska Sobota: Ilustrirala Jolanda Jereb. 
Franc-Franc.
Svetlana Makarovič, 2019: Pekarna Mišmaš. Ilustriral Kostja Gatnik. Ljubljana: MKZ.
Nina Mav Hrovat, 2008: O kralju, ki ni maral pospravljati. Ilustrirala Suzi Bricelj. Lju-
bljana: MKZ.
Ida Mlakar Črnič, 2015: O kravi, ki je lajala v luno. Ilustriral Peter Škerl. Dob: Miš založba.
Marjana Moškrič, 2015: Sanje o belem štrpedu. Murska Sobota: Franc-Franc.
Vinko Möderndorfer, 2017: Kit na plaži. Ljubljana: MKZ.
Desa Muck, 2012: Čudežna bolha Megi in bernardinec Karli. Ilustrirala Maša Kozjek. 
Ljubljana: MKZ.
35
Dragica Haramija, Sodobna slovenska otroška in mladinska proza
Manica K. Musil, 2017: Slon Stane. Maribor: Založba Pivec.
Maša Ogrizek, 2017: Gospa s klobukom. Ilustrirala Tanja Komadina. Ljubljana: MKZ.
Andreja Peklar, 2019: Luna in jaz. Ljubljana: KUD Sodobnost International.
Matjaž Pikalo, 2012: Luža. Ilustriral Damijan Stepančič. Dob: Miš založba.
Lila Prap, 2016: Zgodbe in nezgodbe. Ilustriral Bori Zupančič. Ljubljana MKZ.
Lila Prap, 2017: Zakaj?! Ljubljana: MKZ.
Andrej Predin, 2014: Mici pri babici: Pirati iz dežele Merikaka. Ilustriral Marjan Manček. 
Jezero: Morfem.
Sebastijan Pregelj, 2016: Zgodbe s konca kamene dobe: Do konca jezera in naprej. Ilustriral 
Jure Engelsberger. Dob: Miš založba.
Slavko Pregl, 2014: Slaščičarna pri veseli Eli. Ilustriral Zvonko Čoh. Dob: Miš založba.
Vesna Radovanovič, 2018: Petelinček prebudi upanje. Ilustrirala Kristina Krhin. Murska 
Sobota: Ajda, IBO Gomboc.
Andrej Rozman Roza, 2019: O začaranem žabcu. Ilustriral Zvonko Čoh. Ljubljana: MKZ.
Barbara Simoniti, 2012: Močvirniki. Ilustriral Peter Škerl. Ljubljana: MKZ.
Andrej E. Skubic, 2018: Trio golaznikus: Ne bi smel odpreti tistih vrat. Ilustrirala Tanja 
Komadina. Ljubljana: MKZ.
Primož Suhodolčan, 2018: Košarkar naj bo! Ilustriral Uroš Hrovat. Ljubljana: Karantanija.
Peter Svetina, 2012: Operni berač. Ropotarna. Ilustriral Damijan Stepančič. Dob: Miš 
založba.
Bina Štambe Žmavc, 2009: O princu, ki so ga ustvarile sanje. Cesar in roža. Ilustrirala 
Alenka Sottler. Dob: Miš založba.
Anja Štefan, 2015: Zajčkova hišica. Svet je kakor ringaraja. Ilustrirala Hana Stupica. Lju-
bljana: MKZ.
Suzana Tratnik, 2001: Ime mi je Damjan. Ljubljana: ŠKUC.
Janja Vidmar, 2018: Črna vrana. Ljubljana: MKZ.
Huiqin Wang, 2018: Jaz, Marco Polo. Ljubljana: MKZ.
Dim Zupan, 2009: Hektor in male ljubezni. Ilustrirala Andreja Gregorič. Ljubljana: Mladika.